UDK 321.74(497 .1)
Frane Adam
POLITIČNA PARTIČIPAČIJA KOT SESTAVINA
KAKOVOSTI ŽIVLJENJA
Avtor izhaja iz teze, da je politična participacija odvisna spremenljivka političnega
sistema in zato najprej razpravlja o njeni strukturi in funkciji v sistemih, ki temeljijo na
liberalni demokraciji. V nadaljevanju obravnava, na osnovi empirične evidence, fenomen
množične, kvaziparticipacije v različnih fazah oz . ciklusih socialističnega razvoja v
Sloveniji in Jugoslaviji . Postsocialistično obdobje odpira možnost, da postane politična
participacija (seveda na osnovi prostovoljne odločitve) ena od genuinih prvin kvalitete
življenja .
The authorproceeds from the thesis that political participation is a dependent variable
of political system and discuses therefore at first its structure (modes) and function in
(western) systems based on liberal- democratic principles. By employing empirical
evidence, the phenomenon of mass quasi political participation in different phases (cycles)
of socialist deveplopment in Slovenia and Yugoslavia is examined. The postsocialist era
opens the possibilities for the political participation to became (on the basis of voluntary
choise however) one of the genuine elements of the quality of life .
množična participacija, kolektivna akcija, liberalna demokracija, (post)socializem
1 . POLITIČNA PARTICIPACIJA V LUČI RAZISKAV ZAHODNIH
DRUŽBOSLOVCEV
1 .1 . Politična participacija v kontekstu liberalno-demokratskega političnega sistema
Od karakteristik političnega sistema je odvisna struktura, zlasti pa funkcija ( in s tem
tudi motivacija) politjčne participacije . Zato je treba najprej vpeljati distinkcijo med
politično participacijo v zahodnih liberalno-demokratskih sisteniih in politićno
participacijo v nedemokratičnih sistemih . Zahodni avtorji, ki proučujejo ta fenomen sicer
vsaj implicitno izhajajo iz tega okvira, vendar pa se dogaja, da zlasti pri mednarodnih,
primerjalnih raziskavah spregledajo dejstvo, da je politična participacija odvisna
variabla političnega sistema . To je denimo pokazala ena od mednarodnih raziskav v 70-ih
letih, v katero sta bili vključeni tudi Jugoslavija in Nigerija (takrat pod vojaško diktaturo) .
Avtorji (Verba/Nie/Kim, 1978) so na osnovi najbolj formalnih strukturalnih kazalcev
enostavno privzeli tezo, da je participacija v Jugoslaviji, prav tako pa tudi v Nigeriji,
primerljiva z participacijo v zahodnih deželah. Implikacija te teze je, da sta tudi ti dve
državi demokratični. Problem je bil seveda v tem, da ti avtorji niso razlikovali med
strukturo in funkcijo politične participacije . Če bi namreč to storili, bi najprej proučili
pomen ter (manifestno in latentno) funkcijo politične participacije v Jugoslaviji (in drugih
posamičnih državah) in jo šele nato primerjali z drugimi državami . Da bi to naredili, pa bi
se morali posvetiti analizi karakteristik političnega sistema. Tako pa so se gibali le na
površinski ravni enostavne strukturalne analize, to je na ravni analize modalitet (kanalov)
politične participacije in njihovih korelacij z neodvisnimi variablami . To je poenostavilo
102
metodološke operacije in s tem kavzalno razlago, otežilo pa razumevanje tega
fenomena.
Glavno obeležje zahodnih političnih sistemov (ki se mu v zadnjem času približujejo
tudi bivše socialistične družbe) je v tem, da temelji na pluralistični liberalno-demokratski
zasnovi. Poudarek je tu na formalni (proceduralni) in reprezentativni demokraciji .
Določene oblike substancialne oz . participativne demokracije se sicer lahko uveljavijo,
vendar le v obsegu, ki ne ogroža obstoja formalne, reprezentativne demokracije . Politična
participacija ima v tem okviru zlasti funkcijo selekcije in kontrole politične elite (vlade)
ter funkcijo aktiviranja in mobiliziranja človeških potencialov, ki se uveljavlja v prvi vrsti
skozi participativne oblike (Conolly, 1971). Teh dveh funkcij pa denimo politična
participacija v bivšem političnem sistemu v Jugoslaviji ni izpolnjevala (Rus, 1985) .
Osnova, na kateri počiva liberalna demokracija je ideja državljanstva (citizenship), ki
vsebuje tri sestavine, civilno, politično in socialno (Marshall, 1983) . Te sestavine se niso
razvile naenkrat, temveč postopoma, z razvojem oz . modernizacijo političnega sistema .
Le-ta je šel skozi več faz, od nacionalne države (ta je nastala pri prvih modernih nacijah
v Evropi, še v dobi absolutizma), preko pravne in demokratske do socialne države oz .
političnega sistema (Offe, 1986) . Če postavimo sestavine državljanstva v ta zgodovinski
okvir, dobimo naslednjo sliko :
tip države (pol.sistema)
	
/ sestavine državljanstva
---------------------------------------------------------------------------
pravna država civilne pravice
demokratićna država politične pravice
socialna država socialne pravice
Pravna država, ki se je porodila iz liberalnih načel omejevanja delitve oblasti (check
and balancies) in individualizma je dala podlago za razvoj civilnih pravic, ki se nanašajo
na svobodo posameznika, svobodo govora, misli in verovanja, pravico do lastnine in
pravico do nepristranskega sodišča . Demokratična država, ki se je uveljavila nekako konec
19.st in v začetku 20 .st ., je te pravice razširila na pravico do participacije v izvajanju
politične oblasti, se pravi na splošno volilno pravico (ki je veljala za vse državljane, ne
samo za premožne in za moške). V tej fazi se je okrepila institucija parlamenta in lokalne
uprave. Socialna država, ki se je v pravem pomenu besede uveljavila po drugi svetovni
vojni (zlasti pa v 60-ih letih) je tem pravicam dodala še pravico vsakega državljana do
socialne varnosti in ustrezne življenjske ravni . To je po eni strani dosegla z ustrezno socialno
politiko, na drugi strani pa z povečanjem mobilnosti prek izobraževalnih institucij .
S tem v zvezi je treba povedati, da ta razvoj ni (bil) v vseh primerih unilinearen in
kumulativen. Po drugi strani pa nimamo opravka samo z modernizacijo političnega sistema
oz. države, temveč tudi s socialno, ekonomsko-tehnološko in kulturno modernizacijo,
skratka z modernizacijo (civilne) družbe . Podlaga te modernizacije je razločitev družbe in
države ali dekompozicija organsko in teleološko pojmovanega družbenega sistema v
funkcionalno diferencirane delne sisteme (Luhmann, 1987) .
Iz povedanega izhaja, da je v demokratski državi utemeljena in omogočena pravica
do politične participacije zasidrana v pravno zajamčenih civilnih pravicah ter okrepljena
s socialnimi pravicami . Kljub dinamičnemu pojmovanju (Inglehart, 1982) in razvoju
demokracije pa so bistvena liberalna načela formalne in reprezentativne demokracije ostala
nedotaknjena . Še več izkušnje so pokazale, da gre za transhitorična načela, brez katerih
103
demokracija ne more funkcionirati . Kot pravi Luhmann (1987) gre za evolucijski dosežek,
ki vzpostavlja politično tehnologijo na bazi razlike med vlado in opozicijo . Kot že
rečeno, obrazec te tehnologije ni nezdružljiv z nekaterimi oblikami participativne
demokracije, vendar pa je treba biti pozoren na to, katere teh oblik anulirajo ta obrazec . V
tem smislu sta levičarska kritika liberalne demokracije in zavzemanje za substancialno
participativno demokracijo kot prevladujočo obliko politične tehnologije (Held, 1987 ;
Mcpherson, 1983 ; Offe, 1985) nezgodovinsko in konzervativno . V tej zvezi velja :" Prve
stvari morajo biti prve, politična demokracija kot metoda ali procedura mora utirati pot
kakršnemukoli substancialnemu dosežku, ki ga terjamo od demokracije (Sartori, 1987 :11) .
