------    237    .___
Kaj bi preprost kmet svetoval, ako bi sedel
v državnem zboru.
Državni zbor je pred svojim razhodom ugibal denarne zadeve našega cesarstva, uganil ni konečno dru-zega kot to, da nam je povikšal davke. Gospod minister je rekel, da ga sicer težko stane predlaganje povišanih davkov, al da si ne more drugač pomagati, in večina državnih poslancev mu je pritrdila, misle, da „siJa kola lomi." Našim državnim poslancem gre, kakor so „Novice" povedale, čast in hvala, da so po dr. Toman-u krepko govorili zlasti zoper povišanje zemljiščinega davka in da tudi niso glasovali za povišanje naših bremen, — al njihovi glasi žalibog! bili so glasovi vpijočega v puščavi. Naši poslanci so res pravo trdili, da še sedanje zemljiščine davke silno težko nosi naša dežela; to ve ves svet, in pri poslednji meri je neki zemljemerec po pravici rekel, da kranjske dežele za same davke ne vzame.
Da davki morajo biti v vsaki državi, to je gotovo, saj država je to, kar veliko gospodarstvo, to pa ima stroške, in stroški se morajo pobogati z dohodki. Al glavno pravilo dobrega gospodarstva je to, da špa-ravno ali varčno ravna. Kolikor mogoče malo izdajati, to je podlaga dobremu gospodarstvu; to je prvo! Ce nimaš, ne potrosi več, kar imaš. Varčnost, varčnost je tedaj prvo pravilo.
Kaj se v naši državi ne bi dalo veliko veliko milijonov prihraniti? — Gotovo! Brali smo v stroških ministerstva za vojaštvo silne stroške za armado. Jaz ne govorim tukaj, da bi se prostemu vojaku plača znižala, saj je pičla, — al pri plačah in pokojninah velicih oficirjev bi se dalo prihraniti sila veliko. — Druga vrsta, kjer bi se varčnost lahko vpeljala, je^pri uradnijah. Uradnikov je veliko veliko preveč. Se se spominjamo francozkih časov, ko je na priliko v velikem okraji en sam davkar vsa davkovska opravila opravljal. Pri vojakih in uradnikih bi se tedaj morala varčnost pričeti. To je glavna stvar. Pa še pri druzih rečeh. Brali smo, na priliko, da ministerstvo za skrivne potrebe ima^ve-liko stroškov in da podpira časnikov veliko. Cmu to? Časnikov je kot listja in trave, in gotovo jih ima vlada na svoji strani brez plače obilo, ako so narodi ž njo zadovoljni. Zato jej mora prva skrb biti, da varčno gospodari in državljanom ne naklada prevelicih butar, —-
državljanom naj dovoli svobodno gibanje, narodu vsa-cemu pa njegove pravice. In mir in zadovoljnost bo-deta kraljevala — in taki vladi so narodi najbolji vojaki — brez obilih uradnikov.
To so misli preprostega kmeta, pa brez zamere!
M. I-r.