P. Hugolina Sattnerja ora- torij Vnebovzetje B. D. M. (Assumptio B. M. V.). Koncerti Glasbene Matice v dneh 13., 14., 17. marca t. 1. Začetkom prihajajoče pomladi smo imeli lep in pomemben praznik, prvo izvajanje p. H. Sattnerjevega oratorija. Ker dosedaj Slovenci še nismo imeli oratarija, je to pomemben dan v povestnici slovenske glasbe. Poizkušali so se pač skladatelji na polju operne in operetne glasbe z več ali manj posrečenimi deli, trditi tudi ne smemo, da se ni gojila nabožna glasba. Mašne, Marijine in druge cerkvene pesmi Foersterja, Nedveda, Sattnerja, p. A. Hribarja, St. Premrla, Kimovca, Pogačnika, Hladnika in še mnogo drugih so upoštevanja vredne, ali do oratorija ni nihče prišel. Šele Sattnerja je prvo njegovo večje delo — ki ga je Glasbena Matica pela z velikim uspehora tudi v Zagrebu — vzpodbudilo, da je začel iskati primerno snov za oratorij. Dal mu jo je dr. Ušeničnik, verze pa je napisal dr. Opeka. P. Hugolin Sattner je dobro znan skladatelj cerkvenih in tudi posvetnih zborov. Najbolj je priljubljen njegov nežni čveterospev »Pogled v nedolžno oko«, pravtako pogosto pojo mešani zbori »Po zimi iz šole«, »Studenčku« in moški zbor »Za dom med bojni grom«. V zadnjih letih je komponiral poleg nekaj samospevov več Gregorčičevih pesmi, ki kažejo drugo lice in so plod Sattnerjevega študija kontrapunkta po intencijah koncert. vodje Hubada. Lepe so te pesmi. Omenjam le izrazito »O nevihti« ljubko otožno »Lastovkam« in navdušujočo »Naš narodni dom«. Od teh zborov do oratorija je Sattner napravil velik korak. Ne zdi se nam umestno navajati vsebino oratorija, ki je zloženo za soli čveterospeve, zbor in orkester ter se deli v tri dele: Smrt, Vnebovzetje in Kronanje. Splošna sodba bi bila ta: Delo zavzema v slov. glas. literat. odlično in častno mesto. Najbolj se je Sattnerju posrečil vokalni del, dočim orkestralni za njim precej zaostaja. Sattner pač še ne pozna ustroja modernega orkestra. Efektni in vznešeni so vsi zbori brez izjeme lep pozdrav, »Vstani, hiti, moja golobica«, »Zima je proč«, markanten»Nikar od nas, devica« z milo prosečim mestom: »še enkrat, tolažnica, pogled svoj v nas obrni!« in »Pridi z Libana««. Naravnost groznp se sliši strašen, duhovit moški zbor »O smrt«, veličastno doni »Ti Jeruzalema slava«, nebeškolepo osmeroglasni »Ave Maria«, triumialno »Aleluja, zavriskajte zbori«. Solopartije so lepe. Basbaritonska vloga je pisana nalašč za g. Križaja. S svojim polnodonečim glasom je briljiral in ga dovršenejše še nismo čuli peti. Bil je izmed solistov najboljši in zasluži vso pohvalo in odkrito priznanje. — Ne vemo, kateremu sopranskemu solu bi dali prednost. Očaral nas je prvi »Kakor jelen po studencu hrepeni« z vzpletenim recitativom »oh, odpadite, zemlje okovi«, še krasnejša sta »Preljubi je moj in njegova sem jaz«, ter »Glej od vzhoda do zahpda«, najbolj nas je navdušil zadnji »Večno je usmiljenje gospoda« s koloraturno »Alelujp«. Pela je Marijo g.prof.Lovšetova. Njen glas zveni presrčno, je mil in šibak, da je bil zanj orkester mestoma premočan. Vendar se pri zadnji ariji visoki c ni izgubil. Ne motimo se, če trdimo, da nobena slovenska pevka v tehniškem pziru ni toliko dosegla kot ga. prof. Lovšetova. Učitelj g. koncertni vodja Hubad je nanjo opravičeno lahko ponosen. Tenorsko partijo je izvedel ljubljenec ljubljanske gledališke publike g. Iličič povsem zadpvoljivo. Ker je navajen operete, je mogoče, da se tuintam ni mogel docela vtopiti v nabpžen miljen oratorija, ali pptrudil se je in izvedel ppsebno iskrenp bi- ser oratorija, samospev »Kdo je ta?«, ki bi se ga poslušati ne naveličali. Čuvstveno je zapel ono lepo mesto »Kakor luna iz viharja, kakor solnce, kdo je ta?