Joža Meze
NEKAJ IZ PREKMURSKEGA BESEDIŠČA
Med slovenskimi narečji so obrobna vsekakor najzanimivejša, ker so zaradi starinskih posebnosti v skladnji in besed j u precej daleč od osrednjih govorov. N.aslednji sestavek ima namen, prikazati drobec prekmurskega besedišča, ki sem ga nabrala južno od Sobote v vaseh Bakovci, Beltinci, Dokležovje, Odranci in Srednja Bistrica. Navajam le besede, ki jih Pleteršnik nima v svojem besednjaku kljub sorazmerno bogati zbirki prekmurskih besed.
Gospodinja je vörtinja. Pri kuhi potrebuje laboško (madž. za kozico), pogačo peče v bidrači (prleško bider = šarkelj). "Vilice so rašuške, klakaš je razmajan pipec. Zelo priljubljena jed je »bujta repa«; to je kisla repa s pšenom in svežo svinino, kadar »pujceka bujejo«. Posušena jabolka, po naše krhlji, so šklojce. Zanimiva je samostalniška raba piti za pijačo.
Po hišah imajo lesene strope (mosnice) in zidane, ki jim pravijo čakatur (iz štukatura). Veža je präklit (Plet. predkletje), zapah pri vratih zasun.
Za živino je v rabi beseda mara (po madž.). Svinja ne kruli, ampak bruii. Kraj, kamor zagrebajo živali, je mrlinšček (Plet. mrlina = crkovina). Cmrlj je cämälar, samec krastače je kurat.
Nedorasli koruzi pravijo furki, šalotka je ošlak, bezeg je zóbovec, praproti rečejo prapruk. Macesnov les je r ä 1 o f leis (po nem.). Grča na deblu je sukiéu. Za suhe veje sem slišala dva izraza: sujäzän in pfläzän. Živa meja je pasika. Kar prinaša voda, imenujejo splavišče. Tudi za izplakniti uporabljajo splaviti.
Seno grabijo s kvartarni (velike grablje), zgrabijo ga v navile, večje kopice pa imenujejo bagle. Seno spravljajo skozi lino v hlevu, a k ä r (nem. Erker?). Ojnicam pri vozu rečejo rut, verigi na ojeh, s katero pripenjajo omote (komate), pa nagrnica. Vrv je vajačka, oselnik dulek. Puta je koš za na rame, jerbasu pravijo kórbeu. Velik oblic, spehalnik, je s p e j (speh). Vratnica je na koncu njive, kjer se orač obrne. Slamo, ki jo rabijo za pokrivanje streh, skitijo (ravnajo). Zanimiv je izraz b ü r za jez (tudi Muro burijo), manjši jez, n. pr. pri mlinu, je pa zapor.
309
Členek na prstih je stavica ali čuntieu, hrustanec je ramenščavec. Otrok, ki so ga dali v rejo, je skrmlänäk. Za ceremonijo sem slišala dva izraza: präcimba in obrlénc. (Obrenc sem zapisala tudi na Jezerskem.)
Iz cerkvenega govora so v rabi prédganca, spovedarnica, svéstvo (monstranca), ukoruš (kor). Mavrici pravijo božadoga. Pametnica pomeni korobač (prim. pametivo).
Najemnina je arenda, bajtar kučar, župan pa rihtar. Iz časov, ko je prekmurski kmet služil madžarskim grofom, je ostala beseda beroš (hlapec na veleposestvu, ki je plačan s pridelki).
Oš ä piti pomeni objeti. Krojač ošapi, ko vzame mero. Objeti v znamenje ljubezni pa izraža obinouti. Za kam se odpravljaš? sem redno slišala kama se pakivaš? Če čujejo pri mrliču, vöröstüvljejo (madž.). Za sramežljiv rabijo nesramen. Umazan, knjižno tudi omadeževan, je f t ä p ä n i (neftäpäna Mati božja). Ra,zgaljen je rezgäjgani, neumen klüknjäni. Noseča žejia je črvata (črvou pomeni trebuh) ali šorka (široka). Zaimek drug nadomešča ä j n i (prim. ino-), adverba dokler in nazadnje se glasita pokeč in pokasnič. Kdor dela velike korake, stopa n a d u z e (na dolgo).
V Bakovcih so mi pripovedovali, da je prišla »deklina po däräie«, to se pravi, da je prišla vabit na poročno gostijo. Ob tej priložnosti ji v vsaki hiši kaj dajo.
Zelo mi je všeč reklo poštanie van dan ali p'ostäniä ste vrejdni, ki mu sledi kaka manj dostojna beseda ali stavek. Nastopa torej v pomenu: oprostite, pardon!