socialno delo
letnik 43 - oktober-december 2004 - št. 5-6
fakulteta za socialno delo
ljubljana
časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze: International Bibliography of the
Social Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Plan-
ning/Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu pošljite na naslov: Mojca Urek, Fakulteta za socialno
delo. Topniška 31, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Če želite v časopisu objaviti napoved srečanja, delavnice, konference ipd., pošljite uredništvu
tekstovno datoteko, ne tiskanega gradiva. Upoštevajte časovno dinamiko izhajanja!
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2004).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
Tisk: Darima, Maribor
Blaž Mesec
INTERAKCIJSKA TEORIJA
SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
PO L, SHULMANU
Lawrence Shulman je profesor socialnega dela
in dekan šole za socialno delo univerze Buffalo
(prej profesor na šoli za socialno delo bostonske
univerze) in avtor v ZDA popularnega učbenika
socialnega dela z naslovom Veščine pomoči (Shul-
man 1998). Učbenik sestavlja pet delov. Prvi del
obravnava temeljna izhodišča interakcijske teorije
socialnega dela, v drugem delu je podrobno, s
številnimi primeri, predstavljeno delo s posamez-
nikom v svetovalnem odnosu, tretji del obravnava
socialno delo z družinami, četrti socialno delo s
skupinami in peti socialno delo s sistemi, tj., po-
moč klientom pri pogajanjih s socialnimi službami
in drugimi organizacijami in vlogo socialnega de-
lavca kot družbenega delavca. Shulman se pri
obravnavanju temeljnih pojmov svojega pristopa
opira na starejša dela W. Schwartza, ta pa svojih
razprav ni predstavil v integralni obliki, ki bi obse-
gala vse tri ali štiri osnovne ravni socialnega dela
(s posameznikom, družino, skupino in skupnost-
jo/službami). V nadaljevanju bomo povzeli Shul-
manovo na Schwartzovih pojmih temelječo teorijo
o delu s posameznikom kot primer izkustvene
socialnodelavske teorije socialnega dela, nastale
s proučevanjem praktičnega socialnega dela.
TEMELJNA IZHODIŠČA
INTERAKCIJSKE TEORI|E
Značilnosti teorije socialnega dela (poimenovanja
značilnosti so naša) so tele:
a. Znanstvenost. Po Shulmanovem nazoru so
na področju pomagajočih strok različne teorije.
Pred dobrimi desetimi leti je bilo socialno delo
po njegovem v predznanstveni fazi (po Kuhnu
1962). V predznanstveni fazi stroka šele začenja
uporabljati teorije, ki naj bi usmerjale empirično
razisl^vanje prakse. V znanstveni fazi pa na pod-
lagi ugotovitev empiričnih raziskav preoblikuje
teorije, ki nato spet usmerijo nove raziskave. Shul-
man sodi, da prav sedaj prehajamo v znanstveno
fazo in začenjamo graditi teorije. To pomeni, da
je dovolj prostora za mnoge poglede, kar je zdravo
stanje.
b. Praktična relevantnost. Shulman (1992: 4)
navaja Schwartza (1962: 270), po katerem je
praktična teorija (teorija prakse):
sistem pojmov, ki povezuje tri pojmovne pod-
sisteme: podsistem, ki organizira ustrezne vidi-
ke družbene stvarnosti na podlagi ugotovitev
znanosti, podsistem, ki definira in konceptuali-
zira specifične vrednote in cilje, ki bi jih lahko
imenovali problemi politike, in podsistem, ki
se ukvarja s formuliranjem med seboj poveza-
nih načel prakse.
Praktična teorija naj bi torej najprej opisala,
kar vemo o človekovem vedenju in družbeni orga-
nizaciji, in tako prispevala k našemu razumevanju
položaja in procesov, ki se dogajajo v ljudeh in
med njimi v socialnih sistemih. Na tej osnovi naj
bi formulirali specifične cilje ali zaželene izide
praktične dejavnosti. In končno naj bi teorija opi-
sala dejanja in ukrepe za dosego teh specifičnih
ciljev. Shulman navede primer. V začetni fazi dela
socialnega delavca s klientom pride prav socialno-
psihološko znanje o vedenju ljudi v novih situaci-
jah; na tej podlagi socialni delavec formulira cilje,
ki jih želi doseči na prvih sestankih s klientom,
temu pa sledi opis specifičnih dejavnosti socialne-
ga delavca, ki sestavljajo postopek sklepanja delov-
nega dogovora s klientom.
c. Struktura teorije. Vsak praktik sčasoma razvi-
je svoj pojmovni okvir, ki je bolj ali manj ekspli-
citen in ga presojamo po tem, kako dobro lahko
na njegovi osnovi pojasni prakso. Izraz model
231
BLAZ MESEC
označuje predstavitev stvarnosti. Model konstrui-
ramo, da bi poenostavili razlago ali opis kompleks-
nega procesa ali objekta. Z modeli ponazorimo
proces pomoči, npr. dinamiko in veščine, ki so
potrebne v začetni, srednji in zaključni fazi dela,
individualno in socialno psihologijo, npr. pri teo-
riji zatiranja, in entitete, s katerimi delamo, npr.
model organizma za ponazoritev skupine ali orga-
nizacije. Z izrazom veščina opisujemo ravnanja
socialnega delavca, ki jih uporablja v procesu po-
moči. To so npr. veščine vzpostavljanja pristnega
odnosa, ki olajša strokovne in osebne naloge,
kakršna je veščina vživetja.
d. Geneza teorije. Teorijo konstruiramo in pre-
verjamo na način »pritlehne teorije« (Glaser in
Strauss 1967; tudi »utemeljena teorija«, gl. Mesec
1998). Na podlagi sistematičnega in nesistema-
tičnega opazovanja prakse oblikujemo teoretske
konstrukte. Z raziskavami preverjamo te propo-
zicije in ustvarjamo nove. Nekatere propozicije
dosežejo stopnjo teoretičnih generalizacij; to so
propozicije, ki so vedno znova potrjene.
INTERAKCIJSKI MODEL
Shulman imenuje teorijo, ki jo razgrinja, interak-
cijska teorija socialnega dela. Ta teorija naj bi v
nasprotju z zdravniškim statično diagnostičnim
modelom, ki vidi v klientu pacienta in poudarja
bolezen ali defekt, ki je v njem in ga je treba diag-
nosticirati in zdraviti, videla klienta v interakciji z
drugimi. Predmet obravnave so torej interakcije
med klientom in drugimi sistemi. Namesto, da bi
se socialna delavka, ki dela z depresivno klientko,
spraševala o njenem duševnem zdravju in drugih
njenih značilnostih, ki jo privedejo v težavne
položaje in osebno stisko, jo zanimajo odnosi med
klientko in drugimi ljudmi in družbenimi orga-
nizmi v njenem družbenem okolju. Spraševala se
bo o njenih odnosih v zakonu, o odnosih z družin-
skimi člani, s prijatelji, z bolnišnico ali socialno
službo itn. Klientkina dejanja bo skušala razumeti
v odnosu do dejanj drugih v njenem okolju. Odno-
si med klientko in drugimi so vzajemni in krožni,
dejanje ene osebe sproži dejanje druge, ki vzvrat-
no deluje na prvo itn. Poleg tega, dodaja Shulman,
moramo interakcijo razumeti v kontekstu, v kate-
rem se dogaja, to je v družbenem okolju. Za druž-
beno okolje, ki ga ima v mislih Shulman (kot tudi
za druga), je značilna uporaba družbenih stereo-
tipov pri presojanju ljudi in njihovih dejanj in s
tem povezani diskriminacija, zatiranje in izključe-
vanje ljudi, ki so stereotipno uvrščeni v določeno
kategorijo glede na spol, raso, narodnost, premo-
ženje ipd. To, kar se v diagnostičnem modelu
pojavlja kot psihološka značilnost posameznika,
kot njegovo neprilagojeno vedenje, na primer na-
padalnost ali obrambnost, depresivnost, se je obli-
kovalo pod družbenim pritiskom. »Neprilagojeno
vedenje, ki je posledica dolgotrajnega zatiranja,
uporablja nato večinska skupina kot opravičilo
za nadaljnje stereotipiziranje in zatiranje in tako
vzdržuje začarani krog. Ironično, a prikladno,«
sklene Shulman (1992: 7). Če je klientka poleg
tega tudi ranljiva, to je, če nima ustrezne opore v
družbenem okolju, v družini, med prijatelji in
znanci, je njeno neprilagojeno vedenje še bolj ra-
zumljivo. Če torej poznamo položaj, v katerem
je klientka, »se lahko samo čudimo, koliko moči
je morala imeti, da je sploh preživela in se borila«
(1992: 7). Če je tako, je klientkina depresivnost
le simptom razpada pomembnih interakcij in pri-
manjkljaja socialne podpore. Socialna delavka bo
poskušala vplivati na izboljšanje interakcij med
klientko in njenimi pomembnimi družbenimi siste-
mi in se ne bo lotila zdravljenja depresije'. Pri
obravnavanju ne bo izhajala iz samovoljnega na-
črta obravnave, ki bi ga izdelala brez klientkinega
sodelovanja, ampak bo pomagala klientki bolje
razumeti njen položaj, ob tem pa bo podpirala
njena prizadevanja, da bi se povezala s tistimi
silami v svojem okolju, na katere se lahko opre.
Poleg tega bo poskušala vplivati na sisteme v
klientkinem okolju, da bi tudi oni bolje razumeli
klientkin položaj in njene reakcije in jo podprli v
njenem prizadevanju, da se izkoplje iz krize. To
ni lahek in neproblematičen proces; tu se strokov-
no delo šele začne, poudarja Shulman. Pomemb-
no je, da načelno pojmujemo osebo, ki naj bi ji
pomagali, kot »interaktivno entiteto« (Shulman),
ki deluje v okolju in se odziva na dejanja okoljskih
sistemov tako, da se pogaja z njimi. Isto velja za
sisteme, ki so z njo v interakciji.
PREDPOSTAVKE
INTERAKCIJSKE TEORIJE
Predpostavke interakcijske teorije, kot jih našteva
Shulman, so predpostavka sovisnosti (simbioze),
predpostavka ovir v individualno-socialnem anga-
žmaju in predpostavka moči za spreminjanje,
a. Sovisnost. Po predpostavki sovisnosti
232
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
(simbioze^ po Shulmanu) vsakdo potrebuje dru-
gega za svojo rast in razvoj (Schwartz, 1961: 146-
47, po Shulman 1992: 10); obstaja vzajemni inte-
res klienta in sistemov, ki ga obdajajo, da bi bila
interakcija med njimi uspešna. Toda ta vzajemni
interes ostaja sistemom, ki so v interakciji, dosti-
krat prikrit. Naloga socialne delavke je, da pomaga
vpletenim razkriti njihovo sovisnost. V zvezi s tem
uporablja Shulman pojem, ki ga imenuje »kon-
strukt dveh klientov«. Socialna delavka ima vedno
dva klienta: tistega, ki se je zatekel po pomoč, in
tistega, ki je s prvim v odnosu, interakciji. Na
mestu tega drugega klienta se izmenjujejo različni
posamezniki, skupine in sistemi. Če je prva klient-
ka potrta in trpinčena žena, ki je prišla po pomoč,
ker ne zdrži več, bo drugi klient mož, bodo otroci,
bo šola ali bolnišnica itn. Socialna delavka bo po
eni strani poskušala najti svetle točke v življenju
klientke in podpreti njeno prizadevanje, da bi ven-
darle prišlo do premika k znosnejšemu življenju,
po drugi strani pa bo morala doseči, da bo mož
odgovarjal za svoja dejanja in/ali se vključil v ustre-
zno obravnavo.
b. Ovire v odnosih med posameznikom in druž-
benimi sistemi. Prikrite sovisnosti in vzajemni
(simbiotični) odnosi so posledica ovir v odnosih
med posameznikom in družbenim okoljem. Te
ovire so: kompleksnost družbenih sistemov, kon-
flikt med interesom posameznika in skupnosti in
motnje v komunikaciji. Zaradi družbenega raz-
voja so prenehale delovati tradicionalne podporne
mreže, šibkejše so vezi med generacijami, spreme-
nili so se način opravljanja dela, razmerje med
delom in prostim časom, socialna varnost itn. Vse
to prinaša vedno nove napetosti v odnose med
ljudmi, otežuje stike med njimi in zamegljuje
njihovo sovisnost. Interesi med posameznikom in
sistemi, ki so zanj pomembni, so pogosto navzkriž-
ni. Velik del tega konflikta interesov je mogoče
zvesti na nasprotje med delom in kapitalom, med
težnjo ljudi po delu, zaslužku in socialni varnosti
in težnjo kapitala po zniževanju socialnih stroškov
dela. Brezposelnost negativno vpliva na vrsto pa-
rametrov »družbene patologije«; zaradi polariza-
cije bogastva in revščine se zazdi pozivanje na
sistemsko vzajemnost in sovisnost zgolj ideološka
maska za izkoriščanje. Tretje vrste ovire so pove-
zane s problemi medosebne komunikacije v dru-
žbi; njene norme ne spodbujajo govorjenja o vrsti
intimnih področij, o porazih, neuspehu, trpljenju.
Družbeno običajna je indirektna komunikacija,
nejasna, dvoumna in obrambna. Zato je v središču
socialnega dela prav težnja po vzpostavitvi prist-
ne, neposredne in jasne komunikacije, ki je osnov-
no orodje reševanja problemov. Osnovna naloga
socialnega dela pa je posredovati med posamez-
nikom in zanj pomembnimi socialnimi sistemi, da
bi se zavedeli sovisnosti in okrepili ali ponovno
vzpostavili vzajemnost. Socialno delo je v tem po-
menu definirano kot »tretja sila«, posrednik med
skrbjo za posameznikovo dobro in prizadevanjem
za socialno pravičnost.
c. Moč za spreminjanje. Tretja domneva, na
kateri temelji socialno delo, je domneva, da imajo
vpleteni v interakcijo, posameznik in relevantni
družbeni sistemi, moč za premagovanje teh ovir
na poti do vzajemnosti. Naloga socialne delavke
je, da mobilizira to moč tako, da zahteva od klien-
ta, da z energijo in čustveno zavzetostjo opravi
naloge, kijih sprejme. Poklic definiramo, če nave-
demo funkcijo, ki jo ima, ne če navedemo vredno-
te, ki jim služi, ali veščine, ki jih obvlada.
FUNKCIJA SOCIALNEGA DELA
Shulman sodi, da je jasen pojem o funkciji social-
nega dela nujen za definicijo stroke kot tudi za
dosledno izvajanje te funkcije v praksi. Pridružuje
se Schwartzovem stališču, da stroke ne definirajo
zgolj skupna znanstvena osnova in skupne vred-
note in veščine, temveč zlasti njena funkcija. Tudi
ni dovolj, da funkcijo opredelimo kot »pospeše-
vanje socialnega funkcioniranja« ali »olajševanje
rasti in razvoja posameznika«, ampak moramo
podati splošno, vendar edinstveno funkcionalno
opredelitev, ki bo pomenila usmeritev za vse so-
cialne delavce, ne glede na to, na katerem področ-
ju delajo. Tako opredeljena funkcija socialnega
dela je po Schwartzu (nav. po Shulman 1992:20):
»posredovati v procesu, v katerem se poskušata
posameznik in družbeno okolje uskladiti zaradi
vzajemne potrebe po samoizpolnitvi«. Klient se
poskuša z vso razpoložljivo močjo pogajati za
zadovoljitev svojih potreb s pomembnimi sistemi,
hkrati pa vzpostavlja obrambe, ki ga odrežejo prav
od sistemov, ki jih potrebuje. Na drugi strani so
sistemi, ki poskušajo vključiti klienta, vendar dela-
jo to ambivalentno. V sredini je socialni delavec,
katerega razumevanje, funkcije in veščine se mo-
bilizirajo v naporu, da bi pomagal klientu in siste-
mu, da bi premagala ovire, ki preprečujejo njuno
uskladitev. Beseda »posredovanje« je tu rabljena
v širokem pomenu univerzalne vmesne, oboje-
233
BLAZ MESEC
stransko posredovalne vloge med posameznikom
in njegovimi relevantnimi drugimi in ne v ožjem
pomenu »mediacije« kot posebne metode (na
primer reševanja partnerskih konfliktov).
SOCIALNODELAVSKE VEŠČINE
Jedro teorije temelji na modelu procesa pomoči,
v katerem socialni delavec s svojo veščino ustvari
dejaven delovni odnos, ta odnos pa vpliva na izid
praktičnega dela. Drugi model, ki ga vsebuje
teorija, je model odnosa med klientovimi čustvi
in njegovo sposobnostjo obvladovanja problemov,
temelji pa na spoznanju, da so dejanja odvisna
od čustev in da preokvirjanje čustev pelje k dru-
gačnemu delovanju. Ob tem pa je odločilno tudi
delavčevo obvladovanje lastnih čustev in samoob-
vladano delovanje.
Večji del teorije sestavlja opis osmih temeljnih
veščin (ali skupin veščin) in njihovo pojavljanje v
štirih osnovnih fazah dela. Poznamo veščine, s
katerimi delavec pomaga klientu obvladovati čust-
va, in veščine, s katerimi mu pomaga obvladovati
probleme. Pomoč pri obvladovanju čustev zahteva
veščino obravnavanja molka, veščino verbalizacije
čustev, veščino sporočanja razumevanja čustev in
veščino sporočanja delavčevih čustev klientu. Po-
moč pri obvladovanju problemov obsega pojasnje-
vanje delavčeve vloge in funkcije, ugotavljanje
klientovega povratnega sporočila (feedback), raz-
členitev (parcializacijo) klientovih skrbi, podpi-
ranje klienta pri soočanju s tabuiziranimi področji.
Te veščine se pojavljajo in kombinirajo v štirih
delovnih fazah: predhodni ali pripravljalni, začetni
fazi ali fazi sklepanja dogovora, srednji ali delovni
fazi in končni fazi ali fazi prehoda.
PRELIMINARNA FAZA: PRIPRAVA
NA PRVI POGOVOR S KLIENTOM
V preliminarni fazi naj bi se socialna delavka pri-
pravila na prvi pogovor s klientom tako, da se
poskuša vživeti v njegov položaj. To imenuje
Shulman pripravljalna empatija. Poudarimo naj,
da se to dogaja pred prvim stikom s klientom.
Bistvena pri tej pripravi je uglasitev socialne de-
lavke s klientom. Socialna delavka poskuša pred-
videti, s kakšnimi čustvi in skrbmi bo klient prišel
na pogovor, in se vživeti v njegov položaj. Tako
pripravljena bo na prvem pogovoru bolje pre-
poznala klientova posredna sporočila. Te veščine
rabijo oblikovanju ustreznega delovnega odnosa
s klientom.
NEPOSREDNA IN POSREDNA
KOMUNIKACIJA
Priprava je potrebna zato, da bi zagotovili dobro
komunikacijo med socialno delavko in klientom.
Vsaka komunikacija se odvija med oddajnikom
in sprejemnikom sporočila. Oddajnik je posamez-
nik, ki poskuša sporočiti določeno vsebino, oddati
sporočilo. To vsebino najprej kodira, tj., jo spre-
meni v govorjeno ali pisano besedo (besedne sim-
bole) ali v nebesedne simbole, kot so dotik, mimi-
ka, geste, telesni položaj. Nato te simbole prenese
sprejemniku. Sprejemnik sliši govor ali prebere
besede, vidi mimiko, v njem se zbudijo čustva in
misli. Sporočila dekodira, tj., jih prevede iz simbol-
ne oblike in dojame njihovo vsebino. Nato potrdi,
da je prejel sporočilo, in sporoči, kako ga je razu-
mel. To stori tako, da pošlje oddajniku povratno
sporočilo in zapre komunikacijski krog.
Proces lahko poteka tako, da je sporočilo pre-
neseno in dojeto nepopačeno, lahko pa se njegov
pomen popači. Dobra komunikacija je neposred-
na (direktna) in jasna, slaba je posredna (indirekt-
na) in nejasna. Komunikacija lahko naleti na ovire,
ki povzroče, da se popači pomen sporočila; popači
se prava vsebina misli in doživljanja oddajnika.
Shulman navaja štiri take ovire. Prva so ambiva-
lentna čustva klienta, ki naj bi prejel pomoč. Spre-
jeti pomoč pomeni priznati svojo nemoč in odvis-
nost v kulturi, ki ceni moč, samostojnost in neod-
visnost. Človek, ki ga položaj prisili, da sprejme
pomoč, je zatorej razdvojen; po eni strani pomoč
potrebuje, po drugi pa bi jo najraje zavrnil. Svoje
težave zato izrazi nejasno in prikrito. Druga ovira
so neizrečene družbene prepovedi (tabuji), zaradi
katerih ljudje neradi govore o občutljivih stvareh,
na primer o spolnosti, denarju, odvisnosti. O takih
zadevah se izražajo previdno in nejasno - indi-
rektno. Tretja ovira je človekov strah pred bolečimi
in tesnobnimi čustvi, ki bi jih utegnil sprožiti neza-
vidljiv položaj, v katerem se je znašel kot klient.
Zato bo sicer dovolj jasno opisal dejstva v zvezi s
svojim položajem, nejasno pa svoja čustva, ki jih
bo nemalokrat popolnoma prezrl, ali pa bo izrazil
le bolj površinska čustva (npr. jezo), potisnil pa
bo globlja (npr. bolečino). Četrta ovira je strah
pred ukrepi socialne službe, tj., strah pred močjo
234
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
socialne delavke in drugih uradnih avtoritet in
pred socialno službo kot organom, ki lahko vpliva
na klientovo življenje v nasprotju z njegovimi
pričakovanji in željami.
Zaradi teh in podobnih dejavnikov klient ne
izrazi svojih misli in čustev jasno in neposredno,
ampak jih izrazi posredno, v obliki posredne ver-
balne in posredne neverbalne komunikacije. Pri-
meri posredne, nejasne besedne komunikacije so
skrivanje za drugim (klient se obrne po »pomoč
za prijatelja«, ko v resnici sam potrebuje pomoč),
skrivanje za vprašanji (mati vpraša socialno delav-
ko, ali ima otroke, in tako izrazi dvom, da jo je
sposobna razumeti), uporaba prispodob namesto
preprostih izrazov čustev (»sem kot žogica v ve-
solju« namesto »počutim se zelo osamljen«). Po-
gosti so tudi primeri posredne neverbalne komu-
nikacije, ki vključuje tako mimiko in gestikulacijo
kot tudi različna dejanja. Zamujanje je lahko zna-
menje nezadovoljstva in odpora do srečanj; tako
znamenje je tudi, če klient ne odloži plašča, ko
pride na pogovor. Pomembna veščina socialne de-
lavke je »branje med vrsticami«, to je dešifriranje
indirektnih sporočil.
UGLASITEV
Da bi to delo bolje opravili, se poskušamo v pred-
hodni fazi pripraviti na pogovor, to je, uglasiti s
pričakovanim doživljanjem klienta. Če se dobro
vživimo v položaj klienta, še preden se srečamo z
njim, ob prvem srečanju bolje »beremo med vrsti-
cami«, bolje dešifriramo pomen indirektnih sporo-
čil. V zvezi z uglasitvijo obravnava Shulman pet
tem: uglasitev v zvezi z delavkino avtoriteto, afek-
tivno in intelektualno uglasitev, uglasitev delavke
s svojimi čustvi, različne ravni uglasitve in nepo-
sredno odgovarjanje na posredna sporočila.
a. Z vživljanjem v klientov odnos do avtoritete.
Prvo vprašanje, ki ga ima v mislih klient, je po
Shulmanu: »Kdo je socialna delavka, kakšen člo-
vek je?« To vprašanje zadeva odnos med socialno
delavko in klientom. Shulman navaja primer, ko
se srečata mlada socialna delavka brez otrok in
mati s sedmimi otroki. Mati na videz mimogrede
vpraša: »Avi imate otroke?« Socialna delavka od-
govori neustrezno, obrambno: »Ne, otrok nimam,
sem pa študirala otroško psihologijo.« Pozneje pri
superviziji prizna: »Zgrabila me je panika. Ljubi
Bog, zdaj ve, da nimam otrok, le kako naj ji zdaj
pomagam?« Zdelo se ji je, da je izgubila ves ugled
v očeh klientke. Če bi brala med vrsticami, bi
morda slišala besedilo, ki ga je skrivalo izrečeno
vprašanje: »Bog ve, ali ne bo ta ravno taka kot
prejšnja. Polne usta so jih nasvetov, kako naj
vzgajam otroke, pa še ene plenice niso zamenjale.
Kako naj vejo, v kakšni godlji sem?« Klientke torej
ne briga ugled socialne delavke, rada bi, da bi jo
socialna delavka razumela, da bi razumela njen
položaj. Se lahko socialna delavka, ki nima nobe-
nih izkušenj z otroki, uspešno spopade s to situa-
cijo? Shulman vidi najmanj tri možnosti. Prva je,
da poskuša socialna delavka verbalizirati klientki-
no in svojo zaskrbljenost. »Ne, nimam otrok. Za-
kaj sprašujete? Se vam zdi, da ne bom mogla razu-
meti, kako vam je, ko morate skrbeti za toliko
otrok? Saj tudi mene to skrbi. Če hočete, da vam
bom pomagala, moram razumeti, kako vam je, vi
pa mi morate pomagati, da bom razumela.« Lahko
da bi se potem razvil pogovor o preteklih izkuš-
njah klientke s socialnimi delavkami. Druga mo-
žnost je, da bi socialna delavka preprosto izrazila
svoja čustva: »Tudi mene skrbi, ali vas bom lahko
razumela.« Svoja čustva naj izrazi kontrolirano,
naj ne pretirava in naj se ne ponižuje, češ, saj res,
zakaj so mi, tako neizkušeni, poverili tak primer.
Če stvarno in primerno zadržano izrazi svoja ven-
darle pristna čustva, bo klientka morda pomislila:
»No, saj ta je pa malo drugačna kot one prej.« Še
tretja možnost je, namreč, da socialna delavka ne-
kaj trenutkov pomolči, se zadrži in pomisli, kako
pravzaprav je materi s toliko otroki, preobremen-
jeni in jezni na vse. Nato pa skuša biti raje pol
koraka pred njo kot pol koraka za njo. »To je to,
kajne? Človek se jezi nad svojimi otroki, obenem
pa jih ima vseeno rad!« Tudi taka izjava lahko
odpre pot pogovoru. V pripravljalni fazi naj bi
torej predvideli možne pasti svojega obrambnega
reagiranja in se bolj usmerili na verbalizacijo
čustev klienta.
b. Afektivna in intelektualna uglasitev. Da bi
se dobro uglasili, ni dovolj, da si predstavljamo
klientova čustva, ampak jih moramo kolikor
mogoče v resnici podoživeti. To lahko dosežemo
tako, da se poskušamo spomniti svojih doživetij,
ki so podobna klientovim. Kako smo se počutili,
ko smo morali kaj prositi, se pogovarjati z avto-
riteto? Lažje se pripravljalno uglasimo, če nam
pri tem pomaga supervizor, od katerega pa se tudi
pričakuje, da se bo vživel v naše doživljanje polo-
žaja. Pomembno je torej, da se kolikor mogoče
približamo svojim resničnim čustvom, ki smo jih
doživeli v položaju, podobnem klientovemu.
235
BLAZ MESEC
c. Uglasitev delavke s svojimi čustvi. Ob nekem
primeru čustvene uglasitve, kjer je socialni delavki
pomagala supervizorka, Shulman sklene: »Najpo-
membnejši supervizorkin prispevek k strokovni
rasti socialne delavke je bil ta, da je bila priprav-
ljena priznati, da se mora človek vse svoje strokov-
no življenje boriti s svojimi čustvi« (Shulman
1992: 64; v nadaljevanju pri navedbah iz tega vira
navajamo samo strani). »Boriti se« v tem konteks-
tu pomeni, da mora računati s tem, da ne bo
ravnodušen in da bo doživljal različna čustva, ki
se jim ne bo izogibal ali jih zatiral, ampak jih bo
sprejel in poskušal konstruktivno vključiti v obliko-
vanje ustreznega odnosa s klientom. Če se čustve-
no uglasimo pred prvim srečanjem s klientom, se
zmanjša verjetnost, da bi nas čustva ovirala med
pogovorom. Shulman poudarja, daje tako pojmo-
vanje vloge čustev v nasprotju z marsikaterim
nazorom o tem, kaj je strokovno. V marsikateri
stroki velja za strokovno, da skrijemo prava čustva
(Shulman navaja zdravniški poklic). Za socialno
delo velja, da svojih čustev ne zanikamo in jih ne
potvarjamo, ampak se jih že med usposabljanjem
za ta poklic naučimo sprejemati in razumeti in
jih konstruktivno uporabiti pri oblikovanju odnosa
s klientom.
d.	Ravni uglasitve. Razlikujemo tri ravni ugla-
sitve, od bolj splošne k bolj konkretni. Na prvi
ravni se skušamo vživeti v kategorijo oseb, v katero
sodi klient. Če imamo opraviti z mladostnikom,
se bomo poskušali vživeti v mladostniško obdobje.
Seznanili se bomo z osnovnimi spoznanji o tej
razvojni dobi, z razvojnimi nalogami in tipičnimi
problemi. Pobrskali bomo po spominu in posku-
šali oživiti svoje doživljanje v tistem času. Pomagali
si bomo z branjem lepe književnosti. Na drugi
ravni se skušamo vživeti v položaj našega klienta,
ki je storil kaznivo dejanje. Poučili se bomo o nara-
vi dejanja, o odnosih v družini. Morda čuti, da ga
hoče družba znebiti; morda se počuti kot izobče-
nec. Na tretji ravni se poskušamo vživeti v dogaja-
nje v konkretni delovni fazi. Recimo, da je bil mla-
dostniku izrečen ukrep oddaje v vzgojni zavod.
Kako se počuti? Kakšna so njegova čustva? Kako
jih bo posredno izrazil?
e.	Na posredna sporočila odgovori neposredno.
V preliminarni fazi naj bi se socialna delavka pri-
pravila, da bo prepoznala indirektna sporočila in
nanje odgovorila direktno. Na vprašanje »A imate
otroke?« bi odgovorila: »Ne. Zakaj sprašujete?
Se sprašujete, ali bom razumela, kaj se pravi vzga-
jati otroke?« Toda tudi če bi socialna delavka
imela otroke, njen pritrdilni odgovor ne bi zado-
stoval. Tudi v tem primeru naj bi reagirala na
posredno izrečen materin dvom: »Imam otroke,
ampak vsak otrok je drugačen, in vi imate gotovo
drugačne izkušnje kot jaz. Kako je, če ima človek
toliko otrok kot vi?« Tak odgovor odpre možnost,
da se pogovor nadaljuje in da se odnos poglobi.
Tako kot pri šahu so tudi pri prvem pogovoru
možne različne otvoritve; Shulman podrobno raz-
pravlja o njih pa tudi o ugovorih proti neposred-
nemu reagiranju na posredna sporočila. Vsega
tega ne moremo podrobno navesti. Poroča pa tudi
o izidih svoje raziskave, ki je pokazala, da so pra-
vilno obravnavanje klientovega molka, verbali-
zacija njegovih čustev, izražanje razumevanja
klientovih čustev in odkrivanje lastnih čustev vešči-
ne, ki s tem, ko oblikujejo ustrezen delovni odnos,
najbolj pozitivno vplivajo na klientovo sodbo o
delu socialne delavke in na nekatere druge kazalce
uspešnosti obravnave.
Ob koncu razprave o pripravljalni uglasitvi ali
vživetju navaja Shulman, da je pogosto opazil pri
socialnih delavkah odpor do take priprave. Tak
odpor po njegovem odraža njihovo bojazen, da
klient ne bo hotel sprejeti pomoči. Ta pesimistična
zaskrbljenost se lahko spremeni v samoizpolnju-
jočo se prerokbo, če se ujame (kakor v enem prej-
šnjih primerov) z mladostnikovo enako pesimis-
tično stereotipno predstavo, da mu socialna delav-
ka ni sposobna pomagati. Socialna delavka naj
zaupa, da ima mladostnik potencial za samospre-
membo in da vsaj del njegove osebnosti želi vzpo-
staviti dober odnos s socialno delavko. Shulman
tudi opozarja, da je lahko pripravljalno vživljanje
nerealistično, zato se moramo zavedati, da je zgolj
poskusno in da moramo biti pripravljeni na to,
da bomo morali svoje domneve o klientu hitro
spremeniti, ko se srečamo z njim.
UPORABA INFORMACIJ O KLIENTU
Če je klienta že obravnavala kakšna služba in so
podatki na voljo, se socialna delavka seznani z
njimi pred prvim pogovorom. Vprašanje pa je,
kako naj te podatke uporabi, da bo prispevala k
oblikovanju dobrega delovnega odnosa. Pozna-
vanje podatkov o klientu, še zlasti o njegovem
preteklem odnosu do službe in socialnih delavk,
lahko pomaga socialni delavki, da se ustrezno vživi
v njegov položaj in se uglasi z njim. Če pa si na
osnovi teh podatkov ustvari stereotipno predstavo
236
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
o klientu, bo taka priprava zavrla oblikovanje
dobrega delovnega odnosa. Lahko si, na primer,
ustvari podobo, da je klient defenziven, uporen,
sovražno razpoložen in podobno. Taka predstava
je lahko začetek samoizpolnjujoče se napovedi.
Klientova stereotipna predstava o socialni delavki
se sreča z delavkino stereotipno predstavo o klien-
tu in onemogoči pravo komunikacijo in dober
odnos. Stereotipno reagiranje v socialnih službah
ni redko: stereotipi se oblikujejo na podlagi traja-
nja klientovega stika s službo (»dolgotrajen pri-
mer«, »nerešljiv primer«), na podlagi rase, narod-
nosti, spolne usmerjenosti itn. Čeprav se stereotipi
oblikujejo tudi ali zlasti pod drugimi vplivi in ne
zgolj v socialni službi, jih bodo delavci v socialni
službi tem bolj verjetno prevzeli, čim bolj se tudi
sicer opirajo na diagnostični model (medicinsko
paradigmo po Shulmanu), po katerem so proble-
mi locirani y klientu (posamezniku, družini), na-
mesto da bi upoštevali interakcijski model, po
katerem nastajajo problemi v odnosih med klien-
tom in drugimi sistemi. Ko se govori o problemu,
naj bi preusmerili pozornost od opisovanja klienta
k opisovanju interakcij med njim in drugimi, na
primer k temu, kako je potekal pogovor med njim
in socialno delavko, kakšna je recipročna inter-
akcija med njima. Taka analiza odkrije, daje klient
bolj mnogostranski, kot smo si predstavljali. Na-
mesto obrambne drže vidimo razdvojenost, poleg
jeze opazimo bolečino, razočaranje in zagrenje-
nost zaradi klientovih preteklih izkušenj s strokov-
njaki. Podatkov o klientu torej ne gre jemati kot
edini mogoč in dokončen opis njegovih nespre-
menljivih lastnosti ali kot izhodišče za oblikovanje
stereotipne predstave o klientu. Klienta moramo
videti v interakciji z drugimi, ne kot statično
entiteto s takimi ali drugačnimi lastnostmi.
DELOVNI ODNOS
Pojem delovnega odnosa je po Shulmanu osrednji
pojem ne le njegovega modela socialnega dela,
temveč tudi večine drugih praktičnih teorij. Pozi-
tivni delovni odnos je prvi pogoj učinkovite pomo-
či. Da je odnos deloven, pomeni, da ni zaseben
in da morata sodelujoča v odnosu opraviti določe-
no delo. Namen srečanja neposredno vpliva na
odnos, odnos pa je sredstvo, s pomočjo katerega
je dosežen namen. To načelo pogosto napačno
razumejo, češ da je treba najprej oblikovati dober
odnos, nato pa se lotiti dela. Zaradi tega se social-
ne delavke pri prvih srečanjih zapletejo v neob-
vezno klepetanje s strankami, da bi jih sprostile,
pa pogosto dosežejo ravno nasprotno. V resnici
se odnos oblikuje ob delu, ni ločen od dela, ampak
njegov del. Zato se je treba takoj lotiti dela. Delov-
ni odnos sestavljajo dober stik, zaupanje in skrb.
Dober stik ali raport označuje splošen dober ob-
čutek, ki ga ima kUent, občutek, da se s socialno
delavko dobro razume. Zaupanje pomeni, da
klient čuti, da lahko v pogovoru s socialno delavko
izrazi svoja čustva in misli, da ji zaupa napake in
neuspehe. V delovnem odnosu klient čuti, da so-
cialna delavka skrbi zanj, da mu želi pomagati pri
tistih zadevah, ki so za klienta pomembne.
ZAČETNA FAZA IN SKLEPANJE
DELOVNEGA DOGOVORA
DINAMIKA NOVEGA ODNOSA
Shulman poudarja, da je prvo srečanje pomem-
bno pri vsakem odnosu pomoči. Če ga dobro
izpeljemo, položimo trden temelj produktivnega
delovnega odnosa med klientom in socialno
delavko. Če pa smo pri tem nerodni, lahko klienta
odvrnemo. Vsak nov odnos, še zlasti odnos z
osebo, ki predstavlja avtoriteto, se začne nekoliko
negotovo. Klient ve, da lahko socialna delavka
vpliva na njegovo življenje, poleg tega pa ima po-
gosto že izkušnje s strokovnjaki različnih vrst, ali
pa je v svojem okolju prevzel stereotipne predsta-
ve o njih. Je razdvojen (ambivalenten): po eni stra-
ni dvomi, da bi mu lahko delavka pomagala, in se
boji, da bo preveč zahtevala, po drugi strani pa
upa, da mu bo pomagala. Pri prvem srečanju je
zato previden in delavko preizkuša. V tej fazi je
ključna emocija pri klientu strah pred odvisnostjo,
to je, strah, da bi vsemogočni strokovnjaki ravnali
z njim kot s pasivnim predmetom in mu onemogo-
čili soodločati o njegovi usodi. Negotov je tako
dolgo, dokler se ne prepriča, da je socialna delav-
ka pripravljena delati skupaj z njim. »Celo če ima
socialna delavka opraviti z neprostovoljnim klien-
tom, je bistveno, da ta spozna, da bo dejansko
sam nadziral dogajanje« (str. 80) Klient mora doje-
ti, da je on tisti, ki si bo prizadeval urediti svoje
zadeve, socialna delavka pa mu lahko pri tem
pomaga.
Shulman nato navaja primer napačnega ravna-
nja pri prvem srečanju. Socialna delavka v bolniš-
nici se sreča z žensko srednjih let, materjo treh
237
BLAZ MESEC
otrok, ki zaradi težje operacije še po odpustu iz
bolnišnice dalj časa ne bo mogla opravljati gospo-
dinjskih del in skrbeti za otroke. Socialna delavka
naj bi poizvedela, kakšne so možnosti za pomoč
v domačem okolju, da bi presodila, ali je treba
pridobiti servis za pomoč na domu in varuško.
Vendar pa pogovora s klientko ne začne tako, da
bi jo naravnost in jasno seznanila z namenom
svojega obiska, ampak okoliša, jo začne z obraz-
cem v roki spraševati o položaju v družini, o tem,
kdo skrbi za otroke v njeni odsotnosti, kakšno
službo ima mož itn. Klientka, ki ne dobi odgovora
na svoje direktno vprašanje, kako ji misli socialna
delavka pomagati, ne vidi smisla tega spraševanja,
čuti, da socialna delavka vdira v njeno zasebnost,
njeni odgovori so vse bolj skopi, posredno izraža
svoj odklonilni odnos do takega spraševanja s po-
smehom, »razgibavanjem« roke in drugimi never-
balnimi znamenji. Socialna delavka v zabeležko
o pogovoru zapiše, da je klientka neodgovorna,
skoraj otročja, da ima toga stališča in kompulzivno
osebnost.
Shulman sodi, da na tako neustrezno ravnanje
socialne delavke vpliva vrsta dejavnikov. Prvi je
posnemanje zdravniške paradigme, po kateri naj
bi si pri socialni obravnavi sledile štiri faze: anam-
neza, diagnoza, obravnava in evalvacija izidov.
Socialne delavke zato menijo, da je prvi pogovor
namenjen zbiranju podatkov za anamnezo. Social-
na delavka se z obrazcem za anamnezo v roki
počuti varnejšo; zdi se ji, da je videti bolj strokovna
in da ima več avtoritete. Učinek na klientko je
seveda nasproten; počuti se nesproščeno, čuti, da
je zaslišana, ne da bi vedela, čemu. Vendar pa ni
težko drugače začeti pogovora, tako, da najprej
pojasnimo namen pogovora in vlogo socialne
delavke. Podatke za oceno stanja dobimo med
pogovorom in jih lahko po pogovoru vpišemo v
obrazec, ali pa manjkajoče podatke dopolnimo
na koncu pogovora, ko s klientko že imamo dober
stik. Tudi če vztrajamo pri zdravniškem modelu,
lahko diagnozo pojmujemo bolj dinamično - kot
nekaj, kar se hitro spreminja in opisuje klientkine
odnose, ne njeno osebnost.
Drugi dejavnik, zaradi katerega se socialna
delavka loti pogovora z okolišanjem, je, kakor smo
že omenili, napačna predstava, da je treba najprej
z neobveznim kramljanjem ustvariti dober odnos,
da bi lahko potem prešli na urejanje zadev. Delov-
ni odnos se lahko oblikuje pod pogojem, da social-
na delavka najprej pojasni namen srečanja in
svojo vlogo v vsej zadevi. S tem vzpostavi temelj
za odnos zaupanja. Tretji razlog okolišanja je nela-
godje, ki ga čuti socialna delavka zaradi klientove
težave ali njegove nemoči. Zato se boji klientu
direktno omeniti njegovo težavo. Shulman navaja
primer (tudi če je izmišljen, je izmišljen dobro),
ko se je skupina mladoletnih neporočenih noseč-
nic sestala že četrtič, ne da bi jim kdo jasno in
naravnost povedal, da se sestajajo zato, ker so
noseče in ker je to v danih okoliščinah težava, o
kateri se je treba pomeniti. (Tako so, naj pripomni-
mo, ravnali verjetno iz bojazni, da jih ne bi »sti-
gmatizirali«, njihovi trebuščki pa so bili z vsakim
srečanjem očitnejša »stigma«.) Četrti razlog ne-
ustreznega začetnega pogovora so skrite agende
socialne delavke. V takem primeru socialna delav-
ka, ne da bi sploh videla klienta, misli, da že ve,
kaj je treba narediti. Zato se ji zdi odveč, da bi
pojasnjevala namen svoje prisotnosti in pogovora,
ampak se kar loti »spreminjanja klienta«. Peti raz-
log pa je nekakšna »kultura frazarjenja« (izraz je
naš), uporaba nejasnega in abstraktnega strokov-
nega žargona, ki onemogoča, da bi nas klient
dobro razumel.
SKLENITEV DELOVNEGA DOGOVORA
Sklenitev delovnega dogovora je nujnost, ki izvira
iz dejstva, da ima socialna služba svojo vlogo in
poslanstvo, klient pa svoje naloge. Funkcija social-
ne delavke v začetni fazi je posredovati pri iskanju
zvez in stičnih točk med tema dvema vrstama
nalog. Socialna delavka poskuša poiskati skupno
osnovo, prekrivanje med storitvami, za katere je
pooblaščena služba, in klientovimi potrebami. Pri
tem se opira na tri bistvene veščine: pojasniti na-
men srečanja oziroma obravnave, pojasniti vlogo
socialne delavke in zagotoviti povratno sporočilo
od klienta, to je, klientovo pojmovanje svoje vloge
v celotnem postopku.
a.	Pojasniti namen srečanja. Socialna delavka
poskuša pojasniti namen srečanja tako, da po mo-
žnosti izrazi interese obeh sodelujočih, socialne
službe in klienta. To stori v preprostem, vsakdan-
jem jeziku. Naravnost pove, kaj je njena vloga,
kaj mora poizvedeti in čemu, tako da klientu ni
treba na različne načine posredno ugotavljati, kaj
je namen pogovora. Nato lahko skupaj preiščeta
področja potencialne pomoči.
b.	Pojasniti vlogo socialne delavke. Socialna
delavka mora biti pripravljena na klientovo vpra-
šanje, kako mu namerava pomagati. Odgovoriti
238
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
mu mora preprosto in konkretno, na primer, da
mu lahko pomaga najti koga, ki mu bo pomagal
pri vsakdanjih opravilih.
c. Zagotoviti klientovo povratno sporočilo.
Socialna delavka naj potem povpraša klienta o
njegovih pričakovanjih in o tem, kaj si misli o
njenem predlogu.
Shulmanove raziskave o dogovarjanju so
pokazale, da je socialno delo najbolj uspešno na
tistih področjih, kjer klient sam pokaže interes.
Pokazalo se je tudi, da se lahko posamezne postav-
ke dogovora s časom, ko se odnos med socialno
delavko in klientom poglobi, spremenijo, kar
zahteva spremembo dogovora.
Poseben problem je sklepanje dogovora s
klienti, ki kažejo odpor do obravnave. Izražajo
ga lahko pasivno z apatijo med pogovorom, z
navideznim strinjanjem ali odkrito sovražno.
Socialna delavka se mora v takem primeru najprej
soočiti s svojimi občutki. Ima ambivalentna občut-
ja: po eni strani želi pomagati, po drugi strani se
boji, da bo njena pomoč zavrnjena. Klient pa si
po eni strani želi pomoči in se po drugi strani
boji, da je ne bo dobil. Nevarno je torej, da se v
samoizpolnjujoči se napovedi ambivalentnost
delavke ujame s klientovo, tako da se vzajemno
blokirata. Socialna delavka se loti pogovora tako
kot običajno; pojasni namen, vlogo in skuša dobiti
klientov odgovor. Vendar pa pri tem vpraša klien-
ta, ali misli, da lahko sodelujeta, čeprav se bodo
pojavile ovire. Če potem res odkrijeta kakšno ovi-
ro, se njena moč zmanjša že s samim tem, da je
odkrita in raziskana.
DELOVNA FAZA
V delovni fazi se zvrsti več ali manj srečanj med
socialno delavko in klientom. Vsa ta srečanja naj
bi imela enotno, ponavljajočo se strukturo glede
na to, da se pač začnejo in končajo, in glede na
to, da se pri vsakem srečanju uporabljajo iste
veščine, čeprav z različnimi poudarki in seveda
ne vedno vse naenkrat. Vsako srečanje se deli na
preliminarno ali pripravljalno, začetno, srednjo,
končno in prehodno fazo.
PRIPRAVLJALNA FAZA
Ta poteka pred dejanskim srečanjem s klientom.
Socialna delavka se vpraša, kaj bo predvidoma
tema srečanja, o čem se bosta pogovarjala s klien-
tom. Teme ne določi ona vnaprej, ampak se vpra-
ša, kaj bi glede na prejšnje dogajanje ali dogajanje
po zadnjem srečanju, glede na informacije, ki jih
je prejela od drugih udeleženih ali od služb, mogle
biti klientove skrbi. Poskuša se vživeti v klientov
položaj in doživljanje in predvideti, s čim bo prišel
na dan. Uporabi torej svojo veščino uglaševanja s
klientovim doživljanjem. Ob tem poskuša tudi
predvideti, kako bo neposredno odgovorila na
posredne izraze klientovega doživljanja, to je,
kako bo ubesedila nebesedne izraze klientovega
doživljanja ali poudarila (artikulirala) klientova
čustva.
Socialna delavka se mora uglasiti s klientom.
Uglasiti se mora z več rečmi:
•	Z njegovim občutkom stiske in ambivalent-
nosti. Kaj klienta najbolj vznemirja, med katerimi
čustvi in odločitvami niha. Pripraviti se mora na
njegove posredne izraze čustev, na prepoznanje
»prvih ponudb«, to je, izrazov pozitivnih čustev,
ki skrivajo negativna, se vživeti v njegov položaj
in predvidevati njegova čustva.
•	S svojimi čustvi do klienta, njegovih stisk in
težav. Čustva socialne delavke lahko olajšajo ali
otežijo delo, zato naj bi se jih delavka zavedala,
da bi jih lahko funkcionalno uporabila, na primer,
da klientu postavi meje, če se zave svoje jeze, ker
se čuti izkoriščano.
•	S pomenom klientove stiske. Klientova stiska
ima večkrat širši pomen, kot se vidi neposredno.
Očetova stiska zaradi napovedi mladoletnega sina,
da se bo odselil, ne izvira samo iz nasprotovanja
med očetom in sinom, ampak ima poseben po-
men, ker oče sam ni zadovoljen v zakonu in tudi
premišljuje, da bi pustil družino.
•	Z omejenim časom. Socialna delavka mora
realistično načrtovati srečanja, ker je čas omejen,
vedeti pa mora, da s pozornim uglaševanjem s
klientom skrajša čas celotne obravnave in se
izogne preobremenjenosti; z nepozornim delom,
pri katerem presliši in spregleda posredne izraze
klientove stiske (ker želi čim hitreje »opraviti« z
njim), pa si delo zapleta, ker problema ne rešuje.
•	S svojimi življenjskimi izkušnjami, Ko social-
na delavka pomaga drugim, pomaga tudi sebi, saj
klientovo doživljanje vpliva na njeno lastno. Ko s
klientom rešujeta klientovo težavo, se dotika tudi
239
BLAZ MESEC
svojih življenjskih težav - pride do protiprenosa
(kontratransfera).
ZAČETNA FAZA
V začetni fazi mora delavka predvsem ugotoviti,
kje so klientove misli in skrbi, kaj ga zaposluje,
kaj je njegova osrednja skrb v danem trenutku.
Pri tem uporablja dve vrsti veščin: veščine dogo-
varjanja in veščine razjasnjevanja (elaboriranja).
S pomočjo veščin dogovarjanja razjasni, katero
delo je treba opraviti na tem srečanju. V nekaterih
primerih bo klient sam predlagal, kaj bi bilo treba
storiti, in o tem se je treba dogovoriti. Se pogosteje
pa bo klient svoja pričakovanja in predloge izrazil
v posredni, prikriti obliki. Zato mora socialna
delavka paziti, da bo njegove skrbi in pričakovanja
prepoznala in mu ne bo vsiljevala svojega cilja.
Klient bo namreč investiral svojo energijo le v tista
področja, ki jih ima sam za pomembna. Naloga
socialne delavke ni določiti, na kateri nalogi naj
dela klient, ampak odkriti oziroma prepoznati,
na kateri že dela.
Veščine razjasnjevanja (elaboriranja) konkret-
nih skrbi so druga skupina veščin, s katerimi
socialna delavka pomaga klientu, da jasno opiše
svojo stisko. Sem sodijo te veščine:
•	Zadržanost, samoobvladovanje. Socialna de-
lavka naj ne bi popustila svoji želji pomagati in
naj ne bi ukrepala, preden ni razjasnjena celotna
klientova zgodba. Prezgodnji ukrepi so videti
preprosti, a niso uspešni, ker niso usmerjeni na
pravi problem, saj se ta sploh še ni razkril v vseh
svojih dimenzijah.
•	Od splošnega h konkretnemu. Klient pogosto
začne s splošnimi opazkami (na primer: Danes
je težko vzgajati otroke), socialna delavka pa naj
bi vešče usmerila pogovor na konkretne odnose
(na primer: Sta se spet sporekla s hčerko?). Za
večino splošnih ugotovitev ali tožb tiči konkretna
prizadetost, zato je treba klienta usmeriti k razjas-
njevanju povsem konkretnih okoliščin in doživ-
ljanj. Če tega ne storimo med srečanjem, bo klient
začel zadevo razkrivati »z roko na kljuki« (o tem
pojavu podrobneje spodaj).
•	Pozorno poslušanje pomeni, da se osredoto-
čimo na klientovo sporočanje z namenom, da
odkrijemo, kaj ga v resnici muči. Pri tem odkrito
priznajmo, kadar v njegovi pripovedi, ki je morda
pretrgana in neskladna, česa ne razumemo, in ga
prosimo, naj nam pomaga razumeti.
•	S spraševanjem poskušamo doseči, da bi
klient opisal relevantne podrobnosti. Poskušamo
ga spomniti na vidike, na katere se sam ni spomnil.
Samoumevno je, da sprašujemo tako, da pogovor
neovirano teče, in ne morda v obliki zasliševanja
ali anketiranja.
•	Interpretacija molka in poseganje v molk.
Tudi molk je oblika komuniciranja, to je, klient
poskuša z molkom nekaj povedati, ali bolje, molk
ima več pomenov. Klient morda premišljuje o tem,
kar mu je rekla socialna delavka. Morda ga je
preplavilo močno čustvo, ki ga zadrži v sebi.
Morda je pred odločitvijo, kaj naj reče v
dvomljivem položaju ali ob težki odločitvi.
Umolknil je, ker se je zaradi delavkinega
nerazumevanja pretrgala nit pogovora. Molk je
lahko izraz jeze in odpora. Socialna delavka naj
bi raziskala, kaj se skriva za molkom.
SREDNJA FAZA
V srednji fazi se prepletata dva procesa: nadaljnje
spodbujanje izražanja čustev, povezanih s stisko,
in delo na praktičnem reševanju problema in
premagovanju ovir na poti do rešitve. Prvi proces
se odvija s pomočjo veščin empatije in sporočanja
lastnih čustev, drugi proces pa s pomočjo veščin
postavljanja delovnih zahtev, identificiranja ovir
in posredovanja informacij.
Empatično razumevanje. Klienti dostikrat opi-
sujejo tudi hude težave nekako neprizadeto. Do
tega zanikanja čustev lahko pride zato, ker so bila
prvotna čustva, povezana z dogodki, zaradi kate-
rih je klient poiskal pomoč, preveč boleča, ali pa
se klientu zdijo čudna in nesprejemljiva, pa jih je
zanikal in potlačil. Toda ta čustva niso izginila, so
v njem in naloga socialne delavke je, da pomaga
klientu, da jih izrazi in tako sprosti pomemben
vir energije za reševanje njegove težave. Ob tem
se bo klient naučil tudi sprejemati svoja čustva in
jih ne obsojati. Ta proces opisuje Shulman kot
»zvezo med čustvovanjem in delovanjem« (feeling-
doing connection)-, čustva določajo dejanja in deja-
nja določajo čustva. To je osrednji pojem Shulma-
novega modela pomoči, pojem, ki ga Shulman,
kot sam poudari, dolguje zlasti teoretiku social-
nega dela Taftu in psihoterapevtu Rogersu. Ljudje
se dostikrat bojimo, da bi pri sočloveku z brska-
njem po njegovih čustvih izzvali kaj tako bolečega,
da bi mu škodili. Osnovna misel Shulmana (in
vseh, na katere se opira) je, da so neizražena čust-
240
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
va bolj nevarna kot izražena. Empatično razume-
vanje klientovih čustev pa ni lahko, saj predpo-
stavlja, da je delavka v stiku s svojimi čustvi in da
jih ne potvarja. Razumevanje ovirajo še drugi
dejavniki, ki jih tu ne moremo obravnavati.
V okvir empatičnega razumevanja čustev so-
dijo tri veščine: spodbujanje izražanja čustev,
sporočanje razumevanja za klientova čustva in
ubesedenje klientovih čustev.
Spodbujanje izražanja čustev. Shulman opozar-
ja, da neposredna vprašanja in »ukazi« tu niso
uspešni. Splošna vprašanja in pozivi, kot so: »Po-
vejte mi, kaj čutite!« ali »Meni lahko zaupate svoja
čustva,« so lahko s klientovega vidika »posiljeni«.
Ne gre drugače, kot da se skušamo prestaviti v
klientov položaj in nato pozorno spremljati, kar
nam pripoveduje, ob tem pa, kjer je ustrezno,
spraševati po čustvih: »To je moralo biti pa hudo,«
»Ste se pošteno ujezili?« »Ne bi radi dali otroka,
kajne?« ipd.
Sporočanje razumevanja za klientova čustva.
Ko klient izrazi čustvo, občutenje ali doživljanje,
mu z besedami, gibom, mimiko, dotikom ali teles-
nim položajem damo vedeti, da ga razumemo.
To pomeni, da zadržimo svojo težnjo, da bi kar
takoj nekaj ukrenili v zvezi z izraženim čustvom,
da bi klienta potolažili ali mu kako drugače odvzeli
breme neprijetnega čustva. Najprej mu damo ve-
deti, da vemo, kako se počuti in kaj nam je zaupal.
Pri tem tudi ni treba poudarjati sprejemljivosti
njegovih čustev, češ da so »naravna«, da »bi se
vsi tako počutili« ipd. Shulman poudarja, da se
lahko pravo delo na pomembnih vidikih problema
začne šele potem, ko je klient izrazil svoja boleča
čustva ali čustva, ki se jih sramuje. S tem se tudi
utrdi dober odnos med klientom in socialno
delavko.
Ubesedenje čustev (verbalizacija). Zadnji korak
v sporazumevanju o čustvih je njihovo ubesedenje.
Včasih pride klient čisto blizu tega, da bi svoje
čustvo poimenoval, vendar prej zastane. Včasih
se ne zaveda jasno, za katero čustvo gre, včasih
ne ve, ali sme tako čutiti in ali sme to povedati.
