(Dalje.) »Utihni, Sita! Stari Tomaž in pater Sahib naju bosta gotovo iskala in tudi našla!« Zvedela sva. Otroka sta prenočevala pri neikem starem kristjanu, Allah ga pogubi, ki ju je podučeval in mnogo sta tudi občevala s patrom. Starec ju bo iskal in svečeniški giaur nam bo naščuval policijo na vrat. Edina rešitev je bila: izginiti v Bombayu.« Ali je poslušal napeto in je stopal molče poleg tovariša. »Si siguren, da ti ni nikdo sledil?« »Nikomur se nitisanjalo ni, da prepeljavava živo blago.« »In voz?« »Prodala sva ga z voli vred.« »Prcsneta stvar! To nam še lahko prckriža vse račune.« " ' »Kako misliš?« »Vsekakor moramo tudi druge naložene naloge hitro dovršiti.« Po stranskih ulicah 3ta dosegla v bližini pristanišča oni del mesta, v katerem prebivajo sami mohamcdani. Približala sta se hiši, v kateri sta stanovala skupaj s Sahibom. Pri vstopu vpraša Sahib: »Vse v redu?« »Da, vse!« Hišo obkroža štii-ivoglato dvorišče in Je dvonadstropna. V drugem nadstropju na oni strani, ki ni na ulico, sta nastanjena v sobici Rama in Sita; Vrata so Eaklenjena od zunaj in pred vhod so naloženi prav vi8oko zaboji. Rama je vse preiskal in odkril tudi ono mcsto, fcjer so nekoč vodila vrata ven na verando, Otroka sta klečala na tleh in molila večerno molitev. Siti nakloni molitev mir in tolažbo. Deklica jo kmalu zaspala, fantku pa ne dajo ra-< zne misli miru. — .¦ 4^*i'««i.>;< Imel jo velike m pravzaprav dvojne skrbi; Predvsem ni znal, kaj neki se bo zgodilo z njim ln s sestrico. Pater ga je že večkrat svaril, naj se čuva tujcev in posebno še mohamedanov. Nikar naj ne poseča predstav kačjih zagovornikov 5-li zarotovavcev. Ako so ti prijazni napram deci, snujejo vsikdar nekaj hudobnega. Oni so tiisti, ki kradejo otroke. Ni ubogal in sedaj se je Egodilo, kar mu je napovedal pater. Globoko kesanje se je oprijelo njegovega srca. In njegova Bestrica se je morala pokoriti z njim vred. Jokal je, ihtel ter molil, ljubi Bog mu naj pomaga, bo _e vse zaupal patru in nikdar več ne bo šel h kačjim zarotovavcem. . Še nekaj ga muči. Ni mu bilo znano, kaj da ftameravajo hudobneži. Iz pogovora obeh toloyajev je razbral, da snujeta zlobne načrte še proti nekemu drugemu in se močno bojita za •lučaj, da bi zvedela oblast o ropu otrok. Ako 1)0 enkrat prost, bo vse povedal patru in bo tudi pomagal onemu ogroženemu možu. Tak je bil Bjegov trdni sklep. Glednjič je zahteval tudi od njega spanec fcvoje pravo. Ob taistem času so sedeli skupaj trije zar.tniki in kovali načrte. Sahib je govoril: »Najboljše je bilo zate, Om»r, da si se zatekel v Bombay. V Gudjeratu bodo peklensko pazili. Poročilo sem poslal takoj. Upam, da bodo čadovoljni. S tema zadnjima si se polastil prvovrstnega plena. Nekaj takega je hotel imeti naš khan (zapovednik). Ako se bo cela zadeva nekoliko umirila, potem mu lahko pošljemo otroka. Mladec je krepak in izvrstno sposoben za ladjo. Khan rabi sužnja za kurjača, ker je prejšnji izdahnil pod udarci biča. Ako bo enkrat izginil v trupu ladje, ne bo zagledal solnca, dokler se ni prelevil v vernega muslimana. Česar mu ne bo mogel ucepiti duhovnik, mu bo ubil bič. Bič pa prepriča slednjič vsakega. Hahaha! Če pa ne, bo pač poginil, kaj pa je življenje sužnja kristjana! Dekletce je vitke postave in baš take želi imeti stari Sulejman. In ono drugo, ono drugo, da, pojutrajšnjim se bo pričelo razpletati.