Ali kot isti avtor pravi (Sartori 1987 : 393), da se postliberalna demokracija v bistvu izteče
samo v totalitarno demokracijo . Podobno stališče zastopa tudi znani (sicer levo-liberalno
usmerjen) politolog Bobbio . Pravi, da tisti, ki ni dojel, da je demokracija skupek
proceduralnih pravil, tega pojma ne more razumeti (Bobbio, 1987:67). Zadnji zgodovinski
dokaz, da je temu res tako nam je prinesla izkušnja zloma realsocialističnih sistemov, ki
so temeljili na substancialnem, "vsebinskem" pojmovanju "demokracije", in njihova
evolucija (vsaj v programskem smislu) v liberalno-demokratske sisteme . Ravno izkušnja
državljanov iz teh sistemov naj bi pripomogla k evropski ( in svetovni) revitalizaciji
bazičnih načel liberalizma (Sartori, 1987). Ko govorim o liberalizmu nimam v mislih
politične usmeritve v smislu katerekoli liberalne stranke, temveč predvsem civilizacijsko
dediščino, spočeto v 17 . in 18 .st . v Angliji, brez katere si demokratičnega sistema ni moč
zamisliti .
1.2. Konceptualizacija in operacionalizacija pojma politične participacije
Najprej bi navedel nekaj v literaturi najpogosteje uporabljenih in citiranih definicij . V
eni od najobsežnejših raziskav o politični participaciji zasledimo tole definicijo :" Politična
participacija se nanaša na tiste aktivnosti zasebnih državljanov, ki so usmerjene v vplivanje
na selekcijo vladnega osebja in/ali akcij, ki se jih loteva vlada" (Verba/Nie/, 1972 ;2) . Ta
definicija izloča iz participacije različne pasivne oblike, kot sta spremljanje političnih
dogodkov ali diskutiranje z drugimi o teh dogodkih . Gre za oblike ki ne vplivajo
neposredno na vlado im na njene postopke . Eden od znanih raziskovalcev je razdelil
politično participacijo v bolj pasivne in bolj aktivne oblike . Dobil naslednjo tipologijo :
opazovalne aktivnosti (spectator activities) prehodne aktivnosti (transitional activities) ter
gladiatorske aktivnosti (gladiatorial activities) . Za vsako od teh aktivnosti je poiskal nekaj
indikatorjev (Milbrath, 1965) . Druga definicija je sicer bolj splošna in opredeljuje politično
participacijo " kot različnost načinov, na katere ljudje poskušajo izvajati vpliv na politične
procese" (Orum, 1990 ;244). Eden od (nemških) avtorjev, ki je sodeloval pri raziskavi o
socialnih indikatorjih označuje politično participacijo kot članstvo v organizacijah, ki
neposredno ali posredno izvajajo vpliv na politični proces odločanja (Mohr, 1987 ;115). V
podobni švedski raziskavi so izhajali iz opredelitve, po kateri je politična aktivnost z
individualnega vidika racionalen poizkus vplivanja na javno politiko v skladu z
skupinskimi interesi (Szulkin, 1984) .
Zanimivo je da se Verba in Nie v modelu, ki sta ga oblikovala in ki so ga so prevzeli
drugi raziskovalci (prim. Asher et al., 1984) nista popolnoma držala svoje definicije . V
svoj model sta uvedla naslednje modalitete (kanale) politične participacije : 1) sodelovanje
pri volitvah ; 2) sodelovanje pri volilni kampanji ; 3) komunalne aktivnosti ; 4) posebne
kontakte (particularized contacts) . Tretja in četrta modaliteta (ki se nanaša na interakcije
s političnimi oblastmi o osebnih problemih) seveda nista v neposredni zvezi z izhodiščnim
104
pojmovanjem politične participacije . To pa je verjetno tudi razlog za sprejemljivost pri
drugih raziskovalcih (Iz omenjene definicije izhajata prvi dve modaliteti, ki pa sta bole že
prej raziskovalno že precej obdelani) . Poleg teh štirih glavnih modalitet (ki pa so bile vsaka
posebej razčlenjene v več indikatorjev) so v model vključene tri dimenzije : intenzivnost
konflikta, oblika izzida (kolektivni n .pr .) in zahtevana iniciativa . Ta model je bil potem
uporabljen v že omenjeni raziskavi, v katero je bila vključena tudi Jugoslavija ter v
modificirani obliki tudi pri drugih raziskavah .
V omenjeni švedski raziskavi so izhajali iz šestih modalitet oz . kanalov (niso pa imeli
izdelanega modela) . To so: volitve, članstvo in funkcije v političnih organizacijah,
javnomnenjske aktivnosti, kontaktiranje z oblastmi, aktivnost v sindikatih, pritožbe zoper
oblasti ali samoobrambne aktivnosti . V nemški raziskavi so merili le članstvo v političnih
organizacijah, aktivnost v državljanskih iniciativah (Buergeriniziative) ter aktivnost v
sindikatih (Mohr, 1984) . Poleg tega so imeli vključeni še stališčni vprašanji o političnem
interesu in pomembnosti političnega vpliva za kvaliteto življenja . Švedski vprašalnik,
denimo, ni imel nobenih takih vprašanj, imel je le vedenjska (bihevioralna) vprašanja, pri
drugih pa lahko zasledimo kombinacijo obojih (stališčnih in bihevioralnih).
Ena od značilnosti teh raziskav je to, da v večini merijo t .im.konvencionalno ali legalno
participacijo. Izjemi sta nemška raziskava o nasprotnikih jedrskih elektrarn (Opp, 1985)
in avstrijska raziskava (Pohoryles/Ekstein, 1988) . Prva govori o nekonvencionalnem,
druga pa o opozicionalnem tipu politične participacije .
Politična participacija lahko nastopa v raziskovalnem modelu bodisi kot odvisna,
bodisi kot neodvisna variabla . V prvem primeru gre potemtakem za proučevanje
determinant politične participacije, v drugem pa za konsekvence ali efekte politične
participacije (Asher et al . 1984;49). Od determinant so bili najbolj upoštevani psihološki
(politična kultura, interes za politiko, stališča) in socialni (socioekonomski status, način
politične mobilizacije) dejavniki . Velika večina raziskav je temeljila v glavnem na
proučevanju determinant in le redke so se ukvarjale z konsekvencami ali efekti .
Čeprav gre, kot je iz tega kratkega in necelovitega pregleda razvidno, za precej
raznolične raziskave, pa je vsem skupno to da se osredotočajo na tri vprašanja : 1) Kateri
so glavni kanali participacije in v kakšnem obsegu (intenziteti) so uporabljeni ; 2)
Katere socialne skupine se najpogosteje poslužujejo teh kanalov; 3) Katere
spremenljivke najbolj vplivajo na intenzivnost in oblike politične participacije .
1 .3 . Rezultati raziskav o politični participaciji
Na tem mestu bi podal le nekaj najbolj zanimivih in izrazitih rezultatov empiričnih
raziskav o politični participaciji . To je pomembno tudi zaradi tega, ker pridemo na ta način
do izhodišč, ki omogočajo primerjavo z slovenskimi oz . jugoslovanskimi podatki . Kar
zadeva kanale (modalitete) participacije, dobimo na osnovi empiričnih raziskav naslednje
podatke. Volitve so najbolj pogosto uporabljan kanal politične participacije . To je tudi
razumljivo, saj so volitve mehanizem selekcije političnih programov in nosilcev le-teh .
Udeležba na volitvah znaša v 70-ih in 80-ih letih od dobrih 50% v ZDA do skoraj 90% v
nekaterih evropskih državah, denimo Švedski. Precej manj ljudi aktivno sodeluje pri volilni
kampanji . V ZDA je bilo 1 .1967 takih 26% (Verba/Nie, 1972 ;131), V Kanadi pa v 70-ih
letih (ni razvidno v katerih volitvah) pa 12% (Verba/Nie/Kim, 1978 ;332). Kar zadeva
aktivnosti na lokalnem nivoju (communal activity) je v ZDA udeležba v istem času znašala
30%, v Kanadi pa 23% . Z oblastmi je kontaktiralo v ZDA 18%, na Švedskem pa v l . 1981
12% ljudi (Szulkin, 1984; 6). Zanimivi so podatki o članstvu v političnih strankah in
105
organizacijah . V ZDA je bilo v 1 . 1967 8% članov, na Švedskem l . 1981 pa 14% (Szulkin,
1984: 31) , v ZRN l .1984 pa 5% (Mohr, 1984 :115) (dosti večje je članstvo v sindikatih) .
Upoštevati je treba, da se podatki ne nanašajo zgolj na politične stranke . Pomemben
indikator višje stopnje politične aktivnosti je udeležbe na političnih sestankih ali srečanjih.
V ZDA je bilo na ta način aktivnih 19% respondentov, na švedskem pa l .1981 14% ( s
tem, da je ameriška raziskava spraševala za udeležbo v zadnjih treh letih, švedska pa za
zadnje leto) .
