VSEBINA
Uvodnik     X8S   ^^'^^ Sajovic
Spoštovane bralke, spoštovani bralci!
Razprave in članki     1 0*7   Marija Mercina
Dijakova jezikovna norma med šolo in javnostjo
I Q'l   Danila Žuljan Kumar
Pomensko-skladenjski premiki v briškem in nadiškem narečju
201   Mihaela Brumen
Analiza razvoja govornih spretnosti in pri tem pojavljajočih se oblikosbvno-skladenjsidh nepravilnosti pri mlajših in starejših začetnikih učenja nemškega jezika
211   Janez Strehovec
Beseda kot gibljiva tarča
"VyX   Florence Gacoin Marks
Izkrivljanje realističnega pripovednega vzorca v Kraigherjevi Kristi Albi
233   -^eksandra Belšak
Sistem žanrov v katalogu literarnih pojmov pri SAZU
V spomin Pateniu
Ob Jakopinovem odhodu
Iz moje delavnice     251   Sonja Horvat
Knjiženje v narečnem slovarju
Ocene in poročila     255   ^^"^^^ Žbogar
Filister, umetnik, šentflorjanec
Jezik in slovstvo
Letnik XLVII, številka 5-6 Ljubljana, marec 2001/02
ISSN 0021-6933 http:/Avww.ff.uni-lj.si/jis
Časopis izhaja mesečno od olttobra do junija (8 številk) Izdaja: Zveza društev, Slavistično društvo Slovenije, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana Uredniški odbor; Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera picta d.o.o., Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 6000 SIT, cena posamezne številke 790 SIT, cena dvojne številke 1460 SIT. Za člane Zveze slavističnih društev Slovenije je letna naročnina 4300 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 2000 SIT. Letna naročnina za evropske države je 31 EUR, za neevropske države pa 36 EUR. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Revija je vključena v mednarodni podatkovni zbirki MLA - Modem Language Associalion of America, New York, in New Contents Slavistics, Inhaltsverzeichnisse Slavistischer Zeitschriften - ISZ, Vertag Otto Sagner, München. Revija je uvrečena med izdelke, od katerih se plačuje 8,5-odstotm davek na dodano vrednost.
UVODNIK
Spoštovane bralke^ spoštovani bralci!
X okratno dvojno številko začenjata dve razpravi s Primorskih slovenističnih dnevov 2001 v Gorici. Prvo je z naslovom Dijakova jezikovna norma med šolo in javnostjo prispevala Marija Mercina. Avtorica se v njej ukvarja z vprašanjem, kako se oblikuje dijakova jezikovna norma v šoli pri pouku slovenščine in ob opazovanju rabe slovenščine v javnosti. Njeno glavno spoznanje je, da se dijakinje in dijaki o slovenskem jeziku naučijo precej več kot v času šolanja avtorice, slovenščine pa zato še ne znajo bolje. Drugi prispevek ima naslov Pomensko-skladenjski premiki v briškem in nadiškem narečju. V njem Danila Žuljan Kumar predstavlja nekatere tipe pomensko-skladenjskih premikov v nadiškem in briškem narečju in njihov izvor. Največ takih premikov je po njenih ugotovitvah nastalo zaradi vpliva romanske jezikovne skupine, nekateri pa so nastali znotraj sistema slovenskega jezika.
Tretji jezikoslovni članek z naslovom Analiza razvoja govornih spretnosti in pri tem pojavljajočih se oblikoslovno-skladenjskih nepravilnosti pri mlajših in starejših začetnikih učenja nemškega jezika je napisala Mihaela Brumen. Prispevek primerja miselno prožnost in metakognitivne sposobnosti mlajših in starejših začetnikov pri usvajanju tujega jezika, pri čemer opozarja predvsem na glavni problem pri učenju tujih jezikov, in sicer kako doseči uzavestitev jezikovne norme tujega jezika, ne da bi nanjo vplivala jezikovna norma prvega jezika.
Skupino hteramovednih razprav začenja izredno zanimiv in aktualen prispevek Janeza Strehovca Beseda kot gibljiva tarča. Intemetska besedilnost in spletni literarni objekti. V uvodu je treba le opozoriti, da danes na medomrežju nastajajo nove oblike besedilnosti, ki temeljijo na posebnostih novega medija in z njim povezanih oblik komunikacije, med katere sodijo tudi spletni literarni objekti kot nova zvrst besedilnosti z literarnimi ambicijami, ki temelji na digitalnih, programiranih besedah in novih oblikah dekodiranja besedil. Drugo besedilo — Izkrivljanje realističnega pripovednega vzorca v Kraigherjevi Kristi AM — je prispevala Florence Gacoin Marks. V njem ugotavlja, da se Kraigher v oblikovno in tematsko naturalističnem romanu Krista Alba odmika od realizma in ga dopolnjuje s prvinami simbolizma, romantike in dekadence. Zadnji članek z naslovom Sistem žanrov v katalogu literarnih pojmov pri SAZU je napisala Aleksandra Belšak. V njem je avtorica skušala ugotoviti, kako se je na Slovenskem razvijala zavest o žanrih.
V rubriki V spomin se bomo skupaj z Borisom Paternujem še enkrat spomnili preminulega slavista in slovenista Franca Jakopina, ki je pustil neizbrisne sledove svojega dela tudi v Jeziku in slovstvu.
Rubriko Iz moje delavnice tokrat zapolnjuje prispevek Sonje Horvat z naslovom Knjiženje v narečnem slovarju, v rubriki Ocene in poročila pa Alenka Žbogar predstavlja znanstveno monograSjjitiJožica^eh Meta/on/ca v Cankarjevi kratki pripovedni prozi.
Tomaž Sajovic
glavni urednik
185
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
UVODNIK
Navodila avtorjem
Prispevki za Jezik in slovstvo so napisani v slovenščini, izjemoma v tujem jeziku. Članki ne smejo presegati avtorske pole (16 strani), prispevki za rubriko Metodične izkušnje naj ne bodo daljši od 8 strani, poročila in ocene so dolga največ 4 strani. Članki morajo biti opremljeni s povzetkom do 1 strani in sinopsisom (2-3 stavki). Avtor odda svoj prispevek kot disketni zapis (3,5") ter mu priloži dva natisnjena izpisa na naslov Uredništvo Jezika in slovstva, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. Besedilu je treba priložiti številko avtorjevega žiroračuna, ime in naslov banke, podatke o stalnem bivališču, EMŠO, davčno številko, telefon ter po možnosti elektronski naslov.
Tehnični napotki. Besedila naj bodo napisana v programu Word for Windows, v pisavi Times New Roman CE, velikost 12 z eno in pol medvrstičnim razmikom in levo poravnavo ter s 2,5 cm robovi na formatu A4. Naslov članka in poglavij naj bodo napisani krepko in v velikosti pisave 14. Korekture svojega prispevka avtor opravi v tednu dni. Pri tem se drži Slovenskega pravopisa 1994. Daljši navedki so ločeni od drugega besedila. Izpusti so v navedku označeni v poševnem oklepaju. Številka opombe stoji stično za ločili. Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu prispevka. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Bahtin, 1982:123), v seznamu pa navedek razvežemo: Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba. V opombah so bibliografske enote navedene takole: Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 13. Na koncu vsakega navedka je pika. Naslovi samostojnih izdaj so v pokončnem tisku.
Revija Jezik in slovstvo je dostopna tudi na Internetu: httpy/www.Lf.uni-lj.si/jis.
Uredništvo
186 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Marija Mercina UDK 373.543:811.163.6'271.1
Šolski center Nova Gorica
Dijakova jezikovna norma med šolo in javnostjo
I^rimorski slovenistični dnevi 2001' v Gorici so se v jezikovnem delu večdnevne prireditve (od 19. do 21. aprila) neposredno navezovali na konkreten prostor in čas. V uvodnem predavanju z naslovom Raba slovenskega jezika v preteklih stoletjih na Goriškem je Lojzka Bratuž' ob tisočletnici prvega zapisa imena mesta poudarila slovensko prisotnost in rabo slovenščine v javnem življenju v Gorici, ki jo izpričujejo različni viri. Matejka Grgič je z razpravo Glagolski vid v zgodovinskih dokumentih ob slovensko-italijanski jezikovni meji osvetlila oblikovanje časovnih razmerij z glagolskimi sredstvi; okrogla miza Jezik ob meji je bila posvečena Smerem jezikovnega razvoja mladih? Projekcija kratkometražnega filma Daria Frandoliča z naslovom Beatiful Kreplja je sprožila zanimivo razpravo o različnih vidikih sporazumevanja.
Za razpravo Jezik ob meji, Smeri jezikovnega razvoja mladih sem pripravila iztočnice o učenju jezikovne norme. V šoli si dijaki pridobivajo jezikovno in sporazumevalno zmožnost ne samo pri slovenščini, temveč tudi pri pouku drugih predmetov, zunaj šole pa iz sredstev obveščanja in v različnih formalnih govornih položajih. Pri pouku slovenščine naj bi pridobili dovolj znanja za nadzor vseh drugih vplivov. Morali bi se (jih) toliko naučiti, da ne bi posnemali napačnih in neustreznih zgledov. Dijaki naj bi se naučih tvoriti pravilna, ustrezna in učinkovita besedila; ob napačnih zgledih pa naj bi se zavedali, da jih ne gre posnemati.
V šolskem letu 2000/2001 sem poučevala v 2., 3. in 4. razredu gimnazije. Kolikšna sta jezikovna občutljivost in znanje dijakov, sem skušala ugotoviti z domačo nalogo, v kateri je vsak dijak opisal po en primer napačne rabe slovenščine (v javnosti, ne v zasebnem sporazumevanju). Na njihova vprašanja, naj jih natančneje usmerim, sem se izmikala z nasvetom, naj poiščejo primere, ob katerih se začnejo spraševati, ali je tako prav, saj se v šoli nismo tako učili. V domači nalogi naj bi opisali okohščine nepravilne rabe, dokazali napako, jo popravili in pri tem uporabili jezikovne priročnike. Uporabila sem kontrastivno metodo, tj. primerjanje in določanje razlik med (naučenim) zbornim jezikom in jezikovno resničnostjo. Zaradi ohlapnejših navodil sem pričakovala zanimive podatke o njihovih predvidevanjih, kje bodo našli ustrezne primere, pokazalo pa se bo tudi, kako pojmujejo jezikovno normo. Domačo nalogo naj bi naredili takoj, »od danes do jutri«. Naslednji dan je vsak dijak v kratkem govornem nastopu predstavil svoj primer in mi potem oddal besedilo, da sem ga jezikovno pregledala in popravila.
'   Gl. poročilo o razpravah Jezik ob meji na Primorskih slovenističnih dnevih v JiS, letnik XLVI, 2000/01, str. 173-175.
^ Lojzka Bratuž, predavateljica na videmski univerzi, je z več študijami obogatila poznavanje rabe slovenščine v Gorici. Med najbolj znanimi je kritična izdaja pridig nadškofa Attemsa Manoscritti sloveni del Settecento, Omelie di Carlo MiChele Attems (1711-1774), primo arcivescovo di Gorizia. Videm, 1993.
^  Dva prispevka sta objavljena v tei številki JiS-a.
187 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
O tem, koliko naučimo dijake, bom še razpravljala, nedvomno pa je po koncu šolanja za veliko večino ljudi jezikovno merilo in vodilo'' predvsem tisto, kar so se naučili v šoli pri slovenščini. Skratka, jezikovne norme se vsi najprej učijo v šoli in se radi sklicujejo nanjo. Naj za ponazoritev napišem anekdoti.
Moja nekdanja dijakinja na administrativni šoli, zaposlena v pisarni pomembne osebe, me je po telefonu obupana spraševala, kaj naj naredi, ker mora odpošiljati jezikovno nepravilne dopise. Kako naj pomembni osebi z višjo izobrazbo, kot je njena, pove, da dela napake v narekih in zapiskih?
»Kako veš, da gre za napake?« »Mi se nismo tako učili.«
Svetovala sem ji, naj popravke utemeljuje s pomočjo jezikovnih priročnikov, in ji dovolila, da me pokliče, če bo še kdaj v zadregi. Klicala je samo še enkrat. Upam, da zamenjava delovnega mesta ni povezana z njeno skrbjo za boljši jezik.
Druga zgodba pokaže naivno zaupanje do sredstev obveščanja in vero v moč šole.
Na seminarju za knjižničarje me je slušateljica vprašala, od kdaj ne velja več, da je ob zanikanem povedku predmet namesto v tožilniku v rodilniku. »Od kdaj tako poučujete?« »Saj ne! Od kod vam taka misel?« »V časnikih tako piše!«
Od jezika v sredstvih obveščanja je pričakovala upoštevanje jezikovne norme. Verjela je, da znajo vsi novinarji pisati slovnično pravilno in se v šoli tega naučijo. Saj novinarji znajo pisati, mar ne?
Pričakovanja in zahteve javnosti do pouka, tj. do učiteljevega dela, ki ga presojajo po znanju dijakov glede na njihovo vedenje v javnosti, so zelo velike, največkrat pa se omejujejo na kritično ocenjevanje učiteljev praktikov v osnovni in srednji šoli. Ob koncu srednje šole se za večino šolske populacije res konča sistematično učenje jezika, vendar vemo, da se je treba učiti še naprej. Večina ljudi nastopa v javnosti šele po končanem šolanju/študiju, pa naj bodo njihovi javni nastopi povezani s strokovnimi ali širšimi družbenimi vprašanji. Do konca srednje šole je za to bolj malo možnosti. Kdaj se torej Slovenci naučijo slovenščine, če se za večino jezikovno izobraževanje konča ob koncu srednje šole? In ali se je potrebno slovenščino učiti, saj je vendar materinščina in jo znamo vsi! Ali jo je mogoče znati bolje ali slabše ali celo premalo?
Nobena skrivnost ni, da se je treba veliko in dolgo učiti ter delati, če naj se naučimo dovolj za ustrezno in učinkovito sporazumevanje v različnih sporočanjskih vlogah. Vsi, ki ne znajo dovolj, so prizadeti pri uveljavljanju svojih zahtev, v družbi s splošno nizko ravnjo jezikovnega znanja pa nimata vrednosti razpravljanje in prepričevanje, temveč govorica surove moči in pesti. Zaradi slabega jezikovnega znanja je ogrožena demokracija. Če strokovnjak ni jezikovno in sporazumevalno zmožen, ne prispeva k razvoju, kot bi sicer lahko.
Predavanja iz slovenskega jezika so na maloštevilnih smereh univerzitetnega študija. Podobno kot se v srednji šoli dijak uči slovenščino pri vseh predmetih, velja tudi za univerzo, za to pa je (bi bilo) potrebno ustrezno jezikovno znanje univerzitetnih učiteljev.
Članek Draga Bajta Oslovska klop slovenske znanosti,^ v katerem s številnimi ponazoritvami kritično ocenjuje raven jezika v visokošolskih učbenikih, opozarja na pomanjkljivosti. To pomeni, da študenti pišejo seminarske naloge, njihovi mentorji pa so v večini primerov enako jezikovno zmožni/nezmožni kot mentorji seminarskih nalog v srednji šoli. Kot nesprejemljivo ocenjujem dejstvo, da se v srednji šoli pri drugih predmetih (in ne pri slovenščini) pišejo seminarske naloge, za katere so v njihovem učnem načrtu predvidene ure za konzultacije. Te seminarske naloge so ovrednotene kot del mature. Pri slovenščini seminarskih nalog ni. Zaradi obsežnega učnega načrta
*  Slovar tujk za besedo nonna navaja dva pomena: lat. mera, pravilo.
Drago Bajt (2001). Oslovska klop slovenske znanosti. V: Ampak, marec, štev. 3, str. 38-39.
188 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47,2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
in dejstva, da pri slovenščini vsi delajo maturo na višjem nivoju, preveč časa posvetimo pripravi na maturo; ob navidezno učinkoviti pripravi, ki jo omogočajo katalogi, poznavanje izpitnih vprašanj in različnih tipov jezikovnih nalog, so pri maturi uspešni tudi dijaki, ki so premalo redno delali, da bi pridobili solidno jezikovno znanje.
Pripisovanje odgovornosti za stanje slovenščine v javnosti predvsem učiteljem praktikom je splošno razširjeno. Dragu Bajtu na primer v naslednji številki iste revije odgovarja Marko Zlokarnik'' (Ampak 2001, štev. 4, 74): »Vzrok nevzdržnega stanja je neustrezna in pomanjkljiva šolska izobrazba v slovenščini in tega so lahko krivi zgolj ministrstvo za šolstvo ter profesorji in učitelji slovenščine.«
Pustimo ministrstvo in razčlenimo učiteljsko krivdo. Če dijaki premalo znajo, so krivi, ker so jim dovolili nadaljevati šolanje. Kadar učitelji zahtevajo resen odnos in delavnost, so krivi za to, da dijaki izgubljajo ljubezen do slovenščine V najhujših primerih zaradi zoprnega učitelja nehajo ljubiti domovino. Morda. Vendar nisem še nikoli ne slišala ne prebrala, da bi za odlične prevode, igralske dosežke, pa tudi literarne mojstrovine prisojali zasluge nekdanjim učiteljem slovenščine. Res pa je tudi, da se noben resen strokovnjak ob svojih jezikovnih pomanjkljivostih ne izgovarja na svojega učitelja v šoli, od katere se je že davno poslovil.
Kaj učitelji delamo in kakšne so možnosti, da naučimo? Učitelj poučuje v določenih okvirih. Od štirih ur tedensko sta dve namenjeni jezikovnemu pouku — veliko premalo glede na obsežno snov. Zaradi velikega števila dijakov v oddelkih je znanje snovi nemogoče dosledno preverjati. Zato seveda ni prav, če ure, namenjene jezikovnemu pouku, posvetimo književnosti,' saj sta tudi dve uri tedensko premalo, da bi se/jih naučili vse teme, določene z učnim načrtom, naredili dovolj vaj in preverjali znanje.
Kako je mogoče, da kljub uvedbi zunanjega preverjanja znanja na maturi, kljub t. i. »analizi neumetnostnega besedila« ni nujno spoštovati okvirne razdelitve ur? Z analizo neumetnostnega besedila na maturi le delno preverjamo rabo jezika: po osmih letih mature so tudi vrste nalog bolj ali manj znane. Za učinkovitejše preverjanje bi bilo potrebno spreminjati naloge in bolj upoštevati jezikovno pravilnost. Ob tem bi bili rezultati mature še slabši.
Kaj sploh je jezikovna norma? Pojmovanje norme je odvisno od pojmovanja jezika. Učili smo (se, tako davno, da se malokdo spominja), da je »jezik je z besedami izražena misel«, nato sredstvo sporazumevanja in nazadnje jezik kot govorno dejanje, vse to pa se odraža v različnem pojmovanju jezikovne norme. Poglejmo dva pogleda na jezikovno normo.
»Vsaka besedilna vrsta ima namreč svoje norme, tudi pesniška oziroma zaznamovano v eni vrsti je nezaznamovano v drugi. Nevtralnost oz. zaznamovanost lahko tedaj hipotetično ugotavljamo le znotraj tipičnega komunikaciskega položaja in ustreznega besedila.«
Roman Jakobson norme ne povezuje z jezikovno pravilnostjo, temveč z ustreznostjo. Kaj je pravilno, je odvisno od presoje udeležencev v sporazumevanju in od besedilne vrste.*
Jože Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika:
»norma -e ž To, kar je splošno normalno v določeni jezikovni zvrsti, zlasti v knjižni. Vzpostavi se s tem, da tvorci besedil dalj časa uveljavljajo določene lastnosti glasovja, oblik besed, besednih zvez ipd. In da naslovniki to v glavnem tudi sprejemajo. Besedilno vsebovana norma se lahko uzavesti v priročnikih (pravorečju, pravopisu, slovnici, slovarju, besediloslovju), s čimer je jezik tudi zunanje normiran (predpisan, kodificiran). Nekatera
Ampak 2001, štev. 4, 74.
' Vinko Cuderman v Delu, v Sobotni prilogi, 28.7. 2001, 30: »Več kot trideset let sem poučeval na srednji šoli, zato v svojem imenu in v imenu učiteljev, s katerimi sem bil v stiku, lahko zatrdim, da je bil glavni greh slovenščine v preteklosti kvečjemu to, da so učitelji celo preveč časa namenjali branju literature in premalo jeziku.«
*  Roman Jakobson (1989). LJngvistični in drum spisi. Uubliana:ŠKUC,^ ...
189 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47,200V02,šL 5-6 _
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
jezikovna dejstva imajo lahko dvojnično normo in med takima dvojicama se večinoma vrši tihi boj za prevlado, s čimer se norma spreminja, torej ni nikoli čisto statična, temveč v svoji ustaljenosti (stabilnosti) prožna. Slepo sklicevanje na enkrat sprejeto normo je torej nazadnjaško, saj jeziku preprečuje nujno potreben razvoj.«
V geselskem članku so predstavljeni trije vidiki norme.
1. Zvrstno pojmovanje norme, omejene na določeno zvrst, zlasti knjižno. S tem ni mogoče soglašati, saj so pri udeležencih normirane tudi neknjižne zvrsti, npr. narečje. Presoja, kaj je »normalno«, pa tudi ni zanesljiva.
2. Besedilno pojmovanje norme v sporazumevanju, ki da jo je mogoče tudi normirati v priročnikih.
V besedilu so vsa jezikovna znamenja aktualizirana, njihove jezikovne lastnosti so bolj aU manj konkretne, priročniki pa predstavljajo jezik na abstraktnejši ravni.
3. »Jezikovna dejstva« z »dvojnično« normo in spopadanjem med njima, ki da vodi k spreminjanju jezika. V tem delu geselskega članka piše o normiranju posameznih jezikovnih znamenj, ki se tudi spreminja.
Če je norma nekaj tako spremenljivega in nestalnega, kako je potem mogoče, da sploh vemo, kdaj je kršena? Med uporabniki jezika ni veliko puristov, ki bi radi uveljavili ozko, neživljenjsko normo, v šoli med dijaki komaj kateri, pa vendar največkrat vemo, kdaj je kaj narobe. Jezikovna znamenja so na nižjih jezikovnih ravninah natančneje normirana kot na višjih, zato hitreje opazimo slovnično napako. Dvojnice v Slovenskem pravopisu pa pomenijo njegovo pomanjkljivost. V naglaševanju in izgovoru pa je veliko dvojnic tudi v SSKJ. Normo na različnih jezikovnih ravninah in v priročnikih pojmujemo različno. Pa vendar ne velja, da »trpnik ni slovenski«. Iz katere slovnice se vedno znova pojavlja ta trditev? Še vedno mi jo pove kakšen dijak
Norma ni samo pravilo, temveč jo gre razumeti širše, kot vodilo pri izbiri jezikovnega sredstva glede na okoliščine sporazumevanja in namen. Za tako znanje pa je potrebno veliko praktičnega dela z besedili in dialoga med učiteljem in dijaki. V naših šolskih razmerah je obojega premalo. Primeri iz članka »Oslovska klop /.../« Draga Bajta dokazujejo nepoznavanje natančno določenih pravopisnih in slovničnih pravil, neprevedeni citati iz tujih priročnikov in fotokopirani, neprevedeni podnapisi h grafikonom in skicam sodijo k pragmatiki in moralnim vprašanjem, morda tudi h kazenskemu avtorskemu pravu. Če se bo takšno stanje v univerzitetnih priročnikih nadaljevalo in širilo med novimi strokovnjaki, izšolanimi v takem jeziku, ali bo postalo »normalno«, torej jezikovna norma?
Pri šolskem delu z besedili se vedno pokaže tudi ustreznost, ne samo pravilnost izbrane besede/oblike, vendar je odločitev prepuščena presoji tvorca besedila in naslovnika, ki za izbiro in presojo potrebujeta veliko več znanja — tako znanje ni samo teoretično, izhajati mora iz številnih izkušenj pri delu z različnimi besedili in izrabo številnih jezikovnih možnosti. Tak cilj jezikovnega pouka je naveden v Učnem načrtu.'
»Dijaki pri jezikovnem pouku razvijajo zmožnost za učinkovito govorno in pisno sporočanje — sprejemanje, analiziranje in tvorjenje besedil; spoznavajo sestav slovenskega knjižnega jezika, njegov razvoj in sporočevalne zmogljivosti.«
Sprejemanje, analiziranje in tvorjenje besedil, kot jih navaja učni načrt, zahtevajo oceno govornega položaja in primemo poznavanje jezikovnih sredstev, med katerimi izbirajo.
Neupoštevanje jezikovne norme v različnih formalnih položajih, kjer je to potrebno, pomeni tudi manj učinkovito sporazumevanje.
Norma kot jezikovno pravilo je med cilji jezikovnega pouka omenjena le redko.
'  Učni načrt za pouk slovenskega jezika in književnosti v gimnazijah in drugih štiriletnih srednjih šolah (560 ur) (1996). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 6.
190 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47,200V02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
»Etapni cilji« v L letniku: »Obvlada rabo pravil, ki so vezana na razmerje med glasovno in pisno stranjo jezika.« (Str. 8.)
V 3. letniku pri oblikoslovju: »Zna ustrezno izbirati besede glede na besedno vrsto, pravilno obliko in vlogo v stavku.« (Str. 17.)
»Zna pravilno in ustrezno izbirati vrste stavka in povedi glede na tip in vrsto besedila.« (Str. 18.)
V 4. letniku se vsi različni cilji povezujejo (str. 21): »Tvori ustrezna besedila, v katerih dokaže svojo jezikovno in sporočevalno zmožnost.«
Ocena domačih nalog
Pri pregledu domačih nalog sem ugotovila, da znajo opisovati jezikovne okoliščine, tako da navajajo udeležence, prostor, čas in namen. Namen največkrat poimenujejo s sporočanjskimi vlogami. V tej sestvini domače naloge so bili uspešnejši (jedrnatost, jasnost, raba strokovnih poimenovanj) dijaki drugega letnika. To dejstvo me je neprijetno presenetilo, saj bi lahko pomenilo, da se tretje- in četrtošolci niso ničesar naučili. Domnevam, da je dobro znanje drugošolcev posledica dela z novimi učbeniki Na pragu besedila. Primeri, ki jih navajajo tretješolci in četrtošolci, pa dokazujejo večjo udeležbo v javnem življenju.
Opisovali so govorne položaje z obema prenosnikoma. Izbrani primeri ne pokažejo, kaj dijaki berejo, temveč njihova predvidevanja, kje bodo najlaže/najhitreje našli napake. Navajajo časnike in revije Smrklja in Frklja, Joker, pa tudi Delo, teletekst in podnapise k filmom na TV in v kinu, prospekte in reklamne ponudbe trgovin, ki jih dobivajo v nabiralnikih, itn. Pri navajanju televizijskih oddaj se jim zdi pomembno, ali gre za nacionalno TV, POP TV ali lokalne postaje.
Svoje razočaranje nad rabo jezika v javnosti so izvirno izrazili.
— »Doma smo imeli samo Delo. Bala sem se, da bom morala prebrati celo, pa sem takoj našla napako. Ni bilo samo srečno naključje, pogledala sem naprej in našla nove in nove.« Ali: »Prej sem mislila, da samo jaz delam pravopisne napake.«
Navajali so neustrezne besede (vrstni pridevnik breskvin kompot, gumast termofor, odprtje namesto odprtina termoforja), slovnične in pravopisne ter izgovorne napake. Veliko je navedenih primerov neustrezne rabe glede na okoliščine in namen besedila.
Izpričujejo razmišljanje o jeziku.
— »Vem, da je domača beseda ustreznejša, če pa bi na spletno stran napisal tujo, bi bila razumljivejša.« (Narobe svet?)
— »Mesto ne more ležati v objemu zaliva. To bi morali imenovati mesto na rtu ali na polotoku.« Utemeljujejo tudi mnenje o neustreznosti tujih poimenovanj.
— »Big foot mama ni mogoče sklanjati, kako boš ime uporabil v stavkih.«
— »Pri izdelkih, namenjenih otrokom, bi morah bolj paziti. Kako naj si otrok zapomni Kinder feta latte?«
V svojih nalogah zapišejo tudi splošne ugotovitve.
— »Napovedovalec si na nacionalni TV ne bi smel dovoliti, da gostu oddaje reče Pa pejva.«
— Dijak, ljubitelj nogometa, piše o slabih prenosih različnih tekmovanj, potem pa izvzame odlične prenose nogometnih tekem »v pravilni slovenščini, povedano tako živo, da imaš občutek, da si zraven«.
— Z vodenjem zabavne oddaje dijak ni bil zadovoljen: »Videti je bilo, da znajo besedilo na pamet.«
— »Ni prav, da napovedovalec pri vodenju zabavne oddaje na Bevkovem trgu (op.: v Novi Gorici) govori ljubljansko. Če ne zna zborno, naj dobijo drugega.«
191
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Sklepne ugotovitve
Dijaki pojmujejo jezikovno normo tako, kot naj bi jo po učnem načrtu — poleg jezikovne pravilnosti sta v sporazumevanju nujni tudi ustreznost in učinkovitost. To pomeni, da pri jezikovnem izobraževanju sorazmerno dobro razvijamo sporazumevalno zmožnost.
Dijaki imajo jasno predstavo o rabi jezika v javnosti in o narodnopovezovalni vlogi zbornega jezika.
Zavedajo se pomena nadomeščanja prevzetih besed z domačimi in poimenovanja izdelkov z izvirnimi slovenskimi izrazi.
Ali se nam v šolah obetajo zlati časi? Ne! Naloge mojih dijakov dokazujejo marsikatero pomanjkljivost našega dela. Domačih nalog nisem samo pregledala, temveč tudi popravila veliko število vseh vrst jezikovnih napak, predvsem pravopisnih. Vprašala sem se, kako je mogoče, da imajo dijaki smisel za jezik in veliko vedo o njem, ne znajo pa pravilno pisati.
Ni dvoma, da so se/smo jih premalo naučili. Če bi pričakovali, da bom natančno popravila vse naloge, bi jih verjetno pisali pravilneje. Vedeli so samo, da bodo govorno predstavili nalogo. Če bi obljubila, da jih bom ocenjevala, bi bilo napak še veliko manj.
Šolski pouk sledi razvoju jezikoslovja in z njim se gotovo pozitivno spreminja odnos do jezika, učitelju pa ne odvzame potrpežljivega in dolgočasnega odpravljanja jezikovnih napak v besedilih, ki jih tvorijo dijaki. Prav takšne jezikovne pomanjkljivosti so tudi del jezikovne kulture; v javnosti jih opazijo tudi tisti, ki so manj jezikovno in sporazumevalno zmožni. Moji dijaki imajo v primerjavi z gimnazijci v času mojega šolanja eno uro slovenščine manj, jezikovne snovi pa nekajkrat več. Koliko več jih naučimo?
Marija Mercina UDK 373.543:811.163.6'271.1
SUMMARY
THE STUDENT'S LANGUAGE NORM BETWEEN THE SCHOOL AND THE PUBLIC
At scliool, students acquire language and communicative skills not only during classes of Slovene, but also during other classes, and outside school from the media and various formal communicative situations. Slovene classes should equip them with sufficient knowledge to be able to control other factors and not to follow wrong and inappropriate examples. For most people, graduation from the secondary school means the end of a systematic language learning, but most of them will speak in public also after that, be it on various professional or broader social issues. Language education provided by schools is insufficient and ends too soon.
The paper presents various attitudes to the language norm. The latter is conceived of in a more general sense, as the principle guiding our choice of linguistic means in dependence of the circumstances and the purpose of communication. To acquire such knowledge, a considerable amount of practical work with texts and teacher-stu-
dent dialogue are necessary. Slovene schools do not offer enough of either. The norm as a language rule is rarely mentioned among the aims of teaching the language. In the final year, the various aims are brought together: »AThe student/ produces adequate texts with which he proves his linguistic and communicative competences.
Analysis of students' home assignments shows that they understand the language norm as the curriculum expects them to — besides language correctness, adequacy and efficiency are also indispensable for communication. At the same time, however, their assignments contain numerous language deficiencies, especially orthographic and grammatical ones: in writing, students do not follow the language norm even when it is strictly defined; in other words, they know a lot about language, but they have not leamt to make use of this knowledge when writing.
192
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANK Ii
Danila Žuljan Kumar UDK 811.163.6'282.3'366(497.4-14)
UDK 81I.163.6'282.4'366(450.34/J67)
Šolski center Nova Gorica
Pomensko-skladenjski premiki y briškem in nadiškem narečju
O Beneškoslovenska narečja so narečja primorske narečne skupine, ki se govorijo vzdolž slovensko-romanske narodnostne in jezikovne meje. Mednje štejemo terske, nadiške in briške govore. Moje raziskovanje je zaenkrat omejeno na nadiško in briško narečje. Prvo se govori ob Nadiži in njenih pritokih v vzhodni Benečiji v Italiji in na Livku na slovenski strani, drugo pa v Sloveniji po Goriških Brdih med državno mejo z Italijo in desnim bregom Soče med Anhovim in Solkanom ter severno od Gorice v Italiji. Med obema narečjema, pa tudi znotraj samega briškega narečja, so zaznavne razlike, ki so posledica vplivov dveh različnih knjižnih jezikov, ki sta jima narečji izpostavljeni v zadnjih petdesetih letih. Deloma sta bili narečji ločeni že v zgodovini, saj so nadiške doline od začetka 15. stoletja do Ilirskih provinc spadale pod Beneško republiko, Brda pa v goriško grofijo, kasneje pa pod avstrijsko cesarstvo oziroma avstro-ogrsko monarhijo.' Meja med državama je potekala po reki Idriji, ki tudi sicer ozemeljsko ločuje obe področji. Po padcu Ilirskih provinc sta tako Benečija kot Goriška ostali združeni pod Habsburžani do leta 1866, ko je Benečija s Furlanijo postala del italijanskega kraljestva in je reka Idrija spet postala mejna reka. Po 2. svetovni vojni, natančneje po letu 1947, so nadiške doline po pariškem mirovnem sporazumu pripadle Italiji, večina ozemlja Brd pa Jugoslaviji. Nekaj briških vasi je ostalo v Italiji. Tako so govori obeh narečij že petdeset let pod vplivom dveh knjižnih jezikov, kar se na preučevani skladenjski ravnini zelo pozna. Že razlike med briškimi govori odražajo pripadnost slovenski oziroma italijanski državi.^
1 Pomensko-skladenjskih premikov, ki so posledica romanskega vpliva na zahodnoslovenske govore, se v več svojih delih dotika romanist Mitja Skubic.^ Osredotoča se na pomensko-skladenjske kalke, kar pomensko-skladenjski premiki v zahodnih slovenskih narečjih v večini primerov so, vendar ne vedno, saj gre lahko tudi za širjenje pomenskega polja neke besede zaradi sorodnosti ali podobnosti z drugo besedo iz istega jezika ali za uporabo drugačne skladenjske kategorije, kot je normirana v knjižnem jeziku. Kalk po svoji osnovni definiciji pomeni preris, v lingvistiki beseda ali besedna zveza, ki je prevedena iz tujega jezika, kalkiranje pa je postopek, pri katerem z jezikovnimi sredstvi lastnega jezika prevajamo pomen neke besede ali
'   Brecelj, Marjan (1992). Brda. V: Bažato, Marjan (1992). Trenutki v Brdih. Nova Gorica: Grafika Soča, 7-13. Skubic, Mitja (1997). Romanske jezikovne prvine v tržaški knjižni slovenščini Borisa Pahorja. Linguistica 24, 9-40.
^ Brici, živeči v Italiji, imajo vrtec in osnovno šolo slovensko, in sicer v Števerjanu, na Plešivem in v Krminu. Uradovalni jezik v Krminu in povečini tudi v Gorici pa je italijanski. Močan je vpliv italijanskega jezika tudi preko medijev. Signal slovenske televizije je sicer še dovolj močan, vendar ne povsod. V vasi Golo Brdo npr. na slovenski strani Brd do nedavnega slovenske televizije (TV Slovenija 1, 2, TV Koper in TV Primorka) sploh ni bilo mogoče spremljati. Signali slovenskih radijskih postaj (izjema je Radio Koper) pa so tako šibki, da jih italijanski radijski signali z lahkoto prekrijejo po celotni površini Brd, tudi na slovenski strani.
^   Skubic, Mitja (1970/71). Primer sintaktičnega kalka. JiS 16, 68-70.
Isti (1984). Romanske jezikovne prvine v tržaški knjižni slovenščini Borisa Pahorja. Linguistica 24, 315-334.
193
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
strukture oz. njeno zgradbo v tujem jeziku.'' Termin pomensko-skladenjski premik mi torej pomeni nastanek novih pomenov, povzročenih s kalkiranjem, pa tudi tistih, za katere nimamo dokazov o neposrednem kalkiranju, saj so nastali znotraj sistema slovenskega jezika.
/./ V prispevku se omejujem predvsem na različne pomensko-skladenjske premike vseh vrst pri glagolu oziroma glagolski besedni zvezi. Ti najbolj prizadevajo t. i. glagolske primitive, imenovane tudi jedrni glagoli, ki so v določenih skladenjskih okoliščinah polnopomenski, lahko pa se uporabljajo tudi kot pomožniki ali modalni glagoli, ko izražajo skladenjske (glagolske) kategorije časa, naklona in načina. Pomensko so posplošujoči (ekstenzivni) do najvišje možne mere, zato jih lahko imenujemo tudi glagolski zaimki ali proverbi.' Mednje spadajo biti (sem), imeti, delati, da(ja)ti, postati, storiti. Prav pri slednjem je v obravnavanih beneškoslovenskih narečjih opaziti največ pomensko-skladenjskih premikov.
2 Pomensko-skladenjske premike razvrščam v več tipov. 2.1 Pomenski premiki
2.1.1 Širitev pomenskega polja slovenske besede zaradi njenega enačenja s tujejezično ustreznico:
— samostalnik oti-ok ima v briškem narečju (briščini, v nadaljevanju bri.) dva pomena: 1. 'otrok' in 2. 'deček', ker italijanska (v nadaljevanju it.) beseda il bambino in furlanska (v nadaljevanju furl.) ilfrut ravno tako pomenita oboje;
— glagol vprašati ima v nadiškem narečju (nadiščini, v nadaljevanju nad.) poleg svojega 1. pomena 'vprašati' še 2. 'prositi', ker tudi it. chiedere in furl, domanda pomenita oboje;
— glagol odpreti ima v bri. poleg 1. pomena 'odpreti' še 2. pomen 'prižgati, vključiti': odopdrt urate in odopdrt luč, radjo, televizju, pralni stroj kot pog. it aprire la luce in furl, viarsi la lds;
— v nekaterih primerih sta v bri. prekrivna glagola zapreti in ugasniti, oz. glagol zapreti prevzema vlogo glagola ugasniti: zopdrt okno in tudi luč, televizju, radjo kot v pogovorni it chiudere la luce in furl, sierä la lüs;
— pomenski polji glagolov stati in storiti sta v bri. narečju prekrivni v pomenu 'saj ti ne vzame veliko časa': Ki stojiš nsrdit njoke? I Ki studrdš ndrdit njokel;
— zanimiv je pomenski premik glagola olupiti v bri. narečju v besedni zvezi olupiti avto 'odrgniti barvo na avtomobilu' kot v furl, scussä la machina, I ai scussät la machina.
