Časopis .NAPREJ" izhaja dvakrat mesečno in sicer 4. in 18.
Uredništvo, administracija in ekspedicija: Idrija št. 75. Vse denarne pošiljatve na naslov :
Upravništvo »Naprej*. Vse dopise in spise na ure dništ vo.
m
Lastnik lista:
„Idrijska okrajna organizacij a.‘ Naročnina za celo leto: v Idriji (brez donašanja na dom): K 1 ‘92, (z donaša-njem na dom): K 2'40, po pošti K 250 ; v Nemčijo 3 krone. Posamezne številke 8 vin.
		
	Prvi maj!	gglgg
p		o
Majski Svetlobi.
V	svetlobi plava pomlajeni svet, in vse, kar diha, vse se veseli.
V	svetlobi cvete v žlahtnih barvah cvet, v svetlobi ptica glasno žvrgoli.
V	obleko krasno se odeva plan, ker po lepoti hrepeni oko,
ki ljubi beli, jasni solnčni dan, a tožno se pokriva pred nočjo.
Svetloba se razliva na zemljo, ko je pomlad, ko se poraja maj, in v toplo srce, v mehke duše dno se zliva svit, ki oznanjuje raj.
Dviguj se, pesem! Cveti, duhti, cvet! Ti mehka duša — strah svoj pokončaj ! Vsem solnčnim upom se odpira svet, življenje oznanjuje mladi maj.
Po zimi se je velik grob odprl, in, kar je slabo bilo, brez moči, brez volje — vse je črni grob požrl . . . A zdaj je maj in mladi svet živi.
A zdaj že mladi svet živi, in kdor je dvomil, gleda in strmi: življenje bujno vsepovsod kipi, in kjer je moč in up, tam smrti ni.
Ti, mehka duša, poj zdaj, ker je maj in dvigni volje čarodejno moč! Stotisoč duš oči upira v raj — in ve: S svetlobo se preganja noč.
E. K.
sa
ra
Prvi maj.
Leto za letom slavimo naš delavski praznik. Poslal nam je stara, priljubljena, vedno enako draga naprava. Mi mladi se veselimo tega dne, težko ga pričakujemo — prav malo povprašujemo, kako je to, da	se	veselimo	tega praznika, zadostuje
nam skoro	vsem,	da vemo: zakaj se
praznuje. Vendar pa ne bo preveč, ako obrnemo danes na ta slavnostni veliki dan pogled svoj nazaj, na početek, izvor in zgodovino tega dne, kajti jasnejši nam bo potem pomen prvega maja.
«Veliki vsesvetovni delavski parlament,» kakor je imenoval Liebknecht mednarodni kongres proletarjata, ki se je vršil v Parizu 1. 1889. od 14. do 20. julija, vtisnil je svoj pečat mednarodnemu gibanju vseh dežela. Ali ta kongres ni bil prvi dokaz mednarodnega bratstva proletarjata. Marx je že 1. 1864. ustanovil v Londonu «Mednarodno delavsko asociacijo», na katero je naslovil znamenito svojo parolo:	Proletarci vseh dežel,
združite se! Ta stara internacionala živela je le od 1864. do 1870. leta. Kakor je bilo pomembno in važno to pobratenje, vendar se ne more meriti s pariškim kongresom. Internacionala je bila nekak predposvetovalni komite, kongres v Parizu pa svetovni delavski parlament. Delovanje internacionale primerja soc. zgodovinar Mehring s pripravljalnim delom generalnega štaba, delovanje kongresa pa z mobiliziranjem velike armade.
Kongres v Parizu je sklenil, da se praznuje vsako leto prvi maj, ki naj bo vsakoletno poizkusno mobiliziranje proletarjata, vedno se ponavljajoča kontrola, s kojo naj delavstvo pokaže svoje pristaše, svojo odločnost in svojo dejanstveno moč. In takrat ni bilo v mnogih državah nobenega drugega sredstva za agitacijo in akcijo. Koliko pa je socializem od tedaj pridobil na moči?!
