O BOLEZNIH ČEBEL NA KONGRESU APIMONDIE
dr. Aleš Gregorc, Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani
1. del
Uvod
Komisija za bolezni čebel, ki deluje v okviru Api-mondie in jo vodi dr. Wolfgang Ritter iz Nemčije, je odgovorna za spremljanje znanstvenoraziskovalnega dela na tem področju in za uvajanje novih dognanj v čebelarsko prakso. Glede na zelo žgočo problematiko čebeljih bolezni, ki čebelarjem po vsem svetu povzročajo velike težave, so bili simpoziji v okviru kongresa zelo dobro obiskani. Ob obravnavi različnih tem so se razvile tudi zanimive razprave. Na kongresu v Durbanu so bile na programu teme, ki so za znanstvenike zanimivi raziskovalni izzivi, za čebelarsko prakso pa težko obvladljive tehnološke in ekonomske težave. V okviru simpozijev so bile na kongresu predstavljene najnovejše znanstvene ugotovitve.
Obravnavana tematska področja:
- vpliv prometa s čebelami na širjenje škodljivcev in bolezni,
- ugotavljanje in zatiranje varoe: nov škodljivec v Afriki,
- huda (ameriška) gniloba: zgodnje odkrivanje in zatiranje.
V	okviru prvega simpozija so raziskovalci poročali o škodljivcih in boleznih čebel, ki se pojavljajo v različnih delih sveta, med drugimi o Aethina tumi-da, Acarapis woodi, okamneli zalegi, Tropilaelaps clareae in mednem jazbecu.
Panjski hrošček, Aethina tumida, je avtohton v subsaharski Afriki, vendar pri afriških podvrstah me-donosne čebele ne povzroča ekonomsko pomembne škode. Nasprotno pa zelo veliko gospodarsko škodo povzoča čebelarstvu v ZDA, saj so samo leta 1998 ocenili, daje ta škodljivec povzročil za več kot 3 milijone dolarjev škode. Zato ameriški raziskoval ci preučujejo morebitno agresivno vedenje in obrambne mehanizme evropske medonosne čebele in jo primerjajo s kapsko čebelo iz Južnoafriške republi-
Medni jazbec v Južnoafriški republiki
Škoda, ki jo povzroči medni jazbec.
ke (Elzen, ZDA). Ta je do hroščka bolj agresivna, to pa je tudi razlog za manjšo škodo, ki jo panjski hrošček povzroča na afriški celini. Do podobnih spoznanj so se dokopali tudi čebelarji na obeh celinah. Mali panjski hrošček je zdaj razširjen v 18 državah, predvsem v jugovzhodnem delu ZDA (Hood, ZDA). K hitremu širjenju je pripomogel zlasti transport čebeljih družin, praznih panjev in drugega čebelarskega materiala. Kljub uporabi dveh pesticidov (permetrin in kumafos), katerih registracijo v ZDA obnavljajo vsako leto, čebelarji za uspešno zatiranje potrebujejo tudi druge varne in učinkovite - alternativne metode. Pri tem raziskovalci nadaljujejo raziskave na področju selekcije in vzreje odpornejših čebeljih vrst, raziskujejo pa tudi različne pasti za hroščka.
V	Aziji, kjer v tradicionalnih panjskih sistemih ekstenzivno gojijo evropske in azijske pasme čebel, Apis mellifera in Apis cerana, se spopadajo s pršicami Acarapis woodi. Tropilaelaps clareae in Var-roa destructor. V zadnjih destletjih ti zajedavci pov zročajo čebelarstvu veliko škodo. Pršica A. woodi je bila v severnem delu Indije ugotovljena leta 1957, T. clareae pa leta 1968 (Kashyap, Indija). Zatiranje T. clareae in V. destructor so preučevali v Pakistanu (Camphor, Pakistan). V tej državi predvsem T. clareae povzroča množične propade čebeljih družin. Ker je obdobje zaleganja raztegnjeno čez vse leto, se ta zajedavec, ki je nekoliko manjši od varoe, razvija nemoteno. Največ zajedavcev je v obdobju intenzivnega zaleganja matice, to je maja in oktobra, v zalegi. Brez navzočnosti zalege v družini na odraslih čebelah preživi le krajše obdobje. Za zatiranje T. clareae v tem delu sveta uporabljajo različna sredstva: žveplo, tobak, kamfor, fluvalinatna sredstva (apistan in bayvarol). Raziskovalka Elzabeth Camphor je povedala, da se v tamkajšnjih čebelar-stvih pogosto pojavlja tudi huda gniloba, ki jo zatirajo podobno kot v Evropi.
Ustrezno zaščito dosežemo, če panje postavimo vsaj 0,8-1 m visoko
Zanimivo je bilo poročanje raziskovalcev iz Rusije o razširjenosti okamnele zalege, Aspergillosis (Moukminov, Rusija). Bolezen povzročajo plesni iz rodu Aspergillus. Pogosteje se je začela pojavljati v zadnjih nekaj letih v Rusiji in sosednjih državah. Plese so ugotovili v približno 35 odstotkih čebelarstev.
V	zadnjem obdobju so preučevali predvsem substance, ki delujejo razkužilno in prispevajo k zmanjševanju pojavljanja plesni v čebelarstvih in s tem tudi k
zmanjševanju pojavljanja te nevarne bolezni čebel. Poskuse so opravili tako v laboratoriju kot na terenu, v čebelarstvih. Učinkoviti sta bili zlasti dve sredstvi: raztopina joda ter sredstvo, sestavljeno iz glu-taraldehida in kvartarne amonijeve spojine. Obe sredstvi so v čebeljo družino vnašali z drobnim škropljenjem po satju ali v sladkorni raztopini. Razkužilno in zravilno je posebej dobro delovalo sredstvo z jodom, saj se je po uporabi le-tega okuženost zalege zmanšala za 71 do 85 odstotkov.
Čebelarjem v Južnoafriški republiki povzroča škodo tudi medni jazbec (Mellivora capensis), ki je v jugozahodnem delu sicer zavarovan. Čebelarji, ki ubijejo tega čebeljega škodljivca, zato kršijo zakonodajo. Na tem območje je kar 50 odstotkov vseh čebelarjev osumljenih, da so ubili mednega jazbeca. Ocenjujejo, da je bilo v minulih 15 letih ubitih vsaj 231 jazbecev. Seveda pa je tudi zaščita panjev pred jazbeci povezana z določenimi stroški. Ti dosegajo približno 5 dolarjev na panj. Z ustrezno zaščito panjev pa je škodo mogoče zmanjšati na minimum.
V	prihodnjih številkah Slovenskega čebelarja bomo predstavili pregled dela simpozijev, ki so obravnavali problematiko varoe in hude gnilobe čebelje zalege.