M 22.
V petih 14L. Mtožnihn
18SO.
,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za če leta 1 gold. 30 kraje. Z a polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold.. za pol
...	______________.	....	.	p°1 leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta_ 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Priinumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vratliie naznanila.
Visoko ministerstvo znotranjili opravil je darila za cepljenje koz za leto 1849 tako le razdelilo, in sicer: pervo darilo s sto in ped-deseiimi goldinarji srebra okrajnimu ranocel-niku Antonu Kulniku v Vipavi, drugo darilo s sto goldinarji srebra dedam rajnciga okrajniga ranocelnika Jožefa Unterlugau-erja v Novim mestu-, in tretje darilo s petdesetimi goldinarji srebra okrajnimu ranocel-niku v Bistrici Andreju Valentinčiku. Pri cepljenju so se dalje izkazali: V bivši ljubljanski kresiji: c. k. profesor po-rodoslovja Dr. Bernard Pachner in kre-sijski ranocelnik Jožef Kos, potem okrajni ranocelniki Jakob Hočevar, Kari Binter, Andrej Novak in Lo renc Stur m, in sicer poslednji kakor tudi Jakob Hočevar zavoljo
pocepljevanja, okrajna ranocelnika Mihael Tabure in Juli Majer. Izmed častitljive duhovšine zaslužijo pohvalo : Jernej Arko, fajmošter v Vodicah, Jakob Burja, fajmo šter vZapogah, Mihael Braucher, fajmošter v Motniku, Lorenc Mušič, fajmošter v Novi dolini, Lorenc Lilek v zgornjim Tu-himu, Luka Dolinar v šmartnu, Matija Kristan v Vačah, in njegov kaplan La-pajne, Jožef Poklukar, fajmošter na Dobrovi, MartinPajk, fajmošter v Polju, Anton Belin v Sori, Tomaž Tome vPreski, Mihael Benedik v Ješci, Andrej Luz-ner v Sostrim. — V Postojnski kresiji ranocelnika Anton Lovšin v Postojni in Franc Križaj v Senožečah. Razun teh so s speš-nim pripomaganjem očitno pohvalo zaslužili častitljivi gospodje duhovni: Janez lleš, fajmošter v Polhovim Gradcu, Jakob Rožič, fajmošter v Presarju, Aleksander Jerala, fajmošter v Horjulu, JanezSkubic, vikari v Borovnici, Anton Jugovic, vikari v Rakitni, Andrej Hafner, vikari pri sv. Joštu, Fra nc Čuk, podfajmošter v Zaplani, Peter Hitzinger, podfajmošter v Podlipi, Janez Vidmar, podfajmošter na Čemim verhu, Lenart Janez, podfajmošter v Starim tergu, Valentin Bergant, fajmošter v Šent-Vidu pri Šilcah, Franc Bohinc, fajmošter v Ure-mu, Juri Grabrijan, tehant v Vipavi, Matija Vertovc, vikari v Šent-Vidu nad Vipavo , Lorenc Poženi!, Anton Bratuš, Jožef Nakus, Jakob Košir, Tomaž Brus, An ton Repulus , Valentin Šrei, kurati v Vipavski fari. Vsi častitljivi gospodje kuratje v Postojnskim okraju, župani v Vipavskim okraju, Blaž Raktelj, učitelj v Starim Tergu, in Matevž Zupan, učitelj v Blokah. Zadnjič v Novomeški kresiji ranocelniki: Nikolavž Sever v Kostanjeviškim okraju, Jožef Majer v Trebnim, Matevž Kušar v Mirni, Jožef Gratzer na Ker-škim, Maks Thalmeiner v Mokronogu in JožefDraschler v Turjaku; potem častitljivi gospodje fajmoštri: Jožef Rosman v Trebnim, Franc Kaligar v Doberniku, Ši-men Jereb vSelu, Lorenc Kopitar v Ajdovci, J a nez Zupin v šent-Rupertu, Jer-
nej Rejo v Šent-Jurju, Jernej Miller v Polšjeku, Valentin Pretnar pri sv. Križu, Anton K še v Primskovim, Janez Šular v gornjem Mokronogu, Janez Kos v Mokronogu, Eduard Poljak v Šent-Marjeti v imenovanih okrajih. V trebniškim okraju okrajni vradnik Fr anc Maintinger. Zadnjič v Kostanjeviškim in Turjaškim okraju vsa častitljiva duhovšina.
C. k. poglavarstvo v Ljubljani 30. veliciga Travna 1850.
Chorinsky I. r., poglavar.
Sploh se vediti da,.de bo 25. t.m. deseta in poslednja distriktna komisija za oprostenje zemljiš v krajnski kronovini, namreč v Čer-n o ml ju v djavnost stopila. V Ljubljani 11. Rožnika 1850. Od predsedništva c. k. deželne komisije za
oprostenje zemljiš.
C. k. ministerski komisar in predsednik: Or. Kari Ulepič.
Minister notrajnih zadev je nekdajniga po-litiškiga vradnika prednje sodnije, Nikolaja Lukaniča za kantonskiga komisarja 2. reda na Krajnskem izvolil.
Njegovo c. k. veličanstvo je z najvikšim sklepam od 20. veliciga Travna mesto bibliotekarja v Ljubljani škriptorju ondašne biblioteke MihaeluKastelicu premilosti vo pode liti blagovolilo.
Politiške naznanila*
Sužna, ali svobodna cerkev Ž
Po nekterih dnevnikih, ki belo čemijo in černo belijo, je bilo že toliko, nekaj nevedniga še več vedama hudovoljniga besedovanja zoper svobodo cerkve, de se je moglo slelierni-mu poštenimu človeku gnusiti. V „osterr. Volks freund-u" beremo obravnavo zastran te reči, ktera zavoljo svoje jasnosti, podviznosti inne-overžljivosti ni manj imenitna ko njen spiso vavec, glasovitni grof Ivan Majlath. Toraj jo tukaj Slovencam poslovenjeno podamo.
