ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 2. V Ljubljani 1. februarja 1881. Leto XI. P é s n i k u. Po njega siyti. Izgubili so z néba se oblaki, In upokojil spet se jo vihar ; iživljčnje novo v travi giblje vsaki, V naravo se je vrnil mir vladar; A na zahodu po nevihti taki Zasveti veličastno solnčni žar, Ki za sosednje se gorice spravlja, Z ozirom zadnjim deželo pozdravlja. Vse ptice, ki plahé so préj molčale, Zdaj glasovito žvrgole v slovo; Cvetline, ki glavé so priklanjale, Okó v zapàd obračajo rosno: Moči so spét se zèrnlji razgi bàie, Cutéóe, da se večeri nebó, Ker solnce vže trep&lnico zapira, Polagoma dan tòne v mrak — in vmira. V prostoru sinjem zvezde zabliščijo, Z nebž. avitló miglj&jo dólu v nà», Popótnika v samòti veselijo, In z upanjem vedré njegov obràz, Obsevajo mu koće, ki velijo Pod streho svojo ua ponoćni čas: Človeku daje zvezda tolažilo, Ko glćda v njeno lesltetinje milo. Te zvezde, pésnik ! to so troji ćuti, Ki v prsi naše vkladajo krepost. Ko böji pribliiivajo se ljuti. Troj duh pozćmakih je viharjev prost. Nad solnce i njim vzletele so peruti K duhovom blažjim v sviüo visokost: A srce, ki člov&tvn plapolalo, Kam v svojih iutov zvezdah je ostalo J. S. K. Mali godec. (V francoščini spisala madama Evgenija Foa.) ala kočija z grbom Guiške rodovine, spremljana od mnogobrojnih gospodov na konjih, pažev in strežajev, ustavila se je necega lepega popóludne meseca maja 1647. 1. pred gostilnico „del Santo Spirito" (pri svetem duhu) v Florenci. „Prostora za milostivega gospoda Gniäkega !" vpili so gospodje ter na desno in levo z biči mahajoč odganjali radovédneze, ki ste jih privabile draga kočija in dobrohotno lice gospoda, ki je sedel v njej. „Stanovanje za milostivega gospoda Gniäkega!" vpili so strežaji, hrupno prilomastivfi v gostilnico. „Za večerjo, kar imate najboljšega najukdsnejšega za milostivega gospoda Gniškega," pristavili so paži, razkropivši se po kuhinjah in obédnicah. V tem se je gospod, zavoljo katerega so toliko hrupa delali, mirno in dostojno spravljal iz kočije, z grbom okinčane. „Podvizajte se, nerodneži! milostivemu gospodu Guiškemu se mudi," ponavljali so paži in strežaji. jedni bolj nego li drugi, ter so suvali in se zadirali nad ónimi, ki so jim bili na poti. „Moj Bog, saj užč hitim," odgovarjala je gostilničarka, in se globoko priklanjala princu. Pri tej velikej zmešnjavi, ki je bila za njo nekaj novega, pozabila je ukazati, česar je bilo treba, in je pri vsacem priklonu rekla: „Hoče li vstopiti Vaša milost ?" — „Milostivi gospod Guiski, izkazali ste nam veliko čast s tem, da ste si našo gostilnico izvolili, ter upam, da bodete tudi zadovoljni," — pristavil je njen mož, snžmši svojo umazano volnéno kapico raz glave in priklonivSi se do tal — „takój se Vara bode postreglo," ponavljal je vedno v dve gubi se držeč. Ko so kuharji videli to prizadevanje gospodinjim) in veliko spoštljivost gospodarjevo, gnjeli so se vsi začudeni k vratom obédnic in k oknom gostil-nice; ali prinčevi ljudje so jih kmalu pognali k delu. A Njegova milost, gospod Guiški, ki je bil vzrok vsega tega trnša, ostal je miren gledalec pri vsem, kar se je okolo njega godilo. Njegova rumonolasa glava, plemenita in ponosna, dvigala se je moško nad množico, katerej je gospodovala, in njegove modre oči so bile videti, kakor da bi bile zamaknene v drug del svetà, a njegova lepa usta nabrala so se, da-si nekoliko nevoljno, v lahek nasméh. Bližal se je mrak. Zapadajoče solnce se je milo in žareče oziralo po zemlji. Vročina je bila velika, in lehka sapica, ki je z morske strani preko cvetnih vrtov pihala in prinašala najprijćtnejše vonjave, ni ravno človeka vabila, da bi se zaprl med Stiri stene. „Dokler ne bode večerja gotova, ostanem tukaj," reče princ in opazivši kamenito klop pod italijanskim predhišjem, ki je bilo iz dveh vrst stebrov sestavljeno, okolo katerih se je ovijala trta, vsedel se je. Po malem so se vsi ljudje razkropili v hišo, jedni dajat ukazov, drugi jih izpolnjevat, in vojvoda Gniški ostal je sam, ali vsaj on je menil taki, da je sam. Vojvoda je gledal v krasno pokrajino, katere lepoto je v Uličnih skupinah kazala prihajajoča noč, in njih meje so se odsevale na svitlo modrem nebn. Polagoma se je vojvoda zamislil v prijetne misli ter je popolnem bil pozabil, kje da je, pozabil je mično naravo, ki je pod njim tako rekoč zadre-mavala; kar mu zadoné na ušesa goselni glasovi, izvabljeni od lehke umetniške roke. Prijetno iznenadjen in v resnici očaran po teh sladkih in čistih glasovih ozrl se je vojvoda po umétniku. Na prvej mramorovej stopnici k predhišju je sedel zal mlad deček, držšč se imenitno in brezskrbno, igral je z lòkow po goslih in jim izvabljal akorde (glasove), da bi mu jih bil zavidal celđ kak mojster. Kmalu je vojvodova pozornost vzbudila pozornost mladega goslarčka. VidiSč, da ga pazno gleda, zravnal se je ; on, njegove gosli, njegov lok, vse je, rekel bi, novič oživelo pod tem pogledom, in deček je začel čudovito lepo gosti. „Kaj pa igraš tu, malček?" vpraša ga vojvoda Guiški ter mu dà znamenje, naj se mu približa. „Kar mi tako na um pride, Vaša visokost," odgovori deček. „Tedaj umeješ godljo?" „Nekoliko." „Kdo te je je učil ?" „Moj oče, dokler so še živeli, Vaša svetlóst !" „In potlej ?" „Nikdo več, Vaša svetlóst !" „Koliko je tega, kar so ti oče umrli ?" „Kmalu bode temu tri leta." „Kaj delajo tvoja mati?" „Sirota, šla je za očetom na ini svet" „Kdo tedaj skrbi zate ?" „Dobri Bog, Vaša svetlóst," odgovori mali Florenčan z ganenim glasom. „A od česa se hraniš, nbogi deček?" „Od svojih gosel, svetlóst! Igram pri palačnih vratih poslom na veselje ; in ako so ti zadovoljni, dajó mi jesti od tega, kar jim ostane, za mene je vso dobro. Danes jo prvič, da igram pred gostilnico. Sicer pa nisem igral, nego le poskušal sem. Vender, ko sem videl, da me Vaša svetlóst gleda, pri materi božjej pomočnici, to me je vzbudilo, in — igral sem." „Pa še izvrstno, ljubi moj; lehko se ponašaš," reče vojvoda, katerega so ganili priprosti dečkovi odgovori, kakor tudi njegova prijetna in zala postava. „Koliko ti je let?" „Tega ne vem prav, Vaša svetlóst !" „Kaj, ti ne veš, kdaj da si rojen?" „Oh di, ne zamerite! prišel sem na svet 1633. 