SVOBODNA SLOVE N DA
LETO (AnO) XLIV (38) štev. (No.) 36
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 12. septembra 1985
0 INVESTICIJAH IN KAPITALU
Splošna tendenca držav v razvoju je privabiti kapitale iz bolj razvitih držav, da z njihovo pomočjo ustvarijo novo bogastvo, nova delovna mesta in se, če že ne osamosvojijo, vsaj vključijo kot enakopravni partnerji v mednarodno delitev dela ter pridejo do potrebnih trdih deviz za plačevanje dolgov, ki so dandanes rak rana, ki izpodkopava gospodarske strukture posebno šibkejših in nerazvitih. Na tej bolezni so bolne skoraj vse države zahoda. Isto pravilo velja tudi za države iz socialističnega bloka. Vendar je bistvena razlika med enimi in drugimi — medtem ko države na zahodu vsaj po svojih političnih predstavnikih skušajo odobriti in sprejeti zakone, ki naj bi zaščitili domačo industrijo, finančni sistem, poljedelstvo, živinorejo in energetiko, je jugoslovansko politično vodstvo v tem storilo prav nasprotno. Zadolženost jugoslovanskega gospodarstva je tolika, da niso poskušali ubraniti države pred grabežljivostjo tujih investitorjev. Najlepši dokaz za to je o-dobritev in sprejem novega zakona o investicijah.
Lani (novembra meseca) je bil sprejet zopet nov, vsebinsko enak prejšnjemu zakonu o vlaganju tujih oseb, s katerim se še bolj odpre področje za vlaganje tujega kapitala tujim vlagateljem.
S tem zakonom je bila ukinjena omejitev deleža tujih oseb pri skupnem vlaganju v slovenske OZD-e (organizacije združenega dela). Prav tako je bila ukinjena omejitev stopnje dobička. Pri vlaganju ni niti več potrebno soglasje republiških in zveznih organov, ki je bilo potrebno po prejšnjem zakonu iz leta 1978. Medtem ko skušajo omejiti zahodni
V velikem buenosaireškem dnevniku La Nación je izšel 2. septembra letos zanimiv članek, ki ga je napisal Fernando Aranovich, profesor na državni univerzi in bivši svetovalec državnega tajnika za ekonomsko planifikacijo. Pod naslovom „Inmigracion, moraleja y un debate anticipado“ razpravlja predvsem o argentinski inmigracijski politiki v preteklosti in bodočnosti. Članek končava z besedami, da „je zgodovina ekonomskega in socialnega napredka Argentine deloma kronika eksilov in izseljenstva, ki odsevajo predhodne kronike tiranij, naspstev in ekonomskega obupa v drugih deželah.“
Začenja pa svoje razpravljanje s primerom, ki se posebej tiče nas Slovencev :
„Georg Gilder pravi v svoji knjigi ‘The spirit of Enterprise’, da je slovenski inženir Miloš Krofta hotel
Ves ta čas sem še naprej obiskoval britanskega vice-konzula. Hodila sva na spreltođe in povabil sem ga celo v Kranj. Pripovedoval mi je, da so mu pri vojakih rekli „rdeči major“ zaradi njegovih levičarskih nazorov. Bil je zelo naklonjen jugoslovanskim partizanom, ko j j pestai bolj in bolj razočaran. „Samo varajo ljudi,“ je dejal. „Rad bi razložil ljudem doma, kdo so ti ljudje.“...
Nekajkrat mi je kazal anonimna pisma, ki jih je prejemal. Pisma so se priioževg.la nad komunističnim režimom in p okoljem domobrancev...
Ob koncu septembra mi je načelnik Oddelku, spet naročil, naj grem na pre-sedstvo vlade zd tolmača.. Po d-olgih pogajanjih z vratarjem■, ki me ni hotel pustiti v stavbo, češ da so uradne ure ■mimo, so me peljali v pisarno podpredsednika vlade, kjer sem našel podpred-
dolžniki po svojih političnih vodstvih posege v gospodarstvo ali vsaj ohraniti videz večine domačega kapitala in skušajo obdržati ali kontrolirati puščanje krvi z omejitvijo dobička s tem, da tuji kapital prisilijo, da del dobička znova investira v produkcijo, so doma z „Zakonom o spremembi in dopolnitvi zakona o vlaganju tujih oseb“ (niti ne družb!) odpadle vse zapreke za tuji kapital. Komaj je pri tem še omenjena kontrola investiranja v energetiko in industrijo strateške važnosti za državo.
Seveda je to že sedaj porazno vplivalo na delavstvo, še bolj pa bo, ko bo prišlo do prakse in aplikacije zakona. Delavstvo namreč že dolgo časa ve, da se na domače vodstvo OZD-ov ne more zanašati, ker je rekrutirano iz vrst partije.
Ta je sedaj izkoriščala in izžemala delavstvo, sedaj se je pa spustila na .malo zavidljivo vlogo hlapčevanja tujemu kapitalu. Novi razred, kot ga je označil Milovan Djilas pred dvema desetletjima, je pognal na novo tlako naš narod, kot bi rekel pokojni Franc Jeza. To pot bo živel z ramo ob rami tudi ob mednarodnem kapitalu.
Pri tem se je pojavilo novo vprašanje, kako deliti dobiček v OZD-ih, kjer imajo, al j bodo imeli, večino tuji investitorji. Ta večina lahko pride do 99% in po tem ključu se tudi deli proizvajalni dobiček. Kje je še kaj ostalo od samoupravljanja?
Z drugimi besedami — do sedaj so živeli od slovenskega garanja samo domači paraziti, po spremembi zakona o vlaganju tujih oseb pa bodo živeli še tuji. Po tej spremembi se je zvezna in republiška kompetenca jugoslovanske in slovenske družbe
emigrirati v Argentino za časa korejske vojne. Krofta je tedaj živel v Milanu, kamor se je zatekel pred nemško zasedbo svojega rodnega mesta Ljubljane v Jugoslaviji in poznejše zaplembe tovarne papirja, kjer je delal. Neredi in komunistični razmah v Italiji so ga pripravili, da se je hotel izseliti.
Izbral si je Argentino, ker je vedel za obstoj slovenske skupnosti tam in je domneval, da ga bodo ZDA zavrnile, ker ni lahko dobiti vizo in začeti v papirni industriji, ki jo obvladuje samo nekaj tovara.
Vendar so ga v njegovo presenečenje argentinske oblasti zavrnile, a-meriške pa ga sprejele. Naselil se je v Massachussetu in v nekaj letih razvil nov proces za očiščevanje vode, ki so jo rabili za izdelavo papirja, da tako služi za javno uporabo.“
S tem je hotel prof. Aranovich
sednika, Marjana Breclja v razgovoru s konzulom. Konzul se je prišel pritožit proti neprijateljskemu zadržanju slovenskih oblasti. Prevajal sem njegove pritožbe, povečini stvari, ki mi jih je že prej sam pravil. Podpredsednik je odgovoril, da mu je za vse to zelo žal, toda da slovenska vlada ne more storiti ničesar, ker nima nad OZNO nobene oblasti, kajti ta je pod direktno pristojnostjo beograjskega ministrstva za o-brambo. Obljubil pa je, da bo pritožbe sporočil naprej. Konzul je omenil tudi pisma, ki jih je dobival, posebno o pokolu domobrancev in je končno naznanil, da pride prihodnji četrtek v Ljubljano britanski ambasador,
Nato je odšel in jaz sem odšel takoj za njim.
(Dr. Ljubo Sire,
Zb. Sv. Sl. 1963, str. 89)
zmanjšala na suverenost bananskih republik v Južni Ameriki.
Da bo mera napolnjena do vrha, to sedaj razlagajo kot prednost pri vlaganju v tujini, in da bo presegla še rob — to naj bi razlagali tudi predvsem izseljenci in zdomci. Prav emigracija naj bi bila tista, ki bi pomagala delati propagando trdnosti jugoslovanskega gospodarstva, ugodnosti investicij in, če le mogoče, naj bi tudi prevzela gospodarsko predstavništvo in s tem navezala stike investitorjev z domovino.
Važno in zanimivo za nas in kar so tudi komunisti sami opazili, je, da se je etatistični trend prenesel s področja politike na področje gospodarstva, kjer republike težijo k večji avtarkiji, ali če rabimo nov izraz za isto, k nacionalizaciji gospodarskega in kulturnega življenja. Pod ta koncept spadajo: nacionalna ekonomija, nacionalne banke, nacionalna kultura, nacionalne trgovske in industrijske družbe — vse, kar po mnenju starih komunistov, negativno vpliva na samoupravno ureditev.
Vse to po njihovem povzroča nacionalno nestrpnost, zapiranja vase, nepoznanja, zmanjšanje trgov, večje komplikacije na notranjem trgu in nezmožnoist tekmovanja na zunanjih trgih, nezaupljivost, nevoščljivost in populacijske migracije, ki vodijo do novih problemov (mešano šolstvo!).
Sodeč po rezultatih, ki so edini dokaz upravičenosti zakona in pravilnosti gospodarstva po komunistični kritični teoriji, je zakon dosegel ravno nasprotno: v Sloveniji se ni zadnje leto — po sprejetju zakona — nič investiralo. O tem so se spraševali komunisti, kakor se sprašujemo mi: Smo zopet Slovenci tisti, ki naj pokažemo jugoslovanskemu gospodarstvu pot?
poudariti, da je Argentina zgubila s to odločitvijo velik človeški talent in ustvarjalni duh. Mi pa smo lahko ponosni na Slovenca, ki je s svojim razumom in delom ustvaril nove ekonomske možnosti v kprist človeškega rodu.
Mogoče ne veste, da ...
—	da obstaja nevarnost, da po sedmih zaporednih poskusih sanacije pride velika tovarna avtomobilov v Novem mestu IM V v stečaj...
—	da je SLOGA, osrednja gospodarska organizacija emigrantskih Slovencev v Argentini, v razcvetu in da je 31. decembra 1984 štela 2538 članov...
—	da je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu izdala knjigo Marka Kremžarja „Obrisi družbene preosnove“ in da je napoveda. la izid nove pesniške zbirke Franca Papeža „Dva svetova“...