V nemški državi je vladalo tedaj izjemno stanje ; francoski proletarjat je krvavel iz ran, katere so mu prizadeli zmagalci nad komuno 1. 1871. Nemški narod je žil v šovinistični opojnosti po velikih zmagah nad Francijo, francoski pa je mrko gledal nad vse sovražnega zmagalca. Vojska za Vogeze — to je bilo prvo poglavje vere ljudskih mas na Francoskem. Obe sovražni buržoaziji, nemška in francoska, sta vladali brezmejno nad narodoma, kajti vedno sta si žugali z vojsko, ki je bila na dnevnem redu. In tu sta si drznila Nemec Liebknecht in Francoz Vaili ant, spričo obeh narodov, sesti v predsedstvo kongresa za eno mizo ter si v imenu svojih narodov bralsko podali roki ter mir narodov proklamirati nad glavami buržoazije.
Od tega leta pa je delavstvo idejo sprave ter bratstva med narodi mogočno pospeševalo. Ni še dolgo tega, kar je zmagoslavno premagalo nevarnost vojske radi Maroko, kojo so hoteli povzročiti krvi žejni kapitalisti. Ako bi ne bilo pogumnih nastopov J a uresa v Parizu in Bebela v Berolinu, podlegla bi naščuvana naroda intrigam ropaželjnih kapitalistov. Mednarodna socialna demokracija je od tega vsesvetovnega parlamenta najtrdnejši porok evropejskega miru. 1 d e j i sprave med narodi služi tudi majska demonstracija.
Vendar majska demonstracija ni čisti praznik miru, služi boju, ali no vojski z orožjem, moritvi narodov, ampak boju razredov, ki naj osvobodi narode od svojih političnih tlačiteljev in gospodarskih izkoriščevalcev.
Od 1. 1889. je premagala nemška socialna demokracija izjemno stanje, zavrnila vse hujskajoče govore najvišjih, veynhauski stav-kovski govor in najhujše brutalnosti novega režima ter se razvila v stranko, ki šteje na milijone pristašev. Na Francoskem si je pri-bojeval proletarjat popolno politično enakost, odbil je napad klerikalizma in fevdalizma in dreifusovsko kampanjo ter odvrnil v pametni in drzni politiki nevarnost, ki je po militarizmu pretila republiki. In kako velikanske napredke je delavstvo v Belgiji doseglo, ki takrat še ni imelo nikakršne volilne pravice, ali jo je potem kmalu pridobilo, ko je jelo
«po belgijsko govoriti». In povsod, v Italiji, na Danskem, na Švedskem, Norveškem, Holandiji in Švici, celo v balkanskih državah, predvsem tudi na Ogrskem je postalo delavstvo vsled majsko demonstracije in vseh drugih sklepov pariškega kongresa uvažljiv politično in parlamentarično močni činitelj.
Nad vse pričakovanje pa je vzrasel politični pomen, kal eri si je pridobil socijalizem v Rusiji. Prva ruska revolucija, ki je bila i obenem prva revolucija mnogih narodov od vzhodnega morja tja do Kavkaza in doli globoko v Azijo, bila je mogoča le vsled prosvetnega dela socializma, vsled ponovnega nastopa delavcev na prvi maj, s katerimi so se bataljoni proletarjata izučili in izkusili.
Mi v Avstriji pa smo prvemu maju največjo hvalo dolžni, mi smo njegovi največji dolžniki. Le oni, kdor je majsko proslavo 1. 1893. z nami slavil, ve, koliko nam je prvi maj v volilni borbi pomagal. Kako daleč smo že danes prišli, to se imamo zahvaliti le prvemu maju 1. 1893. In mi danes še ne vemo, koliko bo pomagal prvi maj I. 190(5. k končni zmagi volilne pravice.
