2
Domovina mnogoverstnih sadežev.
Mikavno bi utegnilo biti našim bravcem, da bi vedili: odkod je prišel k nam ta in uni sad, kterega mislimo, da je morebiti naš od nekdaj.
Jabelka so prišle iz Sirije in Egipta na Ger-ško, odtod pa na Laško in iz Laškega so se razširile naprej po svetu. Rimci so jih poznali le 29 plemen, in tisto drobno rudeče jabelko, ki se še dandanašnji Api imenuje, je Apij zasadil na Laško.
Hruške najbolje so prišle iz A le k s a n d r i j e , is Numidije, Sirije in Gerškega. Plini jih je poznal 34 plemen. Tiste prijetno-dišeče hruške, ki se bergamote imenujejo, so prišle še le ob času križarskih vojsk iz Perzije ali iz Turčije v Evropo. Bergamot se pravi v turškem jeziku  ;,knežinjau.
Češnje so dobili 100 let pred Kristusovim rojstvom v Rim iz Ponta v mali Azii. Lukul jih je iz azijati-škega mesta Cerasus prinesel; odtod se se v latinskem jeziku dau današnji češnji „cerasus" pravi. Leta 40 so prišle češnje na Angležko. Lavorove ali lorberjeve češnje so se imenovale tiste prijetne grenjklate češnje, ki so jih Rimci cepili na lavorove drevesa.
Cešplje (slive) so v Sirii in Armenii doma; ob križarskih vojskah so jih zaplodiii na Francozko in Nemško. Iz Damaska je tista sliva, ki se dan današnji ??damaščanka" zove. Nekdaj so iz jutrovih dežel le suhe češplje v Evropo vozili.
Breskve smo prejeli iz Perzije; ob času imenitnega latinskega pisatelja Plinija je bilo breskev v Rimu še celo malo. Pravijo, da so breskve v Perzii strupene, da pa zgine ta strup iz njih , kadar se presade v ptuje bolj severne kraje. Jederca tudi pri nas niso brez strupa in sicer tistega, ki se „pruska kislina" (Blausaure) imenuje.
Oreh so ob času rimskih vojsk iz Perzije prinesli v Rim; odkodar tudi ime „laški oreh" (vvelsche Nuss); veliki orehi so iz Ponta, zato se imenujejo ,?pontiški orehi".
(Konec sledi.)
List 2.
Domovina mnogoverstnih sadežev.
(Dalje.)
Murba, bela, je prišla iz Kitajskega (Kine) na Gerško, — černa iz Perzije na Laško, in odtod se je razširila dalje po sveta. Naj perva murba na Francozkem je bila h konca križarskih vojsk blizo Moutelimart-a vsajena; še dandanašnji varujejo hvaležni Francozi to murbo, ker iz njenega semena pridelane drevesa donašajo vsako leto čez 100 milijonov frankov za svilo (žido), ki se na Francozkem prideluje. Leta 1564 je vertnar Franc Praukat perve murbe zasadil okoli Pariza , kterih se je do leta 1606 že štelo blizo 4 milijone.
Marelice so v Azii doma; kakih 40 let pred Kristusovim rojstvom so prišle v Rim in odtod se razširile po vsem Laškem in Francozkem.
Mandelj novo drevo raste divje v Azii in Afriki; iz Gerškega smo dobili perve mandeljne.
Pomaranče so rastle nekdaj le v Medii in Per-zii; znane pa so že sila dolgo. Pesniki starodavnih časov so stavili njih domovino v verte Hesperid v Afriki, to je tistih 3 Vil, od kterih pravlica pripoveduje, da so v vertu Junonovem varovale „zlate jabelka", ki berž ko ne so pomaranče bile. Pervotno drevo naših evropejskih pomaranč, pravijo, da še stoji v vertu grofa Lavrenca v Lizboni; leta 1548 je bilo ondi vsajeno z več drugimi vred, ki jih je Janez de Kastro iz Indije v Evropo prinesel; pa vse druge so vsahnile, samo to drevo je ostalo.
Limone (citrone) so tudi, kakor pomaranče, prišle iz Medij e in Perzije.
Kutine so tudi v jutrovih deželah doma; izKandije ali Krete so prišle na Gerško, odtod pa na Laško.
Smokve (fige) so iz Azije, pa tudi iz Afrike pervič prišle na Gerško. Cesar Julijan Odpadnik jihjepervi presadil na Francozko, ko je še namestnik v Galii bil. Plini piše, da na bregu kaspiškega morja je eno figovo drevo po 270 mernikov smokev rodilo. Dandanašnji prebadajo napol zrele smokve s slamnato bilko, ki je v laškem olji pomočena bila; to stori, da sirov mlečnati sok izpuhti in da potem smokve poprej dozorijo. To je res, da vsako nabo-deno sadje poprej dozori.
Lešnjiki debelejši so prišli iz Ponta na Gerško in Laško, odtod k nam, kjer pa so se, kakor vsak azijatiški sad, zavolj merzlejega podnebja zvergli.
Dine so iz južne Kalmukije k nam prišle.
Buče iz azijatiškega Rusovskega.
Rudeče grojzdiče ali ribezelj je iz gerškega otoka Zante v 16. stoletji na Angležko zaplodeno bilo.
Akacija je v južni Ameriki doma in se odtod za-plodila po vseh delih sveta.    (Konec sledi.)
List 3.
Domovina mnogoverstnih sadežev.
(Konec.)