Delavka tedaj poimenuje čustvo, vendar čimbolj
opisno in kontekstualno. Bolje kot »Zdaj se pa
slabo počutite,« ali »Zdaj ste žalostni,« bi bilo:
»Zdaj se vam pa zdi, da ste slaba mati,« »Zdaj se
počutite, kot da ste izdali moža.«
S sporočanjem lastnih čustev da socialna delav-
ka klientu vedeti, da je tudi sama navadno človeš-
ko bitje in ne neobčutljiv, nepristranski in odmak-
njen strokovnjak, ki bo s posebno vednostjo kot s
čarovno paličico »odčaral« zadeve. V nekaterih
drugih strokah bi veljalo za nestrokovno, če bi
strokovnjak izrazil svoja čustva v zvezi s proble-
mom, ki ga rešuje. V socialnem delu pa je prav
sporočanje svojih čustev pomembno strokovno
orodje. Socialna delavka je lahko uspešna samo,
če uskladi osebna čustva s strokovno funkcijo.
Tudi ne more pričakovati, da se bo klient odprl,
če bo sama ostala hladna in zadržana. Če socialna
delavka zadrži svojo jezo na klienta in je ne ube-
sedi na primeren način in sporoči klientu, jo bo
ves čas pogovora izražala posredno v obliki
zajedljivih pripomb ali na podoben škodljiv način.
»Klient laže odpusti kakšno napako, kot pa sprej-
me podobo, da je socialna delavka popolna,« pravi
Shulman (str. 135).
Postavljanje delovne zahteve je povezano s sto-
rilnostnim vidikom dela. Na tem mestu razpravlja
Shulman o vprašanju ambivalentnosti in odporu
klienta. Klient je razdvojen. En del, ki predstavlja
njegovo močno stran, stremi k razumevanju in
rasti. Drugi del, ki predstavlja odpor, se boji težav-
ne naloge. Klientu moramo pomagati, da se spo-
pade z utrjenimi obrambami, se spusti v boleče
teme, se sooči z neprijetnimi čustvi, prizna svoj
prispevek k nastanku težave in na koncu prevza-
me odgovornost za svoja dejanja. Odpor je nor-
malen pojav. Odsotnost odpora lahko celo po-
meni, da je napredek navidezen in da se pravih
tem sploh še nismo dotaknili. Socialna delavka
naj se ne bi izogibala področij, kjer se je pokazal
klientov odpor. Naj ne bi dobesedno jemala klien-
tovih zahtev, da se ne loti občutljivih področij, saj
tudi klient na tihem upa (in pogosto posredno
sporoča), da se bomo bolečega področja lotili in
ga odrešili bolečine.
Prav v trenutku, ko se pokaže odpor, mora
socialna delavka vztrajati in postaviti delovno
zahtevo. Shulman tu navaja Schwartza (1961:23):
Delavka torej predstavlja tisto, kar bi morda
lahko imenovali zahtevo za delo. Uveljaviti
poskuša ne le vsebinske vidike dogovora -
tisto, zaradi česar smo tu - ampak tudi pogoje
za delo. Ta zahteva je pravzaprav edina zah-
teva socialne delavke. Od klienta ne zahteva
»vidnih rezultatov«, ne zahteva, da bi izražal
sprejemljiva stališča ali da bi se naučil dolo-
čenih vedenj, od njega zahteva, da dela. To
pomeni, da ga neprestano spodbuja, naj se
odločno in energično zavzema za tisto, zaradi
česar je prišel.
241
BLAZ MESEC
Ta zahteva ni omejena na eno samo dejanje
ali na nekaj veščin, ampak prežema vse delo. Že
dogovarjanje v začetni fazi je oblika delovne
zahteve. Tudi prizadevanje socialne delavke, da
bi klient izrazil čustva in jih povezal z delovno
nalogo, je delovna zahteva. Vedeti pa je treba, da
je lahko postavljanje delovnih zahtev uspešno le,
če jih spremlja empatično razumevanje socialne
delavke. Povsem uspešna je lahko le kombinacija
zahtevnosti in razumevanja. Ravno tedaj, ko
največ zahtevamo od klienta, najbolj potrebuje
našo empatijo.
Pri uresničevanju delovne zahteve nam poma-
gajo veščine razčlenjevanja naloge, osredotočenja
na nalogo, obravnavanja ambivalentnosti in od-
krivanja navideznega dela.
Razčlenjenje skrbi (parcializacija). Klientu se
zdi njegov problem neobvladljiv klobčič med seboj
povezanih težav, ki ga ni mogoče razplesti. Klient
občuti nemoč, ne ve, kje naj se zadeve loti in kako.
Klient tudi prikazuje problem, kot da je velikanski
in nerešljiv. Tako predstavljanje problema je obli-
ka odpora, saj sta zapletenost in nerešljivost pro-
blema klientu izgovor, da se ne da nič storiti. So-
cialna delavka se sicer lahko strinja, da je problem
težaven, prav je tudi, da sprejme klientove občutke
nemoči in izgubljenosti v težavni situaciji, ne sme
pa pristati na to, da se ne da nič storiti. Ena od
veščin, ki pomaga premakniti zadevo z mrtve
točke, je razčlenjenje problema ali parcializacija.
Problem razstavimo na sestavine in se lotimo dru-
ge za drugo po majhnih korakih. S tem socialna
delavka uveljavlja delovno zahtevo. Eno najpo-
membnejših pravil socialnega dela je: vedno ob-
staja naslednji korak. Socialna delavka morda ne
bo mogla ponuditi klientu »rešitve« njegovega
problema, lahko pa mu pomaga storiti naslednji
korak. Shulman navede primer: na smrt bolnemu
pacientu z aidsom seveda ne moremo obljubljati,
da bo ozdravel, lahko pa poskrbimo, da bo pre-
ostali čas preživel kakovostno.
Osredotočenje na nalogo. Ko smo problem raz-
členili in izbrali korak, ugotovimo, da se klient
težko koncentrira na izbrano nalogo. To je zna-
menje odpora. Težnja izogniti se delu je dobila
novo priložnost. Zdaj klient vidi več nalog in bega
od ene do druge. Tako se mu ni treba soočiti z
neprijetnimi čustvi, ki bi se pojavila, če bi se resno
spoprijel z eno samo nalogo naenkrat. Toda nje-
gova bojazen se povečuje, problem pa se ne rešu-
je. Socialna delavka zato vrača pozornost klienta
na izbrano nalogo in mu s tem sporoča, da se je
pripravljena skupaj z njim soočiti z neprijet-
nostmi.
Obravnavanje ambivalentnosti. Ena od nevar-
nosti pri delu s klientom je, da se klient strinja s
socialno delavko, ko se odločata za naslednji
korak, medtem ko je v resnici ambivalenten.
Klient čuti, da je socialni delavki veliko do tega,
da bi se problem rešil, zato nerad izraža pomisleke
in negodovanje. Morda se jih v prvih trenutkih
niti ne zaveda, pozneje pa mu je nerodno opo-
rekati nečemu, s čimer se je prej strinjal. Poleg
tega se s tem, ker se ne izpostavlja, uspešno od-
daljuje od obravnavanja bolečih vprašanj - izraža
torej odpor. Socialna delavka bi rada dosegla
napredek pri delu, zato se nerada vrača na taka
neizražena občutja ambivalentnosti. Boji se, da
bi se ambivalentnost samo poglobila, kar bi
odvrnilo klienta od naloge. Zdi se ji, da je treba
klienta le spodbujati k pozitivnemu mišljenju. Res
pa je ravno narobe. Prav v tem trenutku mora
delavka preveriti, kako je z ambivalentnostjo. Če
klient lahko izrazi ambivalentnost in se o svojih
občutjih pogovori s socialno delavko, se ambiva-
lentnost zmanjša, pripravljenost za delo na pro-
blemu pa poveča. Delavka pomaga na ta način,
da izrazi svoje razumevanje za klientova občutja
ob težavah in svoje prepričanje, da bo klient
nalogo zmogel.
Odkrivanje navideznega dela. Navidezno delo
je tisto, kar najbolj ogroža uspešen proces pomoči.
Pogovori s klientom so lahko navidez gladki in
uspešni, vendar se v njem in njegovem odnosu
do bistvene zadeve nič ne spremeni. Klienta s
težavami v zakonskih odnosih na primer veliko
govorita o svojih odnosih z drugimi, samo o
medsebojnih odnosih ne. Socialna delavka pa se
te teme tudi ne dotakne. Zdi se, da je med njo in
zakonskim parom tih dogovor, da ne bodo brskali
po neprijetnih podrobnostih. Ko se socialna delav-
ka tega zave, mora spomniti klienta, čemu sta
prišla, in ju opozoriti na to, da o bistveni zadevi
še nista govorila. Klienta ne načneta pomembnih
vprašanj, ker se bojita, kaj se bo zgodilo, če to
storita. Bojita se tvegati. To je realna bojazen in
socialna delavka jima mora zagotoviti, da sta v
varnih rokah.
Identificiranje ovir. Poleg ambivalentnosti in
navideznega dela, ki ju tudi lahko dojemamo kot
oviri, se na poti do razrešitve problema pojavljajo
še druge ovire, med njimi sta predvsem pomem-
bni dve: družbene prepovedi (socialni tabuji) in
odnos do avtoritete.
242
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
Omogočiti klientu, da spregovori o tabuiziranih
področjih. V družbi obstajajo prepovedi odkritega
razpravljanja o nekaterih področjih, npr. o spol-
nosti, pa tudi o zadevah, ki so povezane z denar-
jem, izgubo in žalovanjem. Neradi govorimo o
ločitvi, o duševni bolezni, o zlorabi, ki smo jo doži-
veli, o tem, da smo iskali pomoč pri psihiatru ali
v »sociali«, da nimamo prebite pare v žepu. So-
cialna delavka nima namena spremeniti kliento-
vega odnosa do tabuiziranega področja nasploh.
Pokuša le doseči, da bi klient o tem spregovoril
toliko, kolikor je funkcionalno za proces pomoči.
Pri tem mora paziti, da se težišče pogovora ne
premakne z osrednje teme na razpravo o tabui-
zirani temi, npr. iz pogovora o odnosih med za-
koncema, na pogovor o spolnosti nasploh.
Obravnavanje vprašanja avtoritete. Socialna de-
lavka je za klienta avtoriteta, do katere ima ambi-
valentna občutja; so trenutki, ko jo ima rad, ker
čuti, da skrbi zanj in ga podpira, in trenutki, ko je
nanjo jezen, ker zahteva od njega, po njegovem
mnenju, preveč.
Za temo o avtoriteti sta osrednja dva procesa:
prenos (transfer) in protiprenos (kontratransfer)
- pojma, ki ju dolgujemo Freudu. Z izrazom pre-
nos (transfer) označujemo občutja, želje, bojazni
in obrambe, ki izvirajo iz klientovih preteklih
odnosov do pomembnih drugih (staršev, sorojen-
cev, učiteljev idr.) in vplivajo na to, kako sedaj
doživlja socialno delavko. Z izrazom protiprenos
(kontratransfer) pa označujemo občutja in druge
vidike doživljanja, ki izvirajo iz preteklih odnosov
socialne delavke in vplivajo na njen sedanji odnos
do klienta. Čeprav je v naši kulturi tema avtoritete
tabuizirana, se lahko proces pomoči razvija samo,
če se o tem odnosu in o občutjih, ki jih sproža,
pogovorimo vedno, ko je treba. V nasprotnem pri-
meru se izražajo posredno kot zamujanje, apatija
ipd. Socialna delavka se poskuša ves čas zavedati
tega vidika odnosa, in ko zasluti, da neizraženo
nezadovoljstvo z njenim ravnanjem ovira napredo-
vanje, spodbudi klienta, da ta občutja odkrito izra-
zi. Kot bi hotela reči: Tudi jaz sem samo navaden
človek in lahko mi poveš, kaj misliš o meni in mo-
jih postopkih. Ko klient vidi, da odkrito izraženo
mnenje ni kaznovano, bo vedno pogosteje in lažje
spregovoril o tem, kako doživlja socialno delavko.
Identificiranje povezanosti med procesom in
vsebino. Že ves čas doslej govorimo o dveh ravneh
ali pristopih, ki se prepletata v socialnodelavskem
odnosu: o odnosni ravni, ki jo Shulman imenuje
proces, in o storilnostni ravni, ki jo imenuje vsebi-
na. Ko obravnavamo teme, kot so odnos klienta
do socialne delavke (tema avtoritete) ali odnos
klienta do drugih klientov (tema intimnosti), se
gibljemo na odnosni ali procesni ravni. Ko
obravnavamo teme, ki smo jih določili na začetku
v okviru delovnega dogovora kot naloge, ki jih je
treba izpolniti (npr. zaposlitev klienta, rešitev
konflikta v družini), se gibljemo na vsebinski rav-
ni. Še drugače, ko si zastavimo vprašanje, kako
delamo ali kako naj delamo, se gibljemo na pro-
cesni ravni; ko pa se vprašamo, kaj delamo, kaj
obdelujemo ali predelujemo, se gibljemo na vse-
binski ravni.
Osrednja Shulmanova misel je, da sta vsebin-
ska in procesna raven povezani. Razprava o pro-
cesu mora poglobiti delo na vsebinskih vprašanjih.
Klientovo ravnanje v odnosu do socialne delavke
(procesni vidik) kaže, na primer, na njegovo rav-
nanje v odnosu do svojcev (vsebinski vidik). So-
cialna delavka, ki zazna posredno izražena visoka
pričakovanja klientke, da bo »videla v njeno du-
šo«, ne da bi se morala klientka sama izpostaviti
in prevzeti odgovornost za svoja čustva, naj pomi-
sli: prav to pričakuje klientka tudi od svojih star-
šev. To svoje opažanje naj sporoči klientki. Tako
se procesno opažanje spremeni v orodje dela na
vsebinski nalogi (izboljšati odnos do staršev).
Sporočanje podatkov. Podatki so dejstva, misli,
vrednote in prepričanja, ki bi jih socialna delavka
želela sporočiti klientu. Socialna delavka si je pri-
dobila znanje o družbeni resničnosti in strokovne
izkušnje, ki so lahko za klienta dragoceni. S tem
ko socialna delavka zaupa svoje znanje in izkušnje
klientu, tudi utrjuje njun delovni odnos. Če bi
klient dobil občutek, da socialna delavka zadržuje
informacije, ki bi bile zanj pomembne, bi lahko
dobil občutek, da ga delavka ne spoštuje ali da ga
zavrača. »Če bi vam bilo res kaj do mene, bi mi to
povedali,« je poočital klient socialni delavki.
Sporočanje relevantnih podatkov. Prvo vpraša-
nje v zvezi s sporočanjem podatkov je, katere
informacije dati klientu. Podatki, kijih zaupamo
klientu, morajo biti povezani z dogovorjeno
delovno nalogo in jih mora klient potrebovati za
svoje neposredno delo pri reševanju problema.
Socialna delavka naj ne poskuša klienta posredno
poučevati ali »plasirati« svoje zamisli in ideologijo,
ampak naj da svoje znanje na razpolago klientu.
Pusti naj, da klient pove, kakšne informacije potre-
buje, da bi uspešno delal na problemu, oziroma
naj mu pomaga, da bo tako vprašanje formuliral.
Drugo pravilo je, naj ne informiramo »na zalogo«.
243
BLAZ MESEC
tj., naj ne poučujemo o zadevah, ki jih bo klient
morda potreboval kdaj v prihodnosti, ampak da-
mo informacije, ki so uporabne takoj, pri nepo-
srednem delu na dogovorjeni nalogi. Shulman
navaja kot negativni primer seminarje za bodoče
posvojitelje. Za skupino parov, ki so se prijavili
za posvojitev otroka, a jih še niso potrdili kot ustre-
zne posvojitelje, so organizirali pripravljalni semi-
nar, kjer naj bi med drugim obravnavali vprašanje,
ali otroku povedati, da je posvojen. To vprašanje
ni neposredno relevantno za položaj teh ljudi.
Njih predvsem zanimajo kriteriji za izbiro posvo-
jiteljev in postopek izbire.
Sporočati podatke tako, da jih klient lahko razi-
šče. Lahko se zgodi, da v težavni situaciji klient
vpraša socialno delavko: »Kaj pa bi vi storili?« V
takem primeru naj socialna delavka odgovori
pošteno, kaj bi ona storila, če bi bila v klientovem
položaju. Pozorna pa mora biti, da je klient morda
ni vprašal samo zato, da bi se izognil lastnemu
iskanju in prevalil odgovornost nanjo. Ko odgo-
varja na tako vprašanje, naj tudi poudari, da je to
pač njeno mnenje in ne zgled, ki bi mu moral
klient slediti.
Posredovati klientu drugačen pogled na ljudi v
sistemu. Klient si na podlagi svojih izkušenj dosti-
krat ustvari zelo enostransko podobo o posamez-
nih ljudeh v ustanovah, s katerimi ima opraviti.
Občutek ima, da ga ta ali oni ne mara, da ga skuša
»zašiti«, »onemogočiti«, da ga »ima na piki« in
podobno. Socialna delavka naj klientu razjasni
vlogo te osebe, njene dolžnosti in pristojnosti pa
tudi načelno dobronamernost. Opozori pa naj
tudi na možnost, da je prišlo do nesporazuma ali
da oseba, za katero gre, ne pozna dobro kliento-
vega položaja ali njegovega doživljanja. V pri-
meru, da gre za pomembnejše nesporazume, naj
organizira srečanje v troje, da se nesporazumi
razjasnijo.
SKLEPNA FAZA SREČANJA IN PREHOD
Končevanje srečanja je pomembna faza s svojo
lastno dinamiko. Socialna delavka naj bi predvsem
ne pozabila, da mora ob koncu priti do sklepa
glede dela, vsaj do tega, da se ugotovi, do kod
smo prišli. Vedeti je tudi treba, da je sklep srečanja
hkrati prehod v vmesno obdobje in da se v vmes-
nem obdobju med srečanji pri klientu procesi
nadaljujejo in neredko tudi napredujejo v smeri
rešitve problema.
Veščine končevanja. V sklepni fazi so pomem-
bne veščine povzemanje, posploševanje, identi-
fikacija naslednjih korakov, vađenje in prepozna-
vanje komunikacije »s kljuko v roki«.
Povzemanje. Na srečanjih s socialno delavko
se klient uči samostojnega obvladovanja proble-
ma, pridobiva nove uvide v svoj življenjski položaj.
Zadnje minute srečanja je zato dobro uporabiti
za to, da povzamemo, do kakšnih spoznanj je
prišel. To lahko stori sam, lahko socialna delavka,
lahko oba skupaj. Povzemati ni treba po vsakem
srečanju - to ni obred -, temveč le takrat, ko je
smiselno. Povzemanje je delo. Če prosimo klienta,
naj sam povzame, do česa se je dokopal, ga nava-
jamo k delu. Socialna delavka naj mu pri tem po-
maga in naj ga čustveno podpira.
Posploševanje. Spredaj smo zapisali, naj social-
na delavka spodbuja klienta, da preide od splošnih
ugotovitev in pritoževanj do konkretnih težav. Tu
pa zagovarjamo nasprotno pot. Ko od srečanja
do srečanja predelujemo konkretne situacije,
vidimo, da so si mnoge podobne. Od časa do časa
je zato koristno posplošiti spoznanja, do katerih
smo prišli. To je pomembno zategadelj, ker bo
prišel trenutek, ko bo moral klient urejati svoje
življenje samostojno, brez pomoči socialne delav-
ke. Moral bo uporabiti izkušnje, ki si jih je
pridobil, v novih situacijah. Tako npr. si bo klient
v stiku s socialno delavko pridobil izkušnjo, kako
je mogoče konstruktivno izraziti negativna čustva
do nekoga. Če to spoznanje posploši, bo znal tako
izraziti čustva tudi v drugih podobnih situacijah.
Identifikacija naslednjih korakov. Vedno ob-
staja nevarnost, da dobrih sklepov ne uresničimo.
Oba, klient in socialna delavka, lahko dobita
upravičen občutek, da je bilo delo zaman, čas
izgubljen. To lahko preprečimo, če se ob koncu
srečanja vprašamo, kaj so naslednji koraki. Vedno
je namreč možen naslednji korak, kot smo že
spoznali. Ti koraki morajo biti konkretni in veliki
cilji razčlenjeni na majhne obvladljive korake.
Klientu damo nalogo, ki jo mora opraviti do nasle-
dnjega srečanja. Vedeti je treba, da zadana naloga
in z njo povezano pričakovanje socialne delavke,
da jo bo klient izvršil, lahko mobilizirata njegovo
energijo za delo na problemu.
Vađenje. Klient je dostikrat pripravljen izvršiti
nalogo, a ne ve, kako. Kako naj se komu opraviči,
kako naj kaj zahteva, kako naj komu pove, zakaj
je jezen nanj. V takih primerih lahko uporabimo
igro vlog. Socialna delavka prevzame vlogo klien-
tovega sogovornika, se sporazume z njim o
244
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
primernem »scenariju« in besedah, ki naj bi jih
izrekel, nato pa vadita »prizor«.
Prepoznavanje komunikacije »s kljuko v roki«.
Izkušnja kaže, da ljudje dostikrat izrazijo pomem-
bne reči ob koncu srečanja, ko se poslavljajo in
dobesedno »držijo roko na kljuki« oziroma govo-
rijo »med vrati«. To je znamenje ambivalentnosti
do določenega bolečega ali tabuiziranega podro-
čja problematike oziroma dela, izhod iz situacije:
»Bi omenil to zadevo ali je ne bi?« Svoj pomislek
ali zaskrbljenost izrazi v trenutku, ko je gotovo,
da se o tem ne moremo več izčrpno pogovoriti,
torej poglobiti bolečine ali neprijetnosti, in ko se
lahko spet umakne. Socialna delavka v takem pri-
meru prepozna, da gre za manifestacijo odpora,
reče klientu, da gre za pomembno zadevo, ki jo
je sprožil v zadnjem trenutku, in mu nakaže, da
mu je bilo verjetno težko načeti to vprašanje prej.
Zagotovi mu, da je prav, da je to omenil - bolje
pozno kot nikoli -, in napove, da lahko pogovor
o tem nadaljujeta prihodnjič.
FAZA KONČEVANJA IN PREHAJANJA
V začetni fazi je bil klient pred »prvo odločitvijo«.
Odločiti se je moral, ali je pripravljen za sodelo-
vanje s socialno delavko, torej, ali je pripravljen
oslabiti svoje obrambe in začeti delati na reševanju
problema. Na prehodu k srednji fazi se je moral
-	potem ko je spoznal, da mora prevzeti svoj del
odgovornosti za problem in da je to lahko boleče
-	odločiti, da bo nadaljeval delo (»druga odloči-
tev«). Tretja odločitev je na prehodu v čustveno
zelo nabito fazo končevanja, ko se mora klient
odločiti za zadnji delovni napor, da bo izrazil
pozitivna in negativna čustva do socialne delavke,
obvladal občutja izgube in žalovanja in sklenil
pridobljeno znanje uporabiti v življenju potem.
Če do te odločitve ne pride, je lahko faza konče-
vanja polna neprijetnih občutkov, da ni bilo vse
izrečeno, občutkov krivde na obeh straneh, pred-
vsem pa je delovno neučinkovita.
Veščine končevanja pomagajo obvladati bole-
čino, ker se končuje odnos, v katerega sta oba
sodelujoča veliko investirala. Pomaga obvladati
občutke krivde pri klientu, ker ima občutek, da
ni bil dovolj prizadeven, in pri delavki, ki ima
občutek, da ni dovolj pomagala. Potem so tu še
druga negativna in pozitivna čustva, stvari, ki so
motile delavko pri klientu, in tiste, ki so motile
klienta pri delavki, pa nesporazumi in napačne
predstave pri enem in drugem. Skratka, v tej fazi
je čas za povratna sporočila. Faza končevanja se
po Schwartzu deli na več podfaz, ki jih opisujemo
spodaj.
Faza zanikanja. S končevanjem pomembnih
odnosov so povezana neprijetna in boleča čustva,
ki smo jih omenili zgoraj, zato klient sprva zanika,
da bi bilo na obzorju kaj pomembnega. O pred-
videnem koncu se noče pogovarjati. Dela se, kot
da se bosta s socialno delavko še srečevala po kon-
cu obravnave ali pa si prizadeva delo podaljšati,
češ da še ni pripravljen. Če ga socialna delavka
ne spomni, da se je približal konec njunih srečanj,
se lahko zgodi, da klient sam tega ne bo omenil
vse do zadnjega srečanja. Tudi s socialno delavko
se dogaja nekaj podobnega. Obstaja nevarnost,
da sklene delo s klientom nenadoma, ne da bi
sebe in njega kakor koli pripravila na to. Socialna
delavka naj bi klienta dovolj zgodaj opozorila, da
se približuje konec njunega sodelovanja. Vztrajala
naj bi pri pogovoru o občutkih enega in drugega
spričo tega dejstva.
Posredno in neposredno izražanje jeze. Fazi za-
nikanja pogosto sledi pri klientu posredno ali ne-
posredno izražanje jeze zaradi občutka zavrnitve.
Posredni izrazi tega občutka so zamujanje ali opu-
ščanje srečanj (»Tudi meni ni nič do tebe«), nas-
protovanje v pogovorih (sarkazem, pričkanje
okrog malenkosti). Kot da bi rad klient čimprej
končal odnos in s tem prehitel socialno delavko.
Pod jezo se pogosto skriva žalost. Socialna delavka
naj neposredno odgovori na posredne izraze jeze,
tako da sprejme klientova čustva in mu pojasni,
kaj se dogaja.
Faza žalovanja. Obravnava jeznih občutij raz-
krije čustva žalosti. Klient obžaluje, da se bo od-
nos, ki ga je doživel kot smiselnega in človeško
pristnega, končal. Tudi žalovanje se pogosto izrazi
posredno; klient postane apatičen, med pogovo-
rom se pojavljajo pogosti dolgi premolki. To so
znamenja odpora in ambivalentnosti do tega, da
bi klient izrazil svoja čustva. Socialna delavka naj
z akceptiranjem in verbalizacijo pomaga klientu
izraziti ta čustva in naj izrazi tudi svoja, čeprav je
tudi sama ambivalentna. Oba sodelujoča lahko
spregovorita o tem, kaj jima je pomenilo skupno
delo pri reševanju problema.
Preizkus sposobnosti. Konec srečevanja je ne-
kaj takega kot konec šolanja. Na koncu, po zadnjih
izpitih, dobimo spričevalo, diplomo. Tudi v social-
nodelavskem delovnem odnosu je prav, da klient
povzame, kaj je pridobil, kaj spoznal, česa se je
245
BLAZ MESEC
naučil in kako se glede na vse opravljeno zdaj
počuti. Socialna delavka pa mu na koncu sporoči,
da je sposoben za samostojno življenje in reševa-
nje težav. Včasih klient sam pokaže socialni delav-
ki, da je ne potrebuje več in da zna sam obvlado-
vati zadeve.
Sindrom poslovilne večerje. Schwartz opozarja
na ta »sindrom«, to je, na težnjo, da bi neprijetna
občutja prekrili s pozitivnimi in se izognili (odpor
in ambivalentnost) njihovemu obravnavanju. So-
cialna delavka ne bi smela dovoliti, da se klient s
poudarjanjem pozitivnih čustev, s pohvalami in
podobnim, izogne negativnim ocenam in izraža-
nju negativnih občutij. Ne bi smela dovoliti, da bi
imel klient »poslovilni žur«.
Veščine prehajanja. Vsak konec je začetek ne-
česa novega. Rejenec odraste in se osamosvoji,
zapornik odsluži kazen in začne življenje zunaj
zapora, mamica gre v materinski dom, psihiatrični
bolnik iz bolnice v stanovanjsko skupino, bolnik
iz bolnišnice domov, starec od doma v dom. V
fazi končevanja naj bi bila socialna delavka pozor-
na na ta prehod.
Ugotoviti, kaj smo se naučili. Na sklepnih sreča-
njih naj bi sistematično povzeli, kaj se je klient
naučil. Shulman svetuje, da na predzadnjem sreča-
nju opozorimo klienta, naj se pripravi na zadnje
srečanje tako, da razmisli, kaj je pridobil, kaj
spoznal, česa se naučil. Pri tem naj vztraja pri
konkretnem opisu in naj se ne'zadovolji s sploš-
nimi frazami (»veliko sem pridobil«). Klient je
lahko odkril kaj novega o sebi, o svojih močnih in
šibkih plateh, o tem, kako se odziva na pritiske in
kako se spopada s težavami. Socialna delavka ga
vpraša: »Kaj natančno ste spoznali, kar je za vas
pomembno?« Na ta način pomaga klientu, da
utrdi, kar je spoznal. Dejstvo, da socialni delavki
opiše, kaj se je naučil, in da ga socialna delavka
sliši in mu potrdi, okrepi klienta, da lažje konča
odnos. Isto velja za socialno delavko: tudi njej
koristi, da se vpraša, kaj je pridobila v tem odnosu.
Ugotoviti, na čem delati v prihodnosti. Klienta
je treba opozoriti, da bo delo nadaljeval še po
zadnjem srečanju. V srečanjih s socialno delavko
ni bilo mogoče postoriti vsega, kar bi bilo treba,
ostalo je veliko nedokončanega in nedorečenega.
Prihodnosti ni mogoče natančno predvideti. S to
negotovostjo v življenju se bo moral sprijazniti.
Vendar pa naj delavka in klient na zadnjem sestan-
ku pregledata, katere naloge čakajo klienta in
kako naj se jih loti. Pri tem naj socialna delavka
ne skuša omalovaževati klientovih dvomov glede
tega, ali bo sposoben obvladati nove naloge. Prav
tako naj ne bo preveč ustrežljiva in naj ne začne
že kar sama reševati te naloge.
Sinteza procesa in vsebine. Za klienta je bil
odnos, ki se končuje, eden od mnogih odnosov v
življenju. Pri vsakem se je kaj naučil in tudi ta
zadnji odnos naj obravnava kot priliko za učenje.
Če se je hotel klient v resnici česa naučiti, je moral
tvegati in se odpreti, kar je lahko tudi boleče.
Morda se je zaprl pred drugimi ljudmi ravno zato,
ker so ga vedno znova ranili. V odnosu s socialno
delavko pa je doživel ravno nasprotno; če se je
odprl, se je odnos poglobil. To spoznanje, ki si ga
je pridobil v odnosu s socialno delavko, lahko
uporabi v drugih odnosih tako, da bo ravnal bolj
odprto.
Prehod k novim izkušnjam in sistemom podpo-
re. Na zadnjem srečanju klient pove, kaj mu je
pomenila podpora socialne delavke. Socialna
delavka pa ga opozori, kje lahko poišče podobno
oporo, potem ko se ne bosta več srečevala. Morda
bo to skupina prijateljev, morda skupina samo-
pomoči, socialna delavka iz šolske svetovalne služ-
be. Lahko ga tudi seznani z drugimi viri pomoči,
z možnostmi za izobraževanje, delo, štipendijo
ali svetovanje. Prav tako naj ga opozori, da jo lah-
ko v primeru stiske poišče; prav verjetno je, da
bo klient kdaj pozneje v življenju spet potreboval
pomoč. In na koncu lahko socialna delavka po-
vsem fizično pomaga klientu pri prehodu v novo
situacijo; lahko ga spremlja v dom, v bolnico, sta-
novanjsko skupino, k novi socialni delavki.
Shulman na koncu obravnava še posebne pri-
mere končevanja:
•	Končevanje odnosa, ki se v resnici, v čustve-
nem smislu vzpostavitve plodnega delovnega odno-
sa, ni začel. V takem primeru je treba ob koncu
to jasno, brez obtoževanja povedati. S tem lahko
klient to, kar je bilo videti kot neuspešno delo,
doživi kot pristen stik, zaradi katerega bo morda
pozneje ali v drugem odnosu bolj pripravljen tve-
gati in se odpreti.
•	Končevanje, če socialni delavki preneha de-
lovno razmerje. V takih primerih, ki se končajo
nenadoma, naj socialna delavka poskrbi za
klienta, mu vlije zaupanje v njegove lastne moči
in poskrbi za prehod k drugi socialni delavki ali v
drugo službo.
•	Končevanje zaradi smrti klienta, samomora
klienta ali pri delu z umirajočim klientom. Na tem
mestu ni mogoče niti približno opisati te proble-
matike. V vseh takih primerih, ki so za socialno
246
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
delavko zelo obremenjujoči, travmatični, pa velja
za prvo pomoč, da si socialna delavka poišče
oporo pri kolegih ali supervizorju (supervizijski
skupini), kjer bo lahko izrazila svoja čustva ter
dobila ustrezno podporo in smernice za ravnanje
s klientovimi svojci in drugimi prizadetimi.
OCENA
Na začetku moram omeniti paradoks. Za prikaz
Shulmanove teorije sem se odločil, ker sem skle-
pal, da je ta teorija vsaj v ZDA, če ne tudi v drugih
angleško govorečih deželah, znana in da po njej
usmerjajo svoje ravnanje številni socialni delavci.
Da je tako, sem sklepal, ker je leta 1992 izšla že
tretja izdaja Shulmanove zajetne, 700 strani obse-
gajoče knjige, kar mora v deželi, ki ji vlada dolar,
imeti ustrezno tržno pokritje, se pravi, dovolj
veliko naklado (ko je bil ta članek v glavnem že
končan, sem zvedel, da je leta 1998 izšla že četrta
izdaja na 884 straneh). Da je tako, sem sklepal
tudi na podlagi priporočil kolegov na šoli za social-
no delo Univerze Indiana v Indianapolisu (ki so
mi knjigo podarili), še posebej Lorraine Blackman
(predavala je tudi pri nas), ki mi je še nedavno v
pisni elektronski komunikaciji zagotovila, da je
»Shulman« zelo priljubljen učbenik. Zvedel sem
tudi - šele zdaj -, da so to knjigo že pred leti
prevedli na Hrvaškem (Vještine pomaganja poje-
dincima i grupama. Zagreb: International Rescue
Committee for Croatia and Bosnia-Herzegovina,
1996). Ko pa sem v arhivu tujih revij v naši šolski
knjižnici iskal ocene te knjige, nisem našel ničesar.
Celo v podatkovni bazi Social Work Abstracts and
Research ni bilo o njej ničesar. Za pomoč sem
nato prosil dr. Blackman, ki je prečesala nekaj
ameriških podatkovnih baz in prav tako ni nič
našla. Ostala je še zadnja možnost: sam profesor
Shulman. Danes verjetno že precej priletni profe-
sor je na mojo elektronsko pošto prijazno odgovo-
ril in me najprej vprašal, na kakšne recenzije
mislim. Odgovoril sem mu, da na knjižne ocene v
znanstvenih in strokovnih revijah, kakršne so So-
cial Work, Social Service Review (dve najuglednej-
ši); zadostovale bi tudi ocene iz drugih časopisov
in celo neobjavljene ocene. Profesor mi je čez čas
odgovoril, da ni našel ničesar. Dodal je: »Prva
izdaja je bila ocenjena, a to je bilo pred mnogimi
leti.« Tako daleč nazaj ni iskal; tudi ni sporočil
kakšnega podatka o možnem viru. V tolažbo mi
je poslal drugo gradivo. Moje iskanje pa se je za
zdaj končalo z ugotovitvijo, da v času prve izdaje
te knjige nismo imeli naročenih ameriških revij,
v katerih bi mogla iziti omenjena ocena (tudi tuje
baze podatkov ne pokrivajo časovno tako odda-
ljenih objav). Ne vem, kako naj si pojasnim ta
paradoks med razširjenostjo in priljubljenostjo
knjige (za kar, mislim, so kazalci) in dejstvom, da
poznejše izdaje očitno niso bile ocenjene (od
četrte je minilo že pet let, tako da bi upravičeno
pričakovali kakšno oceno). Morda tudi ta para-
doks sodi k (svetovni) nedozorelosti vede in s tem
povezani neustaljenosti dobrih navad v znanstveni
skupnosti socialnih delavcev. Iskanje se nadaljuje,
do tedaj pa mi ne ostane drugega, kot da zako-
račim v belino (skoraj) nedotaknjenega.
Katera merila naj uporabimo pri ocenjevanju?
Odgovor spričo živahnega boja nasprotnih meto-
doloških paradigem ni preprost. Ker se v te spore
ob tej priliki ne mislimo spuščati, bomo ravnali
eklektično in pobrali od vsakega nekaj. Opisnih
značilnosti teorij je več, a za prvo silo bo dovolj,
če se omejimo na poglavitne. V našem primeru,
ko še utemeljujemo specifičnost vede in njenih
teorij, bo prvi kriterij svojskost teorije socialnega
dela v primerjavi z teorijami drugih ved. Sledijo
kriteriji, ki veljajo za oceno katere koli teorije ali
raziskave. Drugi kriterij bo torej njena zveza z
resničnostjo, kakor koli »konstruirano« jo že poj-
mujemo; zanimalo nas bo, ali teoriji lahko verja-
memo - je teorija »resnična«, veljavna, »kredibil-
na«. Tretji kriterij je notranja povezanost teorije,
njena sistematičnost, logična strukturiranost in
konsistentnost. Četrti kriterij je relevantnost. Zani-
malo nas bo, v kolikšni meri je ta teorija uporabna,
prenosljiva v prakso, v realna okolja. A preden bi
odgovorili na vsa ta vprašanja, bi se morali
zamisliti ob še bolj temeljnem vprašanju, ali je to,
kar nameravamo oceniti, sploh teorija. O teoriji
naj bi upravičeno govorili samo, kadar gre za
»temeljne vede«, za prave znanosti, ne pa, kadar
imamo opraviti z »uporabnimi znanostmi«, zna-
nostmi o ravnanju. Tudi o tem pojmovanju ne
bomo razpravljali. Predpostavili bomo, da imajo
znanosti o ravnanju prav tako kot »temeljne
znanosti« pač svoje teorije, ki se po svoji naravi v
načelu ne razlikujejo od teorij »temeljnih ved«.
Našo predpostavko, da gre za teorijo (ali da vsaj
on misli, da gre), potrjuje tudi Shulman, ki o svo-
jem delu govori kot o »teoriji socialnodelavske pra-
kse« {social work practice theory).
Specifičnost. V začetku predstavitve Shul-
manove teorije smo svojo izbiro utemeljili med
247
BLAZ MESEC
drugim s trditvijo, da gre za pristno (generično)
in specifično izkustveno socialnodelavsko teorijo
in ne za aplikacijo pojmov in smeri drugih ved na
socialno delo. Je to upravičeno trditi? Gre v resnici
za teorijo, ki je nastala s proučevanjem praktič-
nega socialnega dela, ali za teorijo, ki razlaga in
utemeljuje uporabnost pojmov drugih ved za
socialno delo? Preverili bomo najprej nastanek,
izvir teorije, nato pa njeno morebitno prekrivanje
s teorijami drugih ved.
a. Nastanek (geneza) teorije. Shulman se izrec-
no sklicuje na empirično raziskavo, na osnovi ka-
tere je oblikoval svojo teorijo. Takole pravi: »Po
zadnji Itj., drugi] izdaji te knjige sem dopolnil svoje
začetno prizadevanje, da bi razvil holistično, empi-
rično utemeljeno teorijo prakse socialnega dela, v
katere središču je interakcijski pristop k pomoči
(Shulman 1991). V to izdajo sem vključil zamisli
o tem modelu iz prve izdaje, kot tudi ugotovitve
raziskave, povezane s tem prizadevanjem« (str.
4, podčrtano v izvirniku). Dodajmo, da je izraz
»teorija prakse socialnega dela« v literaturi neobi-
čajna. Shulman se sklicuje na raziskavo, ki jo je
izvedel v Kanadi v okviru ministrstva za človeške
vire province Britanska Kolumbija. Izvedena je
bila v letih 1982/83 na vzorcu 21 regij iz 5 geo-
grafskih makro področij te province. Vključeno
je bilo 68 okrožnih socialnih uradov. Raziskali so
305 primerov obravnavanih družin in 449 otrok.
Podatke so dobili z intervjuji z družinami, z anke-
tiranjem osebja socialnih služb, od socialnih delav-
cev, ki so delali s posamezno družino, od rejnikov
(če je bil otrok v reji) in iz dokumentacije (dosjeji
posameznih primerov).
Poleg tega v epilogu Shulman poudarja, da nje-
gova knjiga temelji na »primerih iz prakse«, ki jih
je dobil od številnih študentov in socialnih delav-
cev. »Uporabil sem zapisnike postopkov, prepise
magnetofonskih in video-posnetkov in adminis-
trativna poročila, kakršen je 'zapisnik o storitvi'.
Vsak tak vir mi je omogočil uvid v potek dejavnosti
od trenutka do trenutka, dejavnosti socialnih de-
lavcev v interakciji s posameznimi klienti, malimi
skupinami, družinami ali predstavnikov sistemov,
pomembnih za klienta. Brez teh primerov ne bi
bil mogel napisati knjige« (str. E-1). Nadaljuje:
»Prepričan sem, da je podrobna analiza našega
dela bistvena za poglobitev razumevanja procesov
socialnega dela. Preiskava zapisov prakse omogo-
ča uvide v naravo kompleksnega procesa, prispeva
k temu, da se razvoj teorije prakse ne oddalji od
resničnosti, in omogoča hipoteze, ki so primerne
za empirično raziskovanje. Ti uvidi, teoretični kon-
strukti in raziskovalne ugotovitve nam na krožen
način pomagajo, da prakso vse jasneje analizira-
mo. Prehajanje od prakse do oblikovanja teorije
in raziskovanja in spet nazaj v prakso je ključ do
razvoja v prihodnosti« (str. E-1 ). Obravnavana teo-
rija je torej izkustvena v širšem in ožjem pomenu.
Je izkustvena, ker temelji na opazovanju social-
nega dela in izkušnjah socialnih delavcev pri tem
delu, izkustvena pa je tudi v strožjem pomenu te
besede, saj temelji vsaj v določeni meri na siste-
matično zbranih empiričnih podatkih o procesu
socialnega dela in v njem udeleženih.
b. Prekrivanje s teorijami drugih ved. Iz prej-
šnjega odstavka je razvidno, da je vir te teorije
proučevanje prakse. Vendar želimo biti bolj dolo-
čni. V kolikšni meri izvira iz proučevanja prakse
socialnega dela, v kolikšni meri pa se pusti pouče-
vati kaki drugi vedi in zgolj aplicira psihološke,
psihoterapevtske ali sociološke pojme? Vtis ima-
mo, da hoče Shulman ustvariti »avtohtono« teo-
rijo socialnega dela, ki se izrecno ne bi navezovala
na nobeno posebno teorijo drugih ved (na psiho-
dinamično teorijo, na kognitivno psihologijo, na
simbolični interakcionizem ali kaj podobnega) in
bi bila tako zgolj njen podaljšek, aplikacija. Na
eklektičen način se predvsem v uvodnem delu si-
cer sklicuje na ta ali oni pojem te ali one teorije
(npr. na Fanonovo psihologijo zatiranja, sistemsko
teorijo), vendar je poudarek po eni strani na po-
vzetku dveh osnovnih nasprotujočih in dopolnju-
jočih se virov socialnega dela v ZDA, enega, pove-
zanega s prizadevanjem za družbene spremembe
(Jane Addams in njena Hull House), in drugega,
ki se je usmeril v skrb za posameznikove potrebe
(Mary Richmond in njena Charities Organization
Society). Omenja, da je šel razvoj pozneje v smeri
oblikovanja treh temeljnih metod socialnega dela
(delo s posameznikom, skupinsko in skupnostno
delo), specializacije v teh metodah, delitve na »mi-
kro« in »makro« prakso, da bi v zadnjih letih spet
iskali stične točke in povezave v okviru prizade-
vanja za »splošno prakso« (generalist practice), za
izobraževanje socialnih delavcev, ki uporabljajo
širok spekter metod. V nadaljevanju našteva raz-
lične usmeritve socialnega dela: radikalno social-
no delo, feministično socialno delo, terapevtski
model, kognitivno-vedenjski model. Opisuje torej
razvoj socialnega dela in usmeritve socialnega
dela, ne teorij temeljnih ved.
Prav pri kognitivno-vedenjskem modelu social-
nega dela, ki je evidentno aplikacija določene psi-
248
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
hološke in psihoterapevtske teorije, omeni dva
pomisleka. Zasluži, da ga navedemo dobesedno:
»Prvi [pomislekj je povezan s prizadevanjem
nekaterih teoretikov, da bi predstavili ta model
kot teorijo praktičnega socialnega dela. To bi po-
menilo, da bi z modelom, sposojenim pri drugi vedi,
modelom, ki ni zakoreninjen v isti zgodovini kot
stroka socialnega dela, nadomestili naše svojsko
pojmovanje funkcije socialnega dela« (str. 43; pod-
črtujemo mi). Opozori, da je kognitivno-vedenjski
pristop primeren le pri zelo posebnih problemih
in populacijah, medtem ko je socialno delo name-
njeno dosti širšemu krogu problematike. Zagovor-
niki kognitivno-vedenjskega pristopa tudi niso po-
zorni na družbeno spreminjevalni vidik socialnega
dela, ki je, po Shulmanu, osrednji vidik socialnega
dela. »Naloga naše stroke je, da obravnavamo poj-
movne okvire drugih disciplin s primernim spošto-
vanjem, da si pri njih sposojamo pojme, ki lahko
izboljšajo naše delo, pri tem pa pazimo, da z njimi
ne nadomestimo naših lastnih prizadevanj za
oblikovanje modelov« (str. 43; podčrtujemo mi).
Drugi pomislek velja dejstvu, da kognitivno-ve-
denjski pristop samodejno prevzema termin »em-
pirično utemeljena praksa«. Shulman sodi, da je
treba obvarovati »teoretsko neodvisnost« tega
socialnodelavskega termina. Ob primeru kognitiv-
no-vedenjskega pristopa v socialnem delu torej
Shulman jasno zariše odnos med socialnim delom
in drugimi vedami in strokami. Človek je prav
vesel, da najde tako jasno izraženo prizadevanje
za svojsko socialnodelavsko teorijo.
Shulman se torej izrecno zavzema za svojsko
socialnodelavsko teorijo. Vzdrži na tako začrtani
poti skoz vse delo? Naj za sedaj zadostuje pre-
prost odgovor: da. Ko bomo obravnavali strukturo
teorije, se bomo lahko še podrobneje prepričali
o tem. Razvidno je sicer, da se v posameznih od-
stavkih opira na psihološke, psihoterapevtske ali
sociološke pojme in opise, vendar so ta spoznanja
tako vpeta v opis procesa socialnega dela, da se v
resnici (kljub poštenemu navajanju, kjer je treba)
zabriše njihov teoretski vir - so kratko malo ses-
tavni del opisa socialnega dela.
Na prvo vprašanje o specifičnosti Shulmanove
teorije kot teorije socialnega dela lahko torej odgo-
vorimo pritrdilno. Predstavljena teorija je pristna,
generična, socialnodelavska teorija in ne zgolj ap-
likacija modela kake druge vede ali stroke (npr.
psihoterapije) na socialno delo.
Veljavnost. Teorija je veljavna (po pojmovanju
pozitivistične metodologije), če v resnici razlaga
in pojasnjuje tisto, kar naj bi razlagala in pojas-
njevala in če se njene trditve skladajo z resnično-
stjo. V našem primeru: če v resnici pomaga razu-
meti in usmerjati socialno delo in ne morda, če
poenostavimo, psihoterapijo, in če je to, kar trdi,
res. Ali je to, kar trdi res, se ugotavlja na več na-
činov, v glavnem pa s preverjanjem miselnih in
empiričnih raziskovalnih postopkov in s primer-
janjem ugotovitev drugih teorij ali raziskav. Po
pojmovanju interpretativne metodologije je teo-
rija veljavna, če verodostojno odkriva subjektivno
resnico udeleženih oziroma njihovo vzajemno
konstrukcijo resničnosti. Po tem pojmovanju je
teorija verodostojna (kredibilna), če z njo sogla-
šajo udeleženci, o katerih govori, oziroma člani
znanstvene skupnosti, ki proučujejo dano podro-
čje. V obeh primerih torej ocenjujemo resničnost
(»resničnostno vrednost«, truth value, čeprav raz-
lično pojmovano) teorije, le da so kriteriji in po-
stopki ocenjevanja različni.
Poglejmo najprej, ali se Shulmanova teorija na-
naša na socialno delo. Je to teorija socialnega dela
ali morda česa drugega, recimo psihoterapije? Pri
tem ne bomo kar na besedo verjeli Shulmanu, ki
seveda zatrjuje, da je teorija socialnega dela, am-
pak bomo malo razmislili. Ali je to, o čemer govori
ta teorija, socialno delo ali morda terapija? Opo-
zorimo naj, da meja med njima ni in ne more biti
ostra niti glede metode niti glede učinkov. V pri-
stopih, metodah, tehnikah in učinkih bi med njima
našli veliko podobnosti; dobro socialno delo lahko
ima (psiho)terapevtske učinke in narobe, psihote-
rapija lahko pripelje do izboljšanja socialnega po-
ložaja. A kot pravilno ugotavlja Shulman, socialno
delo definira njegova funkcija - posredovati v in-
terakciji med posameznikom in viri zadovolje-
vanja njegovih potreb, ne »zdraviti« njegovih
»defektov«.
Na deklarativni ravni se ta teorija nanaša na
socialno delo, ki je táko »posredovanje«. Vendar
je v vsej tej teoriji dela s posameznikom prav malo
dejanskega razpravljanja o tem, kako (naj) socialni
delavec posreduje med klientom in viri. Načelo-
ma, teoretično, sta v tej teoriji podani dve možno-
sti. Posredovanje je, prvič, vsebovano v »konceptu
dveh klientov«; če je prvi klient žena, je drugi
klient mož, če je prvi klient učenec, je drugi učite-
ljica (in tretji ravnatelj), če je prvi klient duševni
bolnik, je drugi delodajalec, itn. To bi pomenilo,
da se socialna delavka pogovarja s prvim in dru-
gim klientom posebej kot s posameznikoma, da
bi uskladila njuna pričakovanja in potrebe. Če je
249
BLAZ MESEC
tako sovisnih klientov več, je indicirana družinska
ali skupinska obravnava. Vendar pa v besedilu sko-
raj ni primerov razjasnjevanja čustev pri učiteljici,
ravnatelju in delodajalcu, da ne omenimo drugih
»virov« (npr. kolegice v drugi socialni službi, ki bi
ji bilo dobro kot »drugi klientki« s pogovorom
odstraniti predsodke do manjšine, ki so se po-
kazali pri obravnavi »prvega klienta«, recimo
Roma). Vsa razprava se nanaša na vodenje pogo-
vorov socialne delavke in (prve) klientke. Glede
tega so poučni primeri na straneh 88-89. Ko
Shulman govori o sklepanju delovnega dogovora
v različnih kontekstih, navaja take primere: za-
konska svetovalka sklepa dogovor z obema part-
nerjema hkrati (to je edini primer prisotnosti obeh
klientov), šolska socialna delavka sklepa dogovor
z učencem, ki ima težave, socialna delavka v zavo-
du se pogovarja z novim stanovalcem, socialna
delavka v bolnici govori z bolnikom, delavka na
otroškem skrbstvu sklepa dogovor z mlado ne-
poročeno materjo, svetovalka za aids govori z
bolnikom.
»Viri« (drugi ali tretji klienti) niso realno pri-
sotni, nastopajo samo kot reprezentacije v klient-
kini zavesti. Socialna delavka lahko posreduje v
interakciji med klientko in viri samo na ta način,
da »popravlja« klientkine predstave o virih, ne
pa tudi predstav virov o klientki. Usposablja klient-
ko, da si bo upala potrkati na vrata tega ali onega
»vira«. Samo »služba« je realno zastopana; zasto-
pa jo socialna delavka, ki klientki tolmači pričako-
vanja in zahteve službe in ocenjuje ustreznost
klientkinih pričakovanj do službe in, morda,
prenese klientkine zahteve službi oziroma se z
njo pogaja kot zagovornica klientke. A o teh poga-
janjih Shulman ne govori. Tudi skupinsko delo
(razen dela z družinami) ni koncipirano kot delo
s skupinami udeleženih v problemu, ampak s
skupinami »prvih« klientov: otrok, mladoletnikov,
prestopnikov, zasvojencev. V poglavju o skupin-
skem delu (ki ga v tem članku ne obravnavamo,
le omenjamo) uporabi termin »skupina kot drugi
klient«. Upamo, da je to mogoče skupina, sestav-
ljena iz »drugih« klientov, torej predstavnikov
»virov« prvega klienta. Seveda ni. Posameznik v
skupini je »prvi« klient, skupina kot celota pa
»drugi« klient. Socialna delavka posreduje med
posameznikom in skupino - toda znotraj skupine
»problematičnih« mladoletnikov, ne morda med
njimi in predstavniki njihovega okolja.
Primerjajmo Shulmanovo teorijo z Liissijevo
teorijo socialnega dela kot socialnega svetovanja.
Ugotovimo najprej, da Shulman opisuje delo s
posameznikom, Lüssi pa delo na posameznem pri-
meru. Shulman ima ves čas pred očmi pogovor
(interakcijo, komunikacijo) med socialno delavko
in klientko: pripravo na pogovor, začetni pogo-
vori, sklepanje delovnega dogovora, delovni po-
govori, sklepni pogovori. Lüssi pa govori o delu z
vsemi udeleženimi v socialnem problemu (pri-
meru). Naprej, Lüssi obravnava šest specifičnih
načinov ravnanja v socialnem delu in osem spe-
cifičnih sredstev socialnega dela. Shulman o tem
ne razpravlja, čeprav veliko tega predpostavlja,
ko umesti socialno delo v socialno službo in ta
kontekst tudi upošteva (npr. ko obravnava priča-
kovanja in bojazni klientke, ki pride prvič k social-
ni delavki). Lüssijeva teorija je torej dosti bolj
konkretna, kontekstualna, Shulmanova pa bolj
abstraktna - obravnava diadno interakcijo med
socialno delavko in klientko, kontekst pa jemlje
kot nekaj danega in nevprašljivega in se z njim ne
ukvarja.
Dodati moramo tudi, da bi lahko osnovno
shemo razporeditve faz in veščin socialnega dela
s posameznikom uporabili tudi kot osnovni kalup
večine psihoterapij, ne glede na njihovo teoretično
provenienco; v odvisnosti od teoretske šole bi jo
potem napolnili s posebnostmi in jo morebiti
nekoliko prilagodili. Ta shema torej ni posebnost
socialnega dela. Posebna je, naj zveni še tako para-
doksno, ker se ne navezuje na nobeno posebno
psihoterapevtsko šolo in ne uporablja njene termi-
nologije, ampak prevzema osnovni splošni kalup
poteka (psiho)terapevtskih pogovorov.
Sklenemo lahko torej, da se Shulmanova inter-
akcijska teorija socialnega dela deklarira kot teo-
rija socialnega dela, da je teorija socialnega dela
po svojem namenu, ki je definiran specifično so-
cialnodelavsko kot posredovanje med klientom
in viri, in da tudi zares govori o socialnem delu,
vendar še zdaleč ne celovito - ne zato, ker ne bi
vključevala dela z družino in skupinskega dela,
saj o tem govori v nadaljevanju, ampak zato, ker
ne govori o urejanju odnosov med klientko in
njenimi viri, to je, o hkratnem delu s klientko in
njenimi viri. Govori skoraj izključno o delu so-
cialne delavke s klientko v njeni interakciji z viri.
}e to, kar govori, res? V odstavku o genezi teo-
rije smo navedli njeno empirično osnovo, ki je
raziskovalna, metodološko načrtovana. Nimamo
, razloga, da bi grosso modo dvomili v ustreznost
metod, gradiv, in iz njih izpeljanih razlag in napot-
kov. Teorija je med študirajočimi in strokovnjaki
250
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
priljubljeno navodilo za praktično socialno delo.
Ta razširjenost in priljubljenost je znamenje
konsenza glede »resničnostne vrednosti« teorije,
kar naj bi v skladu s konsenzualno teorijo resnice
potrjevalo, da je teorija resnična (ali pa kriterij
ne velja). Če bi me torej vprašali, ali je to teorijo
treba poznati, jo študirati, bi odgovoril: da, vse-
kakor, vendar z zavestjo, da še zdaleč ni vsa teorija
socialnega dela in da je kljub vsem avtorjevim za-
gotovilom, da to ni, vendarle v bistvu »poprav-
ljanje« klientke.
Sistematičnost. Sistematičnost, urejenost, no-
tranja skladnost in povezanost te teorije so naj-
lepše razvidne iz preglednice faz in veščin. Osnov-
na matrika teorije je časovno zaporedje faz dela
oz. procesa dela. Teorija sledi fazam dela, sreča-
njem socialne delavke in klientke, kot se odvijajo
v določenem zaporedju, stvarnem in logičnem
redu od pripravljalne faze, prek začetne, srednje
ali delovne do končne ali prehodne faze. Znotraj
vsake faze se v osnovi ponovi isto zaporedje pod-
faz, ki se prav tako začnejo s pripravo ali ugla-
ševanjem, nadaljujejo z eno ali dvema delovnima
podfazama in sklenejo s sklepno podfazo, ki omo-
goča prehod na naslednjo fazo. V vsaki podfazi
potrebujemo druge veščine, nekatere veščine pa
se ponavljajo v več fazah. Ta teorija ni struktu-
rirana hierarhično, v obliki pojmovne piramide,
tako da bi bili najabstraktnejši pojmi na vrhu, na
nižjih ravneh pa zaporedoma vse konkretnejši.
