OCENE  IN POROČILA
Poslovenjeni izgovor tujih imen v Enciklopediji Slovenije
Tehtna, uspešno napredujoča, širokopotezna enciklopedična zakladnica znanja o Slovencih in Sloveniji upošteva, da nismo živeli izolirano, v vseh pogledih izključno ,slovensko': naši kraji so pogosto imeli tuja ali v tujih pisavah zapisana imena, prav tako tudi številni ustvarjalci naše duhovne in materialne kulture. Poleg tega je z našo zgodovino povezanih dosti neslovenskih krajev in za našo kulturo zaslužnih precej ljudi, ki niso Slovenci in jim je to videti tudi po imenih. Koristneje, da seje uredništvo Enciklopedije Slovenije (ES) odločilo dopolniti tovrstna gesla z navodili za izgovor neslovensko zapisanih neslovenskih priimkov, pri katerih zaradi rabe »neslovenskih« črk znanje slovenščine ne zadostuje, poleg tega pa sta si zapis in izgovor v drugačnem razmerju, kakor smo ga navajani iz svoje bralsko-zapisovalske prakse in iz gla-soslovnih določil Slovenskega pravopisa (Pravila), veljavnih za slovenščino. Nedosledno je, da se je odločilo pojasnjevati samo izgovor priimkov, ne pa tudi krajevnih in nekaterih drugih imen, ki bi potrebovala pojasnil iz enakih razlogov kakor priimki. Nesprejemljivo je, da marsikatero teh pojasnil ne vodi k pravilnemu, temveč zavaja k napačnemu izgovoru.
Uredništvo se je pretesno omejilo že z odločitvijo, da izgovor tujih imen pojasnjuje samo z našim črkopisom, ne pa tudi vsaj z nekaj dodatnimi, mednarodnimi uveljavljenimi znaki. Te spričo znanega dejstva, da ima slovenščina več različnih glasov kakor znakov, s katerimi jih zapisuje, navsezadnje uporablja celo Slovenski pravopis (1990), na katerega se uredništvo ES sklicuje. Pojasniti pa bi jih bilo treba še nekaj, predvsem takih, ki se pogosto pojavljajo. Največkrat namreč motijo navodila za izgovor nemško zapisanih priimkov, v katerih so pre-glašeni soglasniki nadomeščeni z »našimi«.
Čeprav tudi veliko Slovencev ve, da se npr. ö ne izgovarja kot nobena »naša« različica e-jev in o-jev, Ü pa niti kot i niti kot u; Lohr se npr. ne izgovarja kot ler in Müller ne kot mfler — tako se izgovarjata priimka, zapisana kot Lehr in Miller (čeneupoštevamo, daje podvojeni / treba tudi izgovarj ati podvojeno in da to ni nič težkega in tujega).
ftesenečajo pa tudi zgrešena navodila, ki »Slovenijo« izgovor angleških priimkov, v katerih ni nobenega tujega fonema. V šesto knjigo ES je npr. uvrščeno krajše geslo o angleškem jezikoslovcu in prevajalcu, ki je sestavil angleški del obsežnega slovensko-angleškega slovarja ter prevedel v angleščino več novejših slovenskih romanov in dram, s čimer je veliko naredil za znanje angleščine med Slovenci in za poznanje slovenske književnosti med angleškimi bralci. Piše se Leeming, navodilo za izgovor njegovega priimka pa je presenetljivo zapisano kot limink.
Na prvi pogled je videti, daje navodilo za izgovor potrebno zaradi samoglasniške skupine, zapisane kot ee, ki se v nasprotju z našim načinom branja ne izgovarja niti kot ee niti kot e, temveč kot 1, in glede tega je tudi ustrezno. Navodilo za izgovor končne soglasniške skupine ng ni videti potrebno, ker to skupino pozna — z enakim izgovorom — tudi slovenščina, vendar ga je v sklopu cele besede seveda treba zapisati; namesto ustreznega in pričakovanega pa je zapisano kot nk.
Ta Ä: namesto g ni spregledana napaka ali tiskarski škrat, saj je bila redakcija nanj pri zadnji korekturi gesla pred tiskom opozorjena. Je torej stvar zavestne odločitve, jezikovnega nazora, ki se opira na zgrešeno, čeprav pri nas precej razširjeno prepričanje, da je ugotovitve o naših razmerjih med zapisom in izgovorom dopustno brez pridržkov spreminjati v pravila, veljavna
262
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 6
OCENE  IN  POROČILA
kar za vse jezike, ki in kakor jih govorimo Slovenci.
Seveda se v slovenščini soglasniška skupina, zapisana kot ng, samogibno, brez navodila ali celo proti vsakršnemu navodilu, izgovarja kot nk, če ji neposredno ne sledi samoglasnik, pred samoglasnikom pa se zapisani g razločno izgovarja kot g. Besedo pingpong npr. lahko celo pišemo tako, kakor jo izgovorimo, namreč pink-ponk (prim. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 3. knjiga, 1979). Sicer pa je g v tem sklopu največkrat neizrazit, skoraj zamolčan, ker se zlije v mehkonebno varianto zvočnika n. Tega mednarodna fonetična pisava zaznamuje z znakom T), ki ga pri nas poznamo iz nekaterih slovarjev (npr. Grad, Škerlj, Vitorovič, Veliki angleško-slovenski slovar, 1978, npr. king, sing — izg. kit], siri tudi iz Slovenskega pravopisa (1990), prim, člene 20 (Posebna jezikoslovna znamenja, str. 11), 639 {Variante, str. 77), 1069 (Glasovna vrednost črk, str. 141).