„Cesar" — tako začne g. Majlath —• „je ka-tolški cerkvi vživanje nekterih pravic privolil, ktere so ji bile umaknjene od poprejšnjih vlad. To je h mnogoterim besedovanjem priložnost dalo; nekteri so hvalili, nekteri grajali; vsa-kotere strašila so se razglasovale; čas je tedaj, si to reč jasno predočiti, vse tako raz-odeti, kakor res je.
Cerkev in deržava, to dvoje je eno z drugim — bi djal — v nerazvezljivem zakonu. Človeški rod ne more ne brez deržave, ne brez vere (religio), tedaj brez cerkve obstati. Oboje je potrebno. Praša se pa: bodi li deržava cer kvi podložna? ali naj bo cerkev deržavi pokorna? Podvizni odgovor na to je: Nobeno zmed tega ne. Deržava in cerkev si vstrič stojita, ena z drugo, obe v svojim krogu nena-tvezeni, vender med seboj ne ločeni.
Deržava je poročnica deržavljanu za mir
>ravico, brambo zoper sovražne napade, der-žavniško svobodo itd., ob kratkim, vse kar je zemeljskiga, zaseže v okrožje deržavine vla-dije. Cerkev pa je v vesti in na vesti človeka vkoreninjena; ona je oblast ne le za vest, temuč tudi izvesti. „Kjer kraljestvo deržavljan-ske postave jenja, se neobmejeno kraljestvo vesti začenja", je Napoleon rekel.
Cerkev je svobodna, ako njen nauk in njena vstava nista natvezena brez vsiga obzira na vravnavo deržave, v kteri ono svoje verne ima. Toraj se tudi cerkev s sleherno deržavsko vravnavo (Verfassung) zloga, če se ji le v njenih nepopustljivih pravicah pusti svoboda. V tistih pravicah pa, ki so na deržavine vravnave na-tvezene, se cerkev radovoljno deržavini oblasti
Cerkev je božjiga začetka, in snovine njene vstave izhajajo iz božjiga razodenja; torej ne
more kakor druge društva svojih lastnih postav samovoljno spreminjati. Njeno okrožje je azločno od deržavniga okrožja, in v tem okrožji je ona nadoblastna (souveran). Ravno za to mora ona biti telestvo , ki se samo vlada, ne pa deržavina skloda (mašina), ktero bi deržava zaganjala, ter jo vestila, dokler, in kakor bi se ji ravno primemo zdelo.
Deržavška (politiška) svoboda brez cerkvene svobode je zmes vsili vstavinih in samooblast-nijskih kvarov (Nachtheile); ker kolikor je človek svobodniši v svojim svetnim djanji, toliko močnejši mora biti v njem čut dolžnost; to pa je ravno glas vesti.
Z vsužnjevanjem cerkve se dela pot k ru-dečkarici ali rudeči republiki. Ako zgine križ, se razvija stavnica prekuca.
Prav pravi von Bommel: „Če je vredno kako misel (ideo), de se je svobodnijstvo (liberalizem) poprime, je to zares razglašenje vestne in cerkvene svobode".
S tem je v čistim soglasji, kar oktrojirana vstava od 4. sušca pravi. V 2. §. je pisano: „Cerkev, kakor vsako društvo, je vesoljnim deržavnim zakonikam podveržena". Cerkev ima po tem takem, kot društvo, vse pravice, ktere so od deržavinih postav vsaki družbi zagotovljene. Ako bi se cerkev ne bila osvobodila, bi oktrojirana vstava bila oskvernjena. Djanje pravice je bilo tedaj, de je deržava cerkev osvobodila.
Dve deržavi, v kterih je cerkev svobodna, naj tukaj v misel vzamemo. V Anglii in Belgii je cerkev svobodna, in v sredi viharjev, ki so bučali skoz Evropo, ste te deržavi mirni in neomajani ostali *). V Belgii je to s tem čud-niši, ker se je ta deržavica v sredi med Francijo in Nemčijo zgolj po nravni moči ljudstva v pokoju ohranila.
Svobodna cerkev je naj varniši podpora vladi, ona se derži besed: „Dajte Bogu, kar je božjiga, cesarju, kar je cesarjeviga;" in tako smo doživeli, de se je Brezlavski knez in škof v pastirskem listu s toliko močjo vzdignil zo-
Pokoja pa podpihovavni dnevniki ljudstvu ne privošijo, sicer bi mu ne podkopavali cerkve in sv. vere, ki je podslomba miru za telo in dušo. „Superbi inique egerunt ue(jue <juo<jue". Ps. 115.
per odrekovavce davkov, de je po tem sam prajzovski kralj ukazal tisti pastirski list med protestantiške občine v podučenje razdeliti. In na Ogerskim niso ne v Rakoczy-evim ne v Tok61y-evim puntu škofje zapustili zastave svojiga kronaniga vladarja; to pohujšanje se je le zdaj v zasužnjeni cerkvi zgodilo.
Ravno to, de je cesar Jožef cerkev posebno tlačil, bi moglo vstavine prijatle spodbudati cerkev osvoboditi, ker On je bil zmed nar ve-čih absolutistov. Sicer pa se mora naravnost spoznati, de je v zmoti bil. On je sedanji vihar sejal. V Avstrii je nekako sto let, oc kar je bila cerkev bolj in bolj zatlačevana Sekavski knez in škof v svojim pastirskim listu to stanje z naslednjimi besedami popisujo: „Za-konu je bilo pred posvetno sodbo odkazano, in duhovnu z odstavo žugano, kteri bi ga bil hotel po inim merilu razun deržavne postave obravnovati. Dorašen šop preodvračilnih zapo ved se je bil vgnetel med sedež svetiga očeta in avstrijansko cerkev, med škofa in njego-vimu varstvu zročene občine. Povodinj ukazil je vravnovala vsak otrip cerkvene delavnosti ter je potegnila vse snovine cerkvene vladije v okrog deželske vlade; še število sveč, kina oltarji gore, po deželskih postavah določiti, se ni prenevredno zdelo. Vsako zunanje pred očitenje pobožnosti, ki se ni z avstrijansko bo-goslužno naredbo natanjko vjemalo, je veljalo ko zoperpolicijska prederznost, razun ako se je vsrečilo, od deželne vlade izjemno dovoljenje doseči. Vstanovitev pobožnih društev se je mogla z zaderžki vojskovati, ki so se težko in redko kdej premagali. Cerkveni služabniki so bili izučeni na učiliših in po bukvah, ki so bile popolnama natvezene na voljo kake deržavne gosposke. Ni bilo sicer nobenkrat razglašeno, de bi bila duhovna sodnija odpravljena , ker ji je bila pa sleherna snovina (Gegenstand) kake cene umaknjena, se je v zgolj ime skadila".