2.1.2 Širitev pomenskega polja neke besede zaradi delnega prekrivanja njenega pomenskega polja s pomenskim poljem druge slovenske besede:
— glagol goreti se v nad. in bri. uporablja v pomenu 'biti vžgan, delovati'; gori luč in tudi avto, traktor, motor;
4
Skubic deli kalke na pomenske in skladenjske, pri čemer mu skladenjski kalk pomeni podzvrst pomenskega, saj »pomena nikakor ne moremo odmisliti« (Skubic 1970/71: 69). Med pomenske kalke šteje izraze, kjer se pomen ne sklada s pomenom teh izrazov v osrednjih slovenskih govorih, ugotavljamo pa ga v furlanščini, italijanščini ali v lokalnem beneškem govoru. Pri analizi jezika pisatelja Borisa Pahorja (Skubic 1984: 319-320) navaja celo vrsto kalkov, nastalih v neposrednem stiku obeh jezikov. Med drugim navaja tudi primere:
— obrniti ploščo kot it. cambiare disco 'zamenjati ploščo' / 'menjati temo pogovora'; Zadosti le muzike ... Obmiva ploščo\,
— izven serije kot W.fuori serie 'izdelek, ki ni serijski' / 'izjemne kvalitete', 'nekaj posebnega'; Sem vzorec izven serije?,
—držati kot it. teuere 'držati / 'hraniti, imeti pri sebi'; Tisti medvedek na polici ob vhodu je njegov. Ne vem, zakaj ga pravzaprav še držim.
Tu avtor še dodaja, da »prepričanje, da gre za kalk po italijanskem vzorcu, ni zmeraj enako trdno, zmeraj pa gre za pomen, ki iz slovenščine ni razložljiv« (Skubic 1984: 318). V tem se s Skubicem ne strinjam povsem. Moje mnenje je, da nerazložljivost neke besede, besedne zveze ali strukture v narečju, če jo primerjamo z normo knjižnega jezika, še ne pomeni vedno kalkiranja. Npr. v vasi Vedrijan v briškem narečnem prostoru poznajo v določenih primerih drugačno glagolsko vezavo (rekcijo), kot jo poznajo drugi briški govori in kot jo pozna slovenski knjižni jezik, npr. krava nds je zvalila 'krava nam je skotila'. Taka vezava ni razložljiva niti iz italijanščine niti iz stičnega furlanskega narečja; torej lahko zanjo trdimo, da je avtohtona oziroma da je skladenjski premik nastal znotraj jezikovnega sistema tega govora. Nasprotno lahko za nekatere druge primere glagolske vezave hitro najdemo vir v stičnem jeziku.
194
JI /IK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ĆLANKIi
— glagol vneti se v bri. in nad. narečju uporablja v pomenu 'vžgati': unemdš auto, motor.
Ne izključujem možnosti, da je tudi kateri od zgornjih pomenskih premikov nastal kot posledica romanske interference, katere vzorec se je v bri. narečju razširil naprej, vendar v it. in v stičnem furl, narečju sedaj ti pomeni ne obstajajo.
2.2 Raba besed, v večini primerov glagolskih primitivov, s širokim pomenskim spektrom. Ti se lahko sami ali v besedni zvezi s samostalniško besedo uporabljajo namesto pomensko natančnejšega glagola:*
— bri., nad. (tudi v drugih slovenskih narečjih m v knjižnem pogovornem jeziku) Je zBČnu judkdt I si smejat 'je zajokal, se je zasmejal';
— bri., nad. Svinčnik na diale^ 'ne piše';
— bri., nad. Pralni stroj na diale 'ne pere, ne deluje';
— bri., nad. Tata didle hišu 'zida';
— bri., nad. Didbn nalogu 'pišem';
— bri., nad. fran didbt špežu 'grem nakupovat';
— nad. Muoj tata diela boskadoi^ 'dela kot gozdar, je gozdar';
— bri. Yran       M öra/iiM'grem vezat, obrezovat ...trte'; , , , ,
— bri., nad. Je ratu bliat I drdač 'je pobledel, zardel';
— bri., nad. Je ratu boyat 'je obogatel';
— bri., nad. On je dau skuds pumo 'je veliko izkusil';
— bri., nad. Usi so dal kriudu njemu 'so ga krivili'.
Besedni zvezi delati boskador in delati špežo sta nedvomno kalka, saj sta široko uporabljeni v obeh stičnih jezikih {it. fare il boscaiuolo, furl./ar // boscador in it./are la spesa, furl./ar la spese), nista pa poznani v širšem slovenskem prostoru. Vse druge besedne zveze se uporabljajo tako v slovenskem jeziku kot v obeh romanskih. Menim, da potemtakem vira rabe glagolskih primitivov namesto pomensko bolj specializiranih glagolov ne moremo vedno iskati v drugem jeziku. To so glagoli s širokim pomenskim obsegom tudi v slovenskem knjižnem jeziku; glagol delati npr. ima v SSKJ naštetih sedem osnovnih pomenov in še vsaj enkrat toliko podpomenov oziroma pomenskih odtenkov. Vendar lahko rečemo, da stalna prisotnost skladenjskih vzorcev iz obeh stičnih jezikov vpliva na pogostnost rabe enakih skladenjskih vzorcev v slovenskem jeziku, v tem primeru v briškem in nadiškem narečju.
2.3 Skladenjski premiki
O njih govorimo, ko skladenjska struktura v obravnavanem primeru odstopa od norme ali ko je v knjižnem jeziku sploh ni.
2.3.1 Odstopanja od slovenske knjižne norme
2.3.1.1 Raba povratnega glagola namesto nepovratnega:
^   Vidovič Muha, Ada (1998). Pomenski preplet glagolov imeti in biti — njuna jezikovnosistemska stilistika. SR 46, 294.
* O pomenski izpraznjenosti glagolskih poimenovanj, ki se kaže v širitvi pomena in skladenjske vloge jedrnih glagolov (glagolskih primitivov), govori v svoji raziskavi Olga Lupine. Avtorica je raziskovala izrazne zmožnosti učencev na šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem. (Lupine: 1989.)
' Ko primer velja za obe narečji, navajam fonetični zapis enega od obeh narečij, v večini primerov briškega narečja. Fonetični zapis pri iskanju skladenjskih posebnosti namreč ni tako relevanten.
* Primer navaja Skubic, Mitja (1997). Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski meji. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
122.
195
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
— bri., nad. pozapt si; Sdn si pozaba 'Sem pozabil' kot it. dimenticarsi di qualcosa ali furl. dismenteäsi di alc;
— bri., nad. pokbkant si; San sipoklsknu 'Sem pokleknil'.
2.3.1.2 Raba nepovratnega namesto povratnega glagola:
— nad. končati, začeti; Vičer je začel (končal) z njega poezijo 'Večer se je začel (končal) z njegovo poezijo' kot it. La serata e iniziata (finita) con la sua poesia, furl. La sera e scomenzada (finida) cu la so poesia.
V slovenskem knjižnem jeziku se glagola začeti in končati, ko izražata začetek in konec obstajanja nečesa glede na čas, uporabljata kot povratna.
2.3.1.3 Drugačna glagolska vezljivost
Med skladenjske premike štejemo tudi glagolsko vezljivost, drugačno od knjižne.
2.3.1.3.1 Ta je lahko posledica prevzemanja romanske glagolske vezljivosti:
— bri., nad. Mu boli tridbux kot it. Glifa male la pancia in furl. Gifäs mal la panse.
2.3.1.3.2 Lahko pa je tudi avtohtona (ni razložljiva iz it. ali furl.):
— v vasi Vedrijan v Brdih se v primerih, ko je v knjižnem jeziku zahtevana dajalniška vezava, glagol povezuje s samostalniško besedo v tožilniku: Mama nds pere 'Mama nam pere'; Zidarji nds zidaj, mijdx pa kuxdmo 'Zidarji nam zidajo, mi jim pa kuhamo';
— nekateri glagoli, ki v knjižnem jeziku zahtevajo tožilniško vezavo, se v bri. vežejo s samostalniško besedo v rodilniku: bri. Tistix vojaku sa jdx pejal u Karmin 'Tiste vojake so odpeljali v Krmin'.
2.3.2 Kalkiranje italijanskih in furlanskih besednih zvez
Pri kalkiranju posnemamo pomen neke besede ali strukture v tujem jeziku z uporabo jezikovnih sredstev lastnega jezika. Kalkirana je lahko beseda, besedna zveza ali večje enote, npr. polstavek.
V prispevku sem se omejila predvsem na kalke na ravni besedne zveze. Teh je v obeh obravnavanih narečjih zelo veliko. Največ se pojavljajo besedne zveze, sestavljene iz jedrnega glagola in samostalniške besede.:
— z glagolom imeti: bri., nad. Mam strax 'Strah me je' kot it. Ho paura in furl I ai pore; Mam toplo 'Toplo mi je' kot it Ho caldo in furl. / ai cialt; Mam mres 'Zebe me' kot it. Hofreddo in furl. / aijiret; Mam trošt 'Upam' kot it. Ho la speranza in furl. / ai la sperance,; Mam silu 'mudi se mi' kot it. Hofretta in furl. I ai primure;
— z glagolom dati: bri., nad. Mi dafaštidjo 'Gnusi se mi' kot it. Mi dafastidio in furl. Mi dafastidi; Vam muorem dat no slavo novico 'Moram vam povedati slabo novico' kot it. Vi devo dare una brutta notizia in furl. Devi davi une brute notissie;
— z glagolom najti v povratni obliki: bri., nad. Tie si na najdan dobro 'Tu se ne počutim dobro' kot it. Qui non mi trovo bene in furl. Ca i no mi dati ben;
— z glagolom slišati v povratni obliki: bri., nad. Danas si slišan slabo 'Danes se počutim slabo' kot it. Oggi mi sento male in furl. Ue mi šinti mal;
— z glagolom stati: bri., nad. Vidan, da na stojiš dobro 'Vidim, da se ne počutiš dobro' kot it. Vedo che non stai bene in furl. O viot, che no tu stas ben; Na stojoj nač dobro dol u Argentini 'V Argentini niso preveč bogati, so bolj revni' kot it. Non stanno bene giü in Argentina in furl. No Stan ben jü in Arzentine;
— z glagolom narediti: ta se v nad. in v delu Brd, ki spadajo pod Italijo, uporablja tudi v zvezi Si äram nardit nu doču 'Grem se stuširat' kot it. Vado a farmi la doccia in furl. Voi a farni le doce;
196
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
v slovenskem delu Brd se ta besedna zveza ne sliši nikoli; uporablja se le glagol stušimti se Si yan stušidnt), kar kaže na dvoje: 1. da gre za novejši kalk (kopalnice so se začele graditi po napeljavi vodovoda konec petdesetih let 20. stoletja); 2. da je isto narečje močno izpostavljeno dvema različnima knjižnima jezikoma;
Vsi zgoraj našteti premiki, razen 2.3.1.3.2, za katerega menim, daje avtohtoni, so skladenjski kalki, imenovani tudi strukturni kalki, ki jih v slovenskem knjižnem jeziku ni. Včasih se tak skladenjski kalk vrine v govor primorskemu govorcu tudi v govornem položaju, kjer se zahteva raba knjižnega jezika. Po radiu sem slišala /.../ že dolgo sledimo njegovo delo /.../; glagol slediti v slovenskem knjižnem jeziku zahteva dejalniško vezavo, v it. in furl, pa tožilniško; poleg tega je slediti uporabljen v pomenu 'spremljati' kot it. seguire il suo lavoro in furl, seguiel su lavor, kar je najbrž tipičen primer pomensko-skladenjskega premika, v tem primeru lahko rečemo tudi pravega pomensko-skladenjskega kalka.'
2.3.3 Širitev funkcije skladenjske strukture zaradi tujejezične interference, imenovano tudi skladenjsko vplivanje
Skladenjska struktura lahko zaradi posnemanja vzorca iz drugega jezika dobi ob svojem običajnem še kak nov pomen ali novo funkcijo. Struktura v knjižnem jeziku sicer že obstaja, vendar ne v tej funkciji. Primera za skladenjsko vplivanje romanske jezikovne skupine na bri. in nad. govore sta dva:
2.3.3.1 Raba povednega naklona v pogojnem odvisniku za pretekli čas:
— nad. Če san bla mogla, san jo tla sniela 'Če bi bila mogla, bi jo (bila) pojedla' kot it. Se potevo, l'avrei mangiata in furl. Se podevi, la vares manzade.
2.3.3.2 Raba preteklega časa v predmetnem odvisniku, ko gre za sočasno dejanje:
— bri. Kdr je pdršu damu, subit ;a vidu, dd soja žena je Mala brdz moči an sama notdr u pastidji 'Ko se je vrnil domov, je takoj videl, da leži žena nemočna in sama v postelji' kot it. Quando ritomö a casa, vide, che sua moglie era a letto sola e senza aiuto in furl Cuant ch 'al e tomat a cjase, ja viodut, che la so femine jere tal jet sole e senze aiüt.
3 Za primer pomenske razvejenosti glagolskih primitivov podrobneje navajam pomensko-skladenjske premike glagolov storiti in stati.
3.1 Glagol storiti
V določenih skladenjskih okoliščinah je ta glagol polnopomenski, lahko pa dobi tudi pomožniško vlogo, s pomočjo katere izraža skladenjsko kategorijo naklona in časa.
3.1.1 V polnopomenski vlogi ima tele pomene, pri katerih gre za širitev pomenskega polja zaradi njegovega enačenja s tujim glagolom, it. fare in fiirl./a (tip 2.1.1).
3.1.1.1 Pomen '(ne)storiti, (ne) narediti':
— bri., nad. Tist p3s ti na studre ndč kot it. Questo cane non ti fa niente in furl. Chist cjan no tifas nie.
3.1.1.2 Pomen 'ukazati, prisiliti':
— bri, nad Du3 td pa štoru prit? kot it. Chi ti ha fatto venire! in furl. Cui ti a fat vigni? 'Kdo te je pa prisilil, da prideš? = 'Ne bi ti bilo potrebno priti, če ne bi sam hotel'.
'  Vendar se prav ob tem glagolu hkrati zastavlja vprašanje, če ne gre morebiti za vpliv slovenskega glagola zasledovati, ki zahteva tožilniško vezavo.
197
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
3.1.1.3 Lahko se uporablja še v pomenu 'nič ne de, ni pomembno, saj ni nič hudega':
— bri., nad. Oprosti, ki S3n tipoliu z vindn. Na studre! I Na studre mč! kot it Nonfa niente! in furl. No fas nie!.
3.1.2 Kot nepolnopomenski glagol skupaj s povedkovim določilom tvori glagolske besedne zveze, ki so kalki iz it. in furl, (tip 2.3.2).
3.1.2.1 Pomen 'pripraviti do joka, smeha':
— bri., nad. Me štoru judkdt I si smejat kot it. Mi ha fatto piangere I ridere in furl. Mi ä fat vai I riđi.
3.1.2.2 Pomen 'škoditi, povzročiti slabost':
— bri., nad. Md storlo slabo kot it. Mi ha fatto male.
3.2 Glagol stati
Tudi ta se uporablja kot polnopomenski ali pomožni.
3.2.1 V vlogi polnopomenskega glagola se uporablja v pomenu 'stanovati', gre za vpliv pomena it. glagola stare ter furl, sta (tip 2.1.1):
— bri. Oča an mama stalposebe 'Oče in mati sta stanovala posebej'.
3.2.2 Kot nepolnopomenski, naklonski glagol skupaj z nedoločnikom v povedkovem določilu tvori glagolske besedne zveze, ki so kalki iz it. in furl, (tip 2.3.2).
3.2.2.1 Pomen 'nikar ne delaj tako' (kot svarilo):
— bri., nad. Na stu9j didht tdkud! 'Nikar ne delaj tako!', kot it. Non staifare cosil in furl. No sta far cussU;
— bri. A^fl stu3j nakladdt! 'Nikar ne laži!'.
3.2.2.2 Skupaj s prislovoma dobro in slabo tvori glagolski besedni zvezi stati dobro in stati slabo v pomenu 'počutiti se dobro ah slabo':
— bri., nad. Stojin dobro tdkud 'Tako se dobro počutim' kot it. Sto bene cosl in furl /o ( stoi ben cussi;
— bri., nad. Ddnds stoji slabo 'Danes se počuti slabo'.
3.2.2.3 V obliki ki stojiš + nedoločnik je njegov pomen prekriven s pomenom glagola storiti v besedni zvezi ki studrdš + nedoločnik:
— bri. Ki studrdš ndrdit njoke? Ndč. 'Zelo malo časa ti vzame, da narediš krompirjeve svaljke';
— bri. Na stojiš ndč končat tiste didlo 'Ne vzame ti veliko časa, da končaš tisto delo'.
V tem primeru ne gre za kalk, saj v sosednjem furl, in v it. jeziku taka besedna zveza ni znana. Najbrž je nastala zaradi podobnosti z besedno zvezo z glagolom storiti (tip 2.1.2).'"
Morebiti pa je v zvezi s slovensko knjižno strukturo Mč te nestane, če
198 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Literatura
Brecelj, Marjan (1992). Brda. V: Bažato, Marjan (1992). Trenutki v Brdih. Nova Gorica: Grafika Soča, 7-13.
Caharija Pizzohtto, Vera (1991/92). Interference z italijanščino v pisnih izdelkih učencev srednje šole v Nabrežini. JiS 37, 217-225.
Lupine, Olga (1989). Upovedovalne zmožnosti učencev na šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Rokopis.
Skubic, Mitja (1970/71). Primer sintaktičnega kalka. JiS 16, 68-70.
Skubic, Mitja (1984). Romanske jezikovne prvine v tržaški knjižni slovenščini Borisa Pahorja. Linguistica 24, 315-334.
Skubic, Mitja (1997). Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski meji. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Vidovič Muha, Ada (1998). Pomenski preplet glagolov imeti in biti — njuna jezikovnosistemska stilistika. SR 46, 293-323.
199
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Danila Žuljan Kumar
UDK 811.163.6'282.3'366(497.4-14) UDK 811.163.6'282.4'366(450.34/.367)
SUMMARY
SEMANTICO-SYNTACTIC SfflFTS IN THE BRDA AND NADIZA
DLyLECTS
Calquing is a procedure in which Unguistic means of language A are used to translate the meaning of a word, , word phrase or syntactic pattern from language B. The : meaning of the word, word phrase or syntactic pattern i adopted by language A may be called a semantico-syntac- j tic caique. In the Brda and Nadiža dialects, some of the , meanings and patterns that differ from the standard : Slovene language, are probably not caiques, as no comparable patterns may be found in the neighbouring Ro- ; mance languages. They may be assumed to have origi- ; nated within the Slovene language. For that reason the ; concept of the semantico-syntactic caique was replaced \ by the broader concept of semantico-syntactic shift. Se- \ mantico-syntactic shifts are thus defined as semantic or i structural departures from the Slovene standard norms, either under the influence of another language or within ¦ the system of the Slovene language itself. They are categorised into several groups. The first-level distinction is ; between semantic and syntactic shifts. The former cate- i
gory includes semantic shifts due to the expansion of the Slovene word's semantic field as a resuh of it being j equated with a foreign equivalent, those that occurred as a consequence of a partial overiap of the semantic fields of two Slovene words, and those in which verb primitives (alone or in combination with a nominal word) adopt the position of a semantically more appropriate verb. The ; syntactic category includes examples of syntactic patterns : departing from the norm of the standard Slovene literary language or non-existent in it. Examples of departure ; from the standard language norm are use of a reflexive ¦ verb instead of a non-reflexive one and vice versa, a : different transitivity, which may be a result of adopting a i Romance verbal transitivity or an autochthonous devel- i opment, caiques from Italian of Friulian word phrases, i and syntactic influences. In the latter case, a syntactic | pattern which already exists in language A obtains a new, i additional meaning through imitation of a language B ; pattern. ;
200
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
Mihaela Brumen UDK 811.112.2'243'271.14:371J
Pedagoška fakulteta v Mariboru
Analiza razvoja govornih spretnosti in pri tem pojavljajočih se oblikoslovno-skladenjskih nepravilnosti pri mlajših in starejših začetnikih učenja nemškega jezika
Uvod
Jezikovno vedenje posameznika je odvisno od njegovega jezikovnega znanja, ki zadeva vse jezikovne ravnine (fonološko, oblikoslovno, skladenjsko, pomensko), in od izbire ter uporabe jezikovnih sredstev glede na zunajjezikovni položaj (Slavec, 1982: 11). V prispevku analiziramo menjavanje dveh jezikovnih kodov, nemškega in slovenskega, in spremembe (transfer, interferenca), ki nastanejo zaradi odstopanja od jezikovne norme v obeh jezikih.
Dandanes vsi resni teoretiki procesa usvajanja drugega/tujega jezika in številni raziskovalci tega procesa soglašajo (Curtain/Pesola, 1994; Graf/Tellmann, 1997; Met, 1998; Prebeg-Vilke, 1995; Čok idr., 1999), da je matemi jezik govorcev vir znanja, ki ga učenci zavestno ali nezavedno uporabljajo, da bi lahko izrazili svoje misli in ideje v drugem/tujem jeziku. Kdaj in kako bodo to storili, je odvisno od mnogih dejavnikov, ki delujejo skupno — od dejavnikov okolja oziroma položaja, v katerem je govorec, do stopnje znanja jezika (posploševanje pravil drugega/tujega jezika, transfer metod učenja in poučevanja, strategija učenja drugega/tujega jezika), tipa jezika — prvega in drugega. Matememu jeziku šele zdaj priznavajo funkcijo pomočnika pri usvajanju tujega jezika, čeprav je že leta 1978 McLaughlin poudaril, da je njegova uporaba samo manifestacija splošnega psihološkega procesa lajšanja učenja s pomočjo poprejšnjega znanja. Nevropsihološke raziskave navajajo, da je zgodnji začetek učenja tujega jezika učinkovit, ker je struktura mladih možganov izredno prilagodljiva, plastična, v tem procesu možgani spontano, naravno pridobivajo katerikoli jezik. Naraščujoča funkcionalna diferenciacija med možganskima hemisferama povzroča večjo togost možganskega funkcioniranja, ki pa jo starejši učenec nadomesti z razvitejšimi kognitivnimi sposobnostmi in učnimi strategijami. »Kritično obdobje« za učenje tujega jezika, ki traja nekako do začetka pubertete (ali se po nekaterih avtorjih konča celo že okoli devetega leta starosti), je dokazano predvsem za usvajanje izgovarjave, delno tudi slušnega razumevanja, sintakse in slovničnih struktur. Strokovnjaki menijo (Reynolds, 1991; Hoff-Ginsberg, 1998), daje otrok bolj odprt za pridobivanje tujega jezika, ker gre za prilagodljivost možganov ob avtomatizaciji jezikovnih struktur. Mlajši začetniki, ki doživljajo dva jezika istočasno, imajo izredno miselno fleksibilnost, superiornost, premoč pri predstavljanju ter raznovrstne mentalne sposobnosti. Foster
201
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
in Reeves (1989) sta preučevala učence, ki so se začeli učiti tujega jezika v četrtem razredu in jih primerjala s kontrolno skupino učencev, ki se tujega jezika niso učili. Ugotovila sta, da so učenci, deležni zgodnjega učenja tujega jezika, prekosili svoje vrstnike v metakognitivnih procesih, in sicer v analizi, sintezi in vrednotenju (to pa so najvišje ravni kognitivnih procesov po Bloomovi taksonomiji). Odrasel človek (starejši začetnik) pa prepoznava podobnosti in razlike med jeziki (kognitivni razvoj), fleksibilno razmišlja, nima sebe za središče dogajanja, oblikuje svoja družbena stališča o svojem in tujem jeziku, prav to pa lahko blokira njegovo naravno, spontano pridobivanje jezika.
Z analizo razvoja govornih spretnosti in oblikoslovno-skladenjskih nepravilnosti pri mlajših (9 do U let) in starejših začetnikih (11 do 13 let) učenja nemškega jezika želimo ugotoviti miselno fleksibilnost in metakognitivne sposobnosti tako mlajših kot starejših začetnikov pridobivanja tujega jezika.
Vzorec in metodološka izhodišča
Vzorec za razčlenitev otrokovega govornega razvoja in nepravilnosti v tujem jeziku so učenci dveh osnovnih šol. Na obeh se učijo nemščine kot prvega tujega jezika. Na prvi osnovni šoli je raziskava zajela učence, ki so bili deležni zgodnjega učenja tujega jezika, nemščine so se začeli učiti na razredni stopnji (RS), to je v starosti 9 do 11 let; pri interpretaciji podatkov smo jih poimenovali »mlajši začetniki«. Na drugi osnovni šoli smo v raziskavo vključili učence, ki so se nemščine začeli učiti na predmetni stopnji (PS), to je v starosti 11 do 13 let; poimenovali smo jih »starejši začetniki«. Izbrali smo dve osnovni šoli s primerljivo izobrazbeno strukturo staršev, saj menimo, da je to pomemben dejavnik, ki vpliva na učinkovitost učenja tujega jezika.
Besedila učencev smo pridobili s snemanjem. Govor smo nato podrobneje analizirali. Vsi testirani učenci so opisovali isto barvno sliko, in sicer družino v stanovanju. To sliko smo izbrali namenoma, upoštevali smo namreč dejstvo, da (glede na učni načrt za osnovno šolo) učenci začetniki pridobivajo osnovno besedišče (poimenovanja za družinske člane, barve in števila, pozdrave). Predvidevali smo, da bodo mlajši začetniki pri opisu slike to znanje tudi vključili. Oblikoslovno-skladenjske napake, ki so se pojavile pri testirancih, smo obdelali po razredih, tako smo spremljali razvoj govornih spretnosti v prvem, drugem, tretjem letu učenja tujega jezika in pridobivanje nemščine pri starosti 9 do 11 let (razredna stopnja) ter U do 13 let (predmetna stopnja) na dveh mariborskih šolah. Vsa besedila so zaradi avtentičnosti zapisana izvirno, tako, kot so jih povedali učenci.
Prikaz rezultatov in interpretacija
Tretji razred (mlajši začetniki; prvo leto učenja)
Otroci so odgovarjali na vprašanja, ki jih je zastavljal učitelj (izpraševalec). Večinoma so v stavku odgovorili na začetni vprašanji Wie heißt du?/Wie alt bist du? Odgovor; Ich heiße Jure ...Ich bin 9 Jahre alt. Pri opisu predložene slike so učenci največkrat odgovarjali s ključnimi besedami, in sicer s členom ali brez njega, npr. (die) Mutter, (der) Vater, (die) Schultasche, (die) Katze, (der) Zug .... Clen je bil pravilno izbran ali pa tudi ne. Večina je znala prešteti in poimenovati družinske člane (Mutter, Vater, Schwester, Bruder, Oma), povedati osnovne barve (blau, rot, grün, schwarz), živali (Katze, Vogel, Teddy Bär, Esel), poimenovati določene predmete (Zug, Bild, Auto, Lampe, Licht, Blumen, Ball, Drache) ter šolske potrebščine (Schultasche, Heft, Federmappe, Buch). Nekoliko spretnejši so že tvorili krajše povedi, pri čemer glagol ima končnice ali pa je brez njih, npr. Schwester lernt; Vater sing; Es schläft; Oma kocht. Dva učenca pa sta pozorno poslušala učitelja izpraševalca in na alternativna vprašanja, kot npr. 1st seine Oma in der Küche oder im Schlafzimmer?, ponavljala dele stavkov Seine Oma in der Küche. Takšno ponavljanje povedi vodi k avtomatizaciji določenih slovničnih struktur, hkrati pa kaže učenčevo spretnost poslušanja, posnemanja govora.
202
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKll
Peti razred (starejši začetniki; prvo leto učenja)
Učenci petega razreda (starejši začetniki) se nemščine prav tako učijo prvo leto. Pri opisovanju slike so radi sodelovali. Veliko so naštevali, zlasti družinske člane, živali, šolske potrebščine, prostore, oblačila in razne predmete. Nekateri učenci so tvorili zanimive povedi, kar nas je presenetilo, saj se tujega jezika učijo šele prvo leto. Menimo, da učenci zelo dobro poslušajo, sodelujejo in posnemajo učitelja, verjetno se kaže vpliv medijev, bližina meje nemško govoreče države, pa tudi dejstvo, da se nekateri učenci tudi zunaj šole (zasebne jezikovne šole) dodatno izobražujejo v nemškem jeziku.
Za primerjavo bomo navedli celotno besedilo dečka, ki je po rojstvu nekaj let živel v Avstriji in je tako rekoč naravni govorec jezika:
Ich sehe hier ein Kinderzimmer. Da sind viele Kinder oben, sie spielen, einer schläft, die Mutter gießt die Blumen. Sie sind in der Küche. Das ist die Oma, die Oma bereitet ein Tee vor. Die Schwester liest ein Buch, ein Junge schläft. Das ist sein Vater: Gute Nacht! Schlaf gut! Das ist ein Mädchen, sie zieht sich an, einen Pullover und Unterhose. Hier ist ein Drache und Bilder und eine Lampe. Steh auf wir gehen in die Schule.
Osredotočimo se bolj na skladnjo in na vsebino (zanemarimo slovnične oblike, kot so spreganje glagolov, sklanjanje samostalnikov, členi ipd.): opazimo, da je deček tvoril krajše stavke v sedanjiku in v velelniku. Podredja, priredja in preteklik se ne pojavljajo, prav tako ni vprašanj. Deček opisuje družinske člane in njihova dejanja, prostore, oblačila in določene predmete. Če na podlagi enega primera sploh lahko sklepamo, potem otroci v tej starosti tvorijo preproste, kratke povedi (osnovni stavčni vzorec), osredotočijo se zgolj na površinsko podobo, opišejo, kar pač vidijo na sliki.
Povedi, ki so jih tvorili drugi učenci:
Ich sehe ein Kinderzimmer und ein Wohnzimmer; Das ist die Küche; Im Wohnzimmer ist die Mutter; Sie gießt die Blumen; In der Küche ist Oma und ein Kind; Das Kind schreibt das Hausaufgabe; Die Großmutter kocht das Tee und sagt: Das ist falsch; Er schläft im Bett; Er weckt das Kind auf; Das ist ein Kinderzimmer, viele Bilder, eine Mutti, ein Junge; Das ist eine Schultasche, Heft, Bucher, er schläft. Möchtest du Tee?; Komm, steh auf!; Ich möchte noch schlafen!; Das ist die Mutti, Großmutter, sie fragt: Möchtest du Tee? Das ist ein Mädchen, Spielsachen; Du mußt in die Schule; Steh auf du mußt in die Schule gehen; Ich sehe eine Küche, die Oma kocht zu Enkelkind: Möchtest du Tee?; Schmeckt das Tee?; Willst du ein Tee? Geh schnell in die Schule!; Nein, ich lese Comics; Ich sehe hier ein Wohnzimmer, eine Küche, ein Bett, drei Kinder, einen Vater, Bilder, Drachen, Socken; Sie zieht sich an; Die Mutti kocht einen Tee; Das Mädchen liest die Bücher; Gute Nacht; Was möchtest du trinken?; Was für eine schöne Blume!; Der Vater sagt: Gute Nacht, das ist eine kleine Maus; Sie sagt: Meine Blumen sind etwas trocken geworden; Im Kinderzimmer ist ein Vater und sagt: Guten Morgen, das andere Kind zieht sich an, ich sehe noch einen Drachen und zwei Bilder, einen Auto, eine Schultasche, eine Katze.
Učenci so tvorili dobre povedi, če upoštevamo dejstvo, da se šele prvo leto učijo tujega jezika. Večina je skušala tvoriti cele povedi, vehko manj je bilo odgovorov s ključnimi besedami, kar se je pojavilo pri prvem letu učenja nemščine mlajših začetnikov. Sledili so vrstnemu redu osebek — povedek {Ich sehe ein Kinderzimmer und ein Wohnzimmer; Das ist die Küche; Sie gießt die Blumen; Das Kind schreibt das Hausaufgabe), tvorili pa so tudi dve povedi s prislovnim določilom na začetku {Im Wohnzimmer ist die Mutter; In der Küche ist Oma und ein Kind). Povedi so v sedanjiku, nekaj je vprašalnih (Möchtest du einen Tee?; Willst du ein Tee?; Was möchtest du trinken?; Möchtest du Tee?; Schmeckt das Tee?) in nekaj povedi z velelnikom {Komm steh auf!; Steh auf du mußt in die Schule gehen; Geh schnell in die Schule\). Ena učenka pa je celo tvorila trpnik {Meine Blumen sind etwas trocken geworden). Učenci so zelo dobro spregah glagole in tvorili povedi z modalnimi glagoli
203
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANKIi
(Möchtest du Tee?; Du mußt in die Schule; Willst du ein Tee?; Was möchtest du trinken?). Poimenovali so družinske člane, prostore, šolske potrebščine, živali in nekatere predmete.
Največ težav se je pojavilo pri členih, ti so namreč pravilni ali pa ne (Sie schreibt das Hausaufgaben; Schmeckt das Tee?; Die Mädchen liest; Eine Kinderzimmer und eine Küche; Das ist eine Bruder), prav tako učenci niso znali uporabljati določnih in nedoločnih členov (Das ist Großmutter, das ist eine Socken, das ist Schlafzimmer, das ist Heft, das ist Buch) in sklonov (Ich sehe ein Vater; Die Mutter kocht ein Tee; Ich sehe einen Auto; Vater sagt die Kindergute Nacht). Veliko težav se je pojavilo pri spreganju glagolov (Ich schlafen; Sie lesen; Tee trinken; Sie kochen (za 3. os. ed.); Die Mädchen geht schlaf Mädchen lesen und trinkt, Mädchen schlaf), nekateri učenci so izpuščali osebek, kar kaže na vpliv slovenščine (Kocht der Tee; Liest Zeitung; Möchte schlafen; Schlafen; Zieht sich), nekateri pa glagol (Hier eine Schultasche, die Mutti ihre Pflanzen), en učenec je tvoril nepravilno samostalniško množino (drei Bild), pri nekaterih pa je bil nepravilen besedni red z modalnimi glagoli (Großmutter fragt das Mädchen, vieleleicht will sie trinken Tee; Möchtest du trinken einen Teel). Ločljiva predpona je bila na nepravilnem mestu (Zuberetet einen Tee; Sie vorberietet die Tee), en učenec je uporabil neustrezni svojilni zaimek (Der Vater sagt zu ihrem Sohn: Gute Nacht oder Steh auf.), drugi pa ni zamenjal zaporedja osebka in povedka, t. i. inverzija (Im Kinderzimmer ich sehe viele Bilder, viele Spiebachen, Pflanzen).
Primerjava obeh skupin, ki se nemščine učita prvo leto, kaže, da so mlajši začetniki odgovarjali le s ključnimi besedami, starejši začetniki pa so skušali tvoriti cele povedi. Oboji so pri opisu uporabili besedišče (družinski člani, barve, števila in določene predmete), kar kaže na pridobivanje osnovnih jezikovnih elementov tujega jezika. Pri obeh skupinah se je pojavilo tudi veliko nepravilnosti, zlasti pri členih in spreganju glagolov.
Četrti razred (mlajši začetniki; drugo leto učenja)
Tudi učenci četrtega razreda so na začetku odgovorili na vprašanji Wie heißt du?IWie alt bist du? S tem smo vzpostavili osebni stik in učenci so imeli manj treme, saj nismo bUi njihovi učitelji. Razgovor smo snemali na kaseto.
Večina učencev je še vedno naštevala predmete, barve, osebe, živali, šolske potrebščine, ki so jih videli na sliki (kar nekaj jih je že tvorilo povedi), dodali pa so še oblačila (npr. Pyjama, Hose, Pullover), poimenovanja prostorov in pohištva, kar zajema vsebina učbenika Deutsch mit Peter und Petra 2 (npr. Kinderzimmer, Küche, Wohnzimmer, der Schrank, das Bett). Našteti samostalniki so se pojavili s členi ali brez njih. Členi so pri veliki večini pravilno postavljeni, samo dva učenca sta navedla eine Junge, der Buch.
Učenci še ne ločijo med nedoločnim in določnim členom, saj pri splošnem naštevanju velikokrat navajajo predmete z določnim členom, po vsej verjetnosti tako, kot so se jih (pravilno) naučili pri pouku (npr. der Vater, der Ball, die Katze, der Schrank, das Bild ...). Nekaj učencev pa je pri splošnem naštevanju pravilno navajalo nedoločni člen (npr. eine Federmappe, ein Vogel, ein Pullover, ein Bild, ein Junge ...).
Nekaj učencev je pri samoglasniku u v samostalnikih Bücher, Küche, Strümpfe izpustilo preglas. Verjetno pri poslušanju niso bih dovolj pozorni, zato učiteljem svetujemo, naj pri glasovih s preglasi posebej izpostavijo to »posebnost« in jo dodatno vadijo, saj slovenščina preglasov nima.
Povedi učencev vsebujejo glagole schlafen, essen, trinken, arbeiten, kochen, frühstücken, vorbereiten, anziehen, lesen, sehen, gießen, sein. Večina učencev glagole sprega pravilno, pojavile pa so se tudi nekatere nepravilnosti, kot na primer nepravilna tvorba glagolskih končnic, zlasti pri 3. osebi ednine (sie frühstücke, sie essen, sie arbeiten). Nekateri učenci so izpuščali preglas v 3. os. ed. (er schlaft im Bett), pri drugih pa je bil preglas odveč (sie kocht). Pri glagolu essen so vsi učenci, ki so tvorili povedi, v 3. os. ed. pravilno spregali glagol (sie ißt etwas, die Schwester ißt), ki zahteva menjavo korenskega samoglasnika oz. prevoj.
204
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Dva učenca sta pravilno uporabila glagol z ločljivo predpono, postavila sta jo na konec povedi {sie zieht sich an, sie bereitet Frühstüclc vor). Pri navajanju prislovnega določila časa na začetku povedi je učenec pravilno tvoril inverzijo, torej je postavil glagol za prislovno določilo (das hier ist Bett, der Schrank).
Interferenca oz. negativni transfer slovenskega jezika se je pokazala tako, da so učenci izpuščali osebni zaimek, ki ga moramo pri nemščini posebej izpostaviti, v slovenščini pa osebo izraža glagol (npr. Pijem mleko). Primeri učencev: trinkt Tee, zieht an Pijama, essen Marmelade.
Druge povedi, ki so jih učenci tvorili: Er schläft im Kinderzimmer; Er schläft im Bett; Er schläft, er ist im Kinderzimmer; Er ist im Wohnzimmer; Das ist die Küche; Sie liest die Zeitung; Ich sehe 6 Personen; Sie arbeitet; Die Mutti gießt Die Blumen; die Blumen sind rot, gelb, weiß und blau; Das ist die Schultasche.