—	da se v jugoslovanskih cerkvenih krogih govorj o možnosti, da bi bil mostarski škof Žanič premeščen na drug sedež...
—	da je slovenska slikarka Marjan, ca Savinškova, ki živi v Parizu, konec maja odprla razstavo risb, olj in gvašev v eni pariških galerij ...
—	da prof. Franc Rode, podtajnik na Sekretariatu za neverne v Rimu, pripravlja v Budimpešti simpozij o razmerju med vero in znanostjo, kakršen 'je bil lansko leto v Ljubljani...
—	da so se člani društva TRIGLAV na občnem zboru, ki je bil decembra lani v Buenos Airesu, pogovarjali izključno v španskem jeziku in da so večji del občnega zbora posvetil} razpravi o tem, ali naj na svojih prireditvah iz©, bešajo s-ovensko ali jugoslovansko zastavo.
iz „Mladike“ št. 7
dr. Peter Klopčič
Kmetijstvo
IDEAL SLOVENSKE VASI
1)	Pomoč kmetu
Slovenske kmetije so ene najmanjših v Evropi in ne dovoljujejo uspešne jn donosne uprave. Nujno je treba povečati njih površino.
Kmetom je treba zagotoviti kredite za nakup strojev, zgraditev hlevov in drugih stayib, nakup umetnih gnojil, -semen, itd.
Vise vasi -se mora priklopiti na električno omrežje in tuldi v najbolj gorskih vaseh je treba zgraditi primerne ceste.
Davkj se morajo zmanjšati do take mere, da bo kmetijstvo postalo donosno in privlačno za kmeta.
Pokojnine -za ostarele kmete se morajo zvišat; na isto višino, kot jih imajo industrijski delavci. Trenutno so za polovico manjše.
2)	Veliki projekti
Država bi morala izsušiti vsa močvirja v Sloveniji, tako kot Ljubljansko barje, močvirja ob Muri, Dravi, Sotli, itd.
Prevlažne travnike bi moral; me. liori-zirati s podzemskimi odvodnimi cevmi in jih spremeniti v polja.
Kjer so -polja in travniki prestrmi, bi morali zgraditi tera-se, kot jih imajo drugod po svetu (Španija, I-taliija, Indokina, Kitajska).
Z vsemi temi -projekti bi bilo možno povečati -slovensko obdelovalno zemljo od 15% do 40% celotne površine.
3)	Agrarna industrija
Agrarna industrija je zelo kompleksna. Imamo industrijo za predelavo brane, mline, predelavo mesa; postaviti pa bi morali še veliko novih tovarn za proizvodnjo umetnih gnojil, kemikalij za kontrolo mrčesa, gradnjo poljedelskih stiro jev, industrijo semen in končno biološko industrijo, ki proizvaja razne bakterije za poljedelsko uporabo.
Vse te industrije pomagajo pri razvoju modernega poljedelstva.
4)	Znanstvene ustanove
Moderno poljedeljstvo temelji predvsem na genetiki, znanosti o zemlji in njenih sestavinah, kemiji (gnojila in kemikalije proti mrčesu), namakalni znanois-ti, itd.
Za smotrno izrabo zemlje bo treba veliko več Investirati, ne samo v raziskavo raznih poljedelskih vidikov, ampak je potrebno tudi to znanje posredovati kmetu in vsem, ki so povezani is kmetijstvom. Ra-
Agencija Reuter poroča, da je v Radovljici 120 delavcev izstopilo iz
•sindikatov, ker nikakor ne morejo razumeti, zakaj dobivajo krajevni partijski in stanovski funkcionarji šestkratno plačo običajnega delavca. časopis „Po-litika Express“ pa poroča, da kljub š-e tako prepričljivemu razlaganju in dokazovanju pristojnih oblasti o pravilnem razmerju dohodkov, radovljiški delavci še vedno vztrajajo na svojem stališču.
Beograjski časopis „Politika“ je priobčil članek -srbskega politika Vidica, v katerem javlja, da se bodo kmalu vzpostavili odnosi med Jugoslavijo in Albanijo. Tirana je na to pisanje odgovorila, da je kaj malo možnosti, da se bodo razmere u-rediile, ker je pisec članka istočasno obtožil albanske oblasti, da so one odgovorne za vse nemire in izgrede, katere povzročajo Albanci na Koisoveiri.
Albanska vlada trdi, da so naseljenci albanskega porekla na Ko-
v Sloveniji
bimo veliko več osnovnih, tehničnih in visokih šol, ki se bodo bavile s poljedelstvom. Vsak kmet bi mora,l biti tako temeljito izobražen v kmetijstvu, da b; bil agrarni tehnik in poleg tega še dober gospodar. Te kriterije uporabljajo na Holandskem.
Če se površina njiv v Sloveniji vsaj podvoji in se vse obdelajo z najmodernejšimi metodami, potem bo Slovenija proizvajala hrano ne samo za 2 milijona prebivalcev, ampak celo za 4 milijone.
Jasno je, da bodo morallj povečati investicije v kmetijstvu od -dosedanjih 6% vseh investicij letino vsaj na 15%, kot svetujejo slovenski a-gronomski -strokovnjaki. Sovjetska zveza investira letno 30% vsega kapitala v poljedelstvo.
Študija ,se dotakne tudi nove o-bli-ke kolektivizacije: „Usposobiti zadružne organizacije in družbena posestva za konkretne racionalne in ekonomične programe proizvodnje, v katerih bo bolj kot doslej proizvodnja kmetov in delavcev v organizacijah združenega de-la integrirana.“ (str. 83)
The Economist, 2. februarja 1985, na strani 86 in 87 pravi v članku In Praise of Peasants: „Tiste dežele, ki -so najbolj razvile kmetijstvo, so pospeševale privatno lastnino in so zagotovile kmetu la-stnino. Najmanj produktivno kmetijstvo je v deželah, ki so pospeševale kolektivizacijo.“
Čas je, da se slovenski komunisti na-uiče, da se s kolektivizacijo ne pride v kmetijstvu nikamor.
Članek v The E-conomistu tudi na. znači, kako važna je proizvodnja hrane za celotno gospodarstvo. Tam, kjer se razvija kmetijstvo, je tudi ostalo gospodarstvo napredno. Kjer pa se kmetijstvo zanemarja — kot do pred kratkim v Sloveniji — vsa ekonomija šerpa. The Economist pravi: „Študija, ki jo je izvedla Svetovna banka (World Bank) v Malaji, je pokazala, da povečana proizvodnja riža za en dolar je povzročila dodatno povpraševanje v ostalem gospodarstvu za 75 centov,“
Tako so možnosti v kmetijstvu velike, posebno zaradi zanemarjanja celih 40 let. Pametni administrativni in finančni ukrepi bi ponovno o-krepili slovensko vas, rie samo gospodarsko, ampak predvsem psihološko, sociološko in politično, kar bi zagotovilo lepšo in bolj zdravo
Dobovškova
sovem izpostavljeni hudemu zatiranju zaradi „srbskega šovinizma", kot npr., da je prepovedano snemati albanske narodne pesmi, katere oddaja radio Tirana, da je albanska zgodovina iz „dialektičnih vzrokov“ odpravljena iz šol, da so bile privatne albanske trgovine razbite itd., itd. Predvsem pa se, pritožuje nad „protialbansko psihozo“, ki naj vlada v Jugoslaviji, in je mnenja, da je pod takšnim; pogoji kaj malo verjetno, da se bodo odnosi med obema državama kmaülu zboljšali. Kaže pa, da bo Tirana kmalu navezala dobre zveze z grško vlado Papandreous a. Že so izdali knjigo pod naslovom „Dvoje prijateljskih narodov“. V njej so ponatisnjeni razni citati iz Hoxhevih zapiskov o dobrih odnosih med obema državama v dobi 1941-1984, predvsem pa v prvih povojnih letih, ko so Albanci bili prijatelji grške komunistične gverile in ne legalne vlade. Papandreous se menda v zadnjem času precej nagiba na levičarsko stran.
Tone Brulc
IZGUBLJENA PRILOŽNOST
Med nas je usekalo...
Ob 40-letniei našega begunstva
bodočnost slovenskemu narodu.
(Konec)!
Novice iz Evrope
Prir. Pavlina
Dr. Tine Debeljak
(230)
MED KNJIGAMI IN REVIJAM!
VINKO NIKOLIČ: TRAGEDIJA SE DOGODILA U SVIBNJU
Kot drugo knjigo Knjižnice Hrvatske revije je urednik revije Vinko Nikolič vključil tudi prv; del svojega dnevnika, ki ga je pisal po vojni v taborišču v Italiji, kar je izrazil posebej v podnaslovu: „Prvo leto pregnanstva v dnevniku vojnega ujetnika štev. 324.664“.
Če je prva knjiga Rojnice obravnavala dobo od Pliberške tragedije do njegovega 40-letnega bivanja v Argentini in njegovega kulturno-po-litičnega dela za „Hrvatsko stvar“ v 'zdomstvu, je' ta, Nikoličeva knjiga, samo doslovni prepis dnevnika, ki ga je pisal v angleškem taborišču v Italiji. Zavzema samo dobo enega leta, od 6. maja 1945, ko se je, kot pravi naslov „Tragedija se dogodila u svibnju.dogodil pokol hrvatske vojske, ki velja danes za največji genocid v srednji Evropi po drugi svetovni vojni do 15. maja 1946. ZnačiL nest dnevnika je, da na shranjenih lističih urednik ni ničesar popravil, niti pravopisa, še manj dodajal kakšne komentarje, ki bi bili danes nujno drugačni, kakor v pogledu leta 1945. Avtor mi je pred svojim odhodom iz Argentine pred 20 leti celo pokazal šop omenjenih lističev, ki so bili pisani na cigaretnem papirju, o-stankih zavrženih časopisov itd., in so bili zapis njegovih misli ob predavanjih v taborišču . ter pripovedovanj novodošlih pripornikov.