Avstrijanska vlada je delala iz načelstva: Deržava gospoduje nad ljudsko vero, tedaj mora cerkev njeno brezvoljno orodje biti. Vera ni bila več naj svetejši konec, ampak le po-moček k deržavnim namenam. Dvorov ukaz od 1. vel. travna 1796 naravnost pravi: „Maš-nik se mora uradnika deržave in cerkve spoznati".
Kam pa je ta sostav (system) prikernil? Je li tako vsužnjena cerkev deržavo obvarovala poslednjih viharjev? Ni! Je vernost (re-ligiositas) in nravnost ali lepo zavedenje povzdignila? Ni! Je vsužnjena cerkev bila zve-stejši, ko nekadaj svobodna? Ni! Pogled na Ogersko to dokaže.
(Dalje sledi.)
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. Te dni se je odpotilo 300 vojakov našiga domačiga polka na Laško v Jankin, kjer sedaj kranjski polk stoji.
Austrijanska. Deželni zbori se bodo pred ko ne kmalo poklicali, ker je kakor se iz ver-jetniga vira pripoveduje, volja njegoviga ve-čanstva, de se še to leto pokličejo.
* Minister uka in bogočastja je dovolil, de se sme četerto leto bogoslovja iz Celjovca v Šent-Andrej prenesti.
Ogerska. Drugo pismo Košuta na Bema se takole glasi:
Deželni poglavar generalu Bemu.
Debrečin, 25. aprila 1849.
Veseli me, da Vam zamorem naznaniti, da je zmaga, ktero je naša glavna armada 19. t. m. na Ostrogonu (Gran) priborila, velika in zlo važna; — sovražnik čez 22,000 mož močen, kterimu so se dve novi brigadi iz Olu-muca in Dunaja na pomoč prišle pod generali VVolgemuth, Ramberg, Jablanowski, Thiesing
in drugimi manj važnimi se je nam nasproti postavil, je bil pa povsod popolnama zmagan in v divji beg zapoden. Strašno veliko ravno iz Olumuca prišlih grenadirjev je mertvih na bojnem polju obležalo, in naši vojaki, v ktere seje strašno s topovi streljalo, ki so navajeni z bodali sovražnika zagrabiti, ki so stem, bi rekel nepremagljivi, so raztirane kardela še ob 11 po noči gonili, ko so se od 7 zjutraj neprenehama bojevali.
Sovražnik se je začel iz Pesta odmikati, s tem se bo kmalo vojaški oddelk, ki pred Pe-stam stoji, sovražnika zamogel lotiti.
Tudi me veseli, de Vam zamorem naznaniti de je bil sovražni vojaški oddelk, kije z dvema brigadama in 15 topovi čez Verneke proti Munkacsu prišel, še predenj sini pomoč tje poslal, pri Ottheringu za Munkacsam zmagan in čez mejo zapoden. Sovražnimu generalu Uarko-u (žali Rog, rojenimu Ogru) je bil konj ustreljen. Sovražni polkovnik Bubna je pa smertno ranjen med begam umeri. Generalu Oembinskimu sini ravno povelje dal se proti Dukli zoper sovražnike hitro oberniti, v Galicijo predreti in se Dukle polastiti.
Tu je zlo važno vprašanje. Ali bi ne bil čas iz Bistrice v Rukovino precej močni vojaški oddelk poslati, de bi unkraj meje se vterdil.
r
Ako se to preudari, se mora posebno na to gledati, ako bi zavolj tega sovražnik iz Valahije na Ogersko udaril ali ne, ali se je že na Sedmograškem vojaška moč dovolj dvig nila, de bi se sovražniku zamogla opreti. To prašanje je velevažno, ki se mora merzlo in previdno preudariti; ker, znabiti, de bi bilo to pogumno početje neprezirno koristno, pa tudi bi znalo našo bojno srečo v nesrečo spre-oberniti.
Torej naznanite mi kaj vi v tej reči mislite po berzoteku, posebno potreba je, de moč sedmograške posade zvem, ker tiskano število bataljonov, kterili mnogo še ni, nekterih ja le nekoliko, se ne morem poslužiti, ampak le resničnih naznanil, natanko razsodbo si pa sain prideržim.
Kar zadene pogoje za napravo poljskih kar-delov, ne morem, de bi krivično z svojimi rojaki ne ravnal, poljskim ali kterim koli si bodi vojakam veči plače dati, kakor jo imajo naši vojaki, ki imajo že tako toliko kakor ni-ijer v Evropi.
Enaka osnova, enako ravnanje je pervo pravilo domovino rešiti.
Kar zadene potne strožke tistih Poljcov, ki so se hotli na Sedmograško podati, ni res, de bi se nikdar nič zatone bilo plačalo, sam sim mnogim po 60 — 80 tudi po 100 gold. v srebru poslal, pa za pravilo se to ne more izreči, ker bi to deržavno denarnico prehudo stalo.