Letos pa bomo p o lo /.ili na našo stavbo zadnji kamen, katerega temelj smo začeli prvega maja 1. 1893. Zato pa mora letošnja naša proslava prekašati na mogočnosti in veljavi vse, kolikor smo jih v Avstriji doslej doživeli. Odpočivanje dela na prvi maj naj privilegirancem v parlamentu častno pokaže, da bode brez glasovalne enakosti vse delo odpočivalo. Bode naj poslednje svarilo za vse, da se ne sme nič zavleči in nič poslabšati na svetem dobru prve politične ljudske pravice. Bodo naj gospodje previdni dovolj, p r o -vzroče naj, da pojde delavec drugega maja v delavnico! J. Karies.
ocialna demokracija ni centralistična, ampak izrečno federalistična. Federalistična je zato, ker tako veli njeni socialistični program, in zato, ker priznava vse narode za elemente vseljudskega napredka. Razvoj prirode prihaja iz diference in stopa v diferencah. družba je zgradila s\ ojo prosveto iz socialnih in narodnostnih diferenc. Tudi mali narodi imajo zaslugo za napredek človečanstva. Svetovna vlada autokratičnega Rima je bila prvič prelomljena po malem češkem narodu. Želje mogočnih despotov po svetovni vladi so našle neprekoračitelne meje v narodnostnih razlikah, ki so ubranile družbo pred preveliko utrditvijo njihove moči ter njihovega dušečega jarma. V narodnostnih razlikah so našlo preganjane misli pristrešje, in v tekmovanju narodov na kulturnem polju si je pridobil napredek neprecenljivih vspodbud. En jezik in ena država storila bi iz Evrope drugo Kitajsko. Vsak narod si more v svetovni zgodovini poiskati izneseno svojo nalogo in more postati z rešitvijo te naloge v korist vse ljudske družbe. Socialna demokracija hoče vsakemu, tudi najmanjšemu narodu, dati priložnost za kaj takega. Socialna demokracija ne bode s splošno in enako volilno pravico jačila avslrijski centralizem, ampak delovala bode k svobodi in samostojnosti avstrijskih narodov.	F. Modraček.
Persekucija češkega delavstva.
Socializem napreduje povsod, celo v nazadnjaški Avstriji. Zmagoslavnega pohoda socialističnega proletarjata k vratom novega življenja se ne more zadržati — solnce se toči krog svoje osi, veletok drvi po strugi, kdo je tisti, ki naj ustavi solnce, ustavi
drvenje vodà? Socializem ni ljudska izmišljotina, marveč posledica družabnega razvoja. Posledic razvoja ni zadržati, zadržati pa tudi ne zgodovine ljudstva!
Zmagoslavni pohod socialističnega pro-letarjata se ne vrši v miru, ampak v boju novih sil s starimi, v boju konservatizma z napredkom. V tem je socialni fatalizem. Kakor je usoda človeškega življenja, da se rodi v mukah bolesti, tako je tudi usoda novih družabnih oblik, novih socialnih bitij, ki se ločevajo od starih, da trpe. Zgodovina ljudstva je preprežena s samimi socialnimi borbami, z velikimi boji, ki so dosegli sem pa tam višek v naglih erupcijah celih narodov in razredov. Razvoj ljudstva spremlja martirij njegovih pionirjev in nositeljev. Naj-grandioznejše epopeje ljudstva so pisane s krvjo junakov . . . Najsijajnejša zmaga zahteva žrtev.
Proletarjat malega češkega naroda ima tudi že kos svoje lastne zgodovine, ima tudi že svoj martirij — ima že svoje žrtve. Ima pa tudi svoje velike dnove in svoj pomen v zgodovinah proletarjala.
«Veliki dnovi» se smejo imenovati oni, v katerih se je vršil posledni njegov boj za splošno in enako volilno pravico v fevdalni in napol absolutistični Avstriji. Češko delavstvo je ta boj začelo. Opiraje se na velike zgodovinske tradicije čeških predhodeev socializma — komunističnih Taboritov — fasaniralo je celi narod, razvilo rdeči prapor tudi nad najzapadlejšimi kotički čeških zemelj. V boj se je postavilo na prve nasipe, uredilo svoje bataljone v nepremagljivi kader, vodilo boj s pogumom in z občudovanja vredno in intenzivnostjo. Doprineslo je tudi za idejo državljanske enakopravnosti največje žrtve in bilo je odločno za to — pod vtisi revolucijskega plamena med vzhodnoslovanskimi narodi —, da gre še dalje in v skupni armadi delavstva drugih narodov v
Avstriji vzdrži se v hujšem boju s starimi silami, stoječ v prvih stražah, ki so bile s posebnim soglasjem okolnosti prenešene na bojevni češki teritorij.