Strukturirana je kot meander, kot tok dogodkov
od začetka proti koncu, ki bi moral pomeniti do-
ločen pozitiven izid dela, vendar ne linearen tok,
temveč vijuganje znotraj posameznih faz, v kate-
rih se ponavljajo posamezne veščine. Poleg tega
pa so - kar je druga matrika teorije - posamezne
veščine klasificirane po podobnosti na veščine
izražanja čustev in veščine reševanja problema,
neodvisno od faz, v katerih se pojavljajo. Teorija
ohranja enotnost prostora in časa (čeprav to ni
zahteva za znanstvene teorije, tudi ni nezaželena
značilnost) in smiselno zapolnjuje (osmišlja) raz-
lične možne situacije. Lahko rečemo, da teorija
pripoveduje povezano zgodbo o tem, kar se do-
gaja med socialno delavko in klientko, pa tudi,
kaj se dogaja v klientki v posameznih fazah in
situacijah. Sklenemo lahko, daje teorija notranje
smiselno in logično povezana in ustreza strukturi-
ranosti predmeta, o katerem pripoveduje, tj., pro-
cesa socialnega dela s (prvim) klientom. Če pa
gledamo teorijo kot celoto, to je, vključno z njenim
uvodnim, programskim delom, je sama v sebi pro-
tislovna, kar smo pokazali v prejšnjem odstavku.
V začetku trdi, da je socialno delo posredovanje
med klientom in njegovimi viri (»drugi klient«)
in usklajevanje v korist obeh in njihovega sožitja,
v nadaljevanju pa se opis zvede na delo s (prvim)
klientom in iz njega ni razvidno posredovanje, kar
naj bi socialno delo po začetni definiciji bilo.
Uporabnost. Uporabnost ni običajen kriterij za
znanstvene teorije, za teorije temeljnih znanosti,
ki razlagajo pojave. Na mestu tega kriterija je pri
teh vedah posplošljivost (v jeziku pozitivistične
metodologije) oziroma prenosljivost {transferabil-
«osi v jeziku interpretativne metodologije). Inter-
pretativni metodologi uporabljajo tudi izraz »uje-
manje« opisa s konkretno situacijo ali »prepozna-
vanje« konkretne situacije v posplošenem opisu.
V vedah o ravnanju pa to pomeni posplošlji-
vost in prenosljivost spoznanj in opisov na druge
situacije (praktičnega) ravnanja - torej uporab-
nost modelov ravnanja v različnih kontekstih ozi-
roma kontekstualno odvisnost ali neodvisnost
opisa. Kako posplošljiva je Shulmanova teorija,
kako prenosljiva ali uporabna je v različnih kon-
tekstih socialnega dela? Omenili smo že, da je
bolj abstrakna od na primer Lüssijeve, torej bolj
neodvisna od konkretnega konteksta socialnega
dela. To pomeni, da velja (v tendenci) za vse si-
tuacije, v katerih socialna delavka dela s klientko,
in za vse vrste socialnih delavk in klientov, ne
glede na to, ali gre za mlado mater, ki se je obrnila
na center za socialno delo, za učenca, ki ima dis-
ciplinske težave v osnovni šoli, za obsojenca na
prestajanju kazni v zaporu. Povsod se pogovar-
jamo, se delo začne, poteka skoz delovno fazo in
se konča; v vseh primerih imamo opraviti s čustvi
in njihovim izražanjem in z nalogami, ki jih je
treba opraviti, da se položaj izboljša. Shulmanovi
opisi in napotki so torej univerzalno uporabni -
celo zunaj socialnega dela, saj imamo pri vsakem
stiku z ljudmi opraviti s posredno izraženimi čust-
vi in stališči, z izogibanjem tabu temam, z bojaz-
nijo pred izgubo neodvisnosti, če se pogovarjamo
s stališča avtoritete ipd. Hkrati pa ta teorija ne
obravnava specifičnih kontekstov, v katerih se
socialne delavke srečujejo s klienti. Ne obravnava
na primer konteksta javne socialne službe in so-
cialnega dela, ki izvaja javna pooblastila. Ne
zanima je, kako strukturirati delo po posameznih
fazah, kako obravnavati specifična čustva aplikan-
tov, kako reševati tipične probleme, kadar gre za
posvojitev, v nasprotju s postopkom pri oddaji
otroka v rejo ali z ravnanjem pri postpenalni
251
BLAZ MESEC
pomoči. Siiulman ne razpravlja o specifičnih so-
cialnodelavskih ravnanjih (svetovanje, pogajanje,
intervencija, zastopanje, oskrbovanje, skrbstvo),
ne o specifičnih sredstvih socialnega dela (institu-
cija, denar in stvari, prostovoljni pomočniki, sto-
ritve, pravo, strokovno znanje, jezik, osebnost so-
cialnega delavca), ne o specifičnih institucionalnih
okoljih, v katerih se odvija socialno delo. Delo s
čustvi in težavo obravnava in abstracto, ne glede
na okolje in nalogo ali pooblastilo socialne delav-
ke. Zato je njegova teorija univerzalno uporabna,
a hkrati neprilagojena konkretnim kontekstom.
Da bi socialna delavka v konkretni situaciji vedela,
kako se mora lotiti dela, bi morala poleg Shulmana
poznati še specifično teorijo o kontekstu, v kate-
rem dela.
Od praktikov pogosto slišimo, da si v praksi
ne morejo dosti pomagati s šolsko teorijo. Ena
možnih interpretacij te lamentacije je ravno ta,
da je »šolska« teorija presplošna, hkrati pa ne upo-
števa specifičnosti kontekstov. To praznino zapol-
ni »teorija«, ki jo s postopki institucionalnega
spremljanja in nadzora uveljavlja institucionalna
hierarhija. To »teorijo« imenujejo praktiki »pra-
ksa«. Prav zato je imperativ pri oblikovanju teorije
socialnega dela, da bodi hkrati splošna (naj vse-
buje splošni del alla Shulman) in specifična (naj
vsebuje posebni del, tj., opise dela v različnih
kontekstih).
Glede te točke sklenemo torej, da je Shulma-
nova interakcijska teorija socialnega dela sicer pre-
nosljiva v zelo različne kontekste (je univerzalno
uporabna), hkrati pa ne zadošča kot vodilo za
ravnanje v določenem kontekstu. Da bi socialna
delavka uspešno delala na primeru, bi morala
poleg te teorije poznati še vrsto »banalnih« kon-
tekstualnih podrobnosti.
Povzemimo. Interakcijska teorija socialnega
dela po Shulmanu je resen poskus oblikovati spe-
cifično izkustveno socialnodelavsko teorijo ravna-
nja pri socialnem delu s posameznikom (v nadalje-
vanju tudi z družino in s skupino). Njene pred-
nosti so: izkustvena utemeljenost, sistematičnost,
povezanost in posplošljivost ali prenosljivost v
različne kontekste. Njena slabost je pojmovanje
socialnega dela kot dela s posameznikom ne kot
dela na posameznem primeru, od tod pa izhaja
pojmovanje socialnega dela kot tradicionalne tria-
de (delo s posameznikom, skupinsko, skupnostno
delo) namesto povezovanja več ravni socialnega
dela. Poglavitna slabost te teorije pa je, da social-
nega dela ne pojmuje kot kompleksa specifičnih
sredstev in načinov ravnanja, katerih kombinacija
je odvisna od konteksta, ampak kot diadno inter-
akcijo socialne delavke s klientko. Tej teoriji manj-
ka posebni del z opisom kontekstualnih pogojev
in prilagoditvijo splošnih načel.
Temeljno protislovje te teorije je, da razglaša
za osnovno funkcijo socialnega dela s posamez-
nikom posredovanje med klientom in viri za boljše
zadovoljevanje potreb obeh polov, dejansko so-
cialno delo pa (v glavnem) reducira samo na pogo-
vorno delo s (»prvim«) klientom in na spremin-
janje njegovega odnosa do virov. Kljub simpatični
vključitvi Fanonove teorije zatiranja v tretjo izdajo
knjige je socialno delo v njej predstavljeno -
realistično - kot delo s služabniki, ne z gospodarji.
252
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
OPOMBI
' To ne pomeni, da smemo opustiti psihiatrično, medikamentozno zdravljenje depresije, če je
indicirano. Pomeni le, da socialna delavka načelno ne usmerja svojega pogleda v pacientko in njena
notranja dogajanja, ampak na interakcije med pacientko in njenim družbenim okoljem.
^ Pojem simbioze se tu uporablja v pozitivnem pomenu vzajemnosti in sorazvoja, ne v negativnem
pomenu sozajedanja kot v psihoterapiji.
LITERATURA
Fanon, F. (1968), The Wretched of the Earth. New York: Grove Press.
Glaser, B., A. Strauss (1967), The Discovery of Grounded Theory. Chicago: Aldine Pubi. Co.
Kuhn, T. H. (1962), The Structure of Scientific Revolution. Chicago: University of Chicago Press.
Lussi, P. P. {\99\) Systemische Sozialarbeit, Praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern und Stuttgart:
Verlag Paul Haupt.
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
pincus, A., A. Minahan (1973), Social Work Practice: Model and Method. Itasca, 111.: F. E. Peacock
Pubi.
Schwartz, W. (1961), The Social Worker in the Group. V: New Perspectives on Services to Groups:
Theory, Organization, Practice. New York: National Association of Socal Workers (7-34).
-	(1962), Toward a Strategy of Group Work Practice. Social Service Review, 36 (september 1962):
268-79.
-	(1969), Private Troubles in Public Issues: One Social Work Job or Two? V: The Social Welfare
Forum. New York: Columbia University Press (22-43).
Shulman, L. 1998. The Skills of Helping Individuals, Families and Groups. Itasca 111.: F. E. Peacock
Pubi. (4. izdaja).
253
BLAZ MESEC
DODATEK: PROCES SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
PREDHODNA FAZA (PRIPRAVLJALNA)
Pripravljalno vživetje: uglasitev s klientom
Neposredna in posredna komunikacija
Ovire za neposredno komunikacijo:
•	ambivalentna čustva klienta do pomoči
•	družbene prepovedi (tabuji)
•	strah pred bolečimi čustvi
•	strah pred ukrepi službe
Uglasitev:
•	vživljanje v odnos do avtoritete
•	afektivna in intelektualna uglasitev
•	uglasitev SD s svojimi čustvi
•	ravni uglasitve (kategorija klienta, položaj
klienta, delovna faza)
•	na posredne izraze odgovori neposredno
Uporaba informacij:
•	uporabi za uglasitev, ne za oblikovanje
stereotipov
Delovni odnos: ne »najprej dober odnos, nato
delo« - takoj se lotita dela
Sestavine dobrega odnosa
•	stik (raport)
•	zaupanje
•	skrb
ZAČETNA FAZA (DOGOVOR)
Dinamika: strah pred odvisnostjo, pred izgubo
avtonomije
Pojasniti namen srečanja:
•	interes službe, interes klienta
•	možna področja pomoči in vloga SD:
•	pristojnosti SD
•	»skupaj z njim«
•	kako misli pomagati
Pričakovanja klienta (klientovo povratno
sporočilo)
Sklenitev delovnega dogovora:
•	čas, kraj, trajanje
•	obveza redne udeležbe
•	obveza dogovarjanja
•	zaupnost in odkritost- izvrševanje nalog
254
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM
PO INTERAKCIJSKI TEORIJI L. SHULMANA
SREDNJA FAZA (DELOVNA)
Uglaševanje:
•	z ambivalentnostjo
•	SD s svojimi čustvi
•	pomen stiske
•	omejen čas
•	življenjske težave SD
Dogovor: kaj opraviti na tem srečanju
Razjasnjevanje čustev:
•	samoobvladovanje
•	od splošnega h konkretnemu
•	pozorno poslušanje
•	spraševanje
•	interpretacija molka
Empatično razumevanje:
•	spodbujanje izražanja čustev
•	sporočanje razumevanja
•	verbalizacija
•	sporočanje lastnih čustev SD
Postavljanje delovne zahteve:
•	parcializacija
•	usmerjenost na nalogo
•	obravnava ambivalentnosti
•	odkrivanje navideznega dela
Identifikacija ovir:
•	odkrivanje tabujev
•	odnos do avtoritete
Sporočanje podatkov
Zaključevanje;
•	povzemanje
•	posploševanje
•	naslednji koraki
•	vađenje
•	komunikacija »s kljuko v roki«
SKLEPNA FAZA (PREHOD)
KONČEVANJE
Zanikanje
Izražanje jeze
Žalovanje
Preizkus sposobnosti
Sindrom »poslovilne večerje«
PREHAJANJE
Kaj se je klient naučil
Na čem delati v prihodnje
Sinteza procesa in vsebine
Prehod k novim izkušnjam in sistemom podpore
255
Liljana Rihter, Nino Rode, Barbara Kobal
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE
IZVAJANJA SOCIALNOVARSTVENIH PROGRAMOV
UVOD
Temelji za izvajanje evalvacije programov social-
nega varstva so opredeljeni v nacionalnem progra-
mu socialnega varstva do leta 2005 (NPSV 2000).
Vendar so evalvacije eksplicitno predvidene le za
spremljanje učinkov sofinanciranih programov. Je
pa med drugim predvideno, da je treba prilagoditi
storitve javnih zavodov različnim in novim potre-
bam uporabnikov, da bi dosegli večjo učinkovitost,
strokovnost, finančno racionalnost, ter vpeljati sis-
tem za spremljanje kakovosti. Kot poudarja Rode
(2001: 8), je po nacionalnem programu socialne-
ga varstva do leta 2005 naloga države, da omogoči
delovanje integralnega sistema socialnega varstva.
Sestavni del te naloge je »nadzor kvalitete in us-
merjanje razvoja organizacij, ki bodo izvajale
potrebne storitve in zadovoljevale različne po-
trebe na področju socialnega varstva. Za dobro
opravljanje te naloge mora imeti zanesljive infor-
macije o delovanju teh organizacij« (ibid.). Infor-
macije pa zagotavljajo evalvacije. Poleg tega je
med temeljnimi usmeritvami za dograditev zako-
nodaje v prihodnosti v NPSV (2000) kot prioriteta
zapisana tudi naloga evalvacije programov.
Naloge v zvezi z izpolnjevanjem teh temeljnih
usmeritev je ministrstvo, pristojno za socialno var-
stvo, podelilo inštitutu za socialno varstvo, ta pa
je k sodelovanju pri projektu »Oblikovanje sistema
evalviranja izvajanja programov socialnega var-
stva« povabil še fakulteto za socialno delo. Naloga
projekta je izdelati sistem, ki bo omogočal evalvi-
ranje izvajanja programov socialnega varstva.
Raziskovalna skupina, v kateri je poleg avtor-
jev članka sodelovala tudi lelka Zorn, je postavila
za izhodišče projekta, da je sistem evalviranja izva-
janja programov socialnega varstva smiseln le, če
bo omogočal, da bodo rezultati evalvacije uporab-
na podlaga za odločanje, v kolikšni meri evalvirani
projekt zadovoljuje zastavljene zahteve in cilje,
hkrati pa tudi za ovrednotenje teh ciljev skoz po-
gled vseh vpletenih. Sistem evalviranja bo smiseln,
če bodo rezultati evalvacije uporabni. Kot pravi
Patton (1997: 20), je pri vsaki evalvaciji veliko
potencialno vpletenih {»stakeholders«) in široko
področje možnih uporab, izdelava evalvacije, us-
merjene v uporabo, zahteva premik od splošnega
in abstraktnega (možnih zainteresiranih javnosti
in potencialnih uporabnikov evalvacije) k stvarne-
mu in specifičnemu (dejanskim uporabnikom
evalvacije). Namesto da bi igral vlogo neodvisnega
razsodnika, mora evalvator spodbujati presojanje
in odločanje pri samih uporabnikih evalvacije.
Projekt je trileten. V prvem letu je raziskovalna
skupina pripravila predlog sistema evalviranja na
podlagi študija literature ter področne zakono-
daje. Najprej je pregledala programe in storitve
na področju socialnega varstva ter ocenila število
izvajalcev teh programov. Oblikovala je tipologijo
programov socialnega varstva, podala predlog
kriterijev ter merskih instrumentov za evalvacijo
in nato predstavila še načrt za izvedbo evalvacije.
V članku predstavljamo prvi del predlogov
raziskovalne skupine - tipologijo programov
socialnega varstva in možne splošne in posebne
kriterije za evalviranje teh programov.
Prispevek je nastal na podlagi dela poročila o raziskovalnem projektu »Oblikovanje sistema evalviranja
izvajanja programov socialnega varstva«, ki ga financira ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve, izvajata pa skupaj Inštitut RS za socialno varstvo in fakulteta za socialno delo.
257
LILIANA RIHTER, NINO RODE, BARBARA KOBAL
TIPOLOGIIA PROGRAMOV
SOCIALNEGA VARSTVA
Programi socialnega varstva so zelo raznoliki in
imajo specifične namene oz. cilje. Da bi lahko
oblikovali sistem evalviranja teh programov, je
treba oblikovati tipologijo, ki bo omogočila, da
združimo med seboj dovolj podobne programe,
ki jih lahko evalviramo s podobnimi metodami.
Pri tem smo vzeli za osnovo klasifikacijo, ki jo
predlaga Rode (2001). Rode je evalviral programe
nevladnih organizacij, pri čemer je opredelil štiri
tipe programov, ki so predstavljeni glede na stop-
njo zahtevnosti (od najmanj zahtevnega do najbolj
zahtevnega):
•	Preventivni programi so tisti, katerih namen
ni reševanje problema, ampak poskušajo prepre-
čiti problem ali zmanjšati tveganje neželenega
dogajanja in obnašanja. Glavni cilj je naravnan
na spreminjanje obnašanja ljudi, da bi zmanjšali
tveganje nastanka problemov. Ti programi so pra-
viloma kratkotrajni. Postopki obsegajo informira-
nje, ozaveščanje ali učenje veščin. Temeljna pred-
postavka takih programov je, da so splošni pogoji
in mehanizmi, ki naj bi privedli do nastanka pro-
blema, dovolj jasni.
•	Prehodni programi so tisti, katerih glavni
namen je začasno ponuditi prostor, pomoč in (ali)
oporo, medtem ko uporabnik bolj ali manj sam
rešuje svoje probleme (zavetišča, svetovalnice).
Vnaprej določeni cilji so splošni, okvirni, nejasni,
konkretni cilji pa so odvisni od želja in potreb
posameznika. Ti programi so kratkotrajni ali
srednje dolgi. Postopki so raznovrstni in le okvir-
no določeni. Vplivi zunanjih dejavnikov, ki jih
program ne more obvladovati, so praviloma večji
od vpliva programa, zato je povezava med pos-
topki in procesom, ki se odvija, minimalna.
•	Terapevtski programi so tisti, katerih glavni
namen je izvesti predpisano ali priznano učinko-
vito terapijo. Njihovi cilji in postopki so jasno
definirani, povezava med postopki in procesom
je teoretsko utemeljena. Trajanje terapevtskih
programov je odvisno od vrste in poteka terapije.
Postopki, s pomočjo katerih naj bi sprožili in vodili
proces, so jasni. Projekt kolikor se da zmanjšuje
in kontrolira vplive neobvladljivih zunanjih dejav-
nikov.
•	Poglavitni namen vzdrževalnih programov
je zagotoviti trajno rešitev problema, ki ga upo-
rabnik ne more (ni sposoben ali mu onemogočajo
drugi, zunanji dejavniki) rešiti drugače. Pri vklju-
čitvi uporabnika v program predvidevamo, da kra-
tkoročno ni dosegljiva ali ni zadovoljiva nobena
druga rešitev problema. Projekt nadomešča do-
ločeno pomanjkanje v življenju uporabnika in
zadovoljuje potrebo, ki je uporabnik drugače ne
bi mogel zadovoljiti. Ti programi so ponavadi
dolgotrajni. Postopki so vezani na podporo delo-
vanju posameznika ali nadomeščanje sposobnosti,
ki jih nima.
O opisani klasifikaciji ne moremo trditi, da je
klasifikacija konkretnih programov, ampak prej
tipologija, ki naj bi vodila evalvacijo. Njen glavni
namen je prilagoditi poudarke evalvacije različnim
kombinacijam določenosti postopkov, procesov
in ciljev programov. Problem tipologije je pred-
vsem v tem, da so konkretni programi praviloma
mešanica v njej predstavljenih tipov. Na njeni po-
dlagi torej ne moremo neposredno klasificirati
programov, je pa lahko osnova za njihovo klasifi-
kacijo. V našem primeru ima to prednost, da
mešanico tipov neposredno povezuje z evalvacijo.
Zato smo jo sprejeli kot osnovo za razvoj klasi-
fikacije programov za namene sistema evalvacije.
Vsaka evalvacija bi obsegala evalvacijo vložka,
evalvacijo procesa in evalvacijo izida.
Pri preventivnih programih je vložek pokritost
rizične populacije, jasnost pogojev in mehanizmov
za nastanek problema, zadostnost virov. Proces
sestavljajo jasnost procesov manjšanja tveganja,
utemeljenost in učinkovitost postopkov. Izid pa
so spremembe pogojev ali obnašanj, ki vplivajo
na tveganje, in ugotavljanje trajnosti sprememb.
Pri prehodnih programih je vložek dosegljivost
programa, strokovnost izvajalcev in primernost
njihovega odnosa do uporabnikov, zadovoljivost
materialnih in drugih virov. Proces sestavljajo
jasnost pogojev in postopkov za razbremenitev
uporabnikov, delovanje mehanizmov ugotavljanja
želja in potreb uporabnikov, možnost za prido-
bivanje informacij in znanje za prilagajanje ciljev
in izbiro realnih rešitev. Izid sta ustreznost rešitev
in trajnost rešitev.
Pri terapevtskih programih je vložek izbira
uporabnikov, strokovnost izvajalcev, zadovoljivost
materialnih in drugih virov. Proces sestavljata
skladnost s predpisano proceduro in delovanje
mehanizmov za popravljanje napak. Izid so dose-
ganje terapevtskih ciljev, stranski učinki, trajnost
sprememb.
Pri vzdrževalnih programih je vložek izbira
uporabnikov, strokovnost izvajalcev in primernost
njihovega odnosa do uporabnikov, zadovoljivost
258
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE ...
materialnih in drugih virov. Proces sestavljajo po-
stopki zagotavljanja kvalitete življenja uporab-
nikov, načini uveljavljanja volje, želja in potreb
uporabnikov, razvoj posameznika, jasnost pogo-
jev za prenehanje udeležbe. Izida pa sta zadovolje-
vanje principov normalizacije in obravnavanje
uporabnikov s perspektive moči.
Tipologija omogoča, da opišemo različne oblike
dela v programih, s tem pa posredno ugotovimo,
kakšne učinke lahko od njih pričakujemo. Načelo-
ma je uporabna znotraj vseh skupin programov
socialnega varstva.
Podrobnejša obravnava tipologije pokaže, da
temelji na dveh dimenzijah: na trajanju programa
in kontinuumu med preprečevanjem (preventivo)
in popravljanjem (kurativo). Polje take dvodimen-
zionalne tipologije kaže slika.
Slika: Dvodimenzionalna tipologija programov
glede na trajanje in usmerjenost na preprečevanje
ali popravljanje
Načeloma lahko vsak program na področju so-
cialnega varstva umestimo znotraj polja, ki ga do-
ločata ti dve dimenziji.
Glede trajanja se lahko programi gibljejo od
trenutnih, enkratnih uslug na enem polu prek pre-
hodnih programov, ki trajajo različno dolgo, do
trajnih programov ali, natančneje, programov z
neomejenim trajanjem.
Glede na dimenzijo preprečevanje-popravlja-
nje se lahko programi gibljejo od čisto informa-
tivnih programov na enem polu prek različnih
kombinacij preventive in kurative do čisto medi-
cinskih terapevtskih programov.
Razvrstitev programov v tipologijo je pomem-
bna z vidika načrtovanja evalvacije, saj so pri do-
ločenem tipu programov bolj izpostavljeni eni, pri
določenem tipu pa drugi kriteriji evalvacije. Tako
npr. kriterija terapevtskih učinkov ni smiselno
uporabljati pri »čistih preventivnih programih«.
Razvrstitev programov na dimenziji trajanja je
pomembna zaradi načrtovanja zbiranja podatkov.
Medtem ko je pri tistih programih, ki imajo dolo-
čeno trajanje, priporočljivo zbirati podatke pred
vključitvijo v program in ob koncu programa, je
pri »enkratnih programih« to navadno neizved-
ljivo. Tako bosta načrt in izvedba evalvacije za
vsak program odvisna od tega, za kakšen tip pro-
grama gre.
KRITERIJI EVALVACIJE
Kriterije, ki jih nameravamo uporabiti v sistemu
evalvacije, lahko razdelimo na splošne, ki jih bomo
uporabili pri vseh programih, posebne, ki jih
bomo opredelili v skladu s spoznanji stroke glede
socialnih problemov, s katerimi se spopadajo raz-
lične vrste programov socialnega varstva, in speci-
fične, ki so jih ali pa jih bodo oblikovali lastni
programi za samoevalvacijo.
Treba je opozoriti, da je pri postavljanju kri-
terijev za evalvacijo nujno sodelovanje vseh vple-
tenih v izvajanje programov socialnega varstva
(Rode 2001: 36-44). To so na eni strani uporab-
niki storitev programov socialnega varstva, katerih
skupna značilnost je, da imajo probleme, ki jih
brez pomoči ne morejo rešiti. Na drugi strani so
izvajalci programov (zaposleni in prostovoljci),
katerih interesi so dvojni: zaradi identifikacije z
organizacijo, v kateri delajo, so povezani z njeno
uspešnostjo, obenem pa si želijo ugodnih delovnih
pogojev. Na tretji strani je država, ki financira
programe socialnega varstva in eksplicitno navaja
cilje programov socialnega varstva v nacionalnem
programu socialnega varstva do leta 2005 (NPSV
2000).
Glavni splošni koncepti, na podlagi katerih je
mogoče izdelati kriterije in merske instrumente,
ki jih nameravamo uporabiti pri ocenjevanju pro-
gramov socialnega varstva, so naravnani na merje-
nje splošnih ciljev, zapisanih v NPSV (ibid.).
Cilj »izboljšanje kakovosti življenja« je oprede-
ljen takole: »Zagotoviti pogoje, ki bodo vsakomur
omogočali socialno varnost in človeško dostojanst-
vo, pogoje, ki bodo prispevali k socialni pravično-
sti, k razvijanju solidarnosti in upoštevanju različ-
nosti ter druge pogoje, s katerimi se zagotavlja
ugoden socialni položaj vseh prebivalcev in pre-
prečujeta revščina ter socialna izključenost,« Me-
riti ga je mogoče s pomočjo koncepta kvalitete
življenja.
259
LILIANA RIHTER, NINO RODE, BARBARA KOBAL
Cilj »zagotavljanje aktivnih oblik socialnega
varstva« opredeljen tako: »Posameznikom, druži-
nam in skupinam prebivalstva, ki si ugodnega
socialnega položaja ne morejo zagotoviti sami (z
delom, s sistemom zavarovanj, z dohodki iz pre-
moženja ali na druge načine), zagotoviti ne le pa-
sivno socialno pomoč, ampak podporo za čim
večjo samostojnost pri iskanju izhoda iz kriznih
situacij, ter razviti podlage za uveljavljanje načela
lastne odgovornosti.« Meriti ga je mogoče s po-
močjo koncepta perspektive moči.
Cilj »razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči«
je opredeljen tako: »Zagotoviti strokovno pod-
poro in pomoč pri preprečevanju in razreševanju
socialnih stisk vsem, ki se znajdejo v rizičnih živ-
ljenjskih situacijah, in tistim, ki zaradi različnih
razlogov niso sposobni za samostojno življenje
in delo ali ne morejo uspešno delovati v svojem
socialnem okolju, zagotoviti vpliv uporabnikov na
izvajanje programov in storitev in jim nuditi mo-
žnost lastne izbire najustreznejše oblike pomoči.«
Meriti ga je mogoče s kombinacijo koncepta nor-
malizacije in koncepta perspektive moči.
Preostala dva cilja - vzpostavitev in razvoj plu-
ralnosti dejavnosti in oblikovanje novih pristopov
za obvladovanje socialnih stisk - je mogoče
evalvirati prek pokritosti v tipologiji programov.
Tako bi bilo smiselno razmisliti o večji podpori
programom tistega tipa, kijih primanjkuje.
Opisujemo pa še dva posebna kriterija: fun-
kcionalna sposobnost in terapevtski učinki, ki ju
bo treba opredeliti glede na socialni problem, ki
ga obravnavajo programi.
Analiza razpisne dokumentacije izvajalcev tis-
tih programov, ki spadajo v skupino drugih social-
novarstvenih programov, je pokazala, da kriterije
za evalvacijo, ki jih lahko uvrstimo v navedene
splošne in posebne koncepte, v določenem obse-
gu predlagajo tudi izvajalci sami.
KVALITETA ŽIVLJENJA
Ta pojem opisuje stanje uporabnika in okoliščine,
ki določajo njegovo življenje. Kvaliteto življenja
različne stroke pojmujejo različno. Za področje
socialnega varstva sta pomembni družboslovna
in medicinska definicija kvalitete življenja (Rode
2001:6).
Družbene vede zanima kvaliteta življenja celot-
ne družbe in posameznih kategorij v njej. Kvalite-
to življenja enačijo z blagostanjem prebivalcev in
njihovim zadovoljstvom ter jo obravnavajo kot do-
polnitev življenjski ravni, merjene z objektivnimi
agregatnimi kazalci (op. cit.: 47). Skandinavski pri-
stop k proučevanju kvalitete življenja je na disci-
plinarni ravni premaknil pozornost od ekonomije
k sociologiji, na konceptualni od temeljnih člove-
kovih potreb h kontroli virov posameznika za
zadovoljitev teh potreb, na metodološki pa od ob-
jektivnih kazalcev na agregatni ravni k subjek-
tivnim kazalcem na individualni ravni. Allard je v
tem okviru konceptualiziral tri temeljne skupine
potreb: imeti (materialne in neosebne potrebe),
ljubiti (socialne potrebe) in biti (potreba po oseb-
nem razvoju) {op.cit.: 47-4S).
V medicini je razmišljanje o kvaliteti življenja
vezano na obravnavo dolgotrajnih, kroničnih ali
umirajočih bolnikov (Edlund, Tancredi v Rode
2001:48), kjer samo zdravljenje bolezni ni dovolj.
Pri invalidnostih, duševnih boleznih, odvisnosti
od prepovedanih drog in pri nekaterih drugih
boleznih pa je negativen odnos okolja do bolnika
večji problem kot bolezen sama.
Različni avtorji poudarjajo različne dimenzije
kvalitete življenja, vendar se področja pogosto
pokrivajo. Kvaliteto življenja tako npr. Mesec in
sod. (1998: 49-51) ocenjujejo na teh dimenzijah:
delo, gmotni položaj, prosti čas, duhovno življe-
nje, varnost, partnerstvo in družina, afektivno živ-
ljenje (prijateljstvo), družabno/družbeno udejst-
vovanje, zdravje.
Kvaliteta življenja uporabnikov socialno var-
stvenih programov ni nujno visoka, za oceno us-
pešnosti programov pa je pomembno, da je višja,
kot je bila pred vključitvijo.
Rode (2001: 58) je kvaliteto življenja ocenjeval
s pomočjo vprašalnika, ki upošteva subjektivne
ocene in dejansko stanje na naslednjih področjih:
splošno počutje, delo in izobraževanje, prosti čas/
participacija, vera, finančni položaj, stanovanjske
razmere, zakonitost in varnost, družinski odnosi,
družabni stiki, zdravje in pojmovanje sebe.
Načeloma naj bi programi socialnega varstva
vsaj na nekaterih področjih omogočali dvig kva-
litete uporabnikovega življenja. Za določanje vpli-
va programov na kvaliteto življenja bi bilo treba
ugotoviti, koliko se je spremenila ocena v času
med vključitvijo uporabnika v program in evalva-
cijo. Pri tem je treba upoštevati, da pri programih,
ki se manj vpletajo v življenje uporabnika, ne
moremo pričakovati jasnega vpliva na kvaliteto
njegovega življenja.
260
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE ...
PERSPEKTIVA MOČI
Perspektiva moči je razmeroma nov in še ne uve-
ljavljen koncept, o katerem lahko trdimo, da omo-
goča konstrukcijo rešitev v primerih, ko klasične
metode dela odpovedo, v normalnih pogojih pa
lajša delo izvajalcev in prispeva k boljšemu po-
čutju uporabnikov.
Kot trdi Saleebey (1997), je dobila ideja o ust-
varjanju uporabnikove moči v nauku profesional-
nega socialnega dela že kar status fraze. Vsi pre-
poznavajo pomen tega principa. Vendar pomeni
perspektiva moči dramatičen odklon od tradicio-
nalne prakse socialnega dela. Praksa na osnovi
perspektive moči pomeni, da bo vse, kar boš kot
socialni delavec naredil v postopku pomoči, teme-
ljilo na odkrivanju, raziskovanju in poudarjanju
uporabnikovih moči in virov, ki mu bodo omogo-
čili dosegati cilje in uresničevati sanje. Gre za prak-
tični pristop, ki se pretežno nanaša na inovativ-
nost, kreativnost, pogum in zdravo pamet uporab-
nika in socialnega delavca.
Krepitev moči je načrten odgovor na tri vpra-
šanja uporabnikovega življenja: kaj bom delal, kje
bom živel in kdo me bo pri tem podpiral.
Nujno je, da izvajalec programa verjame v spo-
sobnosti uporabnika. Če problema ne moremo
odpraviti, je treba graditi okrog njega. Naučiti se
moramo, kako z njim živeti. Saleebey (ibid.) pravi,
da strokovnjaki navadno uporabljajo konveksno
lečo, ki poveča, približa in hkrati izolira problem.
Namesto tega predlaga, naj strokovnjaki upora-
bijo konkavno lečo, ki bo prikazala problem v kon-
tekstu. Tak pogled bo poleg problema predstavil
tudi sposobnosti uporabnika in njegovega okolja,
njegovo (pol)preteklost in vse dejavnike, ki upo-
rabniku pomagajo preživeti kljub problemu.
Perspektiva moči zahteva individualno obrav-
navo in individualnost rešitev problemov in stisk.
Omogočiti hoče, da si uporabnik sam izbere svojo
življenjsko pot, ne da mu jo predpiše terapevt.
Ugotoviti je treba, kakšne želje, potrebe in pre-
dispozicije ima uporabnik. Na tem lahko gradimo
rešitve, ki gredo tudi mimo problema - ni nujno,
da se problem razreši, lahko ga naredimo sprejem-
ljivejšega. Treba je vprašati izvajalce programa,
ali menijo, da uporabljajo individualni pristop.
Smiselno bi bilo tudi ugotoviti, ali poskušajo
preokviriti fokus pozornosti s problema na možne
rešitve. Preokvirjanje je postopek, ki se ga strokov-
ni delavci zavedajo in ga uporabljajo in bi bil dober
indikator za možen obstoj perspektive moči v delu
organizacij {cf. Šugman Bohinc 2000: 102).
Perspektiva moči je povezana s konceptom
krepitve moči, vendar ju ne gre zamenjevati. Mar-
sikdaj pride v Sloveniji do mešanja teh konceptov,
ker ne razlikujemo med pojmoma strength in po-
wer. V slovenskem jeziku oba prevajamo z besedo
»moč«, vendar gre za različna pojma. Pri strength
perspectwe gre za pojem krepkost, odpornost, ki
ga seveda v slovenščini prevajamo tudi kot »moč«,
vendar gre za notranjo moč, za sposobnost in ne
za moč nad drugimi. Moč nad drugimi, vpliv na
njih, moč uveljavljanja, v skrajnem primeru tudi
vsiljevanja svoje volje označuje angleški pojem
power. Za to gre pri besedi empowerment: za veča-
nje možnosti, da uveljavimo svojo voljo, za krepi-
tev moči, za »opolnomočenje«.
Perspektiva moči je način, kako omogočiti ali
olajšati, predvsem pa osmisliti opolnomočenje
uporabnikov. Je pa opolnomočenje uporabnikov
mogoče uveljavljati tudi brez perspektive moči, s
formalnim zagotavljanjem njihovih pravic. Upo-
rabniškim gibanjem ni treba govoriti o perspektivi
moči, saj brez sposobnosti in moči {strength) nji-
hovih članov ne bi bilo niti moči {power) gibanja.
Perspektiva moči {strength) mora biti perspektiva
strokovnjakov, ki z uporabniki delajo. Uporabniki
imajo poleg problemov tudi svoje vire in sposob-
nosti, ki jim omogočajo, da živijo kljub svojim
problemom in z njimi, seveda ne dobro, ampak
kakor lahko. Mnogi primeri, ki jih navajajo Salee-
bey in drugi avtorji, kažejo, kako te vire in sposob-
nosti mobilizirati in s tem zmanjšati ali celo odpra-
viti problem.
Krepitev moči zajema eno ali več naslednjih
dimenzij: aktiviranje obstoječih virov moči, ustvar-
janje novih, preučevanje njihove dostopnosti in
njihovo redistribuiranje.
Principi izvedbe krepitve moči so: izhajati iz
pravic namesto potreb, zagotoviti individualiziran
pristop, zagotoviti možnost izbire, zagotoviti na-
čelo transparentnosti, uveljaviti načelo sinergije,
uveljaviti nadzor nad storitvami in zagotoviti par-
ticipacijo.
Praksa, ki temelji na perspektivi moči, pomeni,
da bo vse, kar delaš kot socialni delavec ali
delavka, utemeljeno s tem, da pomagaš odkriti,
olepšati, raziskati in izkoristiti klientovo moč
in vire, ko mu ali ji pomagaš, da doseže svoje
cilje, uresniči svoje sanje in razbije okove ovi-
ranosti in nesreč. (Saleebey 1997: 3.)
261
LILIANA RIHTER, NINO RODE, BARBARA KOBAL
Če za trenutek privzamemo medicinski besed-
njak, je treba zdraviti človeka in ne bolezni. Pro-
blem je treba potisniti iz centra pozornosti in mu
nameniti mesto, ki mu gre - mesto epizode, ki jo
lahko olajšamo, zmanjšamo, mogoče celo prepre-
čimo -,namesto tega pa se osredotočiti na vzpo-
stavljanje življenja, ki ga uporabnik hoče. Pri tem
je individualizacija dela z uporabnikom pomem-
bna, ni pa zadostna; dokler sta namreč strokov-
njak in uporabnik osredotočena predvsem na
problem in ne na življenje (preživetje) uporabnika
ter sposobnosti in vire, ki mu omogočajo živeti s
problemom in skoz njega, tudi individualizacija
ne pomaga zmeraj. Tehnično to pomeni, da
strokovnjak in uporabnik sodelujeta pri iskanju
virov in sposobnosti za življenje skupaj s proble-
mom, mimo in skoz njega.
Končni cilj, ki ga ima perspektiva moči, bi bil
uporabnik, zmožen samostojnega kompetentnega
odločanja.
Perspektiva moči zahteva obojestransko komu-
nikacijo, na podlagi katere pride do celostnega
zdravljenja, ki je prav tako dvostranski proces.
Ob tem pride do krepitve moči (empowerment),
ki jo perspektiva moči obravnava kot delo posa-
meznika na samem sebi in kot iskanje njegovih
lastnih sposobnosti in virov. Ta proces strokovnjak
podpira, spodbuja in po potrebi usmerja.
NORMALIZACIJA
Namen normalizacije je destigmatizacija uporab-
nika, ki mu doda moč, da lahko počne stvari, ki
jih počnejo ostali. Uporabnika je treba jemati kot
povprečnega navadnega človeka.
Normalizacija je proces, ki ga sproži terapevt
»od zunaj«.
Pojem normalizacije se je v sedanjem pomenu
pojavil že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja
v skandinavskih deželah na področju dela z du-
ševno prizadetimi. Izhaja iz pojmovanja, da od-
klonskost posameznikov ni zgolj njihova lastnost,
ampak je družbeni pojav, ki ga je mogoče zmanj-
ševati z družbenimi ukrepi (Rode 2001: 37). Po
Wolfensbergerju (1983) je normalizacija zmanjše-
vanje odklonskosti posameznikov in posledic, ki
jih prinaša. Postopke normalizacije za doseganje
cilja družbeno cenjenih življenjskih pogojev in
vlog delimo na dve področji: izboljšanje socialne
podobe ali vrednosti, ki jo imajo ljudje v očeh
drugih, in večanje njihove pristojnosti. V nadalj-
njem razvoju so teoretiki normalizacije poudarili
potrebo po zmanjševanju odklonskosti posamez-
nikov z večanjem tolerantnosti in relativiziranjem
družbenih norm (Rode 2001: 39). Po Flakerju
(Flaker v Rode 2001: 39-40) mora biti normali-
zacija sredstvo za dva procesa, ki bogatita družbo:
(1) da družba naveže stike in dialog z deviantno
izkušnjo in stvarnostjo in da vpelje te vsebine kot
eno izmed legitimnih možnosti artikulacije posa-
meznih tem, in (2) kritično raziskovanje normal-
nosti oz. tega, kar je do zdaj konstituiralo nor-
malnost.
Rode (2001:6) navaja, da teorija normalizacije
postavlja v ospredje uporabnika storitev social-
nega varstva; po tej teoriji je vse, kar pomaga upo-
rabniku, da živi normalno življenje, dobro.
Po Brandonu (v Rode 2001:40) so načela nor-
malizacije dobri medsebojni odnosi, možnost pra-,
ve izbire, razvijanje sodelovanja oz. praticipacije,
individualiziran osebnostni razvoj, integracija v
družbeno okolje.
FUNKCIONALNA SPOSOBNOST
Funkcionalna sposobnost ima na eni strani ome-
jevalno funkcijo, na drugi pa ta koncept dojema-
mo kot del usposabljanja in krepitve moči, saj je
mogoče uporabnika marsikaj naučiti. Naloga te-
rapevta je, da uporabnika nauči, kako lahko živi
popolnoma normalno življenje državljana kljub
svojim težavam - treba ga je naučiti, kdaj prihaja
kriza in kako se takrat obnašati oz. kam se obrniti
za pomoč.
Pri funkcionalni sposobnosti opozarjamo na
to, da je uspešnost in učinkovitost programov pre-
cej odvisna od tega, kakšni uporabniki se vključu-
jejo v program - kako funkcionirajo, kakšne so
njihove značilnosti. Veliko kriterijev je odvisnih
od tipa uporabnikov in praga, ki ga program po-
stavi. Zato je treba spremenljivke funkcionalne
sposobnosti kontrolirati in zbrati nabor tistih spre-
menljivk pri uporabnikih, ki bi lahko v posame-
znem tipu programa vplivale na uspešnost in
učinkovitost.
TERAPEVTSKI UČINKI
Terapevtski učinki so spremembe, ki so nastale
zaradi programa. Pri visokopražnih programih za
zasvojene so to abstinenca od drog in alkohola,
262
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE ...
manjša frekvenca uporabe substanc, lahko tudi
boljše zaposlitvene možnosti, sociopsihološke
značilnosti (Merino 1999: 26). Pri nizkopražnih
programih so to zmanjšanje škode (zdravstvene,
socialne). Za različne programe na področju od-
visnosti so to lahko boljše fizično stanje, duševno
delovanje, odnosi, socialni pogoji, manj zakonskih
prekrškov, (ne)uporaba drog (Nizzoli 1999: 64)
ipd.
Terapevtske učinke morata določiti stroka in
oblikovalec programa, naloga evalvatorja pa je,
da preveri, ali so učinki doseženi ali ne.
Naj opozorimo, da sta koncepta terapevtskih
učinkov in perspektive moči največkrat komple-
mentarna, saj koncept enotne terapije temelji na
perspektivi deficita, ki je diametralno nasprotna
perspektivi moči.
SKLEPNI OPOMBI
Predlagana tipologija programov in kriteriji eval-
viranja so osnova za pripravo načrta evalvacije.
Ta naj bi temeljila na modelu evalviranja, ki ga je
raziskovalna skupina ravno tako oblikovala v
prvem letu (Rode, Rihter, Zorn, Kobal 2003).
Tipologijo in splošne kriterije evalvacije je
potrdil naročnik projekta, ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve. Raziskovalna skupina
pa namerava v nadaljevanju te splošne kriterije
preveriti še z izvajalci in uporabniki programov
ter jih dopolniti s specifičnimi kriteriji.
LITERATURA
P. P. Merino (1999), Treatment - Evaluation Literature. V: E.M.C.D.D.A, Evaluating the Treatment
of Drug Abuse in the European Union. Luxembourg: European Centre for Drugs and Drug
Addiction (25-28).
B. Mesec et al. (1998), Evalvacija preventivnih programov centrov za socialno delo 1995-1998.
Ljubljana: VŠSD.
U. Nizzoli (1999), Treatment Information Systems: The Emilia-Romagna Experience. V: E.M.C.D.D.A,
Evaluating the Treatment of Drug Abuse in the European Union. Luxembourg: European Centre
for Drugs and Drug Addiction (63-66).
NPSV (2000), Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005. Uradni list Republike Slovenije,
10,31:3777-3787.
M. Q. Patton (1997), Utilisation-focused evaluation. London: Sage Publications.
N. Rode (2001 ), Možnost evalvacije nevladnih neprofitnih organizacij na področju socialnega varstva.
Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede (magistrsko delo).
N. Rode, L. Rihter, J. Zorn, B. Kobal (2003): Oblikovanje sistema evalviranja izvajanja programov
socialnega varstva: poročilo za leto 2005. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
D. Saleebey (ur.) (1997), The strengths perspective in social work practice. New York: Longman.
L. ŠuGMAN Bohinc (2000), Kibernetika spremembe in stabilnosti. Socialno delo, 39, 2: 93-108.
W. WoLFENSBERGER ( 1983), RASSING Normalisation Criteria and Ratings Manual. Downsview: National
Institute on Mental Retardation.
263
Dragana Glišovič Meglic
MODELI SUPERVIZIJE
VODENJE IN DINAMIKA SUPERVIZIJSKIH SKUPIN NA SLOVENSKIH CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
UVOD
Metoda supervizije se je pri nas začela uporabljati
v drugi polovici 70. let. Takrat se je vzpostavila
na področju socialnega dela z družino, kjer
obstaja še danes kot mreža, v katero je zajeta
večina delavk in delavcev centrov za socialno delo,
ki delajo na tem področju.
Strokovni izraz »supervizija« se uporablja za
opis posebne metode dela, katere cilj je razbre-
menitev strokovnjakov, tako da lahko konstru-
ktivno preživijo stresne situacije in ohranijo zmož-
nosti za učenje. Sodobne definicije supervizije v
socialnem delu poudarjajo različne cilje, kot so
vodenje, usmerjanje, opora in pomoč pri razvi-
janju profesionalnih prijemov, izobraževanje oz.
učenje s pomočjo izkušnje, pa tudi nadzor (Milo-
ševič 1999: 3). Pomemben korak pri vključevanju
supervizije v sistem socialnega varstva je napravil
zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 54/
1992). Po njegovem sprejemu se je supervizija
najprej uveljavila kot spremljevalka projektov in
inovativnih programov na področju socialnega
varstva. Tako kot vse metode se je tudi supervizija
razvijala in prilagajala posameznim modelom
socialnega dela, ki so jih trenutno uporabljali.
Njeni cilji so se oblikovali hkrati s procesom pro-
fesionalizacije socialnega dela. Čimbolj je bilo
socialno delo avtonomno, tem večji pomen je do-
bila potreba in pravica socialnih delavcev po
superviziji. Supervizija je spodbuda za učenje o
ravnanju v profesionalnem odnosu in pri spozna-
vanju sebe, kar je nujni sestavni del kvalitetnega
strokovnega dela, in opora pri prenašanju obre-
menitev ob odgovornem strokovnem delu, spreje-
manju odločitev, postavljanju meja oz. profesio-
nalne distance, preprečevanju otopelosti in izgo-
revanja. Je tudi usmerjanje pri profesionalnem
ravnanju (včasih tudi nadzor), pri čemer strokov-
njaka usmerjajo strokovnjaki z več znanja in
izkušnjami, ki imajo tudi pedagoške sposobnosti
in so praviloma iz iste stroke (Miloševič 1994:
475-476).
»Metasupervizija« je supervizija, ki je namen-
jena supervizorjem. V tem procesu supervizorji
dobijo podporo in pomoč za vodenje supervizij-
skih sestankov. To jim omogoča uspešnejše in
učinkovitejše delo s supervizanti. Različni avtorji,
tako domači kot tuji, supervizijo različno razu-
mejo, vrednotijo in tudi različno opredeljujejo.
Poglejmo si nekatere med njimi. Alenka Kobolt
(1994:489) razume proces supervizije kot proces
refleksije o lastnem poklicnem delu, ki se odvija
v simetrični komunikaciji bodisi med supervi-
zorjem in supervizantom v individualnem super-
vizijskem procesu bodisi v skupini strokovnih
delavcev. Pogoj pa je, da že opravljajo praktično
delo in želijo razmišljati o tem, kako in zakaj
delajo, kar delajo. Pripravljeni so se učiti novih
odgovorov na stara vprašanja. Zorga (1994: 158)
opredeli supervizijo »kot proces, v katerem si stro-
kovni delavec pridobiva boljši vpogled, podporo
in strokovno vodenje za svoje delo.« Gre za meto-
do, ki je namenjena strokovnjakom in jim je v
neposredno pomoč, posredno pa je seveda tudi v
pomoč strankam, saj jim zagotavlja kvalitetne
profesionalne usluge.
TEORETSKA IZHODIŠČA SUPERVIZIJE
V Sloveniji obstaja veliko modelov supervizije za
različna strokovna področja dela. Med seboj se
razlikujejo glede na teoretska izhodišča (psihoana-
litično usmerjena, skupinskodinamična, usmerje-
na k uporabniku, modeli, ki izhajajo iz različnih
terapevtskih pristopov), na vključenost supervi-
zantov (vključenost celotne organizacije, vključe-
265
DRAGANA GLIŠOVIČ MEGLIC
nost timov, vključenost glede na delovna podro-
čja) in na poudarjene elemente (poudarek na
poklicni identiteti, izkustvenem učenju, nadzoru,
izobraževanju, osebni rasti). Glede na število ude-
ležencev poznamo individualno, skupinsko (z
ljudmi, ki niso tesno povezani, na primer iz raz-
ličnih ustanov) in timsko supervizijo (z ljudmi, ki
delujejo v istem timu).
Supervizija kot metoda dela je namenjena
strokovnjakom in jim je v neposredno pomoč, po-
sredno pa je v pomoč tudi strankam. Strokovnjaku
naj bi pomagala ohraniti in razvijati profesional-
nost in osebnostne potenciale. Zato je treba v su-
pervizijskem procesu zagotoviti določene pogoje:
povezanost med delom in učenjem, usposobljen
supervizor, motivirani supervizanti, varna klima,
primeren prostor, vnaprej določen čas, dogovor-
jen institucionalni okvir in potrebna finančna
sredstva.
Cilj supervizije je omogočiti strokovnjaku uče-
nje, mu pomagati, da pride do svojih lastnih re-
šitev v zvezi s problemi, ki se mu porajajo pri delu,
in mu omogočiti najučinkovitejše soočenje s stres-
nimi situacijami. Supervizija mu pomaga tudi pri
integraciji praktičnih izkušenj in pri iskanju lastne
poklicne identitete (Žorga, Tancig 1994: 159). Us-
merjena je v proces poglabljanja in širitve znanj
za kvalitetnejše strokovno delo in v povezovanje
strokovnjakov pri opravljanju storitev, ki vključu-
jejo intenziven in neposreden odnos med strokov-
nim delavcem in tistim, ki pomoč potrebuje. Kadu-
shin (po Žorga, Tancig 1996: 99) ima supervizijo
za dobro, če združuje tri funkcije, in sicer učno,
ki je usmerjena v razvoj poklicnih spretnosti in
znanj, podporno, ki je osredotočena na pomoč
pri soočanju in premagovanju stresa, in usmerje-
valno, za katero je značilno zagotavljanje kontrole
kvalitete in standardov pri delu z ljudmi.
Vsebina supervizije je odvisna od tega, kakšen
je namen njenih udeležencev, torej od cilja, ki si
ga sodelujoči zastavijo na začetku procesa. Lahko
je usmerjena na supervizanta, na konkretni pro-
blem ali na metodo dela, ki jo supervizant upora-
blja. Pomembno je, da se udeleženci procesa so-
očijo s temi vidiki: sposobnost videnja vsebine,
ciljev in rezultatov dela, metodološka sposobnost
in osebno emocionalno doživljanje delovnih
situacij (Miloševič 1994:480).
V procesu rabijo izkušnje strokovnega delavca
kot učni material. Naloga supervizorja je omogo-
čiti supervizantu, da se ob predstavljenih izku-
šnjah uči o sebi in o svojem poklicnem ravnanju.
Supervizant se ob refleksiji konkretnega dogodka
iz lastne prakse sooča s svojimi obrambami, čust-
venimi vsebinami in vrednotami in stališči, ki
usmerjajo njegovo ravnanje. V procesu torej ugo-
tavlja, kakšen pomen ima določen dogodek zanj
osebno in kako vpliva na njegovo poklicno sfero.
Rezultat supervizijskega procesa je navadno prav
večja strokovna kompetenca supervizanta. Na ta
način prihaja do novih spoznanj in teoretskih
znanj, ki jih udeleženi tudi integrira.
Navadno so supervizijska srečanja strukturi-
rana, tako da se nanje pripravijo vsi udeleženci.
Pripravijo in podajo kratke in jedrnate opise
konkretnih profesionalnih situacij, ki jih nato
obravnavajo. Srečanje navadno sestavlja šest
elementov: kratka osveditev trenutne situacije in
svojega počutja, razprava o poročilih s prejšnjega
srečanja, dogovor o vsebini srečanja, predstavitev
in obravnava konkretnega supervizijskega vpra-
šanja, refleksija in dogovor o naslednjem srečanju
(Miloševič 1994: 484-486).
Gre za sistematičen in kontinuiran proces, ki
traja določeno časovno obdobje. Sistematičnost
procesa zagotavljajo vnaprej opredeljene delovne
faze: predhodna, uvodna ali začetna, srednja ali
delovna, vmesna evalvacija, sklepna faza, sklepna
evalvacija in slovo. Ves supervizijski proces mora
biti ustrezno dokumentiran, sicer se iz njega ne
bi bilo mogoče učiti. Dokumentacija je lahko bo-
disi v klasični pisni obliki (zapiski, poročila, dnev-
niki) ali pa je podprta s tehničnimi pripomočki,
kot so video ali tonski zapis. V procesu neredko
srečamo ovire v učenju, najpogosteje s paradok-
snim načinom mišljenja, sindromom pomaganja,
transfernimi in kontratransfernimi vsebinami,
paralelizmom in ovirami v komunikaciji.
Osrednjega pomena je kakovost odnosa med
supervizorjem in strokovnim delavcem. Temelj
učinkovitega supervizijskega odnosa sta medse-
bojno zaupanje in spoštovanje posameznikovega
značaja in izkušenj. Učenje v superviziji je celo-
sten proces, ki vključuje integrirano delovanje vse-
ga organizma: mišljenje, čustvovanje, zaznavanje
in vedenje. Zato je osebni odnos med supervizor-
jem in supervizantom nujen. Supervizor torej de-
luje prek odnosa, supervizant pa se v tem odnosu
uči. Od kakovosti odnosa je v veliki meri odvisno,
koliko in kaj se bo supervizant naučil. Pri tem je
pomembno, da supervizor pozna različne načine
učenja in vodenja ter da dopušča, da supervizant
išče lastne poti. Supervizor in supervizant vnašata
v odnos vsak svoja pričakovanja o tem, kako bo
266
MODELI SUPERVIZIJE
potekal supervizijski proces. Nanje vplivajo prej-
šnje izkušnje s supervizijo, kulturno in zgodovin-
sko ozadje, iz katerega izhajata, poznavanje lite-
rature o superviziji, navsezadnje pa tudi informa-
cije in stališča, ki jih imata drug o drugem. Za to,
kakšen odnos vzpostavita, sta odgovorna oba. Pri
tem je pomembno, da je odnos dovolj prožen, da
se lahko sproti prilagodi supervizantovim poseb-
nim profesionalnim in učnim potrebam.
Vloga supervizorja je odvisna od tega, za kak-
šen model supervizije gre, spreminja pa se glede
na potrebe supervizantov, ki so odvisne od tega,
do kod je prišel v karieri. Vloga supervizorja je
odvisna od tega, kako opredelimo cilje in funkcije
supervizije, velja pa tudi narobe, da je potek super-
vizije odvisen od supervizorja, ki vodi ta proces.
Če supervizor izhaja iz terapevtskih vrst, bo v su-
pervizijskem procesu več terapevtskih elementov,
drugi bodo vnašali več didaktično-konceptualnih
vidikov, če so se že prej ukvarjali z razvijanjem
določenega koncepta ali metode in so uspešni
praktiki na supervizantovem področju. Pettes
(Pettes 1979, po Miloševič Arnold 1999: 31) nava-
ja lastnosti idealnega supervizorja: znanje in izkuš-
nje v vodenju, izkušnje v usmerjanju v učenje, spo-
sobnost usposabljanja za praktično delo, sposob-
nost dajanja potrebne podpore, komunikacijske
izkušnje in sposobnost istočasne uporabe vsega
znanja in izkušenj stroke socialnega dela. Vloga
supervizanta v supervizijskem procesu se opira
zlasti na odgovornosti. Odgovoren je za vsebino
supervizije oziroma za svoja konkretna vprašanja
iz prakse, za rezultate svojega učenja v procesu,
hkrati pa se od njega pričakuje, da bo upošteval
na začetku sprejet supervizijski dogovor (Miloše-
vič Arnold 1999: 30-33).