V
Čebulo   so   iz perziške   dežele   Kilan   v naš del sveta prinesli; v domovini njeni vaga ena čebula 3  funte; tako težka je.   Na amerikanskeni otoku, Hispaniola imenovanem,   rastejo   čebule po   poldrugo   ped dolge.    Čebula — pravijo —  odjema ali se manjša, kadar   luna   naraša, pa naraša ali se debeli, kadar luna odjema.   Čebula je tudi vremensk prerok.    V kantonu Freiburžkem v Svajci kmetje iz čebul   prerokujejo mehko ali hudo   zimo ;   konec   poletja, kadar čebulo domu spravljajo,   ogledujejo njih kožo:  če je koža tanka, pravijo, da bo zima mehka, — če je koža debela, bo huda. Tudi obderži čebula kaljivost neznano dolgo; priča tega je tista čebula , ki so jo v roki neke egiptovske mumije našli, kjer je gotovo več kot 2000 let ležala in se ve da vsa suha bila;   ko   pa so jo nekoliko časa   djali pod milo nebo, je začela kal poganjati,   in   vsajena je hitro in čversto rastla.
Cesinj   je   iz   Azije   in   česnik (Schnittlauch) iz Sibirije na Rusovskem prinesen.
Redke v je v Kini doma.
Špinačo nahajamo leta 1351 pervikrat med postnimi jedili m eni s k i mi.
Krompirja je neki kupčevavec s sužniki, Janez Hawkins po imenu, leta 1565 v Santa-Fe-i v Novi Hi-spanii v južni Ameriki dobil za živež svojih ljudi na ladii, in on je bil pervi, ki je razglasil ta sad. Pozneje, leta 1584, je admiral Walter Raleigh krompir iz Vir-ginije (severne Amerike) pripeljal na svojo grajšino Youg-hall na Irsko, in tu je pervi krompir sadil. Leta 1588 so ga začeli na Laškem saditi; še kot posebna redka jed je prišel pervikrat leta 1616 na kraljevo mizo v Parizu. Na Nemško so ga dobili sred 17. stoletja, in še le 90 let je, kar se je začel v naših deželah izperva počasi razširjevati.
Lan je nek iz južnih goratih krajev Evrope pervič prišel naSlezko; zato že od nekdaj slovi šlezko platno (schlesische Leinwand).
Konoplja je iz izhodnih Indij se zaplodila v Evropo.
Bombaž (pavola) je prišel po Feničanih in Kartaginčanih v Evropo. Ze v 10. stoletji so ga predli na Nemškem.
Hmelj je začel v Evropi okoli leta 500 ob času ljudskih preseljevanj sloveti. Leta 822 so imeli yna Nemškem že hmeljnike. Naj bolj i hmelj raste sedaj na Ceskem, Bruu-sviskem, Parskem in Angležkem.
Spargelj se je iz začetka 18. stoletja iz Laškega zaplodil po svetu.
Bob je prišel iz izhodnih Indij v okolico kaspi-skega morja.
Salato, našo navadno, so sadili na Angležkem pervič pod kraljem Henrikom Vili. leta 1519.
Pšenice pervotna domovina je gorata dežela v In-dii na južnem podnožji Himalajske gore.
Rež je prišla iz male Tartarije in južne Sibirije.
Proso je iz izhodnih Indij.
Ajda je prišla iz Azije skozi Turško in Gerško na Laško in Laškemu bližnje kraje, potem tudi na Nemško, kjer je bila leta 1522 že sploh znana.
Vinska terta je v Azii doma. Leta 231 so našli pervi nje sled na Nemškem; v letu 282 so terto že sadili ob Rajnu in na Ogerskem. Karol Veliki je pospeševal vi-norejo močno.
Kava (kofe) je prišla iz Levante (Turškega) leta 1615 pervikrat v Benetke, potem na Francozko; leta 1671 so v Marsilji pervo kavarno odperli, na Dunaji leta 1683, v Norimberku  1696.
Tobak je pervi najde! španjski menih Roman Pa ne leta 1496 v Št. Domingu v deželi Tabagu v zapadnih Indijah v Ameriki. Odtod je prišel kmali v Evropo. Izperva je bilo le zdravilno zeliše ; Indijanci pa so ga leta 1535 piti (puhati) začeli. Francozki poslanec Janez Ni-kot je leta 1559 pervo seme iz Portugaljskega poslal v Pariz. Spanjska armada pod kraljem Karolom V. ga je perva prinesla na Nemško. Angleži so se ga naučili piti leta 1585, Turki pa leta 1605; pervo fabriko so napravili v Holandii; 301etna vojska je pa ta božji dar raznesla po vsem Nemškem in odtod naprej.
Zefran je prinesel neki romar iz jutrovih dežel na Angležko pod kraljem Edvardom III.
Vertne rože (gartrože) so prišle perve leta 1522 kot drag dar iz Laškega na Angležko, kjer so se na ukaz papeža Adrijana VI. leta 1522 kot znamenje molčanja na spoved niče vezale; odtod izvira še dan današnji navadni latinski izrek „sub rosa" (pod rožo), ki toliko pomeni, kot „molči", „tiho bodi", ali ;,le med nama rečeno". V okolici mesta Ghazcepour-a v Indijah je viditi celo rožno polje, kjer delajo rožno vodo in rožno olje (at-tar). Tista roža , ki se imenuje „roža iz Jeriha" raste v Arabii ob rudečem morji veliko rajša kakor okoli mesta Jeriha. Tako rašča je, da ti iz semena izraste pervo poletje cveteča roža, ako je poletje vroče in si frišno seme vsejal. Ce suho in velo to rožo položiš v vodo, se ti odpre; ko se je pa osušila, se pa spet zapre.
Sončnica je prišla iz Amerike v naše kraje. Ob reki Oh i o sadijo na tavžente sončnic zato, ker neznano veliko kislica (dobrega zraka) iz sebe puhtijo in tako v onih nezdravih krajih ljudi varujejo močirne merzlice.