Učenci šestega razreda (starejši začetniki; drugo leto učenja)
Učenci šestega razreda se nemščino učijo drugo leto. Pri snemanju so bili zelo plahi, ker pa testatorjev niso poznali, so imeli tremo.
Učenci so veliko naštevali osebe in predmete s členi ali brez njih (primer učenca: Vater, Kind, auch ein Kind, eine Schultasche, Socken, ein Buch, Katze, Großmutter, ein Kind, eine Mutti), največkrat se je pojavljal nedoločni člen ein, ki je pri splošnem naštevanju pravilen. Učenci so skušali tvoriti krajše povedi, največ pa so s kratkimi povedmi odgovarjali na vprašanja. Najuspešnejši je bil deček Jure, ki se ni nikjer dodatno izobraževal, jezika se je naučil le ob gledanju televizije. Vpliv medijev je v zadnjem času velika pomoč pri učenju tujega jezika, saj učenci na ta način avtomatizirajo določene strukture ter pridobijo besedišče. Za primerjavo bomo navedli celotno njegovo besedilo:
Ich sehe einen Vater, zwei Kinder, der Vater will den Jungen aufwecken, aber er will noch weiter schlafen. Das Kind hier zieht sich an, er sagt: Komm wir gehen in die Schule. Ich sehe eine Katze, einen Vogel, eine Schultasche, ein Wagen, ein Drachen, eine Lampe, Bilder, zwei Betten, ein Schrank, zwei Socken, zwei Schuhe, eine Hose im Kinderzimmer. Das Kind schläft noch und sein Vater will es aufwecken.
Ich sehe die Großmutter, die will das Frühstück machen, aber das andere Mädchen, es will nichts essen. Die Mutter sagt aber, du mußt etwas essen. Die Mutter gießt die Blumen. Ich sehe noch eine Schultasche, noch eine Katze, ein Paar Rollschuhe, Teddy Bär, einen Ball. Komm du mußt etwas essen. Ich habe keinen Hunger Das ist die Mutter, sie gießt die Blumen und sagt: Komm, du mußt etwas essen!
Povedi, ki so jih tvorili drugi učenci:
Wach auf; Steh auf!; Nur, ein Moment; Wir gehen in die Schule; Ich sehe die Mutter, das hier ist Großmutti; Sie sind in der Küche; Essen!; Trinken!; Helfmiri; Vater sagt: Steh auf!; Ich bin nicht hungrig; Du mußt etwas frühstucken; Die Mutter gießt die Blumen; Ich sehe die Spielzeuge: eine Rollschuhe, Ball, Steine; Ich möchte noch schlafen; Komm, du mußt in die Schule!; Das ist eine Großmutter; Komm, mach Frühstück; Schwester gießt die Blumen; Vater sitzt im Bett und sagt: Guten Morgen; Schwester liest ein Buch; Der Vater sitzt auf dem Bett und sagt: Good morning!, Schwester lernt in der Küche; Sie kocht Tee; Sie gießt die Blumen; Vater sitzt; Sie ist im Bett; Sie macht Kaffee.
Vidimo, da so učenci tvorili povedi z glagoli v sedanjiku in kar nekaj takih v velelnem naklonu {Wach auf!; Steh auf!; Essen!; Trinken!; Helf mir!; Vater sagt: Steh auf!; Komm, du mußt in die Schule!). Vprašanj niso postavljali. Ena učenka je pravilno tvorila velelnik s prevojem {Mutter sagt: Hilf mir!), drugi učenec pa glagola v velelniku ni pravilno spregal in mu ni dodal povratno osebnega zaimka {Steh auf und zieht an!); verjetno je ravnal po pravilu, da v 3. os. ed. dodamo kočnico -t. Del
205
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
učencev je pravilno spregal določene glagole (Die Mutter gießt die Blumen; Wir gehen in die Schule; Der Vater sitzt auf dem Bett), drugim pa spreganje še povzroča težave (Die Kind die schlafen; Das Kind essen und trinken; Sie ziehen an; Die schlafen, Frühstück machen (vsi za 3. os. ed.); Die Kinder schläft). Učenci so uporabljali tudi modalne glagole (Du mußt etwas frühstücken; Ich möchte noch schlafen; Komm, du mußt in die Schule).
Stavčni vzorec so tvorili v zaporedju osebek — povedek (Ich sehe, ich bin, du mußt, der Vater sitzt), pri nekaterih povedih pa so učenci povedke kar izpuščali (Und der Vater: Komm steh auf!; Sie die Blumen; Mutter in der Küche). Opazili smo tudi izpuščanje osebnih zaimkov (Schlafen, kochen). Slednje kaže na vpliv slovenščine. Učenci so imeli težave tudi s povratim glagolom sich anziehen (Es zieht sie an; Sie zieht an!), s skloni in členi (Ich sehe ein Vater und ein Kind; Hier ein Kind schläft ins Bett, sie ist im Küche und sie kocht einen Tee; Das ist Tasche, ich sehe ein Ball, Teddy Bär, ein Schultasche, ein Auto, Heft, Bilder, MutterFedermappe, ein Zug, Mutter gießt die Blumen; Da ist Küche) ter pri tvorbi množine samostalnikov (Ich sehe zwei Kuli, zwei Bett, viele Vogel).
Primerjava obeh skupin, ki se nemščine učita drugo leto, kaže, da so mlajši začetniki tvorili osnovni stavčni vzorec, še vedno je bilo veliko odgovorov s ključnimi besedami, vendar so nekateri učenci že tvorili povedi. Pri starejših začetnikih pa je veliko učencev odgovarjalo s povedmi z zahtevnejšo skladenjsko strukturo. Oboji so vključevali opis družinskih članov, oblačil, živali, predmetov, pojavilo pa se je veliko nepravilnosti (nenatančna raba členov, nepravilno spreganje glagolov, neustrezne samostalniške, pridevniške končnice).
Peti razred (mlajši začetniki; tretje leto učenja)
Učenci petega razreda se že tretje leto učijo nemščine. Skušajo že tvoriti samostojne povedi, nekateri bolj, drugi manj uspešno. Manj je naštevanja predmetov. Kjer prevladuje naštevanje (učno šibkejši), se člen v glavnem izpušča, kjer pa se pojavi, prevladuje nedoločni člen (npr. eine Schultasche, eine Lampe, ein Zug), kar je pri splošnem naštevanju pravilno. Učno uspešnejši tvorijo povedi, ki so večinoma pravilne. Navedli bomo primer deklice Jane, ki je zagotovo med jezikovno uspešnejšimi (Jana je odgovarjala na vprašanja, ki jih je postavljala avtorica sama). Besedilo, ki sledi, so samostojni, avtentični odgovori deklice na zastavljena vprašanja, kot npr. Was siehst du auf dem Bild? Was könnte der Vater sagen? Was könnten die anderen Personen sagen? ...
Jana: Ich sehe eine Familie am Morgen, die Mutter gießt die Blumen, bevor sie zur Arbeit geht, die Großmutter Hilde macht Frühstück für ihre Enkel und die Enkelin Martina schreibt die Hausaufgabe. Ich möchte bitte Tee haben, hier bitte, der Vater versucht den Thomas aufzuwecken, aber Tomas sagt, er möchte noch schlafen, weil er müde ist und seine Schwester Nina hilft ihrem Vater Thomas aufzuwecken, der Vater sagt: Schnell du mußt zur Schule, damit komme ich zu spät, Thomas antwortet: Ich will nicht in die Schule, das ist Nina, sie zieht sich gerade an, sie hat noch hier Hefte liegen, sie möchte Hefte in die Tasche geben, sie sagt: Schnell, er darf nicht zu spät kommen.
Primeri govorne komunikacije drugih testirancev: Das ist ein Kind. Sie heißt Monika. Sie ist 10 Jahre alt. Das ist ihre Mutter Mateja und ihre Schwester Petra. Ich sehe eine Familie, die Familie ist groß und schön, das ist der Vater, er heißt Peter und ist 42 Jahre alt, das ist sein Sohn Thomas und er ist 10 Jahre alt. Ich möchte noch schlafen, es ist schon spät. Hier ist ihr Vater, ihre Schwester schläft noch, ihr Bruder zieht sich an. Das ist der Vater, der Vater deckt die Kinder zu. Der Vater sitzt. Die Sonne scheint und das Kind lernt. Ich möchte schlafen. Das Kind schläft, das Mädchen liest und die Oma kocht. Steh aufl Gib mir noch mal Tee. Die Mutter gießt die Blumen. Ich gehe in die Schule. Komm wir gehen zur Schule, du mußt ins Bett, es ist schon spät, er sagt, ich möchte noch aufbleiben.
Kot kažejo primeri, tvorijo učenci povedi s stavčnimi členi v pravilnem zaporedju: osebek, povedek in drugo, uporabljajo že modalne glagole in postavljajo glagol v nedoločniku na konec povedi, pravilno rabijo glagole z ločljivo predpono ter prevoje; uporabljajo celo velelnik, vse povedi so v sedanjiku, razen povedi deklice, ki je tvorila imperfekt (Der Vater sagte zu Kind: Guten Morgen).
206
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   CLANK Ii
Nekateri (učno uspešnejši) učenci že tvorijo zložene povedi (npr. z weil, dass) in pravilno postavljajo glagole na konec stavka (npr. Die Mutter gießt die Blumen, bevor sie zur Arbeit geht; Der Vater versucht den Thomas aufzuwecken, aber Tomas sagt, er möchte noch schlafen, weil er müde ist). Učenci so poimenovali družinske člane, šolske potrebščine, prostore, oblačila, živali in določene predmete.
Pojavljajo pa se tudi nepravilnosti. Nekateri glagoli (npr. schlafen) v 3. os. ed. zahtevajo preglas. Ta dela učencem težave (npr. Kind schlaft, es schlaft). Del učencev glagolov še ne sprega. Povedi tvorijo z nedoločnikom (Das Kind lernen, es schlafen) ali pa pri spreganju dodajo nepravilno končnico (sle trinke Tee). Veliko učencev ima težave s členi (das ist eine Kinder, das ist eine Bruder), nekateri pri številu (ednina — množina) (das ist meine Blumen). Nepravilnosti se pojavljajo tudi pri sklanjanju osebnih in svojilnih zaimkov (sie sagt sie: Möchtest du Tee trinken und sie sagt, nein leider nicht; er Name ist Peter, sie Name ist Marko, sie Name ist Petra, sie schreibt seine Hausaufgabe). Zanimiva je poved ene od učenk. Zloženko Großmutter je deklica razdelila na pridevnik in samostalnik (Das ist große Mutti). Verjetno je imela v mislih slovensko poimenovanje, ki je res sestavljeno iz pridevnika in samostalnika (stara mama). Tudi v naslednji povedi se je pojavila interferenca iz slovenskega jezika, saj je učenec izpustil ločljivo predpono an (Er weiß nicht leider, was er ziehen soll). V slovenščini namreč pri takšni kombinaciji nimamo ločljive predpone in rečemo Ne ve, kaj naj obleče. Na besedni red v povedi Wir muß gehen zur Schule je prav tako verjetno vplivala slovenščina.
Omeniti velja, da so bili učenci pri opisovanju predložene slike izredno kreativni. Osebe, ki so se pojavile, so imenovali z imeni, jim določili starost in položaj privlačno opisali.
Sedmi razred (starejši začetniki; tretje leto učenja)
Učenci sedmega razreda se prav tako tri leta učijo nemščine. Pri testiranju so bili zelo sproščeni. Odgovarjali so tekoče, s celimi povedmi, samega naštevanja ni bilo več.
Primeri govorne komunikacije učencev:
Ich sehe vier Kinder und Eltern; Sie sind in einer Wohnung; Die Mutter und die Tochter frühstücken; Die Mutter sagt: was möchtest du essen?; Sie sagt: Ein Ei; Sie gießt die Blumen, sie sagt: Ich habe viele schönen Blumen; Die Tochter liest ein Buch; Vater sagt: Morgen, du mußt aufstehen; In einer Schachtel sind Spielzeuge; Das Kind macht Hausaufgaben; Mach schnell die Hausaufgaben!; Wir müssen zum Frühstück, Komm, schnell, du mußt in die Schule; Ein Kind zieht seine Klamotten an; Ein Kind schläft in einem Bett; Sie sind im Schlafzimmer, das sind die Schulsachen: eine Tasche, ein Heft, Bücher, Kuli; Da sind Klamotten auf dem Bett; An der Wand ist ein Bild, ein Drache; Am Regal sind Spielsachen; Schnell, du mußt Hausaufgaben machen; Möchtest du Tee trinken?; Mädchen sagt, nein ich esse Marmeladebrot; Mutti sagt: Schnell, du mußt in die Schule gehen; Das Kind zieht sich an; Vater singt zu dem Kind ein Lied und das Kind freut sich; Ich sehe auf dem Baum einen Vogel; Auf dem Schrank sehe ich einen Koffer und Schlittschuhe; Ich sehe die Küche; Sie macht die Hausaufgaben; Bitte, steh auf! Spiel mit mir; Guten Morgen! Was möchtest du frühstücken?; Vater sitzt auf dem Bett, sie steht in einem Kinderzimmer; Das ist ein Schrank, Vater ist bei dem Kind.
Starejši začetniki še niso tvorili ne preteklika (razen v enem primeru imperfekt Die Mutter sagte: was mußt du essen?) ne podredno zloženih povedi. En učenec je skušal (neuspešno) tvoriti perfekt (ich habe ... essen). Učenci so navedli le dva odvisna stavka (Ich sehe ein Bett, dass nicht gemacht ist; Ich sehe, dass Mutti gießt die Blumen), pri zadnjem je besedni red nepravilen. Opazili smo tudi primer povedi s trpnikom (Das Bett ist nicht aufgeräumt). Večina učencev je glagole spregala pravilno, čeprav so se pojavile tudi nekatere nepravilnosti (Frühstucke machen. Kind lesen; Schlaf gut mein Kind; Sie frühstücken (za 3. os. ed.), nekateri pa so izpuščali glagol (Die Vaterseiner Tochter Guten Morgen, du mußt aufstehen). Povedi vsebujejo ustrezno uporabljene modalne glagole (Morgen, du mußt aufstehen; Wir müssen zum Frühstück; Komm schnell, du mußt in die Schule;
207
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Schnell, du mußt Hausaufgaben machen; Möchtest du Tee trinken; Schnell, du mußt in die Schule gehen) in tudi nepravilno spregane modalne glagole (Was wallst du essen?). Nekateri učenci pravilno postavijo glagole z ločljivo predpono (Ein Kind zieht seine Klamotten an), včasih pa predpono izpustijo (Sein Vater liest ihm eine Geschichte; Eine Vater liest eine Geschichte zu Kind). Stavčni členi v povedi sledijo zaporedju osebek — povedek (Das Kind schläft), če pa postavljajo prislovno določilo na začetek povedi, sledi pravilno izpeljana inverzija (In einer Schachtel sind Spielzeuge; An der Wand ist ein Bild, ein Drache; Auf dem Schrank sehe ich einen Koffer und Schlittschuhe). Učenci tudi pravilno tvorijo vprašanja (Was möchtest du essen?; Was möchtest du frühstücken?; Möchtest du Tee trinken?) in velelnike (Steh aufl Spiel mit mir!; ... mach schnell die Hausaufgaben!, Komm, schnell!). Nekateri učenci nimajo težav s skloni, predlogi in členi (An der Wand ist ein Bild; Wir müssen zum Frühstück; Sie sind in einer Wohnung; Komm schnell, du mußt in die Schule), pri veliki večini učencev pa so se pri tem pojavile težave (Ich sehe eine Kinderzimmer; Ich sehe ein Vater und Mutter; Eine Kinder ist bei Mutter; Ich sehe der Zug, eine Pyjame, Socken, Krawatte; Eine Frau gießt Blumen; Ein Drachen auf dem Wand; Auf der Wand hängen die Bilder, ich sehe eine Vogel; Ich sehe eine Drache; Eine Bett, schnell in die Bett; Ich sehe eine kleine Mädchen und viele andere Kinder; Er sagt: Schlaf gut mein klein Junge!; Das ist in Küche).
Zanimiva je tudi poved (Das Bett ist nicht angemacht). Pojavila se je pomenska razlika. Glagol anmachen namreč ne pomeni biti pospravljen, temveč nekaj pritrditi, prižgati (npr. svetilko), ogovarjati ter umešati, zamešati. Bolje bi bilo, če bi učenec uporabil glagol aufräumen. Učenec je besedi machen (narediti, delati; v primeru Räume machen pa pospraviti) nepravilno dodal predpono an, s tem pa (nevede) spremenil pomen. Neka učenka je zamenjala osebni zaimek sie in določni člen die (Sie Frau gießt die Blumen).
Primerjava med obema skupinama, ki se nernščine učita tri leta, kaže, da so mlajši začetniki izredno pridobiU pri tekočnosti govora (prim. Čok, idr., 1999: 101), tvorili so številne samostojne, celo zložene povedi s pravilnim zaporedjem stavčnih elementov, vključevali so modalne glagole, tvorili prevoje itn., vendar še vedno z veliko nepravilnostmi (zlasti pri členih in samostalniških, pridevniških končnicah). Pri opisu so poimenovali družinske člane, šolske potrebščine, prostore, oblačila, živali in določene predmete ter tvorih izredno kreativna besedila. Starejši začetniki so prav tako tvorili daljše povedi z odvisniki, pravilno so spregali glagole, pojavilo pa se je manj slovničnih nepravilnosti kot pri njihovih mlajših vrstnikih, kar vsekakor nakazuje dejstvo, da starejši začetniki zavestno pridobivajo slovnične strukture, pri mlajših pa gre za začetek uzaveščanja slovničnih struktur in prepoznavanje jezikovnih problemov v korelaciji z materinščino.
Sklep
Analiza je pokazala, da so mlajši začetniki v nižjih razredih (3., 4. razred) na zastavljena vprašanja odgovarjali le s ključnimi besedami, le jezikovno uspešnejši so bolj ali manj uspešno skušali tvoriti samostojne, preproste povedi. Z leti učenja pa so mlajši začetniki pridobili na besedišču in tvorih daljše, z jezikovnimi strukturami bogatejše in kompleksnejše povedi, ob sedanjiku so vključevah tudi preteklik (perfekt, imperfekt), velelnike, vprašanja. Pojavljale so se tudi številne nepravilnosti.
Starejši začetniki so že v prvem letu učenja tvorili samostojne povedi, z leti pa se je njihova struktura še izboljševala. Povedi, ki so jih testiranci uporabili, so v sedanjiku in pretekliku, sestavljene povedi se ne pojavljajo, opazili smo dva primera odvisnikov, en stavek v pasivni obliki in pravilno rabo inverzije. Ob tem pa so se kazale številne nepravilnosti.
Analiza razvoja govornih spretnosti in pri tem pojavljajočih se oblikoslovno-skladenjskih nepravilnosti po posameznih razredih kaže, da mlajši začetniki z leti pridobivajo zlasti pri tekočnosti govora (angl. oral fluency), bogatijo pa tudi besedišče. Starejši začetniki že od vsega začetka tvorijo samostojne povedi. Pri obeh primerjanih skupinah se je pojavilo veliko težav: spreganje glagolov, sklanjanje samostalnikov, raba določnega oz. nedoločnega člena, besedni red v odvisnih stavkih (interferenca oz. negativni transfer prvega jezika, saj v slovenskem jeziku glagol
208
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
ne stoji na koncu odvisnega stavka), število (ednina — množina), zaimki. Učiteljem svetujemo, da v pouk vključujejo še več aktivnosti s temi jezikovnimi strukturami, da jih bodo učenci avtomatizirali. Upoštevati pa moramo, da so učenci prosto, spontano govorno opisovali sliko in niso bili toliko pozorni na te slovnične strukture, verjetno bi bilo manj nepravilnosti, če bi spraševalci učence nanje opozarjali.
Učenci pri tujem jeziku na razredni stopnji (torej »mlajši začetniki«) še ne tvorijo smiselnih povedi, temveč v govornih situacijah uporabljajo minimalno število besed, potrebnih za vzdrževanje in potek pogovora. Značilnost govornega diskurza na začetni stopnji se kaže tako, da osnovna izrazna enota ni poved (kot pri pisanju ali branju), ampak/raza oz. jezikovni vzorci (besedne zveze), ki so še nepopolni, vsebujejo veliko nepravilnosti, vendar nakazujejo določene stavčne strukture. Govorci si izmenjujejo pomenske sklope besed in ne celih povedi.
Starejši začetniki pa so že na samem začetku tvorili samostojne povedi in niso odgovarjali le s ključnimi besedami. V tem se kaže njihov kognitivni razvoj, saj so začeli ti učenci uporabljati logično mišljenje in povezovati pomenske sklope besed v kratke, smiselne povedi, za kar njihovi mlajši vrstniki še niso sposobni. Starejši začetniki se nahajajo v obdobju iniciacije (zavestno pridobivanje jezikovnih struktur) in zavestno uzaveščajo jezikovne norme, razumejo pravila jezikovne rabe, povezujejo znanja z lastnimi izkušnjami ter imajo kritičen in selektiven odnos do znanja.
Mlajši začetniki pa se nahajajo v obdobju od senzibilizacije k iniciaciji (šele razvijajo sposobnosti logičnega mišljenja s konkretnimi problemi), opazujejo jezik kot sistem, postopno prehajajo k zavestnemu urjenju jezikovnih struktur, opazujejo in skušajo primerjati jezikovne norme obeh jezikov (prenos jezikovnih znanj in operacij prvega in tujega jezika) in jih urejati v jezikovni sistem.
Literatura
Curtain, H., Pesola, C. B. (1994). Languages and Children. New York: Longman.
Čok, L., idr. (1999). Učenje in poučevanje tujega jezika. Koper: Univerza v Ljubljani, Znastveno raziskovalno središče Repubhke Slovenije.
Foster, K., Reeves, C. (1989). FLES improves cognitive skills. FLES News, 2 (3), 4-5.
Graf, P., Teilmann, H. (1997). Vom frühen Fremdsprachenlemen zum Lernen in zwei Sprachen. Frankfurt am Main: Peter Lang Verlag.
Hoff-Ginsberg, E. (1998). Is there a Critical Period for Langauge Acquisition? V: Met, M. (1998). Critical Issues in Early Second Language Learning. New York: Scott Foresman-Addison Wesley, 31-36.
Lapkin, S., Swain, M., Shapson, S. (1990). French immersion research agenda for the 90's. Canadian Modem Language review, 46 (4), 638-674.
Met, M. (1998). Critical Issues in Early Second Language Learning. New York: Scott Foresman-Addison Wesley.
Prebeg-Vilke, M. (1995). Otrok in jeziki. Ljubljana: Sanjska knjiga.
Reynolds, A. (1991). The cognitive consequences of bilingualism. News Bulletin, 14 (2).
Slavec, I. (1982). Slovenci v Mannheünu. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
209
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Mihaela Brumen
UDK 811.112.2'243'271.14:371.3
SUMMARY
ANALYSIS OF THE DEVELOPMENT OF LANGUAGE SKILLS AND OF MORPHOLOGICAL AND SYNTACTIC ERRORS IN YOUNGER AND OLDER BEGINNER LEARNERS OF GERMAN
Mental operations underlying the acquisition of the first and all the subsequent languages are similar. On the other hand, ways of getting familiar with individual languages and then specific properties, emotional responses and personal experiences in the process vary. The paper outlines the development of language skills and of mor-
phological and syntactic errors in younger (ages 9-11 years) and older (ages 11-13 years) beginner learners of German in two Slovene primary schools. Language competence of pupils in the two experimental groups (early beginners vs. older beginners) is compared.
210
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
Janez Strehovec UDK 81'42:004.738.5
Ljubljana
Beseda kot gibljiva tarča
Intemetska besedilnost in spletni literarni objekti
Criobalne komunikacije potekajo danes v svetu, katerega poglavitni tok je opredeljen s tehnokulturo (Strehovec, 1998) in tehniškimi oblikami življenja. Srečujemo se s svetom kot pluriverzumom danega, fizičnega sveta in umetnih resničnosti, ob katerih se vzpostavljajo tudi umetne, strojno posredovane oblike zaznave in komuniciranja. Globalne komunikacije so danes večinoma računalniško posredovane in kibemetsko organizirane, za njihove enote pa je značilno, da so to predvsem informacije v digitalni obliki, ki so namenjene aktivnostim v realnem času. Eden poglavitnih medijev današnjih globalnih komunikacij je me-domrežje kot informacijsko in reprodukcijsko okolje, v katerem se vedno bolj uveljavljajo na sodobno programsko opremo oprta in multimedijsko aranžirana sporočila, v katerih imajo še vedno pomembno mesto verbalne vsebine, vendar pa soobstajajo s slikovnimi, zvočnimi in animacijskimi.
V tem besedilu namenjamo pozornost le enemu segmentu globalnih komunikacij, in sicer intemetsko posredovanim besedilnim komunikacijam. Vprašanje, ki si ga zato zastavljamo, je, kakšno je verbalno, ki stopa v današnje globalno komuniciranje in ki sodi k svetu, v katerem imajo primat nelinearne strukture nad linearnimi in smo sodobniki aktivnostim v sedanjosti realnega časa, v katero sta implodirali tako preteklost kot prihodnost. Kakšno je verbalno, ki se prilagaja zahtevam digitalnega morfa, on-line senzibilnosti in svetlobne hitrosti? Kakšno je verbalno, ki ga uporabljajo in razumejo mlade generacije, torej tisti, ki danes odraščajo z mobilnimi telefoni, konzolami, igralnimi palicami in žepnimi računalniki? Kakšno je verbalno, ki mora biti spričo globalizacijskih trendov razumljivo večini, kajti globalizacija teži k enoznačnim, skrajno racionaliziranim oblikam komuniciranja, ki tekoče prestopajo nacionalne meje in jih delajo za povsem zastarele?
Odgovori na ta vprašanja niso enostavni, vsekakor pa lahko uporabnik medomrežja ugotavlja, da danes pripovedovanje zgodb zamenjujejo digitalno kodirane informacije; tradicionalne strukture in naprave govorice se danes umikajo sporočilom, navodilom, programskim ukazom, elektronski pošti, reklamnim sloganom in enostavnim besedilom, postavljenim v stripovske oblačke. Verbalno je mutiralo, prav tako organizacija tekstnega medija, ki postaja vedno bolj multimedialna in intermedialna. Globalne komunikacije porajajo nove obliki besedilnosti (še posebno v okviru Interneta), ki so izrazito pogojeno z rabo medijskih naprav in programske opreme, prav tako pa so vplivane z zahtevami globalizacijskih trendov po kar se da veliki ekonomičnost jezika in njegovi najširši razumljivosti, s kulturo vmesnikov in s senzitivnostjo, razvito ob računalniških igrah, delu na daljavo in ob sodelovanju v intemetskih skupnostih.
Značilni obhki intemetske besedilnosti sta elektronska pošta in besedila, ki nastajajo v dialogih v sklopu intemetnih klepetalnic (angl. chat) in v virtualnih skupnostih; mislimo predvsem na tipkani klepet v okviru IRC kanalov in MUDs (na besedilni komunikaciji utemeljenih virtualnih skupnostih, v katerih lahko udeleženci komunicirajo tudi na podlagi izmišljenih in do spolnih opredelitev kar se da fluidnih identitet). Elektronska pošta sodi med asinhrone oblike on-line komuniciranja, medtem ko klepet med sinhrone; pri prvi, ki temelji na časovnem zamiku med pisanjem in branjem, je besedilo navzlic posebnostim elektronskega medija še vedno obHkovano v
211
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANK Ii
pisani maniri, medtem ko gre pri na besedilu temelječih virtualnih skupnostih in klepetalnicah za besedilnost, ki se skuša kar se da približati vsakdanji govorici in je podobna govoru. Pri omenjenih zvrsteh ugotavljamo vrsto skupnih značilnosti, ki jih je, ko gre za ekonomičnost sporočil, radikalizirala tudi raba sms besedilnosti. Omenimo naj predvsem vrsto okrajšav, vpeljavo ikon razpoloženja, opisov akcij in izpisov vzklikov čustev. Tudi v mediju elektronske pošte se danes vedno bolj uveljavlja neformalen, pogovornemu izražanju podoben slog pisanja, prav tako pa se vedno bolj brišejo razlike med elektronskim pisanjem v javnem in zasebnem komuniciranju.
Srečujemo se tudi z vedno opaznejšim uveljavljanjem angleščine kot lingua franca sodobnega sveta, ki pa tudi doživlja opazne transformacije v smeri kar se da velikih poenostavitev. Internetska angleščina, še posebno v ameriški obliki, zato vpliva tudi na računalniško posredovano komuniciranje v drugih jezikih, čeprav se danes že srečujemo z napovedmi, da bo predvsem španščina že v bližnji prihodnosti prevzela njeno dominantno vlogo, kajti odstotek rabe tega jezika med novimi spletnimi stranmi se že izenačuje z angleščino. Internetska besedilnost temelji na razširjenem konceptu jezika, ki tako združuje znane, naravne jezike kot strojem namenjene programske jezike, prinaša pa tudi vrsto novosti, ki temeljijo na pisani (tipkani) komunikaciji v realnem času. Za internetsko besedilnost je zato značilno
— povezovanje pisanja in govornih oblik ter njuna širitev z rabo za nov medij značilnih naprav,
— okrajšave, tudi v oblikah, ko zloge nadomeščamo s črkami in številkami (recimo, v angl. B4 in L8R),
— vpeljava emocionalne ikonografije, s katero ponazarjamo obrazno mimiko (mislimo na t. i. smileys, ki so oblikovani z znaki tipkovnice, recimo : -) ali; - (, postavljeni so na koncu stavka z namenom, da bi z njimi izrazili uporabničino razpoloženje,
— ustvarjanje intemetskih neologizmov s kombinacijo dveh besed, od katerih je ena tipično internetska (recimo, angl. wetware, netnews, HotJava) in z rabo predpon (recimo hipertekst, kiberprostor) ter znaka za elektronsko pošto in piko, ki sta izpisana kot @ (uporabljen tudi namesto a) in angl.dot,
— povečana raba simbolov, ki se običajno zelo redko uporabljajo (recimo #),
— kombiniranje in celo pretiravanje z ločili (recimo !!!!!!) in vpeljava znakov iz programskega jezika (recimo oklepajev o , ki se ju pri HTML uporablja v dvojicah),
— igriva ponavljanja in grafološke inovacije,
— nelinearna arhitektura besedilnih enot, ki so pogosto zelo eklektične in zgoščeno oblikovane v enostavnem jeziku; odstavki so kratki, pogosto vsebujejo le en stavek,
— skrajno slogovna heterogenost; na spletnih staneh, pri katerih sodeluje več avtorjev, soobstoj različnih slogovnih in zvrstnih oblik,
— jezikovna inovativnost; interaktivna narava medomrežja spodbuja uporabnice, da iz receptivnega pola preidejo v vlogo avtoric.
Nove oblike digitalne besedilnosti nastajajo tudi v okviru mobilne telefonije, še posebno v obliki sms (angl. short message service), kjer je jezikovna inovativnost spodbujena tudi z omejenim prostorom znakov (približno 160), z majhno tipkovnico in z majhnim nekajvrstičnim zaslonom. Rezultat teh omejitev so, recimo, kar besede — rebusi, sestavljeni iz malih in velikih črk ter iz številk.
Internetska besedilnost, izražena v za ta interaktivni medij značilni obliki (angl. netspeak), nikakor ni homogen lingvistični medij, temveč kar se da kompleksna entiteta v sociolingvističnem pogledu. Prav tako ni nekaj stabilnega, že doseženega v dovršeni in za zmerom prepoznavni obliki, ampak je kar se da fluidno področje; podobno kot se nenehno spreminjajo hardverske in programske komponente medomrežja, smo priče tudi naglim spremembam na sociolingvističnem področju. Vsekakor pa je relevantno tudi novo, izrazito vizualno izkustvo pisave, kajti že raba nekaterih naprav (recimo žepnih računalnikov, dlančnikov) spodbuja uporabnice k novemu, intimnenu občutku črke, ki se jo spričo zahtevnosti in počasnosti tipkanja na teh napravah, kot povsem
212
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKli
posamično entiteto prikliče na zaslon (podobno pri sms-u); in takšno črko se potem spravi v odnos z drugimi črkami in številkami, kar pomeni, da uporabnica dobi občutek kot, da »gradi« besede iz črk zidakov. Iznenada stopijo v ospredje vizualne lastnosti črk, števil in ločil, podobno kot pri (nekdaj) vizualni poeziji ali pa v (sedanjosti) pri ASCII umetnosti, kar spodbuja igrivo ustvarjalnost tudi na tipografskem področju.
Prav tako pa danes že opažamo vplive intemetske besedilnosti na vsakdanjo govorico in pisanje v tiskanih medijih; srečujemo se že z zvrstjo romanov v obliki elektronske pošte, vrsta intemetskih neologiznov stopa v vsakdanjo pisavo, @ iz elektronske pošte celo v naslovih knjig zamenjuje črko a, podobno »dot.com« (recimo v Trampolinu / Roman.com kot prvem slovenskem intemetskem romanu). Tudi v zvezi s prihodnostjo človeštva in vlogo komunikacijskih tehnologij v njej so vse možnosti še odprte; morda bo večina posameznic in posameznikov že čez desetletje (v razvitem svetu že prej) več kot v neposrednem pogovom iz oči v oči komunicirala v računalniško posredovani obliki, tako da bo »netspeak« prešel iz eksotične posebnosti v dominantno jezikovno obliko.
Intemetska tekstnost postaja danes vedno bolj multimedialna, kar pomeni, da ob tekstnih enotah s semantičnimi funkcijami soobstajajo besedilne enote z močnimi vizualnimi ter tudi zvočnimi in kinetičnimi (animacijskimi) učinki, ki so na zaslonu aranžirani glede na prostorsko sintakso. Ta posebnost še posebno izrazito spremlja spletne literarne objekte kot nov medij digitalne tekstnosti, ki ga skušajmo v nadaljevanju tega eseja natančneje predstaviti in premisliti. Prav skozi analizo tovrstne intemetske tekstnosti z literamimi funkcijami bomo skušali odgovoriti tudi na vprašanja o usodi verbalnega v času on-line globalnih komunikacij.
V svojem odmevnem delu Jezik novih medijev (2001) Lev Manovich ugotavlja, da postajajo danes mediji, ki temeljijo na tiskani besedi, manj pomembni od tistih, ki so povezani s kinematično logiko, kajti v sedanjosti prevladuje usmeritev k predstavljanju informacij v »na času temelječih avdiovizualnih sekvencah gibljivih podob« (Manovich, 2001: 78) in ne v tekstni obliki. S to nedvomno posplošeno trditvijo je Manovich prezrl, da v okvim intemetske, z literamimi ambicijami kodirane besedilnosti že nastaja nov medij spletnih literarnih objektov, ki skušajo premostiti v sedanjosti dejansko opazen spor med logiko informacije v tiskani obliki in med tisto, ki je členjena kot objekt v gibanju, kar pomeni, da se skuša tudi medij verbalnega »spraviti« z novomedijsko logiko posebnih učinkov. Na podlagi sodobnejše programske opreme (od Java scripta in Schockwava do danes modnega Flasha in VRML-ja) se namreč oblikujejo besedila s poudarjenimi vizualnimi in kinetičnimi lastnostmi, ki ustvarjalno izrabljajo postopke oblikovanja spletnih strani in multimedijske posebne učinke.
Spletni literarni objekti so nov medij, bistveno vezan na uporabo programske opreme (njegovi objekti imajo naravo programiranih, matematično opisanih entitet), ki se umešča na presečišče novih medijev, na besedilih temelječih elektonskih inštalacij, intemetske besedilnosti in avantgardističnih literarnih iskanj (še posebno tistih, vplivanih s konkretno in vizualno poezijo) ter je postavljen na svetovno medomrežje. Vanj sodijo elektronska kinetična in animirana poezija, interaktivna poezija, pesniški generatorji in različne novomedijske »besedilne pokrajine«, v katere je ob medijih slike in zvoke integrirana tudi pesniška beseda, ali pa gre za strukture, v katerih se skuša liričnost organizirati preko multimedijsko aranžiranih atmosfer. Tisto, kar je v tem novem mediju najbolj izzivalno, so vprašanja, povezana z novomedijsko oblikovano besedo kot programiranim objektom s poudarjenimi vizualnimi in tudi animiranimi lastnostmi.
V spletni računalniški igri Trigger Happy se uporabnice srečujejo s kar se da nenavadno situacijo, ki je izzivalna in provokativna za ustaljene oblike kultume komunikacije zahodnega sveta. V tej igri, temelječi na formatu klasične, t. i. shoot-em-up računalniške igre Space Invaders, niso objekt streljanja sovražni prišleki iz vesolja ali dmgi oboroženi nasprotniki, ampak je v vlogo gibljive tarče postavljeno besedilo, in sicer ne kakšno poljubno, priložnostno, temveč odlomek iz eseja Michela Foucaulta Kaj je avtor, v katerem je Foucault daljnosežno dekonstmiral institucijo avtorja v modemem smislu. Za napredek v tej igri, ki uspelega igralca privede v spletno okolje znanega brskalnika, je torej potrebno razbijati besedilo in uničevati besede, kar literate nedvomno navda z
213
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
velikim nelagodjem. In Trigger Happy nikakor ni edina računalniška igra, v kateri se kot »duhovno ozadje« in hkrati objekt uporablja besedilo znanega avtorja. V zvrsti spletnih računalniških iger ima pomembno mesto tudi projekt Natalije Bookchin The Intruder, ki temelji na motivu istoimenskega besedila Jorgeja Louisa Borgesa, vendar pa tudi pri tej igri, ki sicer subtilno intendira vprašanje spolov in agresivnosti danes, uporabnica te igre posega v besedilo, lovi besede in jih zaustavlja. Na zaslonu se odvija (gibljivo) Borgesovo besedilo, čez zaslon pa »dežujejo« posamezne besede, ki potem, ko jim uporabnica igralka uspešno podstavi »lonec«, sprožijo zvočni del tega objekta — glasno branje posameznih sintagem besedila.
Vprašanje, ki se tu postavlja, je, kakšna je narava besede, ki vstopa v danes tako profano in hkrati trendovsko okolje, kot je tisto računalniških iger,' se pravi »Novega HoUywooda«, kajti računalniške igre postajajo danes v razvitem svetu ena vodilnih industrij zabave.^ Kakšna je beseda, na katero se strelja ali se jo prestreza, prav tako pa se jo lahko uporablja tudi kot material, recimo kar kot surovino za oblikovanje digitalnih tekstovnih objektov, ki so podlaga nove, intemetskemu mediju primerne digitalne literature? To vprašanje si zastavljamo v besedilu, v katerem nas zanima prav zveza današnje trendovsko modelirane čutnosti in oblikovanja nove intemetske literature, ki se skuša kar se da približati naravi spletnega in digitalnega medija in hkrati opustiti norme narativnosti, kot jo poznamo.