Češko delavstvo je v tem velikanskem boju stare Avstrije z novo Avstrijo največ žrtvovalo. Boj je bil kronan z zmago ideje politične enakopravnosti. Predlog glede splošne in enake volilne pravice je podan, in četudi v komplikaciji avstrijskega državnega oblika ne zndovoljuje datajlno vsem principom enakosti, bode uzakonitev tega predloga pomenila popolno prerojenje te države in odkrito pot k daljšemu razvoju.
Med tem se vrši boj v državnem zboru. Zunaj je mir. Za sedanji moment je dobo-jevano. Ta mir pa pomeni za češko delavstvo izjemno stanje političnih persekucij : šikaniranje, preiskave, konfiskacije, obsodbe. Na Češkem smo že navajeni na permanentne persekucije, ali lako ostrih persekucij, kakor sedaj, že davno ni bilo.
Danes moramo napraviti še približno bilanco žrtev, ki jih je stara Avstrija zahtevala na češkem delavstvu. Žrtve so vseh vrst: izguba življenja, krvi, zdravja, svobode in premoženja.
Troje človeških bitij je padlo pod man-lihorovkami žandarmerije in revolverji policistov : eno v Pragi, dvoje pa v Slavkovu na Moravskem. Na tisoč oseb je prelivalo svojo kri; pruvzročili so jo bodaki in streli. Mnogi so dobili težke in življenju nevarne rane. Izgube na pridobitku pri vseh ranjencih ter začasno vsakega dela nezmožnih znašajo vi likanske svote.
Nad 600 oseb je bilo aretiranih ter zaprtih na krajšo in večjo dobo v policijskih separacijah in celicah kritninalov.
Okrog 20 let preiskovalnega zapora so pretrpeli aretovani in obtoženi delavci.
Nad 100 oseb so po policijskem načinu obsodili na zaporno kazen in denarno globo.
Štiri procesi za veleizdajstvo in bun-jenje so se vršili pred porotnimi sodnijami — 2 v Pragi, 1 v Mladi Boleslavi, 1 v Karlovem Gradcu.
Nad 200 oseb so obtožili in obsodili za zločine in prestopke na skupno kazen 51 let,
katero kazen je v posameznih slučajih višja sodnija zvišala za 7 let, lako da vse kazni skupaj znašajo 58 let zapora !
V	Pragi so redne sodnije obsodile 60 oseb na 11 let zapora, v Mostu (slučaj lounski) 45 oseb na 20 let, v Brnu in Olomucu 110 oseb na 26 let. Skratka: na Češkem znašajo zaporne kazni 32 let, na Moravskem 26 let! V to število ni vzeta cela vrsta obsojenih, ki so imeli srečo priti v dotiko z okrajnimi sodnijami po deželi; navedene številke povejo le pribiližno dejansko stanje do 15. marca. V resnici pa so te številke večje in reče se lahko, da znašajo zapet ne kazni okrog šestdeset let. Konfiskacije čeških delavskih listov obnašajo precej visoko število. Le «Pravo hdu» je bilo v ti persekucijski dobi 10 krat konfiscirano. Taka je bilanca preganjanja persekucijske beštije po Češkem in Moravskem na pragu 20. stoletja. Taka je bilanca žrtev češkega delavstva v dobi restavracije Avstrije.