Ako boste enkrat Vi ali Dembinski v Ga-icii poljske kardela nabirali, se ne bo gledalo na veči plačo in enake reči, tukaj pa zamorejo naši verli vojaki po vsi pravici prašati, zakaj ii bila njih kri boljši kup kakor drugih? Polkovnika Czecza sim, kakor želete za generala zvolil. Vendar pa moram gospoda generala opomniti, de je cela ogerska armada edina in nerazdeljiva, ker se mora pri takih volitvah na celo armado gledati.
Gospod general, Vi se zamorete ponosno na minule dni ozreti, in vendar dobro veste, de ste si z mnogimi zmagami že neumerjoče ime pridobili, predenj ste v velikodušni poljski armadi za generala zvoljeni bili. To je visoka stopnja, gospod general, ktere ne dobivamo z zaupam na prihodnjost, ampak le zavolj dobljenih bitev.
Na polkovnika Czecza vse svoje zaupanje stavim, pa 6mescov je še le, kar je bil stotnik, nikdar ni samostojn bitve začel in zmagal.
Nobeniga še nisim za generala postavil, de bi ne bil popred že v bitvi zmagal.
General Klapka je bil samostojn poveljnik, se je z nerednim vojaškim oddelkam na Tisi zoper bolj močniga sovražnika 6 tednov der-žal, in je moral Šlika štirkrat zmagati, predenj je general postal; general Damjanič je 20krat sovražnika zmagal, predenj sim ga za generala postavil. General Aulič je,ko ga je sovražnik zajel, velik vojaški oddelk z zlo veliko previdnostjo rešil, pri tem je v soteski pol mile dolg prekop skoz sneg ukazal narediti predenj je, sicer naj starši polkovnik, za generala zvoljen bil. General Gašper, takrat tudi naj starši polkovnik v armadi, je generale, Slika, Lichtensteina, Fiirstenberga in še dva druga trikrat zaredama zmagal, in je še le potem general postal.
Gospod polkovnik Czesz je mož, ki ima mnogo zaslug, ali njegovo prezgodno postavlje-nje za generala mi bo marsikako grenkoto v armadi napravilo, ker jez Vam zamorem k manjšim dvanajst polkovnikov našteti, ki že petkrat toliko časa služijo, kakor on, ki znamenje naj veči osebne pogumnosti na persih nosijo, ki so v 40 bojih in 8 velikih bitvah zmagavci bili, kterim se toraj mora težko zdeti, de se nanje ne gleda, in vendar zamorem vsa-kiga za generala zvoliti.
Gospod general, večkrat sim že Vam naznanil, de se hočem tega deržati, kar sim si pri pošlovljenju namenil, prositi pa moram iz-voljenja višjih častnikov le meni pripustiti, ker imam samo jez pravico k temu, tudi tega ne pozabite, de erdeljski vojaški oddelk ko-mej peti del ogerske armade znese in, de se morejo zasluge spoznati, moram celoto v očeh imeti, in kakor ne smem nobeniga na viši stopnjo postaviti brez de bi mi poveljnik tega ne predložil; ravno tako moram tudi gledati, ko se novi polki vstvarijo,de zaslužene može na čelo postavim , ako tega ne storim se bo nezadovoljnost v armadi zbudila,in moja naloga je vse v očesih obderžati.
Žal mi je, de se je nesrečna prigodba generalu Vecsey pripetila, on ima zasluge za deželo. Dokler Vi, gospod general v Banatu napredujete, sim ga pod Vaše poveljstvo pod-vergel, in menim, de bom s tem enake zmote odvernil.
Gospod general, Vi boste tedaj z jakim Villa-mam na to gledali; de se je nad armado na vsako vižo nekoliko pregrešil, ker je bilo oddelku Vecsey naročeno pomagati, takrat pa še ni pod Vašim poveljem bil. Kaj bi Vi, gospod general h temu rekli, ako bi n. p. general Vecsey proti Aradu udaril in Vam eno vašo divizijo brez Vaše vednosti sabo peljal? Vendar, kakor pravim , ko je pod Vašim poveljem, se kaj taciga ne bo več zgodilo.
Skorej bom Vam denarničarja in računarja joslal, lepo se Vam za to tirjanje zahvalim. Gospod Szallbik je deržavni poslanec in vživa moje zaupanje, pa to ga še ne stori dobriga denarničarja in računarja.
Dovolitve, ktere bom vojaški meji spolnil, jih bom v treh dneh deželnimu komisarju To-roku v spolnenje poslal, glavno pravilo je, de vojaške naredbe morajo nehati v teh krajih, upanje, de se bodo ti sovražni ljudje spre-obernili je slabo poroštvo za varstvo dežele, v enem stoletju so se gnjusne dela tam že štirkrat ponovile, vendar jim bom enake pravice in enako svobodo podelil, sredstva pa vzel v peto zvestobo prelomiti.
Milost Vašiga serca, gospod general, moje poštovanje do Vas le pomnožuje, in jo na naj viši stopnjo prijaznosti dviguje. Meni je pa naloženo prihodnjost te dežele vravnati, in ker čutim neskončno odgovornost, ki na meni leži, moram ravnati, kakor za prav spoznam. Torej moram tirjati, de se mi v politiške
zadeve nobeden ne utika, de se s tem to ne zgubi, kar je Vaša zniagovavna roka deželi in svobodi pridobila.
Počasni berzotek iz Erlava bo službo zgubil. Bodite zagotovljeni popolniga zaupanja.
Košut.
P. S. Opomnim Vam, gospod general pri tej priložnosti, de dolga skušnja uči, de je edino sredstvo premagane Rajce v miru ob-deržati, ako se poroki iz vsakiga zmaganiga kraja vzamejo, ki za mir dobri sloje. Ako se to opusti, se bodo ti ljudje, ako se nam le kako nesreča prigodi, spet zoper nas obernili. Ako se pa vzamejo poroki, posebno duhovni, žene in otroci in se ljudstvu žuga, de, ako ne bo mirno, bodo mogli ti terpeti, bo ljudstvo mirno.	Košut.
*	Tretje pismo Košuta na generala Bema 28. maja 1849.