1., moja uboga mati mi je to večkrat pripovedovala." „Star si tedaj trinajst let," reče vojvoda éudèé se. „Mogoče. Visokóst, jaz nisem nikoli računil in Vam tudi moram povedati, da ne znam dalje šteti nego do pet." „Skoda, da ni deček v Parizu, ondu bi našel svojo srečo," rekel je vojvoda sam s seboj govoréò. „Ko bi to znal, šel bi tji," reče deček, ki je te besede slišal. „Predaleč je, ljubi moj," reče mu vojvoda. V tem trenotji pride služabnik vojvodi povedat, da je večerja pripravljena. Vojvoda vstane, vzame iz žepa nek denar in ga vrže malemu goslarju gredčč mimo njega. Potem dobrohotno mu namignivši otide v gostilnico. Po odhodu vojvodovem je ostal mladi goslarček nekoliko časa ves kakor omamljen. „Škoda, da ni deček v Parizu, ondu bi našel svojo srečo", — te besede so mu donele po ušesih ter so izpodbujale njegovo radovednost in budile njegovo častihlepnost. „Našel bi ondu svojo srečo !" govoril je sam v sebi. „Srečo ! Ta bi gotovo obstajala v tem, da bi igral samo takrat, kadar bi se visokej gospodi poljubilo. Nič!"--— vzklikne, skočivši na nogi, „meni se ljubi o vsakem času igrati, meni se vsi ljudjé dopadajo, zato ni treba, da bi šel iskat svoje sreče také daleč po svetn." Izgovorivši te besede, pobere vojvodov dar. Bil je zlat denar s podobo Ljudevita XIV. Ves osupel stoji z denarjem v roci; niti na kraj misli mu ne pride, da bi mu bil vojvoda res hotel toliko denarja dati. „Gotovo se je zmotil ! A jaz si iz njegove raamišljeuosti ne smem delati dobička." To rekši plane brez pomisleka v gostilnico. n. Da-si ni znal, kako bo prišel pred mladega francoskega gospoda, vender je hitel skozi obédnico, kuhinjo in dolga hodišča gostilnična. Nek strežaj, ki je nesel pladnik v obédnico, gotovo je bil nekaj pozabil v kuhinji ; kajti ko je ugledal malega Plorenčana, mislil si je, da je to kak deček, ki služi v gostilnici, dal mu je pladnik v roko in prtič preko rame, rekoč : „Idi in nesi ta pladnik v obédnico !" Malemu Plorenčanu je bilo to všeč, in kakor da bi ne bil v svojem življenji nikoli kacega druzega dela opravljal, podal se je v obédnico, izročil je pladnik nadstrežajn ter je začel gledati po dvorani, kje bi bil gospod, ki mn je dal zlati denar. Ko ga je zapazil, mine ga vsa srčnost. To ni bil več éni ljubeznjivi zamišljeni mladi tujec, ki se je také prijazno pogovarjal z ubozim, neznanim, mladim umételjnikom; to je velik, imeniten gospod, ponosne postave, ošabnega čela, gosposkih, kratkih besedi. „Nič ne dé," reče sam v sebi mali Florenčan, „saj bom vender toliko poguma imel, da mu nazaj dam njegov zlat, in potlej, kdo vé? ako me ugleda, gotovo me on prri nagovori, saj je bil vender tako prijazen t menoj !" Ta misel ga zopet opognmi : zmuza se vojvodu Guiškemu za hrbet iS z dmzimi strežaji tekmuje, da bi natančno postregel princu in mu izpolnil vse njegove želje. Pa vse je bilo zamin ! Naj je še tako urno menjàval pladnike princn, naj mu je äe tako lepo natakal pijače, princ je videl pred seboj le proste pladnike, in se ni brigal za človeka, ki mu jih je podajal, videl je, da se mil polni časa, ali maral ni za roko, ki jo je polnila. — Večerja je bila končana ; vojvoda in gospdda njegovega spremstva so se vzdignili izza mize in so odšli, predno je mali Florenčan mogel dobiti priliko, da bi izročil princu zlati denar* Zdaj ni znal, kako bi začel in srcé mu je popolnem upadlo; zdajci se loti nekega vojvodovega strežaja. „Ne zamerite, gospod," reče mu, „ali bi ne mogli vi storiti, da bi ja» govoril z vašim gospodom, predno se odpelje ?" „Smešen päglavec, ki hoče govoriti z milostivim gospodom vojvodon) Guiškira," reče strežaj in se pripravi, kakor da bi ga hotel brcniti z nogó- „Le sunite me, ako vas veseli," reče deček ter ponosno vzdigne glavó, „samo storite mi, da bom mogel govoriti z vašim gospodom; le sunite me, jaz vam brce ne vrnem, zaradi tega bodite mirni" „No, ko bi mi jo ti vrnil !" — reče mu zaničljivo strežaj. „Jaz prvič ue bi sunil takó kakor vi," odgovori deček hladnokrvno-„Vi bi sunili tako-le, dobro, vi ste velik in močdn ; ali jaz, ki sem majhefl in slab, dal bi jo vam tako-le, glejte ; nogó bi podstavil in trésk ! vaš nos bi se valjal po tleh, ali umejete ? A bodite mirni, moji nogi se ne ganete, samo to vas prosim še jedenkrat, storite mi, da bom mogel govoriti z vašim gospoàom." Strežaj ni mogel, da bi se ne bil smijal malemu Florenčanu, ko mu je s tako resnim licem razlagal, kako zna on brce dajati, in ko je vkljub vsemu žuganjn trdovratno silil govoriti z vojvodom, rekel mu je : „No, kaj pa bi rad milostivemu gospodu ? „Povedati vam hočem," odgovori deček. „Godei sem na gosli pred vašim gospodom; bil je zadovoljen; a to ni nič čudnega; saj sem tudi užiS druge gospode zadovoljil s svojimi gosli. A čudno je to, da je vaš gospod segel v žep in mi vrgel denar, a ta denar je zlat." „No, kaj pa je v tem hudega?" vpraša strežaj. „V denarji ni nič hudega, gospod Francoz," reče deček, „lehko bi g» obdržal,- a ravno zato vas prosim, storite mi, da bom mogel govoriti z vaši ni gospođom, da mu denar nazaj dam." „Ali noriš, deček ?" reče strežaj povzdignivši vàmeni. Oe ti je gospod dal zlat, tvoj je, in ti ga smeš obdržati." „Vi me niste razumeli, ko vam pravim, da se je vojvoda lehko zmotil-Po zlatu se ne daje, če kdo malo zagóde na svoje borne gosli. Ko bi vi tako dobri bili" . . . „Italijan, ti si norec," reče mu strežaj in hrbet mu obrnivši otide- „Norec! norec!" ponavlja mali Florenčan nejevoljno. „Ko bi mi bil gospod dal denar z besedami: Nà, Baptist, tu imaš zlat, podarim ti ga — gotovo, potlej bi bil norec, ako bi ga ne hotel obdržati; ali gospod se je zmotil; veliki gospodje so večkrat nepremišljeni in malomarni, ter delajo kakor bi jim ne bilo mnogo mar za njihov denar; stavim, da bi jih lehko kdo okradel, ako bi le hotel, ali jaz nečem tega; moj oče so mi na smrtnej postelji večkrat ponovili: Bodi pošten človek, Baptist, in Bog ti pomóre in srečen boš. In jaz hočem biti pošten človek, vkljub temu grdemu