ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978, št. 4, s. 449—173 449 
Andrej Vovko 
ORGANIZACIJE JUGOSLOVANSKIH EMIGRANTOV 
IZ JULIJSKE KRAJINE DO LETA 1933 
Problematika Slovencev in Hrvatov, ki so po prvi svetovni vojni pribe-
žali iz Julijske krajine v Jugoslavijo, v jugoslovanskem zgodovinopisju do­
slej še ni bila deležna posebne pozornosti.1 Kot nam je znano danes, se je 
od arhivskega materiala, iz katerega bi bilo mogoče ugotavljati dejavnost 
emigrantov, ohranilo zelo malo. Narava tega gradiva je bila taka, da bi mo­
gla koristiti italijanskim oblastem pri obračunu z emigranti, zato so ti v 
precejšnji meri svoje arhive uničili sami. Tako je npr. storilo emigrantsko 
društvo »Tabor« v Ljubljani ob razpustu leta 1940.2 Posebna usoda je do­
letela arhiv »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« in arhiv 
njenega voditelja Ivana Marija čoka, ki sta bila uničena pri bombardiranju 
Beograda. Dokumenti dr. Lava čermelja, vidnega predstavnika primorske 
emigracije, iz katerih bi se po njegovih besedah mogla napisati zgodovina 
delovanja »Zveze«, so končali v Banja Luki. Spravil jih je pri nekem prija­
telju, ta pa jih je uničil, ko je grozila nevarnost, da pridejo v roke ustašem.3 
Emigranti, ki so bili priče dogodkom med obema vojnama, umirajo, z njimi 
pa se nepopravljivo izgubljajo mnogi dragoceni podatki. Zgodovinarjem za 
proučevanje tega vprašanja tako ostajajo predvsem časopisni viri, zlasti 
glasilo »Zveze« »Istra«. Ob skrbnem pregledu arhivov v Zagrebu, Beogradu, 
na Reki in v Ljubljani bo verjetno mogoče dobiti še kake podatke, prav 
tako pa se je čimprej treba pogovoriti še s preostalimi živečimi predvojnimi 
primorskimi emgranti. 
I. 
Spremenjeno politično stanje na Primorskem in v Istri po prvi svetovni 
vojni, raznarodovalni ukrepi italijanskih oblasti, ki so dosegli višek v fa­
šističnem obdobju in gospodarska kriza so povzročili v obdobju med obema 
vojnama veliko emigracijo slovenskega in hrvaškega življa iz Julijske kra­
jine. Na splošno navajajo, da je emigriralo okrog Ì00.000 ljudi, od teh naj 
bi jih prišlo v Jugoslavijo vsaj 70.000.4 
Emigracija iz teh krajev se je začela iz gospodarskih vzrokov že pred 
prvo svetovno vojno, podobno kot v drugih naših krajih. Izseljevali so se 
v Zahodno Evropo, Ameriko, Egipt in razne pokrajine Avstro-Ogrske. 
Med prvo svetovno vojno je bližajoča se fronta sprožila val begunstva. 
Prebivalci so se umikali v notranjost Avstro-Ogrske. Predvsem so bili v tem 
1 Razprava je prvi del nekoliko skrčenega teksta magistrske naloge, ki jo je avtor obranil na PZE 
za zgodovino Filozofske fakultete v -Ljubljani 16. 5. 1978 pred komisijo: dr. Metod Mikuž, dr. Milica Ka-
cin-Wohinz, dr. Miro Stiplovšek. 
Ob tej priliki se zahvaljujem vsem, ki ste mi pomagali, s hvaležnostjo pa se spominjam pomoči 
pokojnega Berta Rejca. 
2 Lavo Cermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana 1972, str. 95—96. 
3 Isto, str. 46. 
Arhiv »Zveze« so hranili pri dr. Mariju Krmpotiću, sinu Josipa Krmpotiča v »Borzi dela« v Beo­
gradu, kjer je bil zaposlen. Arhiv je bil uničen ob bombardiranju 6. 4. 1941. 
4 Nekateri avtorji navajajo višje številke, tako Lado Božič 100.000, večina pa navedeno, med njimi 
Cermelj in Tone Peruško. 
450 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
valu zastopani begunci iz Gorice in okolice. Naselili so jih povečini v po­
sebna taborišča, kjer so mnogo trpeli. 
Po prvi svetovni vojni je dobila emigracija zaradi italijanske zasedbe 
poleg ekonomskega še nacionalno-politični značaj, kar se je še nadalje za­
ostrilo ob prihodu fašizma na oblast, podobno kot je gospodarske razmere 
zaostrila gospodarska kriza. 
Takoj po prvi svetovni vojni so se zaradi pritiska italijanskih zasedbe-
nih oblasti in zaradi pričakovanja boljšega življenja v novi državi SHS izse­
lili vsi tisti, ki so se na Primorsko priselili v času Avstro-Ogrske in v tej 
pokrajini niso imeli domovinske pravice. Ti so v novo jugoslovansko državo 
prihajali kot njeni državljani in jih zato ni mogoče smatrati za emigrante. 
Skupaj z njimi pa je odšel prvi val primorskega prebivalstva, prvi emigran­
ti, predvsem izobraženstVo, uradništvo, ki pod novo oblastjo ni imel nobene 
perspektive in si je v novi nacionalni jugoslovanski državi obetal boljšega 
življenja. Emigrirali so tudi mladi, ki so se bali, da bi jih Italijani kot bivše 
avstro-ogrske vojake ne vtaknili v ujetniška taborišča. Del njih je stopil 
v »Istrski bataljon« v Karlovcu, del pa se je vključil v enote, ki so se borile 
za slovensko Koroško. Manjši del se je čez kako leto vrnil domov, drugi pa 
so ostali v Jugoslaviji, prav tako pa tudi del primorskih vojnih ujetnikov 
iz Rusije, ki so se v Mariboru vključili v »Tržaški polk«. Prav tako so si sku­
šali v Jugoslaviji najti zaposlitev številni brezposelni iz Julijske krajine. Iz 
Istre so med vojno zaradi lakote preselili na Hrvaško številne otroke, ki so 
po vojni ostali v Jugoslaviji,5 prav tako tudi številni primorski vojni begun­
ci, ki pa so bili v glavnem raztreseni po podeželju. Prvi povojni val emigra­
cije se je osredotočil predvsem na mesta: Ljubljano, Maribor, Celje, Kranj, 
nekaj jih je krenilo tudi na jug, v Beograd in drugam. V Mariboru so ti in 
naslednji valovi emigracije v precejšnji meri nadomestili predvojne mari­
borske Nemce, ki so se po vojni izselili. Ob nacistični okupaciji so ti »čiči« 
prišli prvi pod udar izseljevanja. 
Za te prve emigrante so bili ob prihodu v Jugoslavijo pogoji življenja 
in zaposlevanja še dokaj ugodni. Primanjkovalo je ljudi za določene službe, 
zaradi njihove trdne jugoslovanske, nacionalne usmerjenosti so jim bila 
odprta vrata v državne službe, veliko pa se jih je zaposlilo v policiji, kar ni 
najbolje vplivalo na odnose med domačimi in emigranti, ki že tako niso bili 
kdo ve kako dobri. »Primorec« je dostikrat pomenilo pravo psovko. Svoje 
so prispevali že vkoreninjeni predsodki pred »Lahi«, kasneje pa tudi boj za 
kruh. Dobro so se uveljavili tudi pripadniki samostojnih poklicev, trgovci, 
obrtniki. Nekateri so dosegli visoke politične funkcije kot ban Marušič, 
ljubljanski župan Puc in drugi. Mnogi so se tako dobro vživeli v nove raz­
mere, da se niso več smatrali za emigrante in niso hoteli imeti z njihovimi 
organizacijami nobenih stikov.6 
Zaradi velikega števila emigrantov sta se že leta 1919 v Ljubljani in 
Mariboru pojavili prvi primorski organizaciji: »Soča« v Ljubljani in »Ja­
dran« v Mariboru, ki pa nista bili nikakršni borbeni emigrantski organiza­
ciji. Bili naj bi »čitalniški«, prosvetno, kulturno, dobrodelno in družabno 
usmerjeni. Prirejali sta zborovanja, izlete, shode, predavanja, prireditve. 
V njiju je prevladoval liberalno-nacionalni slog v stilu društva »Edinost«. 
Mladina se je pred tem vzdušjem zatekla zlasti na športno področje, kjer je 
delovalo »Akademsko športno društvo Primorje.«7 
5 Tone Peruško: Slovensko primorje in Istra, Beograd, 1953, str. 160. 
6 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
7 Lado Božič: Po primorskih emigrantskih kolovozih. Primorski dnevnik, Trst, 1976, št. 159, str. 4. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 45I 
Po sklenitvi Rapallske pogodbe je nastalo v prihajanju emigrantov za­
tišje, prihod fašizma na oblast pa je kmalu sprožil nov emigrantski val. 
Po Gentilejevi šolski reformi 1923 se je fašistični režim spravil nad učitelje 
slovenske in hrvaške narodnosti, jih prestavljal v notranjost Italije ali po­
stavljal na cesto. Mnogi izmed njih so se odločili za emigriranje v Jugosla­
vijo. Ti učitelji so bili prvi val izključno politične emigracije iz Julijske kra­
jine. Fašizem je nato svoj teror usmeril tudi proti neitalijanskim državnim 
in občinskim uradnikom (leta 1925), delavcem v ladjedelnicah, mornarjem 
na ladjah. Leta 1926 so prepovedali vse nefašistične politične stranke, v tem 
in naslednjih letih so udarili, po slovenskih in hrvaških društvih, dokler 
niso kot zadnje prepovedali leta 1928 »Edinosti«. Na udar so prišli vsi tisti 
ljudje, ki so vodili ta društva. Nekatere so zaprli, drugi pa so pobegnili 
preko meje. Emigrirali so idrijski rudarji, ki so prav tako postali tarča fa­
šističnega preganjanja. Političnim vzrokom so se pridružili tudi gospodar­
ski: propad Trsta, Reke, Pulja, slovenskih in hrvaških kmetov, ki so prišli 
na boben, obrtnikov, ki so izgubili obrtno dovoljenje. Kmetov je v primer­
javi z drugimi emigriralo malo, šlo je predvsem za kmečke sinove. Ti so se 
v Jugoslaviji naseljevali predvsem v Prekmurju, na štajerskem, v okolici 
Krškega, po vsej Jugoslaviji, zlasti pa v Makedoniji. 
Tretji val emigracije je sprožilo nadaljnje zaostrovanje fašistične raz-
narodovalne politike, ki je sovpadalo s procesi posebnega tribunala in slab­
šanjem odnosov z Jugoslavijo ter z obračunavanjem z zadnjimi ostanki po­
litičnega in kulturnega življenja manjšin po letu 1928. V tem obdobju so 
poleg mladih emigrirali tudi politični voditelji (čok, Furlan, Pertot in 
drugi). 
četrti veliki val emgracije pa je bil posledica italijanske intervencije 
v Etiopiji in. Španiji. Tako so v Jugoslavijo pribežali mnogi mladi Slovenci 
in Hrvatje, pa tudi Italijani, ki so se skušali izogniti vojskovanju. Ta val 
se je začel leta 1935 in je bil številčno najmočnejši, pri iskanju možnosti 
za življenje v Jugoslaviji pa je imel največje težave. Teh emigrantov se je 
oprijelo ime »Abesinci«. 
Vzporedno s temi valovi pa je ves čas med obema vojnama prihajala 
v Jugoslavijo na šolanje mladina iz Julijske krajine, ki je imela svoj »Istr­
ski internat« najprej v Karlovcu, nato v Zagrebu. Po koncu šolanja se niso 
mogli vrniti v Julijsko krajino in so ostali v emigraciji. 
Za razliko od prvih emigrantov je imel vsak naslednji val ob prihodu 
v Jugoslavijo večje težave. Možnosti zaposlitve je bilo vedno manj, mesta v 
državni upravi so bila že zasedena, učitelji, ki jih je bilo med emigracijo 
zelo veliko, so težko dobivali zaposlitev, zlasti stalno. Nerazumevanju jugo­
slovanskih oblasti, ki emigrantom niso kaj dosti pomagale, se je pridružilo 
tudi odklonilno stališče velikega dela domačega prebivalstva, ki je v pri­
morskih emigrantih videlo poceni delovno silo in nevarnega tekmeca v 
boju za pičel kruh v času gospodarske krize. Temu so se pridružili še stari, 
zakoreninjeni predsodki proti Primorcem. Tega odnosa domačega prebival­
stva so se emigranti zavedali, ves čas so nanj opozarjali in ga skušali brez 
večjega uspeha spremeniti. Razumevanja so.bili deležni predvsem pri »Ju­
goslovanski Matici«, zlasti medvojnim in prvim povojnim emigrantom je 
skušala pomagati »Pisarna za zasedeno ozemlje«,8 pomagali so jim tudi ne­
kateri državni uradniki in drugi, delno zato, ker so sami izhajali iz Primor­
ske, nekateri pa so si hoteli na ta način pridobiti poltičnih pristašev. Nekaj 
8 Delovanje te pisarne je obdelal Dušan Nećak v Kroniki, Ljubljana, XX/1972, št. 2, .str. 101—106, 
št. 3, str. 159—163 ter XXI/1973, št. 2, str. 120—126. 
