i/lViiift^ilB^CE, StMSOLB SIAABOUKA BARV IN OSEBNOST 69 žensk; polovica mestnih ter polovica podeželskih) ugotavlja, da je najbolj priljubljena barva modra, nato rdeča, med najbolj nepriljubljenimi oziroma zoprnimi barvami pa je na prvem mestu vijolična, na drugem pa rjava barva. Trstenjak (1978) kot tudi Frieling (1974) opozarjata, da bi morda pričakovali v primeru najbolj zoprnih barv, da bo lestvica v obratnem sorazmerju z lestvico najljubših barv. Ker gre za vrednotenje barv in ker barve na tej lestvici predstavljajo vrednote, pri tem uporabimo kontrarno (in ne kontradiktorno) nasprotje. Za kontrarno nasprotje je značilno, da poteka na količinski lestvici od pozitivnega maksimuma preko nevtralnega - indiferentnega do negativnega maksimuma. Villasor in Theresa (1986) npr. sta na Filipinih naredila razvojno študijo preferenc barv pri 360 filipinskih otrocih, razdeljenih po spolu, socialnoekonomskem statusu in starosti (4-6, 7-9 in 10-12 let). Uporabila sta Luscherjev barvni test (1977). Rezultati kažejo največjo preferenco za vijolično barvo, razen pri 10-12 letnikih, ki imajo najraje rumeno barvo. Kot drugo najljubšo barvo so navajali rdečo (pri 4-6 letnih) in rumeno barvo (pri 7-9 letnih). V zadnjih letih so znanstveniki odprli množico problemov, ki jim poskušajo najti korelate v barvah. Še vedno je veliko raziskav, ki povezujejo preferenco za barve in osebnost. Taka je npr. raziskava Grewala, Havvarda in Daviesa (1986), ki so ugotavljali odnos med ekstravertnostjo/introvernostjo in metodo sortiranja (glede na barvo oz. glede na obliko) pri 8 nalogah. Zbrali so rezultate lestvic Eysenckovega EPQ-ja (ekstravertiranost, nevrotičnost in lestvica laži). Rezultati so pokazali, da je dimenzija ekstra/introvertnosti povezana z načinom sortiranja oz. vpliva na to, ali subjekti izbirajo po metodi barv ali oblike. Povezanost med barvami in osebnostjo, posebno emocijami, je ugotavljala tudi raziskava Gomeza (1990) na 332 argentinskih šoloobveznih otrocih, adolescentih in mladih odraslih (6-19 let). Tudi tu so odkrili določene povezave. Bolj aplikativno je bila usmerjena raziskava Radeloffove (1991) iz ZDA, ki je raziskovala povezanost psiholoških tipov, barvnih atributov in barvnih preferenc pri 111 študentkah tekstilne in oblikovne fakultete. Raziskava ima precejšen pomen v tekstilni in modni industriji. Poskušala je ugotavljati tudi povezanost psiholoških tipov z različnimi dimenzijami barv (kategorije kromatičnosti, vrednostne in sezonske kategorije). Rezultati kažejo, da je razlikovanje za barve verjetno posledica nekaterih naravnih značilnosti človeka (različni psihološki tipi), na barvne preference pa poleg ^0 mSmm^m^RJA - HORIZONS OF PSVCHOLOGV 9B / 4 tega vplivajo tudi še dimenzije kromatičnosti, vrednot in značilnosti letnih časov. V klinično psihološki diagnostiki se zavedamo vrednosti barv pri spoznavanju človekove osebnosti. Obstajajo testni preizkusi, ki na osnovi razporeditve barv po priljubljenosti dobro opravljajo to funkcijo. Tu gre v prvi vrsti za vse Luscherjeve barvne teste. Predvsem pa psihologi upoštevajo diagnostično vrednost barve v otroških in mladostnikovih risbah ter slikah. Res je, da v teh preizkušnjah nikoli ne interpretiramo izolirano črte, lika, prostora ali barve, vendar pa barva vedno prispeva svoj delež, predvsem v prepoznavanju otrokovega emocionalnega življenja. PROBLEM Glede na to, da so tovrstne raziskave že nekoliko starejšega datuma, smo se odločili, da si v naši raziskavi zastavimo tri temeljne sklope vprašanj. 