Ilustrativni so tudi podatki za nekonvencionalno participacijo . Tovrstne podatke imam
za Kanado; tu se je 8% respondentov že kdaj udeležilo protestnih akcij, vendar pa iz
poročila ni razvidno za kakšne oblike oz . ali gre za nelegalne oblike ali za oblike v mejah
dovoljenega (Verba/Nie/Kim, 1978:332). V Nemčiji pa je bilo ugotovljeno, da sodeluje v
državljanskih iniciativah (legalna oblika participativne demokracije) 2% respondentov,
avstrijska raziskava izvedena v konfliktnih občinah, pa je ugotovila, da je v teh iniciativah
sodelovala skoraj polovica respondentov (Pohoryles/Ekstein, 1988 ;30). Kar se tiče
nelegalnih aktivnosti je ista avstrijska raziskava odkrila, da je na zasedbah in blokadah
sodelovalo 18%, na nedovoljenih demonstracijah pa 30% respondentov (vendar tu nišlo
za reprezentativni vzorec) .
V ZDA so odkrili, da 22% ljudi ne sodeluje v nobeni obliki participacije, se pravi, da
so popolnoma pasivni . Pri manj zahtevnih oblikah jih sodeluje več, pri bolj zahtevnih pa
manj. Verba in Nie v svojih raziskavah nista odkrila izrazite tendence kumulativnosti, to
je prakticiranja več aktivnosti pri enem tipu ljudi oz. respondentov ( Verba/Nie, 1972 ;
79-80, Asher et al . 1984; 78, Orum, 1990; 250). Švedska raziskava pa je ugotovila, da je
politično pasivnih 21 .5% (vendar se zdi, da tu niso upoštevane volitve) . V nasprotju z
raziskavami Verbe in sodelavcev, pa so tu odkrili izrazito tendenco po kumulaciji
aktivnosti . Tako poročajo, da seje dva kanala uporabljalo 25% respondentov, tri 11% in
štiri 4% (Szulkin, 1984:45) .
Omenim naj še, da je iz švedske longitudinalne raziskave razvidno, da se politična
participacija povečuje, zlasti to velja za javnomnenjske aktivnosti in sindikate (Szulkin,
1984;24). V nemški raziskavi pa so ugotovili, da se povečuje pomen političnega vpliva in
participacije za kvaliteto življenja (Mohr, 1984 ;116) .
Najbolj množično in intenzivno sodelujejo v procesih politične participacije tele
kategorije ljudi : tisti z višjim socioekonomskim statusom ( kot kazalce se upošteva
dohodek, izobrazbo in poklic oz.zaposlitev), moški, mlajši del populacije . Ta odnos ni
enosmeren, saj so dognali, da politična participacija v nekaterih primerih zmanjšuje
socialne neenakosti (Orum,1990 ;250). V švedski (longitidinalni) raziskavi so odkrili, da
razlike v participaciji, ki izhajajo iz socioekonomskega statusa (čeprav niso velike) ostajajo
nespremenjene, da pa se manjšajo razlike, ki izhajajo iz spola . Za ZDA naj bi veljalo, da
razlike, ki izvirajo iz socioekonomskega statusa najbolj vplivajo na sodelovanje v
političnih aktivnostih. Delavski razred naj bi bil v veliki meri politično pasiven zaradi
odsotnosti delavsko bazirane politične stranke (Orum, 1990 ;252) .
Iz povedanega izhaja, da je socioekonomski status, spremenljivka (determinanta), ki
je bila najpogosteje uporabljena v raziskavah politične participacije . Dognano je bilo, da
poleg nje vpliva na obseg in intenziteto participacije politična kultura, zlasti pa interes za
participacijo (Mohr, 1984 ;116) ter prepričanje o uspešnosti participacije (Asher et al .,
1984) .
106
1.4. Zakaj ljudje participirajo?
Politični sistem se reproducira na podlagi politične participacije, to je sodelovanja
državljanov v javnem oz . političnem življenju . To ne velja samo za demokratićne sisteme,
temveč tudi za nedemokratične . Izjema so redki in kratkotrajni sistemi, ki temeljijo na
prisili in nimajo nobenih kanalov za politično participacijo . Z drugimi besedami, če se
državljani ne bi udeleževali volitev, če ne bi več hoteli biti člani strank itd ., politični sistem
ne bi mogel več funkcionirati in bi razpadel . Vendar pa se to praviloma ne dogaja, sistemi
sicer razpadajo in se transformirajo (kot vzhodoevropski realsocialistični sistemi), vzrok
za to pa ni samo v tem, da ljudje ne bi hoteli več participirati, temveč v drugih okoliščinah
(ekonomskih, ideoloških itd .) elo več, bivše realsocialistične družbe, ki so laboratorijski
primer zloma političnega sistema, so imele (vsaj na zunaj) vzorno politično participacijo,
ki je šele v zadnjem obdobju kazala znake krize . Vprašanje, ki se ga bomo dotaknili, je
torej, kakšni so motivi za sodelovanje v . političnih aktivnostih, ki sooblikujejo in
vzdržujejo politično in družbeno realnost .
Dolgo časa je v družboslovju veljalo prepričanje, da se posamezniki vključujejo v
kolektivne akcije, ker tako lažje realizirajo svoje interese. Problem pa je (bil) v tem, da je
v mnogih kolektivnih akcijah, kjer bi se pričakovala množična udeležba, participiralo le
majhno število ljudi . Po Olsonu (1971) so takšna pričakovanja neutemeljena . Racionalno
zasledovanje svojega lastnega interesa posamezniku narekuje, da se odreče sodelovanju v
kolektivni akciji . Argument je naslednji, cilj kolektivne akcije je javna dobrina, če je ta
cilj realiziran, je javna dobrina (denimo zmanjšanje davkov ali socialna usluga), se pravi
neka alokacija resursov na voljo oz .uživanje tudi tistim, ki nisi nič prispevali za njeno
vzpostavitev . To pomeni, da tudi tisti, ki niso sodelovali v kolektivni akciji (denimo v
skupini pritiska, stavki ipd .), ki niso nič investirali, ravno tako uživajo to dobrino . Javne
dobrine so namreč drugače kot nekolektivne, nedeljive in na voljo vsem, ne glede na to,
koliko je kdo prispeval (časa, energije, denarja) k njihovi realizaciji . Iz tega izhaja, da je
za posameznika neracionalno, da se priključi skupini, katere članstvo narašča in doseže ali
preseže prag reprezentativnosti . To posameznika odvrača od angažmaja, saj so stroški zanj
večji od potencialnih koristi .
Ta teorija se zdi utemeljena, saj pojasnjuje zakaj se pričakovanja nekaterih glede velike
udeležbe v kolektivnih akcijah ne izpolnijo . Kljub temu pa se ljudje odločajo za članstvo
v skupinah in organizacijah in to ne le v majhnih, tudi politična participacija zavzame v
določenih trenutkih velik obseg . Kako to pojasniti? Po mnenju enega od avtorjev (Orum,
1971) bi Olson verjetno odgovoril, da so za participacijo v skupinah oz . kolektivnih akcijah
potrebne posebne spodbude vodstev ali politikov , bodisi materialne, bodisi simbolične
narave. To bilo potrjeno v eni od nemških raziskav o nekonvencionalni politični
participaciji, ki je izhajala iz Olsonove teorije (Opp, 1985) . Ta raziskava je dognala, da se
ljudje za politično aktivnost ne odločajo samo na osnovi racionalno-instrumentalnega
motiva v smislu objektivizirane cost-benefit analize, temveč tudi na podlagi drugih
motivov, zlasti vrednotno-normativnih in ekspresivnih oz. psiholoških gratifikacij .
Politična participacija vsebuje poleg instrumentalno motiviranega delovanja tudi
normativno, ekspresivno (afektivno) in dodal bi tudi tradicionalno (iz navade) motivirano
delovanje . Webrova tipologija (prve tri tipe postavlja v ospredje Parsons) družbenega
delovanja je torej kar uporabna .
