Težka pa sladka dolžnost
anažnja slika me spomni pretresljivega dogodka iz tirolskih hri-• bov, ki sem ga nedavno čital v nekem časniku. Dotični gospod ga je sam pripovedoval nekako tako-le:
Minilo je že dvanajst let, ko sem bil kaplan v M. Ta župnija je bila jako obširna, Večkrat sem moral iti z Bogom po dve do štiri ure. Pa z veseljem sem to storil iz Ijubezni do Boga in do bližnjega. Kakih pet ur od nas, gori v visokJh planinah, pa je vas, ki \e bila takrat že četrt Ieta brez duhovnika. Zaradi pomanjkanja duhovnikov ni mogel škof aikogar poslati, In tako se je, žal, semtertja pripetilo, da jc kdo umrl brez svetih zakramentov. Seveda, ketdar so sporočili, sva rada šla previdovat ali jaz, ali pa gospod župnik.
Ko je pa prišla huda zima, tedaj je bila planinska vas odtrgana od dolinskega sveta. Po veČ tednov ni nihče priscl v dolino; vsakdo se je moral bati, da bi rau v vihri in snežnem metežu moČi tie opešale in bi moral kar na poti umreti- Vsa pota in vse steze so bile zasnežene. Če je bila pa že pot v dolino tako zaprta, je bilo iz doline navzgor še dokaj težavneje priti.
Zgodilo se pa je, da je gori v planinski samoti neka uboga mamica hudo obolela, Domači in znanci, ki so jo prihajali obiskat, so vsak dan pričakovali, da sklene. Bolnjca se \e zelo slabo počutila, pa je prenašala svoje trpljenje krotko, vsa vdana v božjo voljo. Lc la misel, da bi se morala s sveta točiti brez svete popotnice, jc povzročala njeaemu srcu neizmerno veliko bridkost. To vcliko skrb in srčno hrepenenjc po ljubcm Zvcličarju je milo potožila vsakcmu obiskovalcu in ncsletokrat sc je ozrla proti podobi Materc božje in zaupno molila iz dna svojc duše: »0 Marija, pomočnica umirajočih, ti moja tolažba in moje upanje, pomagaj, o pomagaj mi v moji skrajni sili. Nikar ne pripusti, da bi se morala tvoja uboga služabnica, ki te jc v življenju toltkrat prosila po-moči in milosti, morala zdaj ločiti s sveia, ne da bi ji mašnik stal ob strani, in bi vredno prejela svojega ljubega ZveliČarja!« Slabosti so bile od dnc do dne čezdalje večje. Ljudje so se že čudili, da more še živeti in so reklt: Nc more umreti in ne bode umrla, če sc ne izpolni njeno koprncnjc
Tedaj pa( bilo je v sredi januarja, sklenejo trijc junaški možje,  da , bodo vkljub neugodnemu vremenu in velikim zametom pregazili do našc
Obhajilo pozimi.
202
vasi in bolnici preskrbeli duhovnika. In. res, prisli so neki vecer že precej pozno v naše župniŠČe in brž natanko razložili, kaj jih je pri-vedlo v tako slabem vremenu. Moj župnik je bil takoj pripravljen, da pojde precej zjutraj prcvidet bolnico. Ker je bil pa že precej v letth, sem ga prosil, naj grem jaz mesto njega. Slednjič se blagi gospod vda moji prošnji.
Zjutraj ob šestih odrinemo. Kmalu izgine domača vas za nami in pot se zavije v gorovje. Ker je hudo snežilo ponoči, je bila včerajšnja gaz zopet zasnežena in treba si je bilo nanovo delati gaz stopinjo za stopinjo. Krepko so stopali možje spredaj; vrlo dobro so se držali ob takih, naravnost neverjetnih težkočah, Kolikorkrat smo se morali ustaviti, da si nekoliko oddahnemo in opomoremo, so moji pridni spremljevalci pokleknili in ponižno molili Ijubega Zveličarja v presvetem Zakramentu. Potem smo zopct nadaljevali; pot je bila čezdalje bolj strma in. naša utrujenost že opasna, tedaj — bilo je že pol enajstih — zagledamo vaški zvonik. O, koliko veselje zame in za mojc vrle spremljevalce! Toda, šc večjc veselje me je čakalo.