strežajn, ki mi je hudobni angel . . . Moj dobri angel mi takđ svetuje," dejal je Baptist vračajoč se na dvorišče, „in njega samega hočem poslušati. — Nikakor nečem, da bi gospod, prišedši v Pariz in preštevši svoj denar, rekel: manjka mi jeden zlat, in spomnivši se zlàta, ki ga je meni vrgel, mislil bi potem slabo o meni ; ne, nè, tega nečem ! Storila se je noč, noč brez mesečine, to je prav temna, črna noč. Pri gorečih baklah je videl Baptist vse priprave za odhod; vojvoda sede v svojo kočijo s svojimi plemenitniki, a njegovi paži in strežaji na konjih so pričakovali voznikovega pöka z bičem, da bi se spustili v dir. Še jeden treno te k in ubogi Baptist je v svojej poštenosti in otročjej priprostosti ves prestrašen videl po vodi splavati vse svoje upanje, da bi mogel gospođu vrniti njegov zlat. Kaj mu je začeti ? Že je postiljon zajezdil svojega konja, bič zažvižga v njegovej žilavej roki; jeden, dva, tri, gospöda se zvrsti, kočija se premakne; še gredđ konji le v stop, a še jedno minuto in — izginili bodo____ Za veliko zl6 treba velicih pomočkov ; Baptist se ne obotavlja več ; hitro skoči na kočijno stopnico, ondu se prime in obdrži, in zaradi teme ga nikdo izmed vojvodovih ljudi ne opazi. Tu je zdaj izven Florence; idimo za njim po cesti v Turin. m. Izprva je Baptist tako malo premišljal svoje početje, da ni druzega občutil nego veselje, da ga tako izvrstni konji v dir vozijo ; ali za tem veseljem obide ga kmaln strah. Na vozuej stopnici sedè0, z obema rokama se držeč lesenih, pozlačenih stranic, ki navadno varujejo strežaje, da se ne zvrnejo ne na desno ne na levo, zaletavanje kočije, vse to mi je vsak trenotek pretilo, da ga vrže na tla. Zdaj je bilo vse, kar je mogel storiti, da se obvaruje nevarnosti, v katerej je bil, jedino to, da se čvrsto poprime nevarnega mesta, katerega si je izbral; strah in skrb podila sta mu spanec iz oči. Vender se človek na zadnje vsemu privadi, tudi neprenebane nevarnosti. Ko je Baptist videl, da vkljub strahu ne pade z vozi in ko je po prvej omamljenosti se prepričal, da je mesto še precej ugodno, spomnil se je ge le, kaj je pustil v Floreuci ; srcé se mu je skrčilo in solzé so ga polile. In vender to ni bila niti nežna in prizanesljiva mamica, niti njegov oče, kajti ubogi deček je bil sirota brez očeta in matere; to tndi ni bil prijatelj njegovih let, še manje kaka gostoljubna krčmarica, kajti sirotek Baptist je legal spat, kjer je ravno bil ; vsako ležišče mu je bilo dobro, a po največkrat je spal pod milim nebom. A poslnšajmo njegovo tiho toževanje in znali bomo, kaj mu je srcé težilo. „Moje gosli, moje jedino prijàteljstvo," govoril je ihtič se, „kako sem vas mogel vender pozabiti, pustiti vas same v gostilni, ki je vsacemu odprta, in kjer vas bode noga prvega človeka, ki pride vanjo, pohodila in stria! O moje gosli, moje ljube gosli, jedino moje bitje, ki je imelo za mene glas, ki me je spominjalo glasü moje preljube matere, kje in kako vas zopet najdem, ako se še kdaj vrnem v Florenco? Moje gosli niso bile navadne gosli, niso bile mrtva stvar, kakor mi je to pripovedovala stara Barbara, ki me je časi prencčila v svojej bornej sobi; moje gosli so mi bile prijatelj, toväriä, to-lažnik. Ce sem bil kaeega dne lačen, da se mi je na lien poznalo, znal sem izvabiti iz njih tožeče glasove, ki so memo idoče ljudi genili; ako sem bil vesel, bili so tudi glasovi mojih gosel takó veseli, kakor moja duäa; poslušajoč moje gosli, vsak je lehko dejal : Baptistek je imel danes dober dan, ali pa: Baptistek danes ne vé, kje bode spal. To je res, da si z zlatom francoskega gospoda lehko kupim druge gosli, Se celò dvoje, morda celò troje; ali ta zlat ni moj, in potem bi tudi gosli ne bile moje, — moje, ki mi jih so moj oče zapustili, takó ljubeznjive, prijazne, in mojemu lóku takó pokorne, da sem si časi celò mislil, da dajejo glasove od sebe predno se jih lok dotakne. Moj Bog, kaj se zgodi mojim goslim! V kacem stanu jih najdem, kadar zopet nazaj pridem v Florenco ! O jaz neumnež ! ali mi je bilo treba pustiti moje gosli in dirjati za tem gospodom, da mu izročim denar, za katerega njemu morda še celò nič mar ni !.. Ees je, tak zlat denar... je lepa stvar... ali moje gosli so še več vredne ; jaz bi dal zanje vse zlate vsega svetó, če bi jih mogel zdaj v tem trenotji tukaj pri sebi imeti. Ali zdaj je vse zamän ! Nihče mi jih ne more dati, kakor mi tudi nihče ne more povrniti ubczega očeta iu ljube matere, in jaz — saj se dobro poznam — nemogoče ! jaz ubogi siromak zdaj tudi več ne bom znal igrati na druge gosli; kakor tujemu človeku ne morem, da bi rekel oče! in tujej ženski ne morem, da bi rekel mati! Oh, izgubil sem svoje gosli, izgubil sem vse!" Te njegove vzdihljeje iu tožbe pretrga sunljej, ki ga začuti in nemilo je bil vržen na tla, kjer je obležal, kakor da bi bil omamljen. „Kaj pa je ? Ali se smo zvrnili ?" kričal je z zaspanim glasom princ ? „Né, milostivi gospod, ampak ós se je zlomila," odgovori kočijaž, „in ravno zdaj smo blizu male vasi; če tedaj milostivi gospod dovolite, odprežem jednega konja in zdirjam p0 kovača, ki ga poznam, in ki bode z veseljem popravil voz vaše milosti." „Tedaj le idi in ne govori toliko," odgovori nepotrpežljivo vojvoda Guiški. Med tem pogovorom se je bil Baptist zopet pobral in ko se je bil otipal in se prepričal, da si ni nobene kosti zlomil, gledal je radovedno okolo sebe, da bi spoznal kraj, kje da je; ali zastonj, — vse mu je bilo neznano. Ce bi tudi ne bila tako temna noč, poznal bi ne bil kraja, ker tukaj ni bil še nikoli. — „Nič ne dé," rekel je sam v sebi, „kolikor pota lehko predirjajo konji v šestih urah, — „nič ne dé, ne moremo še daleč biti, znal bom sam dobiti pot nazaj v Florenco; — zdaj je lepa priložnost, v tem ko voz stoji, približam se kočijskim vratcem in princu izročim zlat; potem se pa vrnem nazaj iskat svojih gosli. O mati božja pomočnica, daj da jih zopet najdem !" Ves navdušen stopi Baptist h kočiji, ali nejevoljni glasovi, ki so se slišali iz kočije, vzeli mu so ves pogum; vojvoda je namreč kregal svoje ljudi, da niso pred odhodom preiskali kočije. Ljudjé