Težki trenotki žalosti, boli in trpljenja so padli na mnogotero proletarsko češko rodbino . . . Premnogo žen in otrok in sirot plaka po svojih rednikih in roditeljih, ki giné po celicah ječ in kriminalov. Mnogo očetov in mater čaka s hrepenenjem povrnitve sinov iz temelja ozidja. Žalost in prizadete rane pa bodo tolažene z veliko zavestjo, da žitve vsakega posameznika in žrtve vsega delavstva
V	ti veliki zgodovinski epopeji v razvoju pro-letarjata, narodov in države niso bile zaman doprinešene. Ideja socializma na Češkem je bila zanešena do najzapadlejših krajev duševne teme in gospodarskega suženjstva, ideja socializma je povsod zasadila globoko svoj koren v srce češko-slovanskega ljudstva in ideja socializma je prinesla v ti burni dobi gotovo obroditev in oživitev onih problemov,
katero mora rešili delavstvo napram potlačenim narodom, konkretnejše: napram potlačenemu svojemu narodu.
Socializem na Češkem napreduje povsod. Zato je ta krvava stranka zgodovine češkega delavstva tudi mejnik nove dobe in mu bode velika moralna opora za vso njegovo daljšo bodočnost.	J. Hudec.
Heretiki smo grešni in krenili z izhojene smo ceste, ki po njej vodili ste, pismarji, farizeji, uklenjene na duhu nas doslej.
Otresli smo verige vaše sužnje.
Nič več ne prašamo vas: kam in kod? i Sami si iščemo smeri in smotra, svobodni hodimo zdaj svojo pot.
Sami popenjamo se na višave, kjer naš leskeče se visoki vzor; po strmcu trdem, stezi skaloviti, k resnice solncu romamo navzgor.
A vaša cesta — zagata je temna, kjer zajde duh človeški sred noči in kjer umrje vsaka živa misel . . .
Ne, vaši stari poti cilja ni !
Izbrali smo si svojo novo vero in svojega mi molimo boga, boga svobode, luči in resnice, in nosimo seboj ga v dnu srca.
Heretiki smo smeli, krivoverci,
in kužna vam pismarjem smo pošast . . .
Preklinjajte nas, kamnajte, morite !
Vaš srd in črt je nam naj večja. čast.
Naprej, heretiki sveta vi slavni, vi geniji uporni vseh vekov !
Tovariši ste naši in soborci.
Vi vsi hodili pot ste svoj, pot nov.
Apostoli ste vsi svobodne misli, svetlobe ste glasniki z nami vred ; sobratom kazali ste pot iz robstva — in »krivoverce” vas psoval je svet.
Heretiki pogumni smo. Za nami ne hodi strahopetec naj nikar!
Naš pot je borba, žrtva, nničeništvo in vodi skoz nevihto in vihar.
A. Aškerc.
Generalni štrajk na Ruskem-Poljskem.
Spisal I. Daszynski.
Mednarodni socialistični kongres v Amsterdamu v poletju 1904 je komaj slutil, da bodo njegovi sklepi o generalnem štrajku tako kmalu preizkušeni in da bode silovito orožje generalne stavke tako kmalu uporabila velika socialistična in revolucijska delavska stranka v največjem revolucionarnem boju.
Na Ruskem-Poljskem, kjer je nastala na levem bregu Visle velikanska industrija, je bil leta 1905 prvič v zgodovini proletarskih bojev štrajk množic s tako silo, s tako požrtvovalnostjo in vdanostjo uporabljen ter tolikokrat uporabljan, da mora vsakega prav zelo zanimati, nekoliko bližje preiskati prve faze revolucije. Ko je carju zaupajoči in na carja vezujoči narod petersburški 22. januarja, na znani spominski dan, ozdravel od svoje vere — zdravljen s svincem ter kožaš-kimi sabljami — bili so varšavski proletarci prvi, ki so s svojim revolucijskim instinktom spoznali veliki zgodovinski trenutek ter se takoj podali v boj proti carizmu.
Tri dni po 22. januarju je proklamirala «poljska socialistična stranka» (P. P. S.) in žnjo «Socialna demokracija Poljske in Litavske» (S. D.), kakor tudi židovska «Zveza» generalno stavko v celi deželi.