452 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
pomoči so dajale tudi oblasti, predvsem »Zvezi« in posameznim organiza­
cijam. 
Pisano množico emgirantov iz Julijske krajine so sestavljali predvsem 
liberalno ter jugoslovansko usmerjeni izobraženci: učitelji, državni urad­
niki, svobodni poklici, mali obrtniki, trgovci, nekaj delavcev in kmetov, di­
jaki in študentje. Pri slovenskem delu emigracije so prihajali predvsem iz 
tržaškega dela, manj iz goriškega. Navedeni so bili organiziranega dela in 
so kmalu po prihodu začeli ustanavljati svoje organizacije: že omenjeni 
društvi »Sočo« in »Jadran«, »Istro« v Zagrebu, Tivtu, Slavonskem Brodu, 
Novem Sadu,, »Edinost« v škof ji Loki, ,»Sočo« v Kamniku. Jedro organiza­
cije so predstavljali že omenjeni liberalni elementi, poleg »čitalniške« de­
javnosti so se zlasti ukvarjali s karitativno, čeprav najstarejši organizaciji 
nista nastali iz take življenjske potrebe.9 Kasneje je postalo vprašanje so­
cialne pomoči vse bolj pereče, poleg »Jugoslovanske Matice« so ga še nekaj 
časa reševali »odbori za begunce«, ki so jih ustanovili med prvo svetovno 
vojno. Iz teh odborov so se razvijala emigrantska društva. Pomemben mej­
nik v razvoju emigrantskih društev je pomenil pojav prve izrazito politične 
emigrantske organizacije »Orjem« leta 1928. Njena ustanovitev je povezana 
z zaostrovanjem italijanske raznarodovalne politike in dotokom novih, mla­
dih, borbenejših in levo usmerjenih emigrantov. 
Ti »mladi« so v tem času predstavljali manjšino, saj je bila večina 
emigrantov na strani »starih«: voditelja ljubljanskega društva »Soča« Pu­
ca, Matka Laginje v Zagrebu, Krmpotiča v Beogradu, ki so v kraljevini SHS 
nadaljevali svojo jugoslovansko in liberalno usmeritev. Sledila jim je ve­
čina emigrantov, ki je od nove jugoslovanske države pričakovala osvobodi­
tev Julijske krajine, bila prepričano jugoslovanska in pristajala na tedanjo 
centralistično politiko tudi iz taktičnih razlogov. Kot bomo videli, je celo 
organizacija »Orjem« imela povsem »nenevarna« pravila, saj bi drugače ne 
mogla obstajati niti tisti pičli čas, kot ji je bil namenjen. 
»Mladi« so se zbirali zlasti v nekaterih društvih, kot sta bila »Tabor« 
v Ljubljani in »Nanos« v Mariboru. Zlasti prvi je bil v obdobju 1931—1934 
središče takoimenovanega mladinskega gibanja, saj so odborniki tega dru­
štva, ki je nastalo leta 1930, vodili »Omladinski svet«, ki je idejno, ne pa 
tudi organizacijsko skušal vplivati na mladinska gibanja znotraj emigra­
cije.10 Boj obeh struj pa je potekal tudi v tem društvu. Skupina levo usmer­
jenih emigrantov, ki so že vstopili v vrste KP Jugoslavije, je tako morala 
izstopiti iz »Tabora«, katerega vodstvo se je balo preganjanja oblasti.11 Tak­
tično so se pridružili »Soči« kot njena mladinska organizacija »Mlada Soča«. 
»Mlada Soča« se je nato osamosvojila, vendar pa so nekatere njene člane, 
tako leta 1976 umrlega Srečka Vilharja, zaprli, ker so bili člani komunistič­
ne partije.12 Društvo samo so prepovedali, nekateri njegovi člani, npr. Jožko 
žiberna pa so se vključili v podružnico lista »Istre«'in opravljali pomembno 
delo pri prenašanju vesti iz Julijske krajine. ° 
Z mladinsko strujo je povezano delovanje organizacije »Orjem«. Usta­
novni občni zbor »Organizacije jugoslovanskih emigrantov«, kar pomeni 
ta kratica, je bil v Ljubljani 8. 1. 1928, nanj pa so se pripravljali *e od 
konca prejšnjega leta. Pripravljalni odbor so sestavljali primorski emigran­
ti učitelji Fran Venturini iz Boljunca pri Trstu, znani skladatelj in pevo-
vodja, Jože Pahor in Alojzij Hreščak (sicer komunista) ter Lado Božič iz 
' Lado Božič: Po primorskih ... št. 159, str. 4. 
10 Isto, št. 170, str. 6, št. 171, str. 6. 
11 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
12 Vilhar je bil obsojen na šest let ječe. Komunist, Ljubljana, XXXIV/1976, št. 42, str. 23. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 453 
Idrije, ki je za Novo leto 1927 emigriral v Jugoslavijo in prišel v stik z dru­
gimi ustanovitelji kot tajnik nogometne sekcije društva »Primorje«. Temu 
jedru so se kasneje pridružili učitelji Andrej Bensa, Ernest švara, Angelo 
Cerkvenik, Jože Pajk in drugi.13 Kot vidimo, so »Orjem« sestavljali predvsem 
učitelji. 
Ker so hoteli, da bi bila nova organizacija nadstrankarska in bi se va­
njo mogli vključevati vsi emigrantje ne glede na svoje nadziranje in stran­
karsko pripadnost, so v pripravljalnem odboru predvideli tudi odborniško 
mesto za emigranta iz klerikalnih vrst. Ostale funkcije so si razdelili tako: 
predsednik je postal Fran Venturini, tajnik Lado Božič, podpredsednik Jo­
že Pahor, blagajnika v začetku niso potrebovali, pozneje pa bi njegovo me­
sto zasedel Alojz Hreščak. Za kratico »Orjem« je dal pobudo Jože Pahor. 
Organizacija se je hotela izogniti vsakih stikov z jugoslovanskimi politič­
nimi strankami, ker so te pokazale zanimanje za primorsko vprašanje le 
ob volitvah, ko so potrebovale glasove. Glavni politični poudarek »Orjema« 
je bil na antifašizmu, poleg že obstoječih kulturno-prosvetnih emigrantskih 
društev je hotela ta organizacija ustvariti nekaj novega in borbenejšega.14 
Osrednja naloga pripravljalnega odbora je bila pripraviti pravila orga­
nizacije, ki naj bi jih potrdila oblast. Ta pa je potrditev pravil zavlačevala 
na vse načine, predvsem s formalnimi jezikovnimi vzroki, ker te organiza­
cije niso bili veseli in so se bali ljudi v njej.15 Odbor je moral vedno znova 
pripravljati nova pravila, tako da organizacija ni mogla zaživeti. Od več 
verzij pravilnika je ohranjen primerek z dne 9. avgusta 1928.16 
»Orjem« se je kljub temu, da mu niso potrdili pravil, že kmalu razširil 
izven Ljubljane. Delo celotne organizacije je vodil glavni odbor, ki je moral 
na zunaj še vedno nastopati kot pripravljalni, ker oblast še ni potrdila 
pravil. Pripravljalni, oziroma glavni odbor je istočasno vodil tudi ljubljan­
sko krajevno organizacijo. Krajevne organizacije so bile zelo aktivne, po­
sebno ljubljanska mladinska sekcija društva, ki je izdajala svoje litografi-
rano glasilo »Svit« in je izšla iz maja 1928 razpuščene »Zore«. 
»Orjem« je bil po pravilih zveza samostojnih emigrantskih organizacij 
na območju celotne Jugoslavije in vanj so mogli vstopiti vsi Jugoslovani, ki 
so v to državo prišli iz ozemelj, ki so jih zasedle tuje sile. 
Drugi člen pravilnika je govoril o tem, da naj bi organizacija pripo­
mogla k ureditvi gmotnega in moralnega položaja jugoslovanskih emigran­
tov iz neosvobojenih ozemelj ščitila njihove koristi in si prizadevala, da bi 
uživali enakopraven položaj z jugoslovanskimi državljani. Poleg zborovanj, 
kulturnih prireditev, izdajanja publikacij je bilo govora o zbiranju stati­
stičnega in splošno organizacijskega materiala, predvideno je bilo sodelo­
vanje z drugimi emigrantskimi organizacijami, predvsem z Italijani v Fran­
ciji, ki so tja pobegnili pred fašizmom. 
Organi »Orjema« so bili glavni zbor (občni zbor), glavni odbor in nad­
zorstvo. Glavni zbor (kongres) je bil predviden enkrat na leto. Sklepal naj 
bi o notranjih zadevah organizacije, o smernicah za delo glavnega odbora 
in nadzorstva, volil glavni odbor in nadzorstvo. O sklicu glavnega zbora so 
morale biti obveščene vse krajevne organizacije najmanj dva meseca pred 
samim sklicem, zbor bi bil sklepčen ob vsakem številu navzočih članov, o 
vseh zadevah naj bi odločali z navadno večino, člani glavnega odbora pa 
niso imeli pravice glasovanja. Na vsakih deset članov krajevne organizacije 
11 Lado Božič: Po primorskih ... št. 166, str. 4. 
14 Pozabljena obletnica, »Istra«, Zagreb, 1939, št. 48, str. 1. 
15 Lado Božič: Po primorskih . . .št. 166, str. 4. 
16 Isto, št. 166, str. 4. 
454 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
je prišel po en delegat za glavni zbor, možno je bilo sklicati tudi izredni 
zbor, kar je mogla, zahtevati večina glavnega odbora, nadzornega odbora, 
tretjina vseh krajevnih organizacij ali vseh v krajevne organizacije včla­
njenih emigrantov. Glavni odbor je imel pet članov, mogoče ga je bilo skli­
cati v vsakem trenutku. Vse funkcije v glavnem odboru so bile po pravilu 
brezplačne, seje pa so bile sklepčne ob navzočnosti navadne večine članov. 
Glavni odbor, ki je dolgo deloval pod etiketo pripravljalnega, se je red­
no sestajal, težave so bile le s petim odbornikom iz katoliških vrst. Ta se je 
skoraj na vsaki seji menjaval in je bil v glavnem le opazovalec. Med dru­
gimi sta tako sodelovala Tonkli in Doktoric. Glavni odbor, ki je bil hkrati 
tudi odbor ljubljanske krajevne organizacije, je imel seje navadno v pisar­
niških prostorih »Učiteljske tiskarne« v Frančiškanski (danes Nazorjevi) 
ulici. To sta odboru omogočila Pahor in Hreščak. Sestanke z večjo udeležbo 
so imeli v kavarni »Emona« pri glavni pošti. Po službeni dolžnosti so jim 
prisostvovali tudi predstavniki policije. Organizacijsko delo, zbiranje na­
slovov emigrantov, dopisovanje, ustanavljanje krajevnih organizacij je ter­
jalo poseben prostor. Dobili so podstrešno sobo nad policijsko postajo pri 
železniškem prehodu na Dunajski (danes Titovi) cesti. 
Mreža krajevnih organizacij se je širila in za razliko od osrednje te pri 
lokalnih oblasteh niso imele težav glede potrditve svojih pravil. Za ustano­
vitev krajevne organizacije so bile dovolj tri prijave v članstvo iz določe­
nega kraja. Prve organizacije so nastale v Kočevju (A. štolfa, A. čokova, 
J. Kumer), Trbovljah (učitelj A. šuligoj), Laškem (učitelj A. Bratuž), v Go­
renji vasi v Poljanski dolini (dr. M. Gregorič in učitelj J. Krapš), razen tega 
pa še v Kamniku (A. Vadnal), Kranju (D. žerjal), ,Starem trgu pri Ložu 
(učitelj J. Mercina). Prijave so prihajale tudi iz drugih delov Jugoslavije: 
otoka Uljana (učitelj Tone Peruško), Splita, Vojvodine, Srbije, Makedonije. 
Na področju osrednje Hrvaške niso posegli, ker so tam Istrani ustanavljali 
svoje organizacije. Ob razpustu »Orjema« so nekatere krajevne organizacije 
obdržale to ime, tako- v Trbovljah, Kočevju, Laškem. 
Leta 1928 je emigriral v Jugoslavijo goriški javni delavec Avgust Koz-
man, ki je v Ljubljani odprl mizarsko delavnico. Bil je neodvisen od držav­
ne uprave in tako bi mogel laže doseči potrditev pravil. Soglasno so mu 
ponudili predsedniško mesto v glavnem odboru »Orjema« in ga je tudi spre­
jel. Fran Venturini se je umaknil iz glavnega odbora. Ko je prišel iz Italije 
voditelj KP na Primorskem Ivan Regent, se je povezal z »Orjemom« in imel 
predavanje o razmerah v Italiji.17 Maja 1929 so iz Ljubljane prestavili taj­
nika Lada Božiča. 