1 07
1.5. Kriza legitimnosti ali preobremenjenost političnega sistema?
Kaj lahko rečemo na osnovi predstavljenih empiričnih podatkov o politični
participaciji? Je ta (pre)velika, premajhna oz . podoptimalna? Najbolj preprićljiv odgovor
je, da je zadostna, saj se zahodni parlamentarni sistemi razmeroma uspešno reproducirajo
preko politične participacije . V prejšnjem poglavju je bil obravnavan subjektiven pogled
na participacijo, zdaj pa bi pogledali kako je z sistemsko perspektivo . Obstajata dve
konkurirajoči teoriji, teorija preobremenjenosti države ali vlade ( theory of the overloaded
state/government) in teorija krize legitimnosti . Na zastavljeno vprašanje dajeta zelo
različne odgovore . Po prvi so postale zahteve, ki izhajajo iz raznovrstnih skupin pritiska
in množične participacije , ekscesivne in postavljajo državo v nemogoč položaj, saj so
njene kapacitete in resursi omejeni . Da bi država (politični sistem) zadovoljil zahteve, ki
se naslavljajo nanjo mora razširiti aparat in posegati v druge podsisteme, zlasti v
ekonomijo. To pa ima za posledici hude disfunkcije, ki se kažejo v eroziji avtoritete države,
v spodjedanju zasebne iniciative (zaradi ekstenzivnega podržavljanja) in na koncu v
kaotičnem položaju, ki ga država ne more več obvladovati . Rešitev iz te situacije naj bi
bila v vladi z večjo avtoriteto in z manjšo odzivnostjo na pritiske iz političnega in
družbenega okolja . Pravzaprav je preobremenjenost političnega sistema nujna posledica
demokracije . Kot pravi Bobbio (1987 ;39) je demokracija dobra za postavljanje zahtev in
slaba (zaradi zapletene procedure) za zadovoljitev le-teh, v nedemokratičnih sistemih pa
je težko postaviti zahteve, toda pot za reagiranje oz. odgovarjanje je lažja . Teorija krize
legitimnosti pa temelji na (neomarksistični) podmeni, da se kapitalistična socialna
(keynesijanska) država nahaja v imanentnem protislovju, le-to se po eni strani izraža v
razredni nevtralnost, po drugi pa v težnji, ki sili državo, da dolgoročno gledano deluje v
interesu kapitala . Podobno kot pri prvi teoriji se tudi tu država, ker hoče biti razredno
nevtralna, sooča z množičnimi pritiski za razširitev socialnih ugodnosti in po sodelovanju
v procesih odločanja . Če je v tem pogledu odzivna, mora razširiti svoj aparat in povečati
državne finance . To pa jo pelje v konflikt z kapitalom, zato vsem zahtevam ne ugodi . To
pa se interpretira kot kriza legitimnosti (Held, 1987 ;229-242) . Iz te teorije izhaja, da je
najboljša rešitev v odpravi protislovja (v podružbljanju privatne sfere) ; na ta način bi se
povečale možnosti za optimalno politično participacijo v smislu neposredne demokracije .
Po mojem mnenju je bolj ustrezna prva teorija, ker poudarja notranje limite političnega
sistema in njegove omejene sposobnosti procesiranja informacij, s tem pa tudi odzivnosti
na zahteve, ki se pojavljajo v procesu intenzivne politične participacije . Ta teorija je tudi
v skladu s tezo o primatu formalne, reprezentativne demokracije nad participativno obliko
demokracije (teorija krize legitimnosti pa postavlja v ospredje ravno to obliko) .
2 . POLITIČNA PARTICIPAČIJA V NEDEMOKRATIČNIH, SOCIALISTIČNIH
(KOMUNISTIČNIH) SISTEMIH - PRIMER JUGOSLAVIJE (SLOVENIJE)
2.1. Fenomen množične politične participacije in njene funkcije
Realni socializem je bil po svojem samorazumevanju, ki mu je dajala glavni ton
komunistična partija, vzpostavljen kot zgodovinska alternativa kapitalistični družbi,
zasnovani na parlamentarni demokraciji . Nasproti logiki kapitala in socialnim razlikam je
bil postavljen princip družbe dela in substancialne distributivne pravičnosti . Politični
sistem, zasnovan na formalni, reprezentativni parlamentarni demokraciji, pa je zamenjal
sistem "vsebinske", neposredne, "ljudske", v Jugoslaviji samoupravne demokracije .
Bazični kulturni sistem in legitimacijska podlaga sta bila zasnovana na egalitarizmu .
108
Politična elita je svoj politični monopol opravičevala ravno z eshatološkim projektom
pravične družbe in neposredne demokracije . Ta projekt in z njim celotna legitimacijska
zgradba sta se v zgodovinskem pomenu besede, se pravi kot razpoznavna zgodovinska
alternativa, v l . 1990 nepreklicno zrušila . Kljub temu pa drži, da je desetletja, zlasti v
Jugoslaviji relativno dobro funcioniral (ob občasnih krizah) . Z vidika politične
participacije to pomeni : ljudje oz. družbene skupine so (v primerjavi z parlamentarnimi
sistemi) precej množično sodelovali v kanalih politične participacije in s tem reproducirali
socialistični sistem . Prav gotovo je bil del te participacije mogoč le z prisilo, toda precej
je bilo tudi intrinsične participacije . Z drugimi besedami, bolj kot je bila uspešna egalitarna
socializacija (ta pa je bila bolj uspešna, če se je politično inducirani egalitarni kulturni
sistem pokrival z spontanim vrednotnim sistemom množic ali posebnih družbenih skupin),
večja je bila avtentična, intrinsično sprejeta legitimnost sistema . Retrospektivno gledano
pa je bilo verjetno največ instrumentalno pojmovane legitimnosti (Held, 1987) in ravno
tako pojmovane participacije . Tako si lažje razložimo zlom kulturno-legitimacijskega
sistema socializma .
V kontekstu samoupravne participativne demokracije, o demokraciji v političnem
smislu ne moremo govoriti, saj je bila likvidirana kategorija t .im . državljana kot nosilnega
elementa politične demokracije . Če že govorimo o socialistični ali samoupravni
demokraciji, potem gre za "totalitarno demokracijo" (Tulmin, 1981 ; Sartori, 1987), torej
za opravičevanje totalitarizma oz. avtokratizma z ljudsko, participativno obliko političnega
sistema. Elita moči si skuša v takem sistemu zagotoviti legitimnost z spodbujanjem
množične politične participacije . Na ta način si ji odprejo nove možnosti za opravičevanje
in zakrivanje svojega dejanskega političnega monopola. Vzpostavi se sistem, ki spominja
na "panoptikum" (Rus, 1986) . Z množično aktivnostjo postane baza transparentna,
netransparentna elita moči pa uspešno usmerja in kontrolira množično aktivnost . Po
mnenju Bernika ( 1988) je funkcija participacije v takem sistemu v tem, da premošča
prepad med vladajočimi in vladanimi in v tem smislu predstavlja poskus organiziranega
konsenza oz . legitimnosti . Rus (1971) pa našteva naslednje funkcije participativne
demokracije v sistemu, ki ne pozna reprezentativne demokracije : lahko je sredstvo
prosvetljenega absolutizma v smislu angažiranja aktivnosti baze proti birokratskemu
aparatu, če ta blokira moč in iniciativo centra ( elite), lahko je sredstvo za prenašanje
odgovornosti z vodstva na ljudstvo, je tudi uspešno sredstvo atomizacije delavstva in
blokiranja sindikalnega samoorganiziranja, dalje lahko služi kot način za zagotavljanje
socialnega miru, pa tudi kot instrument identifikacije z podjetjem ali sistemom . V različnih
fazah razvoja so bile v ospredju ene, drugič druge funkcije . Vseh teh funkcij se ne da
preprosto (brez preoostanka) označiti kot manipulacijo, čeprav je participacija, ki ne vpliva
na porazdelitev moči, pravzaprav kvaziparticipacija . V tem smislu je šlo za neko vrsto
manipulacije, vendar pa je treba upoštevati, da poizkus organiziranja legitimnosti pomeni
tudi vzpostavljanje politične komunikacije . Ta je zagotavljala vladajočim kontrolo
delegimitacijskih procesov (Bernik, 1988), hkrati pa je od njih zahtevala določene
kompromise in določeno responzivnost v odnosu do zahtev različnih družbenih skupin .
Retrospektivna pozicija nam omogoča, da postavimo to problematiko v določen
zgodovinski kontekst . Na ta način si zagotovimo tudi možnost za smiselno interpretacijo
podatkov o politični participaciji . Izhajam iz teze, da je šla jugoslovanska družba ( in za
polpreteklo obdobje se lahko govori o jugoslovanski družbi tudi v sociološkem pomenu
besede) skozi dva ciklusa, oba pa sta vsak sestavljena iz treh faz. Funkcija, delno pa tudi
struktura politične participacije je v vsakem od teh ciklusov oz. faz varirala oz . je imela
109
neke posebnosti. Za proučevanje participacije je važno poznavanje vsakokratnega
konteksta, ki je določen z dejavniki, kot so razmerja politične moči, intenzivnost egalitarne
socializacije in z njo povezane civil ne religije ali politične kulture, skratka gre za vari rajo&
sposobnost elite moči, da aktivira materialne in simbolne vire, ki so ohranjali njeno
dominacijo .
