UDK 808.63-3:808.63-087 Francka Benedik ZRC S AZU v Ljubljani
SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NAREČNE BESEDE
V SSKJ so nekatere besede označene s kvalifikatorjem narečno. Pri tem so posamezne nedoslednosti in težave z zvezi s tem označevanjem, tudi zaradi pomanjkanja raziskav slovenske narečne leksike. Za nekatere primere ni nujno, da imajo narečno stilno vrednost. Pojasniti bi si bilo treba teoretična izhodišča za take rešitve, kot so podane v slovarju.
The Dictionary of Standard Slovene contains entries with the marking 'dialect.' Among these there are certain inconsistencies and problems connected with this designation, in part due to the dearth of research on Slovene dialectal lexicon. In some instances it is not necessarily the case that a word should be marked as dialectal. It would be necessary to establish theoretical motivations for such solutions as given in the Dictionary.
Nastajanje Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) se bliža koncu. Naj mi bo ob tej priložnosti dovoljeno s stališča dialektologa izraziti nekatere svoje poglede na probleme, ki so povezani z narečnim besedjem.
Spregovoriti želim o besedah, ki so v SSKJ označene s kvalifikatorjem narečno. O isti kategoriji besed je pisala že M. Hajnšek-Holz.1 Podala je pregled pomenskih kategorij samostalnika z istim kvalifikatorjem. Moje razmišljanje je drugačne narave, njen pregled pa mi je lahko v pomoč.
S stališča pripadnosti besedja različnim sistemom jezika obstajajo tudi različni tipi slovarjev: slovar celotnega besednega zaklada nekega jezika, slovar knjižnega jezika, slovar narečja. Primer prvega je za slovenski jezik Pleteršnikov slovar, primer drugega SSKJ in primer tretjega kot ena izmed možnih variant Tominčev Slovar črnovrškega narečja. Pleteršnikov in Tominčev slovar sta vsak na svoj način dvojezična, SSKJ pa je enojezičen.
Ob prebiranju Uvoda v Slovar se ni mogoče znebiti vtisa, da se sestavljavci niso popolnoma zavedali pripadnosti velikega števila istih besed različnim sistemom: po eni strani sistemu knjižnega jezika in po drugi sistemom narečij. Te ugotovitve ne spodbije tudi že omenjeni članek Hajnškove o narečnih prvinah v slovarju. Kvalifika-tor narečno bi sicer govoril za to, da so te besede pojmovane kot stilno zaznamovane besede knjižnega jezika, kjer pa se govori o njih neposredno, je jasno rečeno »narečno besedišče« in »narečne besede«. Težko je verjeti, da bi ta izraz uporabili za okrajšano izražanje. Narečna beseda je beseda, ki je del slovarja posameznega narečja ali govora. Po SSKJ je narečje od knjižnega jezika različen jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja.2 Beseda knjižnega jezika pa sestavlja slovar knjižnega jezika v obeh variantah: pisani in govorjeni. Veliko število besed in pomenov je hkrati narečnih in knjižnih, pri čemer so narečne lahko last enega ali več narečij. Tako so normalno narečne besede človek, krava, miza, gozd, gošča, les; koruza, turščica, sirk, debelača; ličkati, majiti, robkati, ružiti; krompir, čompe;
'M. Hajnšek-Holz, Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja (Ljubljana, 1988), 89.
2SSKJ U (Ljubljana, 1975), 977.
čebula, luk; med, strd; koruznjak itd., seveda vsaka v za svoje narečje značilni narečni izgovorjavi. Hkrati so po SSKJ vse te besede tudi knjižne. Razlika je v tem, da so vsaka v svojem narečju nevtralne, v knjižnem pa so nekatere nevtralne, druge pa stilno zaznamovane.