Vodenje je lahko sporno vprašanje za mnoge
skupine in je pogosto v središču problemov. Vo-
denje v skupini se lahko spreminja, glede na to,
ali je skupina v ustvarjalnem ali destruktivnem
procesu ali vmes. Dejansko vodstvo v skupini
lahko sovpada s formalnim vodstvom ali pa tudi
ne. Ni mogoče predpisati, katere sposobnosti in
znanja mora imeti vodja, vendar pa naj bi upo-
rabljal tri vrste znanj: tehnična znanja (znanja iz
stroke), znanja o človeku in medčloveških odnosih
in konceptualna znanja (Randall, Southgate, po
Ammon 1990: 75).
Učinkovitost supervizijskega procesa je odvis-
na od ustrezne komunikacijske klime. V supervi-
zijski skupini se supervizantovo mišljenje, čustva,
stališča, motivi srečujejo in soočajo z mišljenjem.
čustvi in stališči drugih supervizorjev in supervi-
zantov (mišljena sta seveda oba spola; zaradi
preglednosti besedila navajamo samo enega). S
komunikacijo se uresničujejo tudi cilji medseboj-
nega odnosa. Supervizijski proces v skupini lahko
razumemo kot transakcijo v komunikaciji, kamor
vstopajo supervizanti in supervizor, ki prinašajo
znanje, značilne zaznave, stališča, pričakovanja,
spretnosti in izkušnje. To poteka po treh kanalih,
in sicer z besedo, tonaliteto in govorico telesa.
Cilji dobre komunikacije v skupini so biti slišan,
viden, razumljen in sprejet. Uspešna komunika-
cija v superviziji temelji na odkritosti, spoštovanju
in sprejemanju.
PROBLEM RAZISKAVE
Raziskali smo uporabo supervizije na petih sloven-
skih centrih za socialno delo', in sicer, pod kakšni-
mi pogoji se odvija, na kakšen način poteka, ka-
tero vrsto supervizije uporabljajo, kakšna je njena
vsebina, kako poteka supervizijski proces, kakšne
so vloge v njem, kateri pripomočki se najpogosteje
uporabljajo, kakšno vzdušje prevladuje na sreča-
njih, kakšno je zadovoljstvo članov skupine s sre-
čanji in kako oz. ali sploh slog vodje supervizijske
skupine vpliva na njeno skupinsko dinamiko in
na zadovoljstvo supervizantov. Namen raziskave
je bil ugotoviti ( 1 ) značilnosti supervizije v centrih
za socialno delo, (2) raziskati odnos med slogom
vodenja supervizijske skupine, prevladujočim
vzdušjem na supervizijskih srečanjih in zadovolj-
stvom supervizijske skupine ter njenimi učinki na
osebno in strokovno življenje supervizantov, (3)
kakšne vrste oziroma tipi supervizije se pojavljajo
na slovenskih centrih za socialno delo. Super-
vizijski proces bomo osvedili z več zornih kotov
in na tej podlagi poskusili konceptualizirati raz-
lične tipe supervizije. Podatki so pridobljeni na
dva načina. Prvi je intervju s petnajsdmi strokov-
nimi delavci (iz vsakega centra, ki je bil zajet v
raziskavo, po trije strokovni delavci) na podlagi
vnaprej pripravljenega standardiziranega vprašal-
nika. Nadaljnji podatki so pridobljeni z vprašalni-
kom, ki je vseboval reflektirane odgovore intervju-
jev in je zajel supervizante iz vseh centrov. Stan-
dardizirani vprašalnik je temeljil na nizozemskem
modelu supervizije. Po njegovi definiciji je super-
vizija kontinuiran učni proces, ki se izvaja po dolo-
čeni strukturi, načrtu in dogovoru. V tem procesu
supervizant skoz nenehno refleksijo ozavešča
267
DRAGANA GLIŠOVIČ MEGLIC
svoja doživljanja, ravnanja in poglede na svoje
strokovno delo in kompetence. Supervizija tako
po svoji vsebini omogoča učenje za profesionalno
vlogo in je usmerjen cirkularni učni proces, v
katerem supervizant razvija svojo profesionalno
identiteto, ko uporablja in reflektira svoje izkuš-
nje, da bi izboljšal svoj osebni odnos.
Raziskava je bila razdeljena na kvalitativni
(komparativni) in kvantitativni del. Zbiranje po-
datkov je potekalo pet mesecev. Kvalitativni del
vsebuje besedne opise in pripovedi strokovnih
delavcev. Pri vsakem vprašanju smo primerjali
odgovore in pripovedi strokovnih delavcev s petih
različnih centrov za socialno delo. Vprašalnik, na
podlagi katerega je bil opravljen intervju, je zajel
po tri strokovne delavce z vsakega centra. Podatki
so bili obdelani ročno. Kvantitativni del podatkov
je bil zbran s pomočjo vprašalnika, sestavljenega
na podlagi teh intervjujev, njegov cilj pa je bil pre-
veriti z intervjujem dobljene rezultate. Zajel je
člane supervizijske skupine petih centrov za
socialno delo. Rezultati tega dela so obdelani s
pomočjo računalniškega programa Excel.
Vsi podatki so dobljeni z vnaprej sestavljenim
standardiziranim vprašalnikom. Na podlagi iz-
polnjenih vprašalnikov so bili izvedeni intervjuje.
Pred izvedbo raziskave je bil vprašalnik preizku-
šen na dveh strokovnih delavkah. Poskusni inter-
vjuji niso vključeni v poročilo. Z njimi je bila zgolj
ugotovljena primernost vprašalnika za nadaljnje
raziskovanje. Vprašalnik obsega 22 vprašanj raz-
ličnega tipa (odprtega, zaprtega in razvrščanje po
pomembnosti), ki se nanašajo na organizacijo,
potek in značilnosti supervizijskega procesa na
centru za socialno delo. Kvantitativni vprašalnik
poleg opisnih podatkov (spol, delovne izkušnje,
izobrazba, pogostost supervizijskih srečanj,
dolžina srečanj in število članov) vsebuje tri sklope
trditev. Prvi se nanaša na način vodenja supervi-
zijske skupine; predpostavljali smo, da imata pred-
nost pedagoško-edukativni (direktivni) in skupin-
skodinamični (nedirektivni) slog. Drugi opisuje
vzdušje na supervizijskih srečanjih. Tretji sklop
pa se nanaša na zadovoljstvo članov supervizijskih
skupin s supervizijskimi srečanji. Vsak sklop
vsebuje 10 trditev. Iz teh podatkov so bili izraču-
nani aritmetična sredina, standardna deviacija in
Pearsonov koeficient.
KAJ JE POKAZALA RAZISKAVA
Glede razumevanja in pomena besede supervizija
je raziskava pokazala, da strokovne delavke poz-
najo supervizijo kot strokovno metodo dela in si
proces supervizije razlagajo predvsem kot proces
pomoči in podpore strokovnjaku. Temeljni pogoj,
ki mora biti izpolnjen za izvedbo pravilne in
uspešne supervizije, je povezava med delom in
učenjem, usposobljen supervizor in motiviran su-
pervizant. Ti temeljni pogoji za izvedbo supervi-
zije so večinoma zadovoljeni, veliko intervjuvanih
strokovnih delavcev je pohvalilo usposobljenost
svojega supervizorja. Strokovni delavci, ki so bili
zajeti v raziskavo, so vključeni v različne oblike
supervizije - timsko supervizijo, intervizijo,
individualno in skupinsko supervizijo. Strokovni
delavci imajo različne izkušnje s supervizijo. Ne-
kateri se udeležujejo (ali so se udeleževali) super-
vizije izven svojega CSD in imajo bogate izkušnje
s tovrstno obliko dela. Na vseh v raziskavo zajetih
centrih je najbolje poskrbljeno za primeren pro-
stor, najslabše pa za nemoten potek srečanj. Naj-
večkrat ima na supervizijskih srečanjih prednost
predstavitev in obravnava konkretnega supervizij-
skega vprašanja kot najpomembnejši element
srečanja. Temu sledijo dogovori o vsebini srečanja,
refleksija prejšnjega srečanja in kratka osvetlitev
trenutne situacije. Supervizijska srečanja trajajo
različno dolgo, sorazmerno s pogostostjo sreča-
nja; če srečanja potekajo enkrat na dva meseca
ali več, navadno trajajo tri ure in več, če pa pote-
kajo vsak mesec, trajajo uro do dve. Faze super-
vizijskega procesa strokovni delavci prepoznavajo
le delno ali pa jih sploh ne prepoznavajo. Cilja
supervizijske skupine, ki jima dajejo prednost, sta
učenje skoz izkušnjo in refleksijo in podpora.
Osebni cilji se večinoma skladajo s cilji skupine,
razlikujejo pa se od posameznika do posamez-
nika. Le na enem centru za socialno delo so lahko
poimenovali metodo dela, po kateri delajo (»me-
toda incidenta«), na drugih štirih centrih pa me-
tode niso znali poimenovati (značilno je, da tam
delujejo terapevtsko usmerjeni supervizorji). Po
mnenju supervizantov je za vlogo supervizorja
najpomembnejše, da ima ustrezno izobrazbo in
dovolj izkušenj ter da jim daje potrebno podporo.
Supervizorja najpogosteje doživljajo kot konzul-
tanta in svetovalca. Za vlogo supervizanta pa je
po njihovem mnenju najpomembnejše, da super-
vizorju popolnoma zaupa, da preverja svoje pogle-
de ob pogledih supervizorja in ostalih članov
268
MODELI SUPERVIZIJE
skupine ter da je s pomočjo supervizorja usmerjen
v iskanje novili rešitev. Supervizijske veščine, ki
se jim zdijo v procesu supervizije najpomembnej-
še, so podpora in sprejemanje, opazovanje in
poslušanje. Največ se supervizanti naučijo pri
konkretnem reševanju problemov, sodelovanju,.,
planiranju in prevzemanju odgovornosti ter prt
razvijanju spoštovanja in empatije do drugih čla-
nov skupine. Svoje delo evalvirajo ustno s povrat-
no informacijo. Vsi vprašani se strinjajo, da je
etičnost v superviziji nujna, vendar ni potreben
poseben kodeks edke, zadostujejo edčna načela
socialnega dela. Obstajata dva modela vodenja
supervizijske skupine; eden se bolj nagiba k upo-
rabi skupinsko-dinamičnih prvin, drugi pa se bolj
nagiba k uporabi pedagoško-edukativnih elemen-
tov. S pomočjo ocenjevalne lestvice različnih
značilnosti je slog vodenja supervizijskih skupin
razdeljen na dva temeljna sloga, nedirektivni
skupinskodinamični in direktivni edukativno-
pedagoški. Primeri trditev, ki označujejo uporabo
direkdvnega sloga vodenja, so tile: vodja jasno
določi faze dela v skupini, zahteva dosledno spo-
štovanje in izvajanje dogovorov in delovno disci-
plino, zastavlja vprašanja, o katerih potem raz-
pravljajo. Nedirektivni slog vodenja pa se kaže v
takih trditvah: vodja dopušča, da se dogajanje v
skupini razvija samo od sebe, verbalizira nejasno
izražena čustva, pozoren je na čustveno dogajanje
v skupini. Tisd strokovni delavci, ki ocenjujejo slog
vodenja supervizijske skupine kot skupinskodi-
namičen, so z vzdušjem, ki prevladuje na samem
supervizijskem srečanju, manj zadovoljni oziroma
z njim niso zadovoljni. Tisti strokovni delavci, ki
ocenjujejo slog vodenja supervizijske skupine kot
edukativno-pedagoški, pa so z vzdušjem, ki pre-
vladuje na samem supervizijskem srečanju, zado-
voljni. Strokovni delavci, ki so s prevladujočim
vzdušjem v supervizijski skupini zadovoljni, so
zadovoljni tudi s supervizijsko skupino in njenimi
učinki in narobe. Korelacije med sklopi vodenja,
vzdušja in zadovoljstva so nizke. Kljub temu lahko
rečemo, da sta se v določeni meri vzdušje, ki pre-
vladuje na supervizijskem srečanju, in zadovolj-
stvo članov skupine s supervizijskimi srečanji
pokazala odvisna od načina vodenja supervizijske
skupine. Tisti, ki so bili z načinom vodenja super-
vizijske skupine zadovoljni, so tudi vzdušje na
supervizijskih srečanjih označili kot pozidvno in
so bili zadovoljni z učinki supervizijske skupine.
Tisti, ki z vodenjem supervizijske skupine niso
bili zadovoljni, niso doživljali vzdušja na super-
vizijskih srečanjih kot pozitivnega, nid niso zaznali
pomembnih učinkov procesa supervizije v svojem
osebnem in strokovnem življenju. Strokovni delav-
ci so o slogu vodenja, s katerim so bili bolj zado-
voljni, menili, da vsebuje prvine edukativno-peda-
goškega sloga. Rezultat, ki kaže, da med slogom
vodenja, prevladujočim vzdušjem supervizijskih
srečanj in zadovoljstvom s srečanji ni jasne korela-
cije, lahko pojasnimo s tem, da se strokovni delavci
zavedajo, da je supervizija nepogrešljiva metoda
dela v socialnem varstvu, zato so do neke mere
zadovoljni z vsem, kar jim je ponujeno na tem
področju, in razlik v slogu vodenja ne dojemajo
kot nekaj pomembnega, kar bi vplivalo na oceno
vzdušja in zadovoljstva s supervizijo.
POSKUS KONCEPTUALIZACIJE
RAZLIČNIH TIPOV SUPERVIZIJ
Na podlagi rezultatov raziskovalne naloge lahko
sklenemo, da na vsakem posameznem centru za
socialno delo, ki je bil zajet v raziskavo, prevladuje
svojstven tip supervizije. Površen pregled pokaže,
da ne obstajajo večje razlike oz. razhajanja med
centri glede supervizije kot take; če pa se poglo-
bimo v nekatera vprašanja in odgovore, lahko
vsakemu centru za socialno delo pripišemo svoj
dp supervizije glede na to, kako izpolnjuje temelj-
ne pogoje, glede na odnos med supervizorjem in
supervizantom, glede na izpolnjenost skupnih in
osebnih ciljev in glede na slog vodenja, prevladu-
joče vzdušje in zadovoljstvo s supervizijsko skupi-
no. Opisana tipologija ima naravo poskusne opre-
delitve, ki bi jo bilo treba preveriti z nadaljnimi
raziskavami.
STALNI TIP SUPERVIZIJSKE SKUPINE
Znano je, da je samoiniciativnost temeljna vodilna
sila tako skupine kot posameznika in da je brez
motivacije vsak trud, vložen v projekt ali nalogo,
zaman. Na tem centru so opisali potek supervizij-
skega procesa prav s temi lastnostmi - nesamoini-
ciativnostjo, premajhno motiviranostjo in nepri-
pravljenostjo za inovacije. Pri vprašanju o temelj-
nih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za izvedbo
pravilne in uspešne supervizije, je bil najvišje raz-
vrščen odgovor, da je to usposobljen supervizor.
Temeljni pogoj, ki je na njihovi lestvici dosegal
nižje rezultate, pa je motiviranost supervizanta.
269
DRAGANA GLIŠOVIČ MEGLIC
Zdi se, kakor da strokovni delavci ne zmorejo teže
svoje odgovornosti, zato jo prelagajo na supervi-
zorja. Supervizor je v njihovih očeh »veliki brat«,
varuh, ki bedi nad njimi oziroma njihovim ravna-
njem. Drugi temeljni pogoj, ki se je strokovnim
delavcem tudi zdel zelo pomemben, je varna
klima. Ta je res zelo pomemben pogoj za izvedbo
uspešne supervizije, vendar sama zase ne rešuje
problema monotonije in ni nadomestilo za po-
manjkanje samoiniciativnosti. Potrebo po varnosti
lahko razumemo tudi kot potrebo po tem, da vse
ostane enako, nespremenjeno, že poznano, tako,
kakršno je bilo, da življenje (supervizija) teče po
enakih drih in enakih metodah. Torej brez novitet
in inovativnosd, ki bi razburkale mirno morje var-
nosti. Na vprašanje, kaj je najpomembnejše za
vlogo supervizorja, so vprašani z najvišjo oceno
ovrednotili njegovo usmerjenost v psihološko do-
gajanje med udeleženci v supervizijskem procesu
in sprejemanje odgovornosti za supervizantove
strokovne odločitve. Strokovni delavci doživljajo
supervizorja kot vodjo, kar tudi je, vendar odgo-
vornost za supervizijski proces in njegovo vsebino
nosijo tudi sami. Pri vprašanju, kakšni so cilji su-
pervizijske skupine, so strokovni delavci na naj-
višje mesto uvrstili kreativno reševanje poklicnih
in včasih osebnih problemov. Pri osebnih ciljih se
jim je zdela najpomembnejša skrb zase.
Večinoma so zadovoljni z obliko supervizije,
ki jo imajo, s prevladujočim vzdušjem vred, ne
pa tudi z učinki supervizijske skupine, naj bi glede
na zbrane odgovore pri njih prevladoval edukativ-
no-pedagoški način vodenja, ki naj bi potekal v
nekih okvirih in imel v veliki meri sistematično
strukturo. Kljub temu, da veliko pomembnost
pripisujejo vlogi vodje v supervizijskem procesu,
dobljeni rezultati kažejo, da slog vodenja super-
vizijske skupine navkljub vsemu nima odločilnega
pomena za vzdušje, ki večinoma prevladuje na
supervizijskih srečanjih, ter na zadovoljstvo z učin-
kom, ki ga ta skupina ima na njihova življenja.
Stalni tip supervizijske skupine se je izobliko-
val v urbanem okolju v srednje velikih ustanovah
(CSD). Bremenijo ga premalo motivirani posa-
mezniki, ki večinoma ohranjajo stalnice pri svo-
jem delu in slabo sprejemajo inovacije. Pogosto
prelagajo odgovornost na supervizorja in občutijo
veliko potrebo po varnosti. Zanj je značilen peda-
goško-edukativni slog vodenja, zadovoljstvo s pre-
vladujočim vzdušjem in nezadovoljstvo s super-
vizijsko skupino oziroma njenimi učinki.
TEKMOVALNI TIP
SUPERVIZIJSKE SKUPINE
Ta center zaposluje zaposluje veliko število stro-
kovnih delavcev, so zelo dovzetni za različne novi-
tete, nove programe, projekte, kadre, posledica
pa je prikrito ljubosumje med zaposlenimi, ki se
kaže v tekmovalnem odnosu. Vsi se strinjamo,
da je tekmovalnost zaželena lastnost, a če je
čezmerna, slabo vpliva na odnose in kakovost
dela. Ta tekmovalnost se kaže v odgovorih inter-
vjuvancev, krati pa njihovi odgovori izžarevajo
motiviranost in samoiniciativnost, kar so sami
intervjuvanci razglasili za enega izmed najpomem-
bnejših temeljnih pogojev, ki zagotavlja uspešnost
supervizije. Tekmovalni odnos se izraža tudi v po-
trebi po varnosd. Sodelavci se med seboj ne poču-
tijo varno, občutek imajo, da prežijo drug na dru-
gega in čakajo, da bo kdo storil napako. Iz tega
izhaja, da je tudi uresničevanje nekaterih osebnih
ciljev nemogoče, trdita dve respondentki. Uresni-
čevanje osebnih ciljev zahteva določeno stopnjo
odprtosti in iskrenosti, kar pa ni vedno mogoče,
še zlasti če se človek ne počuti varno in je ozračje
prepojeno s tekmovalnostjo. Strokovne delavke
so sicer zadovoljne z odnosom med supervizorjem
in supervizanti, zavedajo se tudi pomembnosti
prevzemanja odgovornosti za supervizijski pro-
ces, prav tako pa se jim zdi pomembna tudi uspo-
sobljenost, primerna izobrazba in zadostne izku-
šnje supervizorja, kar so po njihovem mnenju tudi
temeljni pogoji za izvedbo uspešne supervizije.
Tudi na tem centru so vprašani strokovnjaki
zvečine ocenili, da je prevladujoči slog vodenja
supervizijske skupine pedagoško-edukativni; le za
nekatere je skupinskodinamični. Tisti, ki so oce-
nili, da je prevladujoči slog vodenja supervizijske
skupine pedagoško-edukativni, so zadovoljni s
prevladujočim vzdušjem na supervizijskih sreča-
njih, čutijo se sprejete, varne, lahko prosto izraža-
jo svoja mnenja in kridčne poglede. Strokovnjaki
pa, ki so slog vodenja označili kot skupinskodina-
mični, se v supervizijski skupini ne počutijo spreje-
te, ne upajo si izraziti mnenja, menijo, da jih člani
skupine ocenjujejo, ipd. Ti strokovni delavci s
prevladujočim vzdušjem niso zadovoljni, kakor
tudi niso zadovoljni z vplivom supervizije na
njihovo osebno in strokovno delo oziroma tega
vpliva oz. spremembe pri sebi ne zaznajo.
Tekmovalni tip supervizijske skupine se je izo-
blikoval v izrazito urbanem okolju in veliki ustano-
vi (CSD), kjer vlada potreba po dokazovanju in
270
MODELI SUPERVIZIJE
potrditvi pri reševanju kompleksnih problemov.
Vzdušje je tekmovalno in prežeto z željo po
uspehu. Prav tako se kaže izredno velika potreba
po varnosd. Prevladuje pedagoško-edukativni slog
vodenja (vsaj njegove prvine) in zadovoljstvo z
vzdušjem in s supervizijsko skupino.
RAZVOJNI TIP
SUPERVIZIJSKE SKUPINE
Na tem centru še pred kratkim niso imeli supervi-
zije v pravem pomenu besede (zunanji supervizor,
določene tehnike, metode, izpolnjenost pogojev,
cilji), ampak so na tej ustanovi potekali tedenski
kolegiji, redni sestanki vseh zaposlenih strokovnih
delavcev. Danes imajo tukaj »pravo« supervizijo,
s katero so strokovni delavci, kot kažejo rezultad,
pretežno zadovoljni. Skupni cilji, ki se tukajšnjim
strokovnjakom zdijo najpomembnejši, so učenje
skoz izkušnjo in refleksijo, podpora in oblikovanje
nove resničnosd. Delno so d cilji povezani s tem,
da nekateri zaposleni nimajo prav veliko izkušenj
s supervizijo, zato se želijo učiti skoz izkušnjo,
saj je to najboljša pot do znanja, pri tem pa seveda
potrebujejo oporo. Prav tako tudi osebni cilji stro-
kovnih delavcev, ki hrepenijo po pridobivanju no-
vih znanj, izžarevajo vedoželjnost. Najpogosteje
so navedeni na prvih mestih lestvice d osebni cilji:
širjenje znanja, izmenjava izkušenj in s tem pre-
mik na višjo raven kvalitete dela, podpora v smislu
pridobivanja moči in možnost povratne informa-
cije ter s tem preverjanja lastnega dela. Najpo-
membnejše pri supervizorju so ustrezna izobra-
zba, izkušnje in dajanje potrebne opore. Za naj-
manj pomembno pa imajo respondend sprejema-
nje odgovornosd za supervizantove odločitve.
Čeprav na tem centru nimajo dolgoletnih izkušenj
s supervizijo v instituciji, se zavedajo svoje
odgovornosti za obstoj in razvoj ugodnega vzdušja
na supervizijskih srečanjih. Temeljni pogoj za
uspešno supervizijo je po mnenju strokovnjakov
povezanost med delom in učenjem, saj v tem vidi-
jo bistvo procesa supervizije in eno njegovih glav-
nih poslanstev. Temu sledi usposobljen supervizor
in motiviran supervizant, saj menijo, da je brez
teh dveh pogojev vsakršna supervizija brez pome-
na. Supervizand pričakujejo, da je vodja supervi-
zijske skupine nekdo, ki je bolj izkušen in ima
več znanja od njih, saj le takemu zaupajo, da jim
bo sposoben dejansko reflektirad odnose in doga-
janja. Prav tako menijo, da supervizija, ki ni
pogojena z modvacijo posameznika (tako notra-
njo kot zunanjo) in je zgolj posledica predpisanih
norm, ni učinkovita. Sloga vodenja, ki prevladuje
na supervizijskih srečanjih, strokovni delavci tega
centra niso mogli povsem določno izbrad. Dobra
polovica se je nagibala k temu, da je bolj pedago-
ško-edukativni, preostali pa so ga označili kot sku-
pinskodinamičnega. Njihov izbor bi lahko inter-
predrali iz različnih zornih kotov - na primer,
ker nekateri med njimi nimajo veliko izkušenj s
supervizijo, je mogoče, da niso prepoznali vseh
značilnih elementov, ki določajo oba sloga. Mo-
goče je, da supervizor pri vodenju supervizijske
skupine uporablja kombinacijo obeh slogov in se
zaradi tega niso mogli odločiti; mogoče pa posa-
mezniki doživljajo isto prvino na različne načine
in so rezultati njihovih odgovorov subjektivna sta-
lišča. Vsekakor je zanimivo, da so bili dsd, ki so
označili slog vodenja skupine kot pedagoško-edu-
kativni, z vzdušjem skupine bolj zadovoljni kot
tisti, ki so opredelili slog vodenja skupine kot sku-
pinskodinamičen. Domnevam, da se tudi pri teh
strokovnjakih kaže potreba po bolj razvidni struk-
turi, kar omogoča lažjo orientacijo v supervizij-
skem procesu. Tisti strokovni delavci, ki so vzdušje
na supervizijski skupini označili kot pozitivno, so
zadovoljni tudi s samo supervizijsko skupino in
menijo, da pozitivno vpliva na njihovo življenje
in delo; drugi, ki so vzdušje označili kot negativno,
pa niso zadovoljni niti s supervizijsko skupino in
menijo, da jim ta oblika dela ne ustreza.
Razvojni dp supervizijske skupine se pojavlja
v urbanem okolju, kjer je velikost ustanove (CSD)
srednja. Izraženi sta želja po učenju in pridobi-
vanju novih znanj in velika potreba po podpori.
Slog vodenja supervizijske skupine vsebuje prvine
pedagoško-edukadvnega modela (55%) kot tudi
prvine skupinskodinamičnega modela (45%). Le
polovica strokovnjakov je zadovoljnih s supervi-
zijsko skupino, druga polovica pa meni, da ne
zazna posebnega učinka te skupine.
KOREKTURNI (KOREKCIJSKI) TIP
SUPERVIZIJSKE SKUPINE
Ta center za socialno delo sodi med manjše centre
za socialno delo pri nas. Sodelavci se med seboj
odlično poznajo, zelo pogosto pri reševanju
problemov uporabljajo timski pristop, kar ima
veliko prednost v pomagajočih poklicih; sodelavci
se med seboj tudi neformalno družijo, navkljub
271
DRAGANA GLIŠOVIČ MEGLIC
razlikam v starosti in stopnji izkušenosti. Center
je pripravljen sprejeti različne novosti, a kaže tudi
sposobnost izražanja kritičnosti. Skupinski cilj,
ki se jim zdi v procesu supervizije najpomembnej-
ši, je učenje supervizanta skoz izkušnjo in pod-
poro. Osebni cilji strokovnih delavcev centra so
predvsem, da bi jim supervizija dala napotke za
prakso. Želijo si tudi, da bi se »tržišče supervizije«
razširilo in razpolagalo z več usposobljenimi su-
pervizorji, saj bi tako imeli večjo izbiro supervizor-
jev in s tem večjo možnost, da bodo našli koga, ki
bo zadovoljil njihove potrebe. Glede temeljnih
pogojev za izvajanje uspešne supervizije menijo,
da bi lahko bili nekateri pogoji bolje zagotovljeni.
V procesu pogrešajo predvsem sistem in natančno
določen cilj. Ena izmed respondentk je dejala, da
bi si želela, da bi na superviziji sprejeli nekakšen
dogovor in razvili zaupanje, pomembna pa se ji
zdi tudi stalnost skupine (vedno isd udeleženci).
Včasih se ji zdi bolje, da ljudje niso iz istega kole-
ktiva. Udeležba na njihovi supervizijski skupini
je sicer obvezna, vendar se število navzočih stro-
kovnih delavcev od srečanja do srečanja spremin-
ja, in to strokovne delavke mod. Za vlogo super-
vizorja se jim zdi najpomembneje, da ima ustrez-
no izobrazbo in dovolj izkušenj, da sprejema
odgovornost za supervizantove odločitve ter da
je dosleden pri izvajanju in spoštovanju dogovorov
in discipline. Pomemben se jim zdi tudi zunanji
okvir supervizijskega srečanja, saj je treba dogaja-
nje orientacijsko osvediti, da postane razvidno,
tako da bi imeli strokovni delavci natančen pre-
gled nad celotnim postopkom, zlasd pa bi se zave-
dali, kje natančno v tem procesu so. Neprecenljivo
se jim zdi, da lahko supervizorju popolnoma zau-
pajo, da preverjajo svoje poglede s pogledi super-
vizorja in ostalimi člani ter da so s pomočjo super-
vizorja usmerjeni v iskanje novih rešitev. Za super-
vizijo odločilna temeljna pogoja sta motiviran
supervizant in usposobljen supervizor; strokovni
delavci menijo, da se brez tega supervizijska sre-
čanja spremenijo v monotone, brezcilje sestanke,
ki zgolj izpolnjujejo norme etičnega kodeksa.
Večina strokovnih delavcev na tem centru je
slog vodenja vodje supervizijske skupine označila
kot pedagoško-edukativnega. Tisti, za katere na
supervizijskih srečanjih prevladujejo elementi
pedagoško-edukativnega modela, so s prevladu-
jočim vzdušjem zadovoljni, čutijo, da imajo sre-
čanja določeno formo, znotraj katere se počutijo
dovolj varno, varno počutje pa omogoča tudi
orientacija v samem procesu. Če ne veš, kje si, se
ne moreš obvarovad nevarnosti, ker ne veš, od
kod bo prišla, kakšna bo, s kakšnimi sredstvi jo
lahko premagaš ipd. Tisd pa, ki menijo, da njihov
vodja na srečanjih uporablja prvine skupinsko-
dinamičnega modela, z vzdušjem niso zadovoljni.
Strokovni delavci, ki so bili zadovoljni z vzdušjem,
so bili zadovoljni tudi z obliko, sestavo in učinkom
supervizijske skupine. Strokovni delavci, ki z
vzdušjem na srečanjih niso bili zadovoljni, niso
pokazali zadovoljstva nid s supervizijsko skupino.
Menili so, da nima pozitivnega vpliva na njihovo
življenje, ne poklicnega ne zasebnega.
Korekturni (korekcijski) tip supervizijske sku-
pine se je vzpostavil v urbanem okolju, v manjši
ustanovi (CSD). Uporaba timskega pristopa pri
reševanju problemov je zelo pogosta, enako velika
naklonjenost k spremembam in novosdm. Med
sodelavci poteka iskrena, odprta komunikacija,
kaže pa se tudi velika potreba po strukturiranosd.
Prevladuje pedagoško-edukativni slog vodenja in
pretežno zadovoljstvo z vzdušjem in supervizijsko
skupino.
RAZISKOVALNO USMERJEN TIP
SUPERVIZIJSKE SKUPINE
Tudi ta center spada med manjše centre za social-
no delo, kjer se sodelavci med seboj dobro po-
znajo in tesno sodelujejo pri reševanju problemov.
Strokovni delavci so za najpomembnejše skupne
cilje, ki jih želijo uresničid v procesu supervizije,
na prvo mesto postavili podporo, saj menijo, da
pri takem delu (pomagajoči poklici) nujno potreb-
ujejo neke vrste oporo, potrditev, da delajo prav.
Podporo razumejo kot neke vrste semafor, ki jim
daje potrditev, jim pove, da lahko gredo naprej
po začrtani pod, jih pa tudi opozori, kdaj se je
bolje ustaviti in poiskati drugačno rešitev. Na
drugo mesto so postavili učenje supervizanta skoz
izkušnjo, saj menijo, da se največ naučijo prav iz
reševanja lastnih dilem in problemov. Šele takrat,
ko občutijo resnost situacije na svoji koži, se dejan-
sko spopadejo z iskanjem najboljše možne rešitve
in takrat se tudi največ naučijo. Zato so si za tretji
cilj, ki ga želijo kot skupina uresničid, izbrali »obli-
kovanje nove resničnosd«, kar razumejo kot soo-
čanje s stališči drugih članov skupine in s pomočjo
tega ustvarjanje nove slike o določeni situaciji. To
lahko pripelje k prestrukturiranju elementov v
brezizhodni problemski situaciji in k oblikovanju
nove zgodbe, nove resničnosd. Osebni cilji, o kate-
272
MODELI SUPERVIZIJE
rih si želijo, da bi se uresničevali med supervizij-
skim procesom, so novi uvidi v situacijo, podpora,
učenje učinkovite komunikacije, učenje skoz izku-
šnjo. Cilji se jim uresničujejo različno, večina jih
je z uresničevanjem osebnih ciljev zadovoljna, saj
pravijo, da se jim na posamezno srečanje uresniči
vsaj eno pričakovanje oziroma cilj. Tudi na tem
centru za socialno delo se osebni cilji prekrivajo
s cilji skupine, kar je način, da se izognejo razoča-
ranjem; tako s procesom največ pridobijo. Najpo-
membnejše za vlogo supervizorja je po njihovem
mnenju usposabljanje supervizantov za profesio-
nalne vloge, v čemer se zrcali njihova želja, da bi
izboljšali strokovnost. Sledi podpora in usmerje-
nost supervizorja v psihološko dogajanje med ude-
leženci. Prijetno preseneča, da se na svoji pod k
strokovnosd zavedajo pomena skupinske dinami-
ke, ki jo kot supervizijska skupina ustvarjajo, in
si želijo supervizorja, ki jim bo osvedil nezavedna
dogajanja in jim jih podal v obliki povratne infor-
macije. Za vlogo supervizanta se jim zdi napo-
membnejše to, da supervizorju popolnoma zaupa-
jo, saj si le tako lahko dovolijo odprto komunika-
cijo. Glede temeljnih pogojev pa se odgovori teh
strokovnih delavcev povsem ujemajo z odgovori
strokovnjakov prejšnjega centra. Menijo, da je
temeljni pogoj za uspešen supervizijski proces
povezava med delom in učenjem. Temu sledi
usposobljenost supervizorja in motiviranost
supervizanta. Način vodenja supervizijske skupi-
ne, ki ga ima njihov supervizor, so večinoma ozna-
čili kot skupinskodinamični, le nekateri so menili,
da je bolj pedagoško-edukativen. Z vzdušjem na
supervizijski skupini niso preveč zadovoljni (nega-
tivna korelacija), prav tako tudi niso zadovoljni s
supervizijsko skupino kot tako in ne vidijo bistve-
nih sprememb v svojem osebnem in strokovnem
življenju. Le nekateri so izjavili, da so s prevladu-
jočim vzdušjem na supervizijskih srečanjih zado-
voljni, in d opažajo pozitivne učinke supervizijske
skupine na svojem strokovnem ali osebnem po-
dročju.
Raziskovalno usmerjen tip supervizijske skupi-
ne se je vzpostavil v urbanem okolju, v manjši
ustanovi (CSD), kjer je pogosta uporaba dmskega
pristopa pri reševanju problemov. Zaznad je veli-
ko potrebo po podpori in orientaciji pri reševanju
problemov, pa tudi željo po kreativnem reševanju.
Prevladuje skupinskodinamični slog vodenja, s
tem pa je povezano pretežno nezadovoljstvo s pre-
vladujočim vzdušjem in supervizijsko skupino.
SKLEPI
Supervizija - pomen, oblike in etičnost. Vsi v razi-
skavo zajeti strokovnjaki so odgovorili, da si super-
vizijo razlagajo kot proces pomoči in podpore
strokovnjaku, vsi poznajo vse v vprašalniku našte-
te oblike strokovnih srečanj (supervizija, intervi-
zija, kolegij, dmsko delo, konzultacije) in vsi so
deležni supervizije v skupini. Vsi se tudi strinjajo,
da pri superviziji zadostuje splošni etični kodeks
socialnega varstva. Pri tej kategoriji so si strokov-
njaki enotni.
Pogoji supervizijskega procesa in zadovoljstvo
z njihovim uresničevanjem. Temeljni pogoji za
uspešno supervizijo so usposobljen supervizor,
povezava med delom in učenjem, motiviran
supervizant. Z izpolnjenostjo pogojev (najbolje
je poskrbljeno za primeren in privlačen prostor,
najslabše pa za nemoten potek supervizijskega
procesa) in s supervizijskim procesom je večina
respondentov zadovoljnih.
Pomembnosti v supervizijskem procesu. Naj-
pomembnejši element supervizijskega srečanja je
predstavitev in obravnava konkretnega primera,
takoj za tem pa sledita dogovor o vsebini srečanja
in kratka osveditev trenutne situacije. Temeljni
cilji skupine so trije: učenje supervizanta skoz iz-
kušnjo in refleksijo, kreativno reševanje proble-
mov, podpora. Osebni cilji so odvisni od posamez-
nika, večinoma pa se ujemajo s cilji skupine.
Struktura supervizijskega srečanja in vodenje.
Supervizijska srečanja se najpogosteje pojavljajo
v dveh oblikah: enkrat na mesec, navadno za dve
uri, ali enkrat na dva meseca za tri ure ali več.
Strokovni delavci zvečine ne prepoznavajo faz
supervizijskega procesa (navedenih v vprašalniku)
v celoti, ampak le deloma. Le strokovni delavci
enega CSD so metodo dela, ki jo uporabljajo v
supervizijskem procesu, imenovali »metoda inci-
denta«. Na vseh ostalih CSD metode dela ne mo-
rejo natančno poimenovad, strinjali pa so se, da
vodja supervizijske skupine uporablja bodisi prvi-
ne transakcijske terapije bodisi prvine realitetne
terapije.
Vloge v superviziji. Najpomembnejši za vlogo
supervizorja so po mnenju vprašanih ustrezna izo-
brazba in izkušnje, usposabljanje supervizantov
za profesionalne vloge in podpora. Supervizorja
najpogosteje doživljajo kot svetovalca, konzultan-
ta in učitelja. Za vlogo supervizanta je najpome-
mbnejše prevzemanje lastne odgovornosd za uče-
nje in vsebino supervizijskega procesa, popolno
273
DRAGANA GLIŠOVIČ MEGLIC
zaupanje supervizorju in usmerjenost k iskanju
novih možnosti in načinov reševanja problemov.
Dogajanje na supervizijskem srečanju. Na splo-
šno se strokovni delavci vseh petih CSD dobro
počutijo v supervizijski skupini, imajo občutek pri-
padnosd in sprejetosd in se medsebojno podpira-
jo. Odgovori kažejo, da se strokovni delavci največ
naučijo pri konkretnem reševanju problemov, pri
razvijanju empatije do drugih in pri sprejemanju
odločitev. Dogajanja na supervizijskem procesu
navadno ne dokumendrajo, evalvirajo pa večino-
ma ustno, s povratnimi informacijami.
Izkušnje s supervizijo in supervizijske veščine.
Dosedanje izkušnje s supervizijo se razlikujejo
in so odvisne od posameznika; enako supervizij-
ske veščine, katerih uporaba se zdi posameznikom
v supervizijskem procesu pomembna tako pri
drugih kot pri sebi.
Korekcija med vodenjem, vzdušjem in zadovolj-
stvom. Obstajata dva modela vodenja supervizij-
ske skupine. Eden se bolj nagiba k uporabi skupin-
skodinamičnih prvin (nedirektivni pristop), drugi
pa se bolj nagiba k uporabi pedagoško-edukativnih
elementov (direktivni pristop). Korekcije med
sklopom vodenja, vzdušja in zadovoljstva so nizke.
Kljub temu lahko rečemo, da sta se vzdušje, ki
prevladuje na supervizijskem srečanju, in zado-
voljstvo članov skupine s supervizijskimi srečanji
pokazala v določeni meri odvisna od načina vode-
nja supervizijske skupine. Rezultat, ki kaže, da
med slogom vodenja, prevladujočim vzdušjem
supervizijskih srečanj in z zadovoljstvom s samimi
srečanji ni jasne korelacije, lahko utemeljimo s
tem, da se strokovni delavci zavedajo, da je super-
vizija nepogrešljiva metoda dela v socialnem var-
stvu, zato so zadovoljni, da jim je ponujeno vsaj
nekaj.
Prakdčni sklepi pa so tile. Vodstva institucij bi
morala spodbujad strokovne delavce k vključe-
vanju v supervizijo, ki poteka izven njihovega de-
lovnega kolekdva. Vodstvo in drugi strokovni
delavci bi morali biti ozaveščeni o pomembnosti
in potrebnosd supervizijske metode, kar je naloga
strokovnih izobraževanj. Prav tako bi bilo treba
strokovne delavce v poklicih pomoči ali v poklicih
psihosocialne pomoči spodbujad k usposabljanju
za supervizorje in pridobitvi licence za opravljanje
te funkcije (naloga socialne zbornice). Evalvacija
supervizijskega procesa bi morala biti opravljena
tudi v obliki pisnih poročil. Na ta način bi se bolj
poglobili v proces in razmislili o tem, kaj so v njem
pridobili za svojo profesionalno vlogo in za oseb-
no rast. Tudi strokovni delavci bi morali imed
priložnost sodelovati pri izbiri supervizorja in s
tem odločati, v kakšen tip supervizije bodo vklju-
čeni, kar bi jim nedvomno pripomoglo k večjemu
zadovoljstvu. Proces supervizije na področju
socialnega varstva bi morali ves čas raziskovalno
spremljati, saj lahko le sprotna refleksija zagotovi
pravo smer dela.
OPOMBA
' Ker se raziskava osredotoča na sam proces supervizije, njegovo vsebino, kvaliteto in kvantiteto in
proučuje njegove razsežnosd, so imena v raziskavo vključenih centrov za socialno delo v pričujočem
prispevku irelevantna.
274
MODELI SUPERVIZIIE
LITERATURA
A. Kobolt (1994), Skupinska supervizija in supervizija delovne skupine oziroma dma. Socialno delo,
33,6:489-493.
R. Randall, J. Southgate (1998), Skupinska dinamika v skupnosti: Ni treba, da so vaši sestanki tako
neznosni. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
V. Miloševič Arnold, M. Vodeb Bonač, D. Erzar Metelko, M. Možina (1999), Supervizija - znanje
za ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije.
V. Miloševič (1994), Supervizija - metoda za profesionalce. Socialno delo, 33, 6: 475-487.
Zakon o socialnem varstvu (1992). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
S. ŽoRGA (1994). Model supervizije na področju pedagoških dejavnosd. Psihološka obzorja, 3, 3-4:
(157-169).
- (1996). Intervizija - možnost pospeševanja profesionalnega razvoja. Socialni izziv, 2: 87-95.
S. ŽoRGA, S. Tancig ( 1996), Izhodišča in program izobraževanja iz supervizije. Psihološka obzorja, 5,
2: (97-103).
275
Marko Mesec
E - SOCIALNO DELO
UVOD
Ena od pomembnih karakteristik interneta je, da
je socialno neodvisen medij, kjer razHke med
rasami, razrednimi sloji, ljudmi s posebnimi po-
trebami, ljudmi iz marginalnih skupin ipd. pri
komunikaciji in druženju niso ovira, tako kakor
so v realnem svetu. Na Internetu računalnik ni
močnejši od drugega računalnika, človek ni mo-
čnejši od drugega človeka. »Kdo si, je odvisno od
tega, kako se predstaviš prek tipkovnice« (Levine,
Baroudi 1994: 10). Dejavniki, kot so starost,
poklic, invalidnost, posebne potrebe, niso po-
sebna ovira, šteje samo to, kar napišeš.
Za socialne delavce in druge boedčne stroke
kjer koli na svetu internet omogoča dostop do
empiričnega in praktičnega znanja in izjemne mo-
žnosti za izmenjavo informacij. Poleg tega omo-
goča podporo uporabniku v času, ko večina so-
cialnih služb ni dostopna.
Uporaba interneta pa ima lahko tudi negativne
posledice. Včasih se ljudje predstavljajo za koga
drugega, anonimnost omogoča »e-napade« na po-
samezen e-naslov oz. e-uporabnika, obstaja mo-
žnost zavajanja, zlorabe medija (za kazniva deja-
nja, za propagandna gradiva organizacij, ki spod-
bujajo nestrpnost in netoleranco, itn.). Uporabnik
se mora zavedad, da vse, kar najde na Internetu,
ni nujno tudi dobro in kvalitetno.
Raziskave kažejo, da imajo dostop do informa-
cijske tehnologije zlasti ljudje z višjo izobrazbo in
več denarja. Marginalne skupine, socialno ogro-
ženi sloji, ki najbolj potrebujejo pomoč, imajo
manjše možnosd za dostop do informacijske
tehnologije. S časom se tudi ta razinerja obračajo
na bolje (v letu 2002 je v Sloveniji mobilne telefo-
ne uporabljalo več kakor milijon ljudi), še vedno
pa je treba za dostop do interneta imed svoj e-
račun, ki v večini primerov ni brezplačen.
Na Internetu se v diskusijskih skupinah na
določeno temo (npr. zlorabe otrok) velikokrat
srečajo sorodne stroke (socialni delavci, psihologi,
pedagogi idr.), ki vsak iz svojega zornega kota
opozorijo na problem in odpirajo nove možnosti
v procesu reševanja problemov. Tovrstna inter-
disciplinarnost je v vsakdanji praksi v realnem
svetu žal redkost, kar predstavlja za kvaliteto
storitve za uporabnika velik hendikep.
OBLIKE
VIRTUALNEGA KOMUNICIRANJA
Elektronska pošta (email) je najbolj razširjen na-
čin komuniciranja med uporabniki interneta. Pri
tem načinu gre običajno za komunikacijo eden z
enim oz. eden z več, redkeje pa tudi več z več.
Prednost elektronske pošte pred navadno pošto
je v hitrosti »dostave«, kar v praksi pomeni skoraj
sočasno komunikacijo med uporabniki, dostop-
nost do svojega poštnega e-nabiralnika kadar koli
in kjer koli, možnosti urejanja pošte po raznih
kriterijih in avtomadzacijo komunikacijskih pro-
cesov.
Poštni seznami (mailing lists) so seznami, ki
so vezani na določeno temo, na katero se lahko
naroči vsak uporabnik interneta. Pošto, ki prihaja
na poštni seznam, prejmejo vsi, ki so nanjo naro-
čeni. V tem primeru gre za komunikacijo več z
več z možnostjo aktivnega sodelovanja ali zgolj
opazovanja.
Novičarske skupine (newsgroups) so podobne
poštnim seznamom, le da se poslana sporočila
nahajajo na enem mestu, kamor se uporabnik
priključi po potrebi. Sporočila ne krožijo med
uporabniki avtomatsko kot pri poštnih seznamih,
ampak so na voljo, če jih potrebujemo. Novičarska
skupina je vezana na določeno temo. Tudi v tem
277
MARKO MESEC
primeru gre za obliko komunikacije več z več z
možnostjo aktivnega sodelovanja ali samo opa-
zovanja.
Forumi so posebna oblika novičarskih skupin,
ki ponujajo več oblik komuniciranja in izmenje-
vanja podatkov, npr. diskusijske skupine, knjižnice
datotek, konferenčne sobe ipd. V nekaterih prime-
rih je dostop do datotek mogoč samo s prijavo
uporabnika, brezplačno ali prod plačilu. Progra-
mi, ki upravljajo forume, ponavadi omogočajo
tudi vrsto drugih storitev: iskanje sporočil po ključ-
nih besedah, iskanje datotek, stadstične podatke
o obiskovalcih ipd.
Internetne ¡conference imajo zelo podobne last-
nosti kakor tiste v realnem svetu. Gre za pre-
davanje, kjer moderator napove govorce in smo
»odjemalci« pasivni udeleženci. Vse skupaj sprem-
ljamo na zaslonu, po koncu predavanja ponavadi
sledijo vprašanja, na katera govorci pozneje od-
govarjajo. Gre za vodeno obliko komunikacije z
omejenim trajanjem, kjer se moramo držad na-
vodil moderatorja. Konference imajo za udele-
žence ponavadi tudi omejeno število mest.
Video konference po Internetu omogočajo
udeležencem vizualni in zvočni stik s pomočjo
kamer, ki so postavljene v prostoru, kjer se
udeleženci nahajajo. Izmenjava informacij poteka
v realnem času, kvaliteta slike in zvoka pa je
odvisna od tehničnih možnosd.
IRC {internet relay chat) je podobna oblika
kakor konferenca, vendar komuniciranje med
uporabniki poteka v realnem času. IRC bi lahko
primerjali s telefonsko konferenco, le da poteka
v pisni obliki. Po navadi ni moderirana, tako da
lahko uporabniki diskudrajo v večji skupini ali
en drugega »povabijo« v privatno sobo na privat-
no debato. Oblikam komuniciranja prek konfe-
renc in IRC s skupno besedo rečemo tudi »chat«.
WWW {world wide web). Posredovanje infor-
macij v tekstovni in grafični obliki (html idr.), s
povečanjem hitrosd pretoka podatkov, pa vse bolj
interaktivni, multimedijski (tekst, grafika, zvok,
video ...) način predstavljanja podjetij, organizacij,
združenj, posameznikov ... Vse to se dogaja na
t. i. domačih straneh organizacije, ki lahko poleg
muldmedijskih predstavitev vključujejo tudi zgoraj
naštete oblike komunikacije. Naslov domače stra-
ni organizacije ima vsaj tako vrednost kot tele-
fonska številka.
WAP {wireless application protocol). Oblika in-
formacij in storitev, do katerih lahko uporabnik
dostopa preko mobilnega telefona. V primerjavi
z ostalimi oblikami komunikacije je treba pri WAP
in SMS načinu poudariti dejavnik časa in kraja,
saj večina uporabnikov svoje mobilne telefone,
»terminale«, ves čas nosi s seboj, zato uporabniki
lahko dostopajo in prejemajo informacije kjer koli
in kadar koli. Wap lahko primerjamo z www, saj
gre tudi tu za kombinacijo teksta in grafike na
sicer veliko manjših zaslonih, z manjšo ločljivostjo
in manjšo preglednostjo.
Tudi pri SMS je v ospredju dostopnost do
informacij prek mobilnega telefona kadar koli in
kjer koli. V primerjavi z wap gre tu le za tekstovno
obliko informacij s teoredčno neomejenim, prak-
dčno pa omejenim obsegom (do nekaj sto znakov
v enem sporočilu).
VIRTUALNA SKUPNOSTNA SKRB
Živimo v času družbenih sprememb, naše družbe-
no okolje se hitro in nezadržno spreminja, tra-
dicionalne oblike skupnega življenja zamenjujejo
nove oblike, ljudje vse manj časa živijo na istem
mestu, vrednote individualizma prevladujejo nad
vrednotami skupnosd, vrednote materialnega nad
duhovnimi, ljudje v dirki s časom izgubljajo sdk s
sočlovekom, slovenska mreža socialnih storitev
se vse bolj opira na storitve, ki izhajajo iz nerazvite
civilne družbe, za katero povrh vsega država nima
pravega posluha.
Raziskave kažejo (Elstad 1998; Wilkinson
1996; Wilkinson, Kawachi, Kennedy 1998), da
imajo ljudje z višjo stopnjo socialne aktivnosti in
z več posluha za socialne in skupnostne odnose
boljše psihofizično počutje ali, z drugimi beseda-
mi, bolj zdravo življenje. Paradoksno je, da neka-
teri koncepti razvoja in vpliva informacijske teh-
nologije govorijo o slabšem počutju ljudi, stresnih
situacijah, siromašenju našega socialnega okolja
in manjšanju naše družbene akdvnosd, medtem
ko se na drugi strani z globalizacijo odnosov že
kažejo nove oblike socialne povezanosd in mož-
nosd socialne pomoči.
Izraz »virtualna skupnostna skrb« označuje
on-line samopomočne skupine in on-line socialno
pomoč. Izraz je sestavljen iz pojmov virtualna
skupnost in skupnostna skrb.
Najpomembnejše vprašanje, ki se nam zastav-
lja, je, ali se virtualna komunikacija oz. virtualne
oblike skupnostne skrbi lahko primerjajo z real-
nimi oblikami (Kraut, Lundmark, Patterson, Kie-
sler, Mukopadhyay, Scheriis 1998; Rheingold
278
E - SOCIALNO DELO
1993; Wellman, Gulia 1999). Dejstvo je, da se
nove oblike komuniciranja vse bolj uveljavljajo in
da tako ali drugače vplivajo na kvaliteto življenja
ljudi (Spender 1995).
Nova dimenzija, ki jo mora socialna politika
upoštevati, je virtualna dimenzija. Odnos med
virtualnim in realnim svetom ter virtualno in
realno osebnostjo bo v prihodnosti predmet
nadaljnjih znanstvenih raziskav.
VIRTUALNE SAMOPOMOČNE SKUPINE
IN OBLIKE SOCIALNE POMOČI
V ZDA je računalniško podprta izmenjava podat-
kov, strokovnih mnenj, sodelovanje strokovnjakov
in laikov prek interneta že dobro uveljavljen način
komuniciranja (Ferguson 1996). Virtualna social-
na pomoč povezuje tehnološke, socialne in kultur-
ne imperativi in je skupek anonimnega, javnega,
podpornega in individualnega (Burrows, Netde-
ton, Pleace 2000).
Ljudje po vsem svetu, ki so aktivni v posamez-
nih virtualnih samopomočnih skupinah ali upo-
rabljajo storitve virtualne socialne pomoči, sestav-
ljajo virtualno skupnost. Število ljudi, ki dostopa
do informacij prek raznih oblik komuniciranja (e-
pošta, novičarske skupine ...), se iz dneva v dan
veča. Še večje ljudi, ki dogajanje samo spremljajo,
ne da bi se procesa sami aktivno udeleževali.
Nekateri podatki govorijo o razmerju 1:20 (Smith
1999). Dandanes je najbolj razširjen dostop do
informacij virtualnih samopomočnih skupin prek
uporabniških novičarskih skupin (usenet news
groups), takoj za tem pa prek internetnih domačih
strani organizacij, ki v taki obliki ponujajo svoje
storitve in informacije.
Virtualne oblike samopomočnih skupin in so-
cialne pomoči so nova oblika virtualnega prostora,
kjer v diskusijah o področjih socialne pomoči ena-
kovredno sodelujejo različni akterji: posamezniki,
prijatelji in družine, člani prostovoljskih organi-
zacij, strokovnjaki, predstavniki privatnega ter
predstavniki družbenega sektorja, raziskovalci,
študenti in drugi udeleženci.
Myrick in Sabella (1995) sta prikazala uporabo
e-pošte pri superviziji kot nadomestek za tradicio-
nalno obliko supervizije iz oči v oči. Opisala sta,
da je e-oblika komunikacije v superviziji udeležen-
cem prinesla občutek, da je skupina zmeraj do-
stopna in da lahko v njej kadar koli sodelujejo.
Prav tako člani skupine poročajo, da ima pisana
beseda močnejšo veljavo kot izgovorjena. Izgovor-
jene besede moramo obdržati v spominu in več-
krat se zgodi, da diskusija o določeni temi zgubi
rdečo nit, medtem ko lahko napisano sporočilo
pred pošiljanjem še enkrat pregledamo, prebere-
mo in pošljemo šele, ko smo zadovoljni. Napisana
beseda se s časom ne izgubi in jo lahko kadar koli
preberemo znova. Uporabnost gradiva v analiti-
čne namene je izjemna.
Avtorji na eni strani zagovarjajo tezo, da bodo
virtualni odnosi med ljudmi prevzeli vlogo odno-
sov iz realnega življenja, na drugi strani pa, da
nove oblike komuniciranja pomenijo več možnosd
navezovanja stikov, večjo svobodo posameznika
in dostopnost do vedno večjega števila socialnih
in emocionalnih virov in virov znanja.
Potreba po virtualnem povezovanju je v večji
meri prisotna pri ljudeh s posebnimi potrebami,
ki imajo težave z dostopnostjo socialnih storitev
in pridobivanjem informacij. Še posebej so pri-
merne za ljudi s fizičnimi in mentalnimi ovirano-
stmi, za ljudi s potrebo po visoki stopnji socialne
pomoči, dislociranih ljudi, ljudi z verbalno komu-
nikacijskimi oviranostmi ali ljudi z oviranostmi,
povezanimi s socializacijo (Finn 1999).
Socialni delavci naj bi se zavedali prednosd in
slabosd, ki jih ponujajo novi načini komunikacije
in vseh možnosti, ki so na razpolago.V bližnji pri-
hodnosti naj bi se v program usposabljanja za
socialno delo vključilo tudi področje »virtualno
socialno delo«, že uveljavljeni strokovnjaki pa naj
bi svoje bogato znanje in izkušnje ponujali tudi v
novi obliki, v virtualnem prostoru.