Beograjsko notranje ministrstvo je potrdilo pravila »Orjema« 29. maja 
1929, torej že po proglasitvi šestojanuarske diktature. Verjetno je do te po­
trditve prišlo zato, ker so bila formalna pravila organizacije enaka pravi­
lom kulturnih organizacij. 
Edini kongres »Orjema« je bil 3. novembra 1929, organizacija pa je na 
zunaj nastopala kot izrazito dobrodelna. Zadnja seja glavnega odbora je 
bila 5. februarja 1930.18 Po tem je beograjska vlada na italijanski pritisk 
»Orjem« razpustila. 
V času delovanja »Orjema« se je pojavilo tudi primorsko glasilo, ki si­
cer ni bilo organ te organizacije, njegov odgovorni urednik pa je bil Fran 
Venturini. List je bila pripravljena finansirati »Jugoslovanska Matica«. Po 
dolgih pogajanjih je 12. novembra 1929 na obletnico Rapalla izšla prva šte-
17 Lado Božič: Po primorskih . . „ št. 169, str. 4. 
18 Pozabljena obletnica ... Št. 48, str. 1. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 455 
vilka »Primorskega glasa«. Glavni urednik lista je bil predsednik »Jugoslo­
vanske Matice« dr. Janko Pretnar. Pod pritiskom oblasti se je moral list 
čez štiri mesece (februarja 1929) preseliti na Dunaj, kjer ga je naprej ure­
jal Andrej Gabršček.19 
»Orjem« je kljub kratkotrajnemu delovanju zapustil globoke sledove 
med emigracijo, saj je s svojim načinom delovanja vplival na »Zvezo emi­
grantskih organizacij«, ki se je po njem v mnogočem zgledovala. Njegovo 
delovanje je presegalo kulturno in dobrodelno komponento, čeprav zaradi 
splošnih prilik ni mogel oznanjati naprednih političnih stališč. V podobnih 
okoliščinah je delovala tudi »Zveza«. Razlika med obema organizacijama 
je bila zlasti v tem, da je »Orjem« nastal kot osrednja organizacija, iz ka­
tere so potem »poganjale« krajevne, »Zveza« pa je združila že izoblikovana 
društva, potem pa je sodelovala pri ustanavljanju novih. Prav tako je ime­
la »Zveza« večjo zaslombo pri oblasteh, o čemer priča že dejstvo, da je 
kljub vsemu obstajala skoraj deset let. 
V zvezi z delovanjem emigrantov velja omeniti delo Josipa Vilfana (ta­
krat še Wilfana) in Engelberta Besednjaka, poslancev v rimskem parla­
mentu, ki sta iz Italije odšla z rednima potnima listoma in kot italijanska 
državljana in parlamentarca delovala v »Kongresu evropskih manjšin«, ki 
so ga ustanovili leta 1925 v ženevi in so pri njegovem delu smeli sodelovati 
le predstavniki etničnih skupin z ozemlja, kjer so te živele, ne pa iz vrst 
emigracije. Vilfan, ki se je že prej kot poslanec v rimskem parlamentu 
udeleževal sej interparlamentarne unije in njene sekcije za narodne manj­
šine, je bil izvoljen za predsednika »Kongresa« in je to službo opravljal vse 
do konca delovanja te organizacije leta 1938. »Kongres« si je prizadeval 
vplivati na oblasti posameznih držav, da bi te sprejele ukrepe za izboljšanje 
položaja manjšin. Zaradi takega načina delovanja »Kongresa« je često pri­
hajalo do nesoglasij med Vilfanom in Besednjakom na eni ter emigranti iz 
Julijske krajine na drugi strani. Vilfan in Besednjak sta »Zvezi« zamerila 
odkrite iredentistične nastope, kar se je najbolj pokazalo na mariborskem 
kongresu. Spor, ki je ob tem nastal, so skušali kasneje na željo j.ugoslovan-
skega zunanjega ministrstva zgladiti.20 
Po letu 1935 je začela vloga »Kongresa« slabiti, ker se je spremenilo 
stališče Nemčije do narodnih manjšin, iprav tako pa niso več sodelovali 
predstavniki Židov. Nasprotja so se pokazala zlasti na kongresu v Bernu leta 
1935. Kongres v Stockholmu leta 1938 je bil zadnji.21 
K povezovanju emigrantov v Jugoslaviji in njihovih društev ter k in­
formiranju o njihovi dejavnosti, kot tudi o trpljenju naših manjšin v Ju­
lijski krajini je veliko pripomoglo glasilo »Istra«, ki ga je začel na lastno 
pobudo izdajati Ernest Radetič 22. julija 1929. Prvotno se je omejil na pove­
zovanje Istranov v Jugoslaviji, po načinu pisanja pa se je vračal v čase 
istrskega buditelja škofa Dobrile iz 19. stoletja. Kljub temu pa je bil pojav 
takega lista pozitiven.22 
Urednik je po lastnih besedah ubiral milejši ton, ko je bila cenzura 
ostrejša, in borbenejša, ko je nekoliko popustila. Prve tri številke je izdal 
sam, prvo je v zaprtih kuvertah pošiljal na razne naslove, potem pa je 
prišel list v last konzorcija, ki so ga sestavljali dr. Fran Brnčič, dr. Ivo 
Ražem, Ivo Marčelja in Ernest Radetić. Kasneje sta list urejala Tone Pe-
19 Pozabljena obletnica ... št. 48, str. 1. 
20 Lavo Cermelj: Med prvim in drugim . . . str. 47. Emigranti »Zveze« so »Kongresu evropskih manj-
očitali salonsko debatiranje in nedelavnost. 
21 Isto . . . str. 47. 
22 Tone Peruško: Slovensko primorje . . . str. 162. 
456 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
ruško in Ive Mihovilović, ob koncu pa spet Radette.23 Drugi najbolj znani 
emigrantski publikaciji sta bili žepni koledarček »Soča«, ki je izšel prvič 
leta 1933 kot »Emigrant, koledar beguncev iz Julijske krajine« ter obsežnej­
ši »Jadranski koledar«, ki je prvič izšel leta 1934. 
Po razpustu »Orjema« se je kmalu pokazala potreba po novi osrednji 
emigrantski organizaciji, saj je bilo leta 1931 v Jugoslaviji že 23 samostoj­
nih emigrantskih organizacij, od tega 15 v Sloveniji. 
Izven okvira »Zveze« so delovale »Sedejeve družine«, ki so jih sestav­
ljali primorski emigrantje katoliške usmeritve. Formalnih stikov z «Zvezo« 
niso imeli, prav tako niso organizirali zunanjih manifestacij. Usmerjeni so 
bili pretežno k društveni, dobrodelni in kulturni dejavnosti,24 njihova naj­
vidnejša akcija je bilo odkritje spomenika nadškofu Sedeju v cerkvi v Stič­
ni. List »Istra« o njih ne poroča z izjemo leta 1940. Tudi delovanje teh orga­
nizacij bi bilo treba natančneje proučiti. 
Ii. 
Po razpustitvi »Orjema« so se emigranti zavedali, da potrebujejo novo 
organizacijo, ki bi jih združevala, saj so bila številna njihova društva raz­
kropljena po vsej Jugoslaviji. Skupna organizacija naj bi bila njihovo pred­
stavništvo, koordinirala bi delo in prizadevanja že obstoječih krajevnih or­
ganizacij. Za ustanovitev »Zveze« so si resno prizadevali leto dni.25 
Ustanovni kongres je bil v zagrebški dvorani društva »Merkur« 20. sep­
tembra 1931 in je trajal skoraj ves dan. »Zveza« se je na tem kongresu po­
imenovala »Zveza jugoslovanskih emigrantskih združenj v Jugoslaviji«. Na 
kongres so povabili naslednja emigrantska društva »Odbor za bjegunce« iz 
Beograda, »Istra, Trst, Gorica« iz Beograda, »Soča« iz Bohinjske Bistrice, 
»Istra« iz Slavonskega Broda, »Soča« iz Celja, »Soča« iz Jesenic, »Zarja« in 
»Odbor za begunce« iz Kranja, »Orjem« iz Kočevja, »Odbor za begunce«, 
»Soča«, »Tabor«, »Klub akademikov«, »Klub Primork« iz Ljubljane, »Zora« 
iz Šiške, »Jadran« iz Maribora, »Soča« iz Novega mesta, »Istra« Novi Sad, 
»Trst, Gorica, Reka« iz Skopja, »Učka« iz Splita, »Istra« iz Zagreba, »Istar­
ski akademski klub« iz Zagreba in »Orjem« iz Trbovelj. Kot vidimo, so v 
nekaterih krajih še delovali stari odbori za begunce, nekatere krajevne or­
ganizacije pa so obdržale ime »Orjem«. 
Nekatera društva niso poslala svojih predstavnikov, ni pa razvidno, 
katera. Delegati ostalih društev so se zedinili o imenu in pravilih nove or­
ganizacije, za katere sedež so določili Beograd. 
V statutu »Zveze«, ki ima 30 členov, je najprej naglašeno, da je njen 
cilj pospeševati in vsklajevati skupne interese jugoslovanskih emigrantov 
v Jugoslaviji in z legalnimi sredstvi skrbeti za zaščito jugoslovanskih manj­
šin v tujini.26 
»Zveza« naj bi svoje cilje poskušala doseči s tem, da bi združila vsa 
društva, ki se zavzemajo za interese jugoslovanskih emigrantov in manjšin 
in vspodbujala ustanavljanje takih društev v vseh krajih Jugoslavije, kjer-, 
stalno živi večje število jugoslovanskih emigrantov. »Zveza« naj po možno­
sti izpopolni in izenači pravila včlanjenih društev, vodi naj centralno in 
splošno statistiko vseh emigrantov jugoslovanske narodnosti v Jugoslaviji. 
23 Ernest Radetić: Istra'pod Italijom, 1918—1943, Zagreb, 1944, str. 234—245. 
24 Med drugim so pomagale osnovni šoli v Benici v Prekmurju, kjer je bila emigrantska naselbina. 
(Glej mapo Benice v dokumentaciji Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani.) 
25 »Istra«, Zagreb, 1929—1940, 1931, št. 16, str. 2—3. 
26 Gradivo za študijo dr. Milice Kacin-Wohinz iz rimskih arhivov, italijanski prevod statuta »Zveze«. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 457 
Skrbela naj bi tudi za podporo, zaposlovanje in kolonizacijo emigrantov, 
izdajala glasila in publikacije, s katerimi naj bi zastopala interese jugoslo­
vanskih emigrantov in manjšin, (člen 3.) 
Organi »Zveze« so bili: kongres, direktorij, nadzorni odbor in posamez­
ni odseki. Kongres se sestaja redno enkrat na leto v kraju, ki ga določijo 
na prejšnjem kongresu. Včlanjena društva pošljejo nanj svoje delegate, za 
katere pa ni nujno, da so člani društva, ki jih pošilja. Društva z do sto 
člani imajo pravico do dveh delegatov, od sto do petsto treh, preko petsto 
pa štirih delegatov, število delegatov se določa glede na poročila o stanju 
društev, ki jih je treba poslati osrednjim organom »Zveze« do konca maja 
vsako leto. Za spremembo statuta ali ukinitev »Zveze« je potrebna dvo­
tretjinska večina. 
Sklicati je mogoče tudi izredni kongres, če to zahteva vsaj šest članov 
direktorija ali pa tretjina včlanjenih društev. Tak kongres se sestane v 
kraju, ki ga določi direktorij, (člen 10) 
Kongres na svojem zasedanju pretresa položaj emigrantov v Jugosla­
viji, pregleduje delo v minulem letu in določa splošne smernice za delo 
v naslednjem obdobju. Kongres voli nov direktorij, nadzorni odbor in posa­
mezne odseke, (člen 11) 
Direktorij sestavljajo predsednik, prvi in drugi podpredsednik, tajnik 
in blagajnik, ki jih za obdobje med dvema kongresoma poimensko izbira 
kongres. Za isto obdobje izvoli kongres tudi štiri člane direktorija in sicer 
skupno. Direktorij se mora sestati vsaj štirikrat na leto. (člen 12) 
Izmed članov emigrantskih društev izbira kongres sodelavce posamez­
nih odsekov: podpornega, statističnega, publicističnega in gospodarskega. 