so se izgovarjali in drug druzega dolžili; drug druzemu so pvetili in se opravičevali, in Baptist bi ne bil dobro naletel, ako bi se bil zdaj vanje uieSal; strah ga je bilo, stal je na strani in čakal ngodnega trenotka. V tem so zasvetile v daljavi bakle in svetilnice, in kmalu se je prikazalo nekoliko ljudi, ki so prinesli vse, öesar je bilo treba, da se popravi nesreča, ki se je bila zgodila. Lótijo se dela, in ko je bilo upanje, da kmalu zopet odrinejo, približal se je Baptist drugič k vojvodi, katerega glava se je bila pri odprtem kočijuesn oknu prikazala. „Visokóst !" izpregovori Baptist s tresočim glasom ter hoče dalje govoriti ; kar mu vojvoda, ki ga je bil zapazil, pa ga ni spoznal, vrže nek denar in zavpije svojim ljudem : „Odpodite mi vender tega nadležnega prosjäka na cesti !" V tem trenotji je bila kočija popravljena in postiljon zopet zasede svojega konja. „Prosjik !" reče Baptist, „o jaz nisem prosj&k, to mu hočem dokazati!" To izrekSi pobere denar in steče za kočijo, ki se je bila ravno premaknila. (Dalje prih.) -H- Jelen in zajec. (Basen.) jjelen in zajec sta se razgovarjala v gozdu pod košatim drevesom. Jelen 4je prav tiho govoril, poslušal in se oziral na vse strani, a zajec je j govoril na ves glas, kakor da bi se nikogar ne bal. „Cnj !" reče jelen zajcu, „ali ne slišiš, da nekdo prihaja?" Zajec se m ti smeje iu pravi: „Tudi jaz dobro slišim ter poznam pse bolje nego li ti; ali v tako velicem gozdu se psov ne bojim." Jelen je dobro slišal, da se psi bolj in bolj približujejo, in — uiti pet uiti šest, naglo zbeži' na drugo stran. Zajec se mu je smijal iz vsega grla, da je takó boječ. Ali glej! psi so že tukaj, obkólijo zajca od vseh strani, vlovó ga in zadavijo. Predno da izdahne, pomislil je, kako pametno bi bilo, ako bi bil z jelenom pete odnesel. Oroči slušajte óne, ki vas opominjajo in opozarjajo na nesrečo, ki vas lehko zadene iz nemarnosti in neprevidnosti. Na razvalinah. ¥ uébo debeli zidovi kipeli, Kam so pobégnili silni tirani. Stili ao krepko sovražniku v brätr, Da ne vzdihuje pod njimi ratär? Ljuti uasilniki v njih so Živeli : Njih so gradovi do tal razkopàni : Tu je narödu bil jarem kovä». Kmet je o zid ju in tlòm gospodar. Solnce rumeno z višine obseva Danes na zemlji mogočne ljudi , Jutri pod zémljo telo se jim déva: Kar se rodilo je, smrti živi. A. Sčinkovec. Dobra sestra. L ilka in Vladko sta imela dobro sestro, Anico po imenn. Kadarkoli . je prišla Anica iz šole, bilo je njeno prvo vprašanje : kako sta ? ali sta zdrava? in jeli sta ubogala očeta in mater? Potem ju je poklicala k sebi in jima je brala, kako lepo povest iz svoje šolske knjižice. Nečega dné, ko so zopet vsi trije skupaj sedeli, pripoveduje jima tako-le: „Milka in Vladko, vidva sta še premlada, da bi hodila v šolo. Kdor je še tako mlad, kakor sta vidva, tak še malo vé. A človeku je treba, da znà mnogo. Vse, kar je lepega in koristnega, treba seje učiti v mladosti. Največ se učimo v šoli. V šoli je vse drugače nego li domà v hiši. Tu sedè otroci v dolgih klopéh in gledajo na učitelja Pred nankom se moli ali poje in potlej se zaCnè nank. Pod klopjó na polici ima vsak otrok svojo knjižico, pl8-čico, risalo, pf-sanko in però. Vse te stvari stojé na polici, dokler učitelj ne ukaže, da jih otroci vzemó. Največje veselje v šoli je takrat, kadar znajo otroci čitati. Poslušaj ta, čitati vama hočem o Slavku, ki je bil dobrega srci. To povestico bo-deta čitala tudi vidva, kadar bosta v šolo hodila." To rekši, vzame Anica knjižico in bere bratcu in sestrici naslednjo povest: „Bilo je pozno v jeseni. V hišo Slavko- vega očeta pride prosjàk ter prosi, da bi mu kaj podelili. Slavko mu dà kos kruha, a vidèé, da je siromak bos, hiti k očetu in jih prosi, naj bi dali siromaku svoje stare črevlje. Ofie to radi storé. O da vam je bilo videti Slavka, kako vesel in srečen je bil, ko je videl, da si siromak obuva črevlje in blagoslàvlja njega in njegovega očeta. Ta povestica nas uči, da tudi mi moramo pomagati siromakom. Prositi moramo svoje starše zanje, in starai nas bodo radi uslišali, kadar bomo prosili za siromake." Také je podučevala Anica svojega bratca in sestrico; otroci, tndi vi storite také. (. Kralj Vsernir in njegov svetovalec. Uf»,™ (Pripovedk».) i lemeniti vladar Vsemir je godoval svoj god sč svojimi podložniki. Kmalu ' po svečanosti je umrl njegov prvi svetovalec in treba je bilo novega imenovati. Da bi si laglje poiskal dobrega, modrega in plemenitega človeka v tako imeniten posel, pokliče vse plemenite, previdne, uplivne in modre možč, ki so bili po prostranoj državi na glisu, v prestolno mesto. Ker se je hotel vladar osobno prepričati o modrosti in plemenitosti poklicanih, povpraša v pogovoru mimogredé, kakó so godovali njegov god. Prvi reče: „Jaz sem vse svoje kmete sklical ter jim ukazal na predvečer tvojega godü po vseh vrhovih gori, koder sega moja oblast, velikanske kresove zažgati: druzega dné pa sem prirédil velik lov, katerega so se tudi vsi kmetje od ranega jutra do pozne nóci udeležili, in zvečera smo pri sijajnem plésu in pri zlatej kapljici do poznega jutra veselo tvoj god godovali." Drugi reče: „Jaz sem ukazal na jezeru, na čegar pobrežji moj grad stoji, nmétalen ogenj napraviti in naposled vse jezero divno razsvetliti; a po jezeru so brodniki pevajočo gospSdo mej pokom možuarjev vozili." Tako pripoveduje drug za družini, ko pride slednjič vrsta na zadnjega, ki je pohlevno zadaj stal in nikakor ni mogel priččti. „Nu, prijatelj, ali nisi tndi ti godoval mojega godi?" pravi Vscmir šaljivo. „Di, sem svitli kralj, a ne takó sijajno, kakor ti gospodje tukaj,4' odgovori vprašani. „Tedaj niste imeli nikikeršne posebne svečanosti," nadaljuje kralj. „Svitli kralj !" povzame zopet prvi besedo, „tudi jaz sem sklical svoje kmete in sužnje, ter sem prviui za tvoj god odpusti! vse dolgove, a sužnjim sem dal zlito prostóst. Tudi sirote in uboge sem pozval na svoj grad ter sem jih po mogočnosti pogóstil; poleg gradi pa sem postavil primerno poslopje, hram omiki za cvetočo mladino, ter ta dan slovesno odprl novo uči-lišče, v katerem se bodo urili mladi