Ko je po tragediji v Pliberku padel v roke mladega slovenskega partizana, mu je ta nastavil revolver na prsa, a ga umaknil, češ, saj se bova še videla, ter je Nikolič mnenja, da mladenič še ni bil vajen ubijanja. Tako mu je v splošnem klanju slovenski partizan rešil življenje. Angleži so ga iz Koroške prepeljali preko Vidma in Bologne v Fbrli, nato pa V Grumo Appulo in dalje do Barija •v taborišče Grottaglie, kjer je dobil številko ujetnika, in ostal tam vse prvo leto.
r Videti je, da je Nikolič pisal ta svoj dnevnik predvsem kot pesnik, pe pa. kot novinar, ker iz novinarskega poročanja zapade takoj v poezijo, ko pripovedovanje večkrat prepleta z verzi. Tako je ta dnevnik večkrat naravnost komentar o postanku nekaterih znanih Nikoličevih pesmi, kakor na pr. Poslednja večerja v Zagrebu, ki je spomin na. zadnje slovo Z; materjo. Ves dnevnik izpričuje veliko religioznost tako avtorja kot vseh
bo zase in za svoj narod in rešitev samo v Bogu. To je veliki patriotizem, ki poudarja svoje naj višje vrednote, ki so Bog in narod. To je tudi temelj Nikoličeve taboriščne poezije, ki jo prepletajo še biblijski motivi, in dosega pesnik tudi v formi himničnost psalmistov.
Taboriščno doživljanje ni epično podano kot pri Dostojevskem, temveč čustveno, razpoloženjsko. Ni plastičnih figur ne izrazitih zgodb, pač pa vse bolj predavanje in govorjenje o dogodkih, ki so se zgodili iz dneva v dan in so sj jih pripovedovali in s tem krajšali čas. Debate, ki so se vršile in jih pisec navaja, so se dotikale podonavskega vprašanja, Be-ndševega postopanja z, boljševiki, razmer v Franciji, kjer je opisan Laval kot rodoljub in celo junak v smrti, Petain pa kot reševalec naroda-
Nikolič nekajkrat omenja tudi Slovence. Predvsem v razgovoru s hrvatskim generalom Aleksičem, ko zanimivo opisuje svoje poslanstvo v Ljubljano v začetku maja za skupni nastop Hrvatov in Slovencev, kjer je obiskal generala Rupnika in škofa dr. Rožmana. Omenja njiju v medsebojnem trenju z ozirom na NO, o katerem naj bi bili Hrvati že, informirani. Aleksič je bil tistega dne povabljen, da se udeleži slovenskega parlamenta 3. maja na Taboru, pa se ni odzval ,ker ni bil za to pooblaščen. Nas zanima tudi podatek o o-bisku generala Rupnika iz hrvaškega taborišča Ferma v taborišče Grottaglie novembra 1945, kjer so ga lepo sprejeli, in jim je Rupnik prinesel tj>a prve novice o poboju slovenskih domobrancev v Škofji Loki in drugod. Povabili so ga tudi na večerni razgovor in tam jim je govoril o zelo zanimivih doživljajih v svojem štiriletnem naporu za reševanje slovenskega naroda od popolnega uničenja po Italijanih in Nemcih (str. 418). Tu je Nikolič tudi zvedel, da so Angleži poslali Rupnika iz svobodnega taborišča v Fermi semkaj, da ga s tem zavarujejo. General se je pritožil, da mora sedaj bežati, se skrivati, obriti svojo staro brado, da rešj življenje in da ne pade v roke onih, ki ga hočejo osramotiti in ubiti zato, ker „sem rešil stotisoč Slovencev“... „in zdaj sem vojni zločinec“. — V uteho mu je, da je še mnogo dobrih rodoljubov, ki so mnenja, da je prav sodil, da preti Slovencem smrt stoti-sočev, „ako se kdo ne žrtvuje v tej
Pred dnevi je neki bister opazovalec tukajšnjega političnega dogajanja uporabil skoraj že folkloren izraz, ko je razpredal svoje mnenje o zadnjih predvolilnih povezavah. „Este pais da para todo“ je bil njegov sklep, in težko ga je prevesti v slovenščino. A je najbolj točna diagnoza sedanjega stanja. Meni je prišla na spomin otroška igrica (nekoč smo jo igrali v čast pokojnemu g. Kalanu), v kateri zaskrbljena slovenska mati ugotavlja, da „vse je mogoče v tej 'deželi“. .. (In to bi bil tudi najboljši smiselni prevod, akorav.no mu manjka tiste zafrkljivosti navedenega španskega izraza.)
... IN V POLITIKI TUDI
Pisec ima pred očmi zlasti pero-nistično povezavo FREJULI, in pa fronto, ki so jo sestavili komunisti in MAS (Gibanje v socializem). Pe-
inehvaležni vlogi“ (str. 418).
Svoj dnevnik konča Nikolič z novico o Stalinovi smrti, obenem pa s tremi pesmimi pod naslovom Psal-mistični triptih, s podnaslovom Psalm v begunstvu, Psalm pokore in kesanja ter Psalm nad križi mučenikov. Vsi ti psalmi so napisani v bibličnem slogu himen in predstavljajo prehod v drugi del dnevnika, ki bo izšel prihodnjič. Ta prvi del obsega 470 strani.
Knjiga je bogato ilustrirana, največ z risbami nemških in italijanskih umetnikov, kot so bili Willi Paupie, Hans Lothar Vogel in Hans Sayle. Besedo o Nikoliču je napisal T. D rez ga.
Še za letos pa je napovedana tudi tretja knjiga, ki naj bo višek hrvaškega spomina na katastrofo Pliberškega poboja. Knjiga bo nosila naslov Bleiburg, vzroki in posledica, podnaslov : Štiridesetletnica Pliberške tragedije. Po doslej najavljenih poročilih bo to velik zbornik, kot je bil svojčas izdani v hrvaščini in španščini Bleiburška tragedija. Bo to predvsem opis doživetij in spominov, pričevanja o sami tragediji. Obdelani bodo kritično in objektivno, vsebovali bodo dokumentarne podobe, razmišljanja in analize, likovne vprizoritve in odmev v književnosti. Zbiranje gradiva je najavljeno do konca tega leta. Te tri knjige naj bodo letošnji knjižni spomenik velike hrvaške tragedije.
ronistično fronto sestavlja celotna mavrica argentinskega političnega polja. Tam se nahaja desničarski Herminio Iglesias, skrajno levičarski Abelardo Ramos in njegov FIP (Ljudska levičarska fronta), Konservativna stranka in ideološko nejasno Frondizijevo Gibanje' za integracijo in razvoj. Kako je mogoče te ljudi spraviti v isti Žakelj, je že samo po sebi uganka. Kako pa je mogoče, da se celo strinjajo v nekem „skupnem programu“, kakor trdijo, je pa prava skrivnost.
Po drugi strani pa presega kategorijo skrivnosti, in postaja že pravi politični čudež, sporazum, prav tako na podlagi „skupnega programa“, komunistov in članov Gibanja v socializem. Za boljše razumevanje opomnimo, da je argentinska KP ena najbolj zvestih moskovski liniji (že štirideset let spada med kremeljske ministrante), medtem ko je MAS čistokrvn; trockizem. Kdor le mallo pozna zgodovino teh dveh struj levice, se bo upravičeno začudil skupnemu nastopu. Še bolj čiudno pa je dejstvo, da je MAS dopoldan podpisal soglasje za fronto z PO (Partido obrero, 'delavska stranka tudi iz trockističnega gnezda), popoldan pa ta sporazum razdrl in se1 zvezal s komunisti.
SILA KOLA LOMI
V tem je iskati vzroke. Levica je klavrno propadla na zadnjih volitvah. Dejansko, razen intransigen-tov, nima v kongresu svojega zastopnika (če izvzamemo levo krilo radikalov, ki so se v teku dveh let vladanja nekoliko posiredinili). Novembra 1983 KP ni dosegla niti toliko-glasov, kolikor ima vpisanih čllanov. Sedaj ipa bo treba, za dosego vsakega poslanca, domala dvojno število oglasov kot pred dvema letoma, ker se zamenja le polovica poslanske zbornice.
Osnovni matematični računi torej narekujejo volilne povezave. In podobno se dogaja z desarrolisti. Koliko denarja so vložili v volilno propagando, in niti nimajo enega poslanca v parlamentu. Ne morejo si privoščiti nove blamaže, Če hočejo naprej obstajati kot stranka. Zato se je Frondizi od vsega začetka skušal prisliniti h peronistom. Herminio Iglesias na krmilu buenosai-reškega peronizma, mu je dal to priložnost. Povezava je bila potrjena is strani sedanjega narodnega vodstva,' ki se prav tako trese pred
Hrvatov v taborišču, ki iščejo tolaž-
JOŽE VELIKONJA	(1)
Slovenske skupnosti v Velikem Buenos Airesu
°	Predavanje na konferenci o „Integraciji in kulturni identiteti
izseljencev v Argentini“ v Buenos Airesu 5.—7. avgusta 1985.
0- ■
Namen konference je predstaviti in analizirati integracijo in kulturno identiteto imigrantov v Argentini. Emigrantske skupine rade poudarjajo svojo edinstvenost pa tudi svojo različnost od drugih emigrantskih skupin ter od družbe, ki jih je sprejela. To v poteku integracije, kakor tudi nadaljevanju etnične in kulturne identitete.
Čeprav je bila večina mojega raziskovanja zadnjih 25 let osredotočena na italijanske inmigrante, nameravam sedaj prikazati nekatera opazovanja in ugotovitve o etnični skupini moje prve domovine, Slovenije, ki je sedaj del Jugoslavije, in o izseljencih, ki so našli pot v to precej oddaljeno deželo in zanje nekako tujo prestolnico.
Slovenci so sledili vzoru izseljevanja, ki je podoben italijanskemu bodisi po času njihovega množičnej. šega preseljevanja bodisi po cilju. Izseljevanje Italijanov 'in Slovencev ima več skupnega, kot pa je katera od obeh skupin voljna priznati.