Vsa odsek ima po tri člane, (člen 15) 
Podporni komite zbira potrebne denarne podpore, hrano, obleke, otvar-
ja prenočišča, kot tudi zavetišče za emigrante in njihove družine, skrbi za 
pravično razdelitev zbranih podpor preko organov »Zveze« ali včlanjenih 
društev, (člen 16) 
Statistični odsek daje pobudo za zbiranje, urejanje in čuvanje statistič­
nih podatkov o številčnem stanju, prebivališču, ekonomskih in socialnih 
prilikah jugoslovanskih emigrantov v državi in^nanjšin zunaj nje. (člen 17) 
Publicistični odsek daje pobudo in organizira izdajanje zveznih publi­
kacij, išče sodelavce, skrbi za finansiranje in razpečevanje zveznih publika­
cij, (člen 18) 
Gospodarski odsek skrbi za krepitev ekonomske moči emigrantov, za 
njihovo zaposlovanje in kolonizacijo, (člen 19) 
Direktorij, eksekutiva (predsednik, podpredsednika, tajnik, blagajnik) 
in posamezni odseki morejo v okviru zveznih pravil izdelati podrobnejše 
poslovnike za svoje delovanje. Finančno in tehnično delovanje »Zveze« nad­
zira nadzorni odbor, ki sestoji iz treh članov, ki jih izbere kongres, (člen 20) 
Pravila dalje določajo, da se more v »Zvezo« včlaniti vsako emigrant­
sko društvo, ki mu je cilj prizadevanje za interese jugoslovanskih emigran­
tov v Jugoslaviji. Društvo mora predložiti prijavo za pristop v »Zvezo« nje­
nemu predsedniku skupaj s prepisom svojih pravil, popisom organov dru­
štva in navedbo števila članov. Predsednik obvesti o prijavi vsa včlanjena 
društva, če v roku meseca dni po sprejetju obvestila nobeno društvo ne 
ugovarja sprejemu, potem je društvo sprejeto v »Zvezo«, če pa je kako dru­
štvo proti, potem prošnjo za sprejem v »Zvezo« obravnava kongres, (člen 23) 
Vsako društvo ima pravico izstopiti iz »Zveze«, če to zahtevo prijavi 
predsedniku, (člen 24). Direktorij more z dvotretinsko večino izključiti iz 
458 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
»Zveze« vsako društvo, ki hote ali nehote ne bi izvrševalo zaključkov kon­
gresa, ali pa bi se drugače na grob način pregrešilo proti interesom »Zveze«. 
Izključeno društvo ima pravico priziva na naslednji kongres, (člen 25) 
Vsako včlanjeno društvo mora poslati »Zvezi« poročilo o svoji dejavno­
sti do konca maja vsako leto. (člen 26). Prav tako je dolžno po predpisih 
svojih pravil sprejeti in izvrševati sklepe kongresa in direktorija, če dru­
štvena pravila ne dopuščajo, da bi neko društvo izvedlo kak sklep kongre­
sa ali direktorija, mora društvo o tem poročati direktoriju, ki bo odločil, ali 
naj spremeni pravila, ali pa mu sklepa ni treba izvesti, (člen 27). 
Vsako društvo je v sorazmerju s številom članov in njihovo ekonomsko 
močjo dolžno prispevati za uresničevanje ciljev »Zveze« tak denarni prispe­
vek, kot mu ga bo odredil redni kongres vsako leto. (člen 28). 
Zanimiv je tudi zadnji člen statuta, ki določa, naj se premoženje »Zve­
ze« po njenem morebitnem razpustu razdeli emigrantskim organizacijam v 
sorazmerju s številom članov, če bi bile skupaj z »Zvezo« razpuščene tudi 
te, potem naj premoženje tri leta upravlja zagrebški »Sokol« in ga da tisti 
emigrantski organizaciji, ki bi bila prva ustanovljena, če ne bi bila nobena, 
potem pripada premoženje »Sokolu kraljevine Jugoslavije«. 
Za predsednika direktorija in s tem »Zveze« so »z dolgim aplavzom in 
glasnim odobravanjem« izbrali dr. Ivana Marija čoka, ki je leta 1929 emi­
grimi iz Julijske krajine. Njegovo delo bi samo po sebi zaslužilo poglobljen 
prikaz in oceno. V Trstu je bil odvetnik in član ožjega vodstva političnega 
društva »Edinost«, ob propadu Avstro-Ogrske pa član Narodnega sveta v 
Trstu. Pred begom v Jugoslavijo je prestal večmesečni zapor v Trstu in 
Kopru, ker so mu fašistične oblasti podtaknile zastavo prosvetnega društva 
iz Prebegov in ga zaradi tega aretirale.27 
Bil je liberalno in jugoslovansko-centralistično usmerjen kot večina 
emigrantskih osebnosti »stare garde«. Naselil se je v Beogradu, kjer je imel 
osebne stike s političnimi osebnostr/л in z dvorom. Te stike bi bilo gotovo 
zanimivo podrobneje raziskati. Ob njegovih intervencijah in delovanju je 
očitno, da je imel dobre odnose z oblastmi. 
Bil je zelo agilen, mnogo je potoval po Jugoslaviji in navezoval stike z 
emigranti. Gotovo je bila ta aktivnost tudi v zvezi z njegovo željo, da bi se 
kot zastopnik emigrantov prebil v parlament.28 Od tipičnih predstavnikov 
»stare struje« se je razlikoval po veliki delavnosti na organizacijskem, ka-
ritativnem, publicističnem področju, pa tudi po politični angažiranosti. Bil 
je eden pobudnikov ustanovitve »Zveze jugoslovanskih emigrantskih orga­
nizacij iz Julijske krajine« in ves čas njen predsednik. »Zvezi« je v večjem 
delu njenega obstoja dajal svoj pečat, vse njene javno izražene linije de­
lovanja so bile razvidne iz njegovih nastopov. Mnogo akcij je vodil osebno 
in niso bile znane niti vsemu ožjemu vodstvu.29 Na svojo pobudo in s svo­
jimi zvezami je začel s kolonizacijo emigrantov v Makedoniji. Ta akcija je 
hote ali nehote postala eno orodij velikosrbskega pritiska nad Makedonci, 
tako da se ti teh kolonistov in samega čoka ne spominjajo ravno prijazno. 
čok je bil povezan z jugoslovanskimi centralističnimi krogi. Prizadeval 
si je rešiti vprašanje Julijske krajine z njeno priključitvijo k obstoječi kra­
ljevini Jugoslaviji in je zagovarjal klasični iredentizem. Prav tako pa je iz-
17 Lavo Cermelj: Med prvim . . . str. 46, 138. 
O Cokovem življenju in delu glej še: Lado Božič: Po primorskih ... št. 173. str. 6. 
Tone Ferenc: Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, Založba Borec, Ljubljana, 
1977, str. 158. J J v . .i J 
Primorski biografski leksikon. Gorica 1976, Goriška Mohorjeva družba, str. 245—246. 
28 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
29 Tone Peruško: Slovensko primorje . . . str. 162. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 459 
ražal svoje protifašistično stališče. S svojimi osebnim zvezam je uspel iz-
poslovati za emigrante razne ugodnosti, prav tako pa mu je bilo zaradi teh 
zvez gotovo jasno, kakšno je stališče jugoslovanskih vladajočih krogov do 
Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini in kako nemočne so te oblasti, da bi 
kaj ukrenile za izboljšanje njihovega položaja, kaj še za dokončno rešitev 
vprašanja Julijske krajine. Proučevanje življenja in dela dr. čoka bo gotovo 
težavno tudi zaradi tega, ker je bil njegov bogati osebni arhiv uničen ob 
bombardiranju Beograda, čoka so leta 1940 ob razpustu »Zveze« na zahtevo 
nemškega veleposlaništva konfinirali, leta 1941 pa je pobegnil v tujino. Po 
vojni se ni vrnil v Jugoslavijo. 
Za prvega in "drugega podpredsednika sta bila izvoljena dr. Ivo Ražem 
iz Zagreba in Ivo Sancin iz Ljubljane, za blagajnika Aleksander Serdoč. 
Odborniki direktorija so postali Saša štrekelj iz Ljubljane, Matko Rojnič iz 
Zagreba, Aida Lebar iz Ljubljane in Edo Cvečić iz Slavonskega Broda. Nad­
zorni odbor so sestavljali: dr. Joakim Ražem iz Ljubljane, dr. Josip Sedmak 
iz Skopja in Alojz Luznik iz Celja. V podporni odsek so bili izvoljeni: Josip 
Krmpotić, Beograd, Ivo Sancin, Ljubljana, želj ko Vižintin, Zagreb; v sta­
tističnega: dr. Josip Bergoč, Maribor, Josip Gabrijelčič, Zagreb, Ferlan, Beo­
grad; v publicističnega: dr. Srečko Culja, Zagreb, Anton Rojnič, Zagreb, Ive 
Mihovilovič, Zagreb in v gospodarskega: dr. Ivo Predan, Novi Sad, dr. Vje-
koslav Gortan, Zagreb, Ivo Sancin, Ljubljana. 
Ob ustanovitvi »Zveze« in sprejetju njenih pravil so njeni predstavniki 
poudarjali, da pomenijo njena pravila solidno bazo za delo. Zlasti so nagla-
šali, da je ohranjena avtonomija lokalnih organizacij, katerih interesi in 
ambicije ne bodo okrnjene. S tako zvezno organizacijo naj bi postale lokal­
ne organizacije važen faktor v življenju emigracije in Jugoslavije. 
, Tako naglašanje avtonomije društev je razumljivo, saj se je nova »Zve­
za jugoslovanskih emigrantov« za razliko od »Orjema« postavila na povsem 
nasprotno osnovo. »Orjem« je bil zamišljen kot enotna organizacija s po­
družnicami, organizirali pa naj bi ga z vrha navzdol, »Zveza« pa je nastala 
iz združitve že prej obstoječih društev, ki so imela vsako svoje značilnosti 
in tradicijo. Organiziranje je tako potekalo od spodaj navzgor, pri čemer 
so se pogosto pojavljale tudi težave, ne redko zato, ker so se pri tem posa­
mezna, zlasti starejša društva počutila okrnjena. 
Omeniti velja tudi že takoj vidno naglašanje jugoslovanstva, ki se kaže 
tudi v točki 30. glede izročitve premoženja »Sokolu kraljevine Jugoslavije«, 
prav tako pa tudi podobnost pravil »Orjema« in »Zveze«, ki je tudi v tem 
pogledu njegovo nadaljevanje, čeprav v precej večjih razsežnostih. Zanimi­
vo je tudi ime »Zveze«, kajti že novembra istega leta je govora o »Zvezi ju­
goslovanskih emigrantov iz Julijske krajine«. V statutu »Zveze« ni nikjer 
izrecno poudarjeno, da gre za društva emigrantov iz Julijske krajine, to je 
razvidno le iz seznama povabljenih društev. Taka formulacija pravil bi 
mogoče dala slutiti, da so imeli ustanovitelji »Zveze« zamišljeno širšo za­
snovo organizacije — povezovanje vseh emigrantov, ne le Slovencev in 
Hrvatov iz Julijske krajine. Na tako širšo zasnovo naj bi šel že »Orjem«. 
Mogoče pomeni sprememba imena tudi spremembo glede zasnove »Zveze«. 
Jugoslovansko notranje ministrstvo je potrdilo pravila »Zveze« 23. de­
cembra 1931, torej_že po ustanovnem kongresu.30 Nekatere težave pri delo­
vanju »Zveze« in društev so bile po eni strani ekonomskega in finančnega 
značaja in posledica gospodarske krize ter brezposelnosti emigrantov, po 
drugi strani pa izvirajo iz oblike organiziranosti »Zveze«. Ta naj bi bila po 
30 »Istra«, 1932, št. 51—52, str. 3. 
460 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
prvotni zamisli osnovana na enotnem društvu s podružnicami v vseh cen­
trih emigracije, vendar do tega ni prišlo iz razlogov, »ki so bili zunaj moči 
emigracije.« »Zveza« je tako nastala iz povsem avtonomnih društev s svo­
jo tradicijo in že utečenim delovanjem. »Zveza« je omejila njihovo samo­
stojnost, vendar naj bi bila njena ugled in moč neprimerno večja kot pri 
posameznih društvih, koristi od take »Zveze« pa neprimerno večje od žrtev 
samostojnosti, ki so jih utrpela posamezna društva, ki so stopila vanjo 
Ш. 
Kot posledica ustanovitve »Zveze« se je časopis »Istra«,31 ki ga je izda­
jal Ernest Radetić spremenil v njeno glasilo. Tako glasilo je bilo nujno da 
bi mogla »Zveza« bolje izvajati svoje zastavljene naloge, propagirati cilje 
m uresničevati tudi tisti del programa, ki je bil poverjen propagandnemu 
odseku. 
Predstavniki »Zveze« so se začeli pogajati s konzorcijem lista, pogovori 
so se zaključili na seji konzorcija 30. novembra. Sklenili so razširiti konzor­
cij lista, tako da sta prišla zraven dva predstavnika »Zveze«. Za tem je 
bila istega dne plenarna seja razširjenega konzorcija, ki sta se je kot pred­
stavnika »Zveze« udeležila čok in dr. Lavo čermelj. List naj bi stal na sta­
lišču jugoslovanskega edinstva, ne bi se smel spuščati v nobeno polemiko 
ki bi nastala med emigranti, slediti bi moral navodilom »Zveze«. »Istra« je' 
začela s podnaslovom »glasilo Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske 
krajine« izhajati 1. januarja 1932. 
V listu so zdaj začeli objavljati tudi članke v slovenščini, česar prej ni 
bilo. Z letom 1932 je začela »Istra« izhajati vsak petek, povečal se je format 
m število strani. Na čelu konzorcija je ostal še naprej dr. Fran Brnčič, na­
mesto Radetiča pa je postal njegov urednik Ive Mihovilovič, nekdanji ured­
nik »Istarske reči« in sodelavec »Novosti« ter član publicističnega odseka 
»Zveze«.32 Prejšnji urednik Radetić s tem ni bil zadovoljen, počutil se je od­
rinjenega, posebno še, ker je smatral »Istro« za svojega »otroka«.33 Posle­
dice zamenjave urednika so zelo vidne pri vsebini lista, šlo je za kvalitetni 
premik naprej. 