Programirana beseda — podoba — virtualno telo
v vlogo gibljive tarče je lahko postavljena beseda, ki je objekt, kar pomeni, da je samostojna entiteta s kar se da veliko zaznavnimi lastnostmi. Njeno definiranje se ne izčrpa samo v njenih semantičnih, označevalnih kvalitetah, tudi ni stavek — sintagma — sporočilo njej neposredno nadrejena sintaktična enota, ampak je entiteta z vizualnimi, taktilnimi, energetskimi in gibljivimi kvalitetami, kar pomeni, da je samostojen in kompleksen označevalec. Prav takšna beseda — objekt je lahko surovina/material za nove oblike konstruiranja besedilnih pokrajin, prav tako pa tudi za različne manipulacije v okviru računalniških iger. Besedo — objekt se lahko nadzoruje, spreminja (digitalni morf) in celo spreminja njeno spreminjanje ob upoštevanju načela povratne zveze (feed backa). Lahko se jo vključi v gibanje in celo meri intervale njenega prihajanja in odhajanja. Aplikacija besede — objekta, se pravi besede z virtualnim telesom, v računalniških igrah' torej ne pomeni njenega ponižanja in razvrednotenja, nasprotno, beseda kot gibljiva tarča nam odkriva novo naravo digitalne besede, ki je odHčen material za oblikovanje trendovske digitalne, tudi literarno kodirane tekstovnosti.
Digitalno besedo — telo ne srečujemo le v danes že tradicionalni hipertekstni fikciji (začetnik te usmeritve je Michael Joyce z delom Afternoon, a story, 1990), ampak prihaja do polne veljave zlasti v novi generaciji spletnih literarnih objektov, oblikovanih s sodobnimi programi, ki so praviloma kinetični, kar pomeni, da postane gibanje s svojimi vektorji, pospeševanji in intervali ena njihovih pomembnejših lastnosti. Primer za takšno usmeritev so na primer digitalne pesmi Johna Cayleyja, polne subtilnih intervalov med besedilom, ki teče, in stihi, ki krožijo v ozadju vidnega/berljivega polja, in tudi pesmi drugih pomembnejših avtorjev, ki sodijo na področje digitalne kinetične poezije, recimo Briana Kima Stefansa. Z besedami — objekti pa se srečujemo tudi v kompleksnejših digitalnih tekstnih pokrajinah, kot sta Fidget (delo Goldsmitha in Paulsena) ter
' Beseda, in sicer v svoji Iconfrontaciji z medijem podobe, je tudi osnovno orožje uporabnice uspešne komercialne računalniške igre The Typing of the Dead, v kateri je preživetvena strategija odvisna od hitrosti tipkanja besed, s katerimi se uničuje sovražne zombije. Vse je podrejeno aUernativi »Type or die«.
^ V ZDA so leta 2000 računalniške igre po prihodkih že prehitele filmski Hollywood in so takoj za pop glasbo na drugem mestu na področju zabavne industrije.
' Pri Intmderju in Happy Trigger gre dejansko za izpeljanki komercialnih računalniških iger (angl. patches) kot zvrsti, ki je primerna za spletno umetnost, kajti v shemo komercialne popularne igre lahko njeni avtorji parazitsko vnašajo drugačno ideologijo, spreminjajo spol junakov ter aranžirajo drugačne scenarije in ikonografijo.
214
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Grammatron (oblikoval ga je Mark Amerika), in pri projektu The Jabberwocky Engine kot evolucijskim okoljem kompleksnega združevanja črk v besede — spojine.
Termin beseda — spojina zveni nenavadno, toda prav s projektom Jabber se vzpostavlja analogija med oblikovanjem besed in kemičnih spojin; kar so atomi za slednje, so črke kot nedeljive temeljne enote za besede, zato nas to delo usmerja v svet svojevrstne leksikalne geneze. Srečujemo se z abecednim »proto oblakom«, v katerem Jabber generira besede s kombinacijo črk glede na leksikalna pravila in z aplikacijo teorije verjetnosti. Ko se v prajuhi črk zaletita dve črki, je njuna povezava odvisna od verjetnostnega računa. »Če trčita dve črki, se pojavi naključno število med O in 1, če je število manjše ali enako pogojni verjetnosti za zvezo dveh črk, se črki povežeta.« (Hennessy, 2000.) Pri tem je pomembno, da je za povezovanje črk in delov besed semantično merilo nebistveno; gre le za to, da se deU besed povezujejo v obliki, ki je skladna z angleškim besedotvorjem. Pomembno je le, da takšne besede lahko izgovorimo in da zvenijo podobno znanim besedam, pa čeprav je njihov pomen nedoločljiv, podobno kot pri pesmi Ursonate Kurta Schwittersa
Relevantno okolje za izkušanje digitalnih besed — virtualnih teles je tudi projekt Magnetne poezije, v katerem lahko bralka — uporabnica z miško pobira besede in jih sama sestavlja v stihe in kitice. To interaktivno okolje omogoča subtilen občutek dotikanja besede; slednje se ne zapiše, temveč se jo prenese, vnese, postavi. Veliko bolj kot med pisanjem pesmi na papirju se jo na zaslonu občuti v njeni virtualni telesnosti in samostojnosti. Med pisanjem na papir (bodisi s svinčnikom bodisi s pisalnim strojem) se besede zapisujejo spontano (besede pridejo, se zapišejo, nad njimi stalno stoji zamisel celote), medtem ko v trenutku, ko jo premikaš ali drugače manipuliraš preko vmesnika (računalniške miške), občutiš njeno, metaforično rečeno, težo, avtonomnost in vrsto njenih drugih kvalitet. Beseda je v takšni pesmi sintaktična legokocka ali opeka; pri njenem vključevanju v pesemske enote se upošteva tako jezikovno sintakso kot sintakso prostorskih odnosov.
Beseda — podoba — telo v okviru spletnih literarnih objektov je nedvomno tudi programirana entiteta, kar pomeni, da je zanjo bistven kodiran zapis. Prav tako pa, postavljena v računalniško okno, tudi sama nastopa v vlogi vmesnika ali kar inštrumenta, kar pomeni, da klikanje nanjo lahko aktivira računalniški program, ali pa, če gre za besedo v vlogi »hiperlinka«, odpre povezavo k drugim enotam besedila. Predvsem besede na uvodnih straneh spletnih literarnih objektov, ki imajo pogosto značaj portalov, so zato praviloma prehodne; bralka uporabnica klika nanje in skuša vanje celo vstopiti.
Tekoče menjavanje pristopov
Novo, digitalnemu mediju primerno občutenje besede omogoča tudi pesem Cubo, sicer projekt brazilskih avtorjev Alckmarja Luiza Dos Santosa in Gilberta Prada, ki, preizkušana v okviru uporabniških opcij, ki jih ponuja program Cortona, omogoča sprejemnici, da se srečuje s kot kocka strukturiranim tekstovnim okoljem. Gre za pesem, ki napolnjuje vse stranice kocke in kot trirazsežnostni objekt vabi bralko uporabnico, da tekstovno kocko ne le obrača, jo pošilja v ozadje ali si jo približa, temveč se prepusti potopitvenim učinkom in učinkom daljinske prisotnosti pogleda: njeno aktivno oko zavzame virtualno mesto v središču kocke in zdaj bere besedilo nad sabo, drugič ob sebi, tretjič pod sabo in četrtič na stranici zadaj. Med vrtenjem tekstovne kocke v različnih smereh in preko drugih oblik njene manipulacije si mojstri subtilni virtualni čut za svojo daljinsko prisotnost v tekstovni pokrajini, postavljeni v globini zaslona. Tu pa se odpira ne le za prakso, ampak tudi za teorijo digitalne besedilnosti pomemben vidik mobilne in kar se da kompleksne recepcije, ki temelji na kombiniranju in dopolnjevanju med seboj razUčnih pristopov k digitalnim literarnim objektom. Priče smo tekočemu menjavanju pristopov, kajti pri srečevanju s takšnimi tekstnimi objekti uporabnica ne zavzame samo stališča tradicionalne bralke, ampak že v naslednjem intervalu dogajanja besedila kot procesa preide v naravnanost, značilno za računalniško igro (bere in krmari po besedilnem prostoru s pomočjo računalniške miške), kmalu po tem pa zavzame stališče gledalke digitalnih podob. Digitalni literarni objekti namreč zahtevajo
215
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
od bralke uporabnice kar se da intenzivno in sofisticirano aktivnost, temelječo na tekočem preklapljanju med različnimi modusi percepcije, in sicer
1) linearnim branjem kot sukcesivnim dekodiranjem pomenov besed,
2) skokovitim branjem, polnim skokov zdaj k začetku in drugič h koncu besedila in nazaj ter primerjav in dopolnjevanj,
3) gledanjem besed kot vizualnih 3-d objektov,
4) sledenjem gibanju tekstovnih enot (upoštevanje njihovih intervalov in anticipiranje tekstovnih sintagem — podob, ki so v danem trenutku še zunaj vidnega polja),
5) igrivim dotikanjem (in v posameznih primerih tudi premikanjem) 3-d tekstovnih objektov preko vmesnikov, kar pomeni, metaforično rečeno, »branje z miško«,
6) estetskim pristopom do pesemskega digitalnega objekta, ki stimulira čute,
7) dekodiranjem tekstnega objekta kot programirane entitete, kar pomeni poskus branja njegovega programskega jezika ali vsaj osnov njegove sintakse,
8) dekodiranjem koncepta, kajti tovrstna kreativnost nedvomno sodi na področje izrazito konceptualne literarne besedilnosti,
9) poslušanjem zvočnih sestavin v primerih, kadar objekt vključuje tudi zvočno spremljavo.
Pri tem je pomembno, da uporabnici e-literature takšno menjavanje stališč ne povzroča (večjih) težav, to počne tekoče, preklapljanje med stališči sodi v njeno vsakdanjost, opredeljeno s soobstojem ontološko modalno različnih realnosti. Zdaj živi v svetu, opisanem z evklidsko geometrijo in newtonsko fiziko, že naslednji trenutek pa mora, ne da bi ji to povzročalo večje težave, preklopiti v modus pokrajine, v kateri ne veljajo metrske kvalitete (razdalje), temveč topološke zakonitosti, kar pomeni, da so pomembne le kiberprostorske povezave. Zdaj deluje tukaj, premika fizične predmete z merljivo težo, že malo kasneje pa je, identificirana s kurzorjem, daljinsko prisotna v globini zaslona. Zamenjavanje interesov, preusmeritev pozornosti od praktičnih ciljev k ciljem subtilne estetske kontemplacije, vklop v modus igre in izklop iz modusa »premikanje fizičnih predmetov« so ravnanja, ki si pogosto naglo sledijo in pri uporabnici ne povzročajo zastojev v njenem psihičnem življenju.
V znamenju digitalnega morfa in animacije
Digitalna beseda — podoba — virtualno telo je tudi objekt digitalnega morfa. Tisto, kar se je že pred leti zgodilo z digitalno podobo kot »surovino« za trirazsežnostna računalniško-grafična preoblikovanja in manipulacije (vsakodnevno se srečujemo z njimi pri gledanju glasbenih videov MTV-ja), doživlja zdaj tudi digitalna beseda in celo njene posamezne črke. Digitalni morf črk je podlaga animiranega anagrama VILEVILIVE, ki gaje oblikoval Jim Johnson, za njegovo skeletno obliko pa je značilno, da se procesno razvija kot preoblikovanje angl. besed vile, evil in live. To minimalistično delo demonstrira tudi postopek, ki je značilnost že opaznega dela spletnih literarnih objektov (Komninosa Zervosa, Briana Kima Stefansa, Mezove). Digitalno preoblikovanje (ali osamosvojitev) posamezne črke ali zloga v besedi vnese dinamiko v entiteto besede, postavljene v globino zaslona. Beseda se prepolovi, razpade na zloge, ki pomenijo nekaj drugega od »matične besede«. Narativni učinki se zdaj dosegajo prav s kontrastiranjem pomenov entitet, ki so nastale na podlagi učinkovanja digitalnega morfa, prav tako pa tudi z asociativnim branjem nizov besed, ki se sekvenčno vsipajo na zaslon in za katere sta bistveni prostorska in časovna sintaksa, kar implicira vključevanje lastnosti, kot so zgoraj — spodaj, središče — rob, prej — pozneje itn. Besede — podobe — virtualna telesa v digitalnih tekstovnih pokrajinah so predvsem samostalniki (včasih tudi glagoli), kajti pridevniki so pravzaprav nepotrebni; praviloma jih nadomeščajo poudarjeni vizualni učinki, ki opredeljujejo njihovo barvo, tisk, obliko, zvočnost
216
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI;
in gibanje. Vsekakor smo priče nastanku multimedijsko aranžirane besede, ki opušča jezikovno sintakso in izrablja učinke novomedijskih naprav.
V tem besedilu obravnavamo samo vizualno manipuliranje grafične podobe besede v digitalnih literarnih objektih, toda digitalni morf je lahko na delu tudi pri zvočni razsežnosti besedila, kar demonstrira projekt Marka Amerike Phon: e: me, v katerem je poudarek na »zvočnem pisanju«, medtem ko je slikovni razsežnosti besedila namenjena le obrobna pozornost. Poslušanje tega e-besedila, v katerem se prepletajo fikcijske vsebine z nefikcijskimi (odlomki strokovnih besedil), nam pokaže, da je zvočna sintaksa tukaj tudi v službi izrazito prostorskih artikulacij (umeščanja, premeščanja) zvočnih entitet. Besede slišimo kot zvočna telesa v dinamičnem prostoru, ki ga same v živo soustvarjajo.
Digitalni literarni objekti so medij, ki je nastal s stapljanjem in interakcijami avantgardističnih literarnih poetik, prakse vizualne in konkretne poezije, novomedijskih tehnologij, spletne umetnosti in (elektronske) umetnosti inštalacij. In hkrati so več kot vsota teh vplivov, kajti so medij s svojo, zanj specifično, organiziranostjo in lastnostmi, ki so mogoče prav spričo sprememb, povzročenih s sodobnimi tehnologijami; nikakor ne gre zgolj za nadaljevanje intencij vizualne in konkretne poezije z drugimi sredstvi. To je medij, ki je prilagojen senzitivnosti klikanja in povezovanja, logiki računalniških iger in postopkom celostne potopitve. Gre za medij, ki zahteva uporabničin virtualni čut za daljinsko prisotnost v globini zaslona in za pogled iz oddaljene točke zadaj (deteritorializirano gledanje). In avtentična uporabnica tovrstne e-tekstovnosti je današnja trendovska posameznica, ki za svojo intelektualno stimulacijo potrebuje manj literariziranih zgodb (z zapleti in razpleti) in veliko več (računalniških in video) iger s svojevrstno dinamiko in z možnostmi za svojo aktivno participacijo v njihovih svetovih. Ob igranju (računalniških in video) iger se je navadila tudi upoštevanja njihove fiktivne narave, kar pomeni, da si je pridobila smisel za resničnost v modusih kot-da, še-ne in nerealno. Pri svoji komunikaciji uporablja nov jezik poenostavljene sintakse (in pogosto, recimo pri sms sporočilih, tudi jezik, temelječ na uporabi besed z izpuščenimi samoglasniki in uresničen s številnimi okrajšavami) v kombinaciji s slikovnimi in zvočnimi elementi; multimedijsko in hipertekstno aranžirano sporočilo (recimo kot e-pošta s fotografijo in povezavo h kakšnemu spletnemu dokumentu ali k vključeni spletni kameri) je tisto, kar šteje. Kibernetski cogito »Povezujem se, torej sem«'' pridobiva na splošni veljavnosti pri posameznicah, dejavnih v on-hne svetu; resničnost sama postaja hipertekstna, stvari se dokazuje na podlagi hipertekstnih povezav in e-literatura je medij, ki živi iz posebnosti tega sveta.
Besedilo kot odprt proces
Klikovna in hipertekstna senzitivnost, razvita pri delu z vmesniki (tipkovnicami, miškami, igralnimi palicami, konzolami), spodbuja tudi aktivnosti roke v on-line komunikaciji. Trendovska novomedijska kultura je tudi izrazito taktilna, taktilnost pa je razsežnost, ki spremlja tudi recepcijo digitalnih hterarnih objektov. Priče smo situacijam, ki so podobne tistim pri računalniških igrah. Računalniška igra je namreč medij, ki zahteva polno angažiranost vseh čutov, telo je vključeno v igrin potek tudi preko kar se da dejavne roke, ki mora biti za uspešno delo z zahtevnimi vmesniki (igralna palica, konzola) primerno izurjena. V svoji knjigi o branju slik in gledanju besedil Claude Gandelman opozarja na aktivno, celo taktilno vlogo očesa in na različne (zgodovinske) poglede na razmerje med gledanjem in dotikanjem. Pri tem avtor poseže tudi k figurativni interpretaciji tega razmerja v emblematiki 16. stoletja in opozori na renesančni emblem Juliusa Wilhelma Zincgrefa Emblematicum Ethico — Politorum, ki prikazuje oko, položeno v odprto roko, ki, tako je videti, opazuje svet z dlani. Priče smo svojevrstni deteritorializaciji očesa v obliki njegovega vgnezdenja v dlani, kar simbolizira dejavno in arbitrarno vlogo roke pri izdelovanju stvari, o čemer je Gandelman zapisal: »Na emblemu je oko samo pilot, ki vodi roko pri njenih nalogah; pri
Skoval ga je pisatelj e-literature Mark Amerika.
217 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
egipčanskem liieroglifu pa, nasprotno, oko — sonce obvladuje roko na absoluten način, podobno kot je faraon vladal Egiptu.« (Gandelman, 1991: 3, 4.)
Ta primer smo navedli kot značilno opozorilo na zgodovinsko napetost med vidom in dotikom, ki je v okulocentrični paradigmi zahodnega sveta privedla do favoriziranja vloge vida in institucije pogleda. V njej je pravi gospodar tisti, ki je gospodar pogleda (in njegove ideološke interpretacije). To je tradicija, ki v sedanjosti kulminira v mehanizmih videonadzorovanja, pri t. i. videovojnah s pametnimi bombami in pri rabi satelitskih, orbitalnih pogledov (recimo skozi kamere — očesa vremenarskih satelitov). Pri računalniških igrah, ki so nedvomno tudi odlična zvrst vizualne kulture, ki proizvaja trendovsko ikonografijo (z vplivi na modo, življenjske sloge, film), pa smo vendarle priče svojevrstni afirmaciji roke, še posebno preko njene funkcije dotikanja, prijemanja in pritiskanja na vmesnike. Videti je, da je prej omenjeni emblem iz Gandelmanove knjige simptomatičen za to novo situacijo; igralkine aktivnosti so uspešne takrat, kadar je oko, metaforično rečeno, v njeni dlani in jo kar se da spretno usmerja. Oko mora sodelovati z roko, z njo je z »roko v roki«, oba organa le s popolno usklajenostjo dosežeta optimalni učinek pri računalniški igri, ki je nedvomno tudi izrazito taktilno področje.
Sodelovanje očesa in roke pomeni kompleksno dejavnost, ki opazovalko spreminja v uporabnico, za katero je bistveno, da ima možnost aktivnega poseganja v okolje. To velja tudi za bralko digitalnih, predvsem spletnih literarnih objektov, ki je dejansko uporabnica z bistveno večjimi kompetencami od tistih, ki so značilne za bralko. O uporabnici pa lahko še posebej upravičeno govorimo v primeru opusa slovenskega avtorja elektronske poezije Jaka Železnikarja, katerega poetika temelji na vključevanju bralke v proces nastajanja digitalne poezije. Ta usmeritev je značilna že za njegovo zgodnje delo Interaktivalije (1997), kjer se srečujemo s sonapisanimi besedili kot besedili, ki jih »pišeta« skupaj avtor in bralka; prvi seveda v vlogi programerja kot oblikovalca sistema za interaktivno pisanje. Se posebno pa so bralki v vlogi soavtorice uporabnice prostorov e-pisanja namenjeni Železnikaijevi e-projekti tipkanja, od Type! preko Typescape! do Typescape.2, za katere je značilna filozofija, ki je blizu prav posebnemu pogledu na prihodnost umetnosti in literature. Mislimo na jutrišnji (trendovski) uporabnici namenjeno umetnost, o kateri je glasbenik Brian Eno v svojem intervjuju s Kevinom Kellyjem za revijo Wired (maja 1995), naslovljenim z Gossip is Philosophy, dejal: »Tisto, kar se bo ljudem vedno bolj prodajalo v prihodnosti, niso glasbena dela, temveč sistemi, s pomočjo katerih bodo ljudje lahko sami zase udomačili izkušnje poslušanja.« (Kelly, 1995.) Enovo stališče se, razumljivo, nanaša na jutrišnjo glasbo, toda vsekakor ima daljnosežne posledice tudi za druge umetnosti in njihovo preusmeritev k odprtim sistemom, ki jih bodo glede na svoje preference dokončno oblikovale uporabnice.
Typescape.2 deluje kot sistem za uporabničino oblikovanje tekstnega okolja v sodelovanju z avtorjem sistema, s programerjem, ki uporabnici omogoča analitičen, atomski, bitni občutek črke — telesa kot enote e-tekstovnosti. Uporabnica ob udarcu na tipkovnico namreč ne proizvede le črke, ki bo stopila v sintagme njenega (ornamentaličnega) programsko preurejanega besedila, ampak to črko tudi sliši, ker je izgovorjena in hkrati tudi vizualizirana v povečani trirazsežnostni obliki. Je črka — telo, animirana v kroženje okrog svoje osi v različnih smereh in poslana v animirani »ples« črk pred pisanim besedilom ali za njim. Avtor programer omogoča uporabnici spreminjanje lastnosti črk, njihovih barv in zvočne spremljave (namesto izgovorjene črke lahko izbere nostalgični zvok mehanskega pisalnega stroja), prav tako pa ji ponuja tudi možnost, da napisano pošlje po elektronski pošti, kar pomeni, da se napisano takoj vključi v kiberprostorsko komuniciranje. Typescape.2 proizvaja dve tekstovni pokrajini; prva je iz napisanega v linearnih sintagmah, druga pa iz animiranih črk — teles, namenjenih nelinearnemu dekodhanju.
Bralka v vlogi uporabnice, ki tipka v Typescape.2, in literarno (umetniško) delo kot proces oz. odprta struktura nas usmerjata k usodnim premestitvam na področju zaznave in umetnosti danes. Po postmodemi destabilizaciji subjekta (njegova dekonstrukcija v fraktalni subjekt ali v večkratni jaz znotraj računalniške kulture) smo danes sodobniki destabilizacije objekta, še posebno tistega v izgotovljeni snovni obliki in prehoda k odprtim, nestabilnim strukturam. Predmete z ostrimi robovi
218
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI;
zamenjujejo procesi, namesto na artefaktu je poudarek na storitvi in namesto užitka ob zaključenem, povsem dokončanem delu se srečujemo z izkušnjo, kar je, ko gre za vprašanje umetniškega dela danes, spletni umetnik Marc Napier izrazil z besedami: »Umetnost postaja bolj izkušnja kot fizični objekt.« (Baumgaertel, 2001.)
In nove, provokativne, za trendovsko senzitivnost celo testne oblike izkušenj a nam danes omogočajo tudi spletni literarni objekti kot nov medij s svojo specifiko, ki ga ni mogoče razumeti le kot nadaljevanje vizualne in konkretne poezije z drugačnimi sredstvi, ampak na podlagi analize trendovskega sveta novih medijev in novih oblik zaznavanja, ki izhajajo iz kulture vmesnikov. Pri tem je nedvomno problem literarnost digitalnih literarnih objektov; tradicionalne naprave literarne vede, poetike in kritike, razvite tudi ob delih literarne avantgarde in neoavantgarde 20. stoletja, so pogosto manj uspešne pri opisovanju in razlaganju pojavov e-literature od pojmov in teoretskih naprav novomedijske estetike in teorije. Tudi aplikacija strukturalistične in poststrukturalistične literarne teorije (predvsem Roland Barthes je pogosto navajani avtor med teoretiki hipertekstne fikcije) je na tem področju skrajno vprašljiva, kajti avtorji, kot so Foucault, Barthes, Kristeva in Riffaterre, se v svojih analizah niso srečevali z e-tekstovnostjo in spletnimi literarnimi objekti. Pisec tega besedila je zato v svoji razpravi Beseda v gibanju (Strehovec, 2001) pri osvetljevanju problemov, ki jih (literarni) teoriji postavljajo spletni literarni objekti, vpeljal koncepte, razvite v kontekstu novomedijske estetike, in sicer tehno-napetost in tehno-presenečenje, deteritorializirano gledanje in besedilo kot virtualno resničnost. Ob večji kompetenci bralke uporabnice digitalne literarno kodirane besedilnosti pa se srečujemo še z vrsto drugih problemov, ki zadevajo samo genezo e-tekstovnosti, pri kateri sodeluje tudi računalnik kot pametni stroj s svojimi programi. Digitalna besedila namreč nastajajo, in to je bistveno, s pomočjo strojno generirane kode, zato njihovi avtorji pogosto celo v naslovih svojih del poudarjajo njihovo strojno naravo (z rabo angl. izrazov engine in machine).
Že bežen, laičen pogled na naravo računalniških programov nam pokaže, da v dogajanju e-tekstnosti ne nastopa samo digitalna literatura, ki pride na zaslon, ampak imamo opraviti tudi z besedili ukazov, s strojno nadzorovano sintakso, z besedili kode, katere podlaga so tekoči označevalci iz ničel in enic. Jezik algoritemskih matric, ki 'stojijo za' zaslonom in njegovimi besedili, že dolgo vznemirja spletne umetnike, recimo dvojico Jodi, ki sta pojasnila svoje odkritje dinamičnega besedila z besedami:
Iz svojih prvih napak pri delu na spletu sva se naučila, da je napaka lahko nekaj najbolj zanimivega. Če pozabiš majhen znak html kode, recimo oklepaj '>', potem se tekstovna površina pomeša s kodo in postane tekoča, preplavi zaslon. Ta oblika dinamičnega, taktilnega besedila je različna od natisnjenega besedila. Ne moreva sprejeti, da oblikovanje, značilno za tisk, definira tudi izpis na računalniškem zaslonu (Baumgaertel, 2000).
Tudi na področju digitalne poezije se že srečujemo z deli, pri katerih se prepleta jezik programske kode z rabo neračunalniških jezikov. V delih Mary Ann Breeze so osrednji material njenega pesnjenja računalniški ukazi in protokolske kode, ASCII znaki, ločila, oklepaji in matematični simboli (oblikovala je celo samosvoj jezik mezangelle), kar nedvomno usmerja k avtoričinemu subtilnemu pristopu k vprašanju digitalnega medija. Mislimo na programski jezik, ki ima nedvomno tudi odlične performativne lastnosti. To je medij enic in ničel, črk, števil in ločil, ki tvorijo računalniško kodno pisavo, zato ni naključje, da je Florian Cramer ob današnjih razpravah o posebnosti digitalne in intemetske poezije izoblikoval naslednje daljnosežno stališče:
Na igrivih pesniških oblikah, ki so jih računalniški programerji razviti povsem neodvisno od literarnih ti-adicij, se poleg tega pokaže, kako zelo problematično je iz Interneta in računalniške kulture destilirati specifično literarno področje in ga ločiti od ne-literature. Tako imenovane programske arhitekture, ki jih vključuje internet, niso same nič drugega kot tekst; tekst, ki je napisan v računalniških jezikih in kije posredovan, preoblikovan in izvajan kot digitalna koda
219
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   CLANKIi
pisave. Internet je pisna tvorba iz kompleksno stkanih kod pogonskih sistemov, pomožnih programov, programskih jezikov in mrežnih protokolov, med katerima sta hipertekst in svetovni splet samo zunanji in povsem arbitrarni obliki reprezentacije. Pisateljske avantgarde na intenetu so zato njihovi programerji (Cramer, 2001: 112, 113).
Čeprav je Crameijeva intervencija v sedanje razprave o digitalnih literaturah sicer umestna in atraktivna, češ — internet je eminenten medij pisave in s tem tudi literature, pa se izzivi intemetske besedilnosti z literarnimi funkcijami nikakor ne izčrpajo z opozorilom na jezik kode in na njegove vplive. Beseda (ali črka, znak) v računalniškem oknu je nekaj dmgega od tiskane besede, je beseda — podoba — telo v gibanju in kot taka izziva dmgačno bralčevo nastrojenost. V primeru, ko se srečujemo s kinetičnimi besedili, imamo opraviti z besedo v gibanju, se pravi z enoto »filma iz besed«, ki ga lažje pojasnimo s pojmovnim aparatom medijske estetike, kot pa z literamoteoretskimi napravami. Sicer pa pomeni vpeljava kodnih zapisov, ki so izvorno namenjeni komunikaciji s strojem, v pisavo na zaslonu izdrtje tovrstne tekstovnosti iz njene primame funkcije in izvornega konteksta; ti znaki, vključeni npr. v jezik digitalne poezije, zdaj funkcionirajo kot estetizirane in desemantizirane entitete, ki privlačijo predvsem po svojih vizualnih in kompozicijskih funkcijah.
Ob digitalni besedi — virtualnem telesu, ki stopa v življenje spletnih literarnih objektov na podlagi novomedijskih sintaks, se odpira tudi vprašanje jezika in njegovega konteksta. Podobno kot pri spletni umetnosti je tudi pri e-literami tekstnosti poglavitni jezik angleščina, in to takšna, ki postaja vedno bolj macdonaldizirana in microsoftovska, se pravi, kar se da poenostavljen jezik ukazov in razločnih sintagem, poln okrajšav, ki sicer tudi spremljajo verbalno komunikacijo v okviru e-pošte in sms sporočil. Priče smo torej genezi verbalnega, ki je mutiralo v času novomedijskih komunikacij in se skuša prilagoditi zahtevam svetlobne hitrosti, digitalnega morfa in dejavnostim v on-line resničnosti. Ni naključje, da smo to besedilo začeli tudi z omembo uporabe besede v trendovski zvrsti (spletnih) računalniških iger. Pri tem je problem in nevarnost prav mtv-zacija in macdonaldizacija verbalnega, torej redukcija besede na »šminkerski označevalec«, oblikovan z novomedijskimi posebnimi učinki. In verjetno je naloga in izziv za e-literate prav dekonstmkcija takšne tekstovnosti in preusmeritev pozornosti na jezik njene kode, ki pa je pogosto temačen in lahko računalniški zaslon spremeni v malo všečno, celo nevarno okolje, kar demonstrirajo prav nekateri spletni projekti prej omenjenega umetniškega para Jodi. Za e-literate pa bo spričo trendovskih tendenc po poenostavljanju in všečnih vizualizacijah še vedno izziv tudi semantično bogastvo besede, ki bi ga bilo škoda žrtvovati novomedijskim posebnim učinkom. Tu pa jih nedvomno čaka vrsta izzivov, povezanih tudi z novimi oblikami komuniciranja, z naravo spletnega jezika oz. govorice (angl. netspeak) in tudi z novo logiko recimo kar duha miksanja, semplanja in asociiranja, ki izhaja iz postopkov didžejevske kulture, ki, to postaja vedno bolj očitno, inficira tudi logiko razmišljanja in pisanja. Didžejevi mešalni postopki in postopki ostrih rezov in semplanja vstopajo v trendovsko govorico, v kateri postajajo vedno bolj izzivalne nagle prekinitve, vzpostavljanje napetosti v označevalcih s pomočjo nenavadnih asociacij in vživljanja v algoritemske mehanizme. Videti je tudi, da logika programske opreme podzemno že vpliva tudi na vsakdanjo verbalno komuniciranje. Življenje v okoljih pametnih strojev očitno spodbuja nove interakcije med človekom in strojem, ki vplivajo tudi na današnje-jutrišnjo usodo verbalnega in tudi na osnovni besedilni dispozitiv: nizu avtor — besedilo — bralka je očitno potrebno dodati še pametni stroj kot nov člen, ki vnaša vrsto sprememb za vse tri tradiciolne soodnosnike.
Omenimo naj še, da sodijo spletni literami objekti tudi na področje sodobne performativne, procesne in izrazito konceptne umetnosti. Takšni objekti pogosto poskušajo rešiti določene miselne probleme, dileme ali kar uganke. Tesno so povezani s teorijo, zato so najbolj značilna dela v tej zvrsti pogosto pospremljena z avtorjevimi pojasnili, zapisi in teoretskimi razlagami, ki so bistvene za uspešno dekodiranje takšnih del. Kot primer naj omenimo Thomassa Swissa delo The Narrative You Anticipate You May Produce, v katerega uvodni teoretski obrazložitvi avtor poudari, da ta objekt sledi krajinski umetnosti (angl. land art) po odevanju berlinskega Reichstaga in zavesi.
220
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
razpeti čez sotesko Colorada, znanega umetnika Christa, in se kot izrazito konceptualen usmerja k naslednjim problemom: prekriti jezik, fizikalne in metaforične transformacije jezika v trenutku, ko je prekrit in skrit, razkritje jezika v novem pomenskem kontekstu, potem ko je bil (delno) zakrit. Samoumevno je, da so ti napotki bistveni za bralko, sicer bi se preveč lovila in bi lahko zgrešila jedro takšne e-literarne strukture.
To besedilo smo začeh z ugotavljanjem nekaterih splošnih značilnosti intemetske besedilnosti, ki postaja danes izziv za vrsto resnih lingvističnih raziskav, med katerimi naj opozorimo na delo Davida Crystala 7ezj7c in internet (2001), v katerem se osredotoča na »netspeak« kot »nov medij, ki povezuje govome, pisane in elektronske značilnosti« (Crystal, 2001:48). K dinamičnemu oblikovanju tovrstne besedilnosti nedvomno veliko prispevajo tako spletni umetniki kot spletni literati (tudi avtorji v tem eseju predstavljenih spletnih literarnih objektov), nikakor pa ne smemo zanemariti tudi lingvističnih posegov hekerjev in programerjev, torej tehniških ekspertov samih, ki so, ko gre za novomedijsko komuniciranje, tudi veliki kultumi inovatorji Videti je, da so prav novomedijski eksperti tisti, ki bolj od tradicionalističnih literatov, humanističnega razumništva in novinarjev vnašajo dinamiko v jezikovni razvoj današnjega in jutrišnjega komuniciranja v realnem času.
Literatura
Baumgaertel, T. (2001). Art becomes an experience rather than a physical object. Interview with Jodi. Rhizome.org http://rhizome.org/object.rhiz72550 (19. 5. 2001)
Baumgaertel, T. (2001). Art becomes an experience rather than a physical object. Interview with Marc Napier. Rhizome.org. http://rhizome.org/object.rhiz72641
Cramer, F. (2001). Sub merge <my Senses;. ASCII Art, Lyrik in Programmiersprachen. Text + Kritik, št. 152. Digitale Literaturen, Oktober 2001.
Crystal, D. (2001). Language and the Intemet. Cambridge: Cambridge University Press. Cubo. http://www.cce.ufsc.br/~nupill/hiper/cubo.wrl Fidget, http://www.stadiumweb.com/fidget/fidget.html
Gandelman, C. (1991). Reading Pictures, Viewing Texts. Bloomington & Indianapolis: Indiana University Press.
Hennessy, N. (2000). Jabber: The Jabberwocky Engine, http: //www.Ubu.com/papers/ol/hennessy02.htm]
Kelly, K. (1995). Gossip is Philosophy. Wired. 1995.http://www.wired.coni/wired/archive/3.05 /eno.html?pg=4&topic= (3. 5.1995)
Magnetna poezija, http://prominence.com/java/poetry/
Manovich, L. (2001). The Language of New Media. Cambridge, M.: The MIT Press. Phon: e: me. http./Avww.walkerart.org/hlframe.html
Strehovec, J. (1998). Tehnokultura, kultura tehna. Ljubljana: Študentska založba, zbirka Koda.
Strehovec, J. (2001).The Moving Word. Towards the Theory of Web Literary Objects. CyberText Yearbook 2000. Ur. M. Eskelinen in R. Koskimaa (Research centre for contemporary culture University of Jyväskylä).
The Intmder. http://calarts.edu/~bookchin/intmder
The Jabberwocky Engine, http://www.chbooks.com/projects/digital/jabber/
221 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
The Narrative You Anticipate You May Produce, http://jefferson.village.virginia.edu/pmc /current.issue/12.2swiss_narrative.html
Trigger Happy (1998). http://www.ucl.ac.uk/slade/sUde/th/title.html Vilevilive. http://spot.colorado.edu/--johnsoja/Vile.dcr
Janez Strehovec
UDK 81'42:004.738.5
SUMMARY
THE WORD AS A MOVING TARGET
The Internet, with its computer games, interactive installations, wap and SMS, features a new, digitally coded textuality based on digital words-images-bodies, adjusted to the digital morph and on-line sensitivity. These electronic words are also units of kinetic, animated and VRML formed poetry and enter digital literary textscapes or perform even as mobile targets in computer games (e.g. The Happy Trigger, The Intruder). The paper discusses the perception of web literary objects as a new form of creativity that has been influenced by the Visual and Concrete Poetry. However, its essence is the specificity of the digital media; therefore it is stimulated also by net art and by the art of interactive text-based installations. Web literary objects require the reader/user's maximum activity at a highly sophisticated level, based on a fluent switching between the following modes of perception: (a) linear reading as successive decoding of the words' meaning; (b) jumpy reading, full of forward glimpses and backward glances; (c) viewing words as visual 3-d objects; (d) tracking the movement of textual units (considering their intervals and anticipation of words-images which are still outside the visual field on a given moment); (e) touching, zooming and entering 3-d textual objects through interfaces; (f) »mouse reading« (clicking particular words to open a link or activate a
computer programme); (g) reading-viewing as pro- ! gramme decoding due to the programmable nature of the ¦ web poetry object (the reader/user needs to take into ^ account the software applied); (h) perception of the whole mosaic-like screen in one quick snapshot; (i) listen- 1 ing to the audio-stereo soundscape of multimedia-designed objects; (j) navigating the spatial patterns of words-objects, images and animated objects. '
In encounters with web literary objects that can exist on ' the screen only, the hybrid reader-viewer-listener forms a i new virtual sense of his or her telepresence in the i textscape, often having to take an almost impossible ; position and read or watch the textual object from its ' dark side, from a spot in the background. He or she must i also have the sensitivity to perceive individual letters, ; punctuation and voids, as web literary objects are based ( on a subtle spatial syntax of units divided into letters/at-, oms, immersed in the depth of the computer screen, | substituting the whiteness of paper in a printed book. The ' feeling for a single letter in its tension towards the white- j nessA'oid that we come across in the poetry of G. Apolh-naire, K. Schwitter, P. Celan or E. Jabes is essential for' both e-hterature authors and e-literature readers. :!