Slovenska imigracija v Argentino ima še drugo zvezo z Italijo in italijansko emigracijo. Italijanško-ju-goislovanska meja iz leta i920 je postavila velik del slovensko govorečega prebivalstva pod italijansko oblast. To je sprožilo izseljevanje v Jugoslavijo in preko morja. Preko-
morska imigracija iz dobe pred letom 1924 je bila usmerjena v ZDA. Vzpostavitev sistema omejenega števila narodnosti iz leta 1924 je preusmerila ta tok v druge države, ki so bile pripravljene sprejeti priseljence, vključno v Argentino. Pomembno za razumevanje teh priseljencev in njih potomcev je dejstvo, da so zapustili svoj dom, ki nikdar ni bil sestavn; del upravno ustaljene Slovenije v Jugoslaviji. Administrativne meje v njihovi domovini so še vedno očitne med imigranti slovenskega porekla v Argentini.
Kraten pregled slovenske emigracije pred drugo svetovno vo:no, priobčen leta 1950 (Lipoglavšek, Rakovec), sé sklicuje na italijansko uradno statistiko, po kateri naj bi se izselilo iz slovenskega dela Julijske Benečije v Argentino skoraj
11.000	(10.890) ljudi v Argentino med ;eti 1926 ‘in 1934. Ta številka ne predstavlja celote, vendar zajame večino preseliencev po prvi svetovni vojni. Celotno število Slovencev v Argentini pred drugo svetovno vojno se ceni na 25.000 izseljencev, čeprav je zanesljivost teh statistik sporna. Italijanske, argentinske in jugoslovanske statistike poročajo o preseljevanju po državah. Očitna nepravilnost o Slovencih iz Italije je ušla uradnemu popisu v
vseh tozadevnih pregledih (Hladnik, Bren).
Najvažnejši del mojega poročila pa so vsekakor Slovenci, ki so prišli v Argentino med leti 1947 in 1950. Ta emigracija po drugi svetovni vojni je bila pripravljena bolj z organizacijo kot iz spontanih o-sebnih nagibov. Bila je politična, v njej so bili politični emigranti, ki so zapustili svoj dom v zadnjih tednih druge svetovne vojne in so bili v začasnih begunskih taboriščih v raznih krajih Italije, Avstrije in Nemčije.
Potek organiziranega seljenja je zanimiv sam po sebi, vendar čas n« dopušča iti v podrobnosti.
Prejšnja prisotnost Slovencev v Buenos Airesu je odprla pot povojnim priseljencem, čeprav je večina onih (skupaj ok. 25.000 emigrantov) odklanjala stik z novodošlec; in nadaljevala svoj način življenja (postopno napredujoče vključevanje v argentinsko družbo), so novi priseljenci nameravali postopati drugače. Smatrali so se za začasne priseljence z namenom, da ostajajo tukaj le, dokler se politične razmere v domovini ne spremene. Njihova stremljenja so zato bila: vzdrževanje kulturne celotnosti, kulturne loče-noisti ter politične dejavnosti z o-mejen'im — če sploh kakšnim — stikom z argentinsko družbo. Začetno teženje kot začasna imigracija in zato začasna naselitev sta zavlačevala sprejem fizičnih in družbenih struktur, k; bi vodile k trajnemu bivanju. To trditev potrjuje pregled objavljenih člankov večinoma v slovenščini, vendar bi bilo potrebno še točnejše empirično raz-
iskovanje.
Celotno število imigrantov po drugi svetovni vojni je bilo kakih
10.000,	vključno z nekaj družinskimi člani, ki so se pridružili sorodnikom v naslednjih letih. Večina izseljencev se je ustalila v Buenos Airesu, čeprav moj pregled prvenstveno obravnava Veliki Buenos AL res, ‘je treba omeniti manjše skupine krajevnih pomembnosti: slovenska skupnost v MendoZi, jedro dejavnosti v San Carlos de Bariloehe, ne da bi omenjal Cordobo, Tucumän, Rosario in druge manjše skupine.
Po začetnem iskanju primernega prostora v Velikem Buenos Airesu se je večina imigrantov naselila na obronkih mesta. Glavne krajevne značilnosti, odločilne pri izbiri okoliša, so bile: zemljišča po zmerni ceni, povezava z mestom z javnimi prometnimi sredstvi, ter večja, ne geografska silnica — prisotnost ob-čestvenega voditeljstva. Pri preučevanju osmih skupnostnih središč in bivališč se opazi spreminjanje vzrokov in posledic, čeprav se bistvo spreminja bolj v jakost: in vidnih izidih kot pa v prisotnosti ali odsotnosti teh sestavin. Dejavniki, ki jih omenjajo člani slovenske skupnosti, so verjetno vzrok bolj ali manj uspešnega kulturnega preživetja, morda bolj vezani na presojo fizičnega premoženja kot pa na merjenje občestvene pomembnosti.
Dokumentirane dokaze je v tem pogledu težko dobiti. Vendar nekateri primeri krajevne prisotnosti Slovencev — čeprav ne dokončni — osvetljujejo teritorialno razporeditev slovenskih izseljenskih skupin in nudijo razlago za nekatere njihove
volitvami, in skuša pridobiti čim večje število zaveznikov.
Težko je sedaj napovedovati uspeh teh front. Vprašanje peronizma v provinci Buenos Aires je težko. Na splošno menijo, da bo več glasov prejel Cafiero z demokristjani kot pa Iglesias z desarrollisti.
NA LEVO KRUG!
Večina opazovalcev tudi napoveduje porast desnice z Alsogarayem na čelu, zlasti pa levice, ki jo vodi Alein-de. Nekateri celo spravljajo v zvezo s strahom pred Intransigenti nekatere levičarske poteze vlade kot aktivno udeležbo Argentine na zasedanju neuvrščenih držav v Angoli. Zunanji minister dr. Caputo je tam ostro nastopal proti južnoafriškemu apartheidu, pa dosegel izjavo, ki obsoja „militarizacijo južnega Atlanitka“, ki jo predstavlja angleška vojaška baza na malvinskem otočju.
Res je, da skuša vlada z nekaterimi potezami pokazati, da radikali niso odstopili od svojih levičarskih položajev. Morda je z istega vidika treba gledati tudi na potovanje, ki ga te dni prične predsednik Alfonsin in ki bo vključilo tudi večdnevni obisk Jugoslavije. Z notranjepolitičnega gledišča je ta obisk popolnoma brez podlage. Tudi trgovska izmenjava med obema državama tega ne opravičuje. Torej je treba gledati na vse v luči političnih obresti, ki jih vlada upa dobiti od te poteze.
Radikali se spuščajo v slične politične manevre, ker so prepričani, da jim gospodarski program lepo uspeva. Po junijski inflaciji, ki se je sukala okoli 30,5%, je prišla julijska komaj 6,2% in so se oddahnili z avgustovsko, ki je padla na 3,1%. Po teh številkah bodo uporabili za volilno orožje „zmago nad inflacijo“, a-koravno vsi dobro vemo, da inflacija še ni premagana in nas bo še mnogo stalo, predno bo kaka zmaga otipljiva.
A te dnj so se spoprijeli z nevšeč-no stavko transporta. Tovornjaki so obstali in pričelo je primanjkovati bencina in drugih goriv ter je grozilo tudi pomanjkanje mesa in zelenjave. Stavka se je 'zapletla še bolj, ker obstajata dve organizaciji transporti-stov. Ena je stavkala, druga ne, pa so tisti, ki so delali, doživeli številne napade, tudi oborožene. Vlada je resno mislila na poseg varnostnih organov, celo vojske, da zagotovi „svobodo dela“. V bistvu pa je stvar taka: Vodstvo tistega dela organizacije tovornjakov, ki stavka, je peronistično usmerjeno, tisti pa, ki hočejo delati, so radikali. Torej se vedno vračamo na isto izhodiščno točko: ako nismo zreli za demokracijo, ne bomo našli reda ne miru. Posledice takega stanja pa so na dlani.
zagonetne videze.
Buenos Aires je poistal dom večine slovenskih izseljencev pred drugo svetovno vojno. Dve skupini sta bili iz obmejnih delov Slovenije. Prekmurci so prišli 'iz severo-vzhod-nega kota, ki je do 1918. leta pripadal madžarski polovici avstroogr-skega cesarstva. Po govorici in navadah so še razlikovali od Slovencev iz drugih delov Slovenijo. Naselili so se po Avellanedi in se raztresli po južnem delu mestne površine. Šestdeset let pozneje ni razvidno, da bi še ostali strnjeni. Dandanes jih po številu cenimo le še na kakšnih dva do štiri tisoč.
Dosti večja skupina s pisano zgodovino je naseljena v Villa Devoto, Saavedri in nekaj preostalih na Pa-ternalu. Večinoma so v teh skupnostih emigranti iz Julijske Benečije, ozemlja, ki so si ga Italijani prisvojili ob koncu prve svetovne vojne. Njihovo število je težko točno oceniti. Ob prihodu so jih šteli med italijanske emigrante. Kljub temu so ustanovili svojo sosedstveno skupnost na Paternalu in pozneje v Villa Devoto s kulturnim centrom, bogosluž j em, organizacijami in publikacijami. Na splošno so razvili nekako pripadnost povojni Jugoslaviji; niso jim bili dobrodošli politični izseljenci, ki so prišli v Buenos Aires od 1947. do 1950. leta. Po nekaj' srečanjih v začetku niso navezali trajnih stikov in še danes je med njimi popolna ločenost. Te skupnosti so imele politične težave z argentinskim} oblastmi in so bile — ;z redkmi izjemami — razpuščene. Nedavna poživitev v Villa Devoto je nekak prerod. (Cukjati).
NOVICE IZ SLOVENIJE
"\liy
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
LJUBLJANA — Pokojnine bodo povišane s prvim avgustom za 15 odstotkov. Tako je odločil odbor za plan in finance v skladu s pooblastilom skupščine.
LJUBLJANA — Svežo meso se je podražilo. Junetina se je podražila za 26,4 odstotkov, svinjina za 31, teletina za 25,69, stara govedina pa za 25,5.
MOŠKRANJOI — Težave z nadomestnimi deli, gorivom in mazilom i-majo v severovzhodni Sloveniji. Žetev se je že pričela, najprej ječmena, kmetje pa tarnajo, da morajo še po čisto navaden ležaj dinama v Maribor, ker jih v Ptuju nimajo.