Z serčno žalostjo sini Vaše pismo prejel od 26. t. m., iz kteriga sim zvedil, de ste sklep ministerskiga svetovavstva, po kterem bi imeli z 12—16,000 mož močno armado čez Donavo udariti, akoravno so bile to moje naj serčniši želje, zavergli, in zdaj naznanite, de se hočete na Sedmograško nazaj podati, ko je vlada s polnim zaupanjem na Vašo udanost do svobode pričakovala, de se boste na desni breg Donave podali; — že Vaše slavno ime bi bilo mnogo storilo, — kar se ve de, zdaj nič ne zda. Kake dobičke ste sovražniku pustili! — Ali čas in lega reči je tako imenitna, de je ministersko svetovavstvo pod mojim predsed-ništvam izreklo, tega sklepa ne zavreči; domovina spozna Vaše visoke zasluge, ona je
Vam veliko hvalo dolžna, in se bo vedno prizadevala to tudi v djanju pokazati. Vaše ime bo z ogersko dogodovšino neločljivo zvezano, bo vedno nje kinč! Vendar blagor dežele, svoboda, nje obstoj v izhodu, to speljati, je Vas osoda poklicala! — Zarotim Vas, naj Vas drugi nameni ne vodijo, pojdite tje, kjer Vam lovor klije! Storite domovini, svobodi, meni to dobroto, ki vem Vaše visoke kreposti, Vaš pogum, Vašo vojskovodno učenost po vrednosti ceniti; kar sim sklenil, temu se ne morem odreči, to se mora zgoditi.
Nameni se ne morejo razrušiti, vladanje se ne sme nemogoče storiti. Vlada se mora na to zanesti, de se nje povelja na tanjko spol-nejo, sicer bi bilo to drugim vojaškim oddel-kam v veliko škodo.
Ministerstvo svetovavstvo je sklenilo Vam gospoda ministra pravice Vukoviča poslati, de bo Vam važnost teh zadev naznanil, in Vas nagnil, de boste poveljstvo prevzeli.
Ako gospod minister nič ne opravi, je opol-nomočen vse tako storiti, kakor blagor domovine tirja.
Osoda ogerskiga, osoda svobode, vaše domovine in cele Evrope se bo le pod ozidjem Dunaja razsodila. Premislite to, gospod general in razsodite! Volitev ne bo težka!
Košut.
*	V „Magyar Hirlap" se piše iz Csaba 1. junija: Že več tednov vidimo veliko potnikov v našem mestu, ki pa vendar ne grejo v Ameriko, ampak oni so le mirni slovanski kme-tovavci, ki grejo v Baradske toplice. To je navada teb marljivih kmetov, ki mesca maja v celih trumah zdravilnih studencov išejo, de bolj zdravi in terdni nazaj pridejo in se toliko bolj dela poprimejo.
Večidel prebivavcov bekeskiga okroga je Slovanov. Nikjer se tako pridni in marljivi ljudje ne najdejo kakor tukaj, tudi so premožni. Res je, de imajo tudi naj boljši zemljo v okrožju, vendar le Slovan tako marljivo dela.
*	V Iiipstavskem okrožju je zoper tolovaje, roparje in požigovavce stojna sodbo razglašena.
Sedmograško. Iz Sedmograškiga so bili zaupni može na Dunaj poklicani, de bodo čez stanje dežele, ki je toliko terpela, naznanili in svoje mnenje razodeli, kako bi se ta dežela vravnala.
*	Na povelje gospoda polkovnika in vojaš-kiga krožniga poveljnika Urbana je bilo 28. maja ob 3 popoldne v Klauzenburgu več poli— tiskih hudodeljnikov spušenih pod poroštvam, de se ne bodo iz Ivlauzenburga podali.
Tuje dežele.
Nemška. „Deutsche Reform" naznani, de Prusija nobene pomoči od ruskiga cara ne more upati. Ruski car je naravnost rekel, de so njegove želje, de se na Nemškem mir obrane.
*	Pripoveduje se, de je pruski kraljevič ministerskimu predsedniku , knezu Švarcen-bergu v Waršavi rekel, de Prusija ne more od zveze, ktero je namenila, že zavolj svoje časti odstopiti. — Vendar ni več dvombe, de prusko-avstrijanske zadeve ne bodo k nobeni vojski peljale, ampak se mirno poravnale.
Turška. Poslanci avstrijanskih podložnikov v Carigradu so grofu Stunnerju 24. maja zahvalno pismo podali, na kteriga je sledeče odgovoril:
„V celem sercu čutim, kar ste mi v pismu izrekli. Ako moje prizadevanje, Vam koristiti, Vam tisto podporo podeliti, ktero ste za-mogli po pravici od mene tirjati, ni vselej do-briga pospeha imelo, je to le sili razmer pripisati. Vest mi pravi, de sim vse storil, kar je bilo v moji moči. Vaši dobički so mi ravno
lako na sercu ležali, kakor lastni, in jez le resnico terdim, ako rečeni, de je moja naj veči sreča, srečniga storiti, kjer koli sim kteriga zamogel. 18 let, kar med Vami živim, sim, kakor sami veste, nevarne čase prestal; upam, de mi ne boste odrekli. de sim svojo dolžnost vedno spolnil. Vse sim storil, de sim se mirno zaderžal v sredi prekucij; vedno sim iskal tiste na pot pravice nazaj napeljati, ki so ga zapustili. Zarotim se Vam, de sovražtvo in jeza v mojem sercu nista nikdar prostora najdla, in ako bi še dandanašnji čez kteriga zamogel tožiti, bi vendar naj bolj odkritoserčno njegov blagor želel. Vse tiste pa iz vaše srede, ki so mi spričali, de so mi udani, prosim, naj sprejmejo zavolj tega mojo serčno zahvalo. Nerad Vas zapustim, gospodje; samo starost in telesna bolezen me je primorala, de se v stan pokoja podani, in jez menim, de sim zadnjikrat v Vaš dobiček delal, ko sim njegovo veličanstvo ponižno prosil, de je potreba bolj mlade moči kakor je moja, de bo Vaše pravice tukaj varovala, kakor vošim, de bi se vedno varovale.