Po izpisih je glede izvora gotovo največ narečno obarvanih besed iz leposlovja in strokovne literature. V leposlovju je beseda, vzeta iz narečja, lahko uporabljena v istem pomenu kot v narečju, lahko pa je njen pomen razširjen, zožen ali kako drugače spremenjen. Če je beseda znana v več narečjih z različnim pomenom, uporabil pa jo je npr. pisatelj samo z enega narečnega področja, bo kot knjižna imela samo ta pomen. Če je kot stilem uporabljena narečna beseda, bi morala v slovarju knjižnega jezika biti označena tako, da se pove, namesto katere nevtralne knjižne besede ali pomena se rabi in iz katerega narečja je. Pomenov, ki jih ima v narečju, pa ni treba navajati. Razlike med pomeni v narečjih in knjižnem jeziku so za redaktorja lahko velika past. Istočasno pa je tudi velika težava določiti enakost ali razliko med knjižnim in narečnim pomenom, saj razen redkih izjem nimamo izdelanih narečnih slovarjev. Po drugi strani pa so tudi izpisi, po katerih naj se določi knjižni pomen, velikokrat zelo skromni.
Kaj je merilo, po katerem se besede iz narečij vključijo oz. so jih sestavljavci slovarja sprejeli v knjižni jezik, kot nevtralne ali kot stilno zaznamovane? V Uvodu je rečeno, da »je narečno besedišče v slovar vključeno, če je močneje zastopano v pisanem knjižnem jeziku«.3 To se seveda nanaša na narečno zaznamovane besede. Tako so te besede sprejete v besedni zaklad knjižnega jezika, ostane pa jim stilna zaznamovanost. V slovarju so označene z oznako (nar.), kar pomeni »beseda, pomen ali zveza, vzeta iz narečja«.4
Oglejmo si nekaj besed s tem kvalifikatorjem in skušajmo iz prakse izluščiti nekatera dejstva. Zaradi povezanosti je treba pritegniti tudi nekatere besede z drugimi kvalifikatorji ali nevtralne. Npr. vsa pomembnejša poimenovanja gozda v slovenskih narečjih so: bošk, boška, borst, brdo, gmajna, gora, gošča, gozd, hosta, hrib, les, log, loža, reber, šuma.* Ob pregledovanju slovarja ugotovimo, da v knjižnem jeziku obstajajo v pomenu 'gozd' kot edinem ali pa kot enem izmed njih vse te besede razen bošk, boška, brdo, gmajna, hrib, meja in reber. Če izvzamemo poimenovanji bošk in boška, ki v narečjih zavzemata obsežen zahodni del slovenskega jezika, so ostali štirje izrazi tudi v narečjih redkejši. Bošk, boška in gmajna so neslovanske izposojenke, brdo, hrib in reber pa so poimenovanja gozda po oblikovanosti zemljišča (k tem spada tudi v knjižni jezik sprejeta gora). V knjižnem jeziku nevtralen je izraz gozd. Brez kvalifi-katorja, z enako razlago kot gozd in z dodanim nadrejenim sinonimom gozd je tudi hosta v 1. pomenu. Boršt in šuma sta kvalificirana kot narečna, gošča pa kot narečno gorenjsko. Besede les, log in loža so označene kot knjižne, gora pa kot zastarelo gozd v hribovitem svetu. Marsikatero besedo, značilno za katero od narečij, v slovarju lahko najdemo tudi pod drugimi kvalifikatorji, npr. etn., gastr. in še katerimi. Vse te
*SSKJ I (Ljubljana, 1970), XI.
'SSKJ I (Ljubljana, 1970), XXI.
5F. Bknedik, Poimenovanje gozda in refleksi ë v besedi sneg v slovenskih govorih, Razprave 13 (Ljubljana, 1990), 213.
kvalifikatorje za knjižni jezik lahko sprejmemo, potrebno pa bi bilo vedeti merilo za kvalificiranje. Da bi pozitivno vedeli, da ima npr. gošča samo gorenjski prizvok in ne tudi štajerskega zato, ker sojo v knjižni jezik zapisali samo Gorenjci ali vsaj pretežno Gorenjci oz. sojo uporabili pisatelji za označitev Gorenjcev, in ne morda zato, ker sestavljavci niso vedeli, daje beseda znana tudi po Štajerskem. Da so besede les, log, loža res knjižne, nekak visoki stil in niso morda tako označene zato, ker pisci ne vedo, da so v narečjih to najbolj nevtralna poimenovanja za gozd.