P. P. S. ni imela v Varšavi nič več nego 5000 trdno organizovanih sodrugov, obe drugi stranki pa skupaj niti toliko nista imeli. In kljub temu je bilo v teku 24 ur — celo mesto, broje če 800.000 duš, pod
faktično vlado delavcev! Niti en tramvajski voz, niti ena kočija se ni smela na ulicah pokazati, niti v eni sami tovarni in niti v eni sami delavnici se ni delalo, da, celo restavracije in kavarne so morale biti zaprte! In ta štrajk je trajal pet dni v mestu, kjer je bilo 40.000 vojakov v garniziji.
Prav tako je bilo v provinciji ; v Lodži, ki se naziva poljski Manchester, v Censto-hovi, v Dombrowskih rudnikih in plavžih je praznovalo na stotisoče delavcev, in ž njimi vse prebivalstvo, nekateri prisiljeni, nekateri prostovoljno, toliko prostovoljno, ker se je našlo precej tovarnarjev, ki so ta čas plačevali delavcem polno ali saj primerno mezdo, kar je v mnogih etablisementih dosti dolgo trajalo. Tovarnarji so si hoteli deloma svoje delavce polnoštevilno obdržati, deloma so simpatizirali s stavko, deloma so se bali terorističnih izbruhov, ki bi bili vsled prime a razumnejših tovarnarjev lahko provocirani . . .
Kako pa je vplivala generalna stavka na delavske množice ter vse ostalo ljudstvo? Danes rečemo lahko, da ga ni tako mogočnega sredstva, ki bi delavce kot razred združilo ter jih v trenotku o njihovi gospodarski moči prepričalo in jih naboj mobilizirale, kot je generalna stavka. Tudi oni del delavstva, ki je bil takorekoč prisiljen v generalno stavko, začenja po kratki dobi vse drugače misliti in čutiti kot pred štrajkom. Delavci vidijo naenkrat svojo velikansko važnost v današnjem razvitem in kompliciranem zi-stemu izdelovanja ; delavci stradajo in žive v pomanjkanju ter se vedno vprašujejo: zakaj vse to? Odgovor pride sam od sebe; dajo ga sovražniki, ki še trdovratno branijo : opravičene zahteve proletarjata izpolniti. In človek, ki je za svoje pravice, za svojo svobodo in za svojo bodočnost kaj žrtvoval, postane na ta način bojevnik!
Ali tudi meščansko družbo pretrese generalna stavka tako, kakor nobeno drugo sredstvo. Tudi najindiferentnejše vrste začutijo odklonitev dela po proletarjatu ; na vse razmere, celo na privatno življenje vpliva štrajk in naznanja pomen dela ljudstva, dela v vsaki obliki in podobi.
Ako bi Rusko - Poljsko imelo vlado, ki bi saj kolikor-to'iko bila odvisna od naroda, od meščanstva, potem bi mogočni boj proletarcev davno zmagal. Nič manj kot 10 generalnih štrajkov se je izbojevalo od januarja do decembra v 1. 1905!
Ali tod so v vladi le birokrati in vojaki, ki so narodno ptuji ter smatrajo Poljsko za podjarmljeno deželo. Vlade v zapadno-evropskem zmislu ni v celi Rusiji, najmanj seveda pa na Poljskem, v Livlandiji ali Kavkazu.
Ali tudi v Rusiji sami so mislili cele tedne, da bo generalna stavka takoj zmagala. Celemu svetu ostanejo zadnji oktoberski dnevi 1905 nepozabljeni, kajti tedaj je divjal po Rusiji največji štrajk sveta. V veliki Rusiji je vodila in pripravila štrajk «Zveza zvez», ki se je rekrutirala izmed ljudij samih «inteligentnih poklicev»; na Poljskem pa so štrajk pripravile in vodile delavske organizacije. Nnjgroznejše orožje pa je bila stavka železničarjev, ki je pred vsem grozila večjim mestnim središčem ter deloma oslabila carjevo oboroženo moč.
