131
Turki pred Soteškim gradom   
*P§a cerkvijo je stala tik stare lipe lesena hiša strica v§H Boštjana. Mož je imel takrat osemdeset let. Kljub visoki starosti je bil še vedno dokaj čil in zgo-voren. Otroci smo imeli strica kaj radi. Vedeli so marsikaj povedati, kar je zanimalo nas ralade rado-vedneže. Posebno so nam pa ustregli, kadar so nam kaj povedali o vojskah.
Ob vedrem vremenu smo se spravili pred kočo. V dežju in po zimi smo pa šli v hišo. Nekateri so zlezli na peč, drugi okoli peči, da, celo po mizi so posedli nekateri, samo da jim ni ušla nobena beseda iz stričevih ust.
Kadar smo bili pred kočo, so sedli stric Boštjan na trhel panj, izvlekli iz žepa vivček, ga natlačili s tobakom in si ga zažgali. Vmes so nam pa počasi pripovedovali zdaj to, zdaj ono.
Bilo je pa drugače, če smo jih prišli nadlegovat takrat, ko so pletli koše ali košare. Takrat pa niso imeli kar nič potrpljenja z nami. Če smo pa bili le preveč sitni, so segli za vrata po brezovo metlo in kaj hitro smo se poizgubili iz koče, drugače bi bilo tudi padalo po plečih.
Neke nedelje popoldne so bili stric Boštjan posebno dobre volje. Njih nagubana lica so se venomer držala v nasmeh.
Otroci smo to hitro opazili in znali uporabiti to ugodno priliko. Spomnili smo se dobrega strica, da so nam nekoč obljubili povedati nekaj o Turkih.
Niso se dali dolgo prositi in pripravljeni so bili izpolniti obljubo, rekoč: »Ako boste pridno in tiho poslušali, vam povem danes, kako so Turki napadli stari Soteški grad.«
Kakor bi odrezal, so nam odreveneli jeziki, in nihče se ni več oglasil. Hitro smo posedli po tleh, stric Boštjan pa so začeli pripovedovati.
Stari Soteški grad je bil sezidan na visoki skali tik nad Krko. Zadi ga je varoval gosto zarastel gozd.
9*
132                                                        ¦¦
Spredi je bilo pa močno in. visoko obzidje, za katerim   j se je izprehajala noč in dan straža.   Nihče ni mogel brez dovoljenja v grad.
Tiste čase so pa po naših krajih hudo razsajali Turki, Prišli so tudi skozi Sotesko. Ko so ugledali grad, se jim je zahotelo po bogastvu, ki ga je hranilo tisto zidovje.   Sklenili so, da napadejo grad.
Utaborili so se pod gradom ob Krki. Bilo jih je precejšnje krdelo. A tudi v gradu niso mirovali. Ko so zagledali to vražjo zalego, so se prav skrbno pri-pravili na boj,
Turki so pridno naskakovali in poizkušali vdreti v grad, a vselej se jim je napad izjalovil. Marsikateri Turčin se je zvalil s preklano glavo po strmi pečini v Krko.
Začel jim je pa pohajati živež. Zato so hodili po bližnji okolici plenit.
To obleganje in naskakovanje je trajalo preccj časa. Graščaka je začelo skrbeti. Ljudje, vednih bojev trudni, bi mu lahko opešali. »In kaj potem,« se je vprašal.
Po dolgem premišljevanju, kako bi se otresli tega nadležnega sovraga, se spomni grajski oskrbnik, da je slišal, kako zelo se boje Turki sršenov in os. »Kaj, ko bi nam pomagale čebele!«  pravi samprisebi.
Povedal je svoje mnenje graščaku in nasveto-val, kako naj bi ukrenili.
Graščak de: »Čul sem praviti, da so jih nekoč gori pri Muljavi zapodili v beg s sršeni. Poizkusimo pa pri nas s čebelami.«
Zvečer so zaprli deset panjev čebel. Drugi dan proti poldnevu so pa znosili panje na rob skale, od-koder so jih začeli spuščati v turški tabor. Preden je vsak panj pridrsal do taborišča, se je ražletel na kose. Kako bi se tudi ne razbil, kcr se je kotalil po taki strmini navzdol. Čebele pa so padale raz-dražene kar v celih češuljah na prestrašene Turke. Vsi \z sebe so zrli Turki, kaj naj to pomeni. A ko so jih začele čebele neusmiljeno pikati, so se spustili v divji beg.
133
Od takrat jih pa ni bilo več v Sotesko. Mir so imeli graščinski in okoličani pred njimi,
Stric Boštjan so to povedali. Vstali so in šli v kočo,  Mi pa smo se veseli razšli vsak na svoj dom.
Ludvik   Koželj