222
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Florence Gacoin Marks UDK 821.163.6.09 Kraigher L.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Izkrivljanje realističnega pripovednega vzorca v Kraigherjevi Kristi Albi
o Uvod
Nasplošno slovenski literarni zgodovinarji uvrščajo Lojza Kraigherja med naturaliste druge generacije, katerih delo je bilo sočasno novi romantiki. Druga generacija se razlikuje od prve z bolj doslednim naturalizmom ter z deli večje literarne vrednosti.' Za Janka Kosa je Kraigher najizrazitejši naturalist druge generacije, njegovo delo pa kaže elemente različnih, celo nasprotnih estetskih usmeritev.
Njegov naturalizem je doslednejši, saj mu je za podlago pozitivistično materialističen svetovni nazor, pa tudi svobodomiselno pojmovanje socialnih, moralnih in erotičnih pojavov. Vendar ta naturalizem ni čist niti enoten. Vpliv slovenske modeme in evropske nove romantike je bil tako močan, da se v Kraigherjevih spisih z naturalističnimi zasnovami prepletajo močne sestavine nove romantike. Za stvarnimi opisi biološke in socialne stvarnosti se skrivajo močne čustvene težnje, ki se včasih približujejo cankarjevskemu hrepenenju po lepoti, resnici in celo spiritualnosti. Zaradi tega nobeno njegovo delo ni moglo zrasti v dosledno, enotno, iz ene same zasnove zraslo celoto (Kos, 1992: 272).
V pričujočem članku bomo poskušali ponazoriti mehanizme nekoliko manj znanega in malo preučevanega^ Kraigherjevega dela, ki pa ga lahko povsem pripnemo na Kosovo definicijo. Skušali bomo dokazati, v kolikšni meri je slovenski romanopisec leta 1932 s KristoAlbo^ ustvaril izvirno delo v kontekstu evropskega naturalizma, čigar pozni predstavnik je vendarle bil.
Izvirnosti Kraigherjevega romana ne moremo iskati v izbrani tematiki. Čeravno je bila tematika prostitucije nova v slovenskem romanu,'* pa gre dejansko za topos evropskega realizma. Tudi
' v zvezi s tem glej Slodnjak (1975: 264-266), Kos (1992: 270-272), Fatur (1992: 117), Koren (1996: 227). Podobno je tudi mnenje Franca Zadravca (1970:128), čeravno ima Kraigherjev naturalizem za manj doslednega kot naturalizem Kvedrove.
^ Kraigherjeva Krista Alba zavzema v več ozirih obrobno mesto v slovenski književnosti. Gre za delo, ki so ga uredniki zavračah, izšlo pa je šele leta 1983, torej petdeset let po nastanku. Ne le, da je roman izšel tako pozno, prezrli so ga tudi raziskovalci. Prvo in doslej edino študijo o Kristi Albi ]e napisal Evald Koren (1978) še pred objavo romana. Tudi sicer gre za pn'0 raziskavo, ki uvršča slovenski naturalizem v kontekst evropskega naturalizma.
^ Prvi rokopis (nastal med letoma 1932 in 1933) je odbor Slovenske matice zavrnil. Avtor je besedilo nekoliko popravil, vendar ga uredniki ponovno niso uslišali. V tem besedilu je avtor skušal nespretno izbrisati nekatere odlomke. Rezultat je poenostavljeno, često nekoherentno besedilo, ki je manj zanimivo od predhodnega. Navkljub pravilu, da je potrebno raziskovati besedilo, ki ga je avtor nazadnje popravljal, bomo v članku analizirah prvi rokopis, kjer še niso očitni kompromisi, ki jih je Kraigher nerad sprejel, in sicer zato, da bi za vsako ceno imel objavljen roman.
Krista Alba je prvi slovenski roman s prostitucijo kot glavno temo. Njene omembe so sicer prisotne v realizmu (Janko Kersnik) in modemi (Ivan Cankar), Fran Govekar pa se je prostitucije bolj konkretno dotaknil v romanu Vkivi, kjer pa še
223
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
slovenski pisatelj uporablja naturalistični pristop, ki upodablja prostitucijo. Opisuje življenje v javnih hišah ter kritizira družbo s psihološkosociološkimi argumenti, ki — čeravno so povsem izvirni — niso v nasprotju z argumentacijo realistov devetnajstega stoletja.' Pri Kraigherju je sicer mogoče opaziti veliko pozornost, namenjeno otroštvu in mladostnemu odraščanju glavne osebe, kar je mogoče povezati z vplivom Freuda in psihoanalize.'' Kraigherjev roman ima tudi strukturo, ki je podobna romanom devetnajstega stoletja. Pisatelj sledi kronološkemu redu ter redno menja prizore, pavze ter povzetke. S tem daje vtis naravnega stopnjevanja besedila v razmerju z zgodbo in ustvarja »učinek realnega«, ki je bil tako drag realistom. Le obilje didaktičnih »pavz« lahko podre linearno stopnjevanje besedila. Tematsko in oblikovno je torej KristoAlbo mogoče uvrstiti v dediščino evropskega realizma.' Sestavine, ki Kristo Alto oddaljujejo od naturalizma, pa moramo iskati drugje, v posebni uporabi periteksta ter v posebni kombinaciji pripovednih sestavin.
1 Zgovorni peritekst
Peritekst (naslov in predgovor avtorja)* pomeni prvi stik bralca z besedilom, saj služi predstavitvi besedila ter usmeritvi branja. Gre za zunanjo sestavino, ki ni del pripovedi, čeravno jo opremi s konotacijami in ustvarja vzdušje. Vsako literarno obdobje ima gotovo svojo modo peritekstov. Zanimivo bi se bilo povprašati, v koUkšni meri je Kraigher podvržen realistični peritekstni estetiki.
1.1 Dvojni naslov
Naslovi evropskih realističnih romanov, ki obravnavajo prostitucijo, so zelo različni. Naslova, kot Nana (Emile Zola, Nana, 1879) ali Dekle Eliza (Edmond de Goncourt, La Fille Elise, 1877), sta sicer eponimska, vendar tudi sugestivna. Z uporabo pogovorne oblike imena Anna (Nana) in brez priimka ali drugega naziva (v nasprotju z naslovi, kot npr. Evgenija Grandetova, Teta Liza ali Gospa Bovaty) Zola diskretno namiguje, da njegova junakinja ni »dama«. Goncourtov naslov pa že razkriva predmet romana (v francoščini dvajsetega stoletja beseda »fille« ne pomeni samo »dekle« ali »hčerka«, ampak tudi — čeprav je ta raba danes zastarela — prostitutka). Naslov prvega slovenskega romana s temo prostitucije. K/cm, navkljub metaforičnemu značaju poudarja avtorjevo znanstveno namero, saj napoveduje navezavo na teorijo dednosti. V omenjenih primerih so naslovi dokaj nevtralni, skoraj znanstveno strogi; pisatelj ne dodaja subjektivnih podatkov in le na kratko razkrije, dobesedno ali metaforično, glavno temo romana. Gre bodisi za
ni glavna tema. Objavi romana je sledila žolčna polemika, ki pa je ni vzpodbudil lažni revolucionarni značaj pisateljeve estetike, marveč nekatere teme: prostitucija in alkoholizem v revnih okoljih (Urška), nadalje prešuštvo in razkošna prostitucija (Tončka). Temo prostitucije je najti tudi v nekaterih novelah Zofke Kveder in na koncu dela Predmestje (1933) Miška Kranjca, nikjer pa ne gre za osrednjo temo.
' Pojem realizem razumemo v najširšem smislu in v vseh različicah (reahzem, naturalizem, socialni realizem) kot estetiko, ki se usmerja v reprezentacijo družbene stvarnosti in se razlikuje od romantične ali simbolistične estetike.
' V zvezi z vplivom Freuda bi morali postaviti vprašanje, ali gre za neposreden vpliv ali za posredništvo dunajskih (in drugih) pisateljev, prepojenih tudi s psihoanalitičnimi idejami. Čeravno je Kraigher moral poznati nekatera dela Arthuija Schnitzlerja in Štefana Zweiga, pa analiza primerjav njunih del s Kristo Albo ne omogoča potrditve njunega posredništva. Odsotnost notranjega monologa ter zares izostrene psihološke ali psihoanalitične analize, razsežnost sižeja (celotno življenje neke ženske) ter tematika ustvarjajo ločnico med Kristo Albo ter avstrijskimi deli. Dejansko pa je mogoče v Kristi Albi najti pomembno vlogo sanj, spolnosti, mladostnih težav. Kraigher in Schnitzlet, oba zdravnika in pisatelja, sta bila do Freudove psihoanalize nekoliko zadržana. Ali lahko še govorimo o literarnih vplivih, ko je vsa Srednja Evropa istočasno odkrivala nove teorije in je bila polna Freudovih ali Jungovih idej?
' Evald Koren (1978) je prvi na Slovenskem povezal Kraigherjev roman z nekaterimi drugimi, zlasti francoskimi deli s temo prostitucije, V svoji študiji dokazuje Kraigherjevo izvirnost pri opisovanju te tematike, vendar pa se odloči, da ne bo raziskoval morebitnih vplivov. Njegovo mnenje je, da »povest Krista Alba v svojem prvotnem poglavitnem sunku ni nastala iz literarnega, ampak iz pobud, ki je pisatelju nudilo, ali bolje, vsiljevalo življenje. To pa pelje seveda očitno do ugotovitve, da se dodobra zmanjša pomen odkrivanja morebitnih Kraigherjevih vzorov v konkretnih literarnih delih« (Koren, 1978: 156).
*  Uporabljamo namreč Genettovo terminologijo. , . .
224 JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   Ć L A N K ij
življenjepis neke prostitutke bodisi za prikaz vplivov dednosti na človeško bitje. Z Beznico (L 'Assommoir, 1877) in Vstajenjem (Bockpecenue, 1899) Emile Zola in Lev Tolstoj nudita bralcu enigmatična naslova. V omenjenih primerih gre za prelom s tradicijo, ki so jo vzpostavili njuni predhodniki. Zdaj gre za dva metaforična naslova: prvi se nanaša na kraj, kjer se nudi pijača, ki vodi v propad, drugi pa uporablja mistični pojem, ponazarjajoč duhovno evolucijo ene od oseb. V obeh primerih prostitucija ni tema romana. Medtem ko gre pri Zolaju za zaključek propadanja, predzadnjo postajo nekega razvrednotenja, pa prostitucija pri Tolstoju pomeni »prvotno« smrt, po kateri bo oseba ponovno vstala, očiščena od zapora in izgnanstva.
Naslov romana Lojzeta Kraigherja pa nas preseneti s svojo dolžino. Gre za dvojni naslov Krista Alba ali Krik v nebo, ki ga spremlja še podnaslov Življenje in smrt zavrženke lepe in sladke ljubezni božje. Naslov, ki je mešanica več leksikalno-semantičnih polj, pušča bralca v zadregi. Prvi naslov, ki se zdi navidez zelo preprost, je že bolj kompleksen kot naslovi, ki smo jih omenili poprej. Ime Krista Alba ne zveni običajno. Ne ime ne priimek (če sploh gre za ime in priimek) ne kažeta jasno, da gre za žensko. Krista je ženska različica Kristusa, beseda »alba« pa je ženska oblika latinskega pridevnika »albus«, ki sicer v slovenščini tvori samostalnik »alba« (belo liturgično oblačilo duhovnikov). Oba dela imena podeljujeta naslovu religiozno, mistično konotacijo. V takšnem imenu bi zelo težko prepoznali psevdonim kake prostitutke.' Drugi del naslova {Krik v nebo) je mogoče povezati z nekim protestom ali molitvijo, uperjeno v nebo, ki je v kolektivni podzavesti krajev s katoliško tradicijo metonimija za Boga.
1.2 Podnaslov z dodatkom
Tudi podnaslov umesti bralca v mistično atmosfero. Če nas lahko besede »življenje in smrt« navajajo na misel, da gre za neko biografijo {Dekle Eliza denimo opisuje življenje in smrt takšnega dekleta), pa nas zadnji del sintagme {življenje in smrt zavrženke lepe in sladke ljubezni božje) dejansko umesti v mistični, skoraj biblijski kontekst. Soočamo se s protislovjem, saj gre za mistično osebo (Krista Alba, Kristus torej, ki je ženska), ki je hkrati odrinjena od Božje ljubezni. Oseba je torej povezana tako s človeškim mučeništvom (čeravno je zavržena od Boga, čigar ljubezen je pod vprašajem; pridevnika »lep« in »sladek« je potrebno najbrž razumeti ironično) kot s Kristusom, ki ga je družba zavrgla in križala. V obeh primerih je torej v ospredju občutek krivičnosti.
Če je naslov Balzacovega romana Blišč in beda kurtizan (1838^7) dajal vtis realizma, je podnaslov, ki si ga je izbral Kraigher, ustvaril drugačen, skoraj nasproten vtis. Z obiljem izrazov iz območja krščanske semantike ta tematski in eponimični naslov razkriva dejanski »spopad« med realistično {življenje in smrt) ter subjektivno pripovedjo {zavrženke lepe in sladke ljubezni božje). Naslov pa zamolči tudi dejstvo, da je glavna oseba prostitutka. Med Goncourtovo prostitutko in Kraigherjevo zavrženko lepe in sladke ljubezni božje je precejšen prepad.
1.3 Naslovi poglavij: med simbolom in uganko
Naslovi petih poglavij romana so druga sestavina periteksta. Naslovi poglavij so v realističnem romanopisju načeloma redkost, saj želi pisatelj zabrisati sledi pripovedovanja ter podajati zgodbo brez prekinitev.
Naslovi poglavij so v Kristi Albi prav takšni kot naslov romana: nenavadni, dvoumni, bolj metaforični. Prvi naslov. Kakor plaha, bojazljiva srnica, je manj enigmatičen, saj gre za komparacijo živali in deklice (milost, nedolžnost, divji in bojazljivi značaj), hkrati pa že nakazuje pripovedovalčevo naklonjenost do dekleta, s čimer se oddaljujemo od naturalistične estetike.
'  Sicer pa tudi pisatelj sam poudarja simboliko svoje prostitutke: »Krista Alba je ženski Kristus. Spolnost je križ, ki je nanj pripeta in razpeta ženska.« (Moravec, 1983: 366.)
225 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Naslov drugega poglavja, Kukum, evocira »vzgojo srca« mlade Albine, čas, ko jo primerjajo z grlico. Omenjeni naslov je Kraigher kasneje zamenjal z drugačnim. Pekel, vice, nebesa, ki še bolj poudarja latentno dvoumnost. Slovenski ali tuji bralec najprej pomisli na tri stopnje posmrtnega življenja v katoliški religiji, kar lahko povezuje z mističnimi referencami naslova ali podnaslova. Pekel, vice in raj so nemara postaje, ki jih je morala mlada Albina prečkati v svoji mladosti. Bralec bi se lahko ujel v simbolično razlago, vendar pa kmalu izve, da je »pekel, vice, raj« prazaprav ljubezenska igra, ko se trga cvetove ivanjščice, da bi se uganilo čustva ljubljene osebe. Pisatelj ima z omenjenim naslovom v mislih Albinino odraščanje, ko je odkrivala vaške ljubezenske zgodbe ter še oklevala med spogledovanjem in ljubeznijo. Novi naslov, bolj učinkovit kot predhodni, je ena od redkih kasnejših sprememb, ki je dejansko posledica pisateljeve izbire in ne kompromisa z odborom Slovenske matice.
Veliko bolj enigmatična pa sta naslova tretjega in četrtega poglavja, Goreči grm in Krvave rože. Oba sta neprosojna, prvega je mogoče spet povezati z religioznim registrom (tokrat gre za Staro zavezo), drugi pa izraža neke vrste poetično metaforo, vendar bralec ne more ugotoviti, na kaj se nanaša. Bralec ne more razumeti, da Goreči grm opisuje Albinino stanje duha, ko zapušča rodno vas, niti da Krvave rože metaforično evocirajo kaplje krvi, metonimijo za tuberkulozo, za katero boleha Krista Alba.
Peto poglavje povzema drugi dela naslova. Krik v nebo, ki postane odslej bistven. Pisatelj se navezuje na resnični podatek, ki je omenjen v prvem poglavju: pogreb prostitutke in oskrunjanje groba. Naslov je takoj razumljiv, saj nas ponovno spominja na že znano dejstvo.
Vloga periteksta je torej v Kraigherjevem romanu pomembna, saj takoj umešča delo zunaj realistične estetike. Peritekst razkriva dvoumnost romana ter nekako predstavlja njegovo skoncentrirano verzijo. Bralec, ki je navajen, da se realistična pripoved omeji na minimalni peritekst, lahko že ob branju naslova, potopljenega v subjektivne in celo mistične konotacije, spozna, da ne gre za realistični roman o prostituciji, marveč za mnogolično delo več hkratnih estetik.
2 Hipersenzibilni pripovedovalec, anonimno oko
Krista Alba se ne oddaljuje od realistične estetike le zaradi izjemno dolgega ter s simboličnimi konotacijami posutega periteksta, ampak tudi zaradi pripovedi, ki ni sorodna ne z realistično ne z romantično estetiko.
2.1 Od znanstvenega pripovedovalca k bolehnemu
Za naturalistična besedila je na splošno značilen pripovedovalec, ki pripoveduje zgodbo, iz katere je odsoten (heterodiegetski pripovedovalec). Pripovedovalec se zamenjuje z znanstvenim pisateljem, ki opazuje svet in ga opisuje, ko je izsledke svoje raziskave organiziral v koherenten skupek. Takšen pripovedovalec skuša biti kar najbolj diskreten, hkrati pa želi odstraniti komunikacijsko funkcijo pripovedi, se pravi zabrisati sledi naracije. Do zgodbe skuša ohraniti, kot bi dejal Sigmund Freud v drugem kontekstu, »dobrohotno nevtralnost«. Takšnega pripovedovalca je najti v romanih Balzaca, bratov Goncourt, Flauberta, Zolaja ter v nekaterih delih Tolstoja in Dostojevskega. Kraigher pa ga je uporabil v svojem Kontrolorju Škrobarju (1914).
Temeljna značilnost pripovedovalca v Kristi Albi pa je, da sodeluje v zgodbi kot oseba (homodiegetski pripovedovalec). Kraigher sploh ne omejuje sledi naracije, še več, množi sestavine z emotivno ali konativno funkcijo, zlasti v prvih dveh poglavjih (kjer se pripovedovalec pojavi kot oseba — priča): »He —, ali se vam čudno zdi [...]« {Krista Alba, 1932/33: 1); »Nerodno mi je, veste, in vendar je potrebno, da vam tudi to povem.« (KA: 1); »Nič, gospod, prav nič!« (KA: 70). Znamenja govorjenega jezika, kot npr. ponavljanje (»Saj sem bil neumen. Vem,
226
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
da sem bil neumen ...«, KA: 87), besede ali izrazi iz ljudskega registra (»Hje — Pila je bila, babnica, pila je bila«, KA: 14), interpunkcija, ki posnema oklevanje, vzkliki ali težave z dikcijo, vse to poudarja pripovedovalcev glas.
2.1.1 Šenigoj, nepotrebna oseba
Oseba Aleksander Šenigoj se že na prvih straneh romana pojavi kot srčni ljubimec (amant de coeur), ki je sicer značilen za romane o prostitutkah. Gre za romantično osebo par excellence. Ljubica skupaj z njim doživlja med svojimi mnogimi spolnimi zvezami edino pravo ljubezen, »amour-passion«, ki pa je zelo boleča, saj jo napolnjuje ljubosumje in vodi npr. Armanda Duvala (v Dami s kamelijami) v obup, mladega Georgesa (v Nani) pa v samomor. Tudi Kraigherjeva oseba se vpisuje v tradicijo. Šenigoja poživlja telesno in duhovno ljubezensko občutje do Albine, ki mu ljubezen vrača. Sicer pa Šenigoj takole povzame njuna čustva: »Jaz sem jo ljubil z dušo. Šele v zadnjih časih je vzplamtelo v meni telesno poželenje za dekletom. [...] Tudi ona me je ljubila z dušo, o tem ni bilo dvoma« (KA, 93). Tako kot pri Dumasu ali Tolstoju, so tudi pri Kraigherju poudarjena srečanja, ki so opisana zelo čustveno intenzivno. Srečanja so povezana z različnimi postajami Albininega življenja: z mladostjo, obdobjem, ko je bila Kobilarjeva ljubica, ter bordelom. Čeprav ima Šenigoj v delu vlogo srčnega ljubimca, je potrebno poudariti, da pri Kraigherju takšna oseba doživlja remotivacijo, radikalno transformacijo ali celo negacijo klasične. Tako pri romantikih kot pti realistih igra srčni ljubimec pomembno ali celo glavno vlogo v zgodbi. Pri Dumasu je Duval edina oseba, zaradi katere bi Marguerite spremenila svoje življenje, njune srečne dni pa zmotita tretji (Armandov oče) ter smrt. Glede na dejstvo, da je Armand imetnik Margueritinih zadnjih zapiskov (ki jih v celoti posreduje), je mladenič izredno poučen pripovedovalec ter aktivna oseba v zgodbi. Tudi pri Tolstoju je Nehljudov edina Katjušina ljubezen. Potem ko jo je zapeljal in zapustil, jo znova odkrije na sodišču, kjer ji sodijo zaradi umora. Da bi popravil greh iz preteklosti, ji ponudi poroko, ki pa jo slednjič pomiloščena Katjuša zavrne, saj ga noče pahniti v nesrečo. Ljubimca se spet ločita, vendar ju doživeta izkušnja očisti. Armand in Nehljudov sta skupaj z žensko glavni osebi ter motorja zgodbe. Povsem drugače je pri Kraigherju, saj Šenigoj ne igra nikakršne pomembne vloge v življenju Kriste Albe. Čeravno je ob njej že od rojstva, pa zanemari vse dane priložnosti, ko bi lahko vplival na tok njenega življenja. Ne uspe kot vzgojitelj (»Če bi bil jaz drugačen človek, če bi bil krepek, polnovreden mož, — bogve, morda bi ji bil vodnik v življenje, morda bi ji bil drug in spremljevalec na življenja poti [...],« KA: 82), propade pa tudi kot ljubimec (zaradi impotence ne more obvladati svojega strahu in dopusti, da Albina odide z nekim fantom, ki je »silen in nasilen«). Odpove tudi kot prijatelj (med poznim odkritjem v bordelu Rdeča lučka ne more prepričati Kriste Albe, da naj se gre zdravit) in zagovornik t. i. človekovih pravic (»In jaz sem bil klonil pred župnikom.'" Pa bi bil moral zakričati v svet krivico in oskrumbo, ki je zadela mrtvega človeka — človeka,« (KA: 256).
Preden konča svojo pripoved, oseba potegne zaključke o svoji vlogi v zgodbi, ki jih je najti v naslednjem stavku: »Ura zamujena, bitka izgubljena. Vse je bilo izgubljeno, nepopravljivo izgubljeno« (KA: 256). Aleksander Šenigoj je torej v romanu oseba »ure zamujene«. Zamudi namreč vse priložnosti, ki so mu dane, da bi lahko sodeloval pri razvoju zgodbe: je v najširšem pomenu besede patološko impotenten.
Je torej Šenigoj v neskladju s svojo zgodbo, morda celo s svojo pripovedjo? Bralec realističnega romana bi kajpak pričakoval drugačno, manj povprečno osebo, saj so realisti izvrševali smrt svojih junakov, ne pa pripovedovalcev.
'" v poznejši verziji je Kraigher ta stavek spremenil in župniku dodal še župana, najbrž da ne bi izgledal tako pristransko anitiklerikalen.
227 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47,2001/02, ŠL 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI]
2.1.2 Pripovedovalec, kije čustveno vpleten in bolehen
Pripovedovalec v Kristi Albi je torej srčni ljubimec, takšen kot v klasičnih delih o prostituciji {Manon Lescaut ali Dama s kamelijami). Pri Kraigherju je oseba posebej čustveno vpletena, kar zmanjšuje njeno »znanstveno« objektivnost. Tolstoj se je v podobnem primeru odločil za heterodiegetskega pripovedovalca: v Vstajenju realizem počiva prav na naraciji, ki prevzema zdaj Nehljudovovo zdaj Katjušino gledišče. Izbira osebe — priče za pripovedovalca bi sicer lahko služila realistični formi. Pripovedovalec lahko brez znanstvene strogosti s pomočjo manj solzave osebe, kot je Armand Duval, prepriča bralca o svojih zmožnostih za opazovanje dejstev. Toda Šenigoj je daleč od osebe, ki bi bila skladna z zahtevami realistične pripovedi. Že slog prvih strani prvega poglavja, nekakšnega pripovedovalčevega uvoda, ne napoveduje realistične pripovedi. Povsod je prisotna močna interpunkcija (klicaji, vprašaji, pomišljaji) ter zmešnjava informacij, posredovanih v neredu brez logičnega razvoja. Vse to bralca odvrača od zaupanja.
Pripovedovalec nam že zdaj daje vtis, da je šibka osebnost, ki pa je vendar čustveno vpletena v zgodbo, kar tudi izrazi: »Blizu mi je stvar, silno blizu. Tako bo, kakor da pripovedujem lastno zgodbo« (KA: 1). Gre torej skoraj za avtobiografijo, še več — za ubeseditev boleče izkušnje, frustracije: »Ta grob za zidom krije — edino ljubezen mojega življenja, neizpolnjeno ljubezen mojega življenja.« (KA: 1.) Bralec težko verjame objektivnosti takšnega pripovedovalca, zlasti ker je vse besedilo prepravljeno s čustvi: »Oprostite mi, gospod, nekoliko me je prijelo! Huda stvar ta njena smrt ...« (KA: 229). Bralcu se torej zdi, da je ujetnik pripovedovalčeve subjektivnosti. Čeravno je dobronamerna, skoraj ni mogoče verjeti v njegovo objektivnost?
2.1.3 Samorazvrednotenje pripovedovalca: pijanec, ki filozofira v praznem
V pripovedi pa pripovedovalec sam sebe spravlja ob dobro ime. V prvem rokopisu ves čas pripovedi le popiva, vsi pomembni prizori so povezani s pijačo (»Pijva, gospod. Dovolite mi globok požirek!« KA: 70). Številne omembe pijače dokazujejo tudi, v kolikšni meri osebo — pripovedovalca gane lastna pripoved. Najboljši primer je zlasti konec odlomka, ki zadeva smrt Kriste Albe: »Saj dovolite: — pijača me teši ...« (KA: 229). Kaj si lahko bralec misli o pripovedi pijanca, čigar moto je: »Brez ruma bi bil človek res podgana« (KA: 152).
Številna filozofska razmišljanja brez posebne vrednosti dajejo bralcu vtis, da ima pred seboj intelektualno povprečnega pripovedavalca, ki mu je prištevnost zmanjšal alkohol. Šenigoj je torej filozof v praznem: »Človek je kakor črv, ki ga na blatni stezi poteptaš s peto — in ki ne ve, odkod mu je prišla obsodba in zakaj.« (KA: 6); »Gnoj smo. Gnoj za novo klitje, novo bitje, za novo rast, za novo čast, nečast, življenje in trpljenje« (KA: 7); »Življenje kroži svojo večno pot« (KA: 7). Pripovedovalec pa se zaveda banalnosti svojih izjav, saj ima številne samoironične pripombe: »Pijva, da poplakneva — to modrost črvičjo, to modrost črvivo.« (KA: 7.)
Način, kako Šenigoja sprejemajo druge osebe — in tudi kako sprejema sam sebe —, dokazuje nepomembnost njegove osebe. Vaščani in njegova žena ga označujejo z naslednjimi atributi: »Slapa, šleva, nesposobna cunja, popivač, in popevač, kvartač, lovač in postopač! Aleksander Šleva!« (KA: 3.) Takšni atributi, ki so izražani od prve strani ter večkrat ponovljeni, smešijo osebo. Višek pa dosežejo, ko Šenigoj prizna svojo impotenco, kar zmanjšuje tudi njegovo dostojanstvo: »Narobe človek sem, [...] nekaj je narobe v meni.« (KA: 23.) S tem ko je Kraigher zaupal pripoved Šenigoju, je gotovo prestavil pripoved ven iz realistične estetike.
2.2 Anonimno oko
Analiza fokalizacije," ki ni značilna za homodiegetsko pripoved, nam bo pojasnila, v kolikšni meri Kraigherjevo delo še sodi v realistično estetiko.
" Pojem fokalizacija je v naratologijo uvedel Genette (1983: 49) in jo definiral kot omejitev polja, selekcijo pripovednih informacij v razmerju do tistega, kar je tradicija imenovala vsevednost.
228
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Če vzamemo roman Dama s kamelijo, primer romantične estetike, lahiko ugotovimo, da pripoved najprej prevzame sam avtor (prvih šest poglavij, petdeset strani), nato oseba — priča Armand Duval (od sedmega do štirinajstega poglavja, skoraj stopetdeset strani), na koncu pa še Marguerite Gautier/Julie Duprat prek pisem, ki jih avtor dobesedno prepiše (petindvajseto in šestindvajseto poglavje, petindvajset strani). Roman se konča z zaključkom Armanda Duvala, nato pa še samega avtorja (sedemindvajseto poglavje, dve strani). Glavni, homodiegetski pripovedovalec je torej Armand Duval, ki prepušča besedo Marguerite samo zato, da lahko razsvetli sestavine zgodbe, ki so mu bile neznane. Značilnost romana je notranja fokalizacija: pripovedovalci, ki si sledijo, hkrati tudi sami opazujejo dogodke. Vsak nas obvešča natančno o tem, kar mu je bilo dano izvedeti, suspenz je rezerviran za končno razkritje.
Pri realistih je razmerje med pripovedjo in fokalizacijo drugačno. Na splošno je, kot smo že videli, pripovedovalec realističnega besedila heterodiegetski, kar najbolj nevtralen, neoseben in diskreten. Realisti in zlasti naturalisti pa so večkrat uporabili spremembo fokalizacije. Medtem ko je pri Balzacu in bratih Goncourt opaziti ničto fokahzacijo, pa Flaubert, Maupassant, Zola ter v manjši meri ruski realisti uporabljajo menjajočo notranjo fokalizacijo, s čimer dosežejo polifonijo, povečujočo »učinek realnega«, ki ga ustvari heterodiegetska pripoved.
V nasprotju z romantičnimi osebami — pripovedovalci je Kraigherjev pripovedovalec le kratek čas oseba — priča zgodbe, ki jo sicer pripoveduje. Dogodki, ki jim je bil dejansko priča, predstavljajo le majhen odstotek zgodbe: gre predvsem za odnos med pripovedovalcem in Kristo Albo ter za njegovo obnašanje pri lokalnih oblasteh po pogrebu (del prvih dveh poglavij ter fragment zadnjih treh). Pripovedovalec je torej le prenašalec različnih in fragmentarnih pričevanj o dogodkih, ki jih sam ni doživel: »Zvečer mi je pripovedovala ...« (KA: 47). »Hje ... Kako naivno in nedolžno mi je to opisovala!« (KA: 70.) »[Krista Alba] mi je razgrnila svojo dušo in mi izpovedala naivno in preprosto vse svoje doživljaje, odkar se nisva videla.« (KA: 112.) »Hm ... Tako mi je pripovedovala: — ko pokora ...!« (KA: 152.) »Martin Kobilar je prišel k meni in mi vse povedal.« (KA: 205.) Takšno stanje stvari je zlasti očitno v tretjem in četrtem poglavju, ki opisujeta odraslost Kriste Albe in razvijata temo prostitucije.
Pripovedovalec izvršuje delo, ki pripada avtorju, saj raziskuje pričevanja ter oblikuje koherentno besedilo. Pripoveduje zgodbo, ki ji sam ni bil priča, ter jo sestavlja iz virov, katerih izvor bralcu ni znan, zato je včasih težko ugotoviti, s katerega gledišča je zgodba pripovedovana. Včasih je besedilo lokalizirano z gledišča pripovedovalca (kot pri romantikih), včasih pa z gledišča osebe, ki je vir informacij (kot pri francoskih naturalistih). Včasih pa fokalizacija ni povsem jasna in se pogled ne razlikuje od vsevednega romanopisca, ki sestavlja zgodbo o Kristi Albi iz zunanjih virov, zato lahko govorimo o nefokaliziranem besedilu. Homodiegetska pripoved Aleksandra Šenigoja je umetno zrežirana, pravi pripovedovalec je v resnici avtor, odsotni pripovedovalec zgodbe, ki je podoben pripovedovalcu v večini realističnih besedil.
Kraigherjeva razUčica je presenetljiva in protislovna. Odsotnost fokalizacije povsem nevtralizira homodiegetsko pripoved in ji odstrani ves interes. Avtor tvega, da bi ga bralec obtožil neverjetnosti, saj se lahko sprašuje, kje je pripovedovalec Šenigoj dobil informacije.Na koncu četrtega poglavja pripovedovalec opisuje smrtno agonijo Kriste Albe: »V vročinski blodnji se ji je zdelo, da frčijo konjske fige vanjo, od vseh strani te gnusne, spolzke konjske fige.« (KA: 228.) Pripovedovalec torej ni verodostojen, saj razširja informacijo, ki je ni mogel dobiti od nikogar, razen od Kriste Albe, s katero pa se pred smrtjo ni srečal. Pisateljeva nekoherentnost ali namernost? Kakorkoli že, nasledek specifičnega razmerja med fokalizacijo in pripovedjo je nenavaden roman, kije presenetil bralsko obzorje pričakovanj.
Protislovje med homodiegetsko pripovedjo in odsotnostjo fokalizacije je opazil že eden od ocenjevalcev romana za Slovensko matico, saj je zapisal, da Šenigoj »navaja detajle, za katere se se bralec izprašuje, odkod so mu znani.« (Moravec, 1983: 374.)
229
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
2.3 Narativne pavze: psihološka in socialna razmišljanja ali patetični leitmotiv
Različne pavze imajo pomembno mesto v besedilu, največkrat gre za refleksivne komentarje. Pripovedovalec napravi pavzo v besedilu, se zadrži ob dogodkih, ki jih je pripovedoval, da bi povlekel nekatere refleksivne zaključke. Takšen tip komentarjev ni a priori v nasprotju z realizmom devetnajstega stoletja. Čeprav je pri francoskih realistih in naturalistih (naklonjenih izbrisanemu pripovedovalcu, ki pusti govoriti samim dejstvom) redek, pa jih je najti v delih ruskih realistov (Ana Karenina, Vstajenje, Bratje Karamazovi), ki v svojo realistično strategijo vključujejo filozofski komentar dogodkov, kar je mogoče povezati z znanstvenimi nameni prvih francoskih naturalistov.
Nedvoumno pa je, da v Kristi Albi takšne pavze ne služijo realizmu. Če bi si ogledali njihovo semantično vsebino, bi ugotovili, da je zelo ubožna in odvečna. Povezana je zlasti z dvema temama: družbo in njenim nesrečnim vplivom na posameznika ter človeško psihologijo. Navedbe, ki so izražene na začetku, se ponavljajo v vsem romanu do zadnje strani, ko so ponovljene z istimi besedami. Teh razmišljanj ne poživlja nikakršen razvoj misli. V oblikovnem smislu pravzaprav niso refleksija, marveč tok misli, navržen v neredu, ki prihaja neposredno iz osebe — pripovedovalca. Daleč smo od didaktičnih ekspozejev, ki sestavljajo romane ruskega realizma." Slog, ki ga Kraigher uporablja v teh pavzah, je večobličen, poln znamenj pogovornosti in liričnega zanosa, kar ustvarja nenavadno vzdušje, čustveno in čutno, ki nekoliko spominja na razmišljujoče pavze predromantičnega junaka v Rousseaujevi Novi Heloizi. Poudariti velja, da je v svojih popravkih po prvi zavrnitvi romana Kraigher pomnožil takšne odlomke, ki predstavljajo deset odstokov besedila. Njihova prisotnost služi obrambi naturalizma: (didaktični) cilj posvečuje (naturalistična) sredstva. Ta formula je dobro delovala v primeru Kontrolorja Škrobarja, kjer avtor omenja navade podeželjskega meščanstva. V Kristi Albi pa je šel predaleč. Takšni popravki zaradi preobilja predrugačijo Kraigherjeve argumente v neke vrste leitmotiv, ki ga izraža uporni in depresivni duh. Bolj šokantnih vidikov za takratno bralstvo (implikacijo duhovščine v Albinih mladostnih neprijetnih dogodivščinah) pa ni izbrisal. Kakorkoli že, takšne refleksivne pavze nesporno vzbujajo dvom v bralcu in pokvarijo celoto branja. Pojavi se dvom in učinek realnega, ljub realistom, je v nevarnosti.
3 Povzetek
v oblikovno in tematsko naturalističnem romanu, Krista Alba, se Kraigher odmika od realizma, ki ga je najti pri Flaubertu, Zolaju in Tolstoju in se zateka v nasprotne narativne postopke. Pripoved spremlja zelo pomemben peritekst, poln simboličnih in mističnih konotacij. Zapletena zmes homodiegetskega (tudi hiperobčutljivega in hipersubjektivnega) pripovedovalca ter ničta fokalizacija zamenjuje heterodiegetskega pripovedovalca ter menjujočo notranjo lokalizacijo, ki so ju uporabljali realisti devetnajstega stoletja. Posledica je roman, ki — soroden toku evropskega realizma — zapušča v bralcu tudi vtis drugih estetik (simbolizem, romantika, dekadenca). Leta 1934 torej Kraigher ni želel biti le pozni dedič realistov devetnajstega stoletja, zato je preobrnil pravila igre in ustvaril svoj lastni realizem.
V mislih imamo pet kategorij kriminalcev, ki jih predstavi Nehljudov v tridesetem poglavju drugega dela Vstajenja, ali pa šte\UDeoa\ze v Bratih Karamazovih.
230 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANKi!
Bibliografija
A
Kraigher, Lojz (1932/33). Krista Alba. Zapuščina Lojza Kraigherja. Rokopisni oddelek NUK. Ms 1560.
Kraigher, Lojz (1983). Krista Alba. Zbrano delo 5. Uredil in opombe napisal Dušan Moravec. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: DZS.
B
Fatur, Silvo (1992). Slovenska leposlovna književnost. Maribor. Genette, Gerard (1983). Nouveau discours du recit. Paris: Seuil.
Koren, Evald (1978). Kraigherjeva pozna pripovedna proza in evropski naturalizem. Doktorska disertacija na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete.
Koren, Evald (1996). Lojz Kraigher. Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kos, Janko (1992). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.
Moravec, Dušan (1983). Opombe. Lojz Kraigher: Krista Alba. Zbrano delo 5. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: DZS.
Slodnjak, Anton (1975). Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana.
Zadravec, Franc (1970). Zgodovina slovenskega slovstva V. Maribor: Založba Obzorja.