Šele ta ogromna stavka je absolutnega samodržca na kratko dobo premagala, šele ta generalni štrajk je prisilil carja, da je izdal znani konstitucionalni manifest. Seveda le za. nekaj tednov .... Kajti kmalu nato je nastopila najstrašnejša, najkrvavejša, naj-divjejša reakcija, kakoršno je moderni svet le kedaj videl, in cela Rusija je bila rablju, Dur novo po imenu, izročena. Minister notranjih zadev, Durnovo, nima v teku 5 mesecev na vesti nič manj nego 20.000 moritev, prav toliko poranjenj in nad 70.000 aretacij. Da, izrazil se je celo v privatnem pogovoru, da mu ni nič na tem, ako pomori čez polmiljona ljudi.
Motili pa bi se prav zelo, če bi — celo v teh grozovitih in barbarskih okoliščinah — vpliv generalnih stavk podcenjevali ali celo za ničeven smatrali.
Nasprotno. Stavke množic, ki so bile po carjevih rabljih in biričih na konec 1. 1905.
v krvi utopljene, so pokazale tako eneržijo, da revolucija ni kapitulirala, ampak zgrabila še za ostrejše orožje in prešla k «oboroženemu uporu». Celo najbolj doktrinerske stranke in osebe so morale kot končni rezultat stavkovske periode proklamirati oboroženi upor. To proklamiranje pa ni na noben način akt obupa, ampak plod velikega preddela generalnih štrajkov. Revolucionarji so si morali reči, da ti milioni štraj-kujočih ne smejo dalje stradati, da se ne morejo zapreti ali pa masakrirati pustiti, in to napram vladi, ki je preje organizirana roparska tolpa kot pa odbor kateregakoli družabnega ìazreda. Stavke množic so pokazale, da je oboroženi upor mogoč, da je ono ljudstvo, ki je pripravljeno vsled gladu umreti, tudi zmožno z orožjem v roki se bojevati.
Stradajoča revolucija generalnih stavk j e. pripravila oboroženo revolucijo bližnje bodočnosti.
In ta pouk ni izkušnja, kojo smo dobili v letu generalnih stavk, bo tudi zunaj mej ruskega carstva zadobila pravo vrednost... Oni kratkozraki sovražniki ljudstva, ki bi se morebiti radovali nad dozdevnimi neuspehi stavk množic, naj še nekaj časa počakajo in občutili bodo že velelepe posledice stavk ljudskih mas.
Proletarjat, ki je zmožen generalne stavke, postaja moč, s katero mora vsak, tudi najmogočnejši vladar, računati. In enkrat začet — ako je cilj dosti velik in dosegljiv — postane generalni štrajk taka moč, da bi morala umetna, nasilna represija le k groz-nejšim bojem voditi. In na to naj prav j zdaj v Avstriji pazijo!
Ne glejte nas, poslušajte nas!
Proč z reformo zakona! — Čuvajte nerazdružljivost zakonske zveze!
AMEN!
2fiS2fi3KSS2fi32fiS22SSSSSZ23XSSSE3SSfi3Sfi32fi3&fi3Z23Z£S3
Čipkarstvo. Od 21. do 25. maja se bo vršila na Dunaju enketa o čipkarstvu. Sklicuje jo direkcija c. kr. centralnega čipkarskega tečaja v zrrislu odloka c. kr. naučnega ministerstva z dne 25. jan. t. 1. Namen enkete je poizvedeti mnenje interesentov glede državne akcije, tikajoče se povzdige čipkarstva. — 0 tem bomo prihodnjič več pisali.
^V-iCv-4rv	--«V_'C'---•C'-■C'--
Kašelj!
Kdor trpi na kašlju, rabi naj povsod preizkušeno olajševajoče in zelo okusne
Kaiserjeve prsne karamele.
2740 notarsko overovljenih spričeval kaže uspehe pri kašlju, hripavosti, kataru in zažlemanosti.
Paketi po 20 in 40 vin. — Pravi so le z znamko: ,Tri jelke". — Zaloga pri
Daniel Pirc, lekarna v Idriji.
ISHÉ