Pri sodelovanju strokovnjakov v diskusijskih
skupinah, njihovem prispevku in vplivu na sku-
pino pride do izraza znanje o skupinski dinamiki.
V Sloveniji tudi na področju virtualne skup-
nostne skrbi zaostajamo za državami z višjo stop-
njo organiziranosti socialne države in storitev so-
cialnih služb. Civilna družba se počasi razvija, s
pomočjo državnih subvencij, prispevkov gospo-
darstva, zlasti pa po zaslugi prostovoljcev že deluje
nekaj nevladnih organizacij, ki dopolnjujejo slo-
vensko mrežo socialnih storitev. V tem času je na
področju virtualne skupnostne skrbi in socialne
pomoči opazid večjo aktivnost na področju social-
nega dela z mladimi in dela na področju problema-
tike drog.
279
MARKO MESEC
SKLEP
Vpliv globalizacije odnosov, novi načini komuni-
ciranja, ki jih ponujajo nove tehnologije z Interne-
tom na čelu, vse to močno vpliva na človeka in
odnose med ljudmi. Virtualni prostor je realnost,
ki se je ne smemo izogibad, z njo se moramo so-
očid. le prostor, kjer že nastaja oblika virtualne
skupnosti in ki ponuja vrsto prednosd in novih
oblik socialne povezanosd, socialne pomoči. Vir-
tualna dimenzija je dimenzija, ki se ji socialna
polidka v 21. stoletju ne bo mogla izognid.
Glavna značilnost interneta iz perspektive so-
cialnega dela je, da je to socialno neodvisni medij,
v katerem vsi udeleženci enakopravno sodelujejo
v interaktivnih dogajanjih in kjer sdgme iz real-
nega sveta odpadejo. Virtualna skupnost ponuja
večjo izbiro možnosti navezovanja stikov, večjo
svobodo, dostopnost do vedno večjega števila so-
cialnih in emocionalnih virov in virov znanja.
Virtualna socialna pomoč je v prvi vrsd pridobitev
za ljudi s posebnimi potrebami, skupino, ki ji
pripadamo vsi, ko se v življenju srečamo z navidez
nepremostljivo oviro.
Novi termini, ki jih v prihodnosti ne bomo
mogli prezred, so: virtualna skupnost, virtualna
skupnostna skrb, virtualna socialna pomoč,
virtualno socialno delo in s tem nov profil strokov-
nega delavca na področju socialnega dela - vir-
tualni socialni delavec.
PRIMERI IZ PRAKSE
(INTERNETNI NASLOVI STORITEV,
POVEZANIH S SOCIALNIM DELOM)
http://www.drogart.org/
Drogart pokriva področje zmanjševanje škode na
področju plesnih in drugih drog.
http://www.ustanova-odsevseslisi.si/
Odsev se sliši; svetovanje o vseh vrstah odvisnosti
http://www.basw.co.uk/
Združenje socialnih delavcev (Velika Britanija)
http://www2.arnes.si/~osljpm2s/
Mladinski dom Jarše - predstavitvena stran in
svetovanje prek elektronske pošte.
http://med.over.net/
Forumi, povezani poleg medicinske tudi s socialno
problematiko.
280
E - SOCIALNO DELO
LITERATURA
Burrows, R., Nettleton, S., Pleace, N. (2000), Virtual Community Care? Social Policy and the
Emergence of Computer Mediated Social Support: Information Communication & Society. London:
Roudedge.
Elstad, J. L (1998), The Psycho-Social Perspective on Social Inequalides in Health, V: M. Bartley, D.
Blane, G. Davey-Smith (ur.). The Sociology of Health Inequality. Oxford: Blackwells, 731-753.
Ferguson, T. (1996), Health On-Line. Reading, Addison Welsey.
Finn, J. (1999), An exploradon of helping processes in an online self-help group focusing on issues of
disabihty. Health and Social Work, 24, 3: 220-231.
Kraut, R., Lundmark, V., Patterson, M., Kiesler, S., Mukopadhyay, T., Scherlis, W. (1998), Internet
paradox: A social technology that reduces social involvement and well-being? American Psychologist,
53,9: 1017-1031.
Levine, }., Baroudi, C. (1994), The internet for dummies. Foster City, CA: IDG Books Worldwide
(druga izdaja).
Myrick, R., Sabella, R. (1995), Cyberspace: New place counselor supervision. Elementary School
Guidance eS Counseling, 30, 35-44.
Rheingold, H. (1993), The Virtual Community, Reading, Addison Wesley.
Smith, M. A. (1999), Invisible crowds in cyberspace. V: Smith, M. A., Kollock, P. (ur.). Communities
in Cyberspace. London: Roudedge (195"219).
Spender, D. (1995), Nattering on the Net: Women, Powerand Cyberspace. Victoria, Australia: Spinifex
Press.
Wellman, B., Gulia, M. (1999), Virtual communities as communides: Net surfers don't ride alone. V:
Smith, M. A., Kollock, P. (ur.). Communities in Cyberspace. London: Routledge (163-190).
Wilkinson, R. G. (1996), Unhealthy Societies: The Afflictions of Inequality. London: Roudedge.
- (1998), Kawachi I, Kennedy В. Mortality, the social environment, crime and violence. Sociology of
Health and Illness, 20, 5: 578-597.
281
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
INDIVIDUALNI NAČRT KOT METODA DELA
V	začetku devetdesetih let so v slovenskem pro-
storu strokovni delavci začeli prepoznavad po-
trebo po tem, da bi ljudje, s katerimi delajo, ne
glede na to, kakšno oznako ali oviranost imajo,
prejeli podporo glede na svoje potrebe. Za dosego
tega cilja je bil potreben premik s skupine na posa-
meznika in, kar je ključno, preobrat miselnosd
strokovnih delavcev. Preobrat v smislu zavedanja,
da strokovni delavci niso dsd, ki najbolje vedo,
kaj je dobro za vsakogar. Raziskovalni socialni
delavci so pričeli številne pilotske projekte, v kate-
rih so iskali metode dela, ki bi omogočile pove-
čanje moči uporabnika in hkrati zmanjšala težo
birokracije. Leta 1994 so iz Velike Britanije pre-
nesli metodo načrta skrbi (danes jo imenujemo
individualni načrt), ki so jo glede na izkušnje dela
^ - našem prostoru dopolnili in poiskali vzvode za
njeno realizacijo. Metoda je postopoma našla svo-
je mesto v praksi socialnega dela. To lahko potr-
dimo z dejstvom, da so strokovni delavci, študentje
in uporabniki socialnih storitev po metodi indivi-
dualnega načrta v Sloveniji v zadnjih devetih ledh
izdelali že več kot 700 načrtov.
Kljub razmeroma kratkem obdobju implemen-
tacije metode pri nas je bila ta deležna številnih
sprememb, ki so bile posledica novih izkušenj in
znanj zapisovalcev. Vse dopolnitve so bile nareje-
ne predvsem z namenom, da metoda skoz celoten
proces načrtovanje zagotovi krepitev moči upora-
bnikov socialnih storitev.
V	nadaljevanju so predstavljene glavne spre-
membe, ki so prispevale k ohranjanju in krepitvi
moči uporabnikov pri izdelavi in implemetaciji
načrta. Med te spremembe sodijo preimenovanje,
način zapisa, opredelitev zapisovalcev metode in
pomen in definicija zaključka metode.
Prvič so se strokovni delavci seznanili z metodo
individualnega načrta pod imenom »načrt skrbi«.
Samo poimenovanje se je zdelo smiselno in je ob-
ljubljalo to, kar naj bi načrt vseboval - načrt orga-
nizacije skrbi, ki jo konkreten uporabnik potrebu-
je za uresničitev svojih ciljev. Poimenovanje ni bilo
naključno. Metoda je bila prenesena iz angleškega
prostora, kjer sta jo avtorja David in Althea Bran-
don (1994) imenovala care planning. Zaradi nav-
dušenja nad novim pristopom so izvajalci načrta
spregledali, da kljub novim pristopom pri delu
načrt še zmeraj vsebuje besedo skrb, torej kono-
tacijo, da je treba za nekoga skrbeti, in ponazarja
dejstvo, da posameznik nečesa ni sposoben nare-
did sam. To pomeni, da so bili uporabniki še ved-
no definirani kot ljudje, za katere je treba skrbed,
in torej niso bili enakovredni člani skupnosd.
Pobudo za spremembo preimenovanja so dali
uporabniki sami. V zahtevku za spremembo so
poudarili, da nočejo skrbi, ampak zahtevajo
pravico do dobrin, ki so namenjene vsem članom
družbe. Tako se je v letu 1998 začne uveljavljati
ime »individualni načrt za samostojno življenje«
(prim. Zaviršek, Zorn, Videmšek, 2001: 149).
Spremembi poimenovanja je sledila spremem-
ba v načinu zapisa metode. Pregled zapisov prvih
načrtov namreč kaže, da so bili načrtovalci tisti,
ki so sogovornika ocenjevali in ga poskušali pred-
staviti. To so primeri zapisov prvih načrtov:
Ana je zgovorna ženska. Pogosto sramežljivo
prekriva svoj obraz in si gre s prsti skozi lase,
ki so gosd, skodrani in temni. Srečali sva se
na njenen domu. S prijateljem, ki je komunalni
delavec v pokoju, stanuje v dvosobnem družbe-
nem stanovanju ...
Andrej je mlad mož, ki živi s svojo mamo
in bratom v lastniški hiši v Kranju. Je komuni-
kativen in zgovoren, pogovor pa pogosto pope-
stri s šalami...
Matej je simpatičen mož srednjih let, mo-
drih oči. Veliko se smeje. Njegov glas je tih in
prijeten. Spoznala sem ga skupaj z njegovo
leto in pol mlajšo sestro Darjo ...
Iz predstavljenih odlomkov vidimo, da so bili
načrti pisani v tretji osebi. Tak zapis predstavi
oceno, sodbo ali pogled strokovnih delavcev na
283
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
svoje sogovornike. Ni bilo mogoče ustvariti oko-
liščin, v katerih bi se sogovornik predstavil sam.
Načrtovalci niso čudli potrebe po spremembi
- zaradi dobrih izkušenj in ker so opdmisdčni
uvodni predstavitveni stavki pogosto vplivali na
to, da so se sogovorniki veselili ponovnih snidenj.
Vendar natančen opazovalec ne more spregledad,
da te sodbe strokovnih delavcev niso v skladu s
konceptom krepitve moči, ki naj bi mu načrt sledil.
Zaradi tega so se pojavile pobude v smislu spre-
membe zapisa. Danes se načrd zapisujejo v prvi
osebi. Pri tem je poseben pomen pridobil prav
prvi stavek, v katerem se sogovornik sam predsta-
vi. Tako v prvem stavku piše, denimo: »Sem dobra
gospodinja in vsa gospodinjska dela opravim
sama,« ali: »Sem Luka, diplomirani ekonomist,
ki obožuje naravo,« ali: »Rada klepetam in znam
prisluhnid ljudem.«
Namen spremembe v načinu zapisa je spodbu-
da sogovornikom, da razmišljajo o sebi kot o kom,
ki nekaj zna in zmore. Na ta način je omogočeno
iskanje drugih vlog, kijih imajo. Posamezniki sebe
tako ne vidijo samo kot subjekta s težavami v du-
ševnem zdravju, kot uživalca nedovoljenih drog
ali kot upokojenca, temveč zlasti kot posameznika,
ki ima darove in spretnosti.
Ob vzpostavitvi in implementaciji metode v
slovenski prostor so bili načrtovalci predvsem
strokovni delavci in zainteresirani študentje visoke
šole za socialno delo, ki so v okviru programa
TEMPUS pridobili izkušnje o izdelavi načrtov.
Osnovna ideja je bila prenos metode v slovenski
prostor in njena promocija med strokovne delavce.
Na začetku načrtovalcem ni bilo jasno, da je
lahko zapisovalec načrta tudi uporabnik sam, če
seveda tako želi. Praksa je pokazala, da lahko na
ta način ponudimo uporabnikom izbiro in jih opo-
gumljamo, da sami zapisujejo svoj načrt, tako pa
povečajo svoj nadzor nad celotnim postopkom
izdelave načrta.
Poleg definiranja, kdo bo načrt zapisal, se je
vedno pogosteje pojavljala ideja, da se tudi ljudem,
ki imajo izkušnjo izključenosti, ponudi možnost
izobraževanja o izdelavi individualnega načrta.
Danes so se strokovnim delavcem kot načrtoval-
cem pridružili tudi uporabniki socialnih storitev.
Med pomembne spremembe sodi tudi obrav-
nava pomena zaključka načrta. Prvi načrd so se
zaključevali z željami posameznika, ki so bile
zapisane v obliki priporočil. Danes so priporočila
zamenjali cilji, tem pa sledi izdelava stroškovnika,
opis implementacije ciljev in evalvacija. Po enem
letu sledi še revizija individualnega načrta.
Prav z vzpostavitvijo vzvodov za nadaljevanje
zapisanega načrta in posledično za njegovo rea-
liziranje je načrt oplemenid svoj namen. Zapis
individualnega načrta je tako samo začetek pro-
cesa načrtovanja uresničitve posameznikove vizije
in ciljev. Dejstvo je namreč, da sam zapis načrta
ne spremeni položaja uporabnikov. V primeru,
da zapisanemu načrtu ne sledi njegova izvedba,
nismo naredili nič. Brez implementacije načrta
in spremljanja njegovega uresničevanja uporab-
niki sicer pridobijo prijetno izkušnjo sodelovanja
z načrtovalci, vendar to ne pomeni spremembe
njegovega položaja in ne odpravi razlogov, ki so
ga privedli k odločitvi za sodelovanje pri zapisu
načrta. Še več, če načrt ostane zgolj pri zapisu, s
tem degradiramo vsa načela krepitve moči, ki smo
jim skozi načrt sledili.
Ne glede na spremembe, ki jih je bil načrt v
devedetnem obdobju deležen, je ostalo bistvo
načrtovanja premik moči od strokovnih delavcev
do uporabnikov socialnih storitev. Krepitev moči
v smislu prevzemanja vpliva nad svojim življenjem
ter nad celotnim procesom načrtovanja.
Krepitev moči omogoča uporabnikom spozna-
nje, da so njihove besede pomembne, da sami
vedo, kaj je najbolje zanje, in kar je najpomemb-
nejše, omogoča jim spoznanje, da tudi sami nekaj
znajo in zmorejo. Proces načrtovanja pa omogo-
ča, da imajo uporabniki nadzor in prevzamejo
vpliv na bistvena vprašanja o svojem življenju. Ta
vprašanja so: kje bom živel/a, kaj bom delal/a in
kdo me bo pri tem podpiral (Škerjanc 1996: 287).
Pri načrtovanju tako uporabniki prevzamejo
nadzor nad celotnim procesom. V okviru zapisa
individualnega načrta to pomeni, da uporabniki
povedo, kaj naj bo v načrtu zapisano, kje se želijo
srečevati, kaj so njihovi cilji. Načrtovalec jim je v
času zapisa samo v oporo in jim pomaga samo
toliko, kolikor uporabnik želi in potrebuje. Pri
izvajanju zastavljenih ciljev uporabniki izrazijo
svojo predstavo o izvedbi cilja, kdo naj jim pri
tem pomaga in kdo naj jih pri uresničevanju
podpira. Prav tako je z ocenjevanjem uresničenih
ciljev. Uporabnik uresničitev ciljev oceni na vred-
nostni lestvici. Tovrstno sodelovanje daje uporab-
nikom občutek, da je proces namenjen njim, hkra-
d pa jim omogoča uresničevanje in doseganje
ciljev in spretnosd, ki jih potrebujejo za čimbolj
samostojno življenje.
Petra Videmšek
284
INDIVIDUALNI NAČRT KOT METODA DELA
LITERATURA
D. Brandon, A. Brandon (1994): The Yin & Yang of Care Planning. Cambridge: Anglia Polytechnic
University Faculty of Health and Social work.
I. Škerianc (1996), Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo, 35, 4; 283-288
D. Zaviršek, J. Zorn, P. Videmšek (2002), Inovativne metode v socialnem delu: opolnomočenje ljudi,
ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
285
PRISTOP K MLADIM NA ULICI
Ulica kot prostor preživljanja prostega časa, kot
priložnost za oblikovanje identitete, kot možnost
za pridobivanje socialne moči..., ki otroke in mla-
dostnike usmerja na pot kriminalitete, je lahko
tudi prostor za vzpostavljanje in ohranjanje oseb-
nih odnosov - odnosov pomoči. Gre namreč za
okolje, v katerem se mladi čutijo varne, močne,
kjer niso uporabniki, ampak so protagonisti in s
tem bolj dojemljivi za procese spreminjanja.
Zelo pomemben element v tem procesu »po-
moči« (v smislu sodelovanja, dogovarjanja, skup-
nega spreminjanja) je pristop. Ta mora bid dovolj
zanimiv, odprt in predvsem prilagodljiv.
Skala - mladinska ulična vzgoja pristopa k mla-
dim, v njihovo življenjsko okolje (v našem primeru
gre predvsem za okolje ljubljanskih mestnih četrd
Fužine, Rakova Jelša in Nove Jarše ter celjskih in
cerkniških ulic) neposredno - z osebnim delom
na ulici in z mobilnim mladinskim centrom, ime-
novanim »Bus veselja«, in posredno s programi v
»Mladinskem centru 12-ka«.
Skala je organizacijska enota Zavoda Janeza
Smrekarja, ki uresničuje mladinsko ulično vzgojo.
Mladostniki, vodniki, prostovoljci, praktikanti,
animatorji in profesionalci si skupaj prizadevamo
za tak program, ki vpletenim omogoča celostni
razvoj.
Ciljna populacija našega dela so mladi, ki se
jih je dotaknil fenomen ulice, zaznamovani z ve-
denjskimi in socialnimi težavami ter z omejenimi
ali zapravljenimi možnostmi in priložnostmi pri
vključevanju v družbo.
Namen našega dela je najprej biti skupaj z mla-
dimi y njihovem okolju, to pomeni, na ulici. Ob
tem si prizadevamo razvijad osebne odnose zau-
panja (= odnose pomoči) za ustvarjanje varnega
prostora v prizadevanju za izhod iz začaranega
kroga ulice. Če pravimo, da je naše delo tudi skrb
za mladostnikov celosten razvoj, se nam zdi po-
membno dajad mladim možnost »protagonizma«.
Vodilo uličnega vzgojitelja (animatorja, kot mu
pravimo pri SKALI) pri njegovem delu je »dejavna
prisotnost« vseh vpletenih - tako animatorjev
kakor mladostnikov.
Program poteka vsak dan na lokaciji Ljubljana-
Fužine, namenjen je mladostnikom od 13. do 25.
leta starosti, ki preživljajo prosd čas na ulici. V
ospredju dela so animacija prostega časa (klepet,
družabne igre, športni turnirji, delavnice, izled
...), svetovanje in spremljanje mladostnikov v spe-
cializirane ustanove, ki delujejo na področju
zmanjševanja negativnih vplivov ulice ter pomoč
mladim pri vključevanju v procese izobraževanja
in zaposlovanja.
Program »Bus veselja« izvajamo na lokacijah
Rakova Jelša in Nove Jarše trikrat tedensko. Na-
menjen je mladostnikom, ki preživljajo prosd čas
na ulici brez nadzora staršev in želijo aktivno pre-
življati prosti čas v svojem okolju. Delo je (časov-
no) razdeljeno na tri faze: prvi del našega druže-
nja z mladostniki je namenjen učenju in pisanju
domačih nalog, drugi del družabnim igram in
delavnicam, tretji del pa neformalnemu pogovoru
z mladostniki in skupnem načrtovanju prihodnjih
aktivnosdh.
Program »Mladinskega centra 12-ka« poteka
vse leto vsak dan, razen ob nedeljah. Namenjen
je mladostnikom med 7. in 13. letom, ki imajo
učne in/ali socializacijske težave ali ki zaradi ne-
urejenih družinskih razmer, pomanjkanja ljubez-
ni, zavračanja družbe veliko svojega časa preživijo
na ulici, in dstim, ki iščejo in sprejemajo bolj ka-
kovosten način preživljanja prostega časa. Mlado-
stnikom ponujamo pomoč pri učenju in drugih
šolskih obveznostih, druženje s klepetom, igranje,
ustvarjalne delavnice, organizacijo raznih turni-
rjev (športnih), rekreacijo (npr. drsanje), izlete,
izhode (npr. ogled kino predstav, galerij).
Osebno spremljanje je namenjeno mladost-
nikom, ki so v naših programih in potrebujejo in-
dividualno pomoč, ali pa jih k nam zaradi njihovih
stisk in težav napotijo drugi (insdtucije, družina,
prijatelji...). Njihove težave in stiske se pogosto
izražajo kot navade, ki so škodljive okolju in/ali
287
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
lastnemu psihofizičnem zdravju (npr. težave zara-
di zasvojenosd), težave z nasiljem in drugimi ne-
sprejemljivimi oblikami vedenja, vpletenost v
manjša kriminalna dejanja, neuspeh na učnem
področju.
Za vključitev v program osebnega spremljanja
je potrebna mladostnikova odločitev, da spremeni
življenjske navade.
Delo s posameznikom vsebuje svetovanje, po-
moč pri uspešnem urejanju za življenje pomem-
bnih stvari (npr. dokončanje šole, iskanje zaposli-
tve, pomoč in motivacija za zdravljenje zasvojeno-
sd). Kadar je potrebno, v proces pomoči vpletemo
tudi družino mladostnika; pri tem največkrat de-
lujemo v sodelovanju s pristojnimi insdtucijami.
Program reintegracije je pomoč mladostnikom
in drugim, ki smo jih spremljali na pod uživanja
drog in v poskusih zdravljenja, oziroma pomoč
tisdm, ki so ravnokar uspešno zaključili program
zdravljenja odvisnosd in se znova odločajo za
življenje brez droge v svetu, ki ga poznajo le skozi
oči odvisnika.
Pri delu se srečujemo z mnogimi mladostniki
v starosd od 15 do 26 let (mlajši odrasli), ki so
zaradi različnih razlogov opusdli redne procese
šolanja in izobraževanja in so trenutno brez redne
zaposlitve. S programom »projektno učenje za
mlade« (PUM) omogočamo tem mladim pridobi-
vanje funkcionalnih znanj, ki razvijajo splošno
izobraženost, razgledanost in fleksibilnost mišlje-
nja, pridobivanje funkcionalnih spretnosd, prido-
bivanje pozitivnih izkušenj učenja, ki motivirajo
za nadaljevanje prekinjenega šolanja ali priprav-
ljajo zanj itn.
Dvakrat letno (med zimskimi in poletnimi po-
čitnicami) odpeljemo mladostnike, ki so vključeni
v naše programe, na večdnevni tabor. Gre za aktiv-
nost, pri kateri že od ideje in načrtovanja naprej
sodelujejo vsi udeleženci. Tako poleg protagoniz-
ma mladih v ospredje stopi še namen, omogočid
mladim, ki sicer nimajo te možnosd, prežived
nekaj dni izven mesta. Tabor poskuša sledid dina-
miki družinske skupnosti, v kateri 24 ur na dan
skupaj živimo, delamo, se pogovarjamo, sledimo
enakim pravilom ..., seveda vsak s svojo odgo-
vornostjo, primerno zrelosd posameznika.
Redno sodelujemo z institucijami, ki delujejo
na teritoriju »našega« dela, zlasti z namenom
celostne obravnave problematike posameznega
mladostnika in v smislu delitve dela med različ-
nimi nosilci - učna pomoč mladostniku, vzgojno
delo z mladostnikom, pomoč družini ... Na tak
način razvijamo mrežni sistem pomoči na teri-
toriju.
Skoz proces iskanja, odkrivanja in vzpostav-
ljanja modela uličnega dela smo pri SKALI izobli-
kovali nekakšen fazni pristop, ki je pripomogel k
večji preglednosti in jasnosti našega dela.
Začne se z vstopom v neformalno življenjsko
okolje mladih, ki je ponavadi zaznamovano z raz-
ličnostjo kulturnih, nazorskih, etničnih in verskih
svetov. Fazo vstopanja določajo: opazovanje teri-
torija in zbiranje informacij o njem, opazovanje
skupin in neformalnih vlog posameznikov v njih,
pozornost na položaj deklet v skupini, poslušanje
brez komentarjev in sodb, pozornost na interese
in probleme mladih.
V	fazi sovpletenosti se animator zave različ-
nosd, v katero je vpeto mladostnikovo življenje.
Metodo opredeljujejo te prvine: intenzivno zani-
manje za interese mladih, pridobivanje znanja s
področij njihovih interesov, zanimanje za življenje
mladih, za njihovo izobraževanje, njihove družine,
prijateljske skupine. Se posebej smo pozorni na
pobude, ki jih izražajo sami mladi.
»Fazo zadovoljevanja temeljnih duševnih po-
treb« opredeljujejo: krepitev močnih točk pri po-
samezniku, učenje socialnih veščin, vključevanje
mladih v načrtovanje in izvajanje dejavnosd, skup-
no preverjanje izvedenega programa. Gre za za-
dovoljevanje potreb po izkazovanju in prejemanju
ljubezni, varnosd, po uspehu, po spoštovanju in
priznavanju, po koristnosd, po osamosvajanju, po
disciplini in omejitvah, po tekmovanju, po dru-
ženju in osebnem času, po doživljanju radosti, po
vzoru, po vedoželjnosti itn.
»Pat položaj«, do katerega navadno pride v
odnosu z mladimi, narekuje fazo mirovanja, no-
vega razmisleka ter iskanja novih poti. To fazo
imenujemo faza mrtvega teka; od animatorja zah-
teva, da na novo načrtuje, poglobi in osmisli svojo
odločenost za to delo.
Metodološke prvine so: vztrajad v navzočnosd,
vzdrževad kvaliteten sdk z mladimi, zastavid mla-
dim osebna vprašanja, prosid mlade za pomoč.
V	fazi soočenja z resničnostjo prihajajo zaradi
poglobljenih odnosov na dan resnični problemi,
s katerimi se srečujejo mladi. Najpogosteje gre za
vprašanja zasvojenosti, nasilja, kriminala, neure-
jenih družinskih razmer in negotove prihodnosd.
Ob tem se odpirajo nove dileme in vprašanja z
jasno izraženo zahtevo po iskanju konkretnih od-
govorov in rešitev tudi na strukturni ravni: po-
govor o konkretnih težavah mladih, stik z družino
288
PRISTOP K MLADIM NA ULICI
mladih, navezava odnosov s prijatelji mladih, pri-
kaz drugačnega pogleda na življenje in vrednostni
sistem, vzpostavljanje socialne mreže, iskanje
celostnih rešitev.
O fazi odločitve govorimo, ko mladostnik sam
ali s pomočjo animatorjev sprejme odločitev za
novo postavitev svojega življenja. Animator mu
intenzivno pomaga pri odločitvi in konkretno pri
izstopanju z ulice; spremlja ga v strokovne insti-
tucije (informiranje o izobraževanju, zdravljenju)
in skoz proces reintegracije.
O »fazi protagonizma« govorimo, ko posamez-
ni mladostniki, uporabniki Skalinih programov,
prevzamejo določene odgovornosti pri delu v pro-
gramih Skale - npr. vodenje skupin in posamez-
nih manjših akcij (pri športnih turnirjih, taborih).
Imenujemo jih »vodniki«. Ob koncu te faze se
lahko priključijo k Skali kot animatorji.
Mladinsko ulično delo ni le projekt, ki bi ga
Skala oblikovala in izvedla, pač pa za proces, ki
se je začel z izhodi skupine navdušenja polnih
študentov in dijakov nekajkrat tedensko med
stolpnice Novih Jarš, in razširil v sistematično
zastavljeno, vsakodnevno prisotnost na ulicah več
ljubljanski naselij. Z nekaterimi programi (Bus
Veselja, osebno spremljanje. Skala - PUM) pa je
program Skale tudi presegel ulice naše metropole.
Ksenija Možina
289
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj, Simona Smolej
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO
ZA NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH
Zagotavljanje enakih možnosti je osnova za spre-
jemanje ukrepov, ki omogočajo neodvisnost ljudi
z različnimi hendikepi. V evropskem prostoru so
se skladno z načelom enakih možnosd ob koncu
80-ih let začele pojavljad vse glasnejše zahteve
po neodvisnem življenju hendikepiranih. Temelj-
na ideja je omogočanje življenja v običajnem oko-
lju, a ne na osnovi brezplačne pomoči družinskih
članov, temveč na osnovi financiranja osebnih asis-
tentk in asistentov, ki z različnimi oblikami pomoči
hendikepiranim omogočajo kar se da običajno
življenje.
Osebna asistenca je sredstvo za doseganje ne-
odvisnega in kvalitetnejšega življenja hendikepi-
ranih, neodvisnega tako od insdtucionalnih pravil
kakor tudi od pomoči družinskih članov. )e oblika
pomoči, ki pokriva vsa področja življenja in je
prilagojena potrebam, željam in življenjskemu
slogu vsake uporabnice in vsakega uporabnika
posebej. Ne sme bid omejena zgolj na specifično
populacijo hendikepiranih. Namen prispevka je
torej predstavid osebno asistenco kot eno moder-
nejših, inovativnejših metod socialnega dela, ki
omogoča neodvisno življenje uporabnic in upora-
bnikov, njihovo participacijo, normalizacijo, de-
sdgmatizacijo in emancipacijo.
V prispevku bodo v prvem delu predstavljene
ideje neodvisnega življenja hendikepiranih in s
tem povezane osebne asistence. V drugem delu
bo predstavljen švedski primer urejanja neodvis-
nega življenja in osebne asistence, ki se najbolj
približa idealnemu modelu osebne asistence, nato
pa bosta opisana primera ureditve osebne asisten-
ce v Veliki Britaniji in na Slovaškem. Zadnji del
prispevka bo obsegal pregled nekaterih zakonsko
določenih oblik pomoči hendikepiranim v Slove-
niji, ki so vsaj v določenih točkah primerljive z
značilnostmi osebne asistence, sklepni del pa bo
namenjen našim vizijam o urejanju osebne asis-
tence v slovenskem prostoru.
TEORETSKA IZHODIŠČA
Pri pregledu teoretskih prispevkov, zakonskih
določil in diskusij, ki obravnavajo različne vidike
hendikepiranosti, naletimo na terminološko nes-
kladje. Tako v terminološkem slovarju za področje
socialnega dela angleški izraz handicap označuje
poškodovanost, oviranost ali nezmožnost in ga
večina oseb z različnimi oviranostmi zavrača kot
izraz, ki ima negativno in slabšalno konotacijo
ter upošteva le medicinski vidik. Svetovna zdrav-
stvena organizacija opredeli handicap kot izraz,
ki označuje nezmožnost kot posledico določene
poškodovanosti ali oviranosti, ki postavlja osebo
na določeno pozicijo. V okviru anddiskrimina-
torne prakse naj bi se terminu handicap izogibali
(Thomas, Pierson 1995: 165-166). Slovenska za-
konodaja uporablja termin invalidnost, na drugi
strani pa slovenski strokovnjaki s področja social-
nega dela opozarjajo na neustreznost rabe izraza
invalidnost in zagovarjajo rabo izraza hendikep.
Darja Zaviršek pojasnjuje razliko takole: pri inva-
lidnosti, ki je lahko prirojena ali pridobljena, se
osredotočamo na telesne in duševne poškodova-
nosd in oviranosd osebe, pri tem pa zanemarimo
enako pomembne in še bolj določujoče družbene
odzive nanje. Termin hendikep pa upošteva oboje,
saj vključuje tudi družbene prikrajšanosd, diskri-
miniranost osebe v vsakdanjem življenju (Zaviršek
2000: 7-8). Uporaba terminologije, ki se nanaša
Prispevek je nastal na podlagi študije, ki jo je po naročilu ministrstva za delo, družino in socialne
zadeve izvedel Inšdtut RS za socialno varstvo (Kobal, Žakelj, Smolej 2004).
291
BARBARA KOBAL, TJAŠA ZAKELÍ, SIMONA SMOLLI
na ljudi z različnimi oviranostmi, torej ni enotna,
oziroma je pomen termina hendikep v drugačnem
kulturnem okolju lahko tudi nasproten. Če naj bi
v tujini imel celo diskriminatoren značaj, v sloven-
skem prostoru pogosto poudarjajo, da nadgrajuje
pojem »invalidnost«, saj naj bi upošteval tudi dru-
žbeno prikrajšanost osebe. Skladno s tem smo se
odločili za uporabo termina hendikep.
Življenje hendikepiranih oseb je bilo vrsto let
omejeno na bivanje v izvornih družinah ali na
insdtucionalno oskrbo, ki v prvem primeru pome-
ni odvisnost posameznika od družinskih članov,
v drugem pa determiniranost s togimi insdtucio-
nalnimi pravili. S trendom deinsdtucionalizacije
so se začele oblikovati stanovanjske skupine in
bivanjske skupnosd, ki poskušajo upoštevad spe-
cifične posameznikove potrebe in preseči institu-
cionalno uniformnost. Zahteve po neodvisnem
življenju hendikepiranih so postale vse glasnejše;
poglavitna med njimi se je v mnogih državah na-
našala na omogočanje življenja v običajnem okolju
na osnovi osebne asistence. To hendikepiranim
zagotavlja izbiro, ki se drugim ljudem zdi samo-
umevna, na primer odraščanje v lastni družini,
udeležbo v običajnih šolskih programih, ustrezno
zaposlitev, enake možnosti za kvalitetno preživlja-
nje prostega časa ipd. Enake pravice in možnosti
izbire so prvi pogoj za emancipacijo na vseh pod-
ročjih, tako znotraj zasebne sfere kakor tudi v sferi
javnosd.
Glavna ideja osebne asistence je prilagoditev
storitev individualnim potrebam uporabnice oz.
uporabnika, njenim oz. njegovim sposobnostim,
življenjskim razmeram in pričakovanjem. Uporab-
nica oz. uporabnik ima največji možni nadzor nad
organizacijo storitev, izvajalcem, nalogami in nad
časom, načinom in krajem izvajanja storitve. Upo-
rabnica oz. uporabnik sam izbere, usposobi, nad-
zoruje, načrtuje in tudi odpusti svojo pomočnico
oz. pomočnika. Če pa uporabnici oz. uporabniku
intelektualne zmožnosd tega ne dopuščajo, je
potrebna pomoč tretje osebe (Ratzka 2003).
Kot primer nacionalne polidke osebne asisten-
ce, ki izpolnjuje kriterije idealne sheme, največ-
krat navajajo švedsko ureditev. Idealni koncept
nacionalne politike osebne asistence, ki ga je
oblikoval Adolf Ratzka, naj bi sledil tem kriterijem:
•	asistenca mora omogočati geografsko in
socialno mobilnosti
•	upravičenost do financiranja osebne asis-
tence mora biti neodvisna od posameznikovega
finančnega položaja
•	za celoten obseg osebne asistence mora
obstajati enoten nacionalni vir financiranja
•	potrebe asistence morajo biti izražene v
povprečnem tedenskem številu ur asistence
•	ocena potreb naj pokriva vse potrebe upo-
rabnice oz. uporabnika na vseh področjih življenja
•	za osebno asistenco mora obstajati nepo-
sredno financiranje, ki pokriva vse stroške, za
uporabo teh sredstev pa naj bodo odgovorni upo-
rabnice in uporabniki sami (Ratzka 2004a).
Financiranje osebne asistence poteka na dva
načina, neposredno ali posredno. Neposredno
financiranje pomeni, da lokalna skupnost nameni
uporabnici oz. uporabniku denar ali vaučer, s
katerim lahko sam/a zaposli osebno asistentko
ali osebnega asistenta, po sistemu posrednega
financiranja pa osebno asistentko oz. osebnega
asistenta plačuje socialna služba (Zaviršek, Zorn,
Videmšek 2001: 203).
Pri pregledu dostopne literature ugotavljamo,
da je osebna asistenca uzakonjena v relativno maj-
hnem številu držav. Vse pogosteje je zakonsko
določeno neposredno financiranje socialnovarst-
venih storitev, ki v določenih primerih omogoča
tudi plačevanje storitev osebne asistence. Po mne-
nju Helen Spandler (2004) so se neposredna pla-
čila razvila na podlagi filozofije neodvisnega
življenja, socialnega modela prizadetosd in kridke
zdravstvenega modela invalidnosd. Zahteva po
neposrednem plačilu se je razvila pravzaprav med
urejanjem osebne asistence, saj uveljavljanje nepo-
srednega plačila omogoča, da upravičenci sami
zaposlijo osebno asistentko oz. asistenta (Spand-
ler 2004: 188-189).
POJEM NEODVISNO ŽIVLJENJE IN
UREDITEV OSEBNE ASISTENCE
V IZBRANIH EVROPSKIH DRŽAVAH
Pri pregledu se pokaže, da so ureditve osebne
asistence po posameznih državah razmeroma
raznolike, kar se kaže v določanju upravičencev
glede na vrsto hendikepa, v deležu kritja stroškov,
v (ne)odvisnosd financiranja od finančnega stanja
uporabnice oz. uporabnika ter v tem, kdo (država
ali lokalna skupnost) je pristojen za zagotavljanje
osebne asistence. Na drugi strani pa skupne točke
obsegajo možnost neposrednega financiranja in
odločujočo vlogo uporabnice oz. uporabnika pri
izbiri, izobraževanju in nadzoru asistentke oz.
asistenta.
292
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO ZA NEODVISNO ŽIVLIENIE HENDIKEPIRANIH
SVEDSKA
Švedska ureditev osebne asistence velja za naj-
boljšo uveljavljeno obliko osebne asistence in jo
radi dajejo za zgled državam, ki to politiko šele
oblikujejo. Zakon, ki opredeljuje osebno asisten-
co, je stopil v veljavo 1. 1. 1994 (Swedish Code of
Statuses SPS 1993).
Upravičenci do nadomestila za osebno asis-
tenco so osebe, mlajše od 65 let, ki imajo za osnov-
ne vsakodnevne akdvnosti v povprečju potrebo
po asistenci več kot 20 ur tedensko in spadajo v
katero od naslednjih kategorij:
•	mentalno zaostale osebe in avtisti
•	osebe z znatnimi in trajnimi poškodbami
možganov, ki so nastale v odraslosti kot posledica
zunanje sile ali bolezni
•	osebe, ki imajo trajne fizične ali mentalne
funkcionalne poškodbe, ki niso posledica staranja,
če te poškodbe povzročajo znatne težave v vsak-
danjem življenju in je njihova posledica eksten-
zivna potreba po podpori in praktični pomoči
drugih.
Izvajanje zakona financira švedski sklad za
nacionalno socialno zavarovanje. Zakonske dolo-
čbe se vršijo prek regionalnih uradov nacional-
nega sklada za zavarovanje pod nadzorom uprave
za nacionalno socialno zavarovanje. Stroške prvih
20 ur asistence tedensko financirajo lokalne obla-
sd, ostalo pa se financira iz državnega proračuna.
Za plačilo osebne asistence se uporablja model
neposrednega financiranja. Sredstva za plačilo
osebne asistence, katerih višina je odvisna od šte-
vila odobrenih ur asistence, nakazujejo uporabni-
cam in uporabnikom enkrat mesečno, vnaprej,
na podlagi uporabnikovega mesečnega poročila
o izvajanju osebne asistence. Nadomesdlo ni od-
visno od prejemnikovih dohodkov ali dohodkov
njegove družine. Povprečno urno postavko, ki jo
sklad za socialno zavarovanje plača uporabnicam
in uporabnikom v naslednjem letu, vsako leto
določi vlada. Za leto 2004 je vlada določila urno
postavko 203 kron, kar je približno 5.075 tolarjev.
Potrebno število ur osebne asistence oceni
strokovni delavec urada za socialno zavarovanje,
ki vsaki dve led ponovi postopek. Če se uporabnici
oz. uporabniku spremeni situacija, lahko kadar
koli zaprosi za ponovno oceno. Na oceno potreb-
nih tedenskih ur asistence se lahko pritoži, najprej
na lokalni urad za socialno zavarovanje, nato na
upravno sodišče.
Decembra 2003 je na Švedskem prejemalo
plačila za osebno asistenco približno 11.000 oseb,
to je 0,12% prebivalstva Švedske.
Osebne asistentke in osebni asistend na Šved-
skem ne potrebujejo posebne izobrazbe, od delo-
dajalca pa je odvisno, ali od zaposlenih zahteva
obiskovanje posebnih tečajev in izobraževanja, ki
se financira iz proračuna uporabnic in uporabni-
kov. Uporabnice in uporabniki lahko izberejo sto-
ritve katerega koli ponudnika, ali pa asistentko
oz. asistenta zaposlijo sami. V približno 67% pri-
merov asistentke in asistente zaposlujejo lokalne
oblasti, 15% jih zaposlujejo privatna podjetja in
prav toliko združenja uporabnikov, le v približno
3% primerov pa jih zaposlujejo uporabniki sami.
Ožja sorodnica ali sorodnik uporabnice oz. upo-
rabnika se ne more zaposlid kot osebna asistentka
oz. asistent. Osebno asistenco lahko sicer izvaja
vsakdo, ki je zaposlen pri ponudniku storitev
osebne asistence. O ustreznosd asistentk in asis-
tentov lahko razsoja le uporabnica oz. uporabnik.
Prednostne rešitve švedskega modela so:
•	neodvisnost od dohodka uporabnice oz.
uporabnika ali njene oz. njegove družine, kar
spodbuja uporabnice in uporabnike k iskanju
plačanega dela
•	polno kritje stroškov, kar odpravlja odvis-
nost od nadomestnega financiranja
•	kritje administrativnih stroškov
•	vnaprejšnje financiranje, ki uporabnicam in
uporabnikom omogoča gibanje po državi, poto-
vanja v tujino in do 6 mesecev trajajoče bivanje v
tujini (plačilo asistence je med tem zagotovljeno)
•	fleksibilnost uporabnic in uporabnikov pri
izbiranju ponudnikov storitev osebne asistence,
kar povečuje konkurenčnost ponudnikov in pri-
speva k večji kvaliteti storitev
•	poklicni profil osebnega asistenta ni pogojen
nid z izobrazbo nid s starostjo
•	fleksibilno razporejanje odobrenih ur oseb-
ne asistence
•	letno določanje urne postavke, ki se uskla-
juje z rastjo plač.
Z novo zakonsko ureditvijo je bilo odpravljeno
plačilo osebne asistence učenkam in učencem v
šoli, s čimer se je pristojnost za organiziranje in
financiranje osebne asistence prenesla na šole.
Pomanjkljivost ureditve je tudi (za švedske razme-
re) nizka urna postavka, zaradi katere uporabnice
in uporabniki asistentkam in asistentom ne
morejo ponudid plač, ki bi bile konkurenčne s
plačami drugih storitvenih služb. Vse več uporab-
nic in uporabnikov zaradi težav s pridobivanjem
293
BARBARA KOBAL, TJAŠA ZAKELÍ, SIMONA SMOLLI
zadostnega števila asistentk in asistentov ne izrabi
vseh odobrenih ur asistence, zato morajo vračad
denar. Presežka ne morejo preusmeriti v višje
plače asistentk in asistentov.
VELIKA BRITANIJA
Nacionalni zdravstveni sistem in zakon o skup-
nostni skrbi iz leta 1993 sta pooblastila lokalne
oblasti za identificiranje in oceno potreb oskrbe
in za zagotavljanje in nadzor varstva hendikepi-
ranih. Lokalne oblasti so dobile tudi nalogo, da
skupaj z oskrbovalkami oz. oskrbovalci in uporab-
nicami oz. uporabniki storitev izvajajo načrtova-
nje in svetovanje, ki se nanaša na storitve pomoči.
Z uredbami zakona iz leta 1997 je bila lokalnim
oblasdm dodeljena možnost za uvajanje sistema
neposrednih plačil (Nolan, Regan 2003:36). Apri-
la 2003 pa je stopil v veljavo nov zakon, ki lokalne
oblasd obvezuje, da uporabnicam in uporabnikom
omogočijo plačilo osebne asistence v obliki nepo-
srednega financiranja (DoH 2001 a, 2002 v: Span-
dler 2004: 189).
Osnovni kriterij upravičenosd do osebne asis-
tence je, da ima oseba potrebo po storitvah skup-
nostne skrbi ter da je pripravljena in sposobna
vodid osebno asistenco, ki vključuje osebno po-
moč in pomoč v gospodinjstvu (HELIOS II 1996).
Sprva je bila osebna asistenca namenjena pred-
vsem odraslim osebam s telesnim hendikepom.
Z implementacijo zakona o obveznosd neposred-
nega plačila (april 2003) pa se je upravičenost
do neposrednega financiranja razširila tudi na
ostarele, oseoe s težavami pri učenju, osebe z
duševnimi motnjami in na mlajše hendikepirane
(Spandler 2004: 189).
Storitve, ki omogočajo neodvisno življenje, v
Veliki Britaniji podpira sklad za neodvisno življe-
nje. Država ne zagotavlja kritja vseh stroškov oseb-
ne asistence, višina nadomestil pa je odvisna od
finančnega položaja uporabnice oz. uporabnika.
Neposredna plačila, ki se izvajajo prek lokalnih
oddelkov socialnih služb, so lahko nadomesdla
za kakršno koli storitev skupnostne skrbi, izjema
je le permanentna stanovanjska oskrba (Nolan,
Regan 2003: 36).
Oceno potreb po navadi izvrši upraviteljica oz.
upravitelj skrbi. Najboljše sheme omogočajo, da
uporabnica oz. uporabnik sam oceni svoje potre-
be in o njih nato razpravlja z upraviteljico oz. upra-
viteljem skrbi. Uporabnica oz. uporabnik se pri
oceni svojih potreb posvetuje z raznimi organiza-
cijami (HELIOS II 1996).
Osebne asistence ne morejo izvajad ožji dru-
žinski člani, ki živijo na naslovu uporabnice oz.
uporabnika (Giudance notes for the 93 fund and
extension fund 2000).
Izobraževanje osebnih asistentk in asistentov
ponavadi izvajajo uporabnice in uporabniki sami
ali pa agencije, ki jih zaposlujejo. Osebne asistent-
ke in asistend delajo na osnovi pisne pogodbe, ki
določa število tedenskih delovnih ur, plačilno sto-
pnjo, dovoljen dopust ipd. (HELIOS II 1996).
Med negadvnimi vidiki ureditve bi veljalo po-
udarid, da se marsikateri uporabnici oz. uporabni-
ku ne zdi smiselno sprejeti zaposlitve, ker se z
zaposlitvijo zmanjša delež, ki ji oz. mu ga za
plačilo osebne asistence nameni država oz. sklad
za neodvisno življenje (Personal assistance users
and work 1998).
SLOVAŠKA
Leta 1997 so na Slovaškem začeli dva pilotska
projekta, namenjena neodvisnemu življenju hen-
dikepiranih. Financiral ju je program Phare, izva-
jala pa sta se pod okriljem inštituta za neodvisno
življenje. Prvi program je bil program osebne asi-
stence, z drugim pa so poskušali uvesti hendike-
piranim prilagojena taksi vozila, za katera so bili
uporabnicam in uporabnikom na voljo vaučerji.
Na podlagi teh dveh projektov je bil sprejet kon-
cept osebne asistence, in tako je leta 1999 stopil
v veljavo zakon, ki ureja neposredno financiranje
osebne asistence in transporta, subvencioniranje
nakupa in vzdrževanja posebnih medicinskih pri-
pomočkov, nakupa avtomobila, adaptacije bival-
nih prostorov in nadomestil za izredne stroške
za življenje s hendikepom (Brichtová 1998).
Pri oblikovanju zakona o osebni asistenci in
uvajanju neposrednega financiranja osebne asis-
tence so se Slovaki zgledovali predvsem po šved-
ski ureditvi. Eden izmed najpomembnejših argu-
mentov za uvedbo neposrednega financiranja je
bilo prepričanje, da je ta oblika večinoma cenejša
in učinkovitejša od klasičnih modelov financi-
ranja.
Upravičenci do nadomesdla za osebno asisten-
co so vse državljanke in državljani z različnimi
oblikami hendikepa. Lahko kombinirajo osebno
asistenco z različnimi socialnovarstvenimi storit-
vami, kot so npr. pomoč na domu in dnevni centri.
294
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO ZA NEODVISNO ŽIVLIENIE HENDIKEPIRANIH
Višina mesečnega nadomestila se oblikuje glede
na odobreno število ur osebne asistence, ki obsega
do 24 ur na dan. Višina nadomestil je odvisna od
trenutnih prihodkov in premoženja upravičenke
oz. upravičenca.
Osebno asistentko oz. asistenta lahko uporab-
nica oz. uporabnik poišče samostojno ali s pomo-
čjo uporabniškega združenja. Uporabnica oz.
uporabnik z izbrano osebno asistentko oz. asisten-
tom sklene pogodbo, ki opredeljuje, kakšne so
dolžnosd in pravice osebne asistentke oz. asisten-
ta, katere storitve se bodo izvajale v okviru osebne
asistence, kje in kako pogosto. Osebna asistentka
oz. asistent je lahko vsaka oseba, starejša od 18
let, izjema so le starši hendikepiranih otrok, starih
od 7 do 18 let, ki ne smejo bid njihovi osebni
asistend.
Med slovaškega modela velja poudarid, da
upošteva potrebe in želje uporabnice oz. uporab-
nika ter omogoča izbira in kombiniranje med ne-
posrednim financiranjem storitev osebne asisten-
ce in storitvami, ki jih zagotavlja država. Negativni
vidiki te ureditve pa so odvisnost višine nadomesdl
od finančne situacije uporabnice oz. uporabnika,
le delno kritje stroškov in nizka nadomesdla.
NEODVISNO ŽIVLIENJE
HENDIKEPIRANIH V SLOVENIJI?
V skladu z veljavno zakonodajo so hendikepirani
pri nas upravičeni do več oblik socialnovarstvenih
storitev. Socialnovarstvene storitve, katerih na-
men je odpravljanje in ublažitev socialnih sdsk in
težav, obsegajo aktivnosd in pomoč za samopo-
moč posamezniku, družini in skupinam prebival-
stva (zakon o socialnem varstvu. Ur. 1. RS 54/92,
36/04). Za izveninsdtucionalno varstvo hendike-
piranih oseb v smislu krepitve neodvisnega življe-
nja se zdijo pomembne zlasti storitve »pomoč
družini«. Pomoč družini, ki je vezana na zakon o
socialnem varstvu (Ur. 1. RS 54/92, 36/04) in na
pravilnik o standardih in normativih socialnovarst-
venih storitev (Ur. 1. RS 52/95, 127/03), obsega
tele vrste pomoči:
•	pomoč za dom, ki obsega strokovno sveto-
vanje, pomoč pri urejanju odnosov med družinski-
mi člani, skrb za otroke in usposabljanje družine
za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju
•	pomoč na domu, ki obsega socialno oskrbo
upravičenca v primeru hendikepa, starosti in v
drugih primerih, ko lahko socialna oskrba na
domu nadomesd insdtucionalno varstvo in mobil-
no pomoč, s katero je osebam z motnjami v dušev-
nem in telesnem razvoju zagotavljena strokovna
obravnava na domu
• socialni servis, ki obsega pomoč pri hišnih
in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva,
bolezni, hendikepa, starosd, v primeru nesreč in
v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za
vključitev osebe v vsakdanje življenje (zakon o
socialnem varstvu. Ur. 1. RS 54/92, 36/04).
Z vidika pomoči hendikepiranim sta pomem-
bna pomoč družini na domu in socialni servis, z
vidika pomoči družini s hendikepirano osebo pa
tudi pomoč družini za dom, saj mora družina s
hendikepiranim članom pogosto pridobiti speci-
fična znanja za opravljanje svoje vloge v vsakda-
njem življenju.
Osebna asistenca presega te oblike pomoči in
se od njih konceptualno razlikuje. Pomoč na do-
mu in socialni servis sta omejena na nekaj ur dnev-
no ali celo mesečno in služita za zadovoljevanje
najosnovnejših potreb; hendikepirana oseba je
tako še vedno odvisna od pomoči sorodnikov in
prijateljev. Zadovoljevanje njenih potreb je tako
zelo omejeno in prilagojeno delovnemu času po-
močnika ali pomočnice. Pomočnika oz. pomoč-
nice ne more izbrad sama. Zaradi zagotavljanja
pomoči večjemu številu oseb je čas, namenjen vsa-
ki posebej, zelo omejen (Zaviršek, Zorn, Videm-
šek 2002: 203).
Pri primerjavi socialnovarstvenih storitev z
osebno asistenco je treba poudarid odnos med
uporabnico oz. uporabnikom in osebo, ki poma-
ga. Pri izvajanju socialnovarstvenih storitev ima
uporabnica oz. uporabnik manj nadzora nad
izvajanjem pomoči, s čimer izvajalka oz. izvajalec
ohranja vlogo strokovnjaka in nadzornika; pri
osebni asistenci pa uporabnica oz. uporabnik sam
upravlja oz. organizira pomoč. Corina Zolle
(2003) poudarja, da koncept osebne asistence
podira tradicionalni koncept skrbi za druge. Od-
ločitve v zvezi z osebno asistenco se od izvajalke
oz. izvajalca storitev prenesejo k uporabnici oz.
uporabniku. Ta tako sam(a) izbere svojo osebno
asistentko oz. asistenta, pridobi pa tudi druge
kompetence in kontrolo na tem področju. Bistveni
napredek pri osebni asistenci je torej ta, da se
izbiranje, odločanje in nadzor prenese od socialne
službe oziroma dobavitelja storitev k uporabnici
oz. uporabniku.
Poleg pomoči v obliki storitev je nekaterim
kategorijam hendikepiranih na voljo tudi finančna
295
BARBARA KOBAL, TJAŠA ZAKELÍ, SIMONA SMOLLI
podpora za zagotavljanje pomoči družinskih čla-
nov. Institut družinskega pomočnika naj bi se kot
dodatna oblika pomoči hendikepirani osebi začel
izvajad v letu 2004. Na osnovi novele zakona o
socialnem varstvu se bo lahko s I. 8. 2004 eden
od staršev ali drug ožji sorodnik zaposlil kot dru-
žinski pomočnik in tako skrbel za hendikepirano
osebo tudi po njeni polnoletnosd. Ta pravica se
deloma že izvaja, če hendikepirana oseba za dru-
žinskega pomočnika izbere dstega izmed staršev,
ki je že skrbel za nego in varstvo in je po predpisih
o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za
izgubljeni dohodek, se (sprememba zakona o so-
cialnem varstvu v Ur. 1. RS, št. 2/2004).
Do družinskega pomočnika je upravičena
oseba:
•	za katero je pred uveljavljanjem pravice do
izbire družinskega pomočnika skrbel eden od
staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu
prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek;
•	ki po zakonu o družbenem varstvu duševno
in telesno prizadedh oseb potrebuje pomoč za
opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb;
•	za katero v skladu s tem zakonom komisija
za priznanje pravice do družinskega pomočnika
ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v dušev-
nem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki
potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih
življenjskih potreb, ki jo lahko ponudi družinski
pomočnik (sprememba zakona o socialnem var-
stvu v Ur. 1. RS, št. 2/2004).
Družinski pomočnik pomaga hendikepirani
osebi v skladu z njenimi potrebami in interesi,
zlasd glede nastanitve, nege, prehrane in gospo-
dinjskih opravil, zdravstvene oskrbe s pomočjo
izbranega osebnega zdravnika, spremstva in
udejstvovanja v različnih socialnih in družbenih
aktivnostih.
Tako lahko hendikepirana oseba, ki potrebuje
pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb,
izbira med tem, da prejema nadomestilo za inva-
lidnost ali druge prejemke po različnih predpisih
ter dodatek za tujo nego in pomoč pri opravljanju
vseh osnovnih življenjskih potreb, ali tem, da se
vključi v eno izmed oblik celodnevnega institu-
cionalnega varstva, ali pa izbere družinskega
pomočnika in še naprej prejema nadomestilo za
invalidnost, pravica do dodatka za tujo nego in
pomoč pa ji miruje (Vipotnik, 2003).
Institut družinskega pomočnika se od predla-
ganih značilnosd modela osebne asistence razliku-
je v določanju upravičencev, obliki financiranja.
izvajalcih pomoči, določenosd osebnega dohodka
izvajalca pomoči in v stopnji neodvisnosd od dru-
žine. Skupne točke obeh oblik pomoči hendikepi-
ranim so upoštevanje potreb in želja uporabnice
oz. uporabnika pri zagotavljanju pomoči in pra-
vica upravičenke oz. upravičenca do lastne izbire
izvajalca pomoči.
Med pregledom oblik pomoči hendikepiranim
se sprva zdi, da je na voljo vrsta storitev, ki jim
zagotavljajo kvalitetnejše življenje, vendar je treba
poudariti, da nobena izmed njih ne temelji na
principu neodvisnega življenja. Te storitve namreč
vzdržujejo odvisnost bodisi od družinskih članov
bodisi od izvajalcev storitev, poleg tega pa upo-
rabnice in uporabniki nimajo možnosd izbire izva-
jalca. Ti negativni vidiki sicer nujnih storitev bi
bili preseženi prav z uveljavitvijo osebne asistence.