LJUBLJANA — Akcijo za vodo in
milo bodo sprožili na železniški postaji. Predstavniki sanitarne inspekcije so se že avgusta lani pogovarjali o nujnosti boljšega vzdrževanja, pa se stanje od tedaj ni dosti spremenilo. Med nezaželene pojave na železniški postaji sodijo vonjave različnih kvalitet in jakosti, ki se razširjajo predvsem v okolico kioskov. Glede videza kamnitih oblog ob vratih in oknih pa na hodnikih, so predstavniki postaje pojasnili, da. so mastne in drugačne madeže že večkrat čistili, da pa jih dokončno odstrani samo peskanje ali kamnoseška osvežitev. Podobno velja za razbite ploščice v tlaku. Dela naj bi začela teči že prihodnje leto, med vsemi pa ima prednost ureditev ustreznejših sanitarij.
VELENJE — Prvih 50 računalnikov „dialog“ so izdelali. Namenili so jih delovnim organizacijam Gorenja in kupcem za testiranje sistemov, ki bodo ob delu izdelali uporabniški software (drobno gospodarstvo, zdravstvo, upravne službe). Letos bodo izdelali 300 računalnikov „dialog 20“. Na tržišče bo prišla druga serija septembra. V Procesni opremi je stekla tudi proizvodnja tiskalnikov RGB 105, ki jih izdelujejo skupaj z Robotronom iz Nemčije in Bi-rostrojem iz Maribora.
LJUBLJANA — Alpinistične veščine so prikazali hribolazci na ljubljanski Metalki. Sedem alpinistov (Stane Klemenc, Franček Knez, Silvo Karo, Janez Jeglič — vse te poznamo iz Argentine — Slavko Cvetličič, Pavle Kozjek in Metod Škarja) se bo konec leta odpravilo na 3128 m visoko goro v Andih. 20.000 dolarjev, kolikor bi alpinisti potrebovali za ta podvig, bodo skušali- nabrati s prodajo planinskega koledarja, z delovnimi akcijami na dimnikih in s propagandnimi akcijami, kakršna je bila na Metalki.
LJUBLJANA — Pšenica bo v Sloveniji pozneje dozorela, zaradi obilnih pa-dovin. Strokovnjaki kmetijskega inštituta v Pomurju so ugotovili da je zaradi letošnjega pogostega deževja možno opaziti na pšeničnih poljih precejšen napad glivičnih obolenj in plesni. Ne glede na to pa so strokovnjaki mne-
Vsi poznamo Beneško Slovenijo kot del slovenske zemlje, ki je imel v zadnjem stoletju najbolj samosvoj razvoj : saj je od leta 1866 dalje pripadala Italiji ter jo tako lo-č'i že sto let meja z ostalim slovenskim narodom, ter je bil tako njen razvoj ločen od poti glavnine. Tudi so bili ločeni od ostale Primorske, ki je šele po prvi svetovni vojni pripadla Italiji.
V	Beneški Sloveniji se je ohranil doma slovenski jezik, čeprav niso nikoli imeli slovenskih šol, še več, pritisk italijanske kulture je bil čedalje močnejši, predvsem za časa fašzma. Vendar niso podlegli, slovenska beseda je še vedno živela med njimi. Poznamo njihovega velikega pesnika Trinka, katerega glas je segel preko meje v osrednjo Slovenijo.
Ker je bila zemlja revna, so se morali tamkajšnji Slovenci izseljevati po vsem svetu, predvsem v Belgijo, Ameriko, pa tudi v Argentino, odkoder so se le sporadično vračali na svoje domove.
Vedno pa so ohranil; stik in svojo materino besedo.
V	zadnjih desetletjih se je obrni-
nja, da je Slovenija dobro pripravljena na žetev, zato ne bi smelo biti težav z odkupom 82.400 ton zrnja.
POSTOJNA — Okoli 700 dijakov in študentov želi delati čez poletje. Prijavili so se na postojnskem mladinskem servisu, ki organizira sezonsko zaposlovanje mladih iz cerkniške, logaške, postojnske in sežanske občine. Zanimanje mladih za delo med počitnicami je letos še večje kot lani. Ne odklanjajo nobenih, niti najtežjih fizičnih del.
ŠKOFJA LOKA — Okoli 200.000 prešitih odej in približno toliko drugih izdelkov (posteljna pregrinjala, spalne vreče, vzglavniki) bodo letos naredili v škofjeloški Odeji. Približno petino jih bodo izvozili, predvsem v ZR Nemčijo, v Anglijo, na Norveško in Švedsko.
LJUBLJANA — Seznam 300 največjih delovnih organizacij Slovenije v
lanskem letu je objavil Gospodarski vestnik. Na prvem mestu je TAM (Tovarna avtomobilov Maribor), na drugem Železarna Jesenice, na tretjem pa rudnik lignita Velenje. Vse delovne organizacije so razvrščene po dosežnem dohodku, na seznamu pa so še podatki o številu zaposlenih, uporabljenih poslovnih sredstvih in celotnem prihodku.
KRŠKA VAS — Nova tovarna kmetijskih strojev naj bi bila dokončana pred koncem leta. V nova poslopja se bodo preselili vsi, ki sedaj delajo v neprimernih prostorih v Brežicah. Postopno bodo zaposlili okrog 110 novih delavcev.
LIBOJE — Godba na pihala rudarjev in keramikov je praznovala 5Obletnico delovanja. Dobila je že številna priznanja^ med drugimi letos bronasto odličje v drugi skupini slovenskih godb na pihala, v Mariboru.
LJUBLJANA — Izpiti redčijo vrste brucev na ljubljanskih fakultetah. Za prvi letnik v šolskem letu 1985/86 je .bilo razpisanih 8762 mest za vpis na redni študij in 4040 za vpis na študij ob delu, prijav pa je prišlo 11.499 za redni študij in 3766 za študij ob delu.
MARIBOR — Splavarsko noč na Dravi je pripravilo Mariborsko turistično društvo. Prišlo je okoli 10.000 ljudi. Ob petju Mariborskih rapsodov je priplul splav v spremstvu jadrnic, motornih čolnov, surfarjev in drugih plovil. Kapetan „flosa.“, Mihael šar-man, je s šestimi veslači varno pristal na mestu, kjer so včasih pristajali Splavi na poti proti Dubravi na Hrvaškem. V Dravski dolini se splavarstvo omenja okoli leta 1371; sredi 19. stoletja pa obsega splavarski promet na Dravi povprečno 1200 splavov.
MOST NA SOČI — Bogate arheološke najdbe iz starejše železne dobe
čakajo na primerno strokovno obdelavo. Zaščitna izkopavanja so začeli le-
lo na boljše, tako ekonomsko kot narodnostno: dvignil se je narodnostni čut in slovenska zavest, pričelo se je narodno preporodno delo in povezovanje beneških Slovencev po vsem svetu. Priznati moramo, da Italija oziroma pokrajina Friuli Ve-nezia-Giuilia podpirata to delo za izseljence. Tudi videmski škof ima posluh za slovenske probleme. (Videmski stolni župnik je Slovenec Mario Quotizza.) In tamkajšnji Slovenci, lojalni italijanski državljani, dozorevajo v slovenski narodni zavesti.
Tako smo slučajno zvedeli, da bo prišel na obisk v Buenos Aires zbor beneških Slovencev. Ni bilo veliko časa, saj nismo prej imeli nobene zveze z beneškimi Slovenci v Argentini (kar seveda ni bilo prav). Takoj smo skušali navezat-; stike —-in doživeli presenečenje ! Lahko smo se udeležili nekaj večerov, ko so peli Slovenci, pa tudi >smo se lahko pogovarjali s pevci, njihovimi spremljevalci in njih rojaki od tukaj.
Najprej naj navedemo kaj o njih organizaciji v Argentini: vseh jih je nekaj stotin, ki so povezani v pet društev s sedeži v San Martinu,
Krst: V Bariločah je bil krščen Andrej Friderik Strle, sin Karla in Helene roj. Rode. Botrovala sta dr. Jure Rode in Anica Rode. Čestitamo !
Krst: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi je bil krščen Valentin Alojzij Grbec, sin Jožeta in Marije roj. Urbančič. Krstil je stric Mirko Grbec, botrovala sta pa Marjana Vitrih in Franček Urbančič. Čestitamo!
Smrt: V Berazategui je 6. septembra umrl Jurij Agreš (25 let) nečak misijonarja Janeza Buha. Naj počiva v miru!
ta 1971, ker so v kraju hoteli graditi nove hiše. Nakopičilo se je bogato gradivo med raziskovanjem prazgodovinskih hiš, 111 grobov iz prehoda mlajše železne dolbe v rimsko, dveh stavb, ki sta tem grobovom sočasni in osmih rimskih stavb, ki mostarsko najdišče postavlja ob bok najpomembnejšim najdiščem starejše železne dobe v Evropi.
LJUBLJANA — 11. jugoslovanski baletni bienale je bil končan s podelitvijo nagrad. Po dvanajstih predstavah je žirija nagradila z zlato plaketo Carmino Barano Carla Orffa, ki jo je uprizorilo Sarajevsko narodno pozori-šte ter Pulcinello Igorja Stravinskega v izvedbi ljubljanskih baletnikov.
LJUBLJANA — Ljubljanski lutkarji so ponesli „Kozlovsko sodbo v Višnji gori“ v Brazilijo. V mestu Curitiba, 400 km daleč od Sao Paula, je namreč brazilska sekcija Mednarodnega združenja lutkovnih gledališč priredila mednarodni festival.
ŠKOFJA LOKA — Esperantisti so
se srečali na desetdnevnem mednarodnem srečanju — Internacia Čelado por Edukado Moderna per Esperanto. To gibanje za sodobno vzgojo s pomočjo esperanta po metodah francoskega pedagoga, Fraineta se zavzema za razvijanje inieiativnpsti otrok in spodbuja željo po raziskovanju.
