Za poduk in kratek cas. Začetek krščanstva ua Slovenskem. III. Prav ob istem času, ko sv. Marka v Akvilejo, t. j. blizo 63. leta po Kr., pošlje sv. Peter sv. Andronika, ki je že 'bil učenec Kristusov, (Rim. 16, 7.) v Sirmijo, v Salono ua Dalmatinskem pa sv. Domnija. 0 njunem delovanji nam pa nič posebnega znano ui, samo iz tega, da ste Sirmij in Salona od tistilimal zuameniti mesti krščanstva, smemo soditi, da ni bilo brez vspeba. V Lavreak, kar je prav verjetno, so luč sv. vere odpušeeni vojščaki, ki so v rimski vojski bili kristijani postali, prinesli. Poleg drugib, starib poročil bi pa bil to apostolski učenec, sv. Siv, škof v Paviji, prvi storil, sicer pa se kmalu nazaj v svojo škofijo vrnol. Toliko pa je gotovo, da je ob koncu 2. iu v 3. stoletji seme sv. vere ondi že zasejauo bilo in inrtvo ni ostalo, kajti v Lavreaku je bila od istih časov naprej, dokler ga divji narod Avarov ni razdejal, znamenita škofija, od koder so na vse strani šli oznanjevalei sv. evangelja. In če še povemo, da je celo sv. Peter če gre staremu poročilu vera, obhodil nekoliko naše sloveuske zemlje in je sv. apostol Pavel precej blizo do nas došel, menim, da po vsej pravici rečemo, da je že od apostolskih časov sem sv. krsčanska vera v slovenskih pokrajinah bila. Pa kakor drugod, tudi v našili krajih ni bilo brez zaprck; navstalo je preganjanje vernib. Videli smo že, da je v Akvileji tekla krv nekaterih devic in sv. Hermagore za sveto vero; blizo leta 90 se še jim v istem mestu pridruži sv. škof Hilarij, sv. Tacijan levit in mnogo drugih. V Noriku pa, kar nam je še bolj blizo, je prejel sv. Maksimilian, Lavreaški škof, mučeniško krono. Ni mu bilo zadosti, da se je v okolji njegove škofije sv. vera zmirom bolj širila, rad ,bi še svoj rojstni kraj Celje bil sv. veri pridobil, pa našel je pri svojih rojakih ne vemo, koliko uspeha, našel je le smrt leta 284. Tudi v Sirmiji je ondašni škof sv. Irenej za sveto vero bil ob glavo dejan in v Savo vržen ob času cesarja Dioklecijaua. Vendar pa je vse to proganjaiije, kakor drugod, tudi v teh krajili le malo izdalo; ternu so priča nove škofije, ki so ravno ob času proganjanja nastale: v Emoni, v Petoviji (v Petuji) in Sisciji (v Sisku); kaže tudi veliko število kriščanskili mučeucev, katerih imena so zapisana; koliko pa jih je isto smrt storilo, katerih ne vemo! V Petuji je prvi škof bil sv. Viktorin, mož toliko učcn, da je več bukev sv. pisma razloženih zapustil, in toliko svet, da je vero, katero je oznanjeval, s svojo krvjo potrdil 1. 303; v Sisciji pa sv. Kvirin.