Osebna asistenca v slovenskem prostoru ni no-
vost, saj YHD, društvo za teorijo in kulturo hendi-
kepa, od leta 1998 izvaja program neodvisno
življenje hendikepiranih (Poropat, Bohinc 2004:
143), ki ponuja določenemu številu članic in čla-
nov možnost osebne asistence. Program je primer
dobre prakse, katerega izkušnje bi bilo smiselno
upoštevati pri spremembah področne zakono-
daje, ki mora pravico do osebne asistence razširid
na celotno populacijo hendikepiranih.
KAJ BI BILO TREBA SPREMENITI
Glede na izkušnje nekaterih držav bi bilo smiselno
tudi pri nas zakonsko opredelid osebno asistenco
kot obliko pomoči hendikepiranim. Osebna asi-
stenca bi morala biti dostopna celotni populaciji
hendikepiranih, ne glede na starost ali vrsto
hendikepa.
Osebna asistenca mora pokrivad vsa področja
življenja (npr. gospodinjska opravila, mobilnost,
izobraževanje, delovno mesto, komuniciranje,
prosd čas ipd.) in mora biti prilagojena potrebam,
željam in življenjskemu slogu konkretne osebe.
Tudi osebna asistenca gluhi ali naglušni in slepi
ali slabovidni osebi ne more biti omejena zgolj na
funkcijo tolmača ali spremljevalca, temveč mora
pokrivati vsa življenjska področja te osebe. Ker
je osebna asistenca tako neuniformne narave, je
nujno, da pri ugotavljanju potrebnega števila ur
osebne asistence sodeluje s svojo oceno sama upo-
rabnica oz. uporabnik.
Financiranje storitev osebne asistence naj bo
oblikovano po načelih individualiziranega finan-
296
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO ZA NEODVISNO ŽIVLIENIE HENDIKEPIRANIH
ciranja socialnovarstvenih storitev. Na podlagi
izkušenj izbranih držav menimo, da bi bilo treba
tudi v Sloveniji uveljavid neposredno financiranje,
saj ta oblika financiranja omogoča najvišjo stopnjo
neodvisnosd uporabnice oz. uporabnika. Pri tem
je nujno, da financiranje osebne asistence ni od-
visno od finančnega položaja uporabnice oz. upo-
rabnika ali njene, njegove družine.
Pri odrasli osebi je pomembno, da lahko sama
izbere asistentko oz. asistenta bodisi med strokov-
njaki bodisi med laiki. Osebe, ki jim je odvzeta
poslovna sposobnost (osebe pod skrbništvom), bi
se morale o izbiri osebne asistentke oz. asistenta
posvetovad s svojo skrbnico oz. skrbnikom.
Do posebne oblike osebne asistence morajo
bid upravičeni hendikepirani otroci, saj se že v
otroštvu oblikujejo temeljne dispozicije za neod-
visno in samostojno življenje. Predlagamo, da
osebno asistenco invalidnemu otroku vsaj v zgod-
njem otroštvu izvajajo strokovnjaki (npr. defekto-
logi, socialni pedagogi), saj je treba v tem najnež-
nejšem življenjskem obdobju otrokom zagotovid
uspešen telesni in duševni razvoj oziroma jih je
treba tudi vzgajad in izobraževad. Čeprav je
smiselno, da se osebna asistentka oz. asistent v
tem primeru osredotoči predvsem na pomoč otro-
ku v vrtcu in v šoli, pa mora bid (tudi pred tem
obdobjem) na voljo ne samo otroku, temveč tudi
staršem, tako v smislu razbremenitve njihovega
dela kakor tudi v smislu strokovne pomoči. Zato
predlagamo, da bi se naloge osebnega asistenta
za hendikepirane otroke oblikovale kot presek
nalog, ki jih v sedanji zakonodaji opravljajo
strokovni delavci in sodelavci in druge v ta namen
zaposlene osebe v okviru socialnovarstvenih
storitev pomoči družini, opredeljenih kot pomoč
za dom, pomoč na domu in socialni servis. Smi-
selno je, da v ranem otroštvu o otrokovi osebni
asistenci odločajo starši (ali skrbniki), da torej
starši (ali skrbniki) izberejo osebno asistentko oz.
asistenta. Pri mladostniku pa je v skladu z načeli
neodvisnega življenja pomembno, da o izbiri oseb-
ne asistentke oz. asistenta vsaj soodloča. Popol-
noma samostojno odločanje o izbiri osebne asis-
tentke oz. asistenta torej ne sme biti vezano na
izvajanje roditeljske pravice, saj se ta v mnogih
primerih podaljša tudi v čas polnoletnosti.
Insdtut osebnega asistenta mora biti oprede-
ljen kot posebna vrsta zaposlitve. Osebne asistent-
ke oz. asistend so lahko strokovnjaki ali laični de-
lavci. Za izvajanje osebne asistence je smiselno
oblikovati ustrezen program usposabljanja, ki ga
morajo vsaj delno vodid uporabnice in uporab-
niki. V skladu s praksami opazovanih držav pred-
lagamo, da tudi v Sloveniji za izvajanje osebne
asistence ne bi zaposlovali družinskih članov. S
tem bi zmanjšali ustaljeno odvisnost hendikepi-
ranih od pomoči družinskih članov, saj insdtut
osebne asistence ne ponuja zgolj večje možnosti
neodvisnega življenja hendikepiranih, temveč tudi
veliko razbremenitev družine.
Osebna asistentka oz. asistent mora za svoje
delo prejemad ustrezno plačilo. Nujno je, da izva-
janje osebne asistence ne postane zgolj oblika
zaposlitve prek programa javnih del, kaj šele, da
bi temeljilo na voluntarizmu.
Z aktualnimi in načrtovanimi spremembami
zakonodaje se povečuje možnost izbire med raz-
ličnimi oblikami pomoči hendikepiranim osebam,
zato je treba o različnih možnosdh varstva in po-
moči ustrezno informirati vse potencialne uporab-
nice in uporabnike.
297
BARBARA KOBAL, TJAŠA ŽAKELJ, SIMONA SMOLEJ
LITERATURA
Brichtová, Lydia (1998), Independent Living and proposed Slovak social reforms. URL: http://
www.independentliving.org (izpis: marec, 2004).
Guidance Notes for the 95 Fund and Extention Fund (2000), URL: http://www.ilf.org.uk/
guidancenotes.htm (izpis: maj, 2004)
HELIOS II: Social Integration and Independent Living; The Elimination of Socio-psycological Barriers:
Assistance in Daily Living (1996), URL: http://vAvw.independendiving.org/docsl/heliosii.html
(izpis: marec, 2004).
Kobal, Barbara, Tjaša Zakelj, Simona Smolej (2004), Neodvisno življenje invalidov v izbranih državah
Evropske Unije. Ljubljana: IRSSV (osnutek poročila).
Nolan, Ann, Golm Regan (2003): Direct Payments Schemes for People with Disabilities: »A new inovative
policy approach to providing services to disabled people in Ireland. Bray Partnership, URL: http://
www.independentliving.org/docs6/bray200305.pdf (izpis: marec, 2004).
Personal assistance users and work {\998). URL: http://www.jrf.org.uk/knowledge/findings/socialcare/
scr7118.asp (izpis: februar, 2004).
Poropat, Klavdija, Emil Bohinc (2004), Osebna asistenca z vidika zaposlovanja. Socialno delo, 43,
2-3: 143-144.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Uradni list RS 52/95, 127/03.
Ratzka Adolf (2003): Please Contribute to Our International Survey on Personal Assistance Schemes,
URL: http://www.independentliving.org (izpis: februar, 2004).
-	(2004a), Idealna nacionalna politika osebne asistence. Prispevek poslan po e-pošd, hranjen v arhivu
IRSSV (februar, 2004).
-	(2004b): Opis švedske nacionalne sheme osebne asistence. Prispevek poslan po e - pošd, hranjen v
arhivu IRSSV (februar, 2004).
Spandler, Helen (2004), Friend of foe? Towards a cridcal assessment of direct payments. Critical
Social Policy, 24(2), 79: 187-209.
Sprememba zakona o socialnem varstvu. Uradni list RS, št. 2/2004.
Swedish Code of Statuses SFS (1993), URL: http://www.independendiving.org (izpis: februar, 2004).
Vipotnik, Katja (2003), Pravne novosd spremembe Zakona o socialnem varstvu. Paraplegik, 99,
december 2003, URL: http://v/ww.arctur.si/zps/slo/paraplegik (izpis: maj, 2004).
Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54/92, 36/04.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Uradni list RS, št. 97/01, 76/03.
Zaviršek, Darja (2000), Hendikep kot kuhurna travma: historizacija podob, teles in vsakdanjih praks
prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba/'cf.
Zaviršek, Darja, Zorn Jelka, Videmšek Petra (2002), Inovativne metode v socialnem delu:
opolnomočenje ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
Zolle, Corina (2003), Personal assistance: Key for self-determination for disabled people. URL: http:/
/www.independendiving.org (izpis: marec, 2004).
298
Simona Gerenčer
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH
V REPUBLIKI SLOVENIJI
GLUHOTA
Za gluhoto ni splošno sprejemljive definicije. To
pomeni, da je ne moremo opisad z eno samo
definicijo, ampak jo moramo opredelid s funkcio-
nalnimi pojmi. Opredelimo jo lahko kot nezmož-
nost slišad in razumevati govor s slušnim organom
(Redžepovič 1995:23).
Ena od občih definicij, ki je najpogosteje v rabi,
je delitev na gluhe in naglušne. Za gluhe veljajo
osebe, s katerimi je verbalna komunikacija v celod
prekinjena, nemogoča, medtem ko je z naglušnimi
osebami otežena.
Vseskozi moramo upoštevad, da populacija
gluhih ni homogena in da obstajajo med njimi iz-
redne individualne razlike, kjer je vsaka oseba
zagotovo »osebnost za sebe«, ki jo moramo upo-
števad v njenem socialnem kontekstu.
Vzroki gluhote so zelo različni. Mednje lahko
štejemo bolezni, dednost, poškodbe in starost.
Zaradi vzroka nastanka, stopnje gluhote in časa,
v katerem je oseba oglušela, moramo vsako gluho
osebo obravnavad posebej, upoštevad njene zmo-
žnosti in sposobnosti ter jih ne ločevad zgolj na
gluhe in naglušne, kot to velja v grobi razdelitvi.
Razlikujemo tudi prelingvalno in posdingvalno
gluhe osebe. Prelingvalno gluhe osebe so izgubile
sluh takoj po rojstvu ali najpozneje do tretjega
leta starosti. Najbolj optimalno sporazumevanje
z njimi je totalna komunikacija. To pomeni upo-
rabo vseh oblik neverbalne in verbalne komunika-
cije. To skupino najtežje razumejo in sprejemajo
ne samo slišeče osebe, ampak tudi naglušne in
posdingvalno gluhe osebe, ki so s poslušanjem
osvojile glasovno-jezikovno komuniciranje v prvih
letih svojega življenja in so oglušele pozneje. Post-
lingvalno gluhe osebe je treba zlasti naučid odči-
tavanja z ustnic, medtem ko je njihovo glasovno-
jezikovno izražanje precej brezhibno. Precej se
povezujejo z naglušnimi in slišečimi osebami.
Mednje spadajo tudi dste osebe, ki so izgubile
sluh v odrasli ali starejši dobi zaradi poškodb, bole-
zni ali starosd. Na novo stanje, gluhoto, se morajo
tudi psihološko prilagodid.
SOCIALNA INTEGRIRANOST
IN IZKLJUČENOST
S pojmom socialna izključenost razumemo nepo-
polno zagotavljanje oz. neuresničevanje socialnih
pravic državljanov. V širšem smislu jo je mogoče
razumeti tudi kot neuspešno sodelovanje v enem
od sistemov, ki zagotavljajo vključenost držav-
ljanov in državljank v družbo:
•	v sistemu zakonodaje (ta omogoča civilno
vključenost - enakopravnost vseh državljanov),
•	v sistemu trga delovne sile (ta omogoča
gospodarsko vključenost - bid zaposlen in imeti
določeno gospodarsko funkcijo),
•	v sistemu države blaginje (ta omogoča so-
cialno vključenost v ožjem smislu - imed dostop
do socialnih storitev),
•	v družini in sistemu neformalnih mrež (ta
omogoča medosebno vključenost, ki zagotavlja
varnost, družabnost in moralno podporo) (prim.
Trbanc 1996: 289-290).
Kot vidimo, gre pri socialni izključenosd za
kopičenje izključenosd iz različnih virov; iz tega
lahko sklepamo tudi, da jo spremlja kopičenje
slabe kakovosti življenja na določenih področjih.
Kakovost življenja lahko merimo po Allardtovi
teoriji osnovnih potreb: »imed«, »bid« in »ljubid«
ali »pripadati«. Pomanjkanje, ki ga posameznik
čuti pri »imed«, pripelje do deprivacije, pomanj-
kanje pri »pripadad« do izolacije, pomanjkanje
pri »bid« pa do anomije (Vlada RS 2000: 22).
Šučur (1995: 225) pravi, da izključene niso
299
SIMONA GERENCER
samo osebe, ki so marginalne v odnosih na trgu
dela, temveč tudi tiste, ki so neintegrirane v širšo
družbo. Izključenost se tako rekoč ne dotika samo
posameznika, ki je zabredel v osebne življenjske
neuspehe, ampak je značilna tudi za socialne sku-
pine v ruralnem ali urbanem okolju, ki so žrtve
diskriminacije, segregacije ali oslabelih tradicio-
nalnih oblik družbenih odnosov.
Izključenost lahko pojasnimo tudi na makro-
sociološki in na mikrosociološki ravni. Makroso-
ciološki pristop prikazuje izključenost prek krize
zaposlovanja, ekonomske migracije brezposelnih
ali prek krize integralnih socialnih institucij.
Mikrosociološki pristop pa prikazuje izključenost
kot krizo solidarnosti v skupnosd in kot krizo so-
cialne regulacije. Socialno izključenost lahko zara-
di njene multidimenzionalnosti definiramo tudi
na razHčne druge načine.
Če upoštevamo koncepte in teorije socialne
izključenosd ter jih prenesemo v dejansko prakso
z gluhimi, vidimo, da so tudi gluhi socialno izklju-
čena skupina ljudi. Čeprav v nobenem od zbranih
virov in raziskav nisem zasledila, da bi bila popula-
cija gluhih neposredno navedena kot socialno
izključena skupina ljudi, sem mnenja, da zaradi
svoje nevidne invalidnosti in skromnega števila
(v Sloveniji jih je le nekaj nad dva dsoč) ostajajo
še bolj nevidni in toliko bolj izključeni iz večinske
družbe.
Gluhi so večinoma nepismeni ali polpismeni
in izolirani od večinske družbe. Zaradi omejenih
možnosd komuniciranja so tudi psihično slabše
diferencirani in se težko uveljavijo v družbenem
življenju. Zvečine nimajo priložnosd, da bi opti-
malno razvili svoje individualne potenciale. Njihov
primanjkljaj v komuniciranju oz. sporazumevanju
ima negativne razvojno-psihološke posledice, ki
jih ovirajo pri socialnem uveljavljanju v družbi,
pri zavzemanju za svoje pravice in za ugodnejše
socialne položaje. To ovira tudi nastanek njihove
skupinske zavesti in oblikovanje njihove idendtete.
Mnogi izmed gluhih tudi danes živijo na obro-
bju, so odvisni od pomoči in usmiljenja drugih,
ne nujno posameznikov, temveč od pomoči in
miloščine države ali dobrodelnih organizacij. Še
vedno je med njimi veliko nepismenih, polpisme-
nih, neobveščenih in takih, ki jih tehnološki razvoj
še ni dosegel. V svojem okolju so sprejeti s pred-
sodki in z zavračanjem. Zaradi anonimnosd so
nedostopni širšemu okolju, bližnja okolica pa jih
sprejema kot ljudi, ki so ustvarjeni za drugačno
življenje in le za (fizično) delo.
Ob vsem tem je treba upoštevad, da obstaja
tudi med samimi gluhimi socialna neenakost. In
možnosd, ki jih imajo nekateri gluhi, še zdaleč ne
veljajo za vse.
Težko je govorid samo o socialni izključenosd,
ne da bi pri tem omenili tudi socialno vključeva-
nje. Vključevanje je praviloma definirano v odno-
su z izključenostjo. Rešitev za izključene osebe
in skupine oseb je integriranost. To pa pomeni,
da posamezniki in skupine razvijejo svoje socialne
mreže, ki jim pomagajo »predelad« njihovo dru-
gačnost, nadomesdd izgube, s katerimi se sreču-
jejo kot invalidi. Te so v življenju tako pomembne,
da jih lahko imenujemo »socialni kapital« (Dragoš
2000:241).
Pomembno je torej, da ponudimo možnosti
drug drugemu, da nas tudi »drugačni« vključijo v
svoje socialne mreže.
Problem je le v tem, da večina slišečih ni sez-
nanjena s problemi gluhih, ki so posledica ovir v
komunikaciji. Gluhota je namreč »nevidna invalid-
nost«. Tudi če jih opazimo, gremo mimo, ne da
bi nas zanimalo, kdo in kako so. Včasih se nam
približajo oni, in takrat se poskusimo znajd, kakor
vemo in znano, z rokami, predmeti, govorjenjem
- a tudi ne vsi. Med nami je polno predsodkov,
ljudje jih imajo za neumne, nevedne, nesposobne
ljudi, ki želijo s svojo pomanjkljivostjo pritegnid
pozornost, da lahko zahtevajo od države denar
in privilegiran položaj. Po njihovem gluhi niso
invalidi, prav tako niso prikrajšani v življenju. Le
malokdo pa se zaveda, da lahko tudi sami od da-
nes na jutri oglušimo in tako postanemo drugačni.
Drugačni za dste, ki pripadajo slišečemu svetu, a
hkrad drugačni tudi za tiste, ki živijo v svetu dšine.
Kakor slišeči velikokrat ne moremo sprejeti
gluhih zaradi drugačnosti, tako tudi oni nas ne
morejo sprejed zaradi naše »drugačnosti«. Slabe
izkušnje jih odvračajo od tega, da bi se nam
ponovno približali.
CILJI RAZISKAVE
Z raziskavo sem želela ugotovid, ali so gluhi inte-
grirani v slišečo družbo ali pa je njihova integri-
ranost uporabna zgolj kot kazalec njihove socialne
izključenosti.
Raziskava je sestavljena iz dveh delov. S prvim
delom, ki sem ga opravila z gluhimi, sem želela
ugotovid:
• kakšne stike imajo gluhe osebe s slišečimi,
300
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
•	kako se počutijo v družbi slišečih, če sploh
zahajajo v njihovo družbo,
•	kakšna je njihova delovno-izobraževalna
aktivnost,
•	kako sprejemajo sebe kot gluho osebo,
•	koliko so informirani o svojih pravicah in o
predlogu zakona, ki čaka na sprejem.
Z drugim delom raziskave, ki sem ga opravila
s slišečimi, pa sem želela ugotovid, prvič, koliko
so zajete osebe družabne, koliko prijateljev in
stikov imajo z drugimi, in drugič, koliko jih je
imelo kontakt z gluho osebo, pogled slišečih na
gluhe in na komunikacijo z njimi.
HIPOTEZE
S prvim delom raziskave, ki je statistično bolj
utemeljen, sem hotela preverid tele hipoteze:
• Na integriranost gluhih v slišečo družbo
vpliva: (1) spol, (2) starost, (3) čas oglušelosd,
(4) izobrazba in (5) kraj izobraževanja.
Te hipoteze lahko imenujem glavne hipoteze,
ki jih dopolnjuje še 25 podhipotez, torej kom-
binacij glavnih hipotez, ki so hkrad tudi kazalci
integriranosd gluhih v slišečo družbo.
VRSTA RAZISKAVE
Raziskava z gluhimi je kvantitativno-deskriptivna,
saj poskuša oceniti osnovne značilnosd integracije
gluhih v slišečo družbo. Hkrati poskuša ugotovid
obstoj in trdnost zveze med neodvisnimi in odvis-
nimi spremenljivkami.
Raziskava s slišečimi je razdeljena na dva dela
in je prav tako kvandtativna. Rezultate prvega de-
la raziskave s slišečimi sem primerjala z rezultati
raziskave z gluhimi (sdki gluhih s slišečimi). To je
komparativni del raziskave.
Pri drugem delu raziskave pa sem z izračuna-
nimi odstotki prikazala rezultate pogleda slišečih
na gluhe in na komunikacijo z njimi.
MERSKI INSTRUMENTI
Podatke za raziskavo sem zbirala s pomočjo stan-
dardiziranih intervjujev, kar pomeni vnaprej izde-
lan vprašalnik za voden intervju, posebej za gluhe
in posebej za slišeče. Intervjuje z gluhimi sem
opravljala v znakovnem jeziku, nemalokrat pa
sem si ob tem pomagala tudi z odčitavanjem
ustnic.
Vnaprej pripravljen vprašalnik za voden inter-
vju z gluhimi je sestavljalo 23 vprašanj. Vsa vpra-
šanja so bila zaprtega tipa in so bila prilagojena
razumevanju gluhih in lažjemu prevajanju v zna-
kovni jezik. Odgovori so bili zabeleženi na enoten
način.
Vprašalnik za gluhe sem razdelila na pet sklo-
pov. V prvem sklopu so združena vprašanja, ki
kažejo na stike gluhih s slišečimi, v drugem so
združena vprašanja, ki kažejo odnos gluhih do
slišečih in njihovo počutje, v tretjem pa se vpra-
šanja nanašajo na delovno-izobraževalne aktivno-
sd gluhih. Četrti sklop kaže na samopodobo gluhe
osebe, zadnji sklop pa kaže informiranost gluhih
0	predlogu zakona o uporabi slovenskega znakov-
nega jezika in o njihovih pravicah.
Intervjuji so potekali neposredno iz oči v oči,
z vsakim posebej. Neposredna bližina in maksi-
malna koncentracija na sogovornika sta mi omo-
gočili, da sem morebitne nejasnosd in nerazume-
vanja takoj odkrila, hkrati pa zagotovila, da je
sogovornik pravilno razumel pomen vprašanj in
izbral odgovor, ki mu je od navedenih najbolj
ustrezal. Ob odkritju nejasnosd vprašanja sem ga
ponovila, s še bolj preprosdmi besedami, včasih
pa je bilo treba vprašanja približad prek primerov.
Pri vrednotenju odgovorov sem kot merski in-
strument uporabila vrednostno lestvico nedefini-
ranih kategorij z vrednostjo od 1 do 5. Vrednost
1	sem pripisala odgovoru, ki je kazal na najmanjšo
možno integriranost gluhe osebe v slišečo družbo,
vrednost 5 pa odgovoru, ki je kazal na največjo.
Slišečim intervjuvancem sem tudi zastavila
vsem enaka vprašanja, v enakem zaporedju in na
enak način. Vnaprej pripravljeni vprašalnik za sli-
šeče je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi je zajemal
samo štiri vprašanja zaprtega tipa, ki so se nana-
šala na družabnost slišečih; to so prilagojena vpra-
šanja, ki so bila zastavljena gluhim znotraj sklopa
»stiki gluhih s slišečimi«. Odgovori so se beležili
na enak način kot pri gluhih. Pri vrednotenju teh
odgovorov sem uporabljala enako vrednostno
lestvico kot pri vrednotenju kategorij za gluhe.
Drugi del vodenega intervjuja s slišečimi je
sestavljalo 14 odprdh vprašanj, seveda le, če je
oseba imela kontakt z gluho osebo. Če ga ni imela,
so sledila le vprašanja o informiranosd o gluhih
in njihovi problematiki.
S standardizacijo sem poskušala doseči, da bi
bil vprašalnik čim bolj veljaven, objektiven, zane-
301
SIMONA GERENČER
sljiv, natančen in primeren za ljudi s posebnimi
potrebami, kjer je prisotna jezikovna ovira.
POPULACIJA IN VZORČENJE
V vzorec raziskave sem tako zajela 50 gluhih
(slabe 3% odrasle populacije gluhih) in 50 slišečih
oseb.
Pri izboru enot v vzorec sem se odločila za
kvotni vzorec. Populacijo sem razdelila glede na
spol, prav tako še na tri starostna obdobja, 20-
30, 31-50 in 51-70 let. Nato sem iz vsakega
stratuma izbrala določeno število oseb.
Tako sem iz vrst gluhih zajela 25 žensk in 25
moških, od tega 8 žensk in 8 moških, starih 20-
30 let, 9 žensk in 9 moških, starih 31-50 let, in 8
žensk in 8 moških, starih 51 -70 let.
V vzorec raziskave sem zajela osebe iz Ljublja-
ne in okolice, Maribora, Dolenjske in Prekmurja.
Popolnoma enaka razdelitev velja tudi za izbi-
ro slišečih oseb v vzorec.
Za tako populacijo sem se odločila, ker sem
želela sprva ugotovid, kakšna je dejanska integri-
ranost oz. socialna izključenost gluhih. Da bi do-
bila primerljive podatke glede integriranosd, sem
vključila v raziskavo tudi slišeče osebe. In ker sem
želela izvedeti tudi, koliko slišečih je imelo kdaj
kakršen koli kontakt z gluho osebo in kakšno je
nasploh njihovo mnenje o gluhih, sem raziskavo
dodatno nekoliko razširila.
Za kvotni vzorec sem se odločila zato, da bi
bili rezultati lažje primerljivi ter da bi tako dobila
realnejšo sliko o dejanskem stanju v naši družbi.
OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV
Zbrane podatke sem obdelala kvantitativno s
programom Statisdca for Windows.
Iz odgovorov gluhih sem izračunala skupne
indekse za pet sklopov. V prvem sklopu so zdru-
žena vprašanja, ki kažejo stike gluhih s slišečimi,
v drugem so združena vprašanja, ki kažejo odnos
gluhih do slišečih in njihovo počutje, v tretjem pa
se vprašanja nanašajo na delovno-izobraževalne
aktivnosti gluhih. Četrd sklop kaže samopodobo
gluhe osebe, zadnji sklop pa informiranost gluhih
o predlogu zakona o uporabi slovenskega znakov-
nega jezika in o njihovih pravicah.
Dobljene rezultate prvega dela raziskave s
slišečimi sem primerjala z dobljenimi rezultad
raziskave z gluhimi (sdki gluhih s slišečimi v
primerjavi s stiki slišečih s slišečimi).
Za vse sklope vprašanj (odvisne spremenljivke
- stiki, občutki, delovno-izobraževalna aktivnost,
informiranost in samopodoba) so bile izračunane
opisne statistike.
Dobljene podatke za neodvisne spremenljivke
in rezultate za vse navedene sklope sem uredila v
frekvenčne distribucije. Tako sem uredila tudi
odgovore opisnih vprašanj iz vprašalnika, kjer je
bilo to smiselno.
Za primerjavo skupin med sabo sem uporabila
t-test (primerjava med dvema skupinama) in
analizo variance (primerjava med več kot dvema
skupinama).
Za primerjanje povezanosti rezultatov med
sklopi vprašanj sem uporabila Pearsonov korek-
cijski koeficient (povezava med stiki, občutki, de-
lovno-izobraževalno aktivnostjo, integriranostjo,
informiranostjo in samopodobo). Med sabo sem
paroma primerjala vse sklope. Korelacije, večje
od 0,50, so močne. Te so:
•	stiki gluhih s slišečimi in občutki gluhih v
slišeči družbi,
•	stiki gluhih s slišečimi in integriranost,
•	občutki gluhih v slišeči družbi in integrira-
nost,
•	delovno-izobraževalna aktivnost gluhih in
integriranost.
Statisdčno značilnost razlik v kondngenčnih
tabelah sem merila s preizkusom hi-kvadrat.
REZULTATI IN UGOTOVITVE
RAZISKAVA Z GLUHIMI
L Hipoteza, da spol vpliva na integriranost gluhih
v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipotezi, da spol vpliva na stike gluhih s
slišečimi in da spol vpliva na odnos gluhih do
slišečih, sta potrjeni.
Ugotavljam, da so moški bolje integrirani od
žensk. Imajo več stikov s slišečimi, prav tako pa
se bolje počutijo v družbi slišečih in imajo do njih
boljše odnose.
Lahko rečem, da so moški manj občudjivi na
razlike v družbi, se lažje in boljše vključujejo
vanjo. Iz tega sklepam, da so ženske nekoliko bolj
zadržane, bolj občutijo razlike in drugačnosd, ki
so prisotne v družbi. Med vzroke štejem njihovo
ranljivo, čutno, senzibilno naravo.
302
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Slaba izkušnja, ki jo moški doživi v družbi,
npr. zaradi otežene komunikacije, ga ne odvrne
tako hitro od tega, da bi poskusil znova in se spo-
padel z dogodki. Po sklepanju iz vsega navede-
nega je jasno, da ženske nekoliko prej popustijo,
vdoločeni primerih celo obupajo.
2. Hipoteza, da starost vpliva na integriranost
gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipotezi, da starost vpliva na odnos gluhih
do slišečih in da vpliva tudi na delovno-izobraže-
valne aktivnosd gluhih, sta potrjeni.
Podhipoteza, da starost vpliva na stike s sli-
šečimi, je zavrnjena.
Podatki kažejo, da je srednja generacija v
starosd od 31 do 50 let, najbolj integrirana. Ta
skupina se najboljše počud v slišeči družbi in ima
tako najmanj kridčen odnos do njih.
Ni presenetljivo, da je potrdjena tudi podhipo-
teza, da starost vpliva na delovno-izobraževalne
aktivnosd gluhih. Mladi od 20 do 30 let so najbolj
delovno-izobraževalno aktivni. To je seveda
obdobje, ko se mladi izobražujemo, študiramo,
iščemo prve zaposlitve, si začnemo udrad pot do
kariere.
Starejša generacija, stara od 51 do 70 let, je
najmanj integrirana, je prav tako najmanj delovno-
izobraževalno aktivna. To obdobje lahko pri lju-
deh označimo kot nekoliko bolj umirjeno, obdobje
zatišja.
Pa vendarle imajo ljudje te starosd več stikov
s slišečimi kot mladi. Razlika sicer ni statisdčno
pomembna, je pa presenedjiva. Namreč, gluhi se
večinoma izobražujejo v zavodu za gluhe in na-
glušne. Tako veliko časa preživijo s sebi enakimi.
Po končanem šolanju v zavodu pa se začno zapi-
rad vase. Zakaj? Ker so naenkrat, na milost in
nemilost, pahnjeni v drugačen svet, ki ni enak
njihovemu, v svet, kjer se velikokrat ne počutijo
dovolj varne. In da bi se dovolj zavarovali pred
nenadno spremembo, se gibljejo zgolj v družbi
sebi enakih.
Srednja generacija je torej najbolj vključena v
slišečo družbo in do nje tudi najmanj kritična.
Odrasli v obdobju 31 do 50 let starosd so delovno-
izobraževalno aktivni, kar pomeni, da imajo pre-
cej možnosti za socialno vključevanje v družbo.
Služba je hkrati kraj, kjer se gluhi srečajo in
sodelujejo s slišečimi in obratno. Pogosto je sode-
lovanje med enimi in drugimi neizogibno. To se-
veda pomeni, da lahko ljudje v aktivnem obdobju
izkoristijo priložnosd na delovnem mestu tudi za
socialne stike in odnose s slišečimi.
3.	Hipoteza, da čas oglušelosd vpliva na inte-
griranost gluhih v slišečo družbo, je zavrnjena,
prav tako vse podhipoteze, ki izhajajo iz nje. Čas
oglušelosd torej ne vpliva na integriranost gluhih.
Eni ljudje se rodijo gluhi, drugi izgubijo sluh
pri nekaj mesecih svoje starosti in tretji pozneje'v
življenju zaradi poškodb, starosd ali nesreče.
V	raziskavo so vključeni ljudje, ki so se rodili
gluhi ali so izgubili sluh pri nekaj mesecih kot
posledico bolezni. Vemo, da se pri otroku v nekaj
mesecih starosd še ne formirajo koncepti jezika,
otrok v tem času še ne more v zadostni meri razviti
komunikacijskih sposobnosd. Zato bi jih skorajda
lahko enačili s dsdmi, ki so oglušeli ob rojstvu.
Ob tem moram omeniti, da nekateri strokov-
njaki postavljajo ločnice med izgubo sluha ob roj-
stvu, do sedmega leta starosd in po sedmem letu
starosti. Trdijo namreč, da obstaja velika razlika
med osebo, ki ogluši pred sedmim letom ali po
sedmem letu starosd. Tudi sama sem se odločila
za upoštevanje takšne razdelitve v raziskavi.
4.	Hipoteza, da izobrazba vpliva na integrira-
nost gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipoteze, da izobrazba vpliva na stike,
odnos in delovno-izobraževalne aktivnosti gluhih,
so potrjene.
V	raziskavo so vključene osebe v razponu od
nedokončane osnovne šole do končane VII. stop-
nje izobrazbe. Po lastnih predvidevanjih, da bi
bili rezultad bolj jasni, sem združila nedokončano
in dokončano OŠ, pokHcno šolo, ki je zase, in v
tretjo skupino sem dodelila osebe z dokončano
srednjo, višjo ali visoko izobrazbo.
Dobljeni rezultad kažejo, da so osebe z nedo-
končano in dokončano OŠ tako rekoč podsnjeni
ob zid. So najmanj integrirani, imajo najmanj sti-
kov s slišečimi, torej se redko udeležujejo družab-
nih dogodkov skupaj z njimi. Če že zahajajo v
družbo slišečih, se tam precej neprijetno počutijo,
slišeče pa obravnavajo kot drugačne. Iz njihovih
vrst je tudi največ nezaposlenih in upokojenih.
Ob tem velja upoštevati, da so to predvsem starejši
ljudje, ki v mladosti niso imeli dovolj možnosti za
izobraževanje. Skratka, ta skupina ljudi je
delovno-izobraževalno najmanj aktivna.
Rezultad pri osebah z dokončano poklicno
izobrazbo so že nekoliko boljši.
In če primerjamo še skupino ljudi z srednjo,
višjo ali visoko stopnjo izobrazbe, vidimo, da je
razlika med njimi in prvimi bistvena.
Osebe z višjo izobrazbo so bistveno bolj inte-
grirane v slišečo družbo. To pa pomeni, da so
303
SIMONA GERENCER
ljudje, ki so bolj izobraženi, bolj odprd, bolj
družabni in pripravljeni na vzpostavljanje novih
stikov. Hkrati tudi, da se boljše počutijo med
slišečimi.
5. Hipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
integriranost gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipoteze, da kraj izobraževanja vpliva na
stike, odnos in na delovno-izobraževalne aktivno-
sd gluhih, so potrjene.
Ugotavljam, daje kraj izobraževanja pomem-
ben dejavnik, ki vpliva na integriranost gluhih.
Ni vseeno, ali se otrok šola v zavodu za gluhe in
naglušne in se vseskozi giblje med sebi enakimi,
aH pa se šola v slišeči šoH, kjer je pogosto edini
drugačen.
Rezultad raziskave kažejo, da so osebe, ki so
se šolale v zavodu, manj integrirane, imajo torej
manj stikov s slišečimi, se slabše počutijo v družbi
slišečih, vendar ta razlika ni dovolj pomembna v
primerjavi z osebami, ki so se šolale v slišeči šoli.
Zagotovo pa je pomembna v primerjavi z oseba-
mi, ki imajo izkušnje šolanja v zavodu in tudi v
slišeči šoli. Nazadnje moram omenid, da so osebe,
ki so se šolale samo v zavodu, tudi manj delovno-
izobraževalno aktivne. Znanja, ki ga pridobijo
gluhe osebe v zavodu, ne moremo in ne smemo
primerjad z znanjem, ki bi ga lahko osvojile (tudi
gluhe osebe) v slišeči šoli. Zakaj? Ker so programi
precej prilagojeni zgolj njihovim preživetvenim
potrebam in doseženo znanje v zavodu na koncu
osemletke ali ob koncu srednje šole velikokrat ne
doseže nid pismenosd učenca ali dijaka. Zato lah-
ko pogosto slišimo, da so gluhi kljub dokončani
srednji šoli še vedno nepismeni ali polpismeni.
Osebe, ki so obogatene z izkušnjami šolanja v
zavodu za gluhe in naglušne, prav tako pa tudi v
slišeči šoli, so okusile obe piad - bid gluh med
gluhimi in bid gluh med slišečimi. Ali je to dobro
ali ne, je težko reči. Izkušnja pa vendarle je. In te
oblikujejo človeka.
Kot je razvidno iz podatkov, so taki ljudje bist-
veno bolje integrirani od oseb, ki so se šolale samo
v zavodu, in seveda manj od dstih, ki so se šolali
samo v slišeči šoli. Njihova delovno-izobraževalna
aktivnost pa je popolnoma enaka tistim iz slišeče
šole.
Osebe, obogatene z izkušnjami šolanja v zavo-
du in tudi v slišeči šoli, se najboljše počutijo med
slišečimi. Osebe, ki so izkusile samo družbo dru-
gačnih od sebe, so sicer na boljšem kot osebe iz
zavoda, vendar na slabšem kot tiste, ki so
poskusile oboje.
Krepko največ stikov s sHšečimi imajo osebe,
ki so se šolale samo v slišeči šoli.
Na kratko bi lahko rekla, da zavod segregira
gluhe osebe. Gluhi, ki se šolajo samo v zavodu,
tam tudi ostanejo. Družijo se več ali manj samo s
sebi enakimi, se zapirajo vase, se izogibajo družbe
drugačnih (sHšečih). Bojijo se slabih izkušenj
zaradi otežene komunikacije. Slaba izkušnja jih
privede do tega, da težko sprejmejo slišečega
človeka, tj., človeka, ki jim ni enak - iz strahu,
ker mislijo, da bodo spet doživeli ponižanje,
nerazumevanje
6. Samopodoba in informiranosti gluhih o
predlogu zakona ter o njihovih pravicah. Podhipo-
teza, da izobrazba vpliva na samopodobo gluhih,
je zavrnjena.
V manjši meri to zagotovo tudi velja. Podatki
raziskave namreč kažejo: čim višjo izobrazbo ima
oseba, tem boljša je njena samopodoba. Vendar
pa razlika ni statisdčno pomembna in se podhipo-
teza zavrne.
Obstajajo razlike v samopodobi med osebami
z nedokončano ali dokončano OS in osebami z
dokončano srednjo, višjo ali visoko šolo. Osebe z
višjo izobrazbo imajo drugačen način mišljenja
in sprejemanja stvari kot osebe z nižjo izobrazbo.
Prav tako lahko rečem, da osebe z višjo izobrazbo
tudi okolica drugače sprejema. Zaradi izobrazbe
in boljše možnosti zaposlitve imajo drugačen
status v družbi. Še vedno veljajo za invalide, za
gluhe osebe, ki pa so vendarle nekaj dosegle, so
za nekaj sposobne. In tako ali drugačno mnenje
okolice lahko precej vpliva na posameznikov po-
gled na sebe in na njegovo življenje.
Podhipoteza, da izobrazba vpliva na informira-
nost gluhih, je potrdjena.
Podatki kažejo, da je informiranost večja, čim
višjo izobrazbo ima oseba. Kar je seveda pričako-
vano, saj imajo tisti, ki so bolje izobraženi, navad-
no boljši in lažji dostop do informacij. Hkrati pa
jih tovrstne stvari tudi bolj zanimajo in so bolj
motivirani na področju izobraževanja in pridobi-
vanja takih ali drugačnih informacij.
Podhipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
samopodobo gluhih, je zavrnjena.
Podhipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
informiranost gluhih, je potrjena.
Osebe, ki so se šolale samo v slišeči šoli, so
najmanj informirane o predlogu zakona, prav tako
o pravicah gluhih. Informiranost med ostalima
dvema skupinama, pa je kar precej podobna.
Osebe, ki so se šolale v zavodu, in osebe, ki
504
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
imajo izkušnjo šolanja v slišeči šoli in v zavodu,
so zagotovo informirane. Neinformirani so le
integrirani gluhi.
Predvidevam, da se integrirani gluhi bistveno
manj družijo z gluhimi in jih prav zato tudi manj
zanimajo stvari, ki se dčejo gluhih. Svojo pripad-
nost čutijo bliže slišečim kot gluhim.
Zaradi svoje integriranosti tudi ne poznajo in
ne uporabljajo vseh pravic, ki jim zakonsko
pripadajo.
OPISNE ODVISNE SPREMENLIIVKE
Poleg stikov, občutkov, dela, samopodobe in infor-
miranosti sem pri raziskavi z gluhimi upoštevala
tudi sedem opisnih vprašanj, ki so rabila kot
dopolnila k prejšnjim vprašanjem:
•	Kako, na kakšen način čudte drugačnost,
manjvrednost?
•	Zakaj se ne udeležujete družabnih dogodkov
skupaj s slišečimi?
•	Ali opravljate delo po svoji želji (zadovoljstvo
z delom)?
•	Zakaj ne uresničite svoje želje po izobra-
ževanju?
•	Ali so bili tečaji, ki ste se jih udeležili skupaj
s slišečimi, prilagojeni vašim potrebam?
•	Ali ste razumeli tečaje, ki ste se jih udeležili
in niso bili prilagojeni vašim potrebam?
•	V primeru, da poznate vsebino predloga
zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika,
kako ste zadovoljni s spremembami, ki se vam po
tem obetajo?
Osebe, pri katerih so prisotna vsa občutja dru-
gačnosd (manj pravic, manj možnosd, vnaprejšnji
predsodki), so najmanj integrirane osebe. Drugač-
nost najbolj občutijo posamezniki, ki so se šolali
v zavodu za gluhe in naglušne. To pa tudi pomeni,
da gre za osebe, ki imajo najnižjo doseženo izo-
brazbo.
Neinformirane osebe so delovno-izobraže-
valno bolj aktivne od tistih, ki so informirane o
svojih pravicah in predlogu zakona. Informirane
osebe bolj občutijo vse vrste drugačnosd.
Samo osebe, ki so se šolale v zavodu, trdijo,
da nimajo možnosti, da bi se udeleževale družab-
nih dogodkov skupaj s slišečimi. Osebe pa, ki so
se šolale v slišeči šoli, se v celod udeležujejo dru-
žabnih dogodkov.
Moški so bolj zadovoljni z delom kot ženske.
Odstotek nezaposlenih žensk je prav tako višji
kot odstotek nezaposlenih moških. Najbolj zado-
voljne z delom so mlajše osebe in osebe z višjo
izobrazbo. Največje nezadovoljstvo z delom pa
se kaže pri osebah, ki so se šolale v zavodu za
gluhe in naglušne. Prav iz njihovih vrst je največji
delež tudi tistih, ki so brezposelni.
Moški so manj pripravljeni na nadaljnje izobra-
ževanje kot ženske. Prav tako so manj pripravljene
na izobraževanje osebe (80%), ki so se šolale v
zavodu za gluhe in naglušne.
Najvišji odstotek oseb, ki so se udeležili tečajev
skupaj s slišečimi, so osebe, ki imajo izkušnje šo-
lanja v slišeči šoli in tudi v Zavodu. Osebe z nižjo
izobrazbo se nikoli niso udeležile tečajev s sliše-
čimi. Osebe s poklicno izobrazbo niso razumele
neprilagojenih tečajev. Medtem, ko so osebe z
višjo izobrazbo z eno izjemo delno razumele
bistvo tečaja.
Največji delež informiranih gluhih oseb je le
delno zadovoljnih s spremembami predloga zako-
na. Tisti, ki so bolj informirani, so tudi bolj zado-
voljni s spremembami.
Vse osebe, ki so osvojile izobrazbo nedokon-
čane in dokončane OŠ, so se šolale izključno v
zavodu. Tudi zelo velik delež oseb s poklicno izo-
brazbo je obiskovalo le zavod. Najvišji delež z višjo
izobrazbo so si prisvojile osebe, ki so se šolale v
zavodu in tudi v slišeči šoli.
PRVI DEL RAZISKAVE S SLISECIMI
S tem delom raziskave sem želela ugotoviti, ali so
gluhi zares integrirani v slišečo družbo ali pa je
prav narobe, so torej izključeni.
Primerjala sem rezultate gluhih z rezultad sli-
šečih o pogostosd stikov s slišečimi.
Število doseženih točk pri gluhih za področje
»stiki gluhih s slišečimi« se razteza od minimal-
nega do maksimalnega števila doseženih točk. To
pomeni, da raziskava zajema vso populacijo od
gluhih, ki so popolnoma izolirani, pa do tistih, ki
so najbolj integrirani.
Pri celotnem sklopu je najmanjše možno šte-
vilo točk 5 in največje 30.
Podatki kažejo, da je največ gluhih oseb do-
seglo število točk v razponu od 15 do 25. Na prvi
pogled se zdi, da to vendarle ni slabo. Pri tem pa
moramo upoštevad, da pri zbiranju podatkov
nisem uspela prid do oseb, ki so povsem izolirane,
kajd te se sploh ne pojavljajo v družbi. Iskad bi
jih morala od vrat do vrat in ne po društvih.
305
SIMONA GERENCER
Iz podatkov ugotavljam, da se doseženo število
točk slišečih razteza od 22 do 30. Največ slišečih
oseb je doseglo od 27 do 29 točk.
V primerjavi z gluhimi ugotavljam, da so slišeči
bistveno na boljšem, kajti iz njihovih vrst je
najmanjše doseženo število točk 22.
Ugotavljam, da se bistveno več kot polovica
gluhih razteza na razdalji od števila 5 (najmanjše
možno dosegljivo število točk) do 22, kamor
segajo prve in najbolj izolirane slišeče osebe.
S tem lahko tudi potrdim, da se gluhi malo
gibljejo v družbi slišečih, kar je eden izmed
kazalcev za socialno izključenost.
Grafikon: Primerjava doseženih točk gluhih
skupaj s slišečimi
Na linijskem grafikonu je razvidno, da se gluhi
raztezajo od začetka do skrajnega konca razredov,
medtem ko se slišeči pojavijo le v zadnjih dveh
razredih.
Podatki kažejo, da imajo slišeči bistveno več
prijateljev, da se udeležujejo družabnih dogodkov
in da nimajo težav s komunikacijo v javnosd.
Večina gluhih se giblje zgolj v krogu gluhih, ki
zahajajo v slišečo družbo le v nujnih oz. izjemnih
primerih. Ob tem upoštevam le redke izjeme, ki
se vendarle poskušajo kar najbolj vključiti v slišečo
družbo.
DRUGI DEL RAZISKAVE S SLIŠEČIMI
Na vprašanja iz tega dela raziskave so odgovarjale
iste osebe kot na prvi del raziskave s slišečimi.
Ugotavljam, da je 60% v raziskavo zajetih sli-
šečih oseb imelo v življenju kakšen stik z gluho
osebo. Pri tem je treba upoštevad, da so ti stiki
predvsem kratke in enkratne narave, kar pomeni,
da so trajali zgolj minuto ali dve. Lahko bi rekli:
bežni trenutki, ko se s človekom srečamo, ga poz-
dravimo, mu morebid iz vljudnosti rečemo besedo
in odhidmo naprej.
Slišeče osebe, ki še niso imele sdka z gluho
osebo, niso ali so zelo malo informirane o gluhi
populaciji in o njihovi problemadki.
Večina gluhih se ne udeležuje prostočasnih
dejavnosti, ki so namenjene slišečim, ampak raje
dejavnosti znotraj društva, ki so izrecno prirejena
zanje. Največ slišečih oseb (18%) se je z gluho
osebo srečalo na t. i. neizogibnih mesdh, tam, kjer
se ljudje vsakodnevno gibljemo in živimo - na
vasi, v soseski, v bloku, na cesti, stopnišču ali
parkirišču.
Podatki kažejo, da je v večini primerov (22%)
gluha oseba pristopila k slišeči osebi in ne narobe.
Precej visok delež (18%) je tudi dsdh, pri katerih
je prišlo do obojestranske pobude za sdk. Slišeči
smo redkeje (14%) pobudniki sdka z gluho osebo.
K temu prispeva velik delež tudi današnji način
življenja, ko nimamo časa za druge in hitimo
mimo njih, ne da bi jih opazili. Če pa se vendarle
ustavimo, največkrat pričakujemo, da se drugi
približajo nam in ne mi njim. V dveh primerih je
posredovala tretja oseba, v enem primeru pa se
oseba ni več natančno spomnila.
Raziskava je pokazala, da se je več kot polovica
(16%) vprašanih sporazumevala prek branja z
ustnic. Nekateri so si pri tem pomagali tudi z
rokami (16%), da bi tako olajšali komunikacijo.
18% oseb je povedalo, da so si pri komunikaciji z
gluhim pomagali z uporabo predmetov. Odgovori
pri tem so bili: gluhi mi je pokazal, da želi pivo,
pokazal mi je omaro, ki sem jo moral prenesd na
drugo stran prostora, pokazal mi je, da je avto
napoti, ipd. Komunikacija prek tretje osebe je
potekala samo pri dveh primerih (4%). Dobljeni
podatki so tudi dokaz, da se pisava ne uporablja
veliko pri komunikaciji z gluho osebo (samo 4%
in 2% z rokami in pisavo). To odklanjajo seveda
gluhe osebe, ki se počutijo neprijetno, ker so
polpismeni ali celo nepismeni.
20% vprašanih je trdilo, da so se z gluho osebo
pogovarjali o družini, ljubezni in fantih. 18%
vprašanih je povedalo, da so se z gluho osebo
pogovarjali o vsakodnevnih stvareh, ki so bile
običajno krajše narave. Stike, ki so trajali zgolj
kakšno minuto ali dve, sem poimenovala »zelo
kratkoročni stiki« (12%). Za take sem štela: pred-
stavitev gluhih staršev prijateljici, naročilo pijače
ali hrane v gosdlni, pozdrav na cesd s kratkimi
šalami, pripombe o vremenu ipd. 10% vprašanih
306
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
pa je povedalo, da so se z gluho osebo pogovarjali
o delu, o poklicnem športu ter o šoli.
Slišeči, ki so imeli stik z gluho osebo, so v sko-
raj polovici primerov trdili, da so se ob pogovoru
z njo normalno počudli. Rekli so, da pri sebi niso
zaznali nobenih čustvenih sprememb zaradi dru-
gačne komunikacije. Kar 18% vprašanih pa je
povedalo, da so se ob pogovoru počudli nemočne,
utesnjene in da jih je bilo strah, kako izrazid oz.
povedati želeno. Vseskozi jih je spremljal nekak-
šen neprijeten občutek. Le 6% vprašanih je komu-
nikacijo z gluho osebo sprejelo kot novo izkušnjo
ali izziv. V manjšini pa so tisd, ki so se odlično
počudli (4%) z gluho osebo, in tisd, ki se jim take
osebe smilijo (4%).
Večina vprašanih je menila, da jih je gluha ose-
ba razumela (56%). Samo ena oseba je trdila, da
je gluha oseba ni razumela, in le ena, da jo je
gluhi razumel le delno.
Kakor kažejo podatki, je vendarle možna
komunikacija z gluho osebo, seveda če smo zanjo
pripravljeni.
29 oseb oz. 58% vprašanih je trdilo, da bi
pogumno pristopili h gluhemu človeku ter mu
povedali želeno. Le ena oseba bi pristopila h glu-
hemu s strahom.
Skupaj 44% vprašanih je odgovorilo, da bi z
gluho osebo govorili počasneje in bolj razločno.
Nekateri so dodali še kazanje z rokami ali pisavo,
ki bi jim rabila kot zasilni izhod. Iz podatkov je
razvidno, da bi večina slišečih v stiku z gluho ose-
bo ravnala pravilno. Seveda moram omeniti, da
ni slabo, če se oseba znajde kako drugače in svoje
sporočilo posreduje na drugačen način. Vendar
pa moramo upoštevad, da so gluhi precej nepisme-
ni, zaradi česar komunikacijo s pomočjo pisave
prej zavračajo kakor ne. Uporaba predmetov (8%)
kot način komunikacije je zelo zaželena in hkrati
zelo uporabna metoda, če je v danem prostoru
in času izvedljiva.
42% vprašanih je trdilo, da so gluhi enaki
slišečim. 8% je bilo mnenja, da so enaki, pa vendar
drugačni. Po njihovem mnenju so stvari, ki jih
naredijo drugačne od nas. Precej majhen odstotek
(4%) je dstih, ki pravijo, da so gluhi omejeni, in
še manj tistih, ki pravijo, da so drugačni (2%).
Dve osebi od vprašanih sta menili, da imajo gluhi
svoj svet in se jim d ljudje smilijo (4%).
Presenedjivih 26% vprašanih je izrazilo pri-
pravljenost, da se naučijo znakovni jezik za boljšo
komunikacijo z gluhimi. 4% se je pripravljenih
naučid samo osnove znakovnega jezika, 12% pa
bi se jih naučilo znakovni jezik le v primeru vsako-
dnevnega sdka.
To seveda kaže, da je interes slišečih precej
velik glede učenja znakovnega jezika.
Ob tem velja omeniti, da tečaji znakovnega
jezika sicer potekajo v Ljubljani, na društvu gluhih
in naglušnih, mestnem društvu gluhih in na zavo-
du za gluhe in naglušne, a se jih udeležuje zelo
malo slišečih.
Večina vprašanih (46%) je mnenja, da so gluhi
za marsikaj prikrajšani v življenju. Tem so naspro-
tovali dsti, ki so trdili, da gluhi niso prikrajšani
(10%). Da imajo torej vse, kar potrebujejo - svoj
način življenja, svoj svet, v katerem se odlično
počutijo. Ne poznajo drugega načina življenja,
zato jih njihov način osrečuje. V manjšini so tisti,
ki se niso vedeli opredeliti oz. so trdili, da je to
odvisno od situacije.
Tisd, ki so bili mnenja, da so gluhi prikrajšani
za kar koli v življenju (38%), so najpogosteje po-
dali odgovor, da so prikrajšani za normalne odno-
se, za običajno komunikacijo, v nasprotju z nami
pa so deležni predsodkov okolice, težjega načina
izobraževanja, komunikacije prek pomoči tolma-
ča. 6% vprašanih je postavilo v ospredje, da so
gluhi prikrajšani za pdčje petje, šumenje vetra,
skratka, za lepote narave, kijih lahko sprejemamo
prek zvokov. Dve osebi (4%) sta omenili, da so
gluhi prikrajšani za poslušanje glasbe, radia, fil-
mov in televizijskih oddaj. Skupno (12%) oseb je
trdilo, da gluhi niso prikrajšani za nič v življenju.
Gluhi ne slišijo glasbe, čutijo pa njene vibracije.
To pripomore, da plešejo enako dobro, kakor če
bi slišali. Da so prikrajšani za glasbo in ples, torej
ne drži v celoti.
Drži pa, da so prikrajšani za poslušanje filmov,
oddaj, predavanj, ki niso podnaslovljena ali preve-
dena v znakovni jezik.
Kar 42% vprašanih je na to vprašanje odgovo-
rilo, da bi se z gluhimi pogovarjali, jih poskusili
vključiti v slišečo družbo. Pri tem jih nikakor ne
bi zapostavljali ali podcenjevali.
10% slišečih je odgovorilo, da bi jim namenili
nekaj pozornosd, vendar sami ne bi prvi pristopili
h gluhemu človeku. 6% vprašanih pa je trdilo, da
bi jim pomagali na drug način; svoj delež bi pri-
spevali tudi s tem, da bi se naučili znakovni jezik.
Le ena oseba je odgovorila, da bi bila njena pomoč
odvisna od situacije.
307
SIMONA GERENCER
SKLEPI
Večina gluhih se giblje v družbi sebi enakih. Prvo
izkušnjo dobijo v zavodu za gluhe in naglušne,
pozneje pa se poročijo oz. živijo v izvenzakonski
skupnosd z gluho osebo. Tako jih vseskozi sprem-
lja izkušnja, da so gluhi med gluhimi. In če ven-
darle prestopijo te meje, osvojijo izkušnjo biti gluh
med slišečimi. Kljub temu svet slišečih ostaja zanje
v veliki meri tuj in neraziskan. Na njegovem pragu
jih navadno pozdravita razočaranje in nerazume-
vanje, ki jih spremljata ves čas in se oblikujeta v
grenko izkušnjo.
Možnosd izobraževanja in izbire poklica za
gluhe so zelo skromne. Le izjemoma in z izredno
veliko truda pridejo do visoke izobrazbe. Večina
se jih ustavi pri poklicni ali srednješolski izobrazbi.
Tudi možnosd zaposlovanja zanje so zelo slabe.
Večina se jih zaposluje v invalidskih podjetjih, zlas-
d v tiskarnah. Zahtevnejša delovna mesta jim niso
dostopna.
Uradno nepriznavanje znakovnega jezika jih
še toliko bolj postavlja ob rob družbe in jih pri-
krajša za osnovne pravice. To posledično pomeni,
da čutijo primanjkljaje na ekonomskem, social-
nem in psihološkem področju. Na psihološkem
področju jih čutijo kot socialno izolacijo in osam-
ljenost, nezaupanje v pravno državo, skromno
samozavest oz. nizko samopodobo, stereodpe in
predsodke, s katerimi je obarvano javno mnenje.
Na ekonomskem področju se njihova izključenost
kaže predvsem v segregiranem izobraževanju v
zavodu za gluhe in naglušne, omejenem izboru
poklicev, nepismenosd in polpismenosd, pomanj-
kanju tolmačev in zapisnikarjev na predavanjih,
nedostopnosd do dela, visoki stopnji brezposel-
nosti in pomanjkanju informacij. Na socialnem
področju se njihova izključenost kaže kot oteženo
komuniciranje v slišeči družbi, slabe povratne
informacije slišečih in nedostopnost kulturnih
ustanov (gledališča, koncerd ipd).