Kvalifikacija osnovne besede potegne za seboj tudi izpeljanke. Ostanimo kar pri gošči oz. goščarju. Prvi pomen besede goščar je narečno gorenjsko 'partizan' (kot človek, ki živi v gošči). Drug pomen pa je okvalificiran z lovsko in sicer gams, ki živi v goščavah pod gozdno mejo. Možno je res, da se izraz nanaša na goščavo. Obstaja pa še druga možnost. Pod gozdno mejo drevje in grmovje navadno ni ravno zelo gosto, prej redko, zato tam ni goščava. Gamsi živijo predvsem na Gorenjskem. Tam rečejo gozdu gošča. Torej bi bil goščar gams, ki živi v gozdu in ne tisti, ki živi nad gozdno mejo. Poimenovanje se lahko pokriva z izrazom gošča za gozd, lahko pa seje kot lovski termin razširil tudi zunaj tega območja. Če se gošča in goščar ujemata, bi tudi goščar zaslužil kvalifikator narečno, če pa se ne ujemata, strokovni kvalifikator zadostuje.
Enako kot gozd in hosta sta kvalificirana tudi izraza kokoš in kura: oba z razlago in z dodatnim nadrejenim sinonimom kokoš pri kuri. Stilnega kvalifikatorja nimata ne hosta ne kura in to bi kazalo na enako vrednost kot gozd in kokoš. Iz poznavanja narečnih izrazov se mi vsiljuje pri hosta narečna obarvanost, pri kura pa v odnosu do kokoši nekoliko nižji stil. Lahko so to moji osebni občutki, vendar bi za take primere želela, da imam strokoven odgovor, ki mi jih bo ovrgel. Pri izrazu piska, ki je razložen kot »navadno ekspresivno piščanec, mlada kokoš«, pa je v frazeološkem gnezdu navedena zveza narečno klicatipiške za pomen 'kokoši'. Spet mislim, da tudi v narečju ne gre za nevtralni izraz, ampak za ljubkovalnega.
Pojavi se tudi vprašanje, po katerem merilu je eden narečnih izrazov sprejet kot nevtralen knjižni. Za primer bi vzela glagol za odstranjevanje zrn s koruznega storža. Brez kvalifikatorjev sta izraza robkati in luščiti, narečno pa je označen izraz ružiti. Luščiti s stališča narečij ni dvomljiv: to je najbolj pogosto poimenovanje, razširjeno predvsem v vzhodnem in severovzhodnem področju, po razširjenosti sledi notranjski in dolenjski ružiti, na tretjem mestu pa je gorenjsko robkati,6 Oba izraza se stikata prav v Ljubljani: vzhod (Rudnik, Janče) pozna ružiti, zahodni del (Vnanje gorice, Dobrova) pa robkati. Ali je pri določanju nevtralnosti in narečnosti odločalo večje število izpisov z robkati ali morda samo redaktorjev občutek? In ali sta dva nevtralna izraza, v tem primeru robkati in luščiti, popolna sinonima?
Če razumemo vse besede iz slovarja kot knjižne z odtenkom narečnosti, kdaj beseda prestopi mejo narečnosti in postane knjižna z narečno stilno vrednostjo in kdaj iz take nevtralna? Zdi se, daje za prvi prestop potrebno, dajo nekdo zapiše in da so ti zapisi dosti številni v gradivu za slovar. Za drugi prestop je vprašanje zastavljeno že zgoraj. Pri robkati in luščiti imamo dva enakovredna nevtralna izraza. Pri nekaterih primerih jih je še več. Ali je v takem primeru smiselno napraviti premik od narečne
6Gradi vo za SLA na Inštitutu za slovenski jezik F. Ramovša, ZRC SAZU.
označenosti do nevtralnosti? Ali je kaj vplivalo število nevtralnih izrazov na ponev-traljanje? V nekaterih primerih, ko nevtralnega izraza ni, se zdi, da bi bilo kvalifikator narečno bolje opustiti (včasih tudi katerega drugega s podobno vrednostjo) in besedo dopustiti kot nevtralni izraz. Npr. koruznjak. Leksikalno in besedotvorno se lepo vklaplja v standard, edina povezava z narečji je, dajo uporabljajo pisci s panonskega področja, toda le tam je ta zgradb(ic)a znana. Kukuričnjak bi kot izpeljanka iz narečno obarvane osnove ostal narečno zaznamovan. Isto velja za poimenovanje blejskega čolna: pletnja. Brez vzroka imajo narečno kvalifikacijo imena za živali tipa Dimka, Belka, Liska, Rjavka, bolj opravičeno pa npr. Čada, Bajs. Če se beseda uporablja pri opisovanju podeželja, to še ne pomeni, daje narečna. Tudi poimenovanja praznikov kot jurjevo, šentjanževo, Štefanovo so po nepotrebnem označena narečno, saj zanje nimamo nobenega primernejšega knjižnega izraza. Poleg tega je tudi neskladje med kvalifikacijo najpomembnejše besede iz skupine, praznika ali dneva jurjevo, ki je označen z narečno, medtem ko jurjevanje, jurjeva in jurjaš niso. Strokovni kvalifikator etnološko ne vključuje avtomatično tudi narečne zaznamovanosti.