231
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANKIj
Florence Gacoin Marks
UDK 821.163.6.09 Kraigher L. i
SUMMARY
DEPARTURES FROM THE REALISTIC NARRATIVE PATTERN IN LOJZ KRAIGHER'S KRISTA ALBA
In his novel Krista Alba, which is naturalistic both in its form and theme, Lojz Kraigher departs from the realism of Flaubert, Zola and Tolstoy, and makes use of opposite narrative procedures. The narrative is accompanied by a very significant peritext, full of symbolic and mystical connotations. A complex mixture of a homodiegetic (and also hypersensitive and hypersubjectrve) narrator and a zero focalisation replaces the heterodiegetic narrator and
the changing inner focalisation used by 19^ century realists. The result is a novel which — although close to the trends of European realism — arouses in the reader also impressions of other aesthetics (symbolism, romanticism, decadence). In 1934 Kraigher did not want to be a mere late heir to the 19'^ century reahsts; he changed the rules of the game and created his own realism.
232
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANK11
Aleksandra Belšak UDK 811.163.6'276.6:82.08-3
Srednja trgovska šola Ljubljana
Sistem žanrov v katalogu literarnih pojmov pri SAZU
N amen raziskave je ugotoviti, katere žanrske oznake so najpogostejše v slovenski literarni kritiki, kateri žanri so popularni, kakšna je kontinuiteta posameznih žanrskih pojmov (kdaj so se pojavili), kakšno je količinsko razmerje omemb med žanri v slovenski publicistiki, kdaj so žanri doživeli razvoj, kako so kritiki sprejemaU žanrskost, kateri žanri so povezani s prevodno literaturo, kateri pa z domačo. Najstarejšim žanrom bo mogoče določiti začetek omenjanja, prepoznavnost in vztrajnost. Podatke o žanrskem sistemu, ki temeljijo na Katalogu, je mogoče dopolniti z viri, ki Katalog časovno presegajo, sicer bi izostala podoba žanrskega sistema v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja (nekaj podatkov je mogoče dobiti iz literarnoteoretičnih razprav ter iz bibliografskega sistema Cobiss).' Dopolnilni podatki ne morejo dati popolne slike razvoja žanrske zavesti, ampak je iz njih mogoče ugotoviti, kako se je razvijala zavest o posameznih žanrih. Pričakovati je mogoče terminološko nedorečenost in nedefiniranost žanrskih pojmov, kar se bo izkazalo v raznolikosti in pogosti (ne)ustreznosti poimenovanj. O razvitosti literature je mogoče govoriti, če obstaja bogat sistem žamov, ne le posamezni žanri (npr. samo kmečka povest ali zgodovinski roman). Pomanjkanje žanrskih imen bi kazalo na nerazvitost žanrov ali na prevlado drugačnih klasifikacijskih mehanizmov v literarnem sistemu, to je takih, ki so si z žanrsko poetiko v nasprotju.
1 Problem žanrskega razvrščanja in predstavitev kataloga
Žanrska klasifikacija v slovenski literarni zgodovini nima trdne tradicije, temveč so literarni zgodovinarji razvrščali literaturo na osnovi periodizacijskih in tipoloških kategorij, izhajajoč iz apriorne teze ali iz opusov uveljavljenih avtorjev. V literarni zgodovini so možni različni pristopi, eden izmed njih izhaja iz snovi in se močno razlikuje od drugih pristopov; v primeru tipologije določa tipe znotraj nekega nabora literature teoretik, v primeru klasifikacije pa bralec. Dolgo časa je bila pri nas poetika inovacije edina sprejemljiva, saj se je skoznjo dokazoval nacionalni ustvarjalni genij. Potrjevanje skozi literaturo je značilno za vse male narode. Z obravnavo inovativne literature in s preučevanjem njene enkratnosti je literarna zgodovina dokazovala literarno vrednost domačih avtorjev ter jih primerjala z večjimi literaturami. Žanrsko besedilo pa je pogosto estetsko neambiciozno, saj žanrska zavest temelji na ponovljivih vzorcih in tako spada v poetiko istovetnosti. Žanrska besedila niso bila zaželena, saj niso mogla aktivno sodelovati pri nacionalnokonstitutivni vlogi literature. Žanrsko klasifikacijo je začela uporabljati predvsem literarna kritika, ki z vrednotenjem prav tako dokazuje izvirnost domačih avtorjev, a bralcu ponudi tudi informacije o zgodbi, snovi in motivih, s čimer delo žanrsko opredeli. Tako vzbudi bralcu interes za branje in omogoči lažje izbiranje priljubljenega čtiva.
'   Cobiss deloma dodaja oznake po 1.1987, za nazaj so vpisi podatkovno skromnejši in prinašajo v glavnem le podnaslove.
233
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Prikaz števila kritiških omemb žanrov v Katalogu od prvih zapisov do leta 1970.
Pri iskanju dokumentacije o žanrski zavesti v slovenski kritiki se je pokazalo, da je še najbolj uporaben Katalog literarnih pojmov na ZRC SAZU, ki temelji na izpisih iz slovenske periodike od začetkov do 1. 1970. Zanimala so me zlasti tista gesla, ki se nanašajo na pripovedno prozo. V Katalog so sistematično in neselektivno izpisovali besedne zveze, relevantne za literaturo, sestavljene iz jedrne besede roman, povest, novela in dodanega pridevnika. V tem članku bo pomemben predvsem pridevnik, ki naštete vrste natančneje žanrsko določa. Katalog je najbolj izčrpen v registriranju žanrske zavesti, vendar se z letom 1970 preneha izpisovanje vanj, zato je relevanten za stanje zavesti v literarnem sistemu pred tem časom. Katalog vsebuje omembe žanrov ob tuji in domači literaturi; pod geslom roman, povest in novela je zapisanih prek 2000 izrazov, od katerih so za nadaljnjo obravnavo upoštevane le žanrske oznake. Število kataloških poimenovanj, ki so povezana z žanri, je relativno visoko.^ Obdobje med obema vojnama je pomenilo prelomnico glede prepoznavanja žanrov (večina žanrov je bila v drugem obdobju največkrat omenjena, naraslo je tudi absolutno število zapisov žanrskih poimenovanj).
Katalog literarnih pojmov vsebuje približno' 600 ponavljajočih se žanrskih poimenovanj. Zaradi količine in raznolikosti kritiških oznak se je težko odločiti, kaj sodi v žanr (vsi žanri še niso popisani niti niso vsi definirani). Nekateri žanri so bili poimenovani s sopomenkami, zato lahko ima en žanr več imen; poleg tega pa lahko ima posamezni žanr več tipov. Glede na prej izločene nežanrske oznake je bilo mogoče določiti 106 različnih žanrskih poimenovanj, te pa združiti v 16 žanrov. Če gre za žanr ali ne, je mogoče sklepati iz prebranih kritik ter iz količine podatkov, saj je cilj te naloge predvsem popis stanja kritiških oznak (ne pa izdelava definicij za vse žanre).
Glavni prozni žanri pri nas so najpogosteje omenjeni (zgodovinski, kmečki), aktualni so tudi tisti, ki   dosegajo   približno   tretjino   najaktualnejših   (pustolovski,   sentimentalni,   kriminalni.
Gre za skoraj izenačeno razmerje med žanrskimi in nežanrskimi oznakami (579 : 615), poglavje o nežanrskih oznakah glej v nadaljevanju naloge.
'   Nekateri pojmi se nahajajo v poimenovanju kot del imena (npr. biografsko-zgodovinski), zato so šteti dvakrat: pri biografskem in zgodovinskem žanru, čeprav preprosti seštevek pokaže, da je bilo vseh zapisov manj.
234
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
znanstvenofantastični, biografski). Pri najredkeje omenjenih žanrih (vojni, humoristični, avtobiografski, generacijski, grozljivi, ljubezenski, planinski, stanovska žanrska poimenovanja" in rodbinski žanr) se je treba najprej prepričati, če so bile žanrske oznake v Katalogu sploh omenjene ob kakšnem domačem literarnem delu, sicer lahko govorimo le o procesu uvajanja oznake v slovensko kritiko, ne pa o uveljavljenem pojmu.
2 Zgodovinski žanr
Historični ali zgodovinski žanr obravnava zgodovinsko snov (oddaljenost najmanj 60 let oz. dogajanje izven avtorjevega izkustva), zaide pa lahko na področje biografskega žanra, če je snov pomembna zgodovinska oseba.' Zavest o zgodovinskem žanru se je razvijala skozi kritike in poskuse razvrščanj. Za prvi zgodovinski roman štejejo literami zgodovinarji Scottov Waverly, ta model se je spreminjal v različnih obdobjih. Glede na številne kritiške odzive na zgodovinski žam je mogoče sklepati, da je bil ta žanr splošno prepoznaven in pomemben.^ Značilnost, ki jo je uvedel W. Scott, je razumevanje preteklega časa kot dmgačne dobe ali t. i. zgodovinske zavesti. Romani pred Scottovim so govorili o preteklosti na dmgačen način (grozljivi, viteški in pikareskni romani so imeli dmgačno snov kot zgodovinski roman, prav tako drugačen pogled na čas). Scott je vzpostavil romantični zgodovinski roman, ker v središču ni znanih zgodovinskih oseb, ampak so fiktivne, ki delujejo v zgodovinskih okoliščinah, podrobno so opisane dmžbene razmere in lokalno področje.' Razprave o najsodobnejšem znanstvenem ukvarjanju z zgodovinskim žanrom kažejo, da je zavest o tem starem žanm še vedno živa ter aktualna ravno zaradi razvoja in variacij osnovnega (romantičnega scottovskega) modela zgodovinskega romana.*
" Stanovska poimenovanja so združena v eno žanrsko skupino, saj so bile omembe stanovskih pripadnikov zelo redke in jih je nemogoče obravnavati posamezno. Zaradi tega stanovskih žanrskih oznak ni mogoče obravnavati kot relativno pogosto skupino, saj so posamezni žanri najredkeje omenjeni (glej razdelek o stanovskih žanrih).
' Miran Hladnik k zgodovinskemu romanu šteje več tipov (biografski, rodbinski, roman o pomembnih dogodkih, roman o skrivnostnih združbah).
* Isto je ugotovil M. Hladnik tudi za produkcijo s pomočjo literarne bibliografije v članku Slovenska zgodovinska povest (XXX. SSJLK, Ljubljana 1994), saj je zapisal, da je izšlo 40 izvirnih nekratkih besedil, kar je v primerjavi s kmečko povestjo več v številu izidov ter v dolžini besedil. Vrstno oznako roman pripisuje M. Hladnik boljši uzaveščenosti zgodovinskega žanra v primerjavi z ostalimi ter zgledovanju domačih piscev po tuji formuli tega žanra (scottovskemu romanu). Naraščanje zgodovinskega žanra je bilo umirjeno in neprekinjeno; zgodovinski žanr je bil pogosteje objavljen v liberalni periodiki (LZ, SG), kmečki pa v katoliški konservativni periodiki; oba sta imela vlogo narodnega spodbujanja. Med avtorje zgodovinske povesti 19. stoletja uvršča F. Malavašiča (Erazem iz Jame), V. Mandelca (Jela), F. Kočevarja (Mlinarjev Janez), med neslovenske teme uvršča Zadnji dnevi v Ogleju A. Carlija, Prve dneve drugega triumvirata (M. Pleteršnik), Gospo s Pristave (I. Janežiča), ki jih imenuje tudi profesorske romane; prav tako Tavčarjevo povest Janez Sonce, Luterance A. Kodra, Velikega grofa F. Detela (tudi profesorsko povest), Luka Vrbca in Ljudsko osveto F. Jakliča, ki prikažeta zmagovitost slovenskega kmeta. Peter Bohinjec je znan kot pisec ljubljanske povesti, kot sta jih pisala tudi Jurčič in Tavčar. Hladnik je v povzetku ugotovil, da zgodovinska povest poleg Scottovega vpliva razkriva tudi vpliv mladinske nabožnovzgojne katoliške povesti, za vir zgodovinske povesti so služile tudi biografije znanih osebnosti in folklorno izročilo. V prvem obdobju so nastajale poleg jurčičevskih povesti tudi tip romantične usodnostne novele in profesorski roman; med pogostimi temami so bili turški vpadi, celjski grofje, protestantizem in kmečki upori.
' O temeljnih problemih zgodovinskega romana je pisal Miran Hladnik in prikazal, da je Scottov roman še danes tema razprave o zgodovinskem romanu. M. Hladnik uvršča Scottov roman v skupino, ki želi predstaviti preteklost; preteklost je lahko eksotična in nenavadna (grozljivi roman), lahko pa je prikazana stvarno, a pozitivno ali negativno. Seveda gre v Scottovem romanu za pozitivni prikaz preteklosti. Nekateri strokovnjaki razumejo žanre skozi prototipska besedila, za kakršno razglašajo tudi Scottov roman Waverly. Druga teorija zanika skupne lastnosti vseh besedil, ki pripadajo žanru, in izhaja iz trditve, da so si žanrska besedila podobna le približno ter da jih uvrščajo v en žanr na podlagi obbesedilnih značilnosti. Pojav zgodovinskega žanra pripisujejo vzniku človekove zavesti o preteklem času, ki se je pojavil v znanosti in umetnosti. Prikazovanje srednjega veka v grozljivem romanu ni vzbudilo občutka za zgodovinskost niti za narodno motiviranost. Žanr zgodovinskega romana je po relativistični teoriji s tem romanom dobil izhodiščno besedilo, nato pa se je spreminjal z realizmom v kritični zgodovinski roman, v naturalizmu sta se znotraj zgodovinskega romana razvila nacionalna patetika in pejsaž, nova romantika je naturahstičnim značilnostim dodala naklonjenost do pustolovščine, v dvajsetem stoletju se je zgodovinski roman najprej ustavil v razvoju zaradi upada zanimanja za historizacijo, nato so zgodovino razlagali z vidika več plati; z odkritjem združljivosti zgodovinskosti ter jezikovnega eksperimenta se je zgodovinski roman znova pričel razvijati, saj je dogajanje kolektivne preteklosti umeščeno v človekovo zavest. Temu razvoju avtorji pripisujejo pojav romansiranih biografij, ki vodijo v subjektivizacijo zgodovine. Modernizem je temeljil na različni interpretaciji istih zgodovinskih dejstev, postmodemizem pa išče nove možnosti za smešenje in predelavo historične zgodbe. M. Hladnik (1995). Temeljni problemi zgodovinskega romana. SR, št. 1.
235
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Zanimivi oznaki znotraj zgodovinskega žanra (ki je omenjen 136-krat) sta tudi starokršćanska^ in staroTgodovinska povest'" in se nanašata na dela, ki govorijo o starem in zgodnjem srednjem veku.
Raziskava o pojavljanju zgodovinskega žanra v slovenski literarni kritiki dodatno potrjuje tezo M. Hladnika o glavnem in najvztrajnejšem žanru pri nas. Količina kataloških omemb zgodovinskega žanra kaže na dolgo uveljavljenost v slovenski kritiki (od 1. 1852, če odštejemo dve omembi v nemškem časopisju). Zaradi velikega števila literarnih besedil, ki so bila prepoznana za zgodovinska, je mogoče trditi, da pripada zgodovinskemu žanru prvo mesto med žanri pri nas. Približno 40 % omemb iz Kataloga se nanaša na tuja besedila. Iz kritik pred 1. 1945 je mogoče sklepati, da je bil prvi vrh zgodovinskega žanra res med letoma 1925 in 1935, da je do začetka 20. stoletja zgodovinski žanr opravljal narodnospodbudno vlogo, ki so jo kritiki krepili z zgledi drugih narodov (sprva le slovanskih, kasneje tudi drugih malih narodov). Še tako poučno in tendenčno zgodovinsko pisanje je v slovenskih kritikah našlo oporo. Popularnost žanra se je zmanjšala v času po 1. 1925 zaradi negativnih kritik J. Vidmarja, saj je ponovno ocenil stare in nove zgodovinske romane in prevrednotil že napisane pozitivne kritike. Kot plaz so se nenaklonjeno oglašali tudi drugi slovenski kritiki, ki so oznanjali zastarelost žanra. Prvi je po drugi svetovni vojni prenehal žanr presojati z vidika socialistične ideologije Jože Pogačnik, ki je negativno ocenil Bevkovo zgodovinsko povest že 1.1957. Čas po drugi svetovni vojni je v kritikah prvih dvajsetih let prinesel le malo novega o zgodovinskem žanru, saj je bila večina teoretičnih vprašanj razjasnjenih že pred vojno. Podatki iz Kataloga literarnih pojmov po 1. 1945 se razlikujejo od podatkov v slovenski bibhografiji in raziskavah M. Hladnika, saj so v Katalogu omenjena dela, o katerih so kritiki pisali že pred vojno oz. so bila ponatisnjena (Cervantes, Miklova Zala, Finžgarjeva dela, Balzacova Človeška komedija, Puškinova dela, Tavčarjeva besedila, dela Mimi Malenšek, Jurčičevi deli Jurij Kozjak in Domen, romanopisje like Vašte). Le prištevanje Svetinove Ukane in Kranjčevega Rdečega gardista k zgodovinskemu romanu ni bilo ustrezno, saj dogajanje ni seglo v oddaljeno preteklost (izven avtorjeve izkušnje). Polemike o žanru kažejo, da je opustitev scottovskega modela povzročila dvom o obstoju drugačnega zgodovinskega romana ter poimenovalne težave (iz romantičnega zgodovinskega romana se je namreč razvil v projekcijskega in psihološkega).
Danes je ta žanr prav tako aktualen. Po Hladnikovih" podatkih velja, da je po drugi svetovni vojni zgodovinski žanr ostal med glavnimi, saj je ocenil 1. 1975 za vrh povojnega razcveta tega žanra (česar v kataloških kritikah ne moremo preveriti). Vidnejši porast zgodovinske tematike je M. Hladnik zabeležil tudi za 80. leta; pogostost žanra pripisuje slutenju zgodovinskih sprememb. Prihodnost vidi v združljivosti zgodovinskega romana ter jezikovnega in stilnega eksperimenta. V razpravi Čas v slovenskem zgodovinskem romanu je M. Hladnik razvrstil slovensko zgodovinsko pripovedništvo glede na čas, v katerega je umeščeno dogajanje.'^
Drugi tip uporablja zgodovinskost za prikazovanje splošnočloveških problemov (nespremenljivost človeka), lahko pa je metafora za aktualni dogodek (projekcijski roman). Hladnik omenja tudi psihološki roman z zgodovinskim ozadjem.
^  Družba sv. Cirila in Metoda je izdala dve knjigi mladinskih spisov Sv. Ahacij in mučenci ter Mučenci 1.1901.
Omemba oznake v Soči (1904, št. 48, str. 3).
" Miran Hladnik (1999). Slovenski zgodovinski roman danes. XXXV. SSJLK.
Med avtorje zgodovinskega romana v devetdesetih letih šteje Tito Kovač, Bogdana Novaka, Ivana Sivca, Miloša Mikelna, Draga Kuharja, Zlato Vokač, Kajetana Kovica, Janija Virka, Florjana Lipuša, Vladimitja Kavčiča, Dušana Merca, Alojza Rebulo, Barico Smole, Igorja Škamperleta, Francka Štefanca, Ferija Lainščka, Leva Detela in Saša Vuga.
S preučevanjem literarnih besedil glede na snov in časovno umeščenost je ugotovil, da je slovenske pisatelje najbolj zanimalo dogajanje 19. stoletja, na drugem mestu je 16. stoletje s turško in protestantsko problematiko, tretji najpogosteje opisovani čas je bil 15. stoletje s turško in z lokalno tematiko. Najštevilnejši žanrski tip je biografska povest z jedrom v življenjepisih 19. stoletja. Drugi tip je turška zgodovinska povest, tretji tip srednjeveška povest (čarovnice, vitezi, gradovi). Povesti o pokristjanjevanju, o uskokih ter o verskih bojih so približno izenačene (okrog deset, vendar spada pokristjanjevanje v srednji vek, uskoške povesti v 17. stoletje, verski boji v 16. stoletje). Viteške povesti spadajo v 15. stoletje, duhovniške v 16., 17., 18. stoletje. Kmečke povesti so umeščene v 17. in v 19. stoletje, čarovniške v 17. stoletje, ljubljanske v 19. stoletje. Zgodovinska povest, novela in v zadnjem času roman ostajajo trdoživ žanr ne glede na zmanjšano neposredno nacionalno ogroženost Slovencev.
236
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
3 Kmečki žanr
Temeljna težava tega žanra je terminološka, saj se je v okviru kmečke snovi pojavljalo veliko poimenovanj: domačijski, domoljubni, regionalni, kmečki, vaški, vaterländisch, pa tudi oznake, ki niso povezane samo s kmečkim žanrom (idilični, božični, koledarski,'" ljudski, narodni, večerniški). Miran Hladnik je glede na snov in pogostost poimenovanj izbral ime kmečka povest" ter opredelil značilnosti žanra. Kmečka povest je pripoved o kmetih, kmečkih značajih, navadah, družbenih odnosih na vasi, o povezanosti vaškega življenja z naravo in delom na zemlji. Motivi so lastninski in generacijski konflikti ter rivalstvo. Najpogostejša je kmečka povest, v kateri si glavna oseba prizadeva najti dom ali postati gospodar v domu svojih staršev; drugi najpogostejši motiv je boj domačije proti vplivom iz okolice (vojne, bolezni, dolgovi, nemorala okolice itn.), sledijo kmečke povesti, kjer se tekmeci borijo za dom, pogosto je tekmovanje med domovi; ostalih konfliktov je M. Hladnik naštel bistveno manj. S pomočjo bibliografskih podatkov, kritiških zapisov ter preučevanja literature je našel različne tipe kmečke povesti.
Temeljna vodila za prepoznavanje kmečkega žanra so: kmečko okolje, motivi in značilni konflikti. Kritika je prvič zapisala žanrsko oznako v nemščini in v nemških časnikih s pojmom vaterländisch (1. 1838). Zavest o kmečkem žanru je pri nas stara in se nadaljuje do danes; tudi produkcija tega žanra je ostala aktualna. K manjši utrjenosti in šibkejši kontinuiteti v zavesti kritikov sta gotovo prispevali dve lastnosti: pestrost kritiških oznak ter negativna konotacija oznake kmečki. V primerjavi z zgodovinskim žanrom, ki takšnih razhajanj ni poznal, je prepoznavnost žanra gotovo manjša. Kmečka povest je drugi najpogostejši žanr v slovenski kritiki pri nas (dosegel je dve tretjini pogostosti zgodovinskega žanra). Zanimivo je ugotoviti, da so najstarejši slovenski kritiški zapisi kmečkega žanra stari nekaj več kot 160 let. Najpogostejše poimenovanje znotraj žanra je kmečki (triintrideset omemb), ki je zaradi snovne utemeljenosti imena ter zaradi pogostosti postalo uradno ime za ta žanr. Vrh je ta oznaka (po podatkih v Katalogu) dosegla v obdobju med obema vojnama. Sledita ji vaška in večerniška povest. Veliko literarnih del sicer kmečkega žanra je nosilo oznako večerniška povest; to poimenovanje je veljalo za izdaje del v zbirki Slovenske večemice (sinonim tudi mohorjanska povest), vendar ni žanrsko, saj ne določa izključno kmečke snovi (poleg kmečke je bila pogosta tudi zgodovinska snov). Tudi oznaki ljudska in narodna povest'' sta se velikokrat nanašali na kmečko snov, vendar sami po sebi nista žanrski. Ljudska povest je označevala (ne)umetniška dela; vaška in kmečka povest sta veljaH za bolj umetniški in sta bili nedvoumno snovno določeni in zato žanrski oznaki.'* Izraz vaški je bil priznan za bolj umetniški; nekateri so ga uporabljali predvsem za kmečke povesti 19. stoletja (tako piše tudi Hladnik). Pojem
Koledarska povest je po Hladnikovem mnenju samostojni žanr, ki ne temelji na snovi, temveč na tradicionalnih praznovanjih, vezanih na koledar. Bralec prepozna žanr skozi značilno obrednost (npr. jurjevanje, božični prazniki, koledništvo), ki velja v določenem kulturnem prostoru. V Katalogu literarnih pojmov sta bili koledarska in božična povest omenjeni vsaka le enkrat (božično je omenil Luka Svetec 1. 1861, koledarsko pa Janez Rotar 1. 1966). Obe oznaki sta omenjeni v zvezi s kmečko snovjo, zato ju uvrščam v isto poglavje. Danes se lahko božični žanr razvije mimo kmečke snovi (npr. filmi o božičnih zgodbah); v tem primeru gre za samostojni žanr.
" Kmečki roman ni bil pogosto omenjen, zato je sintagmo kmečka povest upravičeno uporabil v pomenu srednje dolga in dolga pripoved. Žanrsko poimenovanje po prepričanju M. Hladnika izhaja iz prilastkovega poimenovanja, ki daje posameznemu žanru pomen in težo. Vrstno poimenovanje nima posebne pomenske vloge pri opredeljevanju žanrov. Ker je do sedaj nastalo največ pripovedi s kmečko snovjo, je M. Hladnik za kmečki žanr izbral termin kmečka povest in izrazu povest v sintagmi odvzel vrstni pomen ter ga uporabil kot zbirni pojem. M. Hladnik (1990). Slovenska kmečka povesi, Ljubljana: Prešernova družba .
Tipov kmečkih povesti je več: vajevska kmečka povest, tradicionalna, folklorna idila, večerniška kmečka povest, folklorna realistična povest, naturalistična kmečka povest, klasična kmečka povest, popularna kmečka povest, pokrajinska povest, domačijska in socialnoreahstična povest.
" Poimenovanje ljudska povest se je nanašalo na besedila s kmečko in z delavsko snovjo; podobno je veljalo za oznako narodni. Obe oznaki sta bili presplošni, da bi lahko šteli za žanrski. Če bi ljudsko in narodno obravnavah kot žanrski oznaki, bi po pogostosti kmečki žanr dohitel zgodovinskega.
'* Poimenovanja za žanr niso bila sprejeta in poenoteno rabljena niti v literami zgodovini niti v literami kritiki. Včasih se je kritik izognil poimenovanju z večbesedno frazo povest za ljudstvo; težave so nastale pri žanrski opredelitvi, ker je pojem ljudski lahko presegel kmečko snov.
237
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLAN Kij
domačijskaZ-inska povest se je v kritikah pojavil po drugi svetovni vojni (v podnaslovih povesti pa že v 30. letih): v središču poimenovanja je dom, za katerega si prizadevajo liki kmečke povesti. Oznaka pokrajinska povest se je pojavila v obdobju med obema vojnama, regionalna povest pa v kritiki po dmgi svetovni vojni; s pojmom regionalni roman so poimenovali Kranjčevo literaturo, pokrajinska povest dela Narteja Velikonje. Idilično povest je mogoče uvrstiti v kmečki žanr, kadar gre za idilo v kmečkem okolju; v Katalogu pa so oznake idilične povesti nežanrske. Pastirska in ovčarska povest sta v bližini kmečke, ni pa mogoče govoriti o enaki snovi in motivih ob oznakah v Katalogu, saj se oznake nanašajo na bukolično literaturo, ki se je razvila v antični in španski literaturi 15. stoletja.
4 Pustolovski žanr
Avanturistični oz. pustolovski roman je kataloška oznaka za zabavni žanr, ki jo je mogoče razumeti v širšem in ožjem smislu; širši pomen te besede lahko učinkuje kot nadpomenka za različne tipe pustolovskega žanra. Znotraj pojma pustolovski žanr je mogoče najti več sorodnih žamov: potepuški/pikareskni roman, pomorski, razbojniški, indijanski, gusarski in divjezahodni roman.''
Pustolovski žanr je v širšem smislu splošna oznaka za več žanrov, ki imajo nekaj skupnih lastnosti (vsebujejo napetost v dogajanju, veliko dogodivščin, glavna oseba se mora spopadati z nasprotniki, večinoma je kraj dogajanja pustolovskega romana zelo oddaljen). V preglednici žanrov je pustolovski tretji po pogostnosti (dosegel je tretjino omemb glavnega žanra); največjo pogostost kaže v obdobju med obema vojnama. Med vsemi poimenovanji so najbolj izstopale oznake pustolovski,^" avanturistični, eksotični, popotni. Čas med obema svetovnima vojnama je bil najbolj naklonjen tovrstni literaturi, saj so vse štiri oznake v tem obdobju dosegle svoj vrh, po dmgi svetovni vojni pa je število kritiških oznak iz Kataloga v zvezi s pustolovskim žanrom močno upadlo.
Znotraj pustolovskega žanra so bili navedeni številni dmgi pojmi, ki so snov natančneje poimenovali. Pojem indijanarice je prva omenila Z. Kveder 1. 1901, čeprav je bil kasneje Mayev Winnetou v kritiki ob izidu prevoda 1. 1909 označen za potni roman. Indijanska povest je bila ponovno omenjena 1.1939 v zvezi z J. F. Cooperjem. Pomorski roman prikazuje spopade na morju in odkrivanje zakladov, Katalog vsebuje le dve oznaki, pa še ti dve sta v zvezi s tujo literaturo. Potepuški ali pikareskni roman govori o potepuhih; edina omemba se navezuje na roman o brezdomcih ali večnih (avtomobilskih) popotnikih iz romana On the road Jacka Kerouaca. Popotni roman govori o spoznavanju svetovnih čudes in civilizacij, vendar je brez prave pustolovščine zunaj pustolovskega romana; Katalog vsebuje eno oznako ob Doylovi detektivki, A. Loos je pisal o Šrimpfovi potopisni povesti. Eksotični roman je splošna oznaka, ki lahko označuje pustolovski ali potopisni/popotni roman (večinoma so se kritike nanašale na tuje avtorje: Pearl Buck, John Knittel, Pierre Loti). Pogostost poimenovanj znotraj žanra je izredno nizka v primerjavi s frekventnostjo omemb pustolovskega žanra. Pustolovski žanr ni bU pri nas nikoli zavmjen kot neprimeren (razen razbojniškega), zato je imel ugodne pogoje za razvoj.^'
' Pustolovski roman je v Literaturi Cankarjeve založbe definiran kot skupna oznaka za različne tipe romanov, ki so jim glavni snovni element pustolovščine (avanture). Pripetljaji se lahko odvijajo na različnih dogajališeih: na divjem zahodu, v eksotičnih deželah, na morju, v stiku s popotniki, v stiku z razbojniki, vendar je bila ta oznaka ravno najpogosteje rabljena v splošnem smislu kot zbirni pojem.
^" Oznaki pustolovski in avanturistični/avanturni sta sopomenki; primerjava obeh zapisov v Katalogu pokaže, da je prevladovalo domače poimenovanje (v času med obema vojnama enajst zapisov, po vojni štirje; avanturni med vojnama šest omemb, po drugi svetovni vojni pa tri). Včasih sta v isti kritiki uporabljena oba izraza.
^' A. Lah v Pregledu lahke književnosti navaja J. Alešovca kot avtorja divjezahodne povesti Ne v Ameriko! ter pustolovsko povest Josipa Podmilšaka Žalost in veselje (1870), ki je pred Alešovcem prevedel poljsko povest Amerika ali povsod dobro, doma najboljše.
238
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   CLANKIl
5 Sentimentalni žanr
Sentimentalni žam je zelo širok pojem, saj zajema snov iz ljubezenskega (čustvenega) življenja dvorjanov, plemstva, meščanov in preprostih ljudi ter označuje predvsem način doživljanja in sistem vrednot meščanskega sveta (pretirano boleče čustvovanje, osebe so tenkočutne; včasih se zaradi neuslišanih ljubezenskih želja pojavi užitek ob doživljanju lastnega trpljenja; namen ganljive zgodbe je vzgajati bralca (pri nas so pogoste narodnospodbudne ideje) ali prikazati rešitev v idiličnem življenju na podeželju). S pojmom sentimentalni žanr so povezani naslednji kataloški izrazi: sentimentalni, gartenlaube, dvorni, salonski, galantni, graščinskoromantični, grajski, junkerski,^^ meščanski, malomeščanski, pogojno tudi ženski in feministični roman).
Sentimentalni roman, ki ga pri nas imenuje M. Hladnik ženski roman 19. stoletja, je postal začetna faza ženskega romanopisja. Že v svojem času je veljal za lahko branje, brez višje ideje ter umetniške vrednosti, saj je bil napisan klišejsko. Predstavnici Luiza Pesjak in Pavlina Pajk v svojem času nista bili cenjeni, v tujini pa so imeli sentimentalni romani poseben ugled v meščanskih salonih (v zvezi s tem žanrom se pojavijo v Katalogu oznake sentimentalni, dvorni, galantni, salonski, romantični). Iz tega žanra se je v dvajsetem stoletju razvila proza, ki jo je mogoče označiti za žensko literaturo (saj so jo pisale ženske), vendar ni več mogoče govoriti samo o umetniško nevredni literaturi. Iz ženskega romana 19. stoletja se je razvoj nadaljeval v ljubezenski roman (ki ima še danes veliko bralcev in bralk), v svetovni in domači literaturi dvajsetega stoletja je pričela nastajati ženska literatura s feminističnimi idejami; ženske avtorice so razvile tudi kriminalke, zgodovinski roman, biografski roman itn.). Tako ženska literatura v zadnjem času izgublja oznako »ženski«. Vzporedno z ženskim romanom 19. stoletja so nekateri moški avtorji ustvarili meščanski roman, v katerem je glavna snov meščan s svojimi prizadevanji za vzpon v družbi (pojavili so se podobni motivi in snov kot v ženskem sentimentalnem romanu, čeprav je mera razčustvovanosti bistveno manjša; pri nas sta izpod moških peres nastala dva glavna žanra: grajsko-vaški in (malo)meščanski roman.
Seštevek oznak v Katalogu kaže, da oznake v zvezi s sentimentalnim ter meščanskim romanom dosegajo četrto mesto med vsemi žanri. Prvo obdobje je prineslo redke omembe gartenlaube, salonskega, sentimentalnega, romantičnega in ženskega romana (večina pojmov je enkrat ponovljenih). Kritika je med vojnama popularizirala meščanski, ženski ter romantični roman, pojavila pa se je tudi prva oznaka feminističnega romana. Sodobna kritika je prinesla največ omemb v zvezi s sentimentalno in romantično literaturo (romantična je bila desetkrat omenjena; nekajkrat je bila zapisana v pomenu časovnostilnega poimenovanja in ne žanrskega).
6 Kriminalni žanr
o kriminalnem in detektivskem žanru je bilo do danes precej več napisanega kot o žanrih, ki so bili v Katalogu le nekajkrat omenjeni, zato je vprašanje, če se bodo redko omenjeni žanri kdaj tako ustalili tudi v bralski zavesti, kot sta se kriminalka in detektivka, saj sta zelo popularni ne samo v književnosti, ampak sta cenjeni tudi kot filmski žanr. Kot žanr sta kriminalka in detektivka prepoznavni kritikom, literarnim zgodovinarjem in teoretikom. Uvrščamo ju med zabavne žanre, kot tudi ZF, grozljivi roman, ljubezenski, humoristični in pustolovski roman.
Pregled podatkov iz Kataloga razkriva, da sta bili obe poimenovanji v obdobju po drugi svetovni vojni združeni v oznako kriminalni žanr (čeprav je med obema vojnama prevladovalo poimenovanje detektivka). Oznaki krvavi roman in roman umorov sta v kriminalni žanr uvrščeni le pogojno. Najprej so se kritiki v zvezi z detektivko oglašali ob prevedeni literaturi K. G. Chestertona, K. Čapka, C. Doyla, G. Simenona, P. Moranda ter s prevodi kritik pomembnih in svetovno znanih avtorjev (ob mnenju M. Gorkega o detektivki v sovjetski literaturi). S kritikami.
Junker je bil plemiški veleposestnik v Rusiji (SSKJ), zato je po snovi podobna oznaka.
239 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6  _^
RAZPRAVE  IN   ČLANKI!
ki so sledile prevodom, so slovenski bralci izvedeli, kaj je detektivka. Več kot polovica kritik (skoraj je bilo namenjenih izključno tujim avtorjem omenjenega žanra, ostale pa prav tako omenjajo tuje avtorje, vendar literaturo vrednotijo tudi z vidika žanra. Že zgodovinskemu romanu so kritiki pripisovali trivialno vlogo in s primernimi napovedniki o objavi v podlistku privabljali bralce. Tako so jih obveščali tudi ob izidih kriminalk in detektivk, ki glede zabavnega in sprostilnega slovesa pri bralcih celo prekašajo zgodovinski roman.^' Kritiki so v preglednih člankih seznanjali bralce o lastnostih žanra, največkrat kar v oceni posameznega dela. Poleg tujih avtorjev je bila 1. 1902 predstavljena tudi P. Pajk, katere povest Prijateljev sin je izšla v DiS 1. 1894. Glavni predstavniki kriminalnega žanra so bili v kritiškem pisanju predstavljeni predvsem med vojnama in po njej; samostojnih literamoteoretičnih prispevkov o kriminalki ni bilo veliko, ker so bili nepotrebni zaradi podrobnih kritik (Pregljeva predstavitev romana z vidika snovne in tematske pestrosti je zgolj naštevalna, čeprav je za 1.1917 vseeno obvestilna). Primerjava kriminalk s klasičnimi romani, ki vsebujejo podobne motive, kot jih imata detektivka in kriminalka (npr. romani Dostojevskega), je bila pomembna za izčiščevanje žanrskega pojma: samo peščica podobnih motivov še ne pomeni istega žanra, temveč so pomembne tudi količina in teža motivov ter notranja zgradba besedila.
Ob literarnozgodovinskih študijah pa je mogoče ugotoviti, da določeni domači avtorji v slovenski kritiki niso bili prepoznani kot pisci tega žanra.^"
Kako je danes s kriminalnim žanrom? Literarna produkcija raste, kar dokazujejo raziskave študentov slovenske književnosti na Filozofski fakulteti.^ Produkcijsko se žanr razvija, prav tako se razvija kritiško in v zavesti bralcev.
7 Znanstvenofantastični žanr
ZF literaturo je mogoče razumeti kot žanr, ki se je razvil iz fantastike, utopije, znanosti, iz satire in ima podobo znanstvene verodostojnosti; v pomenu ZF naj bi se začel razvijati 1. 1926. Najpogostejši motivi tovrstne literature so vesoljska potovanja, potovanja po času, srečanja z nezemeljskimi bitji, psihološke in biološke spremembe oblik življenja in vplivi tehničnih dosežkov na človekovo družbeno življenje.^* T. Todorov je za fantastično literaturo določil tri kriterije: v
v vabilu k naročilu je 1. 1885 Edinost vabila bralce prav s pomočjo kriminalnega romana. Tudi SN in LZ sta isti pojem omenjala pod naslovi; tako so bralcem obljubljali zabavo in sprostitev.