Da bi rešili problem integracije, bi morali gluhe
učence in dijake čimbolj vključiti v slišeče šole.
Še prej bi bilo treba poskrbeti za več pisnih mate-
rialov, motivirad profesorje, da bi bili bolj priprav-
ljeni na sodelovanje z zastopniki slišečih šol ter
tako kompromisno sodelovali pri kvalitetnejšem
pridobivanju znanja gluhih učencev, dijakov. Tudi
zaposlitvene možnosd za gluhe bi se morale izbolj-
šad, vsaj v tem smislu, da bi se začeli zaposlovad
tudi na nekoliko zahtevnejših delovnih mestih in
ne le v grafičnih podjetjih ali kot fizični delavci.
Predvsem pa je treba slišeči mladini ponuditi
več priložnosd, da bi se naučila znakovnega jezika.
Prizadevati se je treba za nove oblike sodelovanja
med mladimi iz obeh populacij - gluhih in slišečih.
In navsezadnje je treba slišeče bolj poučiti o pro-
blemih in težavah gluhih. Prav tako je treba po-
skrbeti za boljše vključevanje gluhe populacije v
slišečo družbo.
V prvi vrsd pa lahko zanje pomembno rešitev
poda le država in s svojo socialno politiko zaščiti
njihove pravice. Omogočid in uradno priznad jim
mora pravico do jezika, torej do rabe znakovnega
jezika v uradnih institucijah. Drugič, omogočid
jim mora, da sami zastopajo svoje interese in
pravice. Le oni vedo, kaj pomeni bid gluh. Slišeči
lahko to samo predvidevamo.
308
SOCIALNA IZKLIUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
LITERATURA
S. Dragoš (2000), Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo, 39, 4-5: 241 -
251.
-	(2000), Socialne mreže in starost. Socialno delo, 39, 4-5: 293-313.
M. Knehtl ( 1998), Socialne prednosti in slabosd integriranega šolanja otrok s posebnimi potrebami.
Socialno delo, 37, 3-5: 275-278.
Sz. V. Lev (1987), A defektológia alapjai. Budapest: Tankonyvkiadó.
M. MöDERNDORFER (2001), Zakon o uporabi znakovnega jezika. Odmev tišine, III, 9:18.
-	(2001), Znakovni jezik in kultura gluhih. Odmev tišine, III, 6:5.
A. Redžepovič (1995), Odrasli gluhi in naglušni v Sloveniji. Ljubljana: DAN.
J. Sári (1994), Integráció és szegregáció együttélése a hallássérült gyermekek érdekében.
Gyógypedagógiai szemle, XXII, 3: 180-187.
Z. SućuR (1995), Koncept socijalne isključenosd. Revija za sociajlnu politiku, 2, 3: 223-230.
М. Trbanc (1996), Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosd. V: L Svedik (ur.). Kakovost
življenja v Sloveniji. Ljubljana: FDV.
Vlada RS (2000), Program boja proti revščini in socialni izključenosti. Ljubljana: MDDSZ.
309
ESEJ
PRAVICA DO STVARNOSTI
Med pravicami otrok včasih zasledimo tudi pra-
vico do stvarnosti. To je zelo pomembna pravica,
ki pa je od vseh pravic največkrat kršena. Tako
pogosto, da še opazimo ne več. Pravica do stvar-
nosd nedvomno vključuje tudi pošteno priznanje,
kaj človeštvo danes bolj ali manj zanesljivo ve,
kaj domneva in česa sploh ne ve. Naj navedem
nekaj primerov. Med stvarmi, ki jih dokaj zanes-
ljivo vemo, so tele:
•	pomladi sledi poletje,
•	če led segrejemo, se stopi,
•	ljudje umirajo in niso (ves čas) srečni (če
parafraziram Camusa).
Potem so stvari, ki jih vemo z določeno stopnjo
gotovosti:
•	kajenje utegne bid škodljivo za vaše zdravje,
kot pravilno piše na ameriških cigaretah (na naših
piše, na primer: »Kajenje povzroča bolezni srca«,
kar je dezinformacija, saj to ni nujna posledica,
odvisna pa je tudi od količine),
•	z uporabo kondoma se utegnete izogniti
aidsu (lahko pa ga dobite kako drugače),
•	predrana uporaba drog (legalnih in ilegal-
nih) utegne poslabšati kvaliteto vašega življenja
(če ni že tako slaba, da slabša ne more biti).
To so stvari, ki naj bi jih otrok izvedel v prvih
letih šolanja, seveda skupaj s stopnjo verjetnosti
in dodatnimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na
izid. Ta »življenjska dejstva« (kakor prevajam
»facts of life«) naj bi bila temelj učnih vsebin ali,
če hočete, »kurikuluma«.
Zdaj pa si oglejmo še tretjo skupino podatkov,
ki jih ne moremo uvrsdti med dejstva, saj imajo v
spoznavnoteoretskem smislu status domnev ali
hipotez:
•	Ne vemo, ali obstaja posmrtno življenje.
•	Ne vemo, ali so neobičajna duševna stanja
zares bolezni (v smislu biokemičnih sprememb
na tkivu organizma).
•	Ne vemo, kaj nam bo prineslo članstvo v
Evropski Uniji (lahko pa domnevamo to ali ono).
Človek si nerad prizna svojo nevednost. Zavest
o tem, da najpomembnejših stvari v resnici ne
vemo, povzroča nelagodje. Tako se pač tolažimo;
v Svetem pismu piše, da za nas skrbi odrešenik.
Biokemične spremembe bodo zagotovo odkrili
(čeprav jih zaman iščejo že sto let). Avstrija kljub
članstvu v EU ni propadla, torej tudi mi ne bomo.
Itn. Tako zelo dobro se znamo prepričati, da svo-
jim lažem še sami verjamemo. Da bi jim verjeli še
bolj, jih širimo dalje. Kajd ko kakšno stvar trdi
veliko ljudi, se zdi resničnejša. A resnično je le
to, da so vse gornje trditve hipotedčne.
Ko začne otrok spraševad, ali Božiček (ali De-
dek Mraz) zares obstaja, mu moramo pošteno
povedati. Spominjam se svojih stisk, ko sem hotela
izvedeti resnico o Miklavžu. Na listek sem napi-
sala svoje želje in pusdla listek na oknu. Potem
sem jih zalotila, kako so odprli okno in vzeli listek.
Potem so to zanikali. Še zdaj vidim tisto okno,
kako so ga odpirali. Verjela sem svojim očem in
ne njim. To je bil eden najtežjih trenutkov mojega
otroštva. Hotela sem resnico, oni pa so mi jo
vztrajno kratili. Izgubila sem zaupanje vanje. Od-
ločila sem se, da bom verjela svojim očem in uše-
som in občutkom. Vsak otrok se mora soočiti s
takim trenutkom. Večina se odloči verjeti staršem.
To je dosti bolj enostavno. Ali pa jih postopno
prepričajo. Mene niso prepričali, so me pa pošte-
no zmedli. Iz otrok, ki se odločijo verjeti lastnim
čudlom, zrastejo raziskovalci, umetniki in »dušev-
ni bolniki«. Pač odvisno od »kondngenc«, kot
pravi Goffman, lahko pa jih imenujemo tudi oko-
liščine. Seveda ima večina teh ljudi nekatere znake
vseh treh kategorij.
Če bo v šolah verouk, je treba otrokom pošte-
no povedati, da o bogu ne vemo ničesar, vsaj nič
zanesljivega. Vsak si ga/jo lahko predstavlja po
svoje. Nobena predstava ni bolj resnična od druge.
Nobena religija ni bolj resnična od druge. Noben
jezik ni bolj resničen od drugega. Vse to so le
različni načini opisovanja in izražanja izkušenj.
To so izkustveni fenomeni, ne dejstva. Šele ko
otroci to zares dobro razumejo, se lahko začnejo
311
ESEJ
učiti Svetega pisma in zastavljati prva vprašanja.
Tako se bodo naučili kritičnega mišljenja. Naučili
se bodo ločid modrost od neumnosti. Tak verouk
bo otrokom prav gotovo koristil, če se bo opiral
na kolikor toliko originalne vire in ne na interpre-
tacije. Podajad verouk na enak način kot matema-
tiko je zločin. Je skrajna kršitev pravice do stvar-
nosti. Pomeni mešanje ravni izražanja, ki lahko
prisluži odrasli osebi psihiatrično sodbo z imenom
»diagnoza«.
Meja med izobraževanjem in propagando je
res nekoliko nejasna. Tudi o tem je treba otroke
poučid. Opozorimo jih, naj bodo na to pozorni.
Pokažemo jim na konkretnih primerih, kako ločid
zrno od plev.
Tudi odrasli imajo pravico do stvarnosd, če-
prav se bojim, da to nikjer ne piše. Obstaja pa
izraz »objektivno poročanje«. Ker »objekdvno
poročanje« ni mogoče, je to samo še dodaten pe-
sek v oči. Vse, kar lahko pisec stori, je, da opisom
dogodkov doda še svoje stališče. Bralec lahko tako
poišče opise istega dogodka, ki so jih podale osebe
z različnimi stališči, in si ustvari svoje mnenje.
Vse to seveda predpostavlja poštenost piscev. Več
kot toliko ni mogoče.
Otrok, ki se navadi bolj zaupad besedi staršev
kot lastnim očem in ušesom, se navadi tudi bolj
verjeti temu, kar piše v časopisih in kar vidi na
televiziji. Psihološka oziroma izkustvena »logika«
pravi, da je dsto, kar najpogosteje sliši, najbolj
res. V tem je seveda zrno resnice; če predpostav-
ljamo poštenost, lahko res bolj zaupamo opisom,
ki jih poda več poročevalcev. A ravno predpostav-
ka poštenosti ni upravičena. Nobenega razloga
nimamo za domnevo, da je krema, ki jo v emo-
cionalno nabitem kontekstu iz dneva v dan vidi
na televiziji, zares boljša od drugih, a jo bo vseeno
kupil.
Predpostavka poštenosti izhaja iz zgodnjih iz-
kušenj. Otrok si je pridobil izkušnjo, da starši
večinoma govorijo resnico, zato jim velja zaupad.
To zaupanje avtomadčno prenaša tudi na pred-
stavnike avtoritete, medije itn. Izobraževanje, ki
je zares vredno tega imena, bi moralo spodbujati
refleksijo, kritično razmišljanje. Tu pa nastopi še
drug kavelj. Oblast, če smo pošteni in spoštujemo
pravico do stvarnosti bralcev, nikjer ni ravno sto-
odstotno poštena in tudi ni stoodstotno zaintere-
sirana za spodbujanje kritičnega mišljenja. In
potem učenci presedijo ure in ure in si polnijo
glave z nepotrebnimi informacijami. To jih dovolj
utrudi, da nimajo več posebnega veselja do razmi-
šljanja. Do znanja pridemo le z razmišljanjem, s
kridčno refleksijo informacij. Znanje je celovito,
je plod osebnega razmišljanja. Informacije so
fragmentarne, nepredelane in nepovezane. Raču-
nalnik ni zmožen znanja, lahko pa uskladišči ne-
skončno število informacij. Seveda lahko kdo v
računalnik uskladišči tudi svoje znanje in ne le
informacij. A tisti, ki bo hotel to znanje osvojid,
bo moral sam opravid prej omenjeni proces. Infor-
macije je mogoče prenašati avtomadčno, znanja
pa ne.
V prejšnjih stoletjih so seveda prav tako kršili
pravico do stvarnosd, a za to niso imeli na voljo
učinkovite tehnologije. Ljudje niso preživljali časa
pred televizijo in na pašnikih in njivah ni bilo toli-
ko reklam. Medtem ko so pasli krave, so imeli
čas razmišljati o tem, kaj je rekel župnik v zadnji
pridigi. Imeli so torej čas. Za razmišljanje je po-
treben čas. Če ljudem ne daš časa, ne bodo raz-
mišljali. Tako so lahko npr. primerjali župnikove
besede z njegovimi dejanji in s svojimi izkušnjami.
Videli so, da župnik pridiga uboštvo, živi pa raz-
košno. Videli so, da njegova kuharica večkrat po-
zno odhaja od njega, in razmišljali, katero božjo
zapoved je prekršil, tisto o požrešnosd ali katero
drugo.
Nekoč so bili otroci v neposrednem stiku z
življenjskimi dejstvi. Videli so, kako pride na svet
tele in seveda tudi njihovi bratci in sestrice. Videli
so, kako je umrl dedek. Videli so, da se sosedov
Janez malo drugače obnaša kot večina drugih vaš-
čanov, da dobro skrbi za svoje kokoši, in spoznali,
da ga ni priporočljivo izzivad.
Trdim, da je pravica do stvarnosd temeljna
človekova pravica, ki je podlaga za vse druge. Če
otroku to pravico kršimo, se bo uprl. Ustvaril si
bo predpostavko nepoštenosd in stališče nezau-
panja. Posplošeno nezaupanje mu bo otežilo živ-
ljenje in ga duševno pohabilo. Morda bo spoznal
ljudi, ki jim bo lahko zaupal, in bo začel proces
preverjanja stvarnosti iz nasprotne smeri kakor
tisd, ki izhaja iz posplošenega zaupanja. V naspro-
tju s pretirano zaupljivo osebo bo v ta proces prisi-
ljen, saj je prvi pogoj za preživetje. Mora odkriti,
kaj je res in kaj ne, mora odkrid, komu lahko
zaupa. To bo preverjal vse življenje. Zato bo »dru-
gačen«.
Danes je že kar precej »drugačnih« ljudi, kma-
lu bo takih večina. Mnogo mladih danes nima iz-
kušnje toplega doma, kjer si člani družine vzamejo
čas drug za drugega, si znajo prisluhniti in si
vzajemno pomagad ob upoštevanju različnosti
312
PRAVICA DO STVARNOSTI
vsakega posameznika. S tem ne želim reči, da je
včasih večina otrok imela tako družino. Če kaj,
potem so bile družine včasih še manj razume-
vajoče, so pa morda dajale določeno stabilnost.
A deček, ki je bežal od doma, ker ga je pijani oče
pretepal, je morda našel zatočišče pri vaškemu
kovaču. Opazoval ga je pri delu, mu pomagal in
včasih dobil kak kos kruha. Mimogrede se je izučil
obrd. Ni se mu bilo treba že v prvem razredu
začed grebsd za točke, da bi se lahko pozneje
vpisal na šolo, o kateri ne ve ničesar, še manj pa
ve, kaj bo delal po njej, če bo sploh dobil službo.
Ni mu bilo treba »iskad samega sebe«. Ker se pač
ni nikoli izgubil.
Potreba po »iskanju samega sebe« je toliko
večja, kolikor bolj je bila otroku kršena pravica
do stvarnosti. Zloraba mamil, alkohola in zasvo-
jenost s potrošništvom so načini iskanja sebe,
natančneje, posledice pomanjkanja ustreznejših
alternativ. Lahko pomeni tudi odpoved temu iska-
nju, ki ni bilo uspešno. Zasvojenost je torej posle-
dica. Zato se je nesmiselno borid izključno proti
posledicam in s pločevinko metati vodo iz pota-
pljajoče se ladje. Tudi to je samo še več peska v
oči. Pred kratkim smo bili seznanjeni o velikih
uspehih naših policistov, ki so odkrili skupino
dhotapcev mamil. Denar, ki so ga pri tem porabili,
bi bilo bolje namenid za kako komuno, kjer bi se
tisd, ki to želijo, lahko mamil odvadili. In takih je
precej, a nimajo kam iti. Seveda policijski uspehi
hkrati malo prekrijejo gromozanske količine za-
molčanega in neodkritega gospodarskega krimi-
nala, ki grozi, da bo potopil ladjo prej kot vsi
kilogrami heroina. Čeprav ni bila izrečena nobena
neresnica, je tudi to kršitev pravice do stvarnosti.
Pokažemo nekaj, da lahko bolje skrijemo nekaj
drugega.
Manjka nam preproste kmečke pameti. Zani-
mivo je, da jo danes največkrat najdemo pri ose-
bah, ki so označene kot »duševno nerazvite«. Ker
nimajo dovolj razvidh sposobnosti abstraktnega
mišljenja, se držijo konkretnega. Na področju kon-
kretnega so kos vsaki povprečni osebi s spranimi
možgani. Življenjska dejstva znajo opazid z nena-
vadno prodornostjo. Poznam starejšo osebo, ki
je zaradi te oznake preživela dolgo vrsto let v var-
stveni ustanovi. Včasih razume stvari, ki jih moji
kolegi univerzitetni profesorji ne morejo. Seveda
gre za preproste človeške resnice. Ko vsi drugi
zmigujejo z rameni, se sočutno oglasi: »Od tega
se pa človek obesi.« Ve, kdaj je to treba reči.
Duševna nerazvitost je eden redkih pogojev, da
ostane človekova pravica do stvarnosti nedotak-
njena. Tem ljudem ne moreš sprad možganov. Pa
ne zato, ker jih ne bi imeli, temveč zato, ker jih
uporabljajo za tisto bistveno. Za preživetje.
Včasih, ko se srečam s kako firmo ali ustanovo,
kot naivna opazovalka, ki še ne jemlje stvari samo-
umevno, opazim, da bi z lahkoto odpravili nekate-
re stvari, ki povzročajo probleme. Ko jih na to
opozorim, navadno zmignejo z rameni in odvrne-
jo: »Saj to vsi vemo,« ali pa: »Vemo, kaj delamo.«
Prav, če veste, si mislim in se čudim. Vidim, kako
jim voda vdira v podpalubje, oni pa nič! Oni vedo
in s tem se stvar konča. Včasih bi bilo dovolj nare-
diti razpredelnico in vanjo vpisad urnik predavanj,
skupaj s številko predavalnice. Takoj bi opazili,
da sta v istem času v istem prostoru napovedani
dve različni predavanji. Opazili bi tudi, da imajo
nekateri študenti kar enajst ur predavanj na dan.
Ne izmišljujem si, to se mi je zares zgodilo.
Kršenje pravice do stvarnosd vodi torej do
večje ali manjše izgube občutka za stvarnost. Naša
družba je v zadnjih letih izgubila že precej občutka
za stvarnost, čeprav ne trdim, da je bila kdaj v
tem pogledu idealna. Tako bomo dodatno obdav-
čili knjige, res, prav ste prebrali, knjige - in to v
jeziku, ki ne bo nikoli zagotavljal posebne komer-
cialne uspešnosti. Knjige, ki izidejo na res mno-
žičnem angleškem govornem področju, pa niso
obdavčene! V večji meri bomo obdavčili tudi
intelektualno delo, morda bodo obračunali tudi
dodano vrednost. Obdavčujemo torej pamet. Res-
da so to samo predlogi, a že za to, da se kdo sploh
spomni česa takega, mora imed neznaten stik z
realnostjo. Z drugimi besedami, biti mora nor,
kar pa še ne pomeni, da je »duševno bolan«. Od-
slej bom volila le polidke, ki bodo imeli potrdilo,
da so »duševno nerazviti«, ali pa sploh ne bom
volila. Taki predlogi žalijo mojo pravico do stvar-
nosd - kradd je pač ne morejo.
Sodim pač v skupino ljudi, ki svoje pravice do
stvarnosti ne dajo. Borila se bom zanjo do zad-
njega diha. Ne bom se sprijaznila z nesmislom,
kot svetuje Vito Flaker. Seveda to svetuje do-
bronamerno, kajti osebe, ki se ne sprijaznijo z
nesmislom, so v veliki nevarnosd, da prej ali slej
dobijo nalepko »duševnega bolnika«. Ne priporo-
čam, da bi ti ljudje zasedli vodilne položaje v po-
litiki, ker so v čustvenem smislu nekoliko nepred-
vidljivi in jih lahko za trenutek zanese, preden
spet pristanejo pri svoji zdravi pamed. Zelo korist-
ni pa bi bili v vlogi svetovalcev, kar so nekoč vedeli
vsi kralji in so se oskrbeli z dvornimi norci. Če
313
ESEJ
potrebujete naše storitve, pokličite društvo Para-
doks.
Nekaj nalepk »duševnih bolnikov« so podelili
tudi ljudem, ki so ugovarjali prod nepravilni ali
nezakonid privadzaciji podjetij, nepravilnosdm
pri lastninjenju ipd. Podatke o teh ljudeh hrani
eden od naših sindikatov. Izrecno želim poudariti,
da hospitalizacije niso bile izvedene prodzakonito,
kajd zakonodaja je tako luknjičava, da tam lahko
hitro pristane, kdor kaže čustvene motnje, hkrati
pa je kdo zainteresiran, da ga pošlje tja. Človek,
ki se ne sprijazni z nesmisli in to v svojem podjetju
glasno izraža, si nakoplje težave. Mala šikaniranja,
podelitev statusa tehnološkega viška itn. Saj veste,
kako to gre. Vedno več je neprespanih noči, pa
tisto letanje okrog advokatov in živci malo popu-
stijo. Tedaj je treba samo še malo povečad pridsk
in ekonom lonec eksplodira. »Duševna bolezen«
je tu. In z njo stigmadzacija.
In vendar trdim, da rešitev ni v tem, da se z
nesmisli sprijaznimo, temveč da nanje opozar-
jamo, seveda na način, ki ne ogroža preživetja.
Morda bomo naleteli na sto gluhih ušes, a eno bo
slišalo. In povedalo drugemu.
Zahodna »civilizacija«, kot jo poznamo, je do-
segla mejo svojega širjenja. Če se tržišč ne da več
širiti, sistem ne more delovati. Torej si bo treba
izmislid kaj novega. Čisto lahko se zgodi, da bo
čez sto let vsaka ekonomska propaganda strogo
prepovedana. Ker ogroža preživetje vrste. Ne
ponuja le artiklov, temveč hkrati tudi potrošniški
slog mišljenja, ki ogroža planet. Potrošniški slog
mišljenja je skregan z zdravo pametjo. Ljudje se
grebejo in grebejo, samo da bi si lahko kupili boljši
avto od sosedov. Pri tem pa jim sploh ne gre za
avto, saj pri teh cestah njegovih zmogljivosd ne
moreš zares uporabid. Mislijo, da s tem avtom
dokazujejo svojo vrednost, v katero upravičeno
dvomijo.
Zavedam se, da nisem povedala nič novega in
da vse to že veste. Veste mnogo preveč. Ob vsej
tej poplavi informacij moramo naredid ustrezno
izbiro. Če so vam odvzeli pravico do stvarnosti,
ne morete naredid ustrezne izbire. Torej bo vaša
izbira neustrezna.
Tanja Lamovec
314
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
USTANOVA MALI VITEZ
FUNDACIJA ZA POMOČ MLADIM, OZDRAVLJENIM OD RAKA
UVOD
V Sloveniji zboli za rakom vsako leto približno
50 otrok do 15. leta starosti. Pred desedetji je bilo
preživetje otroka, obolelega zaradi raka, izjema.
Z uvedbo kombiniranega zdravljenja (kirurškega,
citostatskega in obsevalnega) so se uspehi strmo
povečali. Danes ozdravijo tri četrtine otrok. To
pa pomeni, da se število oseb, ki so v otroštvu
prebolele raka, vsako leto poveča za 30. Bolezen
in zdravljenje bolezni pa lahko povzročita otroku
tudi škodo. Ta je lahko neposredna, mogoče pa
so pozne posledice, ki se lahko razvijejo kadar
koli, tudi več let po zdravljenju. Zaradi poznih
posledic - telesnih sprememb, motenj v delovanju
organov in žlez z notranjim izločanjem, pa tudi
7aradi psihičnih sprememb in zaradi možnosti,
da se bolezen ponovi - so potrebni občasni kon-
trolni pregledi skoz vse življenje. Kakor smo se
sprva veselili že same ozdravitve otrok, je postalo
vedno bolj pomembno, kakšna je kakovost njiho-
vega življenja. Preživetje samo ni dovolj, pomem-
bno je, kako bo bolnik živel, zlasti otrok, ki ima
pred sabo še večino svojega življenja.
Rak velja za neozdravljivo bolezen; ljudje
največkrat pričakujejo, da bo oboleli umrl. Rak
je še vedno bolezen, ki je asociativno povezana s
trpljenjem in izgubo. »Ena od mojih najzgodnejših
ugotovitev je bila, da so družbeni odnosi med pri-
zadedmi in neprizadedmi naped, mučni in pro-
blematični.« (Murphy v Zaviršek 2000: 86). Tema
o raku je zavita v skrivnostnost, ljudje se pogovoru
o raku izogibajo, podobno kot pogovoru o nečem,
kar človeku zmanjša njegovo vrednost, ga stigma-
tizira. »Stigmadzirad: vtisnid sramotno znamenje,
(o)žigosad, za vedno zaznamovad koga« (Verbinc
1994: 677). Mlajši fantje povedal, da gaje njegovo
dekle sprejela, tudi ko ji je povedal, da je prebolel
raka. Sedaj se pripravlja, da bo povedal tudi njeni
mami in drugim sorodnikom. Zanj je pogovor o
tem težka preizkušnja, zaradi katere se počud
negotovega.
PREDSTAVLJENA POPULACIJA,
METODE DELA
Otroci in mladostniki do dopolnjenega 18. leta
starosd se praviloma zdravijo v otroški ustanovi.
Nekaj mladih od 15. do 19. leta starosd, zlasd po
18. letu, se zdravi tudi v ustanovah za odrasle.
Prva skupina mladih, ki so preboleli raka v otro-
štvu, je bila predstavljena leta 1986 na onkolo-
škem inšdtutu v Ljubljani v okviru raziskovalnega
projekta v ambulanti za odkrivanje poznih posle-
dic raka in zdravljenja raka v otroštvu. Nosilka
projekta je zdravnica onkologinja Berta Jereb.
Zbrala je strokovnjake in jih povabila k sodelova-
nju v mulddisciplinarnem raziskovalnem dmu.
Povabljeni so bili vsi otroci, ki so bili registri-
rani v registru raka Slovenije; vključeni so bili vsi
mladi po dopolnjeni starosd 16 let, tri leta po kon-
čanem zdravljenju. Njihova starost ob zdravljenju
je bila do 15 let, povprečno 8 let. Večina se je
odzvala že po prvem vabilu. Od 1986 do 2001 je
bilo pregledanih in se je prostovoljno vključilo v
program preiskav z namenom odkrivati pozne
posledice raka in zdravljenja raka 585 mladih,
nekdanjih bolnikov.
RAZISKAVA
V okviru programa odkrivanja poznih posledic
raka in zdravljenja raka v otroštvu so bili vključeni
pregledi in preiskave:
•	vsi mladi v raziskavi so skupaj z zdravnikom
z onkologije izpolnili vprašalnik o kakovosd življe-
nja po zdravljenju, to je, podatke o šolanju, zapo-
slitvi, družinskem statusu, družabnem življenju,
zanimanju, hobijih
•	klinični pregled pri zdravniku onkologu
•	psihološka obravnava
•	endokrinološko testiranje
•	obravnava pri specialistih z drugih medicin-
skih področij (kardiolog, ginekolog...)
315
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
EVALVACIJA
Po petih letih poteka raziskave je bila poleg pre-
gleda zbranih podatkov o zdravstvenem stanju
narejena prva ocena dobljenih rezultatov psiholo-
ške obravnave in odgovorov iz vprašalnika. Izka-
zalo se je, da ima več kot 70% mladih po zdravlje-
nju poleg raznih telesnih sprememb tudi čustvene
okvare. Posledica teh pa so bile težave, ki so jih
imeli:
•	v navezovanju sdkov
•	v vrednotenju samega sebe
•	občutki osamljenosti
•	dosegali so manjše uspehe, kot bi jih dopu-
ščale njihove inteligenčne zmožnosti.
TEŽAVE PRI VKLJUČEVANJU
V DRUŽBO
Zaradi njihove bolezni so nekatere od njih starši
preveč varovali (hiperprotektivni odnos). Ob pr-
vem obisku na Onkološkem inšdtutu so mnoge
spremljali starši. Preusmeritev z otroških oddelkov
v ambulanto za odrasle bolnike je imela pomen
tudi v tem (in tudi sodelavci v dmu smo bili po-
zorni na to), da je spodbujal v njih zavest, da so
samostojne, odrasle osebe. Enako kot starši jih je
preveč varovala okolica, ki pa jih je obenem tudi
diskriminirala (pedagoški delavci, delodajalci,
zdravstveni delavci). Opuščali so aktivnosd, šola-
nje, poklic in zaposlitev, ker niso dobili spodbud
ali pridobili spričeval. Pristojni so svoje odločitve
utemeljevali s lem, da je za mlade po zdravljenju
raka to prezahtevno ali celo nevarno. V šoli so
bili na primer nekateri oproščeni telovadbe, ali
pa (kot so navajali) niso služili vojaškega roka,
čeprav so ozdraveli in so v vojsko želeli, drugi
niso pridobili vozniškega dovoljenja. Nekaterim
so odsvetovali določene poklice (npr. kuhar, zara-
di možnosd epilepdčnega napada), medtem ko
so prav te poklice drugim ob enakih pogojih pripo-
ročali. Ob odpuščanju delavcev so bili med prvimi,
ki so jih odpustili, in nekatere so upokojili, čeprav
so bili do takrat sposobni opravljad svoje delo.
Nekaterim od njih zdravniki niso izdali spričevala
o zmožnosd za delo, čeprav je od zdravljenja pre-
teklo več kot deset let. Drugi so imeli težave, ko
je ob iskanju zaposlitve bodoči delodajalec pre-
sodil, da je zdravljenje raka ovira za zaposlitev.
Okolica jih je zavračala zaradi nepoznavanja
narave bolezni. Mnogi mladi so navajali, da se o
svoji izkušnji ne morejo pogovarjati z nikomer
drugim kot s dstimi, ki so jo sami doživeli. Ne-
kateri so utrpeli manj škode kot drugi, prav tako
so nekateri manj, drugi bolj uspešno predelali
svojo izkušnjo z rakom. »Mladi bivši bolniki so
mnogo manj čustveno stabilni, manj sposobni
samouveljavljanja, manj vztrajni ter bolj introverti-
rani v primerjavi z vrstniki iz kontrolne skupine.
Imajo opazno več težav pri osamosvajanju in iska-
nju zaposlitve« (Korenjak 2001: 84).
AKTIVNOSTI ZA ZMANJŠEVANJE
ČUSTVENIH SPREMEMB
Organizirali smo skupinska srečanja, na katerih
so dobili priložnost, odpirati vprašanja in teme,
ki so jih sami občutili kot pomembne, in med seboj
podelid svoje izkušnje. V skupini sodeluje 10 do
12 mladih, nekdanjih bolnikov, in zdravstveni dm
- psiholog, zdravnik in medicinska sestra. V zad-
njem času se je struktura spremenila. Sodelovanje
v skupinah in v okviru ustanove Mali vitez je bilo
zame eden izmed razlogov, da sem znanje dopol-
nila z izobraževanjem na šoli za socialno delo. V
dmu sodelujem sedaj kot socialna delavka. Sreču-
jemo se enkrat mesečno popoldan po dve uri skoz
eno leto. Srečanja potekajo v prostorih onkolo-
škega inšdtuta. V letošnjem letu poteka deseta
skupina. Vsi udeleženi v zdravstvenem timu smo
se z mladimi spoznavali že v času poteka raziska-
ve, kar pa se je zaradi širjenja sodelavcev v zadnjih
ledh spremenilo.
Vsaka skupina po enem letu konča srečevanja
z desetdnevnim programom psihofizične rehabili-
tacije v zdravilišču. Tu so pod nadzorom zdravni-
ka balneologa, ki posreduje v primeru, da nastopi
zdravstveni problem. Za oblike druženja in re-
kreacijo poskrbi skupina sama. Spoznavanje iz
skupinskih srečanj nadaljujejo tu in na svoj način
dopolnijo. Ustvarjajo in poglabljajo prijateljstva.
Pogosto pozneje, po končanem programu, tudi
sami organizirajo srečanja.
Poleg druženja v skupinah in zdravilišču smo
razširili aktivnosti. Tako smo organizirali letovanja
in družabne prireditve (počitnice na Krku, v Bov-
cu, na Pohorju, zabavna srečanja mladih skupaj
z bHžnjimi osebami). V letu 1997 smo ustanovili
»Ustanovo Mali vitez, fundacijo za pomoč mla-
dim, ozdravljenim od raka«. »Ime Mali vitez se
mi je porodilo po junaku v Sienkiewiczevem ro-
manu. To je droben fant, ki se pogumno bori z
316
ustanova mali vitez
okoliščinami« (Jereb 2000, osebni kontakt). V
okviru Ustanove zbiramo sredstva za nadaljnje
sodelovanje z mladimi. Skupaj z njimi zbiramo
denar, tako da organiziramo dobrodelne prire-
ditve. Namen teh pa je tudi ozaveščanje ljudi. Za
seboj imamo nekaj predstavitev in nastopov v
medijih in več dobrodelnih koncertov. Velik korak
naprej je bila ustanovitev »sveta Malih vitezov in
prijateljev ustanove«. Predsednik sveta je član
upravnega odbora ustanove in soodloča v vseh
njenih dejavnostih. Vsi prisotni ob ustanovitvi so
postali člani sveta. Korak naprej je bil narejen s
tem, da mladi v čim večji meri sami realizirajo
svoje pobude.
SKLEP
Izkazalo se je, da je medsebojno druženje mladih,
ki so se v otroštvu zdravili zaradi raka, koristno
na veliko načinov. To je priložnost za boljše
spoznavanje sebe in svojih resničnih zmožnosti.
Zmanjšujejo strah pred zdravstvenim osebjem in
zdravljenjem, ki je bilo boleče. Zbiranje sredstev
za druženje je zahtevalo novo širjenje delovanja.
Z organiziranim delovanjem pridobivajo več mo-
či. Mladi delujejo na dobrodelnih koncertih in
prireditvah. Predstavljajo se javnosd. V javnost
se vključujejo na nov način in pri tem pridobivajo
nove izkušnje. Doživljajo, da niso sami in posta-
jajo vidni v družbi.
Janja Babič
LITERATURA
Bürger-Lazar m.. Korenjak R., Jereb B. (2001 ), Skupinska srečanja mladih, ki so v otroštvu preboleli
raka. Onkologija, 5, 2: 84-86.
Dongen-Melman j. E. W. M. V. (2001 ), Preživeti raka v otroštvu: Konec dober -vse dobro? Ljubljana:
Tiskarna Delo.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: /*cf.
317
ODVZEM OPRAVILNE SPOSOBNOSTI
LJUDEM S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
V nevladnih organizacijah se pogosto srečujemo
z ljudmi, ki jim je zaradi duševnih motenj oziroma
njihovih posledic odvzeta poslovna sposobnost.
Večina jih je običajno »slabe volje« ali, kot rečemo,
»zamorjenih«. Razlog je pri večini njih ukrep, ki
je povzročil njihovo socialno odmiranje.
Zato je socialna zbornica Slovenije v letu 2001
organizirala delovno skupino za področje dušev-
nega zdravja, ki naj bi pregledala stanje na podro-
čju »odvzema poslovne sposobnosd pri ljudeh s
težavami v duševnem zdravju« in oblikovala stro-
kovne postopke pri teh procesih. Po podatkih, ki
smo jih zbrali po centrih za socialno delo, gre za
približno 800 odraslih prebivalcev. Z vidika števila
prebivalcev to ni veliko, toda z vidika prizadetega
je problem pomemben. Odrasla oseba izgubi vse
pravice in odgovornosd, ki jih pridobimo s polno-
letnostjo in so nam zajamčene z ustavo.
Človek, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta,
ne more voliti, ne more razpolagad s svojim pre-
moženjem niti z denarjem, ki ga dobiva bodisi iz
pokojnine ali plače (razen če gre za delen od-
vzem), ne more se poročid, ne more skleniti de-
lovnega razmerja ali kakršne koli delovne ali
druge pogodbe. O vsem namesto njega odloča
skrbnik.
Center za socialno delo je vedno udeležen v
postopku. Lahko je predlagatelj postopka, v vsa-
kem primeru pa je vabljen k sodelovanju kot
stranka v postopku, dolžan je imenovati skrbnika
in pozneje spremljati njegovo delo. Večina stro-
kovnih delavcev centrov za socialno delo se v teh
postopkih sprašuje, kje dobid ustreznega skrbni-
ka, kako spremljad njegovo delo in zagotoviti pri-
zadeti osebi korekten in odgovoren odnos do nje
same in njenega premoženja ter kdaj naj skrbni-
štvo prevzame center za socialno delo. Predmet
mojega prispevka pa je sam akt odvzema poslovne
sposobnosti, ko gre za ljudi s težavami v duševnem
zdravju
Pri tem ne moremo mimo značilnosd duševnih
motenj, da prehajajo iz akutne faze v remisijo, da
so z novejšimi zdravili remisije čedalje daljše in
da lahko motnja tudi povsem izzveni. Ukrep pa
ostane. Teoredčno sicer sodišče na podlagi vloge
in pozitivnega mnenja sodnega izvedenca lahko
poslovno sposobnost vrne. V praksi pa se to redko
dogaja. Človek, ki mu je bila poslovna sposobnost
odvzeta, izgubi s tem ukrepom še tisto malo samo-
zaupanja, ki mu je ostalo po hospitalizacijah v
psihiatričnih bolnišnicah, in ga je strah začed pos-
topek na sodišču. Če pa se že odloči, si premisli,
ko mu sodišče pošlje račun za sodnega izvedenca,
ki znaša prek 100.000 tolarjev. Večina ljudi, ki
ima težave z duševnim zdravjem, nima oziroma
ne more pogrešad toliko denarja.
V okviru programa zagovorništva smo srečali
dve osebi, ki sta si želela pridobid nazaj odvzeto
poslovno sposobnost. Obe sta bili prepričani, da
njun skrbnik skrbi predvsem za svoje koristi in
manj za njune. V obeh primerih je šlo za človeka,
ki smo ju v društvu poznali dalj časa, in v obeh
primerih sta bili tudi socialni delavki, ki sta na
njunih madčnih centrih za socialno delo skrbeli
za področje skrbništva, prepričani, da je postopek
za vrnitev poslovne sposobnosd ustrezen. Obe
osebi sta prejemali pokojnino z varstvenim do-
datkom, takrat okoli 50.000 tolarjev. Pred vložit-
vijo vloge smo zaprosili urad varuha človekovih
pravic za nasvet, kaj storid, da prizadedma oseba-
ma ne bi bilo treba plačati stroškov sodnega izve-
denca. Svetovali so, da zaprosita za sodnega izve-
denca po uradni dolžnosd, in osebi sta to sprejeli.
Zato se je postopek pri obeh še dodatno zavlekel;
trajalo je kar več mesecev, da sta dobili odgovor,
da tak način zagotavljanja izvedenca ni mogoč in
da ga morata plačati sami. Med čakanjem se je
stanje pri eni tako poslabšalo, da je šla spet v
bolnišnico, zato je bilo zelo verjetno, da bi pregled
sodnega izvedenca le potrdil obstoječi ukrep. Ta
oseba se je naveličala napetosti in čakanj in se
odločila, da sprejme obstoječe stanje. Enako se
je odločila tudi druga. Obe občasno srečam; vided
sta nezadovoljni in v splošnem delujeta nesrečno.
319
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
Ukrep odvzema poslovne sposobnosti naj bi
varoval posameznika pred njim samim. Pa je to
vedno res? V društvu srečujem ljudi, ki jim je bil
ta ukrep izrečen. Opisala bom le dva med njimi.
Jože je star nekaj čez 50 let, živi z mamo, ki je
stara okoli 80 let. Mama je skrbna. Se vedno vital-
na skrbi za hišo, vrt, delno tudi njive. Seveda ji
ob tem zmanjka časa, da bi redno kuhala za Jo-
žeta, ki zelo veliko poje in je skoraj vedno lačen.
Sina ne pusti k štedilniku, ker bo zažgal kuhinjo,
ne k pomivanju posode, ker jo bo razbil, ne na
njivo, ker bo namesto plevela izpulil peteršilj ...
Kadar je Jože doma, se potepa po vasi, najraje pa
se, če le more, skrije v posteljo. Televizijo gledajo
omejeno, da ne bi zapravljali elektrike ... Pri njih
ni sladkarij, kruha ali namazov, ker je mati varčna
in ne dovoli, da bi se denar zapravljal po nepotreb-
nem. Enako velja za njeno in sinovo pokojnino.
Sinovo pokojnino varčno nalaga na hranilno knji-
žico, ki jo ponosno prihaja kazat na center za so-
cialno delo. Sinu da dnevno za škado cigaret, tako
je že vsa leta, odkar je prišel iz bolnišnice. Kadar
so v društvu organizirani izleti, jo mora kolegica
posebej prosid, da mu da najnujnejši denar; pri-
nese ga z listkom, ki ga mora kolegica podpisati.
Pričakuje, da mu bo denar vzela in ona razpola-
gala z njim. Seveda tega ne naredi. To je edini
čas, ko ima naš član nekaj denarja pri sebi. Takrat
veselo plača svojim kolegom kakšno kavo.
Jože ima eno spodobno obleko in srajco, sicer
pa le ponošena oblačila, ki bi jih bilo treba že
davno zamenjati, pa mati ne dovoli. V njih vsak
dan pride v dnevni center. Čeprav nikoli nič ne
reče, je vedno slabe volje, kadar drugi kupijo nova
oblačila. Le potrudi se, da vsi slišimo, koliko de-
narja ima prihranjenega. Tudi pokadi več kot škat-
lico cigaret dnevno. Zato jih izmika drugim, vsako-
mur, ki jih pozabi pospravid. Skrivaj, čeprav mu
ne bi bilo treba skrivati, poje vso hrano, ki je v
društvu. Zaradi tega je med kolegi nepriljubljen.
Ko na različne načine izsiljuje pozornost, še po-
slabša medsebojne odnose. Za delo nima veselja,
češ, saj sem upokojen in imam svojo pokojnino.
V resnici pa gre za pasivnost, ki si jo je pridobil
med bivanjem v bolnišnici in pozneje doma, kjer
je najbolje, da nič ne dela, če hoče imed vsaj nekaj
miru. Do denarja nima odnosa. Pozna samo cene
za cigarete in kavo, druge ga ne zanimajo. Sam si
že dolgo ni smel ničesar kupiti.
Ta človek zbral nad 20 let delovne dobe, včasih
je imel svojo družino, zdaj pa po štirih ledh bolj
ali manj strnjenega bivanja v psihiatrični bolnišnici
že pet let živi pod skrbništvom svoje mame in ni
zadovoljen. Rad bi šel v stanovanjsko skupino,
čeprav ima mad hišo in v njej živita sama. Toda
ko pomisli, koliko bi ga to stalo, si premisli. Ima
svoj denar in vsota se mu mesečno zvišuje. Posto-
poma je to zanj postala najvišja vrednota v njego-
vem življenju. Za spremembo statusa so možnosd
iz leta v leto manjše. Nikoli nisem spraševala o
vzroku odvzema poslovne sposobnosd. Je bilo to
takrat potrebno? Ne vem. Vem pa, da mu sedaj
ne koristi. Mati res varuje njegov denar in zago-
tovo ne v svojo korist. Toda tudi v njegovo ne!
Drugi primer, gospod Peter. Sedaj je star tudi
nekaj čez 50 let. Ima poklicno izobrazbo. Rad in
dobro slika, igra nekaj instrumentov in si s tem
večkrat zasluži kaj denarja, ki ga v zadnjem času
najpogosteje zapije. Starši so mu umrli in zapusdli
zemljo in polovico hiše. Drugo polovico uživa brat
z družino. Ta je tudi njegov skrbnik. Razpolaga z
njegovo pokojnino, ki znaša okli 60.000 tolarjev.
Hiše in zemlje nista nikoli razdelila, tako da go-
spod Peter niti ne ve, kaj je njegovo. Brat obdeluje
vso kmetijsko površino, ker je naš član ne zna,
svojo družino je naselil po celi hiši, tako da je
našemu članu ostala le soba, saj več ne potrebuje.
Zato pa mu perejo, kuhajo, skratka, skrbijo za
njegove osnovne življenjske potrebe. Po mnenju
centra za socialno delo skrbništvo poteka ustrez-
no. Toda gospod Peter bi rad živel sam v svoji
garsonjeri. Premoženje, ki ga je podedoval po
starših, bi mu to omogočalo. Vendar brat o tem
noče ničesar slišad, kar je z vidika njegove družine
razumljivo. Za gospoda Petra pa bi pomenilo
življenje v lastni stanovanjski enoti možnost za
zadovoljno življenje, ki bi ga živel po svoji volji.
Realno pa postaja z minevanjem časa ta možnost
tudi za gospoda Petra čedalje manj sprejemljiva.
Pogosti prepiri z bratom in člani njegove družine
so zelo načeli njegovo že prej nestabilno duševno
zdravje. Po prepirih se vedno pogosteje zateče k
alkoholu. Hospitalizacije so vedno pogostejše.
Malo verjetno je, da bi gospod Peter čez čas, tudi
če bi realiziral nakup stanovanjske enote, še zmo-
gel samostojno življenje.
Gospod Peter je dobil skrbnika predvsem za
zaščito svojega premoženja. To je zaščiteno v ko-
rist bratove družine, saj gospod Peter nima ne
žene in ne otrok. Ima pa prav po zaslugi svojega
skrbnika življenje, za kakršnega se sam ne bi nikoli
odločil.
Dogajanje, ki ga prikazujem, je resnično. Žal
nam podatki o razlogih za odvzem poslovne spo-
320
ODVZEM OPRAVILNE SPOSOBNOSTI LJUDEM S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
sobnosti niso dostopni. Po pogovorih z ljudmi pa
lahko sklepamo, da gre predvsem za zaščito
premoženja. Toda v čigavo korist?
Marinka Kapelj
321
UREJANJE ALKOHOLIZMA V OKVIRU CENTRA ZA SOCIALNO DELO
UVOD
Tisti, ki smo zaposleni na centrih za socialno delo,
se težko izognemo stikom z alkoholiki oziroma s
posledicami, ki jih alkoholizem prinaša zasvoje-
nim, njihovim bližnjim, sodelavcem in prijateljem.
Če upoštevamo vsaj tri pripadajoče generacije vsa-
kega človeka, nam to omogoči dokaj dober vpo-
gled v korenine njegovih težav. S tega vidika lahko
ocenimo, da je med uporabniki storitev socialnih
služb do sedemdeset odstotkov ljudi, ki so jih
doletele razmere nefunkcionalnih alkoholičnih
družin.
Alkoholizem pomeni za našo državo pravo
epidemijo, saj strokovnjaki ocenjujejo, da je z
alkoholom zasvojenih približno 200.000 ljudi. Ob
zasvojenih običajno trpijo v povprečju še vsaj trije
družinski člani. Skupna vsota prinaša prav zastra-
šujočo številko 800.000 ogroženih zaradi alko-
holizma.
Za zdravljenje oziroma urejanje se zanima do
desedna teh ljudi oziroma njihovih svojcev, a tudi
med njimi vsi ne najdejo pod v absdnenco in ure-
jeno življenje. Do osipa pride že ob prvih infor-
mativno-spodbujevalnih srečanjih, v začetnih fa-
zah zdravljenja ali urejanja, veliko pa jih klone
tudi po že končanem zdravljenju. Ob tako velikem
problemu je pomembno, da imajo zainteresirani
ljudje v sdski možnost poiskad pot iz alkoholizma.
Naloga družbe in stroke je, da ponudi čim več
možnosd za reševanje, ki bi ustrezale čim večjemu
številu ljudi. Ena od takih se je v zadnjih dveh
desedetjih razvila tudi pri centru za socialno delo
Koper in je trenutno v fazi prehoda v društvo za
zdravo življenje in dobre medčloveške odnose
»Viharnik«.
ZA DELO Z ALKOHOLIKI
IN NJIHOVIMI DRUŽINAMI
IE NUJNA DODATNA IZOBRAZBA
Delo z alkoholiki ali drugimi zasvojenci sodi med
»manj iskana« dela, tako v psihiatriji kot tudi v
stroki socialnega dela. Velikokrat dobimo občutek,
da si ga ljudje podajajo iz rok v roke kot vroč
kostanj. Skoraj praviloma ga prevzemajo dsti, ki
se na novo zaposlujejo, ali pa ostaja tisdm, ki ni-
majo druge izbire. Tudi sam sem se na začetku
poklicne pod znašel na tem področju zgolj slučaj-
no in predvsem iz ekonomske nuje, saj je bilo tre-
ba za preživetje delati karkoli. Prvi problem, s
katerim sem se soočil, je bilo prešibko znanje za
resno delo s tako kompleksno problematiko, kot
jo prinaša alkoholizem. Do znanja je bilo mogoče
priti s študijem ustrezne literature, ob mentorskem
delu z izkušenimi terapevd v klubih, s praktičnim
usposabljanjem, formalnimi oblikami izobraževa-
nja in samostojnim praktičnim delom. Izkušnje,
ki sem si jih pridobil na Škofljici, v KZA Vodovod-
ni stolp in Sava iz Kranja, v KZA Piran in Koper
in v PB Idrija, so bile različne, a poučne. Bolj so
me zaznamovale tiste negadvne, z recidivi. V teh
oblikah dela sem težje videl pozidvne učinke.
V	letu 1985 sem na centru za'socialno delo
Koper prevzel to področje dela in po intenzivnem
usposabljanju v dveh terapevtskih skupinah in
klubih terapevtske skupnosd Janeza Ruglja in v
petsemestrskem delu v tretji didaktični skupini
pri društvu terapevtov za alkoholizem s 1. 9. 1987
začel razvij ad program urejanja alkoholičnih dru-
žin, ob delu, v domačem okolju in brez hospitali-
zacije. Za tako obliko dela sem se odločil tudi
zaradi stiske marsikaterega človeka, ki se je želel
zdravid, a mu je bil odhod v psihiatrično bolnico
nepremagljiva ovira. Če ima človek na voljo le eno
možnost, pa še ta je neustrezna, je rešitev pro-
blema zelo oddaljena ali skoraj nemogoča.
V	terapevtsko delo, ki ga vodiva skupaj z
Branko Knific, sva vnesla veliko novih spoznanj.
323
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
kar je dvignilo kvaliteto dela z ljudmi, ki so želeli
in iskali rešitev.
Bistvene novosd so bile:
•	informadvno-spodbujevalni razgovori s
ponujeno ustrezno literaturo, ki je omogočala
avtodiagnozo
•	porazdelitev vlog, ki so omogočile reševanje,
s tem da je meni ostala vloga informatorja-spod-
bujevalca in terapevta v programu urejanja, ne
pa rešitelja ali preganjalca alkoholikov
•	možnost izbire vsaj med dvema sistemoma
zdravljenja
•	takojšnja vključitev, brez čakalne dobe, v
proces urejanja ob delu, brez bolniškega staleža
in v krogu družine
•	razvijanje programov samopomoči pri starih
ljudeh
•	razvijanje modela akcijske prevendve pri
mladih iz alkoholičnih ali kako drugače ogroženih
družin.
UREJANJE ALKOHOLIKOV IN DRUGIH
LJUDI V STISKI
Program je modificirana oblika socialno-andrago-
ške metode zdravljenja alkoholikov in drugih ljudi
v stiski, katere avtor je Janez Rugelj. Začetki pro-
grama segajo v prve mesece leta 1987, ko je po-
tekal še v zdravstvenem domu Lucija in so se vanj
vključevali tako zdravljenci iz psihiatrične bolnice
Idrija kot tudi dsd brez hospitalizacije. Ima neka-
tere specifičnosd, ki so značilne samo za nas in o
katerih bom pisal v nadaljevanju. Po skoraj pet-
najstih letih dela je v Kopru trdno zasidran in po-
kriva potrebe obalnih občin. Je zelo zahteven za
alkoholike in njihove svojce pa tudi za terapevte.
Prav zaradi tega je tudi nadpovprečno uspešen.
Osnovni program traja tri leta, nato pa se delo
nadaljuje v okviru terapevtske skupnosti, in sicer
v prijateljskih skupinah.
Delo je organizirano v teh oblikah:
•	terapevtska skupina »Skala«,
•	klub zdravljenih alkoholikov »Jalovec«,
•	prijateljske skupine »Korenine«, »Bor«,
»Soča« in »Stol«,
•	tekaška skupina »Viharnik«,
•	medgeneracijska skupnost »Sožitje«,
•	ženska skupina »Mavrica«.
Zavzeto, vztrajno in dolgoročno naravnano
delo poleg absdnence od alkohola, tobaka in dru-
gih opojnih substanc omogoča, da udeleženci
postanejo ljubitelji narave in gora, vztrajni tekači,
zgledni bralci dobre literature, dobri starši in part-
nerji, usmerjeni v negovanje kvalitetnih partner-
skih odnosov, in prostovoljci pri delu s starimi
ljudmi.
Dolžnosti udeležencev programa so:
•	opusdti pitje alkoholnih pijač, kajenje in
jemanje pomirjeval,
•	napisad poglobljen avtoanalitični življenje-
pis,
•	tri mesece pisad dnevnik, nato tednike, utrin-
ke o prebranih knjigah, s planinskih pohodov in
sestankov terapevtske skupnosd,
•	prebrati vsaj dve knjigi mesečno in o njih
napisati utrinke,
•	biti akdven na sestankih terapevtske sku-
pine, kluba in terapevtske skupnosd,
•	podrobno preštudirad bilten terapevtske
skupnosd in napisad utrinke o njem,
•	redno sodelovad v tekaški šoli,
•	udeleževad se mesečnih planinskih pohodov
in večdnevnega poletnega planinskega tabora,
•	udeleževad se mesečnih preizkusov tekaških
zmogljivosti in organiziranih tekaških prireditev,
•	sodelovad v medgeneracijski skupnosti »So-
žitje«,
•	sodelovati pri delu ženske skupine »Mav-
rica«,
•	udeleževati se predstavitev programa stro-
kovni in širši javnosti.
NOVOSTI V STROKI
SOCIALNEGA DELA
Stroka socialnega dela ima med ljudmi prej zame-
gljeno in prej negadvno kot pozitivno podobo,
saj je v močni povezavi z uporabniki, revnimi,
nevarnimi, starimi, zasvojenimi ..., ki v javnosd
niso vedno najbolj priljubljeni. Podcenjenost so-
cialnega dela je povezana s feminizacijo tega po-
klica, pa tudi z dokaj pičlimi rezultad in pomanj-
kljivimi pozitivnimi povratnimi informacijami o
uspešnosti opravljenega dela. Model socialne alko-
hologije z naslovom »Urejanje alkoholikov in dru-
gih ljudi v sdski« je po svoje novost v stroki social-
nega dela. Svoje mesto si je izboril postopoma, z
vztrajnim in zahtevnim delom in uspešnimi rezul-
tad. V modificirano obliko socialno-andragoške
metode dela z alkoholiki smo z leti vpeljali tudi
nekaj novitet, ki so obogadle stroko in dvignile
kvaliteto življenja dsdh, ki v programu rešujejo
324
UREIANIE ALKOHOLIZMA V OKVIRU CENTRA ZA SOCIALNO DELO
svoj problem. Mednje sodijo zlasd:
•	organizirana tekaška šola, preizkusi tekaških
zmogljivosd, tekaški prazniki in tekaške pri-
reditve,
•	povezava med stanovalci doma upokojencev
v Izoli in družinami iz programa urejanja v med-
generacijsko skupnost »Sožitje«,
•	prijateljske skupine »Korenine«, »Bor«,
»Soča« in »Stol« kot nadaljevanje rehabilitacije
po triletnem osnovnem programu urejanja.
Center za socialno delo Koper, društvo za
zdravo življenje »Viharnik« in stroka socialnega
dela se z opisanim modelom dela z zasvojenimi
uvrščajo med ustvarjalce novih možnosd za reše-
vanje ljudi v sdski.
OSEBNO DOŽIVLJANJE DELA
iz tako rekoč zavrženih ljudi izkleše občutljive
starše in partnerje, vzorne delavce in dobre prija-
telje. Prav tako kot sem vesel vsakega napredka
ljudi, ki se resno trudijo, me še vedno globoko
prizadenejo neuspehi dstih, ki ne najdejo dovolj
moči za dvig v kvalitetnejše življenje. Svoje življe-
nje sem prilagodil delu z alkoholiki in njihovimi
družinami. Pomeni mi zelo veliko. Vanj sem v
dosedanjih delovnih letih vložil veliko prostega
časa, popoldnevov, večerov, vikendov, dopusta.
Nobena cena pa ni prevelika, če vem, da se je v
teh petnajsdh letih v našem programu rešilo prek
70 alkoholikov in njihovih partnerjev ter da ob
njih srečno živi vsaj tolikšno število njihovih otrok.
Čeprav sem se za to delo odločal težko, ga
kljub številnim možnim razočaranjem ne bi zame-
njal za nič na svetu.