Področna pripadnost narečno zaznamovanih izrazov je prikazana oz. neprikazana na tri načine. Informativno najbolj skopje kvalifikator narečno brez dopolnila. Pove nam sicer, daje beseda znana v več narečjih, nič pa, v katerih. Verjamem, da bi bilo pri posameznih besedah zamudno ugotavljati, v katerih narečjih so znane, toda ta podatek bi pričakovali enako opravičeno, kot če je beseda znana v enem samem narečju oz. pokrajini. Za ta primer podatek namreč dobimo z dopolnili tipa gor., dol., štaj., V, SV, Z. Če bi navajali razširjenost tudi pri izrazih, znanih v več narečjih, bi se izognili tudi takim nedorečenostim, kot je npr. pri besedi julina: 1. nar. kosilo, 2. nar. malica. Iz tega bi se dalo razumeti tudi to, da v istih narečjih ali pa v enem izmed njih pomeni oboje, kot npr. ponekod malica pomeni dopoldansko in popoldansko malico, ponekod pa le eno od njiju.
Tretji način določitve narečja je posreden, z navajanjem citiranega pisatelja. Ta način je po eni strani najbolj točen glede pozitivne informacije, od kod je beseda, in s tem je dana možnost za točno ugotovitev pomena, hkrati pa je najbolj nepoveden, kar se tiče razširjenosti pomena.
Dobro bi bilo poznati tudi merila za obratno kvalifikacijo: kdaj beseda obdrži narečno zaznamovanost. Razmeroma lahko je to določiti v primerih, ko imamo knjižno besedo in popoln sinonim, ki se uporablja na ozkem delu slovenskega jezika: npr. med in strd ali čebula in luk. Zaradi narečne omejenosti besed jih uporablja omejeno število avtorjev in zato je njihova pogostnost v besedilih in od tod v izpisih majhna. Drugačen je primer ličkati in kožuhati. Zemljepisno izraz kožuhati za odstranjevati liste s koruznega storža zavzema največji obseg. Ličkati je na drugem mestu7 (poleg njiju so pogostejši še majiti, lupiti, beliti, slačiti, flincati). Na uveljavitev ličkati kot nevtralne je tu poleg številčnosti vplival še kak drug dejavnik. Koristno bi bilo raziskati razmerja med zemljepisno (narečno) razširjenostjo posameznih besed, prvim zapisom za kak pomen in številom uporabnikov), razmerja med narečnim izvorom posameznih nevtralnih besed in vzroke za različnost: npr. robkati zahodno: ličkati vzhodno; zakaj ne vzporedno ruliti in ličkati, kot je razširjeno v narečju. Zakaj
7 Prav tam.
npr. uveljavitev brisače za knjižno, ko pa je v govorih enako pogosta kot brislja in brisavkals Nekaj je brez posebnih raziskav dokaj jasno: besede iz osrednjih narečij so se prej uveljavile kot nevtralne kakor besede z obrobja, posebno s tistega, kjer so imeli svoje pokrajinske knjižne jezike. Tudi tu bi bila poučna statistika, ki pa bi jo bilo na osnovi slovarja težko narediti, ker v večjem delu narečno kvalificiranih besed ni pojasnjen narečni ali zemljepisni izvor.