2 .2 . Prvi ciklus
Prvi ciklus, začne se l .1945, konča pa konec l.1971 oz. 1972, ima tri faze . Drugi ciklus,
ki traja od l . 1972 oz . 1973 do l .1989, pomeni ponovitev prvega, vendar z občutnimi
modifikacijami, saj gre za različna časovna obdobja. Drugi ciklus se, v nasprotju s prvim,
konča z zlomom socializma . V navezavi na Županova ( 1979) bom prvo od treh faz
poimenoval kot revolucionarno fazo, drugo kot fazo institucionalne elaboracije in tretjo
kot dezintegrativno fazo institucionalne adaptacije .
Prva faza v prvem ciklusu je, kot že rečeno, revolucionarana faza, zanjo so značilne
politične kampanje, ki so v obdobju revolucionarne karizme najbolj ustrezen instrument
komunikacije med komunistično elito oblasti in ljudstvom . Elita poskuša za svoj egalitarni
projekt pravične družbe in neposredne, prave "demokracije" zlepa ali zgrda pridobiti čim
več podpore . Da bi utišala svoje nasprotnike uporablja revolucionarno nasilje . Določen
uspeh so gotovo imele egalitarno-populistične politične kampanje, ki so skupaj z mrežo
lokalnih oblastnih organov, delno nastalih že med NOB, ustvarile legitimacijske in
institucionalne temelje novega sistema (Deniteh, 1982). Politična participacija poteka v
obliki množičnih mitingov, obveznih sestankov, instrukcij, ideoloških seminarjev,
delovnih brigad ipd . Ta faza je trajala nekako do l .1952. Po tem letu se začne, med drugim
z uvedbo samoupravljanja in s prvo gospodarsko reformo, faza institucionalne
elaboracije . Za to fazo, ki oznanja nastop zrelega (stabiliziranega) socializma je značilno,
da uplahne karizmatični naboj (zlasti konec 50-ih let je to bolj očitno), začne se proces
"rutinizacije karizme" (Weber, 1980) . Vzporedno s tem procesom se začnejo oblikovati
razvejeni institucionalni kanali politične participacije . Le-ta se zdaj izraža v bolj
elaboriranih oblikah delavskega samoupravljanja in lokalne samouprave . Ti kanali
participacije so nadomestek za politične kampanje, saj le-te spričo novega geopolitičnega
položaja- ta se je kazal v večji samostojnosti Jugoslavije glede na vzhodni blok- pa tudi
spričo okrepitve potrošništva, niso več funkcionalne . Revolucionarni ideali so še živi,
vendar ne več na tako neposreden način kot v prvih letih političnih kampanj . Tudi partija
kot nosilka teh idealov noče biti več tako neposredno navzoča in že na zunaj podobna
kritizirani sovjetski partiji ; omisli si samoupravljanje . Vedno bolj razvejani in množično
uporabljani kanali neposredne samoupravne demokracije pa seveda nimajo funkcije
dejanskega vpliva na odločanje, zlasti ne na najvažnejše globalne politične odločitve
čeprav propaganda zelo poudarja to funkcijo), temveč služijo bolj kot kulisa za partijski
monopol. Vendar pa mora partija tudi ljudstvu, zlasti delavstvu, pa tudi drugim družbenim
skupinam, nekaj ponuditi . Tako se počasi oblikuje v egalitaristični ideologiji in
socializaciji utemeljen patronsko-klientelski odnos : delavstvo, ki sprejme legitimnost
partijskega "avantgardizma", dobi v povračilo ob sicer razmeroma nizki blaginji, visoko
socialno varnost, lojalna inteligenca pa privilegije . S tem je dana motivacijska osnova, bolj
heteronomna kot avtonomna, za sodelovanje v kanalih množične politične participacije . Z
rutinizacijo političnega vodenja in z stabilizacijo institucionalnega sistema ni več potrebe
po posebni politični mobilizaciji v smislu političnih kampanj .
110
Poletu 1965 se zgospodarsko, deloma tudi s politično reformo začenja dezintegrativna
faza v razvoju socializma, ta je dosegla svoj vrhunec s "hrvaško krizo" (t.im. maspok) l .
1971. Leto 1972 pa s t .im. Titovim pismom označuje začetek drugega ciklusa v razvoju
jugoslovanske družbe .
Obdobje po l .1965 lahko označimo kot institucionalno adaptacijo . Del vladajoče
elite, t.im. liberalno-tehnokrarsko-nacionalno krilo, spozna ali vsaj zasluti, da pomeni
vztrajanje pri ekstenzivnem modelu gospodarjenja in na nekaterih socialističnih dogmah
stagnacijo družbenega razvoja . Začne se uvajati elemente tržnega gospodarstva, odpiranje
na Zahod (takrat smo dobili potne liste in prve "gastarbajterje") . Pojavi se teza o
samostojnosti podjetij in deetatizaciji . V ideološkem življenju oz . družbeni konstrukciji
realnosti se sproži delna sekularizacija . Daje to res, pričajo med drugim tudi javnomnenjski
podatki o upadu egalitarnega sindroma v l .1969 (Toš et al. 1990; 147). Partija se skuša
adaptirati na te spremembe, vendar pa ortodoksno krilo kmalu spozna, da si s tem žaga
vejo na kateri sedi . Patronsko-klientelska formula, s katero sije partija zagotavljala socialni
mir in legitimnost se začne, spričo povečane brezposelnosti in socialne negotovosti, krhati .
V podjetjih in bankah se oblikuje tehnokracija, ki postaja konkurent birokraciji in
politokraciji (ortodoksnemu ali fundamentalističnemu jedru partije) . Vzporedno s tem se
pojavijo pritiski za politične spremembe ; sistem pa je bil tako koncipiran, da ni bil sposoben
absorbirati sprememb in vključitve novih političnih subjektov, celo znotraj edine partije
ne ( v smislu legalizacije frakcij) . Kar se tiče kanalov politične participacije večjih
sprememb ni bilo, saj tudi ni bilo pomembnejših institucionalnih sprememb političnega
sistema. Izjema so morda volitve l .1969, ki so bile bolj svobodne, vendar še vedno trdno
v rokah enopartijskega režima . Večina empiričnih raziskav iz tega obdobja se loteva
problematike porazdelitve vpliva v podjetjih, skoraj vse pa pridejo do rezultata, ki kaže
oligarhično porazdelitev (prim . Rus /Adam, 1986) .
2.3. Drugi ciklus
Z letom 1972 se začne drugi ciklus, pravzaprav gre za ponovitev prvega ciklusa v
spremenjenih okoliščinah . To pomeni, da imamo spet opravka s istimi tremi fazami, le da
te potekajo ( v primerjavi s fazami prvega ciklusa) v novih razmerah . Drugi ciklus se začne
z fazo političnih kampanj (1972-1974), s katerimi je ortodoksno jedro partije poskušalo
oživiti avtentični socializem in revolucionarno izročilo . Hkrati je ostro nastopilo proti vsem
mogočim deviacijam, od tehnokracije do nacionalizma . V ospredju niso bili običajni kanali
participacije, ki so se sicer ohranili, temveč politične kampanje v obliki, političnih
mitingov, političnih sestankov in drugih oblik politične mobilizacije poznanih iz prvega
obdobja graditve socializma . V primerjavi s tem obdobjem pa so bili v kampanjo bolj
vključeni množični mediji, zlasti televizija in časopisje . Najpomembnejše sredstvo
politične mobilizacije in komunikacije, ki sta bili sicer izraziti enostranski, je bilo "Titovo
pismo", le-to je egalitarizem in komunistična načela spet dvignilo na piedestal glavnih
vrednot. S teni je bila spet potrjena družbena pogodba na osnovi patronsko-klientelske
formule .
Z sprejetjem nove ustave (1974) in Zakona o združenem delu (1976) se začenja faza
institucionalne elaboracije, ki oznanja obdobje zrelega socializma . V tem obdobju se zelo
razširijo in razvejijo kanali participacije . Uveden je bil Um. delegatski sistem, ki pomeni
razširitev samoupravne participativne demokracije iz delovne sfere v teritorialno sfero .
Integralno samoupravljanje je isto kot "totalitarna demokracija" . Le-ta se je v Jugoslaviji
razvila do perfekcionizma- v opomin vsem, ki hočejo reprezentativno demokracijo
111
nadomestiti s participativnimi oblikami neposredne demokracije . Delegatski sistem je
lahko deloval samo ob predpostavki množične politične vključitve, vendar je bila le-ta v
nasprotju s političnimi kampanjami visoko institucionalizirana in se je kmalu rutinizirala
in birokratizirala . Dodatna spodbuda za množičnost je bila - poleg prisile - patronsko-
klientelska formula. V tem obdobju je bilo opravljenih precej empiričnih raziskav, ki so
se nanašale bodisi na porazdelitev vpliva v delovnih organizacijah (Rus/Adam, 1986) bodisi
na sam delegatski sistem (Markič et all. 1986- tu gre za longitudinalno raziskavo, katere
prvi del je bil izveden v l . 1977) in politično participacijo v celoti (Jezernik, 1984- tu poroča
o podatkih iz l .1976). Te raziskave so pokazale, da je vključenost v kanale politične
participacije visoka . Tako je denimo 14% respondentov imelo funkcije, 30% moških in
18% žensk pa je ali imelo funkcije ali pa jih je bilo pripravljeno sprejeti (Jezernik, 1984) .