TRŽIČ — Tretjo tovarno čevljev v Alžiriji bo opremila tovarna Peko. Poslali so 36 zabojev s specializirano tehnološko opremo, ki je izdelana iz domačih materialov, vredna pa je okrog
300.000	dolarjev.
UMRLI SO OD 16. do 23. julija 1985:
LJUBLJANA — Mitja Derganc; Marija Ferfila; Ivana, Habjanič roj. Roland; Albina Hribar, 82; inž. Hugo Keržan; dr. Sonja Kotnik; . Koloman Kozar; Jelka Kranjc roj. Govednik; inž. Aleksander Lapkovski; Jože Leben; A-lojz Lipar; Marija-Zeniea Majer roj. Bučar; Marija Mesec roj. Rus; dr. Stane Mikuž; Stane Ocepek; Antonija Parkelj roj. Sevišek; Kristina Pati k; prof. Božidar Pengov; Mirko Peternel; Jakob Podbevšek; Srečko Rijavec; Feliks Rihar; Franic Rozman; Vida Rus roj. Plestenjak; Alojzija Sečnik roj. Zalaznik; inž. Vladimir Sekereš; Lado Seiko; Mimi Sterle; Vinko Škerl, 79; Angela Šmon; Marija. Urbančič roj. Modic.
RAZNI KRAJI — Bizeljsko: Aleksander Martini; Bled: Marica Prešeren
M areas Paz, Villa Gesell, Mendozi in Mar del Plati. Prav meseca maja se je mudil v Argentini bivši predsednik Zveze beneških izseljencev Ferrucio Glavora ob položitvi te-melljnega kamna za sedež organizacije v Villa Ballesteru.
Sedaj pa je prišel na obisk pevski zbor „Nediški puobi” iz kraja Pulfero, to je Podbonesee v Nadi-ški dolini. Preprosti fantje, obrtniki ;n delavci, «o pod vodstvom dirigenta, učitelja Jožeta Chiabudinija predstavili željni slovenski publiki domače pesmi, večinoma slovenske, katere so tudi peli, pomešane z italijanskimi in furlanskimi, pred raznim; furlanskimi društvi, v katerih najdejo beneški Slovenci začasno zavetje, člani uredništva našega lista in drugi naši Slovenci, ki smo .se teh večerov udeležili, smo bili presenečeni nad kvaliteto petja in veseli njihovega narodno kulturnega dela. Pripovedovali so naih, kako lepe1 u-ispehe so želi povsod, predvsem v Villa Geselll, kjer so morali peti slovenske pesm; dolgo v noč.
Prisostvovali smo tudi maši v furlanski cerkvi v Villa Hermosa, kjer so pred kipom Marije s Svete gore pri T.rčmunu peli Nediški poubi Lepa, .si, lepa .s'i... Prepričani smo, da hi se lahko našla tudi zanje prilika za slovensko bogoslužje.
SAN JUSTO
Meseca julija in v začetku avgusta je v Našem domu potekalo razgibano življenje.
7.	julija se je zbrala v Domu precejšnja skupina staršev k predavanju arhitekta Jureta Vombergarja. Razvijal je svoje bogate misli o pomenu slovenstva v Argentini. Z zanimanjem smo sledili podajanju o aktualnem življenju Slovencev v Argentini, o drugačnosti med posameznima narodoma, njih vrlin in slabosti. Razvila se je zatem živahna debata, v katero so posegali zlasti mlajši starši in poudarili potrebo po izidu slovenskega slovarja z razlago posameznih besed, ki naj bi bil staršem v velilko pomoč pri učenju svojih otrok.
Arhitekt je poudaril, kolikšne važnosti je glasno branje otrok ter poslušanje slovenskih pesmi in povesti.
Obogateni in hvaležni smo se vrnili na svoje domove.
Družinsko nedeljo smo letos praznovali 4. avgusta na poseben način: z igrico „Vesela igra o žalostni prince-zinji“. Sodelovali so skoraj vsi otroci Balantičeve šole in zelo uspešno podali svoje vloge. Nastopali so: knez Rožmarin (Vinko Ba.vec), princeza Narcisa (Erika Indihar), grof Čelšmin (Gabrijel Oblak), grofica Potonka (Cilka Bregar), Blaž Kalamon (Andrej Oblak), Pavluša (Damjan Urbančič), princ Tulipan (Marjan Indihar) in njegov ko-njičdk (Pavel Erjavec in Franci Grilj), Gašper (Gabrijeli Indihar), paž (Gregor Modic), godca (Marko Oblak in I-vanko Poberišnik), stražarja (Franci Samsa in Gusti Galjot) ter otroški zborček.
Izredno razveseljivo pa je, da so se otroci igro naučili v teku enega meseca pod skrbnim vodstvom režiserja Frida Beznika in s pomočjo učiteljic. Primerne kulise je zopet pripravil naš neumorni scenograf gospod Tone Oblak.
Po igri smo ob srečolovu in v pri-
roj. Golja; Brestanica: Karlo Žener, 79; Celje: Rihard Conradi, 75; Karel Filač; Josipina Napotnik; Marija Sredovnik; Franc Struna; Češnjica: Franc Zaman; Dob: Anton Podlogar; Domžale: Rafael Grmek, 77; Gornji grad: Franc Žerovnik; Kamnik: Antonija Kemperle roj. Marinčič, 75; Avgust Slatinšek; Klinja vas: Božidar PeČ|ek; Koper: prof. Radmila Križ roj. Grbič; Kovor: Marija Gabrič; Kranj: Francka Žezlina io j. Tancar, 82; Kromberk: Ivan Fu~ rek, 54; Ločna: Metoda. Jeras; Maribor: Alojzija Orehek roj. Farič, 83; Medvode: Marjana Bohinc, 94; Ivan Čarman (Strelkov ata); Metlika: Franc Uršič-Braco; Piran: Viktor Žnidarčič; Polom: Ignac Pirnat, 34; Polzela: Rezika Kolšek; Preddvor: Avguštin Šprah; Preserje: Jože Platner; Rakek: Jože Hladnik, 68; Sevnica: Mihael Kolander; Sostro: Anton Negro; Sv. Jurij nad Cajnarji: Frančiška Žnidaršič roj. Debevec (Možakova mama); Šoštanj: p. dr. Anton Koren; Trbovlje: Janez Doberlet; Trebnje: Uroš Rupreht; Vojna Vas: Bojan Fabjan; Železniki: Julijana Logar, 80.
Istočasno so prišli z zborom tuidi spremljevalci, kot sedanji predsednik Zveze beneških Slovencev Valter Rosig, eden od začetnikov narodno preporodnega dela F. Clavo-ra, pa urednik katoliškega lista Dom, ki jih povezuje, Giorgio Ban-chig (Bankič), župan Podbonesca ter dr. Darko Bratina s tržaške u-niverze itd.
S tukajšnjimi organizatorji se je tako 1. septembra ustanovila federacija društev beneških Slovencev v Argentini, katere predsednik je poistal Remigio Topatigh (Topatič). Vsi Slovenci so navdušeni, saj tako so tako dobili trden okvir, v katerem lahko — s pomočio osrednje Zveze — gojijo slovensko narodno zavest.
Škoda, da smo bili tako ločeni, da praktično nismo vedeli drug za drugega, čeprav 'imamo marsikaj skupnega. Treba bi bilo vzpostaviti stike, vsaj spoznavati se in pomagati beneškim Slovencem v Argentini v težkem bojiu za njihov narodni obstoj in na poti k popolnemu narodnostnemu osveščenju.
Ločila nas je sto let državna meja, a sedaj, ko smo oboji na drugi strani oceana, smo se zbližali in razumeli. Morda so daljave tudi bližine ...
TDml
jetnem družinskem vzdušju ostali še dolgo v noč.
V soboto 27- julija so mladi pripravili srečanje z ramoško mladino. Večer se je pričel z zabavno igro, v kateri smo si po skupinah privzeli ime kake živali in navdušeno začeli svoj „koncert“. Med večerjo se je ramoška predsednica Vera Beltram zahvalila sanju-ški mladini za povabilo in ji v znak hvaležnosti podarila portret sv. Cirila in Metoda v bronu, delo kiparja Ahčina. Po večerji se je razvil ples. Razveseljivo je dejstvo, da to pot dekleta niso „likale“ stolov in fantje ne podpirali stebrov. Ob veseli pesmi se je večer zaključil v veselje tako Sanjuščanov kot Ramoščanov z obljubo, da se bodo srečanja še ponovila.	D. M.
22. MLADINSKI DAN
Nekoliko pusto jutro nedelje 25. avgusta se je spremenilo kmalu v lep pomladanski dan, da bi se primerno pridružilo veselemu razpoloženju mladine, ki je prihitela iz vseh slovenskih domov v Carapachay. Že pri vhodu me je presenetila originalnost značk, ki so jih dekleta pripela vsakemu obiskovalcu; okrašene z raznobarvnimi cvetlicami in izdelane ročno ! Čestitamo ! Seveda na igrišču je bilo tekmovanje v odbojki v polnem razvoju!
Po dviganju zastav in petju narodnih himen je v polni dvorani daroval sv. mašo gospod Bečan. Njegova pridiga so bile tople besede vsej mladini, naj v tem spreminjajočem se svetu o-stane verna in ohranja lepo zveneč slovenski jezik! Po sv. maši se je nadaljevalo tekmovanje v odbojki. Medtem se je dvorana spremenila v trenutku, po zaslugi mladih, v jedilnico, se napolnila z obiskovalci in tudi na vrtu je bilo vse zasedeno ! Srečanja starih znancev so nam popoldne spremenila v prisrčne pogovore, tako, da nas je povabilo za kulturni program skoro iznenadilo!
V imenu domove mladine je navzoče pozdravila Metka Slabe in v imenu zveznih odborov SDO — SFZ Tone Malovrh. Sledil je lep folklorni ples, nato šaljivi prizor in razdelitev pokalov. Marjana Pirc je vodila povezavo med posameznimi točkami. V zvezi s kulturnim programom bi želeli prihodnje leto boljšo pripravo!