državljani v različnih vèdah, blažečih srcó človeško, iu se učili ljubiti svojega vladarja in milo domovino." Skrivna solza radosti se utrne plemenitemu kralju v očesu, in pravi: „Naša kraljeva dolžnost je človeštvo plemeniti in za vse lepo, plemenito in dobro navduševati Radujem se, da sem našel moži, kateri se z mojimi miBli popolnem strinja; imenujem te tedaj kraljevim svetovilcem vpričo vseh tukaj navzočih ; a vas prosim. da naju domoljubno podpirate pri vseh podjétjih, ter svoja dela vravnate v najinem smislu." Če so vsi navzoči ravnali po kraljevej želji, tega nam pripovedka ne oméni ; a toliko je gotovo, da je plemeniti vladar sè svojim modrim svetovilcem mnogo dobrega storil državljanom, in jih za vse lepo in plemenito navdušil ter je takó srečo tudi najnižjih stanóv pospeševal. Še dolgo po Vsemirovej smrti je bil znan prigovor mej narodom, ki se je rabil, kadarkoli je kdo hotel plemenitost posameznih ljudi zaznamovati, in se glasi : „Ta je gotovo iz Vsemirove države." Kralj in njegov svetovilec sta že davno umrla, a njuna Maga dejanja proslavljajo še zdaj vnuki onega näroda, mej katerim sta živela. a polji je rasla lilija, lepa bela lilija. Okolo nje so cvetele in dehtele Jf njene sestrice, radeče, višnjave in pisane cvetlice. A bela lilija se je dvigala iz zelene trave in je razprostirala svoje belo krilo. Srkala je živež iz zemlje in zraka, Spila roso nebesko, in dihala vise sveži vzduh. Naslajevala se je z zvonkim ptičjim petjem in poslušala, kaj govoré ljodjé, idoči memo nje. Hvalili so jo vsi in poveličevali; oče je kazal na njo in priporočal jo deklicam v zgled devištva in nedolžnosti; celò gospod župnik v cerkvi so govorili o njej in slavili njeno belo krilce — podobo čistosti. In kdor je prišel memo nje, nihče si ni upal jej storiti zléga. Rasla je veselo in čvrsto, in krepko se je razvijalo ujeno stebelce, širil in bélil se njeni cvet. Bil je vroč poletni dan. Zlato solnce je pripekalo s sinjega neba in zrak je vročine trepetal nad pisano poljano. Lilija je stala na polji, ovenela sicer nekoliko od sopariee, vender je bila še vedno polna življenja in polna moči. Ptiček pripodi se k njej, izpod sinjega neba od nekćd pritrči. Zlati krili je imel in pisano pelje. In znal je peti, lepó peti. Mi Ijudjé ne ume-jemo, kaj pojó in ščebetajo ptiči, a razumela je lilija, kar je gostolel krasno in zapeljivo zlatokrili ptiček belej liliji. Prosil jo je in nagovarjal, ko je takisto obletaval jo, naj mu dovoli, da sede njej na sabljasta peresca, da jej gleda v snegobelo lice in rumeno srčice, koder so dosléj šumele le pridne bučelice in rumeni čmrlji. A lilija mu neče dovoliti tega takój; pripoveduje mu, kaj je čula od ptičkov, ki sta letela davi pod sinjim nebom in pogo-vaijala se. „Ptiček je letel in zraven njega ptičica," rekla je lilija, „in pravil je ptiček, kako se mu je godilo pretekle dnf. Takó je govoril ptiček : „Huda zima je bila. Sneg povsod, kamor bi pogledal, na zemlji, na drevji in po strehah. Živeža nič — lakot strahovita. Na drevesi visi gradič, zeleno streho ima in bele stene. Notri je potreseno polno rumenega zrnjeca. Naredim smuk v gradič, vratca se zaloputnejo za menoj, prestrašim se, skušam po-bégniti, ali vse zamin ! Pripleza deček po jablani gori, sname gradič in vesel stopa z veje na vejo, vedno niže in niže. Izpodleli mn, štrbonkne na tla, deček, gradič. Joj. joj, strah in veselje 1 Tičnica se odprè, jaz vzletim na bližnjo lipo, otresem svoje gosto krilce in zažvrgolim, da sem se rešila ječe in sužnosti." Takó sta ščebetala ptiček in ptičica in poganjala se visoko nad mano; slednjič sta se izgubila tam za ónim gričem, kjer rastó zelene smreke in temne jelke. Zlatokrili ptiček ničesa ne odgovori na to; zapoje in zagostoli, da se ubogej liliji kar tei srcé in vrši jej pred očmi. Ptiček sede na zeleno pe-tesce in zrè liliji v bela lica in rumeno srčice. In cvetlici je takó čudno, takó sladkó in takó hudo pri srci. Ptič strepne s . perotnicami in odleti. Ubogej liliji je zlomil krilce in levica vzdihuje in joka in toži, a ptiček, zla- Jo€. Lavrii. Lilija. tokrili ptiček leti nad poljano navzgor in veselo gostoli. Ne mara, da bi poslušal jok in stok nesrečne lilije, ki jej krvavi srcé in venejo snežna lica. To je bilo včeraj opóludne, ko je grelo solnce z jasnega neba. Davi je prišel pastir, pasćč čredo ondód, pogledat po svojej cvetici. Na tleh je ležala bela glavica zvenela. Dečku se je milo storilo, orosilo se mu je okó in otišel je s potrtim srcem k svojej čredi. Jot. G-radàèan. o smrti Friderika II. (15. junija 1246. 1.), ki je bil zadnji vladar iz ro- dovine Babenbergovcev, uapćčili so za Avstrijo zelò slabi časi. Za tega i časa je bila tudi na Nemškem velika zmešnjava. Nevkrotljivi viteški I duh je zabrédel po premnogih krajih v veliko krvoločnost. Največ gradóv se je izpremenilo v razbojniška zakótja, pred katerimi ni bil varen niti sla-bejši sosed niti kak tuj popotnik. Močnejši vitez si je trdil z mečem svojo voljo. Kdor je bil močnejši, ta je bil veljik. A mej temi notranjimi böji je dostojanstvo nemškega cesarskega prestola tako minévalo, da ni nobenega kneza več mikalo zasésti visoke časti. Zatorej so nemško krono nekateri volilni knezi ponujali angleškemu vojvodi Rihardu Kornvelskemu, a drugi zopet kralju kastilijanskemu Alfonzu. Obi sta pa carovala samo na videz. Zadnji niti prišel ni v svoje carstvo, a prvi redko kedaj. Ker se ni nobeden mnogo brigal za izročeno mu čast, godile so se največje krivice nekaznovane. Nemški knezi so čutili, kolika potreba je, da v tako velikej državi in v tako zamotanih časih, dohode cesarsko čast v roke povse umen in krepàk mož. Rihard Kornvelskije bil umrl; torej pokliče v kimovci 1273. 