List je skuèal novi položaj glasila »Zveze« izkoristiti za povečanje šte­
vila svojih naročnikov, saj se je ves čas svojega izhajanja ubadal s finanč­
nimi problemi, število naročnikov, ki naj bi redno plačevali članarino bi se 
moralo povečati za najmanj 2000. Naročnina na »Istro« naj bi bila po bese­
dah uredništva tega lista vprašanje emigrantske zvesti, kartoteka naročni­
kov pa »seizmograf, ki bi meril vitalnost, iskrenost partiotizma, zavest in 
politično raven emigracije«.34 
Za delovanje »Zveze« do beograjskega kongresa je po eni strani značil­
no poudarjanje njenih nalog, po drugi pa naglašanje nekaterih najbolj 
perečih problemov emigrantov iz Julijske krajine. 
Po čokovih besedah35 je bila prva naloga »Zveze« združiti vse tiste emi­
grante, ki se v domačem kraju niso sramovali svojega porekla, »v čvrsto 
falango proti fašizmu«. Po »Jadranskem zboru« iz leta 1920 in »Orjemu« je 
»Zveza« tretji primer takega povezovanja. 
31 E. Radetić: Istra . . . str. 243—245. 
32 »Istra«, 1931. št. 23, str. 1—2. 
33 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
34 »Istra«, 1931, št. 24, str. 2 
35 Govor mladinski sekciji društva »Istra« v Zagrebu, »Istra«, 1932, št. 17, str. 3. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 46I 
Druga naloga »Zveze« je socialno delovanje, še zlasti skrb za zaposle-
vanje novih emigrantov, pri čemer bi morale jugoslovanske oblasti priznati, 
»da je emigracija istega lesa in iste krvi z narodom v Jugoslaviji«. 
Tretja važna dejavnost »Zveze« je propaganda. Jugoslovansko in sve­
tovno javnost je treba seznaniti z vprašanji Slovencev in Hrvatov v Ju­
lijski krajini in z načini »kako v centru Evrope na naj brutalne j ši in naj-
perfidnejši način sistematsko uničujejo narod, ki ima še koliko pravic, da 
živi na lastni zemlji.« 
»Zveza« si je prizadevala za uvedbo legitimacij za emigrante, kar bi 
bilo poleg olajšanega iskanja dela koristno tudi z zbiranje statističnih po­
datkov. Problem brezposelnosti so skušali reševati tudi s kolonizacijo emi­
grantov iz Julijske krajine. Ko je govoril o tovrstni naselbini v Bistrenici 
ob Vardarju v »južni Srbiji«, je čok svaril zainteresirane, naj se ne spušča­
jo v taka podjetja, dokler si ne zagotovijo moralne in materialne pomoči 
oblasti. 
Da je bila »Zveza« zelo zavzeta za reševanje socialnih vprašanj, nam 
lepo kaže primer zagrebškega društva »Istre«.36 člani tega društva so sku­
šali doseči, da emigrantov iz Julijske krajine ne bi obravnavali enako kot 
tujcev druge narodnosti in drugega državljanstva. Predlagali so>, naj bi ti 
emigranti v Zagrebu dobili dovolilnice za zaposlovanje na osnovi potrdil 
društva »Istre« in »Jugoslovanske Matice«. 
Pobuda »Istre« je obrodila določene sadove, saj so v Zagrebu kasneje 
podeljevali dovoljenja za bivanje in zaposlovanj e na podlagi potrdil o »na­
cionalni ispravnosti«, ki so jih izdajale emigrantske organizacije in »Jugo­
slovanska Matica«.37 
Ob prizadevanjih, da bi v primerjavi z drugimi tujci emigrante iz Ju­
lijske krajine obravnavali bolj naklonjeno, ne glede na to, ali so jugoslo­
vanski državljani ali ne, velja omeniti, da si je »Zveza« prizadevala omejiti 
emigriranje iz Julijske krajine, za jugoslovansko državljanstvo pa naj bi 
zaprosili le tisti emigranti, pri katerih je to res nujno (državni uradniki, 
učitelji in podobni). 
Prerez problematike, s katero se je v tem času ukvarjala »Zveza«, nam 
nudi sestanek njenega direktorija 10. aprila 1932 v Zagrebu.38 Preko zime 
je bil v tem času gospodarske krize posebno pereč socialni položaj emigran­
tov, še zlasti brezposelnih med njimi. Akcijo za pomoč tem beguncem je 
vodil čok s pomočjo svojih zvez. 
Glede političnih prilik so na tem sestanku ugotovili, da je čutiti prisilno 
omejevanje delovanja emigracije. Opazno je bilo prizadevanje navezati sti­
ke z antifašističnimi organizacijami, tako italijanskimi kot tudi z »jugoslo­
vansko emigracijo« v Južni Ameriki. Z italijanskimi antifašisti naj bi skle­
nili borbeni in politični pakt.39 Sprožili so tudi zamisel, naj bi tudi tiste 
emigrante iz Julijske krajine, ki ne živijo v Jugoslaviji, zajeli v skupni, 
enotni organizaciji.40 Te zamisli niso uresničili. 
Direktorij je glede političnih razmer v Jugoslaviji razglasil najstrožjo 
nevtralnost emigrantskih organizacij — »nadstrankarstvo«, vsem članom 
36 »Istra«, 1932, št. 12, str. 5. 
37 Koledarček »Emigrant« 1933. 
38 »Istra«, 1932, št. 19, str. 3. 
39 Glavne italijanske protifašistične organizacije so imele sedež v Franciji. »Concentrazione^ anti­
fascista« je združevala socialiste, socialne demokrate, republikance in liberalce, komunisti pa se ji niso 
pridružili. Vodil jo je Filippo Turatti. Leta 1932 se je iz nje izločila »Giustizia e Libertà«. 
40 Morda je sled take širše zamisli »Zveze« tudi navajanje »Kluba koroških Slovencev« v seznamu 
emigrantskih društev v koledarčku »Emigrant« 1933. Kasneje se to društvo več ne pojavlja v seznamih. 
462 ' ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
»Zveze« kot posameznikom pa je dopuščena popolna svoboda političnega 
delovanja. 
Pozitivno so ocenili pisanje »Istre« kot »Zveznega« glasila, pripombe so 
imeli le na slovenski del prispevkov, ki je bil zlasti pomanjkljiv glede poro­
čanja o prilikah v slovenskem delu Julijske krajine. Naglasili so, da je list 
potreben »našemu narodu v Julijski krajini, neprijeten ter škodljiv fa­
šizmu.« 
»Zaradi obstoječih mednarodnih prilik« »Zveza« ni mogla uresničiti za­
nimive zamisli, da bi na beograjski kongres povabili predstavnike tirolskih 
Nemcev, Grkov z Dodekaneza in drugih narodnostnih manjšin v Italiji. 
Posamezni odseki niso mogli delovati zato, ker so v njih izbrali emi­
grante, ki so stanovali v različnih krajih Jugoslavije. Na naslednjih kon­
gresih so nato volili člane posameznih odsekov po pravilu iz istega kraja. 
• Za dejavnost emigrantskih društev so bila značilna tudi srečanja, ki so 
jih prirejali v posameznih krajih. Društvo »Orjem« iz Laškega je tako sre­
čanje organiziralo 7. avgtfsta 1932.41 Maši je sledilo zborovanje v zdravili­
škem domu. Omeniti velja čokov govor, v katerem ne obsoja Italijanov kot 
celote in naglasa italijanski odpor fašizmu. Govoril je o milijonih proti-
fašistov, ki se. zbirajo v tujini, drugi »milijoni ,pa so se zarili v rove v lastni, 
domači zemlji, da se dvignejo nekoč v borbi proti svojim biričem in valp-
tom, da zatrejo gada na lastnih prsih, da izženejo črno golazen s svoje 
omadeževane zemlje«. 
IV. 
Prvi redni kongres »Zveze« je bil 11. septembra 1932 v prostorih Stare 
skupščine v »Ulici kraljice Natalije« v Beogradu. Delegati so prihajali na 
kongres 10. in 11. septembra brez vsakih zunanjih manifestacij. Le emi­
grant j e iz Novega Sada naj bi prinesli s seboj »nekoliko veselejšo in buč-
nejšo noto«.42 
Omeniti velja, da je bil dnevni red kongresa objavljen že pred njim 
in sicer v smislu 11. člena »Zveznega« pravilnika. Prav tako so na podlagi 
9. člena pozvali društva, naj najkasneje do 28. avgusta sporoče predsedniku 
»Zveze« svoje predloge, o katerih naj bi razpravljali na kongresu. Obenem 
pa morajo predložiti še 22 prepisov predloga, ki jih bo predsednik poslal 
včlanjenim društvom najkasneje do začetka kongresa. 
Ponovno so navedli 5. člen pravil o tem, koliko delegatov morejo poslati 
posamezna društva. Posamezni delegat more združiti največ štiri mandate, 
dokazati pa jih mora s pravnomočnimi poblastili društev, ki jih zastopa 
in ni nujno, da je njihov član. Pri tem je šlo verjetno predvsem za »stabili­
zacijski« ukrep. Podobno si je »Zveza« prizadevala, da bi dobila za udele­
žence kongresa vsaj polovično, če že ne četrtinsko ceno prevoza z železnico. 
K udeležbi so pozivali poleg delegatov še čimveč drugih emigrantov, kar naj 
bi dalo kongresu močnejši poudarek. »Zveza« se je pobrigala tudi za ogled 
Beograda in »skupno cenejše kosilo.« 
Kongres se je začel nekaj pred deseto uro, počastili so spomin primor­
skih žrtev, poslali pozdravni telegram kralju, senatorjema Dinku Trinaj-
stiču in Gustavu Gregorinu ter poslancu Vjekoslavu Spinčiču. 
V uvodnem govoru je dr. čok naglasu, da je »Zveza« v prvem letu opra­
vičila svoj obstoj. Vplivala je na nastanek še desetih novih emigrantskih 
•" »Istra«, 1932, št. 32—33, str. 7. 
« »Istra«, 1932, št. 38, str. 3. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 463 
organizacij, v druge pa naj bi po njeni zaslugi prišel nov duh borbe in 
dela. V poslovanju vodstva je bilo opaziti določene hibe, ki so bile posledica 
prenaglega in poskusnega dela pripravljalnega kongresa. To se je pokazalo 
zlasti pri delovanju odsekov. 
Delo emigrantskih organizacij so ovirale težke posledice gospodarske 
krize, ki so oteževale življenje zlasti brezposelnim emigrantom. Kriza je še 
poostrila nerazumevanje, ki ga kažejo vladni krogi glede emigrantov iz Ju­
lijske krajine. Emigracija bi bila zadovoljna, če bi jo podpirali vsaj toliko, 
kot podpirajo druge ne jugoslovanske emigrante v Jugoslaviji. Vendar pa 
emigracija noče »dvigati žalnih pritožb, ampak v trdni disciplini delati za 
rešitev problema Julijske krajine in s tem tudi v korist jugoslovanskih in­
teresov.« 
član direktorija Saša štrekelj je v svoji analizi ugotovil, da se je kljub 
nerazveseljivemu gospodarskemu stanju emigracija politično precej raz­
mahnila in je trdno odločena odgovoriti na vsako gonjo in izpad fašistič­
nega tiska in organizacij. Emigracija naj bi se dobro zavedala, da je v časih 
stiske in kriz le v breme domačemu prebivalstvu, zlasti v gosto naseljenih 
krajih Sloveije, čeprav je sama najhujša žrtev stanja, ki ga je fašizem 
ustvaril ob meji. Ponovno naglasa stališče »Zveze«, da se emigrantske orga­
nizacije in emigranti kot taki nimajo mešati v notranje politične spore 
raznih političnih struj v Jugoslaviji glede notranje ureditve države. 
Kar se tiče položaja emigrantov-delavcev, je bilo njihovo stanje brez­
upno zlasti v zimskem času. V Julijski krajini jih je zaradi nedovoljenega 
prekoračenja meje čakal zapor, v Jugoslaviji pa zima in brezposelnost. Ne­
kateri so se zato vrnili nazaj, nekateri pa se še bodo. Ko obravnava stanje 
kmetov, ugotavlja, da je italijanska davčna politika popolnoma upropastila 
kmeta v Julijski krajini, zato se ta v Jugoslaviji ne more kolonizirati na 
lastno pest, ampak je treba take kmete naseljevati združeno, v strnjene 
lastne kolonije ob pomoči vladinih organov. 
Dr. čok je poročal o stanju »jugoslovanske manjšine« v Italiji. Naglasu 
je poslabšanje položaja, napade fašizma na slovenski liturgični jezik, na 
duhovščino, opozoril na procese posebnega sodišča, na davčno izžemanje 
in brezposelnost, na razlaščanje posesti slovenskega in hrvaškega kmeta. 