Za začetnika kriminalnega žanra šteje M. Kmecl Jakoba Alešovca, ki je 1. 1875 izdal krajše pripovedi z naslovom Iz sodnega življenja. Kriminalka pa se je pojavila tudi 1. 1894, ko je Simon Gregorčič prevedel iz češčine roman Čeneka Kalandre z naslovom Preskušnja ali rešitev ali Doma najbolje. Kot odgovor na prevode Sherlocka Holmesa je Fran Milčinski izdal v Slovanu (1906/7) Uro št. 55.912 — detektivsko zgodbo. V tej zgodbi je prvič upodobljen detektiv v slovenski literaturi, vendar je besedilo hkrati že parodija. L. 1922 je Ivo Šorli izdal roman Pasti in zanke, ki pa je zaradi preštevilnih notranjih dogodkov manj uspešen. L. 1939 je Ljuba Prenner izdala detektivski roman Neznani storilec (podnaslov: Malomeščanska kriminalna povest), Josip Knaflič je 1.1944 izdal Lov za skrivnostmi; v tem besedilu je mogoče govoriti o klasičnem evropskem detektivu, upodobljenem v slovenski literaturi. Povojni čas žanru (po Kmeclovem prepričanju) ni bil naklonjen, zato je bilo naslednje delo s področja tega žanra izdano šele 1. 1973 (Zupanov scenarij televizijske nadaljevanke Vest in pločevina aH pobegh voznik). Matjaž Kmecl (1975). Od pridige do kriminalke. Ljubljana: MK.
^ V 80. letih so izšle detektivke: Noč do jutra Branka Hoffmana (1981), Rožančeva kriminalka Primer profesorja Blatnika (1980) ter Markov evangelij 1/8 (1987), Prehod Toneta Peršaka (1982), Vražji glas Aarona Kronskega AToma Rebolja/ (1989) in Nekdo drug Branka Gradišnika (1990); na začetku 90. let so izšli naslednji romani: Rdečelaska v zrelem žitu (1990), Parnik Jesenice Trbovlje (1994) Francka Rudolfa; Umor na plaži Bogdana Novaka (1991, tri novele); Lovci na Rembrandta Željka Kozinca pod psevd. Peter Malik (1992); zbirka KIH Krimi; 1. 1991 je izšel roman Rolandov steber Sergeja Verča; 1. 1993 je nastal film Ko zaprem oči Francija Slaka (snemalna knjiga, RTV U 1990/92), 1. 1993 roman Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah avtorice Maje Novak; 1. 1995 roman Cimre Maje Novak; žanrska besedila so pisali še Ladislav Čemilogar (Sabotaža, 1991), Tomo Rebolj (Mesto angelov, 1991 in Divjanje ali junak našega časa, 1992, Vaya con Dios, Amigo, 1993), Tone Frelih (Samomor upokojenega sodnika, 1993), Miha Mazzini (Zbiralec imen, 1993), Igor Kariovšek (Rodoljub, 1994), Aleš Jurič (Alkofol: Detektivske zgodbe Samuela Shortyja Celinskega, 1995), Zlata Volarič (Smeh v solzah: kriminalke, 1995), Marko Simčič (Trinajsti otok /vohunski roman/, 1996), Zdenko Kodrič (Potsdamska baterija, 1997). Posebnost sodobne slovenske krimmalke je v postmodemističnem nadgrajevanju klasične kriminalke, npr. pri Maji Novak, ki je tudi jezikovno (ne samo fabulativno) ambiciozna pisateljica.
^ Teoretiki so težko potegnili mejno črto med utopijo, fantastiko ter znanstveno fantastiko. Tisti, ki menijo, da ZF izhaja iz utopične literature, razlagajo njen razvoj na osnovi nekega izmišljenega možnega sveta, ki hote prestopa meje resničnosti.
240
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ĆLANKI
domačem svetu pride do nerazložljivega pojava, bralec mora omahovati glede dogodkov v besedilu, saj ni seznanjen z resnico; tretji pogoj je nenavadnost dogodka, ki ga mora bralec razumeti dobesedno in ne v prenesenem smislu, saj bi metaforična razlaga razblinila učinek in pomen znanstvenofantastičnega besedila.^'
Znanstvenofantastična literatura je stara dobrih sto let, že prej so nastajale predhodne oblike tega žanra (utopična in fantastična dela, delno tudi motivi iz grozljivega romana); tak razvoj ZF literature iz utopij in fantastike se je uresničil tudi pri nas, saj glede časovnega in tematskega razvoja nismo zaostajali.^* Glede terminologije ter iskanja primernejšega izraza nismo bili nobena izjema: težave z ločevanjem fantastike in utopije ter določanjem bistva ZF so imeli tudi v drugih književnostih, kjer je ta žanr postal nacionalni zaradi mogočnega razvoja naravoslovnih znanosti in tehnike. Iskanje boljših poimenovalnih možnosti se kaže tudi v terminološki neenotnosti pri nas. Kritiške omembe tega žanra v Katalogu dosežejo tretjino zapisov najpogostejšega žanra pri nas, zato lahko ZF štejemo med uveljavljene pojme na področju kritike. V obdobju pred prvo svetovno vojno slovenska kritika ni zabeležila tega žanra. Najpogostejši izraz drugega obdobja je bil fantastični roman; ostali so bili zelo redki (utopični, fantazijski). Pojem ZF je bil pri nas zapisan šele po drugi svetovni vojni (tako tudi izraz tehnični); Katalog kaže manjšo popularnost žanrskega poimenovanja v kritiki.
Med obema vojnama je bil najpogosteje omenjen avtor ZF Damir Feigel, čeprav kritika za njegova dela ni uporabila oznak utopični, fantastični, ZF, tehnični, temveč futuristični roman. Feiglova dela najdemo v Katalogu literarnih pojmov označena s pojmom avanturistični roman (saj gre za napeto potovanje, čeprav po izrazito nestvarni deželi); tako so kritiki označili tudi Wellsova in Vemova dela (med drugim so zaradi večplastnosti ZF literature za pisca detektivskih romanov prepoznali K. Capka in D. Feigla).^' Prevlada izmišljenega, če seže na področje ZF, vpliva na poimenovanje oz. določitev žanra. Če se kriminalni elementi podredijo ZF elementom, govorimo o ZF literaturi. Med utopističnimi romani so kritiki pisali o Tavčarju in Mencingerju; preostale omembe so v zvezi s tujo literaturo (Asimov, Čapek, Orwell) ali pa je bil žanr zgolj omenjen. Med avtorji fantastičnih romanov so bili v sodobnosti omenjeni predvsem I. Asimov in S. Lem, kar ne preseneča, saj je že D. Bajt zapisal, da so vrzel ZF literature pri nas po vojni zapolnili prevodi, čeprav danes produkcija tega žanra raste.'" V osemdesetih letih so se na področju ZF žanra pričeli pojavljati pri nas novi avtorji.^' Sočasnost s svetovno ZF produkcijo nas uvršča v razvite literature.
Drugi jo razlagajo kot nadaljevanje fantastike, znanega postopka, s katerim so oblikovane tudi pravljice. Zaradi razhajajoeih se mnenj glede razmejevanja pojmov utopija in znanstvena fantastika je Metka Kordigel opozorila, da utopije ni mogoče enostavno ločiti od ZF literature, saj tudi ZF omogoča opazovanje sedanjosti, ne samo utopični državniški roman ali politična utopija, kot so prepričani nekateri teoretiki. Včasih je bila sprejemljiva delitev na utopično literaturo, ki naj bi opazovala sodobno družbo v sociološkem smislu, ter tehnično oz. ZF, ki naj bi družbo opazovala v smislu razvoja tehnike. M. Kordigel trdi, da tudi ZF opazuje družbene odnose kot posledico tehničnega razvoja in da je delitev na utopično ter tehnično literaturo nepotrebna. Metka Kordigel (1994). Znanstvena fantastika. (Literarni leksikon 41). Ljubljana.
Od ostalih fantastičnih literarnih vrst (pravljica, grozljivka, umetna pravljica) se ZF literatura loči po različnih elementih. Od ljudske pravljice se ZF literatura razlikuje po tem, da se pravljica dogaja v izmišljenem svetu, ki ga urejajo posebne zakonitosti, saj je dobro vedno nagrajeno, slabo pa kaznovano. Ljudska pravljica se konča brez posebnih sprememb glede na začetek, fantazijska pa dopušča spremembo razmerij, čeprav je vseeno mogoče govoriti o etični izravnavi. Fantazijska pravljica je blizu ZF literaturi, saj je potrebno čudeže le še empirično utemeljiti, pa postane fantazijska pravljica ZF. Grozljivka, ki temelji na ustrahovanju bralca, izvira iz rušenja urejenega in mirnega sveta s pomočjo fantastike. Kadar je porušeni red (ki vzbuja v bralcu strah) znova vzpostavljen s pomočjo znanstvenega ali psevdoznanstvenega instrumentarija, je mogoče govoriti o ZF, tako je tudi grozljiva literatura blizu ZF. Meje med omenjenimi vrstami so bralcu jasne, čeprav imajo besedila določene skupne lastnosti.
^ Razvoj slovenske ZF se je po mnenju M. Kordigel pričel z Deveto deželo J. Stritarja (1878), sledila je Indija Koromandija A. Mahniča (1884), Razodetje J. Trdina (1888), 40001. Tavčarja (1891), Panteon J. Jakliča (1893), Abadon J. Mencingerja (1893) in istega leta Šubičev Pogubni malik sveta. Osrednji pisec ZF žanra med obema vojnama je bil Damir Feigel (Supervitalin, Kolumb, Pasja dlaka!. Na skrivnih tleh. Okoli sveta/8. Čudežno oko, Elektrokephale). Prav tako so pisali ZF Etbin Kristan (Pertinčaijevo pomlajenje), Ivo Šorli (V deželi Čirimurcev), Vladimir Bartol (Al Araf), Vladimir Levstik (Dejanje) in Anton Novačan (Nadčlovek).
D. Bajt je ugotovil, da si je ZF roman prisvajal postopke drugih žanrov (kriminalnega, detektivskega, vohunskega, pustolovskega, vojnega in poljudnoznanstvenega romana) in si s temi postopki odprl vrata do resne literature.
241
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
8 Biografski žanr
Biografski žanr temelji na pisanju o znanih osebnostih. Avtor tovrstnega romana je prisiljen spoznati življenjepis osebe, o kateri namerava pisati. Zaradi premočnega vpliva podatkov na zgradbo in vsebino umetniškega besedila so se kritiki ukvarjali z določanjem meje med biografijo in umetniško/romansirano biografijo. M. Hladnik ima biografski žanr za tip zgodovinskega romana, saj praviloma posega najmanj 60 let v preteklost, avtor mora poznati dejstva v zvezi z odmaknjenim časom in ne more izhajati iz osebne izkušnje kot pri avtobiografskem žanru. M. Hladnik in J. Kos (Literami leksikon CZ) navajata, da je biografski žanr popularen zlasti v 20. stoletju.
Biografski žanr je postal bralcem privlačen s pomočjo prevodov in kritik, ki so sproti pojasnjevale rabo pojma. Glede na mesto objav (predvsem dnevni časopisi, ki dosežejo tudi literarno manj zainteresiranega bralca) je mogoče soditi, da se je pojem biografski žanr utrdil v kritiški in bralski zavesti, saj je bil pogosto omenjan v časopisih. Sprva je podobno kot zgodovinski roman opravljal narodnospodbudno vlogo, saj ga kritika kljub dokumentarnosti ali slabi prepričljivosti ni obravnavala negativno (npr. romani Mirni Malenšek in like Vašte). Med kritikami jih je tretjina obravnavala samo tujo literaturo tega žanra, prišteti pa je treba letne preglede knjig, ki so vsebovali omembe prevedene literature. Po dmgi svetovni vojni je nepodpisani kritik žanrsko označil Slodnjakov roman Pogine naj, pes!, B. Berčič pa Plamenico Mimi Malenšek. Med tujimi avtorji biografskega romana je bil najslavnejši Irving Stone. V 60. letih sta Prešernova dmžba in DZS začeli izdajati biografske romane, kar je povezano z zanimanjem bralcev za ta žanr. Iz kritik se da ugotoviti, da zgodovinski roman v smislu žanra ni bil predstavljen bralcu tako natančno kot biografski (kar pa je razumljivo, saj je zgodovinski roman doživel več sprememb in razvoj v različne tipe romana, zaradi česar so kritiki omahovali glede rabe pojma). Skupni izvor zgodovinskega in biografskega je v oddaljenem času; če je težišče na pomembni osebnosti, gre za biografski roman, dmgače pa za zgodovinskega. Roman o razvoju osebnosti so teoretiki poimenovali roman razvoja (Bildungsroman). Pretirano podleganje dejstvom/ali fikciji povzroči romansirano biografijo ali pa od biografskega pretirano oddaljen roman. Biografski žanr se razvija še danes, M. Hladnik je v razpravi Slovenski zgodovinski roman danes ugotovil, da poskušajo avtorji z biografskimi romani popularizirati tista poglavja iz zgodovine, za katera menijo, da so v uradni zgodovini premalo poudarjena.'^
9 Vojni žanr
Vojni žanr je oznaka za delo, katerega snov je vzeta iz vojne. Skupno število omemb vojnega romana je skoraj petkrat manjše od zgodovinskega, ki je v slovenski kritiki najmočneje zastopan. V isti žam spadajo oznake antimilitaristični roman ter partizanski in vojno-zgodovinski roman.
Skopost kritik o vojnem romanu večinoma pojasni študija Slovenska vojna proza 1941-1980 (F. Bemik in M. Dolgan). Vojni roman kot žanr je bil po dmgi svetovni vojni zelo redko omenjen
'" Po dragi svetovni vojni je pri nas prišlo do ustvarjalnega premora, dolgega skoraj petnajst let, ki so ga zapolnjevali predvsem prevodi. Naslednja generacija piscev ZF pri nas je bila: Radivoj Rehar, Pavel Breznik, Metod Jenko in Viktor Hassel; po drugi svetovni vojni (v 60. letih) so pisali ZF literaturo Vid Pečjak, Dušan Kralj, Jože Dolničar, Branimir Žganjer, v sedemdesetih letih so nova imena Franjo Puncer, Branko Gradišnik in Miha Remec. Razcvet ZF v šestdesetih letih je omogočilo tudi objavljanje v Življenju in tehniki. Tematsko je M. Kordigel opredelila slovensko ZF literaturo v štiri sklope: človekov strah za privilegiran položaj na planetu, tema vesoljcev, človekov strah pred uničenjem njegovega bivalnega prostora in človekov strah pred izgubo identitete.
" Samo Resnik, Sandi Sitar, Samo Vresnik, Samo Kuščer, Egist Zagoričnik, Zvone Jirasek, Max Kubo in Denis Rakušča. O tem je pisala v diplomski nalogi Magda Stražišar (1999). Slovenska ZF v zadnjih dveh desetletjih. Ljubljana: FF.
'^ S pomočjo biografskega žanra so predstavljeni znameniti ljudje slovenske zgodovine. V devetdesetih letih je M. Hladnik pri 1. Sivcu naštel štiri biografske romane (o Petra Pavlu Glavaiju: In večno bodo cvetele hpe; o Simonu Gregorčiču: Biseri bolečine; o Jakobu Aljažu: Triglavski kralj, o vojskovodji Adamu Ravbarju: Jutro ob kresu). Tita Kovač-Artemis je o J. Bleiweisu napisala roman Slovenski orator dr. Janez Bleiweis.
242
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKli
v kritiki, domnevati je mogoče, da zaradi politične želje po nadziranju avtorjev tega žanra. Verjetno je cenzura tistega časa ovirala že samo produkcijo vojnega žanra.'' Zakaj mnoga besedila tega žanra niso omenjena v kritiki in s tem tudi v Katalogu? Vse obsežne bere slovenskega (po)vojnega romanopisja v Katalogu literarnih pojmov ni, razen Svetinove Ukane, Vorančevega Doberdoba ter romanopisja M. Malenšek. Za antimilitaristični roman je bila označena Kirstova Zadnja postaja v Knjigi 1. 1968. Oznaka izvira iz ideološke obarvanosti časa, v katerem je nastala (dovoljeno je bilo nasprotovanje vojni), namen oznake je bil pritegniti čim več bralcev.
10 Humoristični žanr
Humoristična Hteratura je po M. Kmeclu etološka vrsta, M. Hladnik pa obravnava humoristično povest in meni, da gre za žanr. Temelji na veselem doživljanju sveta, kar omogoča distanciran pogled na nezadostnost življenja. Bistvo humorističnega žanra je v zbujanju smeha pri bralcu. Oznaka posameznega literarnega dela po smešnosti, ne pa po kakšni drugi lastnosti, govori v prid žanru, ki temelji na prepoznavnosti in možnosti ponovitev.'" Humoristični žanr je skupni pojem različnim poimenovanjem v Katalogu: zabavni, humoristični, blizu so pojmi ironija, satira, komičnost. Humoristični žanr je oznaka, ki je bila omenjena osemkrat (štiri omembe v prvem obdobju, dve med vojnama, tri po vojni). Prvič je bila oznaka humoristični omenjena 1. 1853 v Novicah, nato pa 1. 1888 v zvezi s Tarasom Ševčenkom.
Humor je po mnenju M. Kmecla zelo pomemben za obstoj naroda. Za humomo prozo je Kmecl'^ zapisal, da se v povojnem času ni vključevala v osrednji razvojni tok slovenske književnosti (tako tudi ne večemiška proza), kar potrjujejo tudi rezultati pregleda pojmov v Katalogu. Pregled podatkov je pokazal, da je bilo teh oznak malo; še največ so omenjali izraz humoristični, ki se je ohranil tudi v sodobni kritiki. Med obema vojnama se je pojavila oznaka veseli, ki pa ne more zavzeti enakovrednega mesta, kot ga ima humoristični žanr, saj po drugi svetovni vojni ni bil zabeležena. Pojem komični se je pojavil po drugi svetovni vojni. Po Katalogu sodeč so bili bralci in kritiki z žanrom seznanjeni, toda o njegovi pogostnosti in priljubljenosti ni mogoče govoriti. Bralcem so bih iz kritik znani humoristični pisatelji F. Erjavec, R. Mumik in D. Feigel.
Literamoteoretične razprave kažejo, da je bilo v 19. stoletju več humorističnih avtorjev in besedil.'* V zborniku Satira Multi'' je M. Kmecl napisal, da Slovenci niti nismo tako silno lirični, kot radi
Obsežno študijo sta avtorja razdelila na čas med vojno, da sta prikazala okoliščine nastanka slovenske vojne proze, ter na obdobje po vojni. Začetno obdobje, ki je temeljilo na pluralnosti stališč in je trajalo le do 1943, sta poimenovala zeleni salon. Ugotovila sta, da so obstajale vse možnosti za vsestranski literarni razvoj Slovencev že med vojno, a le do dolomitske izjave. Po vojni je bila oblast močnejša od umetnikov, zato so bili določeni umetniki nepokorni in zaradi tega razglašeni za dekadente ipd. Socialistični realizem se je pojavil med vojno in s tem diktatom so bile umetnikom zmanjšane možnosti za objavo subjektivnih videnj vojne in ideologij. V obdobju med 1. 1945 in 1951 so se na slovenske umetnike izvajali pritiski, a zavest o literaturi je bila dovolj močna. Večina časnikov je bila ukinjenih; I. 1945 je bil izdan Slovenski zbornik, ki je vseboval poUiterama besedila. Vojna tema ni mogla v prozi prosto zaživeti niti dve leti po vojni, saj je glavni kritik, Josip Vidmar, priznal socrealizem za pomembno izhodišče vojnih tem. Kraigher, Kozak, Šnuderl in Voranc so kot pripadniki starejše generacije pisateljev sprejeli novo dogmatsko umetnost ter se od nje pozneje tudi odmaknili. V obsežni študiji povojne proze so pregledno navedena krajša prozna dela slovenskih avtorjev, ki jih v kritiki ni bilo mogoče zaslediti (novele, povesti, črtice L. Kraigherja, F. Kozaka, P. Voranca, M. Šnuderla) niti niso omenjene psihološko dodelane krajše literarne vrste F. Bevka, D. Lokaija, M. Šnuderla ter P. Voranca. Seveda ni bilo v kritiki mogoče najti polemičnih objav v zvezi z literaturo E. Kocbeka. V nadaljevanju avtorja navajata besedila, ki so med reportažnim sestavkom in novelo, predstavniki so Zupan, Grabeljšek, Godina, Rebula, Kavčič, Hace. V poglavju, ki je posebno pomembno za pričujočo nalogo (Na poti k vojnemu romanu), pa izvemo, da so bili za vojne pisatelje prepoznani M. Kranjec, M. Malenšek, C. Kosmač, V. Kavčič, J. Pahor, B. Zupančič, M. Mihelič, P. Zidar, S. Rozman, K. Grabeljšek, pa romani Vitomila Zupana, Petra Božiča, Vladimitja Kavčiča, Marjana Rožanca ter Temna stran meseca Mimi Malenšek. V nadaljevanju avtorja preučujeta tudi tri velike tekste z vojno snovjo: Kranjčev roman Za svetlimi obzorji, Kavčičev Zapisnik ter Svetinovo Ukano. Slovenska matica, Ljubljana 1988.
'"* Blizu humorju je komičnost, ki je skoraj sinonimna, lahko pa pomeni nižjo stopnjo humorja. Ironija se od humorja loči, saj temelji na skritem posmehu, satira pa je posmehljiva (včasih tudi grenka) kritika oseb, človeških slabosti ter pohtičnih razmer ali literature.
'^ B. Paternu, H. Glušič - Krisper, M. Kmecl (1967). Slovenska književnost 1945-1965, Ljubljana: Slovenska matica.
243
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKli
trdimo, prav tako je drugačno stanje humoristične proze po drugi svetovni vojni vidno tudi v Zgodovini slovenskega slovstva.'*
11 Viteški žanr
Viteški roman se je razvil v srednjem veku ob viteški liriki in epih ter omogočil razvoj posvetne proze. Krepost in junaštvo sta bili viteški vrlini, zato bi viteški roman lahko uvrstili v bližino pustolovskega žanra.
Viteški roman je nastal v srednjem veku, v renesansi je prišlo do parodiranja viteških romanov; pozneje pa so bili viteški romani bliže pustolovskemu žanru, glavne osebe so ohranile podobne vrednote, kot so veljale za viteze. Omemb viteškega romana je bilo razmeroma veliko (osemnajst). Nekatere oznake niso bile upravičeno zapisane (npr. ob Danteju), druge pa so se nanašale na Don Kihota in prave viteške romane (verjetno so pojem omenjali ob prevodih). Znotraj poetike ga je omenil I. Pregelj, kasneje je o tem pojmu pisal J. Vidmar. Le ena oznaka se je nanašala na slovensko delo (D. Feigel: Na skrivnostnih tleh).
12 Rodbinski žanr
Rodbinski žanr zajema več generacij ene rodbine, lahko tudi več družin ene rodbine v isti generaciji, zato je pojem družinski roman podrejen rodbinskemu. Družinski roman je bil po drugi svetovni vojni relativno pogosto omenjen (trikrat so ga omenile kritike izpred prve svetovne vojne, v enaki meri je bil pojem omenjen v kritikah med obema vojnama, v zadnjem obdobju se je pogostost podvojila). Rodbinski roman je bil v Katalogu po enkrat omenjen v vseh treh obdobjih.
V slovenski kritiki je bilo omemb rodbinskega žanra zelo malo: skupno število ne dosega niti sedmine najpogostejšega žanra. Zapisi rodbinskega žanra so bili zgodnji (še v nemških časopisih), razcvet pa je viden v zadnjem obdobju, ko je število omemb nekoliko naraslo. Ob pojmu rodbinski se je pojavljal tudi pojem družinski roman; številčno prevladuje družinski, čeprav je ustreznejši pojem rodbinski, ker se redkokdaj besedilo tega žanra omeji le na življenje ene družine brez poseganja v preteklost. V Katalogu je kot avtorica prve slovenske oznake tega žanra zapisana Z. Kveder; J. Vidmar je trikrat pisal o J. Kozaku, 1. Pregelj je ta žanr najprej omenil, nato pa ga je zapisal ob Cankarjevi literaturi. Znana pisateljica meščanskih družinskih romanov po drugi svetovni vojni je bila M. Mihelič.
'* Miran Hladnilt prišteva k slovenskim piscem daljše humoristične proze 19. stoletja F. Haderlapa, J. Jurčiča, M. Malovrha. (M. Hladnik (1982) Dolga humoristična proza za »čas kratenje Slovencom«, Ljubljana: XVIII. SSJLK). Jasna Levačič je v diplomski nalogi pregledala prozo do 1. 1945 ter obravnavala humoristična dela F. Erjavca, F. Detela, J. Mencingerja, J. Kersnika, F. Milčinskega, R. Mumika, J. Mlakarja ter D. Feigla. (Jasna Levačič, Humoristični avtorji na Slovenskem do L 1945, Ljubljana: FF 1999).
" Že Levstik se je zavedal pomembnosti humorja, ko je v Popotovanju iz Litije do Čateža zapisal, da bi Slovencem ustregel, kdor bi znal zavijati resnico v prijetne šale. Navedel je, da je M. M. Ziljski vnesel veliko humorja z godčevskimi zgodbami in z njimi razveseljeval bralce Bleiweisovih Novic, čeprav so ga slovenski pisatelji označevali s prilastki surov in robat. Zaradi skrbi za snažnost je bilo po Kmeclovem mnenju izpuščenih mnogo erotičnih šal. V obdobju med romantiko in realizmom se je pojavil zastrti humor, nato romantična ironija (ki temelji na razponu komičnega in tragičnega). V istem času seje razvil tudi feljton, kije omogočal kritiko aktualnih dogodkov, nato se razvijeta še parodija in travestija. Ob koncu devetnajstega stoletja sta živela Cankarjev posmeh ter blagi meščanski humor F. Milčinskega. Župančič se je v tridesetih letih našega stoletja javno izrekel za humor, tudi v času NOB se je humor obdržal kot zelo pomembna sestavina partizanskih mitingov. Matjaž Kmecl, Zelo kratek pogled na humor v slovenski književnosti. Zbornik Satira Multi, Celje: Perfekta 1995.
'* Med povojne avtorje humome proze je M_. Kmecl uvrstil Dušana Mevljo, Osipa Šesta, Marjana Kozino, Franceta Magajno, Franeta Milčinskega — Ježka, Žarka Petana in Janeza Kajzeija. Glej Slovenska književnost 1945-1965, Ljubljana: SM, 1967.
244
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ČLANKli
13 Generacijski žanr
Oznaka generacijski spada v žanr, v katerem se zrcali družbeno in zasebno življenje posamezne generacije, pri čemer gre lahko za prikaz generacije, ki se šele razvija v duhovno elito, ali za generacijo, ki je obremenjena z izkušnjo vojne ali z določeno ideologijo (sem bi spadal tudi roman iz hipijevskih časov, če bi ga imeli). Franc Zadravec je izvor generacijskega romana pripisal razburkanemu dvajsetemu stoletju, ko so se izmenjavala ideološka nasilja in vojne.''
Število žanrskih oznak v Katalogu je prenizko, da bi lahko govorili o ustaljenosti oznake v slovenski hterami kritiki. Podrobno sta o generacijskem žanru pisala V. Vuk in F. Vodnik, ostale omembe so se nanašale na knjižne novitete in tujo hteraturo. Ugotovitve F. Zadravca jja kažejo, da so literarni zgodovinarji prepoznali veliko več primerov generacijskega romana."" Ce se bo povečala produkcija tega žanra in če bodo žanr prepoznali tudi kritiki ter drugi literarni raziskovalci, bo mogoče trditi, da je generacijski roman pomemben člen v slovenskem žanrskem sistemu, sicer bo ostal to, kar je — le obrobni žanr.
14 Avtobiografski žanr
Avtobiografski roman"' je za razliko od ostale avtobiografske književnosti (memoari, dnevnik, življenjepis) svobodneje oblikovan glede razvrščanja resničnih dogodkov iz življenja. Čeprav je v vsakem romanu del avtobiografskosti, je avtobiografski roman tisti, ki izrecno popisuje pisateljevo osebno izkušnjo. Tipični sodobni avtobiografski roman je npr. roman o umetniku. Pogosto je napisan v prvi osebi, v povezavi z nesrečno ljubeznijo, družbeno nepravičnostjo in njegovo umetniško rastjo."^ Avtobiografija"' je oris lastnega življenja; pripovedni način je lahko stvaren ali literaren; vsebina se lahko osredotoči na zunanje dogodke (memoari) ah na duhovno ozračje dobe (če avtor prikaže več oseb enakovredno, v ospredju pa je duh časa, je mogoče govoriti o generacijskem romanu).
Žanr je bil relativno hitro uveden v slovenski prostor, čeprav ni dosegel izrednih odmevov, zlasti ne v kritiki po drugi svetovni vojni. V drugem obdobju je kritika največkrat zabeležila avtobiografski žanr, čeprav je pet omemb relativno malo. Da pa žanr ni izostal, se izgubil ah povsem poniknil, dokazujejo sodobni literarnozgodovinski prispevki, ki vsebujejo veliko avtobiografskih značilnosti v sodobni in pretekli literaturi. Avtorji, kot so Zupan, Kranjec, Rožanc, Rudolf (pa tudi drugi), so ustvarili prozo z eksphcitno avtobiografskostjo, lahko pa gre za implicitno avtobiografskost, ki jo je treba preveriti v drugih virih. Zaradi zlitosti avtorja in njegovega dela je ločevanje resničnosti in fikcije zapleteno."" Kritiki so žanr poimenovali predvsem takrat, ko je bilo delo žanrsko opredeljeno s strani avtorja, opaziti pa je mogoče, da trend avtobiografskosti v splošnem smislu raste (v produkcijskem in hterarnozgodovinskem). Kritiških odzivov o avtobiografskem žanru po 1. 1970 ni mogoče preveriti. Ker ni alternativnih oznak, je žanr (poimenovalno) prepoznaven in trden.
Hudi preobrati so pretresali generacije pred prvo svetovno vojno, po njej ter po drugi svetovni vojni. »Tudi slovenske romane te vrste pišejo žrtve in uporniki, tako tisti, ki jih je družba izobčila ali jih poskušala izobčiti, kakor tisti, ki vdirajo vanjo z novimi spoznanji in idejami. Sinovi v njih polemizirajo z očeti, s tradicijo, z oblastjo, upirajo se modelu, šabloni, nedotakljivemu vzorcu in dogmi.« Franc Zadravec (1997). Slovenski roman 20. stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba in Ljubljana: Znanstveni inštitut FF, 75.
"" Prvi avtor tega žanra je po mnenju F. Zadravca Ivan Cankar z romanom Tujci (1902), nato pa sem uvršča tudi I. Preglja (Usehli vrelci, 1929), Mirana Jarca (Novo mesto, 1930), Bogomuja Magajno (Gornje mesto, 1932), Bratka Krefta (Človek mrtvaških lobanj, 1929), Juša Kozaka (Celica, 1932), Maksa Šnuderla (Izgubljena zemlja, 1934), Miška Kranjca (Zalesje se prebuja, 1936) ter Lojzeta Kovačiča (Prišleki III, 1985).
"' Iznajdbo avtobiografskega žanra pripisujemo že starim Grkom. Neliterame biografije so bile tipične za grške čase. Nastala sta dva tipa: platonski tip (ki govori o iskanju resničnega spoznanja človeka) ter tista biografija, ki je spominjala na nagrobni spominski govor. Avtobiografstvo je nastalo, ko se je razvil posebni odnos — odnos do samega sebe. Kasneje se je kot podaljšek razvilo bibliografsko pisanje — knjiga o svojih spisih. Avtobiografije je mogoče ločiti na nefiktivne in umetniške: avtobiografija pomeni golo podajanje podatkov o človeku, roman pa je fikcija življenja. Avtobiografski roman nam daje ves čas vedeti, da govori avtor o osebni izkušnji.
245
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   Č L A N K ij
15 Ljubezensko-erotični žanr
Ljubezenski žanr je vprašljiv z vidika definicije žanra: ljubezen je že po definiciji romana temeljna snovna sestavina (zlasti klasičnega) romana."' V sodobnosti se je iz sentimentalnega ljubezenskega meščanskega romana razvil v smer trivialne ljubezenske literature, ki govori samo o ljubezni (družbeni in družabni problemi so zanemarjeni), zato je vendarle mogoče govoriti o ljubezenskem žanru (ljubezenske zgodbe, vikend romani itn.).
Redke omembe ljubezenskega žanra in njegovih podtipov (erotični, pornografski) kažejo na zadržanost in moralnost slovenske družbe, ki se je izogibala nezaželenim temam, temu je sledila tudi slovenska kritika. Omembe tega žanra iz tuje literature niso realni odsev produkcije ljubezenskega žanra. Največjo pogostnost je dosegla oznaka ljubezenski roman (tri omembe), in sicer v obdobju po prvi svetovni vojni. Med slovenskimi avtorji ljubezenskega žanra sta bila omenjena L. Kraigher in I. Potrč. Nekaj več negativnih vrednotenjskih omemb, ki so povezane z ljubezensko snovjo, je mogoče najti v Katalogu, uvrščene pa so k nežanrskim oznakam.
16 Grozljivi žanr
Grozljivi žanr je oznaka, ki jo lahko razumemo kot žanr, ki je nastal ob koncu razsvetljenstva v zahodnoevropskih literaturah kot eden izmed značilnih predromantičnih žanrov v Angliji (tam so ga imenovali gotski roman); prenesli so ga v Francijo (kjer so ga poimenovali črni roman), kasneje se je pojavil tudi v Nemčiji, tam pa je imel več imen. Katarina Bogataj Gradišnik je nacionalne različice poimenovanj združila pod skupnim imenom grozljivi roman, saj je grozljivost njihova skupna lastnost."* Kraj dogajanja je grozljiv, navadno je to del gradu, samostan ah grobnica. Zgradbe imajo skrivne prehode, labirinte in za lepo zunanjostjo prikrivajo skrivnostno notranjost. Glavne osebe so tri ali štiri in so vedno v moralnem nasprotju: dekle ima lastnosti angela; večinoma je nebogljeno in pasivno; včasih je sirota in zato še bolj prepuščena demonskemu moškemu, kasneje se izve za njeno plemenito poreklo in se ji izboljša družbeni status. Negativni moški je njen zasledovalec in mučitelj (včasih je fevdalec ali zločinski menih), ki preganja nedolžno žrtev zaradi častihlepnosti, želje po vladanju, maščevanja ali nebrzdane spolne sle. Negativni lik se je v nadaljnjem razvoju gotskega romana preobrazil v vampirja aH satana, ki sta še danes pogosta lika sodotjne grozljivke (v tem smislu je grozljivi žanr uveljavljen v filmu). Pozitivni mladenič pa je njegov dobri dvojnik: je lep, plemenit, čustven in ljubitelj umetnosti, vendar je nemočen proti zlemu moškemu liku. Ponavadi dekleta ne more zaščititi, saj je takrat bolan, za zapahi ali odsoten."' Gotski romani ne izgubljajo napetosti, temveč si epizode zelo natančno sledijo in
"2 Rečnik književnih termina (1985). Beograd: Nolit. "' Literatura (1987). Ljubljana: CZ, 23.
"" Besedilo, ki je navidezno avtobiografsko, izgublja žanrski značaj, če gre za splošni ustvarjalni princip, ko se avtor vživlja v popolnoma drugačen hterami lik, saj so za avtobiografskost nujne iskrenost, avtentičnost, izpovednost (prim. Ema Bovary, to sem jaz).
"' Zaradi ljubezenske snovi se je roman diferenciral od epa, ki je v ospredje postavljal versko, nacionalno, zgodovinsko itn. snov, ter postal meščanska književnost z meščanskimi temami.
"* Nastanek grozljivega romana pripisuje K. B. Gradišnik uporu zoper obstoječe razsvetljenske ideale. Glavne značilnosti žanra je zapisala ob gotskem romanu v Angliji, večinoma se je model prenesel tudi v druge države, razvili pa so se določeni tipi grozljivega romana, ki jih lahko uvrščamo v isti žanr, nekatere pa bi laže uvrstili k pustolovskemu ali h kriminalnemu žanru (žanrsko pripadnost je mogoče določiti glede na prevladujoče lastnosti). K. B. Gradišnik (1991). Grozljivi roman. (Literarni leksikon 38). Ljubljana: DZS, 25.
"' Grozljivi roman je uvedel v literaturo preteklost kot pripovedno temo, ki so jo avtorji predstavili s pomočjo opisa zgradb, kostumov in rekvizitov iz zgodovinske preteklosti. Čas gotskega romana je najpogosteje fevdalni (čeprav to za sodobnega ne velja). Prizorišče dogajanja je umeščeno v mediteransko pokrajino, t. j. Španijo ali Italijo. Namesto zlega moškega je možna tudi negativna ženslca oseba. Del dogodkov gotskega romana sodi v realnost (ugrabitve, pobegi, preobleka, zamenjava oseb), drugi del pa med mistične in parapsihološke pojave (demoni, vampirji, magija, eliksir nesmrtnosti, čudežni kamen modrijanov ...). Pogosto so uporabljena posebna stanja zmanjšane zavesti (mesečnost, blodnje, občasne omračitve uma). Zgodba večinoma temelji na starem grehu (umor ali incest), ki zahteva povračilo, lahko pa gre za
246
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE   IN   ĆLANKI
stopnjujejo grozo."* Namen gotskega romana je v bralcu vzbuditi občutek groze, bivanjske tesnobe ali metafizičnega obupa.
Omemb grozljivega žanra je malo, so pa zato zgodnje. Pojavljale so se v nemških časopisih in pomagale k spoznavanju žanra že okrog 1.1820. Najprej je bil omenjen roman o duhovih, kije tudi danes pomemben tip grozljivega romana. Prek časopisov je v naš prostor najprej vstopila zavest o strašilnem, grozljivem romanu in romanu o duhovih. V drugem obdobju so zapisali pojme strahotni roman, grozljivi roman, roman groze, vendar gre za posamezne omembe. V zadnjem obdobju so bili zapisani gotski roman (ki je postal tudi hterarnoteoretični pojem), roman strahov in grozljivi roman (samo dve omembi, kar v Katalogu predstavlja vrh). Večina zapisov se nanaša na tujo literaturo, med slovenskimi najdemo le gotski roman. Nekaj omemb je bilo zapisanih na osnovi motivov in tem ob žanrsko netipičnih avtorjih (Kafka, Dostojevski). Kako je danes z grozljivim romanom? Kljub poplavi grozljivk v filmski produkciji (morda prav zaradi tega) ni bistveno povečane rasti tega žanra v slovenski hteraturi.