Sprejmite, gospodje, moj poslednji pozdrav. De bi Bog na Vas in Vaše otroke, ki so večidel, kar sim jez tukaj življenja sonce zagledali in zrasli, blagoslovil. Spomnite se prijazno name , ko me več ne bode".
*	Res je, de je Taliir paša umeri, njegovo truplo so v Carigrad peljali. Njegov sin je pa vladanje začasno prevzel.
*	Iz Knina se 30. maja piše: V Krajni je tihi mir. Posebno prijazno se dalmatinski kupci sprejemajo. 24. maja je 100 spahijov sklenilo 7 poslancov v Carigrad poslati, de bodo sultana osebno prosili, de bi jim novi davek odpustil. Zraven teh poslancov bo pa tudi 7 ker-šanskih Morlakov z njimi šlo, ki bodo zastopniki keršanskih prebivavcov.
Francoska. Postava, de bi se predsedniku francoske republike veči plača dala, je povsod veliko nezadovoljnost zbudila. Konservativi obstoje, de se Napoleon ne more več dolgo deržati,in niso enih misel za povišanje plače; vendar bi se znale Napoleonove želje spolniti, akoravno ne z veliko večino. Predsednik je |tako zadolžen, in tisti, ki imajo kaj od njega
tirjati, ga tako nadlegovajo, de mu ni za obstati. V takih okoljšinah tedaj ni druziga pričakovati, kakor de se mu bo plača povišala.
* Telegrafiško naznanilo od 10. junija iz Pariza naznani, de je bil en protivnik povišanja plače za Napoleona, za predsednika v tej reči zvoljen. Thiers se je na Angleško k bivšimu francoskimu kralju Ludoviku Filipu podal, kterimu se zadnja ura bliža.
Razne naznanila,
—	Charles Dickens pripoveduje v svojem časopisu sledeče velikiga živinskiga terga v Londonu: „V pondelik je navadno teržni dan, in torej jo jasno, de se že v nedeljo večer živina mora v mesto prignati, de.se drugo jutro na terg postavi. De se biki na navadno mesto spravijo, jih vedno terpinčijo in bijejo, ker se branijo. Vile se jim v naj bolj mehke telesne dele zbadajo, in rep se jim mnogokrat tako terdo priveze, de herbtanc uboge živine terd postane. Med rogove in pod kolena jih tako bijejo, de ni zapopasti, čimu se tako terpinčijo. Vedno gonijo iz raznih krajev novo živino skupej; vpitje živine in pretepanje strašni silni hrup napravi, da bi človek mislil, de vse popačene orgle celiga keršanstva pojejo. V sredi med voli se velike čede ovac krog gonijo, gonači so v smertnem strahu, da bi se ne zgubile, in torej vedno semtertje letajo in vpijejo, kolnejo, žvižgajo in berlizgajo, de bi svojih čed iz oči ne zgubili. Pri tem pa svojih terdih roglač ne pozabijo in grozovito vole pretepajo. Tisti, ki jih po noči v varstvo spravijo, jih z gorečo smolo mečejo in se nad tako grozovitostjo vesele. Tako sirovo ravnanje mora zares vsakiga človeka v serce boleti.
—	V Pestu prideta nekiga dne v šolsko poslopje ined 3.-4. uro, ko so ravno vsi učitelji pri učenju bili, dve osebi ter poterkate na vrata, kjer je vodjaNagy stanoval. Ko odpre ga ta dva človeka nazaj pahneta, na tla veržeta in daviti začneta. Mož vpije kolikor more na pomoč, in ko mu eden nju hoče usta zamašiti, ga tako vgrisne, de je tri zobe zgubil. Ko vidita, de se silno brani, ga pustita in pobegneta, brez de bi kdo od nju kaj ve-dil , akoravno so po celi šoli koj hrup zagnali. Vodja je vendar brez nevarnosti.
—	Naš deželni poglavar, grof Chorinsky, je na Dunaju na pljučni bolezni zbolel. Ker ni znano, kdaj de se bo v Ljubljano vernil, je bila igra, ki se je imela v soboto igrati, za
nekoliko dni odložena.
—	V Debrečinu je lepoznanski list na svitlo prišel pod naslovam: „Csokonai Iapok."
—	V nekterih krajih v Istrii, posebno okrog Losina in Rovigna je silna revšina. Lansko leto je suša vse končala, letašnjo zimo je mraz veliko škodo napravil, tako de ljudje ne bodo imeli kaj žeti. Meso že zdaj pa 16 krajcarjev prodajajo, sreberniga denarja ni skorej nič več viditi.
—	V enih kraji poljskiga kraljestva in tudi v Galicii v Sanoškem okrogu je te dni tako toča šla, de je vse okna pobila, strehe razrušila, čede ovac pobila in mnogo ljudi zlo poškodovala.
—	Kardinal knez Švarcenberg se bo že proti koncu t. m. v Prago preselil.
—	Cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana sta 8. t. m. v Solnograd prišla in se 10. v Inšpruck podala.
—	Pruski kralj je te dni že iz postlje vstal, rana bo skorej dobra, torej se zvečer ne bodo več naznanila dajale, kako se on počuti.
—	Na Dunaj pride vsak dan okrog 2000 ljudi po železnici in parobrodih, in ravno toliko se jih tudi iz Dunaja" v druge kraje poda.
Šfllerjeva Marija Stuart
iz
Schwengs Erlauterungen zu Schillers Werken.|
(Dalje.)