1. nadvladika Verner nemške kneze v Frankobrod, da si izvolé cesarja; — a sam jim nasvetuje, da proglasé za cesarja Rudolfa, grofa Habsburškega, kateri je „čestilec cerkvi, prijatelj pravici, mož poln veleuma in pobožnosti, ljubljen od Bogà in ljudi." — Vsa Nemčija je pozdravila z radostjo novega cesarja, kajti: Cesarsko krono je prejel Rudolf v Ahenu. Pripovéda se, da si je — ker se je bilo žezlo slučajno izgubilo — Rudolf dal vérno udanost volilnih knezov prisezati na križ, katerega je bil dvignil od oltarja ter dejal : „To znamenje, ki je spàsilo (odrešilo) nas in ves voljni svet, more namestiti tudi izgubljeno žezlo." — Bistroumje, s katerim je takó vrlo rešil novi cesar občno zadrégo, ki se je bila zaradi izgubljenega žezla pojavila, znali so vsi visoko ceniti. Rudolf Habsburški. Vtoiažen je strašni krvavi prepir Brezvladnega časa, na sveta je mir; "Vladarju so v rokah osode, Zgubila gròzo sta jeklo in meč, Slaboten iu miren ne trese se već, MočnejSega suženj da bode. Poglédimo si — prej nego nastavljamo životopis tega veleodličnega moži — kouči površno njegovo prejšne življenje. Rudolf L, grof Habsburški in Kiburški, rodil se je 1. maja 1218. leta. Odgojili so ga v viteških poslih na dvoru cesarja Friderika It A pozneje je živel na svojih precej dobrih in velicih posestvih v Alzaciji in Helveciji, Več èasa nazivali ste ga mesti Strasburg in Čirih svojega viruha in glavarja; v obče spoštoval ga je vsakdo viieza stroge pravičnosti in junaštva, a blažega in plemenitega srci. Marsikateri siromak mu je bil hvaležen na darovih; a slabejäi so ga radi klicah' v pomoč proti močnejšim protivnikom. Dokaz njegove pobožnosti nam daje oni dosti znaui dogodek, ko je nekoč na lovu Rudolf — takrat še malo sliveu — svojega konja razjašil iu ga daroval duhovniku, ki je hitel ter nesel umirajočemu poslednje tolažilo, presveto rešuje telo, a sredi pota ga je zapréèil hudournik. Jutrodan je zopet duhovnik privedel konja grofu nazaj, a ta mu ves zavzet reče: Bog varuj me, —------ Da konja jemal bi ta svoj'ga, Jezdaril na lov in boj bi ga spet, Ki stvarnika nosil je moj'ga ! In ako imeti ga tebi ni mar, Ostane naj službi cerkovni v da,. Saj torna on bil Bporoéén je. Od kiga v najem posvetno oblast In blago imam, iu zdravje in čast In du&o in kri in življenje. Prosil je oatd blagemu grofu duhovnik povračila iz nebes in — kakor dokazuje zgodovina — izprosil tau ga je tudi. — Pripoveduje ss, da je ob volitvi prišel óni duhovnik v Frankobrod ter je viteze s tem dogodkom zelò ganil ter ravno on je mnogo pripomogel, da je bil Rudolf izbran za cesaxja. Rudolf je bil zapleten v boji z mestom Bazelom in ondótnim vladikom, ter je takrat z vso svojo četo oblegal to mesto ; kar se mu javi novica, da je on izvoljen nemškim vladarjem. Takój se pomiri s sovražnikom ter otide v Porečje (Ahen), da ondu prejme cesarsko krono. Prva skrb Rudolfova je bila, da ustanovi v svojih deželah red in mir. Osobito v tem poslu so novega cesarja mnogo zavirali nekateri mogočni mu protivci ; izmed njih je hrabri Otokar H., kralj češki — kot nemški knez — jako se branil, da bi spoznal v Rudolfu svojega cesarja, ker je ménil, da bi se bila pristovala nemška krona jedino le njemu, najveljivnejšemu vseh knezov. Takrat je vladal ravno on nad avstrijskimi deželami, a to posebno strogo. Rudolf dobro ved6č, da z lepimi besedami tu nič ne opravi, pohiti z vso vojsko pred Beč. Otokar, ki je bil tudi prispel tji, spoznal je, da je nemogoče sovražnika premagati, — torej je prosil na kolenih Rudolfa, da mu oprósti. Ošabnež se je, da-si v sijajnej baržunastej opravi, moral takó globoko ponižati pred priprosto oblečenim Rudolfom. A ta ponižnost je bila samo na videz — kajti skoraj za tem se je napótil s svojo vojsko proti Beču. Z nemškim cesarjem se je vojeval Otokar II. na moravskem polji 26. avgusta 1278. 1. — a Rudolf je zmogel. Sam Otokar se je hrabro bojeval; osemnajst rin je uničilo nspósìed njegovo junaško življenje, akopram je bil ukazal Rudolf, da naj — kolikor mogoče čuvajo kralja smrti. Nihče ni zdaj več zabranjeval Kndolfu polastiti se Moravske. V Češko pak je šel do Kolina, kjer je sklenil mir. Kraljeviču češkemu Venclju je dil kraljevino Češko, a njega je oženil s svojo hčerjo Juto. Avstrijskim deželam pa je — kakor so želeli stanovi — svojega sina Albrehta imenoval glaviirjem. Silno težav je novemu cesarju napravljalo uredovanje toliko zanemarjen nega cesarstva. Posle smrti Friderika 11. 1250. 1., torej blizu do trideset let bilo je v tej obširnej državi vse povprék brez najmanjšega p ni va in réda. Kakor smo užć v početku svojega spisa omenili, zaplodflo se je v tem dolgem času brez mere mnogo roparskih vitezov, pred katerih napadi ni bil nihče varen. Med seboj so se pobijali in vso slavo videli v tem, kakó so drug druzemu zapalivali gradove ter se ropali. Jeden najsilnejših je bil bojaželjni grof Eberhard Virtemberški, ki je bajé imel geslo: „Bogu prijatelj, a svetil neprijatelj." Povsod po širnem cesarstvu je potoval Rudolf ter vsacemu, bodi si najnižih stanov, razsodil o pravici; čestokrat je dejal: „mene niso zató izvolili cesarjem, da bi se pred ljudmi skrival!" — Leta 1290 je prišel v Tirinško ter ondu ukazal 29 vjetib roparskih vitezov v Erfurtu umoriti; a po tem je ostal v ónih krajih še leto in dan, dokler ni uničil vseh roparskih gradov, katerih je bilo ÜB na številu. Rudolf je silno želel, da bi mu na prestolu, za katerega je on vse svoje moči žrtoval, slédil od četirih sinov jedini mn preostali vojvoda Albreht. Ali knezi niso zakrivali proti tej nakani svoje nevolje. Albreht ni bil po svojej trd0srčn08ti iu neprijaznem obnašanji posebno priljubljen. A kuezi vo-lilci niso radi videli, da bi jim kdo kratil njihove pravice ter jim usilil vladarja, ki pohaja iz rodü, kateri si jo v tako prilično kratkem času pridobil toliko moč in slavo. Nevoljen zaradi tega je zapustil Rudolf državni zbor v Frankfurtu in se napótil uže nekoliko bolin proti Štrasburgu. A čutil je skoro kakó so mu vidno moči pešale, želel je torej na cesarskej rakvi v Speieru izčakati svoje zadnje ure — ali se prej nego je tjà dospél, prehitela ga je smrt v Germersheimu 15. julija 1291. leta. Umrl je v 73. letu svoje dfìbe; a v 18. letu svojega carovanja. Rudolf Habsburški je sl6vel še kot grof na svojej pravičnosti, zmérnosti in junaštvu, a mnogo bolj se je odlikoval v teh prednostih za svojega vla-darstva. Vse, kar je prej dobrega izvrševal v malem, deloval je pozneje javno pred vsem svetom, kakor