17 Planinski žanr
Snov planinske povesti je življenje v planinah. Govori o življenju in doživetjih plezalcev, planinskih vodnikov, lovcev in planšaijev v planinskem okolju (če gre za prikaz kmečkega življenja na gorski kmetiji in je planina le medlo prizorišče, ni mogoče govoriti o planinskem žanru). Poleg prizorišča (večina dogodkov se mora zgoditi v planinskem okolju) morajo iz planinskega življenja izhajati tudi značaji literarnih oseb. Idilična kmečka povest, ki se dogaja v hribih in kjer dogajališče močno vpliva na razvoj dogodkov in oseb, spada v planinski žanr (npr. Ovčar Marko J. Jalna). M. Hladnik je planinsko povest opredelil kot žanr, ki je pri nas postal znan skozi prevode; prvi prevod je bil objavljen 1. 1859, opremljen pa je bil z oznako lovska povest. Razvoj pojma planinska povest je M. Hladnik" prikazal od omemb prevedene planinske povesti do pojava planinske povesti pri domačih avtorjih.
Planinsko povest je raziskoval M. Hladnik, ki je ugotovil, da je žanr manj utrjen in pogost, kot je pričakoval. Njegovo ugotovitev potrjuje pregled Kataloga literarnih pojmov, ki je pokazal, da so bile oznake v kritiki redke ter da je bil ta žanr manj popularen. Tudi iz kritiških omemb se da ugotoviti, da je bil pojem najpogostejši med obema vojnama (po ena omemba za vse pomensko sorodne izraze, razen alpskega, ki se je pojavil šele v sodobnosti ter pastirskega, ki je bil dvakrat omenjen). Zaradi težav pri fabuliranju v planinski povesti avtorji pogosto posežejo po motivih iz lovskega in pastirskega življenja ali iz življenja alpinistov. Oznake lovski, pastirski in športni niso nujno povezane s planinsko povestjo; pojavljajo se lahko ob povsem drugačnih besedilih (npr. pastirska ob kmečki povesti, športni roman pa je lahko v zvezi z drugimi športi (in ne z alpinizmom), odvisno pač od nacionalnih športov). Zlasti oznaka športni je bila pri nas rabljena splošno, oznaka pastirski pa ob primerih baročne oz. renesančne proze s pastirskimi motivi.
prelomitev redovniške obljube. Pogost motiv je preganjanje; največkrat zlobni moški zrelih let preganja mladenko. Ko je zločin razkrit, se lahko nemočni mladenič znova vključi v rodovino in se vrne na položaj, ki mu pripada.
"* Prav gotski roman je razvil sklenjeno zgodbo, saj so dogodki med seboj povezani in se stopnjujejo. Pred tem žanrom je bil gotskemu romanu podoben pikareskni roman; zgrajen je bil iz več ločenih zgodbenih enot, ki pa se niso povezovale v celoto.
"' Lovska povest je bila sprva oznaka, ki je bila v tesni zvezi s planinsko povestjo (sem Hladnik prišteva Kodrovo povest Viženčar (1881), pozneje tudi Deržajevo povest Pod Špiki (1940), Jalnovo Trop brez zvoncev (1941) in Svetinova dela Lovčeva hči (1957), Orlovo gnezdo (1963), Stena (1973)). Podobno velja za planšarsko povest, čeprav ta spada bolj h kmečki povesti (težko bi jo imeli za samostojni žanr zaradi nizke frekventnosti, ne vsebuje pa samo planinskih motivov in snovi). Med avtorje pastirske povesti Hladnik uvršča Juša Kozaka (Beli macesen, 1926) in Borisa Rezka (Svet med Grintavci, 1938) ter J. Jalna (ki je v Tropu brez zvoncev združil lovsko in planšarsko povest) (M. Hladnik (1987). Planinska povest. XXIII. SSJLK. Ljubljana).
247
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
RAZPRAVE  IN   ČLANKIJ
18 Žanri po pripadnosti poklicu ali kateri drugi skupini (stanovski žanri)
Med stanovskimi žanri je bil najpogosteje omenjen politični roman, ki je žanrska oznaka le, če označuje življenje politika. Sledi mu duhovniški roman — med slovenskimi deli tega žanra je Magister Anton I. Preglja. Pred drugo svetovno vojno je bilo več omemb žanra kot po njej; po vojni je J. Tominc napisal razpravo o tujih delih, da bi jih predstavil tudi pri nas. K duhovniškemu prištevam katoliški roman, vendar se je izkazalo, da je bila oznaka pri nekaterih omembah sociološka, saj se je nanašala na ideološko usmeritev; omenjala sta ga F. Koblar in A. Debeljak. Delavski roman (ko prištejemo oznako proletarski roman, dobimo vsega šest oznak) označuje žanr, ki prikazuje delavsko življenje. Med slovenskimi avtorji sta bila omenjena A. Ingolič in F. S. Finžgar, med tujimi K. Čapek ter B. Pilnjak. Oznake dekadentska (če ji prištejemo še bohemsko, so štiri) niso žanrske, saj so bili zapisane z vrednostnega stališča. Sledijo pojmi, ki so bili dvakrat omenjeni: časnikarski, misijonski in študentovski roman so oznake iz obdobja med vojnama, izseljenski roman pa je oznaka iz obdobja po 1.1945. Guvernantovski roman je bila oznaka iz časa pred prvo svetovno vojno, ki se ni več ponovila; podobno železničarska novela, ki smo jo dobili iz češke književnosti. Tudi oznako gledališki roman smo dobili s prevodom tujega dela o gledališčnikih. Oznake dijaški, fašistični in arheološki roman so nastale med obema vojnama (dijaški so bolj generacijski romani — razen črtice Študent naj bo F. S. Finžgarja), po vojni pa dekliški (boljša oznaka bi bila pustolovski roman, čeprav je v ospredju deklica) in alkoholiški roman (ki sploh ni žanrska oznaka, ker vrednoti dogajanje v družbi). Stanovske oznake so tako redke, da so niso usidrale v zavesti bralcev, avtorjev in kritikov in zato še ne tvorijo žanrskega sistema slovenske proze.
Aleksandra Belšak UDK 811.163.6'276.6:82.08-3
SUMMARY
THE SYSTEM OF GENRES IN THE SLOVENE ACADEMY OF SCIENCES AND ARTS CATALOGUE OF LITERARY TERMS
Analysis of data from the Slovene Academy of Sciences and Arts Catalogue of Literary Terms shows that daily papers also played a role in reinforcing genre awareness, not just literary journals. Although Slovene literary theory prevailingly used a different classification of literary texts, these sources prove that genre awareness formed early and continued throughout the history of Slovene literature. It was mainly fostered by hterary reviews, while in hterary theory it appeared at a much later date. Judging by the Catalogue, the genres rank as follows: the historical and peasant genres prevail (138 and 85 mentions respectively), followed by adventure, sentimental, crime, science fiction and biographical genres; although it
must be said that the frequencies of the genres in the second group hardly reach a half of that of the historical genre. Other genres were rarely mentioned in literary reviews before 1970, so they only complement the genre system (war, chivalry, humour, dynasty, generation, autobiography, thriller, sentimental and mountaineering genres). Tlie three-part periodic division proved sensible: prior to 1914 the prevailing genres record a certain number of mentions, the period between the two wars was the most fruitful for the majority of genres, while the war, science fiction, biography and generation genres developed between the two wars and after the Second World War.
248
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
v  SPOMIN
Ob Jakopinovem odhodu
IPoslovilna beseda našemu kolegu in prijatelju Francu Jakopinu ni lahka reč. Vsi vemo, da ni maral retorike, ne pisane ne govorjene. O njegovi človeški naravi to že nekaj pove. Odbijala ga je vsaka nenaravnost, narejenost in skonstruiranost, tako v življenju kot v znanosti. Ni si pustil spodnesti tal svojega zelo trdoživega realizma in braniti ga je znal na vsakem koraku, z vedrim pa tudi z drastičnim humorjem.
Od tod, iz te človeške narave bi se morda dala zagledati tudi njegova strokovna pot, ki jo bodo seveda ocenili jezikoslovci. To, kar se da videti že na prvi pogled, je njegovo vztrajanje v trdni, oprijemljivi in preizkušeni klasiki domače in svetovne slavistike. Bil je pravzaprav naš zadnji slavist v polnem in pravem pomenu besede: orientiran v vse slovanske jezike z izhodiščem v slovenščini in težiščem v ruščini in beloruščini, hkrati pa zmožen primerjalnih pogledov v vse smeri, tudi čez meje slavistike v germanistiko in romanistiko. Bil je silovito navezan na svoje odlične univerzitetne učitelje: Rajka Nahtigala, Frana Ramovša in Karla Oštirja. Kolikor vem, je bilo zadnje berilo, ki ga je do kraja prevzelo, izdaja pisem Franceta Kidriča Franu Ramovšu, ki jo je v pogovoru komentiral do potankosti. Tudi najbolj vidna tematika, ki jo je izbiral za svoje slavistične in slovenistične raziskave, je bila stvarna: besediloslovje, še posebej imenoslovje, slovar, slovnica, pravopis, naglas in cela vrsta portretov pomembnih jezikoslovcev, kar je kazalo k nekakšnemu zasnutku zgodovine slavistike od njenih začetkov do današnjih dni, seveda predvsem s slovenskega zornega kota. Do abstrakcij in konstrukcij modernega jezikoslovja je bil precej skeptičen. Če je še verjel Bergsonovi misli, da besede niso privezane k stvarem, pa je oh sorbonski gospe Julii Kristevi in ob njenih rafiniranih distinkcijah med racionalnim in iracionalnim v jeziku ter med jezikoslovnim kartezijanstvom in protikartezijanstvom zamahnil zelo na kratko in brez komentarja.
Toda tisto, kar obstaja po Jakopinu za nas, njegove kolege in prijatelje, ni samo njegova lingvistika. Je njegovo človeško bistvo, kot smo ga doživljali, nekateri med nami vse od konca druge svetovne vojne naprej, ko smo se kot prvi povojni študentski val 1945/46 zbrali v slavističnem seminarju ljubljanske univerze od vsepovsod. Vsak je takrat prinesel s seboj bolj ali manj trdo osebno vojno zgodbo, tako ali drugačno. Vsem pa nam je bilo skupno to, da smo bili na poseben način utrjeni, docela nerazvajeni in voljni lepega dela, do katerega nas je naposled pripustilo življenje. Zato se je v povojnem polstoletju zvalilo čez nas še veliko, skoraj preveč zgodovine. Jakopin pri dojemanju vsega tega nikoli ni bil brez svojega odziva in svoje barve. Treba je bilo skozi mnoge zaplete, stiske in tudi neumnosti, ki so oplazili univerzo. Jakopin je zmeraj imel refleks, ki ga nismo prezrli: to je bila njegova natuma, spontana, kritična in stvarna pa tudi poštena presoja, obdana s humorjem, kije znal ugnati tesnobo in pomagal živeti naprej na mlad način. Svojemu elementarnemu kritičnemu humanizmu je ostal zvest skozi vse režime.
Tudi sicer je zmogel veliko človeške zvestobe, danes že skoraj arhaične. O bratu Jakobu, kije študiral agronomijo v Franciji, leta 1932 odšel v Sovjetsko zvezo, bil vodja strojnega parka v sovhozu in izumitelj, nato pa v stalinskih procesih obsojen na smrt ter pozneje rehabilitiran in nazadnje raziskovalec na fakulteti v Voronežu, je zbral goro gradiva, vse do potankosti, razburljiv roman dejstev. Svojim trem zelo uspešnim sinovom — Primožu, Japcu in Jerneju — je dal na pot veliko zaupanja in
249
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
v   SPOMIN
moči. Najmlajšemu je pomagal k zdravju tako, da ga je kot otroka sam neumorno vodu po gorah in smučiščih. Toda čim raje je imel nekoga, tem manj je govoril o njem. Smrt žene Gitice, pisateljice in prevajalke, ga je skoraj strla. Toda kadar je govoril o njej, ga niso izdale besede, izdal ga je glas. Subjekt se pri njem ni začel pri sintaksi, kot trdijo nekateri lingvisti, začel se je pri fonetiki. Tudi njegovo prijateljstvo je bilo čiste vrste, brez retorike. Ob moji sedemdesetletnici mi ni sporočal kakšnih lepih besed ali čestitk. Poslal mi je darilo posebne vrste: natančno izdelan seznam vseh tiskovnih in pravopisnih napak mojega nemškega Prešerna. Odlična litota! To je bil Jakopin.
Tisto zadnje in najtežje, prehodnost med življenjem in koncem, je prestajal mimo in zbrano. Do zadnjega je radovedno gledal v svet in lucidno spremljal dogajanja doma in na tujem, čeprav le še v časopisju, po televiziji in v pogovorih. Svoje zadnje stanje je definiral brez vsakršnega notranjega patosa. Rekel je: »Navsezadnje pa že kar dolgo živimo!« Z zamolčanim dodatkom: »Naravno je, da gremo!« Morda s pritajeno, stisnjeno in ukročeno tesnobo nekje zadaj. Ne vem.
Boris Paternu
Ljubljana
250
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
IZ  MOJE  DELAVNICE
Knjiženje v narečnem slovarju
Širjenje jezikovnega fonda vsakega knjižnega jezika je svojevrstna tekma s sposobnostjo ustreznega poimenovanja vsakovrstne stvarnosti, je preizkušanje njegove lastne tvornosti in izziv njegovi živosti, če še zmore zajemati iz lastnih neknjižnih pojavnih oblik.
Tudi slovenski knjižni jezikovni fond naj bi se širil na omenjene načine. Zaradi politične in gospodarske usmeritve mlade Slovenije v nove združbe je tudi naravnanost kulturnih silnic njim podobna in se v jezikovni sferi kaže predvsem z vedno novimi elementi drugih kulturnih jezikov.
Po drugi strani pa se iz zavesti povprečnega Slovenca umika predvsem narečje kot ena izmed neknjižnih pojavnih oblik slovenščine. To, od koder je zajemal besedno bogastvo pisec še v drugi polovici 20. stoletja, je konec stoletja ostalo po eni strani etnološko blago,' po drugi predmet jezikoslovne raziskave ali zbirke narečnih besed. Pri knjiženju narečnih besed je smiselno izhajati iz zavesti o slovenskem knjižnem jeziku, ki zajema celotno slovensko narodnostno ozemlje ne glede na državne meje. Izjema v tem pogledu je Rezija v Italiji in nekaj prekmurskih vasi v Avstriji,^ na Tržaškem in v Benečiji pa občutijo nekatere dele v normi slovenskega knjižnega jezika (in ljubljanskega pogovornega jezika) kot pretirane, neestetske in zato nesprejemljive.
Tako zemljepisno razširjen knjižni jezik pomeni istočasno v zelo visokem odstotku realiziran enoten slovenski jezikovni prostor s knjižno jezikovno osnovo iz 16. stoletja.
Ta enotnost, posebej pa prizadevanje zanjo na vseh ravneh družbenega življenja, postane v trenutku, ko je ne varujejo več politične državne meje, še zlasti pomembna, saj deluje kot eden ključnih pogojev za obstoj naroda in njegov homogen razvoj.
V sedanjih globalizacijskih procesih je najbolj izpostavljeno besedišče, saj se nam zaradi usmerjenosti v svet lahko hitro zazdi vse, kar je domače, nevredno čas jemajoče pozornosti in truda.
Tak odnos je mogoče zaznati pri marsikom ob knjiženju narečnega besednega fonda v narečnih slovarjih,' ki je potrebno zato, da bi bih ti slovarji dostopni čim širšemu krogu uporabnikov in da
' Prim. 7. (Mihaela Zaje - Jarc: Duhan iz Višnje Gore), 16. (Andrej Kamičar; Jezerske storije) in 19. (Marija Krejan: Vse sorte je že blou) knjigo zbirke Glasovi, ki vse prinašajo zgodbe iz narečij. Besedila je deloma približala knjižnemu jeziku Vera Smole. V teh besedilih ne gre za poknjiženje, kakršno je potrebno v narečnem slovarju, saj so elementi narečja uporabljeni za dopolnjevanje vtisa avtentičnosti in jezikovne pripadnosti krajem, od koder izvirajo besedila.
^ Po jezikovni zavesti se oba okruška razlikujeta, saj gre v Reziji za zanikanje izvorne istosti s slovenščino, medtem ko se prebivalci omenjenih prekmurskih vasi zavedajo pripadnosti prekmurskemu narečju in njegovega mesta glede na knjižno slovenščino.
' Če upoštevamo samo knjižne izdaje narečnih slovarjev, so iztočnice poknjižene v Tominčevem slovarju (Ivan Tominc, Čmovrški dialekt. Kratka monografija in slovar, Ljubljana, 1964). V knjiženju mu je podoben slovarski del v Der Obir-Dialekt in Karten (Die Mundart von Ebriach/Obirsko), Graz 1986 L. Kamičarja, le da je geselski članek od narečnega zapisa besede naprej v nemščini. Uvod v narečni slovar Petra Weissa (Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, Poskusni zvezek A-H, Ljubljana 1998) navaja na strani 19 pravila, po katerih so bile iztočnice
251
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
IZ   MOJE   DELAVNICE
bi bili čimbolj informativni. Poknjižene naj bi bile iztočnice, tem pa bi sledile narečne besede v narečni transkripciji."
Vprašanje je, kako poknjižiti narečne besede. Ali se odločiti za glasovno knjiženje, kar je črkovna pretvorba (transliteracija) v narečni traskripciji zapisane besede v knjižni črkopis oz. pisavo, ali pa določiti za poknjiženje zahtevnejša merila.
Zagovorniki tako imenovanih transiiteriranih iztočnic vidijo prednost svojega načina v precejšnji enostavnosti, ki je v tem, da posamezen narečni glasovni niz zapišejo z najbližjim knjižnim. Geselski članek s tako poknjiženo iztočnico opremijo s kazalko, ki usmerja uporabnika k njeni knjižni vzporednici. Tako se med sedaj potekajočo redakcijo knjiži tudi besedišče kostelskega govora.
Tako knjiženje je le na videz neproblematično, saj je treba pred tem upoštevati neizogibno približnost transkripcij,' kar zapis oddalji od izvornega narečnega izgovora, glasovno knjiženje pa pomeni še en korak naprej v tej smeri.
Rezultat je, da pripadniki narečja v tako poknjiženem korpusu pogosto ne prepoznajo več svoje govorice, poknjižene besede pa so še vedno neknjižne in ne odražajo niti historičnih razvojev, ki so značilni za knjižni jezik, zato je v jezikoslovnem pogledu tako knjiženje manj sporočilno.
Glasovni prepis narečnega zapisa v knjižno pisavo je neizogiben takrat, ko je etimološko-zgodovinski razvoj narečne besede ali kakega njenega dela nejasen.
V primeru narečnih besed, kjer ni takih nejasnosti, pa je primernejši drugačen način knjiženja, tj. etimološko-zgodovinski ob upoštevanju uveljavljenega morfonološkega načela (stalna pisna podoba morfema, ne glede na njegove premene v govoru). Tako knjiženje je mogoče izpeljati v obsegu, kolikor ga omogoča poznavanje glasovno-naglasne, oblikovne in besedotvorne podobe govora in njegovega širšega narečnega zaledja. Narečni slovar brez izčrpnega opisa govora, katerega besedišče prinaša, je okrnjen, istočasno pa tak opis kliče po vsebinskem, iz tega opisa in slovarskega korpusa izhajajočem knjiženju v narečni transkripciji zapisanih narečnih besed.
Tako knjiženje je pravzaprav glasovna substitucija med govorom nekega narečja in knjižnim jezikom, ali z drugimi besedami, v konkretnih narečnih besedah nadomeščamo pravilne narečne reflekse (odraze) historičnih glasov z ustreznimi ah najbližjimi iz knjižnega jezika.
Tako poknjiženje lahko prestavi večino — koliko, je odvisno od konkretnega govora — narečnih besed v obliko, ki je razvojno skladna s knjižnim jezikom. Manj razgledanega uporabnika ne zavajajo formalno (glasovno) poknjižene narečne besede in se mu ne ponujajo kot nekaj posebnega, česar knjižno besedišče še nima. Pokaže se, da je prekrivanje med konkretnim narečnim besednim fondom in knjižnim večje, kot pa se to opazi na prvi pogled, zato to knjiženje podpira enotnost slovenskega jezikovnega prostora.
knjižene; knjiženje v tem slovarju je blizu glasovnemu knjiženju, nato pa so trije narečni slovarji, katerih avtorji se s knjiženjem iztočnic niso ukvarjali: 1. France Novak, Slovar prekmurskega beltinskega govora. Murska Sobota 1996 (kjer so narečne iztočnice glede na nekdanji knjižni status prekmurščine še najbolj razumljive), 2. Stanko Košir, B's'dnjak rutaršče 'n srenšče špraše (Slovar rutarske in srenške govorice). Rute 1997, 3. Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Aniona pri Kopru, Trst 1995.
" Ivan Tominc se je napakam pri knjiženju izognil tako, da je iztočnice (izhodna gesla) navedel po Pieteršnikovem slovarju, tem je sledila narečna oblika besede. Za gesla, ki jih Pleteršnikov slovar nima, navaja, da »so transkribirana v knjižno obliko in opremljena z zvezdico. Poudariti pa moram, da s takimi rekonstrukcijami nisem nameraval podati natančne etimologije dialektičnega izraza, potrebne so mi bile le zato, da sem jih lahko uvrstil med Pleteršnikova gesla.« (Črnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar, Ljubljana 1964, str. 5.)
' Prim. Fonološki opisi, ANUBiH, Sarajevo 1981, str. 20: »Fonetska transkripcija, ikada je najsavršenija, uvijek je na bar dva načina ograničenih moguasnosti. S jedne strane, nije moguče izbeasi kompromisima (makari nesvesnima) s fonološkom interpretacijom fizičke akustičke (i artikulacione) stvarnosti, što dovodi do nejednakosti u stupnju primijenjenoga razlikovanja na raznim sektorima opaeega inventara, a s druge strane, ljudski faktori onemogućuju identičnu primjenu u svim idiomima kojima je neka transkripcija namijenjena. Zato smo prisiljeni svaku transkripciju shvaćEati kao opasu konvenciju i izrađivati pojedinačne konvencije za njezinu primjenu.« (Dalibor Brozovič, O fonetskoj transkripciji, FO, str. 20-25.)
252
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
IZ   MOJE   DELAVNICE
Zagovornika etimološko-zgodovinskega načina knjiženja sta bila npr. Dušan Čop* in Jakob Rigler,' oba z vidika ohranjanja enotnosti slovenskega jezikovnega prostora in iz pričakovanja izobrazbene ravni, ki naj bi jo kljub delnemu umiku etimologije in zgodovinske slovnice v ozadje imeli vsaj slovenisti. Ta pristop je vodilen tudi v razpravi o pisanju slovenskih zemljepisnih imen Alenke Sivic - Dular,* vendar s strpnostjo do slovenskih zemljepisnih imen in do tradicije v pisanju zemljepisnih imen nasploh, ki so v primerjavi z občnimi imeni v nekoliko drugačnem položaju.
Nasprotnike si je ta način pridobil predvsem z napakami, ki jim je poknjiževalec v tem primeru precej izpostavljen,' podpira ga še naša v količinskost usmerjena doba. Vendar niti prvo niti drugo ne zadostuje, da bi se v narečnih slovarjih, ki hočejo biti znanstveni ali vsaj čim bolj strokovni, odpovedali knjiženju narečnih besed po etimološko-zgodovinskem načelu, saj gre za publikacije, ki bodo v perspektivi (po začetnem navdušenju med pripadniki govora, čigar slovar je izšel) največkrat pojavljale na mizah strokovnih krogov.
Kot sem že omenila, tega načela ni mogoče uporabiti vedno in povsod. Glasovno knjiženje pride v poštev predvsem, ko za kako besedo ni dovolj podatkov.
Negotovosti se pojavijo, ko vzpostavljamo samoglasnike, ki so izpadli zaradi samoglasniške redukcije, posebej v različnih priponah, ali soglasniške sklope, ki so se spremenili ali so na novo nastali, ali ko smo pred knjiženjem narečnega razvoja, ki se kaže v več rezultatih kot pa v knjižnem jeziku (npr. nenaglašeni polglasnik v priponah, ki se npr. v kostelskem govoru'" odraža s tremi refleksi: e, a in J0) in obratno, ko naj knjižimo refleks, ki zastopa v narečju več historičnih samoglasnikov, v knjižnem jeziku pa je ohranjena večja razločevalnost (npr. sovpad kratkih in nenaglašenih i, e in u v en refleks /e/ v kostelskem govoru, medtem ko ima knjižni jezik dva /i, u/ oz tri /e/.
Pri knjiženju samo v narečju znanih besed in besedotvornih enot prideta v poštev obe načeli, odvisno od tega, ali dialektizme uspemo etimološko pojasniti ali ne in glede na to, koliko je konkretni dialektizem mogoče navezati na kakega od knjižnih tipov besed, npr. kostelsko 'kaca »kadica«.
Ponazorila za knjiženje po etimološko-zgodovinskem načinu (oz. načelu), ki jih bom navedla, so iz gradiva za slovar kostelskega govora.
Sistema dolgih in kratkih samoglasnikov v kostelskem govoru sta monoftongška.
Kostelski dolgi i je brez težav mogoče knjižiti z i. V položaju pred r se v kostelskem govoru pojavlja ozki e, ki ga je zaradi določenosti pozicije tudi lahko knjižimo z i in ne z e ('zi:ma, 'ri:ba, 've:r, k'rompe:r zima, riba, vir, krompir). E-jevske reflekse (e:, e:, e: <- dolgih e, h, e, p, drugotno naglašeni e) knjižimo z e (m'le:ko, s'|ie:x, 'le:to; 'pe:č, 'me:t; 'de:tera; 'že:na, 'te:ta —> mleko, smeh.
* Prim. Dušan Čop, Napake v poimenovanju in pisavi koroških krajev. Prostor in čas 1974/2, str. 622-634.
' Jakob Rigler se ni posebej ukvarjal s knjiženjem, razen v zvezi s svojim sodelovanjem pri leksikonu Slovenskih krajevnih imen, niti ni o tem pisal, je pa na enem od sestankov Dialektološke sekcije v letu 1983 v zvezi s knjiženjem za narečni slovar kostelskega govora izrazil mnenje, da je v primeru obsežnega gradiva iz nekega govora primeren le etimološko-zgodovinski način knjiženja. Pri občnih imenih, pri zemljepisnih in osebnih s pridržki je zagovarjal tudi etimološke posege v koren, pod pogojem, da so etimologije jasne. Potrebno varovalko v primeru napak je videl v narečni transkripciji zapisani besedi, ki je osnova poknjiženi iztočnici.
* Alenka Šivic - Dular zagovarja etimološko načelo (v smislu zgodovinskega in morfonološkega) pri knjiženju slovenskih zemljepisnih imen »zaradi velike raznovrstnosti narečnih glasovnih razvojev ...« in zaključi: »Najmanj škode in najmanj nasilja nad narečno imensko obliko je, če se pri normiranju upošteva zgodovinsko-etimološka oblika.« (Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen, JiS 34,1988/89, št. 1-2, str. 12.)
' Iz tega vzroka se je za knjiženje na glasovni ravnini zavzemal Anton Baje (Področno poročilo komisije o etimološkem, narečnem in knjižnem zapisovanju domačih zemljepisnih imen. Arhiv Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU). Tudi pri redigiranju gradiva za slovar kostelskega govora nekateri sodelavci zagovarjajo to načelo in ga tudi uporabljajo, vendar se glede na obsežno narečno gradivo s tem ni mogoče strinjati.
Jože Gregorič, Gradivo za slovar kostelskega govora, tipkopis, 1024 strani, Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU.
253
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
IZ   MOJE   DELAVNICE
leto, peč, met, detelja, žena, teta). Prav tako ni problematično knjiženje dolgega /in kratkega/ a (t'ra:va, 'ma:te /b'rat, 'fant/ ^ trava, mati /brat, fant/).
O-jevski refleksi kažejo v kostelskem govoru vzporeden razvoj e-jevskim in enako poteka tudi knjiženje (o:, n, o:, g:, drugotno naglašeni o), npr. 'mo:č, 'do:ta, 'sp:t, 'lo:nc moč, dota, sod, lonec).
Za dolgi u ima kostelski govor refleks ii: 'mü:xa, x'rürska, ki mu (po obeh načinih knjiženja) ustreza u.
Etimološko gledano je knjiženje zgoraj navedenih refleksov enake vrste kot knjiženje kostelskega Ü: in u, u <- j:, J s knjižnim ol (in ne z u, kot bi narekovalo pravilo najbližjega glasovnega niza). Slovenska dialektologija je oba razvoja pojasnila," prav tako njuno zvezo nasproti knjižnima u in ol, zato ni razloga za knjiženje kostelskega u:, u <— j:, J s knjižnim u, pač pa po substituciji z ustreznico ol,'- npr. 'vuk    volk.
Etimološko-zgodovinsko načelo je mogoče uporabiti pri večini primerov s kratkim vokalizmom in zaradi poznavanja razvoja govora uvesti oblike pred samoglasniško redukcijo, npr. k'rex, 'kep, 'čet, o'bet kruh, kup, čut, obut. Enako je še v primerih z nenaglašenim vokalizmom, npr. le'pima, p'lefkat, 'tu:lela, 'xo:de -> lupina, pljuvkati, tulila, hodi in celo 'šiši:t, 'diši:t, 'sinu:, 'lidje: sušiti, dušiti, sinu, ljudje, kjer gre najprej za samoglasniško redukcijo e, u ^ e, ki preide pod naglasom v i. — Kratki naglašeni polglasnik se odraža v kostelskem govoru z a in bi ga po etimološko-zgodovinskem načelu poknjižili z e, npr. 'pas, 'vas, 'magla —> pes, ves, megla. Tudi izglasni -n <— -m je na enak način knjižen z -m, npr. 're:čen, 'ne:sen -> rečem, nesem.
Glasovno knjiženje pride v poštev pri že omenjenem knjiženju nenaglašenega polglasnika, ki se v govoru odraža z refleksi e, a, J0. V primerih, kjer se v kostelščini polglasnik reflektira z e ali j0 in v stranskih sklonih izpada oz se osnova brez tega polglasnika prenaša v imenovalnik ednine, je mogoče še vedno uporabiti etimološko-zgodovinsko načelo in knjižiti 'če:sen -sna, 'ko:nc -a -> česen -sna, konec -nca. V primerih pa, kjer se pojavljata za polglasnik refleksa a ali e, ki v stranskih sklonih lahko izpadeta ali pa tudi ne in je to vezano na konkretne besede, je primemo ostati pri glasovnem knjiženju, npr. 'ja:rak -rka, 'ko:sac -sca, vendar 'bibak 'bibaka »bedaček«, 'bikac 'bikaca »bikec«, ter 'bizel' 'bizl'a »živahen, naiven moški«, 'ci:merček -čka, vendar 'ciga:nček -eka.
Glasovno je knjižena narečna glagolska medpona -eva-, npr. rezre'že:vat -> razreževati »razrezovati«, dalje govom tuji razvoji, prevzeti iz sosednjih neslovenskih govorov, npr. 'ge:rof 'ge:rova »jerop, varuh«, 'kuča »koča«, 'mu:der »moder« -> gerov, kuča, muder.
Na nekaj straneh je mogoče oba načina knjiženja v narečnem slovarju le problemsko nakazati, še zdaleč pa ne izčrpati vseh možnosti. Vsako narečno slovarsko gradivo je v pogledu knjiženja svet zase, odvisen od razvojev v konkretnem govom in njegovem širšem narečnem zaledju in od tega, v koliki meri je oboje raziskano.
Sonja Horvat
ZRC SAZU v Ljubljani
" Prim. Jakob Rigler, Notranjski nepoudarjeni   in razvoj u-ja v slovenščini, SR 11, 1958, št. 3^, str. 206-218; Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, SR 14, 1963, št. 1-2, str. 25-78.
Take substitucije uporablja največkrat podzavestno pri svojem (navadno lahkotnem) prehajanju iz narečja v knjižni jezik v večji ali manjši meri skoraj vsak pripadnik narečja, če mu je bilo narečje materni jezik.
254
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
OCENE  IN  POROČILA
Filister, umetnik, šentflorjanec
Jožica Čeh: Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi. Maribor: Slavistično društvo, 2001 (Zora 13). 274 strani.
^^nanstvena monografija Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi Jožice Čeh je nastala na osnovi avtoričine doktorske disertacije, za katero je 4. oktobra 2001 v Novi Gorici prejela nagrado Slavističnega društva Slovenije za izjemen dosežek na podiplomskem študiju. Avtorica, ki se je s problematiko metaforike (v Župančičevi poeziji) ukvarjala že v diplomskem in magistrskem delu, pisala pa tudi o metafori in simbolu v Kosmačevi kratki prozi, je z razpravo dokazala, da je izredno pronicljiva in natančna raziskovalka Cankarjeve kratke pripovedne proze. Zato je — kot poudarjata tudi recenzenta Gregor Kocijan in Janez Vrečko — Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi tehten prispevek slovenski literarni vedi. Poleg novega in izvirnega poglavja cankaroslovju prinaša ta pretanjeni dosežek izvrsten literar-noteoretičen prispevek o metafori, simbolu in alegoriji, temelječ na interakcijski teoriji, tj. upoštevanju avtorja, kulturnih, socialnih okoliščin, literarne tradicije, sočasnih dekadenčnih, impresionističnih in simbolističnih slogovnih tokov, in dopolnjen s primerjalno ter kognitivnose-mantično teorijo.
Prvemu teoretičnemu sledi poglavje, v katerem avtorica povzema Cankarjeve poglede na črtico in slog ob koncu 19. stoletja, osrednji del pa obsegajo tri poglavja, kjer sta metafora in simbol opazovana v Cankarjevem zgodnjem (1892-1899), dunajskem (1900-1909) ter ljubljanskem obdobju (1910-1918). J. Čeh analizira — opirajoč se na Kocijanovo bibliografijo Slovenska kratka pripovedna proza 1892-1918 in Cankarjevo Zbrano delo — 328 kratkih pripovedi iz enajstih Cankarjevih zbirk. Razpravo zaokrožata sinteza spoznanj in poglavje Viri in literatura, ki obsega 171 enot.
Raziskovanje Cankarjevega sloga Jožica Čeh zasnuje na tezah, da se je Cankarjeva metaforika najbolj zgostila v lirizirani kratki prozi in tako oblikovala obsežna metaforizacijska območja. Nekatera med njimi je Cankar zavestno poglabljal, širil in medsebojno navezoval. Izhaja iz predpostavke, da so se gosta mesta metaforike pojavila že v liriziranih vinjetah zgodnjega obdobja, popoln razmah pa doživela v Podobah iz sanj. V dunajskem obdobju, v katerem kratka proza ni več osrednja, pri Cankarju prevladujejo snovno-materialni delci, kar jo spodbudi k tezi, da je tu pričakovati razmah simbola. Metaforiko, tj. besedne, stavčne metafore, osamosvojene podobe na ravni motiva in simbole, opazuje glede na njene značilnosti, tradicionalnost oz. inovativnost, vloge in razvoj.
Tako se ji v jedrnem delu monografije (3., 4. in 5. poglavje) pokažejo temeljna izhodiščna območja metaforizacije, npr. avtobiografski motivi, kamor sodijo tudi filister, umetnik, šentflorjanec, tujec, mati, otrok, domovina, hrepenenje, življenje idr. 3. poglavje obravnava raznovrstnost vinjetne metafore, ki se razpenja od metafor ob senzualni in otroško krhki ženski, malomeščanskem moškem in ženskem liku, dekadenčno obarvanem vinjetnem subjektu, čustvenozaznavne epitetoneze, do metafor rok, vezi, vode in poti. Obvinjetna kratka proza razkriva metafore Cankarjevih potrebnih ljudi, toplotne skale, rok, poti, simboliko dneva, motive študenta, kritika, mladega in priznanega literata. Dunajsko obdobje razčleni na kratko prozo 1. polovice dunajskega obdobja, kamor uvršča Knjigo za lahkomiselne ljudi, Ob zori in Mimo življenja, ter 2. polovice
255
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6
OCENE   IN   POROČILA
dunajskega obdobja — sem sodijo satirične in groteskne pripovedi, šenflorjanski ciklus in socialne pripovedi. Tu se med drugim pojavijo in ponavljajo nekatera izhodiščna območja, kot so npr. vegetacija, hiša, živali, vezi, družina, otrok, slušni pojavi. Tudi ljubljansko obdobje deli, prelomnica je leto 1914. Pred letom 1914 so med drugim raziskane materinske črtice, živalske pripovedi, cikel Trenotki, do konca 1. svetovne vojne pa Podobe iz sanj, v katerih se ponovijo izhodiščna območja hiše, živali, rastlin, močneje pa so izražene metafore smrti, sanj, senc, zagrinjala in groze. Primerja glagolsko metaforo, primero in epitet v Podobah iz sanj ter sočasni kratki prozi.
V sklepu ugotavlja, da slog ljubljanskega obdobja kaže na Cankarjevo umiritev, dinamično konceptualno metaforo »življenje je popotovanje«, ki v dunajskem obdobju preide v »hrepenenje je popotovanje«, zamenja statična metafora »človek je vsebnik«. Za Cankarjeve samostalniške, pridevniške in glagolske metafore določi, da izhajajo iz senzualističnega, afektivnega, personifikacijskega, antropomorfizacijskega in sinestezijskega občutenja stvarnosti. Že Cankarjevi prozni zametki kažejo lirizacijo, ki se v dunajskem obdobju pod dekadenčnimi, impresionističnimi in simbolističnimi slogovnimi vplivi razcveti ter ob Vinjetah oblikuje deepiziran kratkoprozni model. Podobe iz sanj kažejo »skrajni rob epskih zmožnosti« (Čeh, 2001: 261), črtica prehaja v »lirski esej ali v močno lirizirano črtico oziroma simbolno podobo« (prav tam). Metaforizacija se osredinja ob naravi, kulturnih in materialnih predmetih ter družini, simbolika pa izhaja iz konvencionalne naravne, tradicionalne domače literarne in folklorne simbolike, ki je prenesena v nov kontekst, pretvorjen s pisateljevim literarnim subjektivizmom. Delo zaključuje spoznanje, da je kljub »močnim notranjim disonancam /.../ na ravni Cankarjevega sloga delovala novoromantična in simbolistična estetika lepote« (Čeh, 2001: 266). Nasprotja se torej ne zaostrijo v ekspresionizem.
Jožica Čeh je z Metaforiko v Cankarjevi kratki pripovedni prozi zapolnila vrzel na področju cankaroslovja ter pomembno prispevala k slovenski literarni teoriji. Želeli bi si, da bi avtorica temeljne pojme, kot so npr. frazeološka, pridevniška, samostalniška, glagolska, konkretizacijska, konceptualna, pojmovna metafora, sestavljeni, toplotni epitet, sinekdohični simbol, ljudska frazeološka primera, odtenčna epitoteneza idr., dodatno definirala in ponazorila s primeri v posebnem priročniku, ki bi lahko študentom izvrstno služil kot učno sredstvo.
Alenka Žbogar
Filozofska fakulteta v Ljubljani
256
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 47, 2001/02, št. 5-6