V primerjavi s Švedsko (pa tudi z drugimi državami), ki pa ima med zahodnimi
demokracijami eno od največjih stopenj participacije (Szulkin, 1984) gre za impozantne
številke. Za Švedsko so namreč ugotovili, da je respondentov s funkcijami le 3%, pa tudi
članstva je manj . Kot ugotavlja Bernik (1988), so nekateri 30% delež delavstva v ZKJ
interpretirali kot majhnega, čeprav je v bistvu relativno visok . Nenavadno je to, da so
avtorji, ki so interpretirali te podatke, ugotavljali nizko oz . premalo intenzivno množično
participacijo, namesto da bi se v duhu Olsonove teorije kolektivne akcije spraševali zakaj
tako visoka participacija . Ta čudna logika je povezana s tem, da ni bilo pravih primerjalnih
kriterijev, se pravi z nepoznavanjem mednarodnih raziskav in teorij politične participacije .
Obstaja pa še en razlog, kritični in manj kritični raziskovalci so se počutili dolžne, da so
sistemu očitali premajhno množičnost in nerazvitost samoupravljanja .
Leto 1982 označuje s programom gospodarske stabilizacije prehod v obdobje
dezintegracije socializma oz institucionalne adaptacije na spontane tokove . Ta program in
poznejši novi programi pomenijo priznanje neuspešnosti tudi drugega obdobja
institucionalne elaboracije . Spet je v ospredju trg, ki naj bi omogočil preseganje
ekstenzivnega modela razvoja . Veliko bolj kot v prvem obdobju adaptacije in
dezintegracije je poudarjen pomen političnih reform . Le-te pa so na kanale politične
participacije vplivale v majhnem obsegu . Mnogo bolj se erozija legitimnosti kaže v
stališčih o pripravljenosti sodelovanje v političnih aktivnostih in v percepciji vpliva in
sposobnosti sistema za preživetje . To pomeni, da obstoječi kanali politične participacije
še delujejo, da pa ljudje kažejo vse manj pripravljenosti, sodelovati v njih, in da že vedo
ali slutijo, da gre za ritualno participacijo, ki ne vpliva bistveno na tok političnih dogajanj .
Pojav družbenih gibanj oz . alternativnih skupin pritiska je zato izzval veliko pozornost
javnosti . Tako je I . 1986 (SJM, FSPN, 1986) kar 45% respondentov izrazilo pripravljenost
sodelovati pri njihovemu delu . Takšno sliko dobimo, če upoštevamo javnomnenjske
raziskave, zasnovane na stališčih . Če pa upoštevamo raziskave, ki so temeljile na "trdih"
bihevioralnih podatkih, potem dobimo sliko, ki nam ne kaže kakšnih omembe vrednih
sprememb v strukturi in funkcioniranju politične participacije . Sem spadata tudi obe
raziskavi, opravljeni v okviru projekta Kvaliteta življenja, izjema pri tem je eno stališčno,
"mehko" vprašanje v zadnji anketi, narejeni na jugoslovanskem vzorcu, ki sprašuje
respondente, ali so zadovoljni s svojim političnim vplivom . Iz tega izhaja, da nam te
raziskave dajejo statično sliko dogajanja, problem stališč pa je v tem, da so nezanesljiv
prediktor obnašanja ter da so včasih podvržena hitrim spremembam in so zaradi tega
nekonsistentna . V analizi je treba zatorej kombinirati obe vrsti raziskav oz . podatkov .
Podatki, ki so bili zbrani v tem obdobju kažejo še vedno množični značaj udeležbe v
političnem (javnem) življenju . To si razložimo s tem, da patronsko-klientelski odnos še
1 1 2
vedno deluje, čeprav je zaradi vedno večje socialne negotovosti in procesov
delegitimizacije v nevarnosti . Poleg tega vplivata na množičnost tudi prisila (participacija
je bila del delovne obveze) in inerca . Tako podatki iz l .1984 kažejo, da samo 20%
populacije (oz.respondendov) ni politično vključenih (Adam, 1987). V raziskavi na
jugoslovanskem vzorcu iz l . 1987 je 65% respondentov izjavilo, da so sodelovali pri
določanju in izbiri kandidatov za samoupravne funkcije . 52% respondentov seje udeležilo
v prejšnjem letu (1986) vsaj enega samoupravnega sestanka v delovni organizaciji, 23%
pa zunaj delovne organizacije . V l . 1982 so delegacije v samoupravnih in teritorialnih
organih v Jugoslaviji štele 750 000 članov (Bernik, 1988 ;141). Po neki drugi raziskavi je
bilo v razdobju 1983-1987 v krajevni samoupravi aktivnih od 3% do 15% respondentov
(Toš, 1987), po podatkih iz Kvalitete življenja pa 11,5% respondentov (Adam, 1987) . Več
je bilo aktivnih v samoupravnih organih in delegacijah v delovnih organizacijah in sicer
med 23% (v letu 1987) in 24% v letih 1983 in 1986 (Toš, 1987 ; 34) . Za primerjavo naj
povem, da je bilo na Švedskem (podatki za druge države so navedeni v prvem poglavju)
l.1981 14% respondentov včlanjenih v politične organizacije (ne samo stranke!), sestanka
politične narave se jih je udeležilo v tem letu 14% , diskutiralo pa jih je
32%.(Jugoslovanskih respondentov, ki so diskutirali v zadnjem letu, je bilo 20%- Adam,
1988). 23% švedskih respondentov se je udeležilo demonstracij, vsaj na eni od
javnomnenjskih aktivnosti pa je -sodelovalo 47% respondentov (Szulkin, 1984). To so
precej visoke številke, vendar je treba omeniti, da gre za enkratne javnomnenjske aktivnosti
in ne za permanentno aktivnost kot v slovenskem oz . jugoslovanskem primeru . Gre pa
seveda za aktivnosti, ki jih je težko primerjati . To pa je tudi razumljivo, saj gre za dva
različna politična sistema . Iz teh podatkov lahko sklepamo, da so slovenski oz .
jugoslovanski respondenti v primerjavi s švedskimi respondenti izrazito bolj množično
zastopani v pasivnih (članstvo v DPO, udeležba na sestankih in kandidacijskih zborih)) in
"dolgoročnih" oz . sistemsko- formaliziranih oblikah ( funkcije v različnih organih ter
aktivnosti v samoupravnih telesih) politične participacije, v enkratnih bolj spontanih
javnomnenjskih oblikah (diskusije na sestankih, demonstracije) pa vodijo Švedi .
V okviru raziskave o Kvaliteti življenja leta 1987 (Adam, 1988) so bili analizirani
podatki, ki se nanašajo na štiri segmente politične participacije : 1) na članstvo in funkcije
v družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih in delegatskih telesih ; Z) na udeležbo
na sestankih teh organizacij in teles; 3) na javnomnenjske aktivnosti ; 4) na percepcijo
političnega vpliva .Tu bi- glede na to, da sem podatke o drugih segmentih že omenjal- na
kratko podal nekaj rezultatov javnomnenjskih aktivnosti . Gre za naslednje aktivnosti :
branje časopisov, sodelovanje z referatom ali razpravo na sestanku kakega združenja (ne
samo političnega), pisanje oz . objavljanje člankov v časopisih, pritožbe zoper sklepe
samoupravnih organov in oblasti, sposobnost napisati pritožbo . Redno bere časopisje 67%
anketirancev, od vseh variabel ima na to aktivnost največji vpliv izobrazba (koeficient
kontingence je 0 .30). Na sestankih različnih združenj je z referati ali diskusijami
sodelovalo 20% anketirancev, najbolj pomembni diskriminatorni variabli sta delovni status
(k.k.=0.36) in članstvo v ZK (k .k.=0.38) Članek v časopisu je napisalo 11% respondentov .
Ta javnomnenska aktivnost je najbolj povezana z delovnim statusom, kjer prednjačijo
strokovnjaki ( k.k.=0.30). 10% anketirancev se je pritožilo na sklepe samoupravnih
organov in oblasti, pritožbo bi znalo sestaviti 52% anketirancev .