Posebej je podčrtal, kako važno se je zdelo vodstvu »Zveze« vzpostaviti 
in ohraniti stike z jugoslovanskimi centralnimi oblastmi, ki so jim zagotav­
ljali strogo legalnost delovanja emigrantskih organizacij in prikazovali nji­
hove probleme. Kljub tej dobri poučenosti pa ni bilo kake prave koristi za 
emigracijo. Vzrok naj bi bila splošna gospodarska kriza, ki naj bi preprečila 
vsako pomoč emigraciji. Vodstvo je v okvirih svojih možnosti vzdrževalo 
stike s posameznimi emigrantskimi organizacijami. Zaradi skromnih fi­
nančnih sredstev ni bilo mogoče opravljati organizacijsko-propagandnega 
dela po vsej državi, še največ je opravil »Zvezin« predsednik s svojimi obi­
ski, čok je prav tako povedal, da je »Zveza« vzdrževala pismene stike z ro-
jaki-emigranti in se zanimala za njihovo usodo, prav tako pa da niso zane­
marili nobenega stika in sodelovanja s silami, ki se v inozemstvu bore proti 
fašizmu. Posebno prijateljski naj bi bili stiki z raznimi antifašističnimi sku­
pinami v Franciji. 
Obstajal je tudi problem številnih prošenj na vodstvo »Zveze« za in­
tervencije pri centralnih uradih v Beogradu.^Zlasti, v zimskih mesecih je 
bilo teh prošenj zelo veliko. Težko bi bilo vse zadovoljiti, ker so ugodni 
odgovori na take prošnje zaradi težkih prilik vse redkejši, čok je naglasu, 
da je bilo veliko dela tudi s kolonizacijskim vprašanjem, dejavnost »Zveze« 
464 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
pa je zelo ohromilo pomanjkanje sredstev. Zato ni deloval publicistični od­
sek, ustaviti ;pa so morali tudi priprave za delovanje statističnega odseka. 
»Zvezin« podpredsednik dr. Ražem je analiziral delovanje posameznih 
organizacij, ki so včlanjene v »Zvezo«. Poudaril je, da bi morala društva na­
slednje leto podati preciznejšo, s statističnimi podatki podprto sliko o svo­
jem delovanju, tako da bi bilo mogoče točneje izmeriti ves napor društev. 
Navedel je društva, včlanjena v »Zvezo« in pri večini tudi število nji­
hovih članov. Tista društva, pri katerih tega števila ni, so nastala in se 
pridružila »Zvezi« šele neposredno pred kongresom, šlo je za naslednja 
društva: iz Ljubljane »Soča« — matica — 612 članov, Delavsko prosvetno 
društvo »Tabor« — 528, »Klub Primork« — 200, »Klub jugoslovanskih pri­
morskih akademikov« — 60, Mladinska podružnica »Soča« —- 202, Prosvetno 
in izobraževalno društvo »Zora«, Spodnja Šiška — 54, Prosvetno in podpor­
no društvo »Edinost«, škofja Loka — 45, Primorsko društvo »Zarja«, Kranj 
— 149, »Soča«, podružnica Jesenice — 98, »Tabor«, Kamnik, »Soča«, po­
družnica Novo mesto — 150, »Orjem«, Kočevje — 85, »Orjem«, Trbovlje — 
50, Prosvetno in podporno društvo »Nanos«, Maribor — 300, Pevsko društvo 
»Jadran«, Maribor — 214, »Soča«, Dolnja Lendava, »Soča«, podružnica Celje 
— 200, »Orjem«, Laško — 23, Udruženje emigranata Jugoslavena iz Julijske 
krajine »Istra«, Zagreb — 1050, »Akcioni odbor za kolonizaciju seljaka emi­
granata iz Istre, Trsta, Goričke«, Zagreb, Istarski akademski klub, Zagreb 
— 62, »Istra«, Slavonski Brod — 110, »Istra«, Osijek, »Udruženje Istra—Trst 
—Gorica«, Beograd — 154, »Istra«, Novi Sad — 70, »Istra—Trst—Gorica«, 
Subotica, »Udruženje Istra—Trst—Gorica«, Skopje — 56, Agrarna zajednica 
v Bistrenici v Makedoniji. 
V primerjavi s popisom društev, ki so se leto prej včlanila v Zvezo vi­
dimo, da ni več govora o »Odborih za begunce«, kot tudi še nekaterih dru­
štvih (»Soči« iz Bohinjske Bistrice in »Učki« iz Splita). V 22 društvih, pri 
katerih je navedeno število članov, jih je 4281, sicer pa jih cenijo na nad 
5000. Skupaj z družinskimi člani naj bi torej Zveza zajela 15 do 20.000 emi­
grantov od skupnega števila 70.000 iz Julijske krajine, ki so pribežali v Ju­
goslavijo. 
Dr. Ražem je analiziral delovanje posameznih društev v »Zvezi«. Emi­
grantska društva naj bi se razvijala dosti intenzivnejše in resnejše kot 
običajna društvo v Jugoslaviji. Izginiti pa morajo nekatere hibe, kot so na 
primer spori osebnega značaja, do katerih je prišlo v Ljubljani, Zagrebu in 
Kranju. Iz samega poročila ni razvidno, ali je šlo za že omenjene spore med 
»staro« in »mlado strujo« (tako v Ljubljani med »Sočo« in »Taborom«) ali 
za osebne spore. 
Mohorovičič je ožigosal nekatere emigrante, ki so na udobnih, celo 
premožnih pozicijah, :pa ne sodelujejo pri delu v organizaciji in nič ne pri­
spevajo. Gre za tiste emigrante prvih valov, ki so se povsem asimilirali v 
novem okolju in se izogibali vsakih emigrantskih manifestacij. 
Po odmoru za kosilo je kongres v duhu 9. člena statuta o predlogih 
društev sprejel podobne predloge »Istre« iz Zagreba, »Tabora« iz Ljubljane 
in »Orjema« iz Trbovelj o spremembi statuta. Tako je bil novi 12. člen na­
slednji: Direktorij je sestavljen iz predsednika, prvega in drugega podpred­
sednika, tajnika in blagajnika, ki jih izbere kongres, poimensko izmed »Zve-
zinih« združenj, iz treh članov direktorija, ki jih kongres izbere poimensko 
izmed članov združenj ter iz načelnikov petih odsekov. Direktorij je sklep­
čen, če je prisotnih vsaj sedem članov. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 465 
člen 14.: Predsednik, tajnik in blagajnik »Zveze« tvorijo eksekutivo, ki 
izvaja zaključke kongresa in direktorija. 
člen 15.: Kongres izbira na rednem letnem zasedanju izmed članov 
včlanjenih združenj sodelavce za posamezne odseke za razne veje svoje de­
javnosti, posebno socialni, statistični, publicistični, gospodarski in organi­
zacijsko-propagandni odsek. Vsak odsek je sestavljen iz najmanj treh čla­
nov. 
člen 17.: Organizacij sko-propagandni odsek daje pobude za predavanja, 
prireditve in na splošno za pospeševanje dela v društvih in osnovanje novih 
organizacij, vzdrževanje zvez med organizacijami. 
V vodstvo »Zveze« so z malimi spremembami izvolili ljudi, ki jih je pred­
lagal volilni odbor. Novo vodstvo so sestavljali: predsednik dr. čok, prvi pod­
predsednik dr. Ivo Ražem, drugi podpredsednik dr. Boris Furlan, tajnik Ivo 
Bolonič, blagajnik Ivo Trinastič. člani direktorija: dr. Vjekoslav Gortan, Jo­
sip Mohorovičič, Lado Božič. Organizacij sko-propagandni odsek, sedež Ljub­
ljana: štrekelj, Figar, dr. čermelj. Gospodarski odsek, sedež Zagreb: dr. Zu-
glia, Sironić, Semelić, Marčec, Buie. Socialno-podporni odsek, sedež Ljub­
ljana: Klavora, Vilhar, žiberna. Publicistični odsek, sedež Zagreb: Rojnič, 
Zuccon, šepič. Statistični odsek, sedež Novi Sad: dr. Predan, Juričič, Jurlina. 
Nadzorni odbor: Stari, Luznik, dr. Joakim Ražem. 
Kot vidimo, so se hoteli izogniti težavam pri sklicu posameznih odsekov 
s tem, da so jim določili sedeže in praviloma volili vanje sodelavce iz kraja 
sedeža. Volitve same naj bi potekale v miru »in ne na tak način, kot je v 
teh težkih časih navada na raznih kongresih«. Le člani Ljubljanske »Soče« 
naj bi bil užaljeni, ker ni bil izvoljen njihov kandidat, kar so tolmačili kot 
nezaupnico njegovi osebi in so zapustili kongres, čeprav so jim zagotavljali, 
da uživa njihov kandidatka upanj e emigracije, da pa zaradi prezaposlenosti 
ne bi mogel tako zastopati svojega društva in emigracije v direktoriju, kot 
to nalaga težki položaj emigrantov. 
Iz samega poročila s kongresa ni razvidno, za koga gre. Na podlagi pi­
sanja v »Slovencu« o kongresu se je oglasil izvoljeni drugi podpredsednik 
dr. Boris Furlan in iz njegovega pisma zvemo, da je bil kandidat »Soče« 
njen predsednik in ljubljanski župan dr. Dinko Pue, veljak »stare« struje. 
Prav tako je iz pisma očitno, da so Furlana izvolili »v odsotnosti«.43 
Po volitvah je novi direktorij podal smernice za delo do naslednjega 
kongresa. Kot prvo je postavil zahtevo po popolnem izenačenju delavca-
emigranta z domačimi jugoslovanskimi delavci pri socialni zakonodaji in 
zaposlitvi ter poglobitev karitativne akcije v emigrantskih društvih. 
Zahteval je poenotenje kolonizacijskih gibanj, ki naj bi jih nadzoro­
vala »Zveza«. Ta naj podpira vse težnje emigrantskih kolonij pri centralnih 
oblasteh, dokler te kolonije ne postanejo dovolj trdne. Ojačati je treba 
organizacij sko-propagandno delo in pritegniti vse emigrante v emigrant­
sko gibanje, prav tako pa okrepiti emigrantsko glasilo »Istra«. 
Glede zunanjepolitičnega delovanja je treba okrepiti emigrantsko zu­
nanjo politiko, napadati fašizem in tesneje sodelovati z njegovimi nasprot­
niki. Ohraniti je treba miselno sorodno politično nadziranje med emigranti 
v Jugoslaviji in narodom v Julijski krajini. V enotno gibanje je treba vklju­
čiti vse drobce emigracije, raztresene po drugih državah. 
čok in Sironić sta podala poročilo o kolonij zaci j skih akcijah, delegati 
pa so pozdravili sklep, naj bi vse take akcije vodili sporazumno ob medse-
43 »Ponedeljski Slovenec«, Ljubljana, 1932, št. 37 (12. september). Kot edini vidni slovenski list po­
roča o zborovanju »osrednje organizacije Primorcev« in razglaša misel kongresa, naj se emigranti ne 
mešajo v notranje jugoslovanske politične razmere. 
466 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
bojni pomoči in podpiranju, čok je govoril tudi o odnosih do lista »Istre«. 
Vsa emigracija, vodstvo in posamezna društva so premalo storili za ta list 
Obljubil je moralno in materialno podporo, tudi z nabiranjem naročnikov 
in oglasov. List piše povsem v duhu »Zveze«, zato se morajo njeno vodstvo 
in društva zanj potruditi, ga okrepiti in povzdigniti. 
Kongres je sklenil, da bo bodoči kongres v Ljubljani. Veliko predlogov 
društev niso mogli obravnavati, predali so jih v presojo direktoriju, ker so 
bili take narave, da jih ni bilo treba sprejeti s sklepi kongresa. 
Po končanem kongresu so se pojavile težave. Tako je »Zvezino« vodstvo 
pozvalo vse, ki so jih na kongresu izbrali v direktorij, nadzorni odbor ali 
kak odsek, pa niso bili prisotni, naj takoj spor oče predsedniku »Zveze«, ali 
sprejmejo izvolitev. Nadzornemu odboru in posameznim odsekom je bilo 
naročeno, naj se v osmih dneh konstituirajo in javijo rezultat predsedniku 
»Zveze«. Ker so v duhu spremenjenih pravil načelniki posameznih oddelkov 
člani direktorija, bo predsednik »Zveze« sklical sestanek direktorija šele 
potem, ko mu bodo odseki javili, kako so se konstituirali.44 
Poziv članom »Zveze«, ki so bili izvoljeni na kongresu, na katerem niso 
bili prisotni, je posledica pisma dr. Borisa Furlana, odvetnika in privatnega 
docenta iz Ljubljane, ki se je odpovedal mestu drugega podpredsednika. 
