fv<s                    Škarjevčeva Pepika.
eliko soboto popoludne je bilo. Skozi Š—ko vas vila se je dolga procesija. Ponosno so vihrale zastave,  glasno so pokali z hriba možnarji, v zvoniku pritrkavali so domači  fantje na zvonove,  ki so se bili baš dopoludne po-vrnili ,,iz Eima."   Pevci so popevali vesele velikonočniee in pod z  zlatom preve-zenim nnebom" stopal je slovesno stari župnik s presv. Telesom.
Tik ceste, na konci vasi, stoji hišica z nizkimi, zelenimi okni. Tam notri ležalo je mlado dekle iia suežnobelej postelji. Bilo je bolno, sinrtno bolno! Težko jo dihalo in nekdaj tako svitli očesci bili sta kalni. Suhi ročici skleueni sta bili iiii prsih iu bledi ustnici šepetali sta pobožno molitev. — Cutilo je dekletce, da bode skoraj urarlo, vender je bilo čisto rnirno.
*) Ogrtač = vrhna suknja, pri vranu ,,njegovo čmo perje."
—~< 110 >*—
Cuj! procesija prišla je do hišiee. Mlada bolniea se veselo zgane, ko začuje petje.   Mrkli očesci dobita hipoma medel svit, lica se jej lehno zažare.
nPodprite me, mati," izpregovori tiho, ,.da vidim še jedenkrat procesijo ve-likonočno . . . Glejte, moje ljube prijateljice, — gospod ueitelj, pevke, — župnik s presvetim . . . . oh, nebeškim, mojim odrešenikom . . . ." Z veliraa roeicama pričela se je trkati na prsi in z otožnim pogledom zrla na mimohiteče ljudstvo. Potem je omahnila nazaj in trudno zaprla oči. Tik postelje pa je klečala uboga mati v solzah se topeča in brat Ivanek, ki je v neizrekljivej bolesti nerao zrl sestri v mrtvaško lice in včasih tožno vzdihnil. Tiho je bilo na-to v teranej sobi, a zunaj je vladalo nepopisno veselje.
Proti polunoči je bilo. V malej hiši umirala je Škarjevčeva Pepika. Pri njenej posteljci zbralo se je nekaj sosedov in součenk. Lunarjeva Herminka je govorila molitve za umirajoče. Pepika je ž njo šepetaje molila, za kar so jej zastala usta, oko bilo je uprto na sveto razpelo mej mrzlimi prsti, sapa jej je pošla: plamenec njenega življenja je mirno.ugasnil, kakor luč, če jej izmanjka olja. — Lunarjeva Hcrminka jej je zatisnila oči, bratec Ivanek odprl je okno, da dušica svobodno vzleti v zlata nebesa . . .
Pepike, ki je bila vzor pridne in pobožne deklice, ni več! Zajokali so glasno v sobi navzoči, z zvonika pa so zadoneli preko speee vasi počasni udarci ure, na-znanjajoči, da je minula velika sobota in se prieela slovesna — a za Škarjevčeve prežalostna velikanoč.
Pepika, v zlatih nebesih prosi in moli pri dobrem Bogu, da bi bile tvoje sovrstnice ravno tako pridne vse življenje, kakor si bila ti, da pridejo tudi one kdaj k tebi v svitla nebesa.  Počivaj v miru 1                              F. G. Podkrimski    .