Iz teh podatkov lahko sklepamo, da udeležba v javnomnenjskih aktivnostih niti ni bila
tako majhna . Vendar gre del te udeležbe delno na račun vzorca, saj so v njem
1 1 3
nadreprezentirani bolj izobraženi ljudje in prebivalci urbanih naselij, za te pa lahko
domnevamo, da so bolj aktivni . To velja tudi za druge segmente politične participacije .
Omenil sem že, da javnomnenjske ankete podpirajo tezo o dezintegrativni fazi, ki se
je začela nekako z letom 1981 in končala z zlomom socializma v letu 1990 . V tem obdobju
je prišlo do določene kulturne (vrednotne) in politične modernizacije . Postopoma se
uveljavljajo vrednote in preference, ki zaznamujejo zavzemanje za
pluralistično-demokratski sistem . Na prvem mestu je treba opozoriti na erozijo bazične
socialistične vrednote, to je t .im. egalitarnega sindroma, ki je razvidna zlasti v letu 1988
(prim Toš et al ., 1989;147). Resnici na ljubo pa je treba povedati, da iz nekega drugega
vprašanja v isti anketi izhaja, da ta vrednota še ni docela izginila (Toš et al ., 1989 ;343) . To
potrjuje domnevo o nekonsistentnosti vrednotnih orientacij oz. stališč, kaže pa tudi
metodološko problematiko merjenja le-teh . Zelo indikativna so v tem pogledu vprašanja
o percepciji vpliva . Na vprašanje "Ali ima po vaši oceni 'navaden' državljan dovolj
možnosti za vplivanje na odločitve o pomembnih družbenih vprašanjih", so bili dani tile
odgovori (Toš,et al . 1990 ;26):
SJM 83 SJM 84 SJM 86 SJM 90
1-vse možnosti ima 8.3% 5.4% 7.2% 3.3%
2-dovolj možnosti ima 26.3% 22% 25% 16.5%
3-nima dovolj možnosti 47.3% 53.3% 44.8% 54.2%
4-sploh nima možnosti 7.1% 10.5% 14% 16%
5-ne vem, neodločen
	
11% 8.7% 9% 10%
Na podobno vprašanje je v vprašalniku o Kvaliteti življenja, ki je bil izveden na
jugoslovanskem vzorcu, 50% respondentov odgovorilo, da se za politiko ne zanima, 17%
jih je bilo zadovoljnih z vplivom, 21% pa nezadovoljnih (Adam, 1988) . Križanje z
republiško pripadnostjo je pokazalo, da so slovenski respondenti v manjši meri apolitični
ter, da so najmanj zadovoljni s svojim vplivom (zadovoljnih jih je bilo 12%), prav tako si
jih je več želelo večjega vpliva . Množična politizacija ni dosegla namena, hkrati pa ti podatki
pričajo o izrazitem procesu delegitimizacije . Zato ne presenečajo stališča o preživelosti
delegatskega sistema in odpravi oz . nadomeščanju le-tega z poslanskim sistemom (Toš et
al. 1990 ; 36) . S tem ,v zvezi bi lahko navedli malo starejše podatke, ki govorijo o zmanjšanju
interesa ali motivacije za sodelovanje v samoupravnih aktivnostih (Toš, 1987 ; 34) .
Značilne so tudi pozitivne opredelitve za pluralistično politično kulturo, čeprav tudi tu
opazimo nekonsistentnsti . Le-ta je posebej vidna pri identifikaciji socialistične civilne
religije in drugih političnih vrednot (Hafner, 1989 ;60). Iz raziskav javnega mnenja je
razvidno, da je nekako polovica populacije (če posplošimo rezultate teh raziskav)
zagovarja pluralistično politično kulturo ali novo "civilno religijo", ki je skladna z
demokratičnim političnim sistemom, preostali del je bodisi zavezan socialističnim
vrednotam ali nima mnenja (Toš et al.,1989 ; 11-18, Toš, 1990) .
3. POSTSOCIALISTIČNI CIKLUS
Z demokratičnimi in pluralističnimi volitvami v 1 .1990 se konča dvociklično obdobje
socializma . Zadnja faza je pokazala nesposobnost socialističnega sistema, da v smislu
institucionalne adaptacije ali reforme absorbira spremembe in inovacije, nujne za njegovo
preživetje in hkrati ohrani svojo identiteto . To pomeni, da socializem predstavlja v
razvojnem in modernizacijskem smislu slepo ulico . Na njegovih ruševinah zdaj nastaja
114
difuzen tip postsocialistične družbe. Difuzen zaradi tega , ker še ni povsem jasno kako bo
potekal postsocialistični razvoj in kolilo časa, in ali bo njegov rezultat stabilna
postindustrijska kapitalistična družba . Lahko domnevamo, da modernizacija v vseh teh
družbah ne bo potekala po nekem enotnem obrazcu. Od transformativnega potenciala
vsake teh družb bo odvisno, kako hitro se bodo osvobodile negativne dediščine starega
sistema in kako uspešna bo modernizacija .
Proces preboda iz socializma v postsocializem - pogoj za to so spremembe v štirih
strukturnih značilnostih (komponentah) - lahko v strnjeni obliki prikažemo na tale način :
značilnosti/	socializem	postsocializem	
mesto politike
	
centralnost razsrediščena družba
	 političnega(pod)sistema	
tip regulacije centralnoplanska ali pretežno tržni
decentralizirana
	 redistribucija	
razvojni model ekstenzivno-industrijski intenzivno-industrijski z
elementi postindustrijske
	 družbe	
kulturni vzorec egalitarni sindrom enakost v startnih
možnostih, instrumentalna
aktivnost in racionalnost
Iz prikaza je razvidno, da bo prehod iz stadija deformirane socialistične modernizacije
v postsocialistično modernost dolgotrajen in zapleten . Bistvo tega prehoda je nov razvojni
ciklus, ne samo ekonomsko- tehnološki, temveč tudi kulturno-civilizacijski na
moderniziranih temeljih (trgu in pluralizmu) . Z drugimi besedami povedano, gre za
prehod iz šibko diferenciranega in kompliciranega sistema v funkcionalno diferenciran in
in bolj kompleksen družbeni sistem .To je okvir, v katerega se umeščajo štiri prikazane in
med seboj povezane in soodvisne strukturalne značilnosti .
Za to analizo so najbolj pomembne spremembe v političnem sistemu. Prvi konkreten
premik v postsocializem je bil opravljen z demontažo monističnega političnega sistema in
vzpostavitvijo politične tehnologije na osnovi razlike med vlado in opozicijo . S tem je bil
(med drugim tudi v Sloveniji) realiziran nujen pogoj za odpravo hegemonije političnega
koda, to je dominacije politike (ideologije) nad civilno družbo. To je tudi osnova za
avtonomizacijo, specializacijo in samoregulacijo preostalih podsistemov (delnih
sistemov), kot so gospodarstvo, znanost, socialna politika itd . Nova politična tehnologija
se že uveljavlja in daje prve pozitivne rezultate . Kljub temu pa je tu še polno ostankov
starega sistema in kompromisnih rešitev, ki upočasnjujejo politično modernizacijo .
Pomemben zaviralni dejavnik je pomanjkanje političnega "know howa", delno pa tudi
ustrezne politične kulture . Proces razsrediščenja sistema se je torej začel- politični
podsistem ni več ekskluzivni usmerjevalec političnih dogajanj - ni pa še izpeljan . Obstajajo
ovire v samem političnem sistemu, pa tudi ostalim podsistemom se spričo inerce in
negotovosti, še ni uspelo "emancipirati" od politike .
Na dlani je, da pride v postsocializmu do občutnih sprememb tako v strukturi in
funkciji kot v motivaciji za politično participacijo . Do sprememb v strukturi, se pravi v
kanalih ali oblikah (modalitetah), pride v prvi vrst zaradi ukinitve
samoupravno-delegatskega sistema kot oblike (totalitarne) participativne demokracije in
115
vpeljave parlamentarnega, reprezentativnega modela, značilnega za liberalne demokracije .
S tem se spremeni tudi funkcija politične participacije, le-ta ni več v službi
patronsko-klientelskega odnosa . Baza za ta odnos izginja z razkrojem redistributivne
ekonomije oz. s prehodom le-te v tržno ekonomijo . Motivacijska osnova je nova politična
ali civilna kultura (ki pa je še v fazi oblikovanja), ki temelji na vrednotah pluralizma in
tolerance .