Nje lepota je v Mortimerju plamečo ljubezen vžgala, da je bil pripravljen zanjo vse upati, da tudi žark upa, ki je skoz noč nje tuge zabliskal, je bil le mamljiva prikazen, ki ji je bil kervavo povračbo poslal, da bi nje "pokora toliko hujša bila. Na tako vižo ji je krasni dar lepote, ker se je na njej pregrešila, namesti v blagor v prokletstvo, in žark upa se je zanjo v grozo promenil. Bilo je kakor da bi se bila vsacega blaznost lotila, ki je obličje smerti zapadeno z ljubeznjivim očesom pogledal, bilo je, kakor da bi iz njega duhomotivna vertoglavnost puhtela. Namesti da bi jo rešil in ji svobodo podelil, stegne vertoglavi mladeneč svojo roko po njej, in hoče, da bi njegova bila. To je strašno , pa pravo vladanje Svade. Saj je ona v prevzetnosti svoje lepote in od ljubezni zapeljana, akoravno v zlajšljivih okoljšinah, svojo nogo prederzno čez mejo spodobne ti-hosti postavila, in se na tako vižo vsakemu derznemu požeijenju v plen na prag postavila. Zares bi bila mogla nesreča globoko ponižano sveto storiti, tudi tistemu, kimu ni bila sveta nje kraljeva glava; pa zavolj nje lahkomiselne igrače z ljubeznijo jo Svaiia strašno plača, in razun smerti ni mogla nobena kazen gren-kejša biti kakor ta, v ktero jo je besnost ljubezni zavolj nje lepote pahnula. Nastop z Mortimerjem je visost ponižanja kraljice. Strašnejše ni mogla ponižana biti, kakor da je zamogel vsak misliti, da ji sme naravnost
in brez sramote ljubezen naznaniti. V ljubezni se je pregrešila, in grešni dolg na svojo glavo nakopala, zavolj ljubezni mora globoko ponižanje zvediti, da clo to nje nesreči ne prizanese in jo hoče v besni zlobi iz smertne-ga gortanca stergati.
Marija: O kaki govor moram čuti, sir! Nesreča moja vam bi sveta bila, Ko vam kraljeva glava moja ni.
Mortimer: Raz glave tvoje v prah je padla krona , Zgubila svetno veličastvo si, Razun podobe mile nimaš nic, Lepote krasne me nebeška moč S krepostjo in pogumom navdahuje, Sekiri rabeljna nasprot me žene.
Marij a: O kdo njegove zlobe reši me!
Mortimer:
Plačilo derzno gre le derzni službi! Zakaj junak preliva svojo kri? Življenje je življenja pervi kras!
Bedak le ga zastonj potrati!
Počiti zdaj na njega persih čem.
(Jo močno na svoje persi pritisne.)
Marij a:
O moram zoper moža pomoč klicat', Ki moj rešitelj —
Mortimer:
Ti nečutna nisi; Ostrosti merzle te ne toži svet; Ljubezni vroče prošnja omeči te, Si pevca Rizzia osrečila, In BothvvelI smel je tebe odpeljati. Če strah le more pridobiti te, Pred manoj moraš tresti se.
Marija:
O Hana! reši iz njegovih rok me! Kje vboga stvar zavetja iščem si? K svetniku kteremu oberniti čem se? Tu sila je, in tam je mor.
(Dalje sledi.)
Poziv v družtvo za jugoslovansko dogodivščino.
Narod jugoslavenski,v stanujoč na velikem prostoru od Mure do Černega morja, in od jugoruskih dolin do visokih tirolskih gora ima
važnišo in imenitnišo dogodivščino kakor mnogi drugi narod evropejski.
Od naj starjih do naj novejših časov se je tukaj osoda velikega dela Evrope rešila. Ako le nekoliko memogrede na zgodbe slavne na toliko delov razdeljenih Jugoslavenov pogledamo, in si pred oči postavimo dogodbe Bul-garov, Serbov, Hervatov in gorutanskih Slo-veneov, se bomo prepričali, daje res, kar smo zgorej rekli.
Kje pa leži vzrok, da je dogodivščina tiste strani Evrope, v kteri imenovani narodi stanujejo, še tako zanemarjena in tamna, kakor skorej nikjer drugod?
Vzrok leži v tem, ker so dogodivščino teh narodov pisali do zdaj večidel tujci ali pa taki ljudje, ki niso narodnega duha poznali, ali pa taki, ki so več porajtali za svoje strasti, za slavo pozarneznih oseb kakor pa za nago dogodivščino.
Ker so podpisani vidili in spoznali, da brez dobre dogodivščine, ktera mora vsacemu narodu za ogledalo služiti, jugoslavenski narod nikdar nebo sebe,nikdar svoje vrednosti spoznal, so namenili, kolikor jim bo mogoče, svoje dušne moči za to porabiti, da bodo narodno dogodivščino razsvitlili, in domači in zunajni svet z njo bolj soznanili.
Da ti svoj namen toliko pred dosežejo, so sklenili, na tisto pot udariti, na ktero so se mnogi drugi narodi podali; namreč v eno kolo ali družtvo vse tiste povabiti, ki so prijatli jugoslavenske dogodivščine. S kakim načinom hoče družtvo to doseči, bo vsak iz priloženih pravil vidil.
Kazaje na ta pravila, prosimo vse tiste, kterim je na tem ležeče, da se z dogodbami jugoslavenskega naroda soznanijo, kakor tudi tiste, ki žele se v obče v historii bolj omikati
in se soznaniti z razvitkom in napredovanjem
človeških rodov, k temu družtvu pristopiti.
Prosimo pa vljudno vsakega, ki želi ud tega družtva postati, da se do zadnjega julija t. 1. oglasi pri enem podpisanih, ali pa tistih, ktere bomo o kratkem po novinah naznanili. Ako bi pa kdo že zdaj kake reči za dogodivščino družtvu poslal, jih zamore na družtvene stro-žke na Dragotina Rakovca v narodni muzeum koj poslati, kjer se bodo vsi prineski imenovanega družtva shranili. Poslednjič se pokličejo vsi vredni domorodci, posebno pa naši pisatelji, da naj več ko zamorejo udov našemu družtvu pridobe in svojo ljubezen do domovine s tem na novo poterdijo.