Nekako dobre pol ure pred vasjo zagledamo blizu sto vaščanov, ki so nam prišli naproti v prazniški obleki. Ti dobri ljudje so bili na-stavili opazovalce, da bi }im naznanili naš prihod. Solze so mi stopile v oci, ko so možje, ženske in otroci, vcčinoma s prižganimi svečarai v rokah, pokleknili in z veliko ponižnostjo in spoštljivostjo pocastili Zve-ličarja v presvetem Zakramentu. Globoko ginjeni so sprejeli sveti bla-goslov in v glasni molitvi so se pridniževali čezdalje večjemu izprevodu. Gotovo je bil ljubi Bog vesel te prisrčnc pobožnosti teh vrlih vaščanov. Nikoli v svojem življenju še nisem bil priča tako globoko verskega mišljenja.
Ko srno prišli v vas, me takoj vedejo v hišo, kjer je ležala bolnica. Njena sobica je bila jako snažna ia svecanostno ocejena. Z veliko po-božnostjo je bolnica opravila sveto izpoved in prejela sveto popotnico; kakor zamaknjena je ležala in nepremično ^ledala na podobo Matere božje, saj je pač sama najbolj čutila, da ji je ljubi Bog na priprošnjo Matere božje čudežno naklonil lo milost. Ljudje so bili zelo ginjeni; glasno so zahvaljevali Boga in nebesko Kraljico tcr zatrjevali, da se je tukaj zgodil čudež. Nato se je dobro ljudstvo zbralo v cerkvi, kjer smo šc skupno opravili kratko molitev, Potem pa sem šel v župnišče, da bi si nekoliko odpočil, ker sem bil zelo utrujen; sklenil sem šele drugo jutro se povrniti domov.
Kmalu po dveh popoldne vstopijo trije možje in me nujno prosijo, da bi izpovedal nje in še druge vašcane. Seveda jim rad ustrežem. Zopet grem v cerkev ter ostanem v izpovednici do osme ure zvečer. Vse po-poldne so prihajali Ijudje v cerkev. Po cerkveniku sem sporočil, da bora drugo jutro ob sedmih maseval. Že ob petih zjutraj sem videl nekatere, ki so z lučjo prihajali proti ccrkvi, in kmalu jc bilo v ccrkvi vse raz-svetljeno in od šcstih dalje   so   ob spremljevanju  orgel prepevaii pesmi
203
v slavo Matcre božjc. Med sveto mašo je bila vsa občina na kolenih v veliki pobožnosti in vselej, ko sem se obrnil s pozdravom »Dominus vobiscum«, sem videl, kako se je staro in mlado topilo v solzah ve-selja. Nikdar, nikdar v živijenju mi ne izgipe iz spomina ta dogodek. Po sv. maši so prejeli verniki, ki so bili opravili izpoved, sveto obhajilo.
Približal se je čas ločitve, Ko stopim iz cerkve, mc spoštljivo po-zdravlja hvaležno ljudstvo in obstopijo me raožje s solzami v očeh in prosijo: »Oh, ostanite, častiti gospod, ostanite pri nas! Sami pojdemo k škofu in bomo prosili za Vas!« Seveda sem jim, dasi s težkira srcem, pdgovarjal, da ne morem in ne smem ostati, ker me sveta dolžnost klice v domačo župnijo. Še sem se razgovarjal s temi dobrimi ljudmi io jih zahvaljeval za prisrčni sprejem, — kar se oglasi zvon v zvoniku in oznani, da se je dobra žena, ki je bila previdcna prejsnji dan, pre-selila v večnost. In tako je bil njen rairni odhod tudi v srečo in bla-goslov vsej občini.
Ob devetih grem šc enkrat v cerkev in zahvalim Ijubega Boga za veliko milost, ki jo je izkazal plahinskim prcbivalcem pa tudi meni, ter vzamem s seboj presv. Rešnje Telo. Kako veliko je bilo zopet moje veselje, ko, stopivši iz cerkve, zagledara skoro vso občino zbrano, s pri-žganimi svecami, da počaste in slovesno spremijo ljubega Jezusa pri odhodu. Glasno pevaje se pomika izprevod do meje, Poleg križa na mcji pa vsi pokleknejo in — glasno ihteč in jokaje — prejmejo še enkrat blagoslov z Najsvetejšim. Dolgo še gledajo za nami; možje paf ki so mi prejšnji dan delali gazo, molijo zopet prcd menoj sveti rožni venec, in sicer danes glasno, V štirih urah smo izvršili težavno poto-' vanje in rnožje so me spremili do župnijske cerkve.
Težka je večkrat duhovnikova naloga, pa se mu tudi čestokrat poplačuje z obilno tolažbo in radostjo.