Dvorana se je ob zvokih novih muzikantov, še brez skupnega imena, spremenila v plesišče in se tudi napolnila z veselimi parčki, ki so s tem zaključili svoj dan. Jaz pa, ki že nisem za te vrste športa, sem zavil na krofe gospe Helene Gričar! Nasvidenje prihodnje leto !	mak
SLOMŠKOV * V
Zimski meseci so polni delovanja v našem Domu. Prireditve se pogosto vrste in priprave nanje polnijo prostore Doma tudi čez teden. V nedeljo 11. avgusta, ko so se na dvorišču vršile tekme Mladinskega dne, je šola pripravila roditeljski sestanek. Zanimivo predavanje arh. Jureta Vombergarja o Slovenski vzgoji v družini je bila glavna točka. Ker je pa še minilo pol šolskega leta, so starši še prav posebno z zanimanjem sledili poročilu vodite-Ijice Lenče Malovrhove o šolskih uspehih otrok in o delovanju šole. škoda le, da je bilo navzočih sorazmerno malo število staršev, saj vsako takšno predavanje nas oibogati in zbližuje.
V	petek 16. avgusta je bilo srečanje s prof. dr. J. Velikonjem. Njegovo predavanje o izseljeniški problematiki je vzbudilo dosti zanimanja, kar je bilo opaziti v debati po predavanju.
V	soboto 30. avgusta smo pa imeli možnost povrniti se vsaj za kratek čas na našo prelepo Gorenjsko. Brata Tomaževi,č sta pripravila avdiovizual o tej naši prelepi pokrajini in tako smo imeli priliko obujati spomine, mlajši pa spoznavat; košček domovim, katero je tako lepo opisal pesnik: „Dežela Kranjska nima lepšega kraja, kot je z okolco ta podoba raja“. Večer se je zaključil ob pogrnjenih mizah, saj so pridne gospe pripravile okusno večerjo za vse navzoče.
Popravek k poročilu iz Slomškovega doma v zadnji številki: Nastopila so dekleta z lepo ritmično vajo, katero sta pripravile ga. Vladi Selan in gdč. Karla Malovrh.
Uredništvo
Beneški Slovenci v Argentini
OBVCSTILO
SOBOTA, 14. septembra:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 20.30 asado.
NEDELJA, 15. septembra:
Obletnica blagoslovitve Slomškovega doma s celodnevno prireditvijo. Geslo: 40 let dela in zvestobe.
SREDA, 18. septembra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 18.30. Predaval bo g. Rudolf Smersu.
PETEK, 20. septembra:
Seja Medorganizacijskega sveta ob 20 v prostorih Zedinjene Slovenije.
SOBOTA, 21. septembra:
Slomškova proslava osnovnošolskih otrok v Slov hiši ob 9. (Datum, objavljen v Oznanilu tega tedna, ne velja!)_ IX. kulturni večer SKA ob 20. uri. Umetniška razstava akad. slikarice Bare Remec.
PETEK, 27. septembra:
V	Slovenski hiši igra ,,živi in mrtvi bratje“ ob 21.
SOBOTA, 28. septembra:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slovenski hiši igra „Živi in mrtvi bratje“ ob 20'.
Na Slovenski pristavi otvoritvena predstava „Kralj Svetopolk“ ob 20. uri. Predavanje univ. prof. dr. Milana
ICcmar'a v okviru SKAS-a in Visoko-
šp.&kega tečaja ob 16. uri.
NEDELJA, 29. septembra:
18. Pristavski dan s celodnevno prireditvijo.
NEDELJA, 6. oktobra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob, 15.30 velika sanmartinska tombola.
Mladinska maša in zvezni sestanek S DO in SFZ db 9.30 v Slovenski hiši ■s predavanjem dr. Marka Kremžarja.
Cb-etnica pri Svetogorski Mariji ob
16.	uri.
SOBOTA, 12. oktobra:
Visokošolski tečaj od 16. do 19. ure
v Slovenski hiši.
NEDELJA, 13. oktobra:
29. obletnica Našega doma v San
J ustu.
26. septembra bo imeila mezzosopranistka Bernarda Fink samostojen koncert v Zlati dvorani Teatra Colon, kjer bodo na sporedu pesmi svetovnih in slovenskih avtorjev.
Prihodnji mesec bo odpotovala v Eiv-ropo, kjer ima predvidene razne koncertne nastope in glasbeno izpopolnjevanje.
Oživljeno petje pod lipo je navdušilo prebivalstvo. Boroveljsko društvo je spravilo iz pozabe to lepo domačo navado. Nastopajoči in poslušalci so prepevali in se pomenkovali dolgo v noč.
SLOVENCI na KOROŠKEM
Izobraževalni tečaj za vzgojiteljice v otroških vrtcih in za vodje otroških skupin, ki je bil zopet na Rebrci, je dal novega zagona vsem, ki se navdušujejo za delo na tem področju. Tine in Breda Varl sta izdelovala lutke, prof. Janez Bitenc se je ukvarjal z otroško pesmijo, prof. Mirko Ramovš je razlagal otroške plese, Branka Jurca in Ma. rinka Svetinka sta govorili o otroški literaturi, prof. Slavko Hočevar je prikazal različne likovne tehnike, dv. svetnik dr. Pavel Zablatnik pa je predaval o vzgojnem pomenu ljudskih šeg za o-troke.
Proces Heimatdiensta proti dr. Valentinu Inzku in dr. Ernstu Waldstei-
nu se nadaljuje. Tožijo oba predsednika nemško-slovenskega koordinacijskega odbora krške škofije, ker sta v skupnem stališču do ljudske zahteve po ločenih šolah pisala o „apartheidu“.
„Bistra glava se uči slovensko — Ein kluger Kopf lernt Slowenisch“ nosi naslov akcija, ki jo vodi Komite za obrambo dvojezične šole na Koroškem za prijave k dvojezičnemu pouku. Namenjena je slovensko in nemškogovore-čim otrokom. Ločene šole bi mogle Slovencem odvzeti njihovo narodno identiteto in jih skupno z jezikom izriniti iz javnosti.
Avstrijska družba za pomoč tretjemu svetu pošilja vsako leto nekaj ljudi na podeželje, kjer se pripravljajo na delo med revnimi v Afriki, Južni Ameriki in Novi Gvineji. Deset dni je 22 mladincev raziskovalo šmihelsko faro. Izšlo je sedaj 78 strani dolgo poročilo, kjer mladinci pišejo, da so se odločili za raziskavo v tej dvojezični občini, ker jih v tretjem svetu čaka slična situacija. Razlika je le v tem, da je na Koroškem diskriminirana manjšina, medtem ko v tretjem svetu „odloča mala skupina bogatih o življenju pretežno revne večine“. Poročilo je zaključeno takole: ,,Za nemškogovorečega državljana je sramota, Če mirno dopušča, da bi Slovenci izumrli. Slovenska kultura je obogatitev za Avstrijo.“
Slovenski atletski klub (SAK), ki se ukvarja z nogometno dejavnostjo, slavi letos petnajstletnico svojega obstoja. Slavje je ,še večje, ker je SAK uspelo zmagati v vzhodni skupini koroške podlige in povzpeti se v koroško deželno nogometno ligo.
Deželni trener skakalcev je postal Slovenec Franci Wiegele. Pred kratkim mu je to mesto ponudilo deželno smučarsko vodstvo. Wiegele je doslej treniral samo Zahomške skakalce, ki so želi odlične uspehe.
Slovenska kulturna akcija
10. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONA
Dr. Marho Kremžar ŽIVI MN MRTVI BRATJE
KRSTNA PREDSTAVA
v petek 27. septembra ob 21. uri v soboto 28. septembra Oib 20. uri V SLOVENSKI HIŠI
Z MLADINO ROKO V ROKI — ZA NAŠO BODOČNOST	
SLOVENSKA PRISTAVA	Na predvečer
vabi na	v soboto, 28. septembra
18. PRISTAVSKI DAN	ob 20. uri OTVORITVENA
v nedeljo, 29. septembra	PREDSTAVA
11.20 dviganje zastav 11.30 sv. maša 13.00 kosilo	2. igra iz cikla odrskih
	del iz slovenske zgodo-
17.00 na odru pod ombüjem	vine
KRALJ SVETOPOLK	KRALJ SVETOPOLK
Po igri zabava s sodelovanjem	Režija: Miha Gaser
M a g n u m a	Nad 60 nastopajočih
! V Slovenskem domu S v Carapacliayu
bo v nedeljo 22. t. m.
[	j
Spomladanski dan
Skupno družinsko kosilo sončni vrt, dobra postrežba, domače ozračje
■	■
! Prijatelji in rojaki lepo vabljeni! :
ZEDINJENA SLOVENIJA
vabi k maši za pokojnega JOŽETA ALBREHTA, prvega tajnika Društva Slovencev, sedaj Zedinjene Slovenije, ki bo 21. 9. ob 19.15 uri v cerkvi Marije Pomagaj.
S ZAVAROVANJE VSEH VRST :
s	:
M.	in H. LOBODA
š	:
[ Sarmiento 385 - 1. nadstr. - pia. 10 ! i Buenos Aires - TeL 812-2127 j vsak dan od 11 do 18.30
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILO® STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9 503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor :_ dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
	FRANQUEO PAGALO
»s®	Coneesión N9 5775
II-a H o v.	
° M “Sl	TARIFA REDUCIDA
	Čonćesićn N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
	Intelectual N9 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za 1.1985:
Za Argentino A 5.30, pri pošiljanju po pošti A 6,00; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLEKES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNEDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES ■ T. E. 362-7215
Poravnajte naročnino!
24. obletnica Slomškovega doma
40 lei dela in rveslobe
ob 11.00 dviganje zastav
odkritje in blagoslov spominske plošče botru Doma
ob 13.00 kosilo
ob 17.00 kulturni program
slavnostni govornik g. Lojze Rezelj, predsednik Zedinjene Slovenije
Prosta zabava ob zvokih orkestra
Nedelja, 15. septembra vsi lepo vabljeni
9. KULTURNI VEČER SKA	XXXII. SEZONA
UMETNIŠKA RAZSTAVA akad. slikttrice Bare Remec
V soboto, 21. septembra, ob 20. uri v mali dvorani Slov. hiše. UVODNE BESEDE MARICE MEŠTROVIĆ
iRnuninainaBMiaHHttNmiuamniiiaiuaHiiRBMiHUMiniNMniiMiiiNiHaumitiHi
■
j Slovenska fantovska zveza organizira teniški turnir
prijave do 22. septembra pri krajevnih športnikih.