Ivan Kukuljevič, s. r. Vickoslav Babukič, s. r. Mih. Sabljar, s. r. Mirko Bogovič, s. r. Nikola Vakanovič, s. r. Dragotin Rakovec, s. r. Ferdo Žerjavic, s. r.
Pravila družtva za jugoslavensko dogodivščino.
1. Namen in naloga družtva.
1.	Namen družtva je starine in stvari, ki zadevajo življenja in dogodivščino našega naroda, iskati, odkrivati, zbirati in shrano-vati. Zato se bo družtvo po vs! moči prizadevalo, da bo vse izvore jugoslavenske dogodivščine na svitlo spravilo in obvarvala da se ne zgube, in kritiki na tako vižo temelj položilo glede dogodivščine našega naroda.
2.	Da se ti namen doseže, bo družtvo posebno svoje oko na sledeče predmete ober-nilo: na
a)	Kronike posameznih dežel, mestov, ob-žin, samostanov, rodovin i. t. d.
b)	Stare zakone in statute posameznih mest; sodniške, politiške in verozakonske naredbe.
c)	Darivna pisma in vsake verste listine (Diplome).
d)	Stare urbare, račune, mere, tergovska pisma.
e)	Rodoslovje posameznih rodovin.
f)	Rokopise umerlih domačih pisateljov v vsakim oddelku vednosti.
g)	Dopise slavnih mož in žena našega naroda. (Vse to naj bo, v kterem koli si bodi jeziku pisano.)
h)	Življenjopise ljudi, ki imajo zasluge za naš narod, za cerkev, znanosti ali umetnosti.
i)	Popise posameznih pokrajin, far, gosposk, gradov, krajev, občin in njih mej (sta-iutoriffi et reambulatorise litene), potem popise imenitnih jam in pečin.
k) Vse plastiške umotvore, ki se v našej domovini najdejo, namreč na stare gerške , rimske in siavenske napise, spominke, orodje, denarje, orožje, posode, kipe, stebre, slike, pečate.
1) Zdelke srednjega veka, posebno na umetno zlite in zrezane, kakor se vidijo v starih cerkvah in gradovih, potem na orožje, zastave, hišno orodje, gerbe, različne kinče itd.
m) Obraze slavnih ljudi, slike mest, krajev razvalin, samostanov, cerkva, poslopij, stare nošnje itd.
n) Ljudske pripovesti, poslovice in pesme z napevi vred.
o) Popise starih svečanost, navad, veselic.
p) Jugoslavensko basnoslovje, t. j. prerokovanje, zagovarjanje, vile, čare, vu-kodlaci, imena starih bogov.
r) Posebno navade našega naroda pri po-Ijodelstvu, rokodelstvu, ribarenju, lovu, gospodarstvu, z eno besedo na narodno življenje.
s) Knjige, ki zadevajo imenovane predmete.
§. 3. Družtvo se bo po svoji nalogi pečalo:
a)	Z izkanjem in popisovanjem ravno naštetih stvari. Zato bo v vsakem kraju za ude skerbelo, ki bodo na to pazili. Ako pa zve za kako starino, ki je v kakem mestu, kjer nima nobenega uda, bo zaprosilo kakega druzega v tej reči znaj-denega, da mu bo reč popisal.
b)	Z napravo in shranjenjem takih stvari.
c)	Bo stopilo v zavezo z različnimi družtvi.
d)	Bo sostavke zadevajoče jugoslavensko dogodivščino pisalo. V ti namen bo izdajalo poseben časopis, ki bo njegov organ, v tem bo naznanovalo razun hi-storiških sostavkov tudi napredovanje
družtva, računa in imena udov.
§. 4. Opravištvo bo vrednika tega časopisa izvolilo in program sostavilo, po kterem ga bo vredval. Časopisa naslov bo „ Historički archiv" ali „Spomenici jugoslavenske povestnice", izdajal se bo na strožke družtva. Za izdajanje tega časopisa se bo tudi tistih 500 gold. obernilo, ktere je visoko bansko svetovavstvo za to velikodušno namenilo.
5. Ker je področje (Wirkungskreis) družtva orjaško, zato se bodo v posameznih krajih podružnice napravile, ki se bodo z glavnim opravništvom družtva pomenkovali Področje podružnic se bo pozneje odločilo.
II. Pravice in dolžnosti udov.
§. 6. Kdor želi ud tega družtva postati, mora to pismeno opravništvu naročiti (in za zdaj enemu podpisanih), ter se zaveže, da hoče vse njemu naložene dolžnosti spolnovati, in se močno prizadevati, da družtvo svoj namen doseže.
7.	Vsak se ima tako dolgo za družbenega uda, dokler pismeno ne naznani, da iz družtva stopi.
8.	Da se strožki družtva morajo plačevati, plača vsak ud na leto 2 gold., kdor pa še le pristopi, plača zraven tega 1 gold. vpisnine.
9.	Na prašanja družtvenega opravništva, mora vsak ud pismeno in naglo odgovoriti.
§. 10. Udi se razdele:
a)	V delavni, ki bodo razun letnega plačila in drugih dolžnost tudi za družtveni časopis sostavke pisali.
b)	Drugi udi se imenujejo pomagajoči.
Vsaki ud mora, ki v družtvo stopi, naznaniti, v ktero versto naj ga vpišejo.
11. Osebe, ki so posebne zasluge za družtvo pridobili, se zamorejo po predlogu opravništva za častne ude izvoliti.
§. 12. Vsaki ud ima pravico h glavnim zbo-rani priti in glasovati.
13. Ako kdo želi zboru kaj predložiti, je treba, de 8 dni pred opravništvu svoj predlog naznani.
§. 14. Vsak ud ima pravico na zbirko družtva, on se je zamore poslužiti za literarne namene pod stanovitnimi pogoji, ki se bodo po-zneji naznanili.
15. Če se bo družtveni časopis udom zastonj dajal ali za pol cene, to se bo po broju udov razločilo.
(Konec sledi.)