Navaja, da je za izvolitev izvedel iz »Slovenca«, prav tako za incident s člani 
»Soče«. Dalje piše, da ni imel pojma, da pride v poštev za mesto podpred­
sednika in da ga ni nihče vprašal, ali je to mesto pripravljen sprejeti, če bi 
vedel, da je njegova kandidatura postavljena proti kandidaturi dr. Puca, bi 
sam svetoval, naj se odločijo za Puca, ki po svojem položaju, zvezah in do­
tedanjem delovanju brez premisleka zasluži prednost. Furlan piše, da se je 
znašel v neprijetnem položaju, ker je videti, kot da se je potegoval za kan­
didaturo. Glede na vse to ne sprejme izvolitve in prosi, naj napako po­
pravijo.45 
Ob tem navaja »Zvezino« vodstvo, da je bil na zadnjem kongresu so­
glasno sprejet sklep, da sme direktorij, prav tako pa tudi nadzorni odbor in 
odseki na izpraznjeno mesto v teh organih kooptirati novega člana. To 
kaže, kako je »Zveza« rešila nastali problem, čeprav ob tej priložnosti ne 
omenja, koga so kooptirali v direktorij namesto Furlana. 
če potegnemo črto pod beograjski kongres, moramo naglasiti, da se 
niso ob njem odvijale nobene zunanje manifestacije, še vedno se kaže za­
misel, da bi v organizacijo zajeli tudi emigrante izven jugoslovanskih meja, 
prav tako so naglašeni glavni emigrantski problemi, v prvi vrsti socialni, 
ki so ga zaostrili nerazumevanje državnih oblasti in domačega prebivalstva, 
kot tudi gospodarska kriza. »Zveza« naj bi te težave skušala reševati pred­
vsem z osebnimi, intervencijami njenih predstavnikov, še posebej čoka. Te 
intervencije so predstavljale glavno delo »Zveze«, njihova uspešnost pa je 
naglo padala. Pojavila se je praksa, da je vsako emigrantsko društvo re­
ševalo vprašanja v svojem krogu, »Zveza« pa za emigrante, ki so prebivali 
v Beogradu in pri lažjih zadevah, npr. pridobitvi jugoslovanskega držav­
ljanstva.46 Pri reševanju vprašanj narodnosti in zaposlitve so predvsem 
pomagali nekateri uradniki v ministrstvih.41 
44 »Istra«, 1932 m, št. 39, str. 3-^t. 
45 Berto Rejec je sodil (intervju 10. 8. 1976), da Furlan, ki je bil sicer tesno povezan z dr. Vilfa­
nom, po svojem značaju ni bil posebno vnet za drobno emigrantsko delo. 
46 Intervju, z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
47 Taka sta bila npr. načelnik v ministrstvu za socialno skrbstvo dr. Mario Krmpotić, ki v »Zvezi« 
sicer ni deloval in Tone Batagelj, primorski emigrant, ki je bil dalj časa obmejni komisar na Jesenicah. 
Glej L. Cermelj: Med prvim . . . str. 45. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 467 
Prvi ukrep novega vodstva »Zveze« je bil namenjen omejitvi prošenj 
za intervencije. Vodstvo je 20. septembra 1932 naslovilo na vsa emigrantska 
društva okrožnico, v kateri se sklicuje na beograjski kongres. Tam je bilo 
govora o poplavi prošenj osebnega značaja na zvezno pisarno. Ta naj bi 
posredovala pri ministrstvih in drugih osrednjih uradih v Beogradu. Proš­
nje za namestitev, premestitev, nakazilo, priznanje let in podobno v raz­
merah gospodarske krize le redko ugodno rešijo. Nič naj ne bi pomagale 
niti intervencije političnih osebnosti, narodnih predstavnikov ali predstav­
nikov »Zveze«.48 
Za »Zvezo« je neprijetno, ker more v osebnih zadevah ustreči le red­
kim prosilcem, v njeni pisarni pa se kopiči vedno več vlog, za katere je 
potrebno veliko truda in časa, ne da bi mogli upati na kak uspeh. 
Kongres je soglasno odobril sklep »Zveze« direktorija naj prošnje po­
šiljajo le preko emigrantskih društev, ta pa naj pretehtajo njihovo umest­
nost in potrebo posameznih intervencij v splošno korist emigracije. Kdor 
ni član emigrantskih društev ali v njih aktivno ne sodeluje, nima pravice 
obremenjevati posameznih organov z delom za njegovo lastno korist. Pi­
sarna »Zveze« bo v bodoče reševala le prošnje splošnega značaja, v izjemnih 
primerih pa tudi zadeve tistih emigrantov, ki so se v Julijski krajini iz­
kazali zelo zaslužne za »narodno stvar« ali ki aktivno delujejo za reševanje 
emigrantskih problemov. Emigrant j e naj bi se v bodoče obračali na svoja 
društva, ki bi pretehtala umestnost njihovih prošenj. 
Med emigranti je v določeni meri odmevala napovedana amnestija v 
Italiji ob desetletnici fašističnega režima. O tem priča dejstvo, da je o njej 
razpravljalo tudi vodstvo »Zveze«. To je opozorilo na nasilni značaj fašizma 
in ugotovilo, da si ta režim ne upa razglasiti popolne amnestije.49 
Amnestije bodo po mnenju »Zveze« deležni le ozki krogi emigrantov, ki 
so zagrešili prestopke, kot so petje slovenskih pesmi ter nedovoljeno pre­
koračenje meje zaradi iskanja zaposlitve. 
Emigrant j e naj bi se vrnili domov le, če so glede brezposelnosti v skraj­
ni stiski ali če jih kličejo domov neodložljivi gospodarski opravki ali dru­
žinske prilike, nikakor pa naj se ne vračajo oni, ki so že imeli neprilike 
s fašističnimi oblastmi, ali ki imajo kakršnokoli možnost življenja v Jugo­
slaviji. »Zveza« naglasa svoje stališče, naj prebivalstvo Julijske krajine po 
možnosti vztraja na domači zemlji, nobenemu emigrantu pa ne priporoča 
vrnitve. 
Mnogi emigrantje, pa tudi nekatera njihova društva, so še tako vživeli 
v jugoslovanske prilike, da je pri njih izginila povezava z Julijsko krajino, 
čok je naglasil, da je naloga »Zveze« prav oživljanje in poglabljanje te po­
vezanosti.50 Glavni in največji namen »Zveze« pa je doseči in zagotoviti 
svoboden razvoj »naroda iz Julijske krajine«. Pritegniti je treba vse emi­
grante, pa tudi vse Jugoslovane, svetu pa pokazati vse nasilje fašističnega 
režima nad Slovenci in Hrvati v Julijski krajini, ne samo zato, da bi mu 
vrnili pravice, ki mu gredo »po Božjem in človeškem pravu, ampak pred­
vsem zato, da dokažemo, da so novi gospodarji našega naroda v Julijski 
krajini izgubili zaradi svojega postopanja z njim vso moralno pravico, da 
nad njim gospodarijo.« 
« »Istra«, 1932, št. 40, str. 4. 
« »Istra«, 1932, št. 44, str. 5. 
s» »Istra«, 1932, št. 51-52, str. 3. 
468 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
Vsakemu, ki pregleduje emigrantsko glasilo »Istro«, padejo v oči zelo 
natančni in podrobni podatki o razmerah v Julijski krajini. Iz obračuna 
tega lista je vsaj delno razvidno, kako so prihajali do njih.51 Zahvaljujejo 
se namreč anonimnim, sodelavcem, ki pošiljajo vesti iz Julijske krajine. 
Gre seveda za tamkajšnje prebivalce. Te vesti so sprejemali v podured-
ništvu v Ljubljani. Pri tem pretoku informacij v eno ter ilegalnega tiska 
v drugo smer na relaciji Jugoslavija—Italija so igrali odločilno vlogo tajni 
kanali organizacije TIGR ter ljubljansko poduredništvo »Istre« (člani 
»Mlade Soče«, po njenem razpustu pa tisti člani tega društva, ki jih niso 
zaprli zaradi komunističnega delovanja, npr. Jožko žiberna). Uporabljali so 
tudi vesti iz italijanskih protifašističnih časopisov, ki so izhajali v Franciji. 
Te so v Jugoslaviji sicer plenili, toda emigrantom naklonjeni policijski 
uradniki so jih posredovali dr. čermelju.52 Pri teh informacijah padejo po­
sebej v oči natančni podatki o italijanskih utrjevalnih delih ob meji, ki jih 
je »Istra« redno objavljala v rubriki »Italija pripravlja vojno«. Sklepati 
moremo, da so jugoslovanske vojaške oblasti od informatorjev v Julijski 
krajini dobivale še natančnejše podatke vojaškega značaja. 
Večina članstva »Zveze« ni vedela za stike s TIGR-om, saj so bila dru­
štva odprta in so se vanje vrinjali fašistični agent j e in ovaduhi. Te stike 
je neodvisno od »Zveze« vzdrževal Berto Rejec (v »Zvezi« je deloval pod 
psevdonimom Anton Mladen), o nekaterih njegovih akcijah pa ni bil ob­
veščen niti čok. 
Kot smo že omenili, so se emigrantski problemi odražali na sestankih 
»Zvezinega« direktorija. Ta se je prvič po beograjskem kongresu sestal 17. 
in 18. decembra 1932 v Beogradu.53 Sklic direktorija je zavleklo dejstvo, na 
precej članov odsekov, pa tudi direktorija, ni sprejelo svojih funkcij in so 
morali pritegniti nove., Z izjemo Furlana ni razvidno, kdo je zavrnil iz­
volitev. 
V Ljubljani so se pojavila trenja med emigrantskimi društvi, po vsej 
verjetnosti med »Sočo« in »Taborom«. To je zavrlo delovanje tako organi-
zacijsko-propagandnega kot socialnega odseka »Zveze«. Direktorij je skle­
nil, da bo v januarju izvedel anketo o meddruštvenih odnosih v Ljubljani, 
čok in še en nepristranski emigrant iz Zagreba naj bi posamič sklicala vse 
odbore emigrantskih društev in prizadete posameznike ter na osnovi tega 
določila način sožitja med njimi. 
Direktorij je obravnaval predloge emigrantskih društev, ki mu jih je 
beograjski kongres prepustil v reševanje. Sprejeli so predlog emigrantov iz 
Novega Sada, naj emigrantska društva na vsake tri mesece pošiljajo »Zve­
zi« kratke statistične podatke o svojem delovanju. Sprejel je tudi predlog 
»Omladinskega sveta«, naj v »Istri« objavijo pismeno anketo o smernicah 
glede političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih nazorov, ki naj bi jim 
sledila vsa emigracija. Direktorij je »zaenkrat« zavrnil predlog »Omladin­
skega sveta« glede ustanovitve emigrantskih podzvez, ker bi bilo to pre-
komplicirano in je premalo za delo pripravljenih emigrantov. 
Govora je bilo tudi o predlogu, da bi ustanovili emigrantski kreditni 
zavod, ki pa ga niso mogli nikoli ustanoviti, ker je zanj primanjkovalo po­
trebnega kapitala. Z javnim ukorom in šestmesečno prepovedjo vsakega 
delovanja v »Zvezi« so kaznovali bivšega predsednika emigrantskega dru­
štva »Zarja« iz Kranja, ker se ni oziral na pismeni poziv »Zvezinega« pred-
51 »Istra«, 1932, št. 47, str. 7. 
52 Intervju z dr. Cermeljem 6. 7. 1976. 
53 »Istra«, 1933, št. 1, str. 4—5. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 469 
sednika, naj sporov z drugimi emigranti ne prinaša na forume izven emi­
grantskih organizacij. 
V zvezi s sprejetim predlogom »Omladinskega sveta« o anketi med 
emigracijo so v »Istri« objavili vprašanja, na katera naj bi emigranti od­
govorili.54 šlo je za določitev političnih smernic emigracije, in sicer stališč 
do razmer v Jugoslaviji, načelnega stališča do fašizma kot družbene dok­
trine, emigrantskega naziranja o rešitvi manjšinskega vprašanja »našega 
naroda« v Julijski krajini in Julijske krajine kot take ter za program na­
rodne in socialne obnove Julijske krajine po padcu fašističnega političnega 
sistema v Italiji in političnega stanja v Julijski krajini. 
Drugi del vprašanj se je nanašal na reševanje socialnih problemov 
emigracije v Jugoslaviji, na poglede emigracije na kolonizacija kmečkega 
elementa iz Julijske krajine v Jugoslaviji, zgodovinsko misijo emigracije 
Julijske krajine ter naloge emigrantskih društev, kulturna vprašanja in 
naloge emigracije ter njene propagandne naloge. 
Pri anketi so mogli sodelovati tudi tisti emigranti, ki niso bili organi­
zirani v emigrantskih društvih, vsi pa ne glede na politično orientacijo in 
svetovni nazor. »Zveza« bo prevzela jamstvo za nedotakljivost in anonim­
nost tistih, ki bi poslali odgovore na anketo. Tisti odgovori, ki bi jih v tre­
nutnih prilikah mogli objaviti, bodo izšli v »Istri«, kongres pa naj bi z abso­
lutno večino odločil, katere od rezultatov ankete bo uporabil za nadaljnje 
smernice delovanja »Zveze«. Anketa naj bi bila odprta do 31. maja 1933. 
Vprašanja nosijo jasen pečat »mlade«, napredne struje v »Zvezi«. Vod­
stvo je zamisel sicer sprejelo, čeprav je v komentarju k vprašanjem v 
»Istri« zapisalo, naj postopajo emigranti razumno glede na politične prilike 
v Jugoslaviji in naj nikar ne prehitevajo dogodkov, kot so to storile »neke 
manjše skupine in organizacije«. Verjetno so imeli v mislih »Mlado Sočo«. 