pravi dobrotnik vseh ubožnikov. Visoke a šibke je bil rasti, priproste nravi; jedel iu pil je le prilično malo in zmerno. Oblačil se je navadno v sivo kamižolo, na katero je krpe čestokrat -— osobito v vojski — prišli si sam. S svojim prijaznim obnašanjem moral se je vsacemu takój prikupiti. Tudi poštene šale je ljubil. Nikdar pa mu ni primanjkovalo pri nobenem činu ozbiljnosti in stanovitosti. Ko je bil jednčč s svojo vojsko v velikej sili gladi poginiti — sovražnik je namreč zaségel ves živež, ki so ga peljali v Rudolfov tabor — izpulil je sam cesar na polji repo ter jo surovo jedel, a po njegovem zglčdu tudi vojaki. Ko pa niso več našli répe, dal je napasti sovražnika, ter dejil: „Ako premagamo, dobòdemo dovolj jesti in piti, ako nasipa oni premórejo, dali bodo vjetnikom konči potrebne hrane." Njegovo zaupanje v Bogä moremo lehko razvideti iz besed, ki jih je rekel iskajoč privrženikov za boj na Otokarja necemn porénskemu grofu, ki ga je vprašal, kdo naj pač varuje njegov zaklad, dokler se ne povrne nazaj. — „Jaz nimam zakladov, niti druzega denarja, nego li teh pet belfčev ; a Gos] pd, ki mi je do zdaj pomagal, skrbel bode zame tudi zdaj l Xikdar ps ai prelomil svojih obijah ia dolgo let po ajegovej smrti je bila v navadi prisloviea za besedolomstvo : „Ta nima poštenosti Rudolfove." To Va m bodi — draga m ladina — v kratkih potezah život ónega slavnega moži. katerega obnašanje je, da-si različno od prejšnjih vladarjev in vsakako priprosto, ipak imelo taki dobrodejen vpliv na vsacega, bodi katerega koli stanu hoče, da ss je rad klonil njegovim modrim državnim naredbam — a posebno morate ceniti visok duh Budolfa Habsburškega zató, ker se vam ponuja prilika spoznati, kako vsemogočni vladar nebes in zemlje plačuje zasluge bogoljubnega prädeda na poznih potomcih veleslavne obitelji našega presvitlega cesarskega prestola, ki slóve po mogočnosti nad 500 let in slóvel bode — po nesmrtnem izreku p&uikovem — — „do časov neznanih!" buljene ter jih ne more zapreti, ker mu so trepalnice premajhene; zatorej spi z odprtimi očmi. Kep je kratek in zasuknen. Zajec v hrib bolje teče nego li s hriba, v nevarnosti gre tudi v vodo in prav dobro plava. — Zve-čera se gre past in večkrat ga še jutranjo solnce najde na paši. Fo dnevi leži skrčen v svojem ležišči, katero si izkoplje gredi kacega razdra tako globoko, da se malo ne ves skrije vanje. Zajec se živi ob sočnatih rastlinah, najljubša mu je repa, zelje in detelja. Po zimi, kadar sneg zmrzne, ne more do trave ; lačen je in objéda mlado drevje po hostah; a tudi po vrtéh naredi mnogo škode po oepljenih drevescih. Zajčje meso je tečno in okusno, zato ga lovci preganjajo. Zajec je jako boječa žival; človeku, ki se boji vsake stvarce, pravijo: „boječ kakor zajec." r. - i — Priradopisno-natoroznansko polje, Zajec. lESaziìe stvari. Rešitev zabavnih nalog in rebusa v I. „Vrtce-vem • étevllu. Rešitev zabavnih nalog: 1. Kadar vzamei rokavice s rok, takrat veaviei detet od dejtet in vender ostane Se deset prstov. To nalogo so prav rešili: Gg. Fr. Hladnik in Jos. Radež, diurnista v Logatcu; Ant. Kovaćič, Ant. Režek, Ant. Mišić, Albin Rozina, Janko Pezdirec in Janko Barlé. dijaki v Novomestu. 2. 11 To nalogo so prav ^ rešili: Vek. Škoda, na Zaplazu; Jos. Radež, di-urnist v Logatcu; Franjo Hladnik, diurnist v Logatcu ; Jernej Rajar, nadučit. pri sv. Križu pri Ajdovščini ; J. Traun, trg. pomočnik v Idriji ; Dragotin Grilce in Fr. Legvart, učenca v Vojniku; Peter Volk, učenec v Staremtrgu. — Josipina Trobiš, učenka v Vojniku in Pavla Peče, učenka v Staremtrgu. Rešitev rebusa: Lepe pesni glas seSe o deveto vas. Prav so ga rešili: Gg. Radoslav Vrankar, učit. na Kreuibergu; Fr. Govekar, učit. na Igu; Fr. Cokelj v Trstu; Filip Winkler v Ljubljani; Jos. Radež, diurnist 20 ! v Logatcu; Fr. Hladnik, diurnist v Logatcu ; Greg. Koželj, ućit. v Št. Gothardu; Jan. Tavčar, kap. v Radovljici ; Jernej Rajar. nad-učitelj Sv. Križ pri Ajdovščini ; Franjo Praun-seis v Novomestu ; Jos. Gruden, dijak v Ljubljani; Th. Bežek, dij. v Ljubljani; Ant. ; Kovatiè, Ant. Rezek, Aut. Mišić, Janko Pez-I direc, Albin Rozina, Janko Barle, Ognjeslav Sitar, J. Žagar. Ant. Bojanec, Iv. Bobek, Fr. Kline. Jos. Rems, Fr. Poček in Edi Vo-hinc, dijaki v Novomestu; Jeler Vodopivec, dijak v Gorici; D. Bleiweis, učenec v Ljubljani; Nik. Ahačič, učenec v Tržiču; Jos. Ahtik, učenec v Vojniku-, Ivan Kušlau, učenec v Planini; Martiu Berglez, učenec v St. Jurji na juž. železnici ; Venceslav Blažko in Zdravko Lokar. učenca v Lokavcu; Miha Solar in Jože Zveglar, učenca v Št. Jurji na juž. železnici; Fran Perušek in Fran Troha, učenca v Staremtrgu. Sofija Pire. učiteljica v Tržiču; Milka Sluga v Celovcu; Tončka Šavnik v Biljah; Ivana 8ušnik v Škofjiloki; Matilda Sebeni-cher na Rakeku ; Albina Treven in Ser. Pire v Idriji ; Lizika Slemenik, učenka na Dobrni ; Ana Branke, učenka v Ljubljani ; Aleksandra Potre, učenka v Rajhenburgu ; Lavoslava Rebek in Milica Volkova, učenki v Lokavcu ; Marija Stritof in Ivana Juvančič, učenki v Planini ; Franja Korošec, gospd. v Št. Petru. Zahvale, Prisi-čna zalivala 6ast. gospodu S t ep an u Kr ko ću, vikarju v Lo-kavci pri Ajdovščini, ki nam, odkar so k nam priMi, naročujejo, leto za letom v posebno nase veselje prijetni „Vrtec." Za ta blagi dar izrekamo častitemu gospodu podpisani prisrčno zahvalo. Učenci in učenke Lokavške šole. Preč. g. L. U er g, kanonik v Mariboru, so učencem v Lembahu naročili „Vrtec" in knjižico „Peter rokodel-čič," za kar se plemenitemu prijatelju Šolske mladine prisrčno zahvaljuje Fr. Ho š k er, nadučitelj. ..Vrtec" izhaja 1. dni! vsacega meseca, in itoji z® vse leto 2 gl. 60 kr.; sa pol lota 1 gl. 30 kr. Napis: Uredništvo „VrtJoTO," mestni trg, Ste/. 0 v LJnbljanl (Inalbaci»). Rebiis. (Priobčil F. J.) (BeSltev in Imena roGUeer v prihodnjem listu.) Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani Kdor hoče, bodi bì kakerSno koli obznanilo ali sploh kaj primernega za našo slovensko mladino, v „Vrtčevej prilogi" obznaniti, plača za vsako dvestopno vrsto z navadnimi petit-črkami 6 kr. za jedenkrat, 8 kr. za dvakrat, 10 kr. za trikrat. Vabilo k naročbi. Z denašnjim listom dovršil je „Vrtec" svoje jeden a j sto leto, in ako Bog dà, stopil bode v dvmiajsto. Predno vabimo k novej naročbi, sveta dolžnost nam je, da se prav iskréno zahvalimo vsem ónim našim in „Trtčevim" prijateljem, ki so nam z naročevanjem in nabiranjem naročnikov v to pripomogli, da se je „Vrtec" mej našo dobro slovensko mladino širil ter užč celih jedenajst let pri svojem življenju obstal. Ti naši prijatelji, tega smo si svésti, skrbeli bodo tudi še dalje, da se „Vrtcu" njegov obstanek zagotovi. A tudi mi od svoje stràni smo si prizađejaii vse, tia hi, kolikor mogoöe, zađovoM svojim prijateljem in naročnikom. Da-si je bilo naše podjétje v preteklih jedenajstih letih silno težavno, vender se nismo bali ne truda ne obilih troškov pri „Vrtievem" izdavanji in uredovanji. Še vsako leto se je nabralo toliko naročnikov, da smo list izdajali, da-si težavno, a vender brez kake materijalne izgube. V prvej vrsti gre tedaj hvala vsem ónim rodoljubom in prijateljem nase slovenske mladine, ki so naš list podpirali z r é d n o naročnino ; ako bi teh ne bilo, tudi bi ne imel zdaj „Vrtcc" ónih täl v našem uirodu, kakor jih imä ; od vseh strani nam dohajajo pisma, da se je „Vrtce" našej mladini takó omilil, da ga povsod komaj čakajo. Zatorej se hočemo v bodSčem letu zopet žrtovati v dušni in telesni prid naše slovenske mladine. Skrbeti hočemo tudi vprihodnje, da se nam naša nežna mladina ne izneveri, ne iztuji in ne okiiži v sedanjih silno burnih časih, nego da raste Bogu in Ijudém na čast in veselje ter v korist in blagor naše drage domovine. Da pa to svojo težavno nalogo srečno izvedemo, prosimo vsacega pravega rodoljuba in prijatelja slovenskej mladini, naj nam ne vzkräti svoje podpore, temveč naj si prizadeva, da nam še vsaj jednega novega naročnika pridobi. Kdor se ne more naročiti na naš list, prosimo ga, naj ga kómu dru-zemu priporoči v podporo in naročbo. Brez obOe naročnine dobrega lista izdajati ne moremo, a slabega liBta izdajali ne bi radi; zatorej se nadejamo, da naša prošnja do slovenskih rodoljubov in prijateljev slovenske mladine ne ostane brez uspeha. Program našemu listu ostane tudi bodoče leto neizpremenjen, to je, kakor do sih dob takiS ostane „Vrtec" tudi v prihodnjem letu še vedno to, v kar je odménjen : sloveuskej mladini v pouk iu zabavo. Prizadevali si bodemo, da bode vsak njegov list z bodočim letom zanimiv ne samo po obsegu, nego tudi po različnosti sestavkov. Uravnava mu bode taka, da bode ustrezal malej a tndi bolj odraslej slovenskej mladini, slovenskim učiteljem, starišem in sploh odgojiteljem mladine. Posebno opozàrjamo naše čitatelje na „Vrtievo prilogo,*' katero bodemo po razmerah naših gmotnih moči po večkrat pridévali „Vrtca" ter jo uravnali taki, da bomo v njej objàvljali vse, kar je mladini in posebno slovenskim učiteljem primerno; a tudi druge drobnösti bomo nabirali v „Prilogo," da nam ne bodo jemale v „Vrtéevem" listu drugim sestavkom potrebnega prostora. Cena ,, Vrt «V va" ostane ista, namreč: MT* X» vse leto 2 gld. GO kr., za ]>ol leta 1 gld. 3« kr. Naročnina naj se nam še ta mesec pošlje, da bomo znali primerno število listov prirediti. Naročnina se pošilja pod naslovom: l r»'r&gs naduč. v Ptujskej okolici ; 60. Šola deška v Kamniku ; 61. Šola dekliška v Kamniku ; 62. Šola narodna v Št. Pavlu p. Prevolda; 63. Šola ljudska v Šmarjeti; 64. Šola ljudska v PiSecah ; 65. Šola ljudska na Rudniku ; 66. Šola ljudska na Koroèkej Beli ; 67. Šola ljudska v Železnikih ; 68. Šola ljudska v Št, Rupertu j 69. Šola ljudska v Crnomlji ; 70. Terček. Mih., kaplan v Metliki ; 71. Treveu Val., trg. v Idriji ; 72. Verhovnik Iv., kaplan na Sori ; 73. Vičič Anica, gospodična v II. Bistrici; 74. Vindišar P. Viljem, učit. v Kamniku; 15, Vrlič Fr., župnik v Stranicah ; 76. Učiteljsko društvo v Celji. ME** Pri „Vrtčevem" uredništvu in založništvu se dobivajo trdo vezani Vrtci od poprejšnih let po naslednjej ceni: Vrtec od 1S74. leta za 1 gld. SO kr. Vrtec „ 1875. n n „ Vrtec „ 187G. n n 2 n Vrtec „ 1877. n v «» » 2« „ Vrtce , 1878. n „ 2 n GO „ Vrtce „ 187«. n n «3 n «O „ Vrtec „ 18SO. » n „ OO „ Vrtec „ 1881. Ti n 2 n 60 „ Kdor vzamB vseh onem letnikov skupaj, doböde jih po jako znižanej ceni za 15 giti. MP* Za »v. Miklavža tu božično drevesce priporočamo starišem in prijateljem slovenske mladine dve v ta namén posebno pripravni knjižici pod naslovom : Dragoljubci. Zbirka poučnih pripovedek za slovensko mladino. Trdo vezani v platnenem hrbtu po 45 kr. ; lepše vezani za darila po 60 kr. Peter rokodclčič. Poučna povest odraslej sloveuskej mladim. Trdo vezau v platnenem hrbtu po 45 kr. ; lepše vezan za darila po 50 kr. Obé knjižici se dobivate pri „Vrtčevem uredništvu," pa tudi pri knjigotržcih Jan. Giontini-ju, M. Gerberju in v katolškej bukvami v Ljubljani. m>F. M. SCHMITT,-3BW trgovec galanterijskega blaga v špitalskib ulicah v Ljubljani, priporoča starišem in vsem prijateljem slovenske mladine za sv. Miklavža, božično drevo in za novoletna darila svojo jako bogato zalógo najlepših igraj, punir. šolskega orodja in drugih priinčrnik stvari za pridne dečke in dekleta. Kdor koli pride tu sem, po-strežen bode solidno z vsem, karkoli mu ugaja za primérna darila bodi si za sv. Miklavža, Rožič ali pa novo leto. knjigotržec v Ljubljani, na mestnem trgu štev. 17, naznanja čast. gg. šolskim vodjem in učiteljem, da je ravnokar na novo izdal „Nazorni nauk" s podobami; sestavil Iv. Tomšič, c. kr. učitelj v Ljubljani. Cena knjigi v jako ličnej obliki je it gld. SO kr. — Dalje priporoča svojo bogato zalogo različnih daril za sv. Miklavža, božično drevesce in novo leto. V zalógi gosp. Giontini-ja se dobivajo tudi vsi učni pripomočki in različno šolsko blagó, kakor: zemljevidi, stenske table, aparati za fiziko, globnsi s slovenskim tekstom, teluriji, ruski računski stroji, tablice, Grandauer-jev in Eichler-jev pouk v risanji i. t. d. i. t. d. Tudi je tukaj bogata zaloga različnih pisauk, tablic in šolskih knjig. Založilo uredništvo .VrtOevo." — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.