Že v začetku je bilo rečeno, da najdemo besede, ki bi bile lahko kvalificirane narečno, tudi pod drugimi kvalifikatorji. Beseda ocvirkovica (ocvirkova potica) ima kvalifikator narečno, pri čemer odsotnost pojasnila kaže na rabo v več narečjih, medla in matevž imata kvalifikator gastronomsko, pri čemer sta ti dve jedi znani ožje kot ocvirkovica. Mimogrede: zaradi česa je ocvirkovka v istem pomenu nevtralna in ocvirkovica narečna? Zaradi številnejših primerov, zaradi pripone, ali zaradi naključnega občutka redaktorja? In zakaj ocvirkovka in ocvirkovica nimata tudi kvalifika-torja gastronomsko, če ga imata medla in matevž, ali zakaj slednja dva nimata tudi kvalifikatorja narečno. In zakaj nima ne enega ne drugega ampak tretjega, in sicer etnološko, smojka. Če gledamo razlago in kvalifikacije pri eni besedi, dostikrat ne zbudijo dvomov, neskladnosti se pokažejo, ko primerjamo razlage različnih gesel.
Samo dotaknila bi se še kvalifikatorja pogovorno in še bolj nižje pogovorno, ki ga ima veliko število besed, kjer bi pričakovali narečno. Največkrat so to neslovanske izposojenke, ki so znane v večini narečij in seveda tudi v govorjenem jeziku centra. Mislim, da spadajo na isto raven kot narečne, saj gre v obeh primerih za govorjeni jezik. Po najnovejšem pravopisu bi verjetno imele kvalifikator pogovarjalno. Spet pa se zastavlja vprašanja, katera je tista oporna točka, s pomočjo katere besede dobijo ta kvalifikator, saj je naš nenarečni govorjeni jezik še dosti manj raziskan kot klasična narečja. Verjetno gre velikokrat za občutek sestavljavcev in priložnostne anketice.
Naj za zaključek povzamem nekatere misli. V slovar knjižnega jezika sodijo druge besede kot v narečni slovar ob velikem številu istih izrazov. Tudi njihov pomen in stilna vrednost sta v obeh sistemih dostikrat drugačna. Če so besede, prevzete iz narečij, pojmovane kot knjižne, bi bilo treba pojasniti merila za določanje narečne zaznamovanosti in pomenov v knjižnem jeziku in seveda razlagati samo tiste besede in pomene, ki se uporabljajo v knjižnem jeziku. Če pa imajo besede vrednost narečnih besed, bi za določanje pomenov moralo odločati stanje v narečjih, vendar to ne sodi v slovar knjižnega jezika.
Nazadnje še nekaj besed za pravilno razumevanje mojih razmišljanj. Dobro se zavedam, koliko truda je bilo vloženega v to, da danes imamo SSKJ; daje to prvi slovar takega tipa pri nas; da sta bila čas nastajanja in število delavcev vedno omejena; da so bili sestavljavci tako rekoč kot neplavalci vrženi v morje (besed) z ukazom: »Čim prej nam prinesite slovar!« Naši slovarniki so splavali in slovar naredili. Z napakami vred. Danes, ko ga imamo, pa se bo laže lotiti odpravljanja začetniških napak, raziskati nekatere probleme in teoretične raziskave upoštevati pri nadaljnjem delu, predvsem tudi pri izdelavi Enozvezkovnega slovarja. Vesela bom, če bodo moji pomisleki vsaj malo pripomogli k odpravi kake začetniške napake.
"Prav tam.
Zusammenfassung
Im Wörterbuch der slowenischen Hochsprache sind viele Wörter mit dem Zeichen für »dialektal« versehen. Die dialektalen Wörter haben zwei Auffassungsweisen und einen nicht immer klar ausgedrückten hochsprachlichen Ausgangspunkt, woraus das entsprechende Qualifizierungsverfahren folgt. Die Abgrenzung dialektaler und hochsprachlicher Wörter mit einer dialektalen Stilnuance bereitet Probleme wegen des Mangels an Werken mit einer wissenschaftlichen Bearbeitung des slowenischen dialektalen Wortschatzes sowie theoretischer Forschungen innerhalb der hochsprachlichen Lexik. Für die Neutralisierung der dialektalen Ausdrücke, wenn es keine neutrale Benennung für einen bestimmten Begriff gibt, könnte man einen der Ausdrücke, die den Qualifikator dialektal tragen, als neutralen Begriff zulassen. Was waren die theoretischen Grundlagen für die im Wörterbuch angeführten Lösungen? Darin findet man auch vereinzelte Typen von Inkonsequenz: mit dem allgemeinen Qualifikator dialektal, mit dem engeren regional oder mit dem Zitat des Benützers irgendeines Ausdrucks oder einer Bedeutung.