V »Istri« ni najti sledov o objavljanju odgovorov na anketo, kot so ob­
ljubljali, prav tako pa iz poročil o kongresih ni razvidno, da bi iz nje iz­
luščili kake smernice. Tako ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšen je 
bil odmev na anketo, kakšno stališče je do odgovorov zavzelo vodstvo »Zve­
ze« in v koliki meri so vplivali na njeno delovanje, če je tovrstni material 
obstajal v arhivu »Zveze«, je bil skupaj z ostalim gradivom uničen. Možno 
je tudi, da je šlo za pobudo, ki ni imela posebnega odmeva, kot se je često 
dogajalo, če je to gradivo obstojalo in če bi se ohranilo, potem bi po vsej 
verjetnosti dalo dragocen pregled idejnih in drugih tokov znotraj »Zveze«. 
Tudi druga koristna pobuda — trimesečna poročila o delovanju emi­
grantskih društev po vsej verjetnosti ni posebej zaživela, o čemer pričajo 
pogosti pozivi »Zvezinega« vodstva emigrantskim društvom, naj pošiljajo ta 
poročila, kasneje pa tudi ti prenehajo.55 
Naslednje zasedanje direktorija »Zveze« je bilo 25. in 26. februarja v 
Zagrebu.56 V začetku seje so za svojega člana kooptirali znanega javnega 
delavca iz Pulja Ivana Starija (ta je nekaj pred tem prišel v Jugoslavijo, 
potem ko je prestal italijansko konfinacijo), mogoče na mesto Furlana. 
Direktorij je znova naglasil stališče, naj se emigrant j e kot politično 
telo ne mešajo v notranjepolitične zadeve Jugoslavije in naj se ne nasla­
njajo na obstoječe ali bivše jugoslovanske politične grupacije, čim višji 
položaj imajo v emigrantski organizaciji, tembolj previdni naj bodo. 
51 »Istra«, 1933, št. 7, str. 1. 
55 »Istra«, 1933, št. 7, str. 6. 
» »Istra«, 1933, št. 9, str. 1. 
470 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
Potem ko je čok spet naglasil pomen svojih osebnih intervencij glede 
emigrantskih političnih in socialnih vprašanj, in to na »najvišje faktorje 
v državi«, je direktorij odobril predlog, da naj »Zvezino« vodstvo odobri 
vsako emigrantsko publikacijo v Jugoslaviji, šlo je torej za neke vrste 
»imprimatur«. 
Ker so jugoslovanske oblasti razpustile »Mlado Sočo« (in zaprle več 
članov tega društva) je nastalo vprašanje, kdo bo v bodoče vodil ljubljan­
sko poduredništvo »Istre«. Direktorij je zato povabil vsa slovenska emi­
grantska društva, naj to poduredništvo podpro. Interveniral je tudi za za­
prte člane »Mlade Soče« (ki jih označuje kot »bivše«), pomagal pa naj bi 
jim v toliko, kolikor se niso pregrešili proti veljavnim državnim zakonom. 
Sicer pa je direktorij naglasil, da je »Zvezino« vodstvo popolnoma nepri­
stransko do vseh emigrantov, zlasti tistih, ki so včlanjeni v emigrantskih 
društvih. 
Spore v posameznih emigrantskih centrih označuje direktorij kot »vre­
nje«, vanje pa načelno posega šele, ko le-to ovira reševanje splošnih emi­
grantskih problemov. 
O posegu »Zvezinega« vodstva v razmere med ljubljanskimi društvi je 
na tem mestu rečeno le, da anketa še ni končana in da so ugotovili željo 
teh društev, da ustanovijo nek meddruštveni forum, katerega pristojnosti, 
delokroga in naziva še niso določili. 
čok je skušal v korist reševanja problemov Julijske krajine izrabiti 
mednarodni problem revizije meja, kot so nastale po I. svetovni vojni. 
Svoje poglede je nakazal najprej v članku v »Istri«, nato pa na velikem 
zborovanju v Beogradu. 
V članku je orisal revizionistična prizadevanja Nemčije, Madžarske in 
Italije, ki predrzno zahteva jugoslovansko pokrajino Dalmacijo, v kateri 
sploh ni Italijanov.57 Italijanski imperializem ima po njegovih besedah po­
gum, »da zahteva za sebe Korziko, Nico, Savo j o itd. na temelju etnograf­
skega principa, medtem ko drži v rokah Južno Tirolsko in Julijsko krajino 
in prav tako v diametralnem nasprotju s tem principom zahteva Dalma­
cijo«, čok vidi upanje za Julijsko krajino v doslednem uveljavljanju revi-
zionističnega načela, v pripojitvi k Jugoslaviji. Pri tem pa opozarja, da 
morajo emigrantje poskrbeti, da bo problem te pokrajine znan vsemu svetu. 
Do sedaj so v primerjavi z desetletno italijansko kampanjo za Dalmacijo 
storili zelo malo in Italija je tako mogla teren borbe z Jugoslavijo prenesti 
iz Julijske krajine v Dalmacijo. 
Svoje misli je dalje razvijal na že omenjenem zborovanju v Beogradu.08 
Njegove besede so zelo odmevale, posebno ostro so nanje reagirali Italijani. 
Ta reakcija nam bo razumljivejša, če povemo, da je izjavil, da Julijska 
krajina politično sicer ne pripada Jugoslaviji, je pa po narodnosti in ču­
stvovanju njenih prebivalcev jugoslovanska zemlja. »Jugoslovanski narod« 
ima sveto in neodtujljivo pravico do tega ozemlja. Jugoslovani morejo s 
pravično revizijo samo pridobiti, pravična meja Jugoslavije poteka po Soči, 
Jadranu in Gosposvetskem polju. Države naj bi prostovoljno izročile tiste 
predele svojega ozemlja, ki ga naseljujejo pripadniki narodnostnih manj­
šin. 
Do kongresa v Ljubljani je direktorij »Zveze« zasedal še dvakrat. Na seji 
29. junija 1933 v Ljubljani,59 ki so jo začeli s počastitvijo spomina umrlega 
5> »Istra«, Î933, št. 14—16, str. 2. 
53 »Istra«, 1933, št. 23, str. 4. 
5' »Istra«, 1933, št. 28, str. 4. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 471 
istrskega politika Vjekoslava Spinčića, so zaključili z anketo o stanju med-
društvenih odnosov v Ljubljani, ne da bi ta rodila kake konkretne rezul­
tate. Ponovno so opozorili na kritično finančno stanje lista »Istra«. Ugo­
tovili so, da je sicer razširjeno praznovanje kar treh emigrantskih žalnih 
dni v sorazmerno kratkem času (6. september — streljanje Bazoviških 
žrtev, 17. oktober — streljanje Gortana ter 12. november — sklenitev Ra­
palske pogodbe) preveč. Kot skupen žalni dan so določili 12. november, dan 
»iz katerega izvira vse zlo naše zemlje.« 
Direktorij je nato prvič javno spregovoril o delovanju italijanskih ova­
duhov in emigrantskih odpadnikov znotraj emigrantskih organizacij, šlo 
je za zelo razvejano ovaduško mrežo, ki so jo razpletala italijanska konzu­
larna predstavništva v Jugoslaviji in ki je prihajala tudi do zelo zaupnih 
informacij o dogajanjih znotraj »Zveze« in emigrantskih društev.60 Direk­
torij je sklenil voditi seznam najvažnejših in naj škodi j ive j ših odpadnikov, 
podatke zanj pa naj javijo emigrantska društva. Direktorij bo vsak primer 
posebej proučil. Pobuda o tem seznamu je bila koristna in na mestu, do 
njene uresničitve pa po razpoložljivih podatkih ni prišlo.61 
Naslednjo sejo direktorija, ki je bila napovedana za 5. julij v Ljubljani, 
so prestavili na 5. avgust in v Črnomelj, kjer je tamkajšnje emigrantsko 
društvo »Krn« pripravilo naslednji dan emigrantski tabor.62 Na seji so naj­
prej sklenili, naj bi ožje emigrantsko vodstvo ob morebitnem sklepanju 
novih mednarodnih pogodb pazilo, da ne bi šli molče preko usode »naše 
manjšine v Italiji«. Seveda je tovrstno vplivanje »Zveze« na mednarodne 
pogodbe presegalo njene možnosti. 
Pred bližnjim kongresom so naredili tudi obračun delovanja odsekov 
»Zveze«. Pohvalili so delovanje statističnega in organizacijsko-propagand-
nega odseka. Delovanje gospodarskega odseka je ovirala kriza v državi. 
Zaradi številnih kolonizacijskih problemov so predlagali, naj bi na nasled­
njem kongresu ustanovili poseben kolonizacijski odsek, kar se je tudi zgo­
dilo. Delovanje socialnega odseka so ovirali odstopi njegovih članov.63 
Naglasili so prizadevanja »Zveze«, da zgladi spore znotraj mladinskega 
emigrantskega gibanja in med emigrantskimi društvi ter prepreči razkole, 
»tako težko pričakovane od nasprotnikov«, kot tudi napore za ustvaritev 
čimbolj homogenega emigrantskega gibanja. 
Kritizirali so večino emigrantskih društev, ki niso izpolnila svojih fi­
nančnih obveznosti do »Zveze«, kar je bil splošen pojav. Društva prav tako 
niso pošiljala poročil o svojem delovanju. 
Naslednji dan je čok na taboru razglasil,64 da so emigranti edini pravi 
predstavniki Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini in Istri, kajti prebi­
valstvo tega območja zaradi fašističnega terorja ne more protestirati proti 
stanju, v katerem je. Do pravega zbližanja med Jugoslavijo in Italijo po 
njegovih besedah ne more priti, dokler ne bo Italija priznala manjšinama 
v Julijski krajini tistih pravic, ki pripadajo vsakemu kulturnemu narodu 
v Evropi. Italija bi se morala pred mednarodnim forumom obvezati, da bo 
dala manjšinama te pravice. 
Po tem nekoliko omiljenem stališču do fašistične Italije (Julijska kra­
jina naj ostane v Italiji ob mednarodnih garancijah), pa ubere čok v in­
tervjuju Anteju Roj niču v »Istri« spet ostrejše strune. Manjšini v Julijski 
60 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
Gradivo za študijo dr. Milice Kacin-Wohinz. 
61 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. 
62 »Istra«, 1933, št. 32, str. 1. 
63 V Beogradu je bil med drugimi v ta odsek izvoljen Srečko Vilhar. 
64 »Istra«, 1933, št. 32, str. 4. 
472 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 
krajini sta izgubili vse svoje narodnostne in gospodarske pravice, od faši­
stičnega režima si ne moreta obetati nikakršnega izboljšanja. Ponovno se 
vrača k vprašanju revizionizma, s katerim Italijani nehote odpirajo mož­
nost revizije jugoslovansko-italijanske meje in njen premik na narodnostno 
mejo med Slovenci in Furlani. Ob tem naj naglasimo, da je bila uradna 
jugoslovanska politika za ohranitev takratne jugoslovansko-italijanske 
meje. 
čok je omenil tudi težke življenjske razmere emigrantov, trenja med 
njimi in domačim prebivalstvom, ki se kažejo zlasti tam, kjer je zbranih 
veliko emigrantov in se bije boj za vsakdanji kruh. Ta trenja naj bi pre­
magali s seznanjanjem domačega prebivalstva z nalogami in težkim živ­
ljenjem emigracije. Jugoslovansko in svetovno javnost pa je treba seznaniti 
tudi s stanjem v Julijski krajini, kar bi bilo protiutež italijanski revizio-
nistični politiki in njenim pretenzijam do Dalmacije. 
člani vodstva »Zveze« so sodelovali na proslavi 25-letnice ptujskih 
dogodkov (napada Nemcev na skupščino Ciril-Metodove družbe leta 1903 
v Ptuju). Naglasili so podobnost stanja na štajerskem pred 25. leti in tre­
nutnega stanja v Julijski krajini.65 
če gledamo delovanje emigrantskih organizacij v celotnem obdobju 
stare Jugoslavije, potem pomenijo dogodki, ki smo jih prikazali v tem pre­
gledu, začetek in rast uspešnega delovanja. »Orjem« so sicer jugoslovanske 
oblasti nasilno zadušile, zato pa je »Zveza« uspešno prestala začetne težave. 
V drugem delu prikaza bomo sledili najprej vzponu in višku delovanja 
»Zveze«, potem pa njenemu postopnemu usihanju, vse do njene prepovedi 
leta 1940. 
Riassunto 
LE ORGANIZZAZIONI DEI PROFUGHI JUGOSLAVI DELLA VENEZIA 
GIULIA FINO AL 1933 
La violenza snazionalizzatrice perpetrata dal regime fascista sugli sloveni 
e croati della Venezia Giulia portò nel periodo fra le due guerre a un esodo da 
questo territorio di più di 100.000 persone. La maggioranza dei profughi riparò in 
Jugoslavia. La vita e l'attività dei giuliani in esilio non è però