1. Kakšna je preferenca za barve pri Slovencih <¦ 2. Ali obstajajo razlike v preferenci za barve v starostnem kontinuumu od otroka do starostnika, ali obstajajo razlike med spoloma^ 3. kakšne so značilnosti odnosa osebnost-preferenca za barve^ METODA Vzorec: Da bi odgovorili na vsa vprašanja, smo vključili čez 4000 poskusnih oseb od male šole do starostnikov. Preizkusili smo tudi nekaj kliničnih skupin (otroci z zdravstvenimi težavami, rakavi bolniki in vedenjsko moteni). Preizkušanje je potekalo v 1993., 1994. in 1997.1etu. Instrumenti: Uporabili smo niz v ta namen pripravljenih anket, osebnostne vprašalnike (Hannes-ov vprašalnik, Freiburški vprašalnik FPI, Buss-Durkejev vprašalnik agresivnosti, test družinskih odnosov in projekcijske preizkušnje Risanje začarane družine, Risanje družine, Test nedokončanih stavkov in Luscherjev barvni test. BARVNE PREFBtENCE, StMflOUKA BARV IN OSEBNOST m Postopek: v prvi fazi smo anketirali oz. preizkusili poskusne osebe. Sledilo je psihološko vrednotenje uporabljenih vprašalnikov. S statistično analizo smo dokončali obdelavo podatkov. V statistični analizi smo uporabili opisno statistiko in analizo variance. Uporabljen je bil program SPSS v okolju WINDOWS. REZULTATI Projekt, ki še traja, je bil zelo široko zasnovan. Med rezultati navajamo le nekatere delne, a zanimive ugotovitve. Za izhodišče smo vzeli Trstenjakovo raziskavo barv iz leta 1976. Slika 1: Priljubljenost barv (Trstenjak, 1976). Legenda: Vrednost predstavlja % p.o., ki barvo označijo kot simpatično, od tega odštejemo % p.o., ki to barvo prepoznavajo kot zoprno. Rezultati so iz 1976 leta, ko je A. Trstenjak izvedel študijo simpatij za barve. 72 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORgONS OF PSYCH0y3GY 98 / A Slika Z: Priljubljenost barv pri gimnazijcih (Tušak, 1994)- Slika 2 kaže vrednosti za posamezne barve na gimnazijkah in gimnazijcih. Že bežen pogled omogoča spoznanje, da je najbolj priljubljena modra barva, da je opazen premik zelene iz negativne v pozitivno in da tudi vijolična ni več med negativnimi barvami. Rumena in roza ter tudi rdeča pa so se premaknile v negativno polovico. Slika 3: Priljubljenost barv pri dijakih tehničnih šol (Tušak, 1994)- i>«nte Slika je nekoliko podobna prejšnji. Najbolj priljubljena barva je modra, sledi jih pri fantih zelena, pri dekletih vijolična, najbolj negativna pa je rumena. BARVNE PREFERWCg, SIMBOLIKA BARV IN OSEBNOST 73 roza in rjava barva. Barve, ki niso uvrščene in tudi tiste barve, ki so navedene, pa so zelo blizu okoli ničelne vrednosti, so tako imenovane indiferentne barve. Slika 4: Priljubijenost barv pri učencih tehničnih šol (Tušak, 1994)- Tu je opazna še večja razlika med fanti in dekleti na eni strani, na drugi pa se ta del populacije kar pomembno razlikuje od ostalih dveh. Pri fantih je najbolj priljubljena barva modra, zatem rdeča in zelena, kot najbolj nepriljubljena pa rumena, rjava, roza in vijolična. Dekleta modro prav tako izbirajo kot najbolj priljubljeno, medtem ko ji sledi črna in vijolična, rjava in zelena pa sta nepriljubljeni. 74 PSHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYČMQL06Y 98/4 Stika 5; Priljubljenost barv pri rakavih bolnikih (Tušak, 199A)- Tu je najbolj opazno, kako lahko bolezen vpliva na izbor barv. Najbolj priljubljeni barvi sta zelena in modra. Usmerjenost vase, introverzija ter želja po miru izrazito vplivata na izbor barv. Črna in seveda siva, ki spominjata na smrt, sta barvi, ki jih ti bolniki ne marajo. jilVNiiRlF^C^ SIAABOUKA BARV IN OSEBNOST 75 Slika 6: Priljuhljenost barv pri ljudeh, starih od 60 do 87 let (Tušak, 1994)- Dokaj zanimiv je pogled na razpored barv pri ljudeh, ki so stari od 60 do 87 let. Komentar zasluži močno negativna vrednost črne barve. Njena asociacija s smrtjo ji daje tako mesto v lestvici. Komentirati pa je potrebno tudi dejstvo, da med spoloma nismo našli razlik. Rezultati kažejo, da obstajajo statistično pomembne razlike v simpatijah za barve med dekleti in fanti. Izbori najljubše in najbolj zoprne barve za osnovnošolce, srednješolce, odrasle ter stare so razvidni iz nekaterih grafikonov. Pozoren bralec bo opazil razliko v % v opisu in v grafikonih. Nastale so zaradi preračunavanja dejanske vrednosti za barvo. Vrednost predstavlja % p.o., ki barvo označijo kot simpatično, od tega odštejemo % p.o., ki to barvo prepoznavajo kot zoprno. Osnovnošolska dekleta najpogosteje kot najljubšo barvo