Izkušnje kažejo, da je za alkoholika ali njegovega
partnerja odločilnega pomena, da ob prvih kon-
takdh v smeri reševanja alkoholizma naled na člo-
veka, ki to področje dobro pozna. Le pravilna in
pravočasna informacija o možnostih rešitve, ki
vključuje tudi avtodiagnozo, navdaja z upanjem
v uspeh. Pri vsaki učinkovid terapiji naj bi imel
svetovalec določen vpliv na človeka, ki se nanj
obrača po pomoč. Toda ta vpliv je mogoč le, če
tudi človek v stiski lahko vpliva na dstega, pri
katerem išče pomoč. Težko je namreč na koga
vplivati, če sam nisi dovzeten za vpliv. Svetovalec
se mora tudi sam soočiti z nalogo, ki jo želi po-
stavid človeku v stiski. V vsakem primeru pa mora
zadovoljiti lastne zahteve, če želi, da bo vpliv na
svetovanca pravilen. Besede niso dovolj; ne obsta-
ja nobena zvijača, s katero bi se za dlje časa izo-
gnili temu pravilu. Kdo lahko poučuje druge, če
sam ni poučen?
Sam sem se teh dejstev krepko zavedel šele v
času intenzivnega usposabljanja z« delo z ljudmi
v sdski. Vedel sem, da lahko samo z osebnostjo,
znanjem in zgledom pomagam ljudem v stiski. Z
njimi sem prek različnih dejavnosd v tesnih pove-
zavah. Navdušujejo me njihovi neverjetni napred-
ki in dvigi. Zavzeto in dolgoročno naravnano delo
SKLEP
Alkoholizem je bolezenski sindrom številnih mo-
tenj in težav, ki so povezane s pitjem alkoholnih
pijač. Uradno je sicer deklariran kot bolezen in
kot tak v pristojnosti medicinske stroke. Del pos-
topkov, ki so vezani na reševanje organskih in
fizičnih zapletov, je gotovo primarna naloga me-
dicine in zdravstva. Ko pa se ti procesi sanirajo,
izrazito stopi v ospredje tako imenovano spremin-
janje neustreznega življenjskega sloga (posamez-
nika, obeh partnerjev in vse družine), kar lahko
poimenujemo socialno urejanje alkoholizma. Te-
mu dolgotrajnemu procesu je namenjen program
»Urejanje alkoholikov in drugih ljudi v stiski« pri
centru za socialno delo Koper in pri društvu za
zdravo življenje in dobre medčloveške odnose »Vi-
harnik«. V njem so našli svoje mesto tisd alkoho-
liki in njihovi svojci, ki bi bili sicer v tradicionalnih
programih, ki jih ponuja zdravstvo, premalo iz-
zvani in po izkušnjah sodeč za vedno izgubljeni.
Program je za ljudi iz obalnih občin velika prido-
bitev in dviga ugled tako aktivnim udeležencem
kot tudi stroki socialnega dela, ki si s podobnimi
programi na nevsiljiv način utira pot med ljudi.
Tone Kladnik
325
ODVISNOST OD ALKOHOLA IN KZA:
PRILOŽNOST ZA NOV ZAČETEK
PREDGOVOR
Za odvisnost od alkohola so odgovorni biološki,
psihološki in socialni dejavniki, zato mora bid tudi
obravnava človeka, odvisnega od alkohola, celost-
na. Za ta proces je potrebna tako ustrezna moti-
vacija za spremembo kot podpora za vzdrževanje
spremembe.
Pri odvisnih ljudeh je v njihovem osebnostnem
razvoju primanjkovalo čustvenih, kognitivnih in
vedenjskih izkušenj obvladovanja življenjskih
zahtev brez droge, torej se morajo v procesu ure-
janja oziroma »zdravljenja« privadid na druge,
zanje bolj samozaščitne mehanizme, da jih bodo
razmeroma avtomatično uporabljali. Te spremem-
be pa najlažje dosežejo v skupini zdravljenih alko-
hohkov s pomočjo ustreznih psiho- in sociotera-
pevtskih ukrepov. Zdravljeni alkoholiki, vključeni
v klub zdravljenih alkoholikov (v nadaljevanju
KZA), lahko v skupini dograjujejo osebnostno,
telesno, družinsko, delovno in splošno socialno
rehabilitacijo. KZA naj bi bil prostor, ki bi jim
pomagal poiskad pogum, da sprejmejo odgovor-
nost zase in se tako čim bolj uspešno vključijo v
normalne zahteve življenja. Učenje socialnih
spretnosti obvladovanja v KZA naj bi pomagalo
obvarovad človeka pred številnimi neprijetnostmi
recidiva (obnove pitja in alkoholnega vedenja).
Recidiv pri večini prizadedh izniči njihove uspehe,
izniči njihov trud in trud družine, da bi se stvari
spremenile na bolje. Vrnitev v prejšnje »pivsko«
vedenje pomeni tudi obnovo nezaupanja do
samega sebe in okolice.
lično dolgo, kar pomeni, da pride do prvega po-
pitega kozarca alkoholne pijače v različnem sta-
rostnem obdobju. A raziskave kažejo, da je to v
povprečju pri trinajstem letu.
Problem zlorabe alkoholnih pijač je zelo kom-
pleksen. V praksi to pomeni, da oseba, ki je odvi-
sna, brez nečesa ali nekoga ne more živeti, ali pa
si stvar, od katere je odvisna, tako močno želi, da
je brez nje bolna. Odvisnost si lahko razlagamo
kot sistemski proces. Posameznikovo popivanje
se lahko razvije kot navada, ko poskuša poračunad
z mučno vsakdanjostjo, in lahko vedno znova uide
v realnost pivske druščine in doživljanje sveta
skozi očala pijanosti.
Pijančevanje ali zmerno pitje je torej življenjski
slog, medtem ko je odvisnost bolezen. Alkoho-
lizem se lahko razvije pod pogojem, da je pitje
alkohola del človekovega življenjskega sloga, aH
drugače rečeno, brez pitja ni alkoholizma. Vsak
alkoholik je bil najprej zmerni pivec. Ni pa pošte-
no misliti, da so si odvisniki »sami povzročili«
svojo motnjo. Tudi oni so začeli z uživanjem snovi
misleč, da bodo lahko prenehali, ko se bodo
odločiH.
Temeljna značilnost odvisnosd je, da prizadeti
povsem ali delno izgubi sposobnost nadzora nad
rabo alkohola. Toda ne smemo pozabid tega: če
bi bil problem samo alkohol, ne pa človek in nje-
gov življenjski slog, bi bila vsa problematika odvi-
snosd od dneva absdnence naprej urejena. Abs-
tinenca zasvojenih pa je šele pogoj za začetek
nekajletnega socialnega učenja zdravega življenja.
ŽIVLJENJSKI SLOG IN VZROKI
ZA NASTANEK ODVISNOSTI
Kot vse vrste odvisnosd ima tudi odvisnost od
alkohola korenine v zgodnjem otroštvu oziroma
v primarni družini. Razlika je le ta, da je obdobje
popolne absdnence pri vsakem posamezniku raz-
TIPICNA ALKOHOLNA DRUŽINA
IN POSLEDICE ODVISNOSTI
Otroci, ki izhajajo iz družine, kjer je eden aH več
članov odvisen od alkohola, imajo dva- do šestkrat
več možnosti, da bodo imeli težave z alkoholom,
kot dsd, ki izhajajo iz družine brez odvisnega čla-
na. V takem dpu družine, kjer gre za primanjkljaj
327
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
osnovnih duhovnih vrednot, kot so ljubezen, po-
zornost in toplina, se pojavi bivanjska praznota.
Družino, kjer je eden ali več članov odvisnih od
alkohola, imenujemo alkoholna družina. Izraz »al-
koholna družina« ni mišljen kot slabšalni, ampak
pomeni le, da pitje enega člana ni samo njegov
problem, ker vpliva na vse člane in prizadeva vsa-
kega posebej. V družini je malo odkritosti; člani
pogosto gojijo prepričanje, da resnica oziroma
spopad z njo škoduje. Življenje alkoholne družine
delimo na »suho fazo«, ko je odvisni član trezen,
in »mokro fazo«, ko uživa alkohol. V suhi fazi se
družina praviloma oddahne in goji prepričanje,
da je vse grenko in slabo že za njimi ter da bo
tokrat vse drugače. V mokri fazi pa se družina
navadno poskuša reševad pred čustveno bolečino
z vedno enakim vedenjskim vzorcem, ki je pra-
viloma neučinkovit.
Zaradi nihanja razpoloženj v taki družini se
povečuje nevarnost, da bodo tudi otroci nekoč
postali odvisniki. Zakaj? V taki družini nimajo
vzornika, ob katerem bi si v ozračju naklonjenosd
in spoštovanja pridobili samozavest in samospoš-
tovanje, ki sta v življenju nujno potrebna. Otrok
iz alkoholne družine je plašen, negotov, nesamo-
zavesten, muhast, eksploziven, neprilagodljiv, na-
silniški, prestopniški in nagnjen k alkoholu.
Alkoholna odvisnost je dolgotrajna duševna
motnja, ki se običajno razvija več let ali celo de-
sedetij. Razvija se od abstinence prek zmernega
in predranega pitja do prave odvisnosd, ko nima
več nadzora nad pitjem. Odvisnost je sprva samo
duševna. Ko pa organizem brez potrebne količine
alkohola pade v odtegnitveno krizo in se to kaže
s potenjem in drgetanjem telesa, govorimo o te-
lesni odvisnosd. Telesna odvisnost je skupek ve-
denjskih, duševnih in telesnih pojavov. Odvisen
človek tone v osebnostnem, družinskem, poklic-
nem in socialnem pogledu.
ABSTINENCA IN REHABILITACIJA
V KZA
Na tem mestu se pojavi vprašanje, kdaj nehati.
Ali sploh nehati? Največkrat se alkoholik začne
zavedad svojih težav šele, ko se zaradi izčrpanosti
organizma pojavijo zdravstvene težave. Žal pa v
tej situaciji odvisnik ve, da je prepozno, da bi sam
kaj naredil oziroma da bi se izvil iz svojih težav.
Edini način, kako lahko pritegne pozornost oko-
lice in družine, je ta, da pitje še poveča. Zakaj?
Družina se je v obdobju, ko se je njegova odvisnost
razvijala in strmo stopnjevala, prilagodila njego-
vemu življenjskemu slogu in podredila svoje funk-
cije njegovemu pijančevanju in razvoju odvisnosti,
to pa je nagrada, ki ga spodbuja k pitju. Notranji
boj družine ima od tod samo dva izhoda: ali se
razide ali pa se preoblikuje in odloči za strokovno
pomoč.
V Sloveniji se odvisni zdravijo v psihiatričnih
bolnišnicah, kjer so posebni oddelki. Hospitaliza-
cija traja štiri ali pet mesecev. Po zaključku bolniš-
ničnega in ambulantnega zdravljenja se rehabili-
tacija nadaljuje v KZA. Zdravljenje je lahko us-
pešno le, ko vključuje skupen napor celotne alko-
holikove družine v krogu dobre terapevtske sku-
pine. Pot je dolgotrajna in zahtevna, vendar je v
primerjavi z obdobjem, ki ga je zaznamoval
alkohol, prav kratka in lahka. KZA je podaljšana
rehabilitacija odvisnih od alkohola, ki so že nekaj
časa trezni in imajo izkušnje z abstinenco. Skupi-
na KZA daje posamezniku varno okolje in zrcalno
podobo. Tesna medsebojna povezanost članov
skupine ima zelo pomembno vlogo pri dolgoročni
rehabilitaciji odvisnih od alkohola in jim pomaga
tudi v najbolj ključnih trenutkih, da rehabilitacijo
nadaljujejo. Člani lahko navežejo nove prijateljske
vezi, razvijejo nove oblike druženja in se znebijo
občutka, da so marginalci, ki jim ga zbudi stara
družba, ko se vrnejo v življenje brez alkohola.
Skupina članu KZA omogoči spoznati in po-
pravid svoje pomanjkljivosd. Člani skupine KZA
so drug drugemu kot zrcalo. Po reakciji drugih
lahko vsak oceni in popravi svoje vedenje, saj se
sami nikoli ne bi mogli tako jasno vided. Čustvene
in socialne zrelosd si ni mogoče pridobid z učen-
jem teorije, ampak z osebnimi izkušnjami v živ-
ljenjskih situacijah. Skupina naj bi bila taka situa-
cija. Skupina pomaga posamezniku vided, da v
svojih težavah ni sam; na ta način se zmanjša nje-
gov odpor, zato je pripravljen več tvegad. Da pa
si upamo tvegati, potrebujemo varnost.
Okrevanje v skupini ni vedno prijetno, vendar
lahko človek razvije skoz kohezivnost skupine ved-
no več uvida v svoje vedenjske vzorce. Svoja čust-
va si zna razložid, kar mu omogoči povezanost
skupine. Člani skupine pomagajo pridobid posa-
mezniku zaupanje vase, v njegovo intuicijo, njegov
pogum. Skupinsko delo je še zlasd uporabno za
premagovanje sramu in skrivnosd. Zdravilni uči-
nek katarze (čustvenega očiščenja) spodbudi sku-
pina, ko besede drugih sprostijo zakopane občut-
ke in je pogovarjanje z drugimi koristno tudi za
328
ODVISNOST OD ALKOHOLA IN KZA: PRILOŽNOST ZA NOV ZAČETEK
reševanje lastnih problemov in za obračun z last-
nimi bolečimi izkušnjami iz preteklosti.
Ko se oseba, odvisna od alkohola, vključi v
skupino, se počud z nekom povezana. Izginejo
občutki osamljenosti, izoliranosti, nezaupanja, saj
ljudi, ki so vključeni v skupino, pestijo težave, ki
izvirajo iz enakih vzrokov. Človek začne komuni-
cirad, se spoprijatelji z ostalimi člani skupine, kar
vse prinese olajšanje.
GRADIMO DRUŽBENO IDENTITETO
Ko človek v skupini sliši zgodbe drugih, se sam
začne spominjad svojih in začne obračunavati s
svojim življenjem. Pomembno je, da mora to
nekomu povedad, kar najlažje stori v socialni
izkušnji, ki jo daje skupina. S preigravanjem vlog
lahko podoživi izkušnje iz primarne družine in
jih rekapitulira. Idendtetni problemi niso le privi-
legij drobnih, asocialnih, čustveno labilnih in fru-
striranih posameznikov in družbenih skupin, tem-
več se dotikajo vsakogar. V puberted so problemi
identitete najbolj izpostavljeni, ko naj bi oseba
sprejela samega sebe, svojo psihofizično osebnost-
no celoto, kar je ključno za oblikovanje njene sa-
mopodobe. Za proces okrevanja v skupini pa je
še kako pomembno, da avtendčno doživlja same-
ga sebe, kar prispeva k ugodnejši oceni svojih zmo-
žnosd in sposobnosd obvladovanja življenjskih
izzivov. Pomembno je, da dobi v skupini priznanje
za svoja prizadevanja. Zaradi družbenih pridskov
se hitro znajde na križpotju, kar ima lahko za po-
sledico recidiv ali hujšo eksistenčno sdsko. Sooča
se z vprašanji rekapitulacije in redefinicije svojega
življenja in početja, od katerih sta v dobršni meri
odvisni ohranitev samospoštovanja in občutja
lastne vrednosd.
Stari rek ljudstva Xhosa pravi: »Ljudje so ljudje
skoz druge ljudi!«
Dekleva v nekem rokopisu govori o socialnih
mrežah kot o celod povezav med ljudmi, ki se
pojavljajo in razvijajo v konkretnem življenjskem
okolju posameznika, vendar pa so odvisne od
njegovih izbir in odločitev v okviru tega okolja. V
mreže je posameznik po eni strani vpleten, po
drugi strani pa se vanje vpleta; po eni strani dru-
žbeno okolje prek konkretnih mrež vpliva na posa-
meznika in ga oblikuje, na drugi strani pa posa-
meznik izvaja vpliv prek mrež, jih uporablja za
doseganje svojih ciljev. Samoinciativnost in aktiv-
nost sta potrebni, če naj oseba vzpostavlja, razvija
in ohranja vezi z drugimi ljudmi. Družbena mreža
pomaga vzdrževad in graditi osebno družbeno
identiteto. Med svojimi zvezami si posameznik
izbira tiste, v katerih lahko razvije sebi lastni reper-
toar vlog in predstav o sebi. Obenem pa ga član-
stvo v mreži postavlja pred nalogo, da izpolnjuje
vloge in pričakovanja ostalih članov.
Spoznanja, ki jih navaja Dekleva, nam do neke
mere pojasnijo dogajanje v skupinah, podsku-
pinah in skupnosdh, ki poskušajo urejati svoje
zasvojenosti. Intenzivno strokovno vodene tera-
pevtske skupine in skupine za samopomoč so
enodimenzionalne socialne mreže, ki so lahko v
začetnem obdobju reševanja problemadke zasvo-
jenosd zelo dobre, celo nujno potrebne. Pozneje
pa nekdanji zasvojenci potrebujejo tako skupino
za ohranjanje in napredovanje remisije.
RECIDIV IN PREVENTIVNA POMOČ
KZA
Vloga terapevta v KZA je zaščititi člana skupine
pred recidivom. Kaj to pomeni? Recidiv na splo-
šno pomeni ponovitev prejšnjega stanja bolezni.
Pri odvisnosd od alkohola je znanih več definicij
recidiva. Najbolj splošno uporabljena je Marla-
ttova, ki pravi, da je recidiv neuspeh v prizadeva-
njih posameznika, ki se trudi, da bi spremenil
svoje življenje. Recidiv je v KZA ena glavnih tem
na področju urejanja in rehabilitacije. V času
sodelovanja v KZA si člani zadajo zahtevne naloge
- doseči trajno abstinenco, spremenid vedenje in
svoje odnose do sebe, družine, službe in okolja.
Odvisnost od alkohola je ponavljajoča se motnja,
zato morajo veliko vaditi, da razvijejo avtomadčne
samozaščitne in zdrave oblike vedenja, ki lahko
preprečijo recidiv. Recidivu v KZA ne sledi nujno
izključitev iz skupine, vsekakor pa mu sledi po-
novno spopadanje z odvisnostjo, z odvisniškim
vedenjem, kar prinaša zastoj oziroma nazado-
vanje pri rehabilitaciji. Znane so trditve, da na
recidiv vpliva interakcija med močno rizičnimi si-
tuacijami v okolju, stopnjo dosežene samokontro-
le (samoučinkovitosti) in predvidevanih učinkov
alkohola. Zato je za preprečevanje recidiva v KZA
pomembno učiti se »privaditi« samozaščitne
mehanizme, da jih bi človek lahko razmeroma
avtomadčno tudi uporabljal.
Bistven poudarek pri preprečevanju recidiva
je na samoobvladovanju in na strategijah, ki so
usmerjene v vzdrževanje že dosežene spremembe
329
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
vedenja. Vsakdanje življenjske sdske, frustracije,
tesnoba, jeza, konflikti v medsebojnih odnosih,
družbeni pridsk in primanjkljaj čustvenih, kogni-
tivnih in vedenjskih izkušenj obvladovanja življenj-
skih zahtev brez droge so močno rizični dejavniki
za recidiv. Samoopazovanje, samoobvladovanje,
razreševanje problemov v skupini KZA pomagajo
pri obvladovanju situacij z velikim tveganjem in s
tem pomagajo pri preprečevanju recidivov.
SKLEP
Skupine KZA so pokazatelji, kako pomembna je
vključitev v KZA, ne glede na to, ali sledi drugim
stopnjam zdravljenja ali pa je neposredna, če
oseba lahko absdnira. Še pomembnejše kakor
zdravljenje pa je preprečevanje. Slovenija je po
porabi alkohola na prebivalca in po večini kazal-
cev negativnih posledic rabe alkohola uvrščena
na vrh evropskih držav. To je resno opozorilo, da
postaja alkohol vse bolj pomemben sestavni del
življenja mladih. Tudi v Sloveniji bi morali poleg
dobro zastavljenega programa zdravljenja na
nacionalni ravni pripraviti in dosledno izvajati
politiko preventive, ki bi opdmalno povezala vse
družbene sektorje in postala sestavni del družbe-
nega načrtovanja. Cilj preventivnega dela in po-
litike naj ne bi bil v prohibiciji alkoholnih pijač,
temveč v opuščanju in zmanjševanju dstih načinov
pitja, ki vodijo k škodljivim posledicam na indi-
vidualni, družinski in družbeni ravni.
Gorazd Rajnar
330
ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH - SLOVENSKA REALNOST
Najpogostejši argument, zakaj da Slovenija ne po-
trebuje posebnega zakona, ki bi urejal načelo
enakosd spolov, je, da je načelo enakosti žensk in
moških zagotovljeno že z ustavo. Čeprav je tako
in čeprav je Slovenija podpisnica številnih medna-
rodnih dokumentov - najpomembnejša med njimi
je konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk -, je praksa pokazala, da to ni dovolj. Poka-
zalo se je, da zakoni, napisani na spolno nevtralen
način, še ne zagotavljajo odsotnosd diskriminacije
na podlagi spola in enakovredne ekonomske, po-
litične in družbene udeležbe obeh spolov.
Če bežno preledmo samo nekatere statistične
podatke o položaju žensk in moških v Sloveniji,
lahko ugotovimo, da obstajajo občutne razlike.
Čeprav so ženske več kakor polovica prebival-
stva, je zastopanost v organih odločanja - torej
tam, kjer se oblikujejo politike delovanja - nizka.
V Sloveniji tako še nismo imeli predsednice drža-
ve, predsednice vlade ali predsednice državnega
zbora. Med 90 poslanskimi mesd jih ženske v tem
sklicu parlamenta zasedajo 12 ( 13,3%). Povprečje
v državah članicah Evropske Unije je 24%. Ženske
so nezadostno zastopane tudi na lokalni ravni -
leta 1998 je bilo izvoljenih 8 (4,2%) županj in
11,7% mestnih in občinskih svetnic.
V sodni veji oblasti je delež sodnic v povprečju
višji od deleža sodnikov (66,3% žensk). Vendar
so ženske na mestih predsednice sodišča le na
okrožnih, okrajnih in delovnih in socialnih sodi-
ščih, medtem ko jih na vrhovnem ali višjem delov-
nem in socialnem ni.
Pogled v gospodarstvo pokaže, da leta 2001
med 48 največjimi gospodarskimi družbami ni
bilo niti ene predsednice uprave. Med članicami
uprave jih je bilo 12,8%.
Brezposelnost žensk (7,6%) je višja od brezpo-
selnosd moških (7,2%) in počasi narašča. Najbolj
zaskrbljujoče je, da je bilo v drugem četrdetju leta
1999 v starostni skupini 20-24 let 17,2% žensk.
Med brezposelnimi mladimi, ki imajo fakultetno
izobrazbo, 67,5% žensk.
Tudi ko govorimo o plačah žensk in moških,
vidimo, da so ženske v letu 1999 v povprečju za-
služile 8,4% manj kot moški. Najvišja je razlika
med visoko kvalificiranimi osebami (20,4%). Raz-
like med plačami žensk in moških lahko pojasni-
mo s tem, da delajo ženske v večji meri na slabše
vrednotenih delovnih mesdh in v organizacijah,
kjer so plače slabše, čeprav gre za enake poklice,
ter da so plače v panogah, kjer med zaposlenimi
prevladujejo ženske, slabše.
Na področju izobraževanja je opazna izrazita
spolna segregacija šolskih (študijskih) smeri, ko
gre za prevlado žensk oziroma moških na določe-
nih usmeritvah (žensk na družboslovnih in huma-
nističnih smereh, moških na tehniških, računal-
niških smereh, v polidčnih vedah in diplomaciji).
Posledica tega je tudi poklicna segregacija. Tako
se ženske koncentrirajo v nekaterih dejavnostih
in poklicih, ki so slabše vrednoteni, manj iskani
na trgu dela in slabše plačani.
Čeprav je med diplomanti in diplomantkami
delež žensk višji - leta 1999 jih je bilo 58,8% -,
na podiplomski stopnji delež žensk upade. Leta
1999 je bilo magister in specialistk 48,4%,
doktoric znanosti pa 39,6%. Raziskave poudar-
jajo, da je med razlogi za nižji delež žensk na tej
ravni izobraževanja predvsem to, da ženske v tem
obdobju prevzemajo skrb za ustvarjanje družine.
Na področju družinskega življenja je opazno
naraščanje enostarševskih družin (nekaj manj kot
20%). Več kakor 90% enostarševskih družin so
materinske enostarševske družine, ki so v primer-
javi z drugimi tipi družin ekonomsko in socialno
deprivilegirane.
Kljub visokemu deležu zaposlenosd žensk v
Sloveniji je delitev dela med partnerjema izrazito
neugodna. Raziskave kažejo, da moški namenjajo
gospodinjskemu delu povprečno 7 ur, ženske pa
25,8 ur tedensko. Veliko večino nege in skrbi za
otroke, ostarele, bolne in ljudi z motnjami v te-
lesnem in duševnem razvoju opravijo ženske z
neformalnim družinskim delom. Usklajevanje
331
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
družinskih in poklicnih dejavnosd staršev je eden
najpomembnejših pogojev za uveljavitev enakih
možnosti spolov. Analize in primerjalne študije
kažejo, da je treba v ta namen zagotoviti kakovost-
no in s potrebami staršev usklajeno otroško var-
stvo, prožnejše oblike zaposlitve in delovnega časa
za starše in ugodno ureditev starševskega dopusta,
predvsem tako, ki bo spodbujala delitev obvez-
nosd med oba starša. Podatki namreč kažejo, da
je leta 2000 starševski dopust uporabilo manj
kakor odstotek očetov (0,96%).
Tudi na področju nasilja nad ženskami mo-
ramo žal ugotovid, da je položaj slab, saj narašča
tako število kaznivih dejanj zoper življenje in telo,
katerih žrtve so ženske (umori, posebno hude,
hude in lahke telesne poškodbe, ogrožanje z ne-
varnim orodjem), kakor tudi število kaznivih de-
janj ogrožanja človekovih pravic in svoboščin in
delež žensk, žrtev teh dejanj (ogrožanje varnosd,
grdo ravnanje), število kaznivih dejanj, zoper spol-
no nedotakljivost in število žensk, žrtev teh dejanj
(posilstvo, spolno nasilje, kršitev spolne nedotak-
Ijivosd z zlorabo položaja), kakor tudi število kaz-
nivega dejanja nasilništva in delež žensk, žrtev
tega dejanja (60,1% leta 2001).
Zakon o enakih možnostih žensk in moških
je usmerjen k trajnostnemu razvoju družbe, ki
bo uporabljala in upoštevala znanja, veščine in
sposobnosti tako žensk kot moških. Je splošen za-
kon, ki določa skupne smernice oziroma temelje,
ki bodo vodilo za zakonodajo na posameznih po-
dročjih. Posega na področja življenja, ki so po-
membna z vidika enakih možnosd, posebej pa
omenja samo nekatera - npr. polidčno, ekonom-
sko, socialno področje in področje vzgoje in izo-
braževanja.
Sprememb ni mogoče doseči čez noč, zato za-
kon opredeljuje ukrepe, s katerimi jih bo mogoče
doseči postopoma. Zakon predvideva več vrst
ukrepov:
•	splošni so opredeljeni v zakonih in polidčnih
dokumentih (npr. novi zakon o delovnih razmer-
jih, ki prepoveduje diskriminacijo pri zaposlo-
vanju, v času trajanja delovnega razmerja in v
zvezi s prenehanjem pogodbe ...);
•	posebni začasni ukrepi so namenjeni ustvar-
janju enakih možnosti in spodbujanju enakosd
spolov na dstih področjih, kjer sta spola neuravno-
teženo zastopana (manj kot 40% enega spola) ali
pa sta v neenakem položaju (npr. netipične oblike
zaposlovanja, kot je delo za določen čas, ki je
pogostejše pri ženskah);
•	pozitivni ukrepi dajejo prednost osebam
tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu
ali so v neenakem položaju (prednost pri zaposli-
tvi, napredovanju, vpisu na fakulteto), ob sicer
enakih merilih in pogojih;
•	spodbujevalni ukrepi dajejo posebne ugod-
nosd ali spodbude, prav tako z namenom odprav-
ljanja neuravnotežene zastopanosd in neenakega
položaja (posebna izobraževanja za osebe enega
spola, spodbujanje ženskega podjetništva)
•	programski ukrepi: v obliki osveščevalnih
akcij ali v obliki posebnih akcijskih načrtov za
spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti.
Pomembna naloga, ki jo zakon nalaga vladne-
mu uradu za enake možnosti, je priprava poseb-
nega nacionalnega programa za enake možnosti
žensk in moških. Pri tem bo urad poiskal pomoč
ministrstev, lokalnih skupnosti, socialnih partner-
jev, nevladnih organizacij in drugih organizacij
civilne družbe in posameznih strokovnjakinj in
strokovnjakov. Nacionalni program bo določil
temeljno politiko enakih možnosti in opredelil
posamezne cilje in ukrepe za njihovo dosego na
različnih področjih. Da to ne bi ostale zgolj ne-
uresničene programske usmeritve, zakon natan-
čno določa, da se vsaki dve leti pripravi periodični
načrt. O njegovi izvedbi vlada poroča državnemu
zboru.
Da bo zakon o enakih možnosdh žensk in mo-
ških zares zaživel tudi v praksi, bo v pomoč tudi
zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosd
žensk in moških. S tem se pristojnosd vladnega
urada za enake možnosd razširijo na obravnavo
posameznih primerov morebitne diskriminacije
oziroma neenakega obravnavanja. Zagovornica
ali zagovornik bo na pobudo oškodovanca (ali dru-
gih) obravnaval/a primer in izdal/a pisno mnenje,
ali je bila oseba zaradi spola neenako obravna-
vana. Mnenje bo neobvezujoče, vendar prakse
drugih držav, kjer poznajo insdtut zagovornika,
kažejo, da sodišča v veliki večini primerov raz-
sodijo v skladu s podanim mnenjem zagovornice
ali zagovornika enakih možnosd žensk in moških.
Vsekakor bosta imeli obe vpleteni strani pred ob-
ravnavo primera, med njo in po njej na voljo vse
postopke, ki jih zagotavlja druga zakonodaja.
Obravnava primerov je namenjena zlasd odkri-
vanju primerov neenakega obravnavanja spolov
in s tem prepoznavnosd tega problema in podro-
čja enakih možnosd spolov v širši javnosd. Vse to
pomeni tudi večjo ozaveščenost in poznavanje
pravic na tem področju. Mnogo ljudi se namreč v
332
ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH - SLOVENSKA REALNOST
konkretnih primerih ne zaveda, da so bili zaradi
spola prikrajšani oziroma postavljeni v neenak
položaj.
Sonja Robnik
333
POROČILO
DELOVNI SESTANEK O POLOŽAJU INTELEKTUALNO OVIRANIH V EVROPI
BUDIMPEŠTA 6, 1 1. - 9. 11. 2003
V organizaciji Zavoda za odprto družbo v sodelo-
vanju z MDAP (Mental disability advocacy pro-
gram) je med 6. in 9. novembrom 2003 v Budim-
pešti potekalo delovno in spoznavno srečanje
poročevalcev nacionalnih poročil o položaju in-
telektualno oviranih ljudi v evropskih državah.
Zbrali smo se snovalci poročil iz Bolgarije, Češke,
Estonije, Hrvaške, Italije, Latvije, Litve, Madžar-
ske, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovaške in
Slovenije. Namen srečanja je bil predstavid po-
men poročila, predstaviti metodologijo razisko-
vanja, časa pa je bilo dovolj tudi za sklepanje pri-
jateljstev in izmenjavo izkušenj.
Nacionalna koordinatorka predhodnih dveh
poročil o zaščid manjšin Darja Zaviršek me je
tudi letos povabila k sodelovanju pri pripravi slo-
venskega nacionalnega poročila o položaju ljudi
z oznako intelektualne oviranosd v Sloveniji. V
okviru lanskega poročila o zaščiti romske manjši-
ne smo uspešno izvedli dve okrogli mizi v Beli
krajini, kjer je naseljenih več romskih skupnosti,
s čimer smo opozorili strokovno in širšo javnost
na položaj manjšine pri nas. Namen letošnjih po-
ročil, ki jih bodo pripravile nove članice EU po
skupni metodologiji, je dvojen in se osredotoča
na širši vpliv javnosti. Poročilo bo predstavilo
položaj ljudi z intelektualno oviranostjo, hkrati
pa bo opozorilo na priporočila za izboljšanje tega
položaja, kar je tudi glavno sporočilo raziskav.
Okrogle mize, ki bodo sledile končnemu poročilu,
bodo temeljile na načelu zagovorništva in samo-
zagovorništva ljudi in svojcev intelektualno ovi-
ranih otrok in odraslih.
Program spremljanja pridruževanja EU (EU-
MAP) se je začel izvajad leta 2000. Njegov namen
je podpirad razvoj neodvisnega nadzora procesa
pridruževanja EU. V okviru širših ciljev Zavoda
za odprto družbo se EUMAP osredotoča na sklad-
nost s polidčnimi kriteriji za članstvo, kot jih je
določila konferenca EU v Kopenhagnu leta 1993.
Članstvo od držav kandidatk zahteva, da dose-
žejo stabilnost ustanov, ki zagotavljajo demo-
kracijo, pravni red, človekove pravice in spošto-
vanje in zaščito pravic manjšin.
Poročila programa EUMAP so namenjena pro-
mociji širitve s poudarkom na pomenu političnih
kriterijev in vloge civilne družbe pri spremljanju
in uresničevanju teh kriterijev s strani vladnih
služb. Pomembno pa je tudi, da so snovalci poročil
neodvisni, nevladni sodelavci projekta.
Projekt z nazivom Monitoring access to educa-
tion and employment for people with intellectual
disabilities v letu 2003/2004 vodita EUMAP in
Mental Disability Advocacy Program (MDAP)
Zavoda za odprto družbo v Budimpešd. Pobuda
izhaja iz ugotovitve, da ljudje z oznako intelek-
tualne oviranosd doživljajo sdgmo in predsodke
pri uresničevanju svojih osnovnih človekovih pra-
vic povsod po Evropi. Enake možnosd šolanja,
izobraževanja in zaposlovanja so ključni dejavniki
za popolno vključenost ljudi v skupnost. Kljub
številnim mednarodnim standardom, ki urejajo
področje človekovih pravic, prepovedujejo dis-
kriminacijo na različnih področjih tudi na podlagi
oviranosti oziroma hendikepa, številne države
nacionalnih predpisov in zakonov niso sprejele v
skladu z mednarodnimi. Pobuda za letošnje po-
ročilo izhaja tudi iz ugotovitve, da se v nekaterih
državah, kjer obstaja anddiskriminacijska zakono-
daja, ta dejansko ne izvaja v korist zaščite pravic
ljudi z oznako intelektualne oviranosti. Prav tako
ne obstaja nikakršna raziskava o implementaciji
obstoječih standardov in zakonodaje na tem po-
dročju.
Na področju izobraževanja:
•	otroci z oznako težka in najtežja duševna
prizadetost so navadno institucionalizirani ali
izoHrani doma in nimajo možnosd enakovredne
izobrazbe;
•	v večini držav je za diagnosticiranje duševne
prizadetosti odgovorna komisija za razvrščanje,
ki deluje po medicinskem patološkem modelu; v
rabi so zastarele in široke metode diagnosdciranja,
kar jim daje širok prostor razvrščanja, možnosti
335
POROČILO
za ponoven postopek na pritožbo staršev pa so
majhne;
•	izobraževanje v t. i. posebnih šolah, po pro-
gramu, ki ni enakovreden rednim oblikam šolanja,
pogosto temelji na neprilagojenih načinih dela z
otroki glede na njihove potrebe in ne stremi k
doseganju maksimalnih otrokovih sposobnosd;
•	primerov integracije otrok z duševno priza-
detostjo je malo zaradi številnih predsodkov in
rigidnih šolskih sistemov.
Na področju zaposlovanja:
•	obstaja splošno prepričanje, da so ljudje z
intelektualno oviranostjo nezaposljivi;
•	omejujoči in diskriminatorni zakoni o zapo-
slovanju delodajalcem otežujejo možnost zaposlo-
vanja ljudi z intelektualno oviranostjo;
•	v mnogih primerih ljudje z oviranostjo, ki
prejemajo prihodek iz drugih virov, izgubijo pra-
vico do socialnih denarnih dodatkov in bonitet iz
naslova invalidnosd;
•	področje rehabilitacije in usposabljanja je
pomanjkljivo urejeno;
• le majhen del ljudi z intelektualno ovirano-
stjo, ki so sposobni delati na trgu dela, je zapo-
slenih (najpogosteje pa delajo v varstveno-delov-
nih delavnicah za simbolično nagrado).
Nacionalno poročilo bo odsev obstoječega
stanja ljudi z intelektualno oviranostjo v Sloveniji,
pri čemer bo poudarek na uresničevanju obstoje-
čih mednarodnih standardov. Poročilo bo pokaza-
lo področja, kjer bi bilo treba standarde še bolj
razvid, predstavilo bo zakonsko ureditev in eval-
viralo učinkovitost državnih politik in praks, ki
ščitijo pravice ljudi z intelektualno oviranostjo.
Poročilo bo dalo jasna priporočila, ki naj spodbu-
dijo razvoj učinkovite strategije zagotavljanja ena-
kega dostopa do izobraževanja in zaposlovanja
ljudi z intelektualno oviranostjo. Končno poročilo
bo izšlo predvidoma septembra 2004, glavne
ugotovitve raziskave pa bomo predstavili tudi v
reviji Socialno delo.
Spela Urh
336
POVZETKI
Blaž Mesec
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM (PO L. SHULMANU)
Izr. prof. dr. Blaž Mesec je učitelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V članku je povzeta teorija socialnega dela s posameznikom po L. Shulmanu kot primer izkustvene
teorije socialnega dela, nastale s proučevanjem prakdčnega socialnega dela, v nasprotju s teorijami,
ki so aplikacija psiholoških, psihoterapevtskih in socioloških teorij ali filozofskih nazorov. Obravnavana
so vprašanja narave socialnodelavske teorije in njene predpostavke, večji del članka paje opis veščin
socialnega dela (»veščin pomoči«) po posameznih fazah dela. Med njimi so: prepoznavanje posrednih
komunikacij in odgovarjanje nanje, uglasitev, postavljanje delovne zahteve in sklepanje delovnega
dogovora, dogovarjanje, razjasnjevanje, empatično razumevanje, izražanje čustev, prepoznavanje
ovir in končevanje. Podana je kridčna ocena te teorije. Teorija je prodslovna, saj je po njej osnovna
funkcija socialnega dela s posameznikom posredovanje med klientom in viri za boljše zadovoljevanje
potreb obeh polov, dejansko socialno delo pa reducira na pogovorno delo s prvim klientom in
spreminjanje njegovega odnosa do virov, ne da bi vključilo v proces mediacije tudi vire.
Ključne besede: teorija socialnega dela, interakcijska teorija socialnega dela, veščine socialnega dela,
veda o socialnem delu.
Liljana Rihter, Nino Rode, Barbara Kobal
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE IZVAJANJA SOCIALNOVARSTVENIH PROGRAMOV
Dr. Liljana Rihter in mag. Nino Rode sta asistenta na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Mag. Barbara Kobal je višja raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo.
Naloga projekta »Oblikovanje sistema evalviranja izvajanja programov socialnega varstva« je izdelad
sistem, ki bo omogočal evalviranje izvajanja programov socialnega varstva. Naloge v zvezi s tem
projektom je ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, podelilo Inšdtutu RS za socialno varstvo, ta
pa je k sodelovanju pri projektu povabil še fakulteto za socialno delo. V članku so predstavljeni
predlogi raziskovalne skupine o tipologiji programov, ki temelji na dveh dimenzijah: preprečevanje-
popravljanje in trenutni-trajni, in drugič, predlogi splošnih kriterijev za evalvacijo teh programov:
kvaliteta življenja, perspektiva moči, normalizacija, funkcionalne sposobnosd, terapevtski učinki.
Predlagana dpologija programov in kriteriji evalviranja, ki jih je naročnik projekta že potrdil, so
podlaga za pripravo načrta evalvacije. Raziskovalna skupina namerava v nadaljevanju te splošne
kriterije preverid še z izvajalci in uporabniki programov ter jih dopolniti s specifičnimi kriteriji.
Ključne besede: tipologija programov, kriteriji evalvacije.
Dragana Glišovič Meglic
MODELI SUPERVIZIJE
VODENJE m DINAMIKA SUPERVIZIJSKIH SKUPIN NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
Mag. Dragana GlišovičMeglič, diplomirana socialna delavka, je zaposlena v svetovalni službi OS Oskar
Kovačič v Ljubljani.
Prispevek vsebuje poskus konceptualizacije različnih tipov supervizij na petih centrih za socialno
delo v Sloveniji. Tipologija je bila postavljena glede na to, kako so izpolnjeni temeljni pogoji supervizije,
337
POVZETKI
glede na odnos med supervizorjem in supervizantom, glede na izpolnjenost skupnih in osebnih ciljev
in glede na stil vodenja, prevladujoče vzdušje in zadovoljstvo s supervizijsko skupino. Opisani tipi
supervizije so: stalni, tekmovalni, razvojni, korekturni in raziskovalno usmerjeni tip. Poskus
konceptualizacije temelji na obdelavi individualnih standardiziranih intervjujev in na podlagi
kvandtativnega vprašalnika strokovnih delavcev zaposlenih na petih različnih centrih za socialno
delo. Članek prav tako obravnava različna teoretska izhodišča supervizije in podaja predloge za
nadaljnje delo na področju supervizije.
Ključne besede: center za socialno delo, skupinska dinamika, učenje.
Marko Mesec
E-SOCIALNO DELO
Marko Mesec je asistent za področje socialnega dela na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Ena od pomembnih karakteristik interneta je, da je socialno neodvisen medij, kjer razlike med rasami,
razrednimi sloji, ljudmi s posebnimi potrebami, ljudmi iz marginalnih skupin ipd. pri komunikaciji in
druženju niso ovirajoč dejavnik, tako kot pogosto v realnem svetu. Možnosd in dileme, ki jih na
področju socialnega dela odpirajo nove oblike komuniciranja, zadevajo predvsem komuniciranje po
Internetu. Poudarjena so vprašanja varovanja osebnih podatkov, zmanjševanja osebnega stika med
udeleženci, nedostopnosd informacijske tehnologije za marginalne skupine. Pozitivno pa naj bi bilo
delovanje socialne službe in dostopnost do informacij izven »uradnih ur«, supervizijske in
samopomočne debatne skupine kadar koli in kjer koli, vrednost napisane besede v primerjavi z
slišano, vrednost arhiviranega gradiva v analitske namene. Nekateri pisci zagovarjajo tezo, da bodo
virtualni odnosi med ljudmi prevzeli vlogo odnosov iz realnega življenja, drugi pa, da nove oblike
komuniciranja pomenijo večjo izbiro možnosti navezovanja sdkov, večjo svobodo posameznika in
dostopnost do vedno večjega števila socialnih in emocionalnih virov in virov znanja. Avtor predlaga
vpeljavo »virtualne skupnostne skrbi«, ki obsega tako on-line samopomočne skupine kakor on-line
socialno pomoč.
Ključne besede: Virtualna skupnostna skrb, mreža socialnih storitev, internet, metode socialnega dela.
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj, Sirnona Smolej
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO ZA NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH
Mag. Barbara Kobal, univ. dipl. soc., je višja raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo. Tjaša
Žakelj, univ. dipl soc., je strokovna asistentka na Inštitutu RS za socialno varstvo in študentka
podiplomskega študija sociologije vsakdanjega življenja na Fakulteti za družbene vede Univerze v
Ljubljani. Simona Smolej, dipl. soc. del, je študentka podiplomskega študija socialnega dela v skupnosti
na isti fakulteti
Osebna asistenca je sredstvo za doseganje neodvisnega in kvalitetnejšega življenja hendikepiranih
zunaj institucij in sredstvo za zmanjševanje odvisnosd od izvirne družine. Je oblika pomoči, ki naj bi
pokrivala vsa področja življenja. Prilagojena mora bid potrebam, željam in življenjskemu slogu vsakega
uporabnika posebej in mora bid na voljo celotni populaciji hendikepiranih, ne glede na starost ali
vrsto hendikepa. V besedilu je predstavljeno pojmovanje neodvisnega življenja hendikepiranih in s
tem povezane ureditve osebne asistence na Švedskem, v Veliki Britaniji in na Slovaškem. Predstavljene
so poglavitne oblike pomoči hendikepiranim v Sloveniji, ki niso vključeni v insdtucionalno varstvo in
ponujajo nastavke za smiselno ureditev osebne asistence.
Ključne besede: hendikepirani, neodvisno življenje, osebna asistenca.
338
POVZETKI
Simona Gerenčer
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Simona Gerenčer je diplomirana socialna delavka, pripravnica na Centru za socialno delo Lendava in
raziskovalka na področju gluhih.
Večina gluhih je zaradi ovir v komunikaciji izključenih iz slišeče družbe. Nepriznavanje njihovega
naravnega (znakovnega) jezika jih še toliko bolj postavlja na rob družbe in jih prikrajša za osnovne
pravice. Zato čutijo primanjkljaje na ekonomskem, socialnem in psihološkem področju. Njihova
izključenost se na psihološkem področju kaže v socialni izolaciji in osamljenosd, nezaupanju v pravno
državo, skromni samozavesti oz. nizki samopodobi in v stereodpih in predsodkih, s katerimi je
obarvano javno mnenje, na ekonomskem področju v segregiranem izobraževanju (v zavodu za gluhe
in naglušne), omejenem izbiri poklica, nepismenosd in polpismenosd, pomanjkanju tolmačev in
zapisnikarjev na predavanjih, visoki stopnji brezposelnosd in pomanjkanju informacij, na socialnem
področju pa v oteženem komuniciranju s slišečo družbo, slabih povratnih informacijah slišečih in
nedostopnosd kulturnih ustanov (gledališča, koncerd ipd.).
Ključne besede: slišeči, socialne mreže, usposabljanje, izobraževanje.
339
Opravičilo
Zaradi resnih težav z računalnikom, s katerim urejamo ta časopis, se je v prejšnji številki znova
znašel tekst Vesne Leskošek »Trgovanje s telesi in dušami žensk na Slovenskem do konca 19. stoletja«,
kije bil objavljen že v šesti številki prejšnjega letnika. Bralkam in bralcem se za podvojitev opravičujemo.
Apology
Due to a serious computer error, Vesna Leskošek's paper 'Commerce with bodies and souls of
women in Slovenia until the end of 19th century', which had been published in the sixth issue of this
journal in 2005, reappeared once again in last issue. We sincerely apologise for this duplication.
340
ABSTRACTS
Blaž Mesec
INTERACTIONAL THEORY OF SOCIAL WORK WITH INDIVIDUALS
Dr. Blaž Mesec is associate professor at the University of Ljubljana Faculty of Social Work.
Lawrence Shulman's theory of social work with individuals is summarized as a case of generic em-
pirical theory of social work, which is constructed through empirical research of pracdcal social
work. Its examines its difference from the social work theories that are mere applicadons of psycho-
logical, psychotherapeudc, sociological or philosophical concepts. The questions of the nature of
social work theory and it's assumpdons are discussed. The larger part of the paper describes the skills
of social worker ('helping skills') in individual phases of work: identifying indirect communicadon,
responding to indirect communicadon, tuning in, contracdng, elaborating, empathie understanding,
sharing one's feelings, making demands for work, poindng out obstacles, and ending/transition. The
theory is found to be contradictory. It suggests that mediadon between a client and his/her resources
to the benefit of both is the basic function of social work with individuals, but at the same time
describes social work as a 'conversational work' with the (primary) client only and as changing his/
her atdtudes to the resources, without involving the resources (secondary clients) into the process of
mediation.
Keywords: science, skills, empirical theory.
Liljana Rihter, Nino Rode, Barbara Kobal
STARTING-POINTS FOR THE EVALUATION OF PROGRAMS OF SOCIAL WELFARE
Dr. Liljana Rihter and Nino Rode, M. A., are both assistants at the University of Ljubljana Faculty of
Social Work. Barbara Kobal, M. A., is a senior researcher at the Social Protection Institute of the
Republic of Slovenia.
The paper resumes a project designed to set up a system of evaluating the performances and out-
comes of programs of social welfare. The ministry in charge of social affairs entrusted this task to the
Social Protecdon Insdtute of the Republic of Slovenia, which invited to collaboradon the Faculty of
Social Work. The authors present the proposals of the research team for the typology of programs,
which is based on two dimensions: prevention-correcdon and momentary-permanent, and their
proposals for the general criteria for program evaluation: the quality of life, the perspective of power,
normalisadon, functional capacities, therapeutic effects. Both proposals have been accepted as the
basis for the preparation of an evaluadon plan. As the next step, the research team intends to verify
the general criteria with both users and performers of the programs, and to complement them with
specific criteria.
Keywords: program typology, evaluation criteria.
Dragana Glišovič Meglič
MODELS OF SUPERVISION
MANAGEMENT AND DYNAMIC OF SUPERVISION GROUPS IN CENTRES OF SOCIAL WORK
Dragana Glišovič Meglič, M. A., is a social worker, employed at the counceling service of the elemen-
tary school Oskar Kovačič, Ljubljana.
341
ABSTRACTS
The author investigated supervision at five centres of social work in Slovenia. Her typology was
constructed with regard to the fulfilment of the basic condidons, the reladon between the supervisor
and the supervisee, the achievement of personal and group aims, the style of managing, the prevail-
ing atmosphere, and satisfacdon with supervision. Each centre had a different way, so that five types
are described: permanent, compedtive, developemental, correcdonal, and research-directed. The
tentative typology is derived from individual interviews and a quesdonnaire applied to expert work-
ers at the centres.
Keywords: group dynamic, supervisor, supervisee, learning.
Marko Mesec
E-SOCIALWORK
Marko Mesec is assistant lecturer of social work at the University of Ljubljana Faculty of Social Work.
The internet has an important feature of being a socially independent medium, in which differences
between races, classes, abilides ant statuses do not hinder communicadon as they often do in every-
day life. Possibilities and dilemmas arising from new forms of communicadon are condensed in case
of the internet. Discussions focus on the protecdon of personal data, a reduced personal contact
between pardcipants, and the inaccessibility of informadon technology for marginal groups. On the
other hand, social services and information can be available outside office hours, supervision and
self help discussion groups can take place anydme anywhere, and the written material can be ar-
chived for later analysis. Some authors believe that 'virtual reladons' may replace or compensate for
relations in actual surroundings, others, however, expect a wider choice of contact-making, a greater
freedom for the individual, and the accessibility of an increasing number of social and emodonal
resources as well as resources of knowledge. The term 'virtual community care' is used for both on-
line self help groups and on-line social help.
Keywords: virtual community care, social services network, communication, information technology,
methods of social work.
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj, 81глопа Smolej
PERSONAL ASSISTANCE FOR INDEPENDENT LIVING OF DISABLED PEOPLE
Barbara Kobal, M.A. is a researcher at the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia. Tjaša
Žakelj, sociologist, is research assistant at the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia and
postgraduate student of Sociology of everyday life at the Faculty of Social Sciences. Simona Smolej is a
social worker and postgraduate student of Sociology - Social Work in Community at the Faculty of
Social Sciences.
Personal assistance is a key to independent living of disabled people. It enables the process of
deinsdtudonalisadon and it decreases dependence from the family as assistance provider. Assistants
help with those activides which the user would have done by himself or herself, if had it not been for
a physical, sensory, mental or intellectual disability. 'Personal' connotes that the assistance has to be
customised to individual needs. It also means that the user decides what activities are to be delegated,
to whom and when and how the tasks are to be carried out. The aim of the article is to present the
concept of independent living of disabled people and the implementation of personal assistance in
Sweden, Great Britain, Slovakia and to present some reflecdons of implementation of personal
assistance in Slovenia.
Keywords: disability, independent living, personal assistance.
342
ABSTRACTS
Simona Gerenčer
SOCIAL ISOLATION OF THE DEAF IN SLOVENIA
Simona Gerenčer is a social worker, a resident in training at the Centre of Social Work Lendava, and a
researcher on the situation of the deaf
Most of the deaf are excluded from the rest of society because of hindrances in their communication.
Since their natural language (of signs) is not recognized, they are pushed to the margin of society and
deprived of their basic rights. Consequently, deprivadon is felt in the economical, social and psycho-
logical fields. In the psychological field it manifests as social isolation and loneliness, distrust of the
rule of law, low self-esteem, stereotypes and prejudices about the public opinion. In the economic
field they are isolated on account of segregated form of schooling in the 'Home of the Deaf and the
Hard to Hear', limited choice of employment, illiteracy and funcdonal illiteracy, lack of interpreters
and minute takers at lectures, high unemployment rate, and the lack of information. Lastly, the diffi-
culty in communicadng, scarce feedback from the rest of society, and inaccessibility of cultural events
(theatre, concerts, etc.) are evidence of their deprivation on the social field.
Keywords: social networks, training, educadon.
343
KAKO NAI BO UREIENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
ODDAIA
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošd.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol
avtorske pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomadčnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrsdce ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in ladnske bibliografske kradce {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...-, s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držad le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme bid.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
dsk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
viri
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Roudedge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destrucdon of Reality. /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosd. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrsdce zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isd vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... (op. cit.: 121) ...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list nadsnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrsdc in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije dpa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenzija
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
ZA BOLJŠO PRAKSO / REFLEKSIJE IZ PRAKSE
Za kratka poročila o delu, mini raziskave, razmisleke ipd., namenjene informiranju o praksi, izmenjavi
izkušenj ali stališč, ta navodila niso zavezujoča, saj želimo dad priložnost tudi ljudem (delavcem in
uporabnikom), ki niso vešči akademskega pisanja.
social work
Vol. 43, October-December 2004, Parts 5-6
Published by University of Ljubljana School of Social Work - All rights reserved
Editor-in-Ghief	Advisory Board
Bogdan Lešnik	Vika Beve Blaž Mesec
_... , , _ ^	Gabi Čačinovič Vogrinčič Mara Ovsenik
Editorial Board	r, r. ,. , - ,,
„ , p, .	Bojan Dekleva Jože Ramovš
Sreco Dragos
... ,, ,	Vito Flaker Pavla Rapoša Tajnšek
MojcaUrek	д . • „	. „
r, . -, . v ,	Andreja Kavar Vidmar Tanja Rener
Dar a Zaviršek
Zinka Kolarič Bernard Stritih
Consultant Editor	Anica Kos Marta Vodeb Bonač
Jo Campling	Marjan Vončina
Tlie Editor's Address
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia, phone (+386) 1 2809260, fax (+386) 1 2809270
email socialno.delo@fsd.si, URL www.fsd.si/sd
selected contents
Blaž Mesec
INTERACTIONAL THEORY OF SOCIAL WORK WITH INDIVIDUALS
(ACCORDING TO L SHULMAN)	231
Liljana Rihter, Nino Rode, Barbara Kobal
STARTING-POINTS FOR THE EVALUATION OF PROGRAMS OF SOCIAL WELFARE	257
Dragana Glišovič Meglič
MODELS OF SUPERVISION: MANAGEMENT AND DYNAMIC OF SUPERVISION GROUPS
IN CENTRES OF SOCIAL WORK	265
Marko Mesec
E-SOCIAL WORK	277
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj, Simona Smolej
PERSONAL ASSISTANCE FOR INDEPENDENT LIVING OF DISABLED PEOPLE	291
Simona Gerenčer
SOCIAL ISOLATION OF THE DEAF IN SLOVENIA	299
ENGLISH ABSTRACTS	341
Published in six issues per year
NflRÛDNfi IN UNIVERZITETNfi KNJIšNICP
socialno delo 43 (2004 jj ^yg 094/200^
teorija & politika
Blaž Mesec
INTERAKCIJSKA TEORIJA SOCIALNEGA DELA S POSAMEZNIKOM (PO L. SHULMANU) 231
Uljana Rihter, Nino Rode, Barbara Kobal
IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE SISTEMA EVALVACIJE IZVAJANJA SOCIALNOVARSTVENIH
PROGRAMOV	257
metode
Dragana Glišovič Meglic
MODELI SUPERVIZIJE: VODENJE IN DINAMIKA SUPERVIZIJSKIH SKUPIN NA SLOVENSKIH
CENTRIH ZA SOCIALNO DELO	265
Marko Mesec
E - SOCIALNO DELO	277
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
INDIVIDUALNI NAČRT KOT METODA DELA • Petra Videmšek	283
PRISTOP K MLADIM NA ULICI • Ksenija Možina	287
izldjučevanje & vključevanje
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj, Simona Smolej
OSEBNA ASISTENCA KOT SREDSTVO ZA NEODVISNO ŽIVLJENJE HENDIKEPIRANIH 291
Simona Gerenčer
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI	299
ESEJ
PRAVICA DO STVARNOSTI • Tanja Lamovec	311
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
USTANOVA MALI VITEZ: FUNDACIJA ZA POMOČ MLADIM, OZDRAVLJENIM OD RAKA
•	Janja Babič	315
ODVZEM OPRAVILNE SPOSOBNOSTI LJUDEM S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
•	Marinka Kapelj	319
UREJANJE ALKOHOLIZMA V OKVIRU CENTRA ZA SOCIALNO DELO • Tone Kladnik 323
ODVISNOST OD ALKOHOLA IN KZA: PRILOŽNOST ZA NOV ZAČETEK • Gorazd Rajnar 327
ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH - SLOVENSKA REALNOST • Sonja Robnik	331
poročilo
DELOVNI SESTANEK O POLOŽAJU INTELEKTUALNO OVIRANIH V EVROPI • Špela Urh 335
povzetki
SLOVENSKI	337
ANGLEŠKI	341
ISSN 0352-795Ó	UDK 304+36