4. POLITIČNA PARTICIPACIJA IN KVALITETA ŽIVLJENJA
Če izhajamo iz razlikovanja med življenjsko ravnijo ali standardom (level of living) in
kvaliteto življenja (qaulity of life), lahko h kvaliteti življenja prištejemo tudi možnost za
politično participacijo (Mohr, 1984). Ko govorimo o življenjski ravni imamo v mislih
kvantitativne indikatorje, kot so ustrezen dohodek, materialna in socialna varnost, kvaliteta
življenja pa zajema duhovne dobrine, kot so vključenost v družbeno mrežo (pripadnost),
možnost izbire življenjskega stila, dostop do kulturnih dobrin (izobraževanje, smiselno
preživljanje prostega časa), možnost udeležbe v javnem življenju in vplivanje na urejanje
javnih zadev ( več o definicijah glej v Zapf, 1987 ;46-47) V tem smislu je politična
participacija (ki pa je le ena od modalitet udeležbe v javnem življenju oz . socialne
participacije) sama po sebi del kvalitete življenja . Vendar pa to velja v pravem pomenu
besede le za politično participacijo v pluralistično-demokratičnih sistemih . Samo v takih
sistemih obstaja, kot je bilo že omenjeno, pojem državljana na osnovi civilnih, političnih
in socialno-ekonomskih pravic . Najmanj, kar lahko rečemo, je to, da je smiselna in uspešna
politična participacija možna le v razmerah, ki jih zagotavlja politična (večstrankarska,
parlamentarna) demokracija, v prvi vrsti gre za svobodo govora, tiska in zbiranja,
političnega organiziranja ipd . Iz tega izhaja, da politične participacije kot vrednote same
na sebi v socializmu ne moremo označiti kot del kvalitete življenja . Na to nas opozarjajo
tudi podatki, iz katerih je razvidno, da participacija ni rezultirala v povečanju vpliva
participantov na politične procese oz . urejanje javnih zadev .
Obstaja pa še ena povezava med kvaliteto življenja in politično participacijo . Le-to
namreč lahko pojmujemo kot instrument za aktiviranje virov, pomembnih za
oblikovanje želene življenjske ravni ali kvalitete življenja .Politična participacija je tu
pojmovana kot sredstvo za doseganje ciljev v smislu zasebnih ali javnih dobrin . Poznane
so zlasti oblike kolektivne akcije (Olson) kot so skupine pritiska (pressure groups), ali
državljanske iniciative, ki se zavzemajo za razne socialne pravice ali ugodnosti . V
socialističnem obdobju je bila politična participacija v funkciji, kot že omenjeno,
patronsko- klientelskega aranžmana . Bila je v prvi vrsti izraz lojalnosti in del delovne
obveznosti . Kdor se je tu bolj izkazal, je bil nagrajen, zlasti tako, da mu je bila omogočena
kariera in napredovanje po politični ali strokovni lestvi ali pa po obeh . Politima aktivnost
je bila pomemben kanal vertikalne mobilnosti . Zato ni čudno, da raziskave kažejo na
povezanost med socialnoekonomskim statusom in intenziteto participacije, višji kot je ta
status, intenzivnejša je participacija oz. politična aktivnost . V patronsko-klientelskem
aranžmanu so bili sicer deležni določenih ugodnosti tudi tisti, ki niso bili posebej aktivni
v politični participaciji, vendar pa so bili bolj aktivni posebej nagrajeni za to .
V postsocialističnem sistemu postane politična participacija prvina kakovosti
življenja, se pravi vrednota sama na sebi . Ohranja tudi svojo funkcijo instrumenta za
aktiviranje virov, pomembnih za oblikovanje kvalitete življenja, vendar pa na drugačen
način kot v socializmu . Z uvajanjem funkcionalne diferenciacije se vzpostavi razlika med
delovno in politično sfero, kar ima dve reperkusiji . Politična participacija ni več del delovne
116
obveznosti, je torej prostovoljna dejavnost in izgubi množični značaj . Kljub temu je treba
vsaj v prehodni fazi, za katero bodo ( oz.s o že) značilne socialne napetosti kot posledica
prehoda iz redistributivne v tržno regulacijo, pričakovati dokaj intenzivno politizacijo, ki
se bo kazala tudi v pritisku različnih družbenih skupin na politični sistem oz . vlado .
Intenzifikacija teh pritiskov prek različnih oblik participacije lahko pripelje do
preobremenjenosti političnega sistema. V tem primeru bo treba iskati demokratične
formule za nevtralizacijo pritiskov in za omejitev kaotične participacije . Iz tega izhaja, da
moramo na participacijo gledati ne samo skozi očala legitimnosti sistema, temveč tudi iz
vidikov, ki jih narekuje imperativ funkcionalnosti (kompleksnosti) sistema, ki predstavlja
notranjo limito procesom participacije .
LITERATURA
Adam Frane (1987) : Politična partieipaeija kot sestavina kvalitete življenja, ISU (poročilo), Ljubljana .
Adam Frane (1988) : Raziskovalno poročilo za l .1988, ISU, Ljubljana .
Asher A.H./B. M .Richardson/H .F . Weisberg (1984) : Political Participation, Campus,Frankfurt .
Bernik Ivan (1988) : Obseg i funkcije masovne politike participacije u socialističkim sistemima, Politika
misao, vol .25, št .2, Zagreb .
Bobbio Norberto : The Future of Democracy, Polity Press, Cambridge
Conolly W.E. (1971) : The Bias of Pluralism, Atherton Press, New York .
Denitch Bogdan (1982) : Spontaneity and Organisation :Revolutionary Party and Modernisation, v :
U.Himmelstrand, izd . : Spontaneity and Planning in Social Development, Sage Publications Inc ., London .
Held David (1987) : Models of Demoeraey, Polity Press, Cambridge .
Hafner-Fink Mitja (1989): Id ologija n zavest družbenih slojevvSloveniji, Marksistični centerZKS, Ljubljana.
Jezernik Mišo (1984) : Nekaj determinant aktivne politične participacije pri nas, Družboslovne razprave, vol .1,
št.1, Ljubljana.
Inglehardt Ronald (1982) : The Silent Revolution, Princeton University Press, Princeton, New Jersey .
Luhmann Niklas (1987) : Soziologische Aufklaerung 4, Westdeutscher Verlag, Opladen .
Marshall T. H.(1983) : Citezenship and social Class, v :D .Held (izd) : States and Societies, M.Robertson, Oxford .
Macpherson C.B. (1977) : Nachruf auf die liberale Demokratie, Suhrkamp, Frankfurt .
Markič Boštjan (1986) : Delovanje in uresničevanje delegatskega sistema v Sloveniji, FSPN, Ljubljana .
Milbrath Lester (1965) : Political Participation, Rand McNally, Chicago .
Mohr Hans.M.(1987) : Social Participation, Social Indicators Research, Dordrecht, Boston, Lancaster, Tokyo .
Offe Klaus (1986): Die Utopie der Null- Option-Mod rni aet und Moderniesierung als politische
Guetekriterien, Soziale Welt, Sonderbant 4 .
Olson Mancur (1971) : The Logic of Colective Action, Public Goods and Theory of Groups, Harvard University
Press, Cambridge, Mass .
Opp Karl-D. (1985) : Konventionelle und unkonventionelle politische Partižipation, Zeitsehrift fuer Soziologie,
vol .14, št.4, Enke Verlag, Stuttgart .
Orum Anthony (1990) : Introduction to Political Sociology, Prentice Hall, New Jersey .
Pohoryles Ronald / Wolf - Erich Eckstein (1988) : Buergerbeteiligung als gesellschaftliche Innovation?,
Innovation, Vol .1,Dunaj .
Rus Veljko (1971) : Participativna i reprezentativna demokratija, Praxis, št .5, Zagreb .
Rus Veljko (1984): Petintrideset let jugoslovanskega samoupravljanja, Družboslovne razprave, Vol . 2, št .3,
Ljubljana.
Sartori Giovanni (1987) : The Theory of Democracy revisited, Chatham House Publishers,Inc . Chatham, New
Jersey .
Verba Sidney, Norman H. Nie (1971) : Participation in America, Harper & Row, Publishers, New York,
Evanston, San Francisco .
Verba S ., N.H. Nie, J.Kim (1978) : Party and participation in Yugoslavia, Participation and Political Equality,
Cambridge univ. Press .
Toš Niko (1987) : Slovensko javno mnenje 1987, Delavska enotnost, Ljubljana .
Toš Niko (1990) : Slovensko javna mnenje 1990, pregled režultatov za interno uporabo, Ljubljana.
Toš Niko (1989) : Slovenski utrip, javno mnenje 88-89, FSPN, Ljubljana .
Weber Max (1980) : Wirtschaft und Geselschaft, J .C.B . Mohr, Tuenbingen .
Županov Josip (1983) : Marginalije o društevenoj krizi . Globus, Zagreb.
117