izbirajo vijolično (17 %), zatem modro (15.7 %), belo, roza in rdečo, kot najbolj zoprno barvo pa rjavo (26.3 %), sledi ji siva in rumena. Zelena in črna sta sicer še na negativnem polu, vendar spadata v območje indiferentnih barv. Na drugi strani osnovnošolski fantje najpogosteje kot najbolj simpatično izbirajo modro barvo, zatem rdečo, zeleno, vijolično in belo, kot najbolj zoprno pa črno, ki ji sledi rjava, roza in sivo. Rumena je že v območju indiferentnega. Zanimivo je, da se rezultati osnovnošolskih deklic ujemajo s študijo Villasora in Therese (1986) na Filipinskih otrocih, saj tudi oni izbirajo vijolično barvo HlMOLOŠkA OBZORJA- HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 / 4 kot najbolj priljubljeno. Sicer je glede izbora vijolične barve zanimiva ugotovitev, da se v vseh starostnih obdobjih ta barva giblje v intervalu pozitivnih izbir. To pa je seveda popolnoma drugačna slika, ki jo je dobil Trstenjak (1976) v svoji tedanji raziskavi. Srednješolska dekleta se v izboru najljubše barve ne razlikujejo veliko od fantov. Kot najljubšo barvo navajajo modro (52 %), fantje (44 %), kot drugo najljubšo pa zeleno v 12 %, medtem ko pa jo fantje v 15 %. Razlika se pojavlja pri zoprnih barvah, kjer je za dekleta najbolj zoprna rumena (27 %) in nato oranžna (12 %), pri fantih pa je najbolj zoprna rjava (21 %) in nato roza (15 %). V starosti tridesetih let nismo med spoloma dobili več pomembnih razlik, zato smo upoštevali enotne rezultate. Pri odraslih je modra prav tako najljubša barva (48.2 %), sledi ji vijolična (11.9 %) in bela, najbolj zoprni pa sta rumena in siva barva (s po 11.9 %). Pri starejših (M=78.6 let) je prav tako modra (30.6 %) najljubša barva, sledi ji zelena (13.6 %) in rdeča, najbolj zoprna pa je črna (23.6 %), sledi oranžna (16.7 %), rumena (12.1 %), rjava (11.7%). DISKUSUA IN ZAKUUCKI Več kot očitno je, da v starostnem kontinuumu obstajajo signifikantne razlike v simpatijah in antipatijah za barve. Zaradi tega vpliva in zaradi vpliva mode ter še nekaterih drugih dejavnikov so se izbori temeljito spremenili od naših zadnjih raziskav. Nekatere podatke je možno dokaj preprosto interpretirati. Tako na primer črna barva pri starejših izraža najpogosteje negativen pomen, smrt, pogreb, odhod, konec vsega in je v visoki starosti zato njena odbojnost povsem razumljiva. Podobno velja tudi za skupino rakavih bolnikov. Skupini zdravstveno ogroženih otrok in pa ljudi po nesrečah sta si podobni po tem, da obe rdeči barvi ne pripisujeta pozitivnega pomena, kar je razumljivo, saj pri njih pri določevanju metaforičnega pomena nismo našli pomenov življenjska tekočina in vitalnost, pač pa zgolj negativne pomene - nesreča itd. Drugi bistven premik v kontinuumu je napravila zelena barva, ki je od nepriljubljene prišla v področje pozitivnega izbora. Zelena barva je barva rastlin, narave in simbol mirnosti, miru, upanja, varnosti, enakosti. Vse to pa so vrednote, po katerih vedno bolj hrepenimo. Metaforičen pomen barv je v glavnem ostal tak, kot ga poznamo v prejšnjih raziskavah. Omeniti velja, da tudi regionalna in prostorska pripadnost igra pri barvnih preferencah BARVNg PREFKa^Cg, SIMBOLIKA BARV IN OSEBNOST _77_ določeno vlogo. V Benečiji, Porabju in Koroški so nekoliko drugačne kot v matici. Da bi ugotovili vrednost barve v risarskih projekcijskih metodah, smo 200 otrokom dali risati njihovo družino tako, kot bi jo nekdo začaral v živali, ki posamezne družinske člane najbolje ponazarjajo. Nato pa smo od njih še zahtevali, naj jih pobarvajo s tako barvo, ki najbolje predstavlja določenega družinskega člana. Fantje so zase najpogosteje uporabljali modro, zeleno in črno barvo, dekleta pa rožnato, črno in modro. Očeta so fantje in dekleta barvali v glavnem z modro, zeleno, črno in fantje še z rdečo barvo. Mati pa je bila narisana enotno z rdečo, modro, rumeno, dekleta pa so jo barvale tudi še s črno barvo. Pokazala se je tendenca, da otroci pri barvanju družinskih članov uporabljajo