« Občudovali smo njegov pp »Ave Maria« in se divili njegpvemu glasu v dvospevu »Zdrava«, le izgovarjava vokala e nam ne ugaja. Ce gre Iličič, ki se je tekom zadnjih dveh let v šoli g. Hubada razvil v izvrstnega tenorista, iz Ljubljane, nam bp za njim v resnici žal. — Manj pohvalno raoramo pisati o četrtem solistu, g. pl. Foedranspergovi, ki je sicer dobra koncertna pevka in letos tudi v gledišču vedno lepše nastopa. Pri prvih dveh koncertih je ob vseh vstopih občutno distonirala, pozneje je to popravila. Tudi v dvospevu »Zdrava« ni bila popplnoma na mestu. — Pozabiti ne smemo na »Ave Mario«v drugem in zadnji četverospev »V bridkosti sppčeti« v zadnjem delu, kateremu so že ornenjeni solisti s ppmočjo nekaterih izurjenejših pevk pomagali do lepega uspeha. Orkester je svojo nalogo izvršil dostojno. Sodelovali sp tudi učitelji, nekateri gojenci in člani Glasbene Matice ter harfenistinja pevka gdč. Šipankova. Naštudiral je v razmeroma jako kratkem času oratorij sara g. koncertni vpdja Matej Hubad s samo njemu lastno energijo in vnemo. Poleg njega zasluži požrtvovalnost pevskega zbora (250 pevcev in pevk) največjo pohvalp. Vsak drug dan po dokončanem dnevnem delu hoditi k dolgim in ne posebno prijetnim pevskim vajam ni lahka stvar. Pevci in pevke Glasbene Matice so v tem oziru vztrajni brez primere. Tu se vidi idealno navdušenje za pevsko stvar in brezmejno zaupanje zbora v svojega zborovodjo. Pevski zbor Gl. Matice je pevska četa, ki jo dičijo vse vrline, ki jih drugi slov. zbori nimajo. Dolgo dobo 20 let jo že vodi po tudi časih trnjevi poti g. Hubad in si je z njo pridobil toliko zmag in tako sijajnih zmag, pravih triumfov slovenski pesmi, da je in ostane nepremagljva, Zato je toliko podlejše, če se kod najde slabič, ki bi hotel to lepo delo razdirati. Oratorij je bil skrbno in vestno naštudiran in ob njegovem izvajanju smo doživeli tako navdušenje kpt še nikdar. Prvi in tudi vse druge večere je bil p. Hugolin Sattner predtnet burnih ovacij, občinstvo je aplavdiralo po vsakem delu brez prestanka. Dobil je tri velike lovorove vence. Drugi večer je veljal g. Hubadu. Po prepetem I. delu je ženski zbpr obsipal svojega zborovodjo s cvetkami, zastopniki pevskega odbora pa so mu izročili med neprenehujočim ploskanjem in odobravanjem krasen srebrn lovorov venec, ki ima toliko listov, kolikor šteje zbor pevcev in pevk ter noši gravirana njihova imena in napis: G. koncertnemu vodji Mateju Hubadu ob 201etnici njegovega umetniškega delovanja pevski zbor Glasbene Matice«. Nič manj navdušena ni bila publika pri tre- tjem proizvajanju, ko je deputacija glavnega odbora na balkonu sedečemu p. H. Sattnerju izročila mašni kelih, ki nosi slike treh delpv oratorija. Nagovoril ga je društveni predsednik dr. Mohorič, nakar se je g. skladatelj ginjen zahvalil ob napetosti ppslušalcev s približno temi besedami: »Preveč priznanja je bilo v teh dneh. Vsega tega nisem zaslužil. 2e spočetka sem mislil svoje malo delo posvetiti milemu slovenskemu narodu, a zdel se mi ni ta dar dovolj lep in vreden. Mogoče pride kedaj za njim boljši. Zasluga za proizvajanje gre največ Glasbeni Matici in prvo daritev š tem kelihom bom daroval za Glasbeno Matico in vse njene člane«. Tem besedam je tudi sledilo navdušeno ploskanje. Udeležba je bila pri vseh treh koncertih ogromna in Unionska dvorana še nikoli ni bila tako natlačeno polna občinstva iz vseh slpjev, Ne bomo naštevali, koliko škofov in raznih honoracij je koncerte posetilo, dovolj je, če povemo, da so bili zastopani od blizu in daleč vsi stanovi breZ razlike strank in načel, in lahko imenujefflO te koncerte vesel dogodek sredi razburkanih valov našega političnega življenja, praznik, kakršnih si želimo še mnogo v čast Glasbeni Matici in slovenskemu narodu! —a.