« Ko je poklical pater policijo, so tru uradno tole sporočili: »Neznatna sled je"najdena. Na ncki majhni postaji je bil v največji naglici in pod slepo nizko ceno prodan voz z voli vred. Popis se ujema z našimi Ijudmi. Sedli so v vlak proti Bombayu, so pa tukaj neznano kam zginili. Potniki niso izstopili na nobenem kolodvoru na otoku. Najbrž so se prepeljali v čolnu. Preiskave v luki in pri ribičih so v polnem teku. Gotovo so pa še lopovi v Bombayu. Kolodvori so zastraženi. Pojasnila, katera smo vam podali v zgorajnih vrstah, niso za javnost! Vsaka nepotrebna beseda lahko škoduje celi zadevi. V par dneh boste imeli otroka. O -nadaljnem razvoju vas bomo obvestili.« Mama Hajani. Prihodnji večer pri kosilu sta se opravičila oba pridigarja pri Mohamedu in obžalovala, ker ne bosta mogla priti sledeči dan. »Svetniški mož, jutri ne bova utegnila uživati tvoje pris.tnosti. Moreva odpotovati!« Svečenik je nagrbančil obraz, kar je pomenilo, da bo moral ta dan gladovati. »Mi je res žal«, — prišle so mu te besede iz srca, »zakaj pa odpotujeta?« »ZaobljubiJa sva se. Allah naju kliče.« »Zaobljuba?« »Da, jutri je dan smrti svetega moža, Mama Hajane, prisegla sva, da bova vselej romala ta dan na njegov grob.« »Saj nikakor ni daleč.« »Ne, peljala se bova v avtomobilu, na grobu bova molila in nato večerjala v romarski hiši.« »Romanje jc sveta zadeva«, je vzdihnil Mohamed. »Ako se pelješ z nama, svetec, znano nuuia je, da si revež, za avtomobil ter prehrano bi že midva poskrbela.« Da, bila sta dobričini in odkrita prijatelja. Moliamed je v.s vzhičen prikimal, trojica se je razstala v najboljšem razpoloženju! Pridigarja sta obljubila, da prideta po Mohameda , . , Proti večeru je že bilo, ko so se vzpenjali trije navzgor po hribu svetnika Mama Hajane. Vrgli so se na zeialjo, se Jotaknili tal s Celom in molili na pol glasno ono bnzkončno suro, ki je dobila lme po kravi in tvori nekako veroizpovcd musllmanov. Na polovici hriba so dospeli do grobne omaro. Pred njo je klečal postaran mož in je bil vos zatopljen v molitev. Mohamedan je bil, duhovnik in očividno modrijan. Prihod tujcev ga ni motil, njihove bližajo.e se korake je preslišal. ,Vsaj Mohamed je bil tega prepričanja in radi tega ee Je glasno odkašljal. Ves prestrašen mu je podržal Omar roko pred usta in mu dal s prstom znamenje, da naj molci. Čisto potihoma je stopila trojica par korakov nazaj in je opazovala sključeno postavo. Mohameda je oplazovala nevolja, molčanja sploh nl prenašal. Obrnil se je k Omarju in mu pošepnll: »Kedo je ta svetec? Nisem ga še nikdar videl!« __ »KaJ . i .'?« je vpraSal ves začudcn Omar in odgovoril: »Jaz sem le pridigar in ga ne poznam natančneje. Sicer je pa slaven daleč naokrog. Čerovnik ln čudodelnik je. Ima v svoji oblasti, da dela dragocene ikovine zlat*o in srebro iz nič. Ni mi znano njegovo ime, pač pa sem čul že večkrat o njegovih čudežib.« Mohamedu so zaprle te bcsede sapo, ni znal odgovora, le na dolgo zategnjeni »Ooooh« je privrel iz njegovih od začudenja odprtih ust. »Ako se zanimaš zanj«, je nadaljeval Omar, »potem , -. . zakaj pa bi ne govoril z njim? Tebe je odlikoval Allah, si vendar duhovnik; midva sva pa le revna oznanjevalca prerokove besede.« Počasi si je Mohamcd le opomogel in zagrabil za nit pogovora. »Ali je res tako? Ali je res tako?« Od nestrpnosti je začel prestopati z ene noge na drugo, gotovo bi bil zmotil svetnika v molitvi, če bi ga ne bil zadržal Omar. Mohamed je klepetal vse mogoče prav zmešano. Sam ni znal, kaj je pravzaprav blebetal, tako zelo ga je presunilo dejstvo, da je mož čudodelnik, ki zna delati zlato. »Pst!« je posvaril Ali oba, »se je že zganil.« (Dalje sledi.)