P
Ml
■	■■■aaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaiBaa'aaaaiBaaaaaaaaaaBBaaaaaaaaaaBaaBa>aaBBaaBaaaaaBaBaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaBaaaaaaaaaiaaBaaaaBBaaBaaflaaaBaaaaaflBaaaaaBaaaaaaaa.aaaaBaaaaaBaB«»aaBa
Marja Rodziewiczovna	(58)
HRAST
(DEWAJTIS)
„Kam sva zašla?“ je vprašal, ko je videl tujo okolico.
„Kam naj greva, ko nimava domačije? Na sprehod sem te peljal!“ je odvrnil starec, ogledujoč od vseh strani vrbo. Potem se je z zdravo nogo oprl na nizke veje in se povzpel navzgor.
„Kaj delate?“ je zaklical Marko in široko odprl oči.
„Nič, sinko, nič! Gnezd gotovo ne razdiram. Kar sem spravil sem v duplino, to hočem dvigniti!“
Medtem je potrkal s palico ob panj, razdrl košček skorje, pomolil roko v duplino polno prahu in potegnil iz nje majhno pločevinasto skrinjico od tobaka. povezano z vrvico.
„Glej jo!“ se je oddahnil in se težko začel spuščati na tla.
„Ali hočete že drugo nogo pokvariti?“ ga je opozarjal.
Starec je potegnil čepico na uho, zavihal brke in z očmi mežikajoč rekel'
„Obdarili so te šlahta in gospodje in kmetje so ti prišli na pomoč. Hoho, razume se ! A stari krevljač — je kaj slabšega? He! Ali misliš, da Rymko nima za svojega krščenca in gospodarja nobenega darila? Da mu ne more pomoči? Glej, tu imaš!“
Izročil mu je pločevinasto skrinjico, ki jo je vzel iz dupline, sam pa je uprl roke ob bok in ga navdušeno opazoval.
Marko jo je odprl in kriknil: skrinjica mu je padla iz rok in po tleh so se kot mavričen dež razsuli storubelj-ski bankovci.
„O Bog, kaj takega!“ je zaklical
mladi človek in ni mogel verjeti očem.
Ragis je zavihal brke in se tako smejal, da so mu drgetala lica.
„O sinko moj, to ni čarovnija, ne boj se. To je denar, ki si mi ga ti dal ‘za upravljanje posestva, ko si odšel v Pošwice. Sklenil sem, da se ne dotaknem niti groša, pa nisem zmogel. Sto rubljev sem porabil, a dva tisoč štiri sto ti jih izročam. Poberi jih in jih daj sedaj za les. Do zime bomo tako imeli kočo in pristavo. Kaj delaš? Nehaj!“
Marko mu je, kakor je bil dolg, padel pred noge, mu objel kolena in mu z davečim se glasom govoril nekaj, če-'sar nihče ni razumel. Rymko ga je objel okrog vratu in ga pritisnil na prsi.
„Daj mir, sinko, daj mir!“ je neprenehoma ponavljal. „To veš, da sem jaz čarovnik. Da mi vedno ostaja denar. Dobro, da ga nisem skrival v hiši. Hoho, razume se! To se ve! V stari vrbi je bil urnejši! Daj mir, poberi ga in ne trati časa! Tako, vidiš, tudi stara kost pfide za kaj prav. A kje boš kupil les?“
Marko je vstal, mu poljubil roko, iz oči pa sta mu sevala brezmejna hvaležnost in mir. Niti malo skrbi in pobitosti.
Pobral je denar, shranil ga na prsi in tiho rekel:
„Kupim ga v Poswicah!“
„Ali ti je tako gospodarica svetovala?“ je vprašal starec nagajivo in ga priganjal nazaj v vas.
Marko je molčal, kajti ni se znal hliniti.
„Kaj hi tajil! šilo si skril v vrečo?
Hoho, razume se! Tudi to je na neki način skrito... No, no, pojdi v Pošwice in Bog naj ti da srečo !“
Mladec se je sklonil, stisnil usta in šel z roko prek čela.
„Ne govorite mi, oče, Bog daj srečo, kajti tja grem le z denarjem, da kupim, in nič drugega... “
„Dobra beseda ne škoduje! Ne vračamo se vedno s tem, po kar gremo... Hoho, jaz bom pa odkrevsal v župnišče. Zdi se, da bosta dekleti jutri odšli, zato pa se hočem z njima šc malo pogovoriti za slovo in obiskati siroto škorca..
Posolvila sta se in Marko se. je z velikimi koraki oddaljeval proti hrastovemu gozdu.
Tega dne je prvikrat šel mimo starega hrasta brez pozdrava. Ni slišal njegovega resnega šuma. Vse kaj drugega mu je bučalo v duši...
X.
Čudno je bilo videti župnišče duhovnika Michala Nerpalisa teden dni po opisanih dogodkih.
Od jutra že je vladalo v njem vročično gibanje. Organist in cerkovnik sta pometala steze po vrtu in krasila glavno sobo. župnik je hodil nemirno po sobi, zaskrbljeno je mrmral in podil sitne muhe.
Popoldne so pridrvele k vrtnim vratom prve kočije in vozovi kakor na žeg-nanje ali romanje, razlegali so se tuji giosovi, treskanje bičev in rezgetanje konj. Ta tihi dom, ki ga je prav do strehe ofcraščalo zeleno rastlinje ovijalk, Škrlatnega boba in slaka, še nikdar ni videl takih gostov.
Prva se je pripeljala, gospa Ozertwa-nova z maršalom okraja in svojim bratrancem; tovarišil jima je Witold na konju in maršalkov sin. Potem se je v starodavnem „landauerju“ pripeljal nestor okraja Jerzy Rymwid, za njim dva brata Olechonicza, Illinicz, sosed
pošwiški, a na koncu Leon Radwillowicz, častni sodnik in glavni govornik v okolici. Vsa družba se je posadila na divane, naslanjače ter na stole, na mizi pa se je pokazala medica, ki jo je pridelal gospod župnik sam. Govor je bil zelo živahen. Prednjačil pa je v njem tihi, sladkoki sli glas gospe Gzertwanove.
že po nekaj urah so se začeli gostje dolgočasiti in gledati skozi okno: radi bi končali to zadevo plemiške pravičnosti, a manjkala je še prva oseba •— obtoženec.
„Pripravljen je napraviti škandal in ne bo prišel!“ se je z nasmehom oglasil Witold.
„Ne, to ni mogoče! Gotovo ne!“ se je oglasil živahno Illinicz.
„Vi ga še ne poznate!“ je rekla mačeha.
„Težko ga je poznati, moja gospa, ko pa je vedno na poti ali pa sedi doma zaprt. Vse življenje samo premišlja in molči!“ je, pripomnil Jerzy Rymwid, vihajoč ogromne, na prsi padajoče sive brke.
„Ah, kako je to strašen in hudoben človek!“ je zaklicala in sklenila roke.
„V operetah so takšni rablji in stari možje,“ je polglasno rekel Witold mlademu bratrancu in mu ponudil cigaro.
„Strašno rad bi ga videl! Rad spoznavam izredne ljudi, čeprav izredne v slabosti,“ mu je odgovoril maršalkov sin, ubogi mladenič v obleki akademika, z vidnimi sledovi miselnega napora v izmučenih očeh.
„Pošljimo sla po krivca!“ je svetoval z govorniškim glasom Radwillowicz.
„Witoldek!“ je zaklicala gospa Czer-twan. „Bodi tako dober in poglej, če že prihaja!“
Študent se je trudno dvignil s kanapeja, na katerem je ležal, in je s škripajočimi čižmami stop'1 na hodnik.
Pri vratih pa je že brez vseh ceremonij zažvižgal neki kuplet.
Na hodniku je stal župnik z obrazom, vrednim obžalovanja. Njegov široki, vedno, lagodni in dobrotljivi obraz je bil zlovoljen in pogled negotov. Brisal si je znoj s svilenim robcem in nekaj govoril sam zase. Že nekaj let je spovedoval Marka, zato je poznal vsako njegovo dejanje, poznal je vso njegovo zgodbo od otroških let. V župnikovih očeh je bil ta človek nedolžen, čeprav je v obtožnici videl jasna dejstva proti. Ali se bo znal opravičiti in, ali bo sploh hotel govoriti? Zaradi te negotovosti, ni zdaj župnik imel obstanka na nobenem mestu; rad bi ga srečal, prvi mu svetoval in ga nagovoril, naj se brani, kajti ne bo mu težko dokazati nekrivdo.
Če bodo vprašali njega — župnika — bo povedal, kaj misli in kaj ve, toda ali ga bodo sploh vprašali za mnenje in ali bodo potem tudi poslušali ta edini glas, ki bo govoril zanj?
Zato je župniku tekel pot s čela in se hladil z robcem, zrl je na pot in kar poskočil, ko je zapazil nenadoma pred sabo Witolda.
Skomontski gospodar je prišel z rokami v žepu in valček žvižgajoč mimo njega ter ga nesramno opazoval.
„Ali ste, gospod župnik, že kdaj plesali?“ g a je vprašal nazadnje in si skušal zavihati tisto malenkost dlake pod nosom.
„Od kdaj pa duhovniki plešejo, moj dragi?“ je dobrotljivo odgovoril.
„Oho, in kako radi! Sam sem videl! Pokojni kanonik je na pol z gracijo pridvignil svoj talar, takole — fik! fik! in rad zapel okroglo pesem.“
Pri teh besedah je Witold pridvignil na pol svoj žaket in se zavrtel pred župnikom s plesom zelo dvomljivih gibov. Vmes se je smejal kakor blazen.
„Lepo je bilo videti!“ je rekel, ko je končal. „Ploskali smo, da smo se kar tresli.“