vrednostno lestvico barv, in sicer člane, ki jih doživljajo pozitivneje, barvajo z barvami, ki so jih sami ocenjevali kot pozitivnejše, in enako v negativni smeri. Izjema je le rjava barva, ki pa je izrazito bipolarna. Negativni pol predstavlja telesno izločanje, blato in podobno, pozitivni pol pa kaže, da je to barva zemlje, saj simbolizira materinstvo, domačnost, trdnost in zasidranost. Koeficienti korelacije med indeksom vrednosti barve in skori pozitivnih in negativnih čustev do posameznega družinskega člana se gibljejo od r=0.61 do r=0.73. Se zanimivejše rezultate dobimo, ko preverjamo različne klinične skupine glede na izbor barve, ki jo je oseba uporabila pri risanju sebe, očeta in matere. Otroci v vzgojnih zavodih zase najpogosteje uporabljajo črno, modro, oranžno in rjavo barvo. Tisti, ki so zase uporabili oranžno barvo, so statistično pomembneje fizično agresivnejši, verbalno agresivnejši in sploh direktno agresivnejši. Tisti z rjavo barvo pa izražajo pomembno bolj indirektne oblike agresivnosti (sovražnost, sumničavost) in nagibajo bolj v introvertnost. Podobni rezultati so bili dobljeni v KPD Dobu pri morilcih (Tušak, 1984), le da se pri njih namesto oranžne pojavlja rdeča barva, ki je ravno tako povezana s povečano stopnjo direktnih oblik agresivnosti in nevrotičnosti, medtem ko uporaba črne barve zase pomeni statistično višji skor depresivnosti in nižje samovrednotenje. Povezanost preference barv in vrednot so področje, o katerem še ni bilo zaslediti nobenih podatkov. Naše ugotovitve kažejo, da je izbor najljubše ali najgrše barve povezan z našim vrednostnim sistemom. • Srednješolke, ki so rdečo barvo izbrale kot najbolj zoprno, so pomembno nižje ocenjevale vrednoto veselje in zabava, kot tiste, ki so na zadnjem mestu imele katerikoli drugo vrednoto. 78 PSiHOLOŽKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 / M • Izbor rumene ali modre barve kot najbolj zoprne pomeni tudi nižje ocenjevanje zvestobe. • Pri najljubši barvi so zanimive naslednje razlike: izbor vijolične na prvem mestu pomeni pomembno višje ocenjevanje vrednote upanje v prihodnost, pomeni pa tudi nižje ocenjevano vrednoto tovarištvo. • Pri fantih, ki ocenjujejo roza barvo kot najbolj zoprno, gre za višje ocenjevanje izpopolnjevanje samega sebe in vrednote zdravja. • Pozitivni izbori pa tudi kažejo, da fantje, ki so izbirali kot najljubšo barvo črno, sebe pomembno bolj negativno vrednotijo kot poštene, pa tudi vrednoto poštenost nižje cenijo. Prav tako pa nižje ocenjujejo vrednoto spoštovanje zakonov. Raziskava oz. kar projekt je bil zelo široko zasnovan. Naš namen je bil v kratkem predstaviti nekatere izmed zanimivih dobljenih ugotovitev. Že samo iz teh ugotovitev pa je možno sklepati, da barve lahko v diagnostiki osebnosti prispevajo pomemben delež in da je to temo vredno raziskovati še vnaprej. LITERATURA 1. Birren, F. (1961). Color, Form and Space. Einhold Publishing Company, New York. 2. Birren, F. (1992). Color Psychology and Color therapy. Carol Publishing Group, New York. 3. Frieling, H. and Schmidt, E. (1974). Der Frieling Test. Muster - Schmidt Verlag, Göttingen. 4. Hartman, T. (1998). Color Code. Scribner, New York. 5. Heller, E. (1989). Wie färben wirken. Farbpsychologie, Farbsymbolik, Kreative Farbgestaltung. Rowohlt Verlag GmbH, Hamburg. 6. Lüscher, M. (1969). The Lüscher Color test. Pocket books. Gulf & Western Corporation, New York. 7. Lüscher, M. (1977). Der 4-Farben Mensch. Wilhelm Goldman Verlag, München. 8. Trstenjak, A. (1996). Psihologija barv, Inštitut Antona Trstenjaka, Ljubljana. 9. Tušak, M. (1997). Risanje v psihodiagnostiki I (3. izdaja), ZIFF, Ljubljana. BARVNE PREFERP^CE, SIMBOLIKA BARV IN OSEBNOST _ 79 10. Tušak, M. (1994). Colour preferences, colour symbolism and personality. Proceedings of IV. International Symposium of Colour and colorimetry, Bled, 67-71. 11. Tušak, M. (1998). Colours and Personality. V. International symposium of Colour and colorimetry, Brdo. 1998, 40-45.