Anglo-ameriška leksikalna dela, ki informirajo tudi o izgovoru besed, se po sistemu in obsegu fonetičnih znakov med seboj deloma razlikujejo, vendar za skupino ng nikoli ne navajajo izgovora nk: izgovor priimkov Browning, Fleming, Kipling je npr. v Webstrovem specialnem biografskem slovarju (^ebster's Biographical dictionary, 1951) zapisankot brouning,fleming, kipling, v splošnem (Webster's New World Dictionary of the American Language, 1952) pa brouniT\, flemir[, kipln\: ne prvo in ne drugo ne dopušča izgovora braunink.flemink, kiplink, kaj šele, da bi k takemu izgovoru navajalo. K se pri nas in na Angleškem, pa še marsikje, izgovarja v priimkih, ki se končujejo s soglasniško skupino nk (pisano drugod tudi nek ali še kako drugače), npr. Kink, Meaterlinck; tega tudi Angloameričani fonetično transkribirajo kot materlink. Isto velja za druge besede, ne samo za priimke: slovenščina je prevzela živalski imeni leming in mink (prim. SSKJ II), ki se v angleščini pišeta lemming in mink, izgovarjata pa lemiy\ in mink, kar novejši Chambersov Angleški slovar (Chambers English Dictionary, Cambridge 1988) zapisuje kot leming in mingk. Na razliko pri izgovoru je treba paziti še posebno zato, ker imajo besede, ki se razlikujejo samo po črki k ali g, lahko čisto različen pomen—npr. king (kralj) in kink (zanka), sing (peti) in sink (pogrezati se), torej jih je treba tudi izgovarjati
različno, če nočemo, da bi nas narobe razumeli (kitj/king : kink, in siri/sing : sink).
Navodila tipa limink neupravičeno odpravljajo razliko med ng in nk, ki ni samo stvar zapisa, temveč tudi izgovora, poleg tega pa posredno spodbujajo k neutemeljeni, nepravilni rabi *-ja tudi v nadaljnjih sklonih, tj. k izgovoru liminka, liminku itn. namesto liminga, limingu. Posledice, ki jih ima navodilo za izgovor imenoval-niške oblike priimka za njegov izgovor v drugih sklonih, zbujajo pomisleke tudi proti mogoči različici z »obrušenim«, tj. opuščenimg, namreč limin. Ta bi bila sama po sebi sprejemljiva, ker je pravilnemu izgovoru bližja kot limink, saj je, kot že omenjeno, v mehkonebnem n glas g zabrisan skoraj do nezaznavnosti. (To je videti npr. iz nesklonljive onomatopoetične besedice za zvonenje, ki se v angleščini piše ding-dong, v slovenščini dindon, izgovarja pa se v obeh jezikih enako.)
Zanimivo pa je, da se jezikovni redakciji ES ni zdelo potrebno slovenizirati navodila za izgovor priimka Marmont v marmont, temveč se je odločila upoštevati francoski izgovor marmon, medtem ko je za priimek Matthews—spet kljub izrecnemu opozorilu — namesto pravilnega metjuz navedla na pol »poslovenjeni« metjus.
Zakaj torej ne liming, če celo sedanji Slovenski pravopis, v katerem je sicer vse polno neutemeljenih in nedoslednih izgovornih poslovenitev, zapisuje slovenski izgovor angleške besede meeting kot miting (str. 171), dumping kot damping (str. 173) itd.? Zakaj ne metjuz, če SP priznava, da se beseda blues izgovarja kot bluz, ne kot blus, in sintagma united nations kot ju-najtid najšunz, ne kot junajtit nejšzns (str. 172, 173)?
Samogibno govorjenje tujih jezikov z domačo, »materinsko« fonetiko je povsod znan pojav, brez zavestne korekcije z učenjem natančnejše izgovarjave in nekaj drugačnih, glede na domači jezik dodatnih glasov in pravil tudi neizogiben — tako kakor se pisava in izgovorjava nekaterih glasov (npr. zvenečih in nezvenečih soglasni-kov) celo v domačem jeziku deloma razhajata. Ugotovitev, daje prevladujoča slovenska govorna praksa taka, kakršna je, ima seveda svojo vrednost pri spoznavanju glasovnega obsega slovenščine in specifičnega povezovanja pisne in govorne podobe fonemov, besed, sintagem
263
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, ŠL 6
OCENE  IN  POROČILA
itd., kar je lahko zanimivo za jezikoslovce, teoretike in praktike. Čisto nekaj drugega pa je ta spoznanja spreminjati v pojasnila ali celo navodila za obvezen izgovor. »Domačenje« v strokovnih navodilih strokovnega dela je nestrokovno početje, saj v civiliziranem svetu velja, da pravilen izgovor svojega osebnega imena določa vsak sam in da morajo tisti, ki hočejo o tem koga informirati, to vsekakor upoštevati v prid tistim, ki hočejo biti tudi o tem pravilno poučeni. Bralčevo upoštevanje ali neupoštevanje pojasnil/navodil pa je seveda njegova stvar, saj za kršenje pravil zlahka poskrbi vsak sam — kakor pravi Molierova kuharica
Martina iz Učenih žensk, v Vidmarjevem prevodu: »Nam študij ne gre v glavo kakor vam, jaz govorim tako, kot govore pri nam\« (Prim. Möllere, Izbrano delo I, Ljubljana 1947, str. 162). To velja za materinščino in za tuje jezike — pri tem je za slovenščino, ki jo Slovenci tekoče govorimo, se pravi znamo še pred začetkom šolanja, jasno, da seje le moramo nato še dolgo učiti, preden smo zares pismeni, medtem ko se za tuje jezike in za izgovor tujih imen kdo ve zakaj tudi nekaterim izšolanim strokovnjakom zdi, naj bi se jüi na slovenskem učili po svoje, celo v nasilno in po nepotrebnem poenostavljenih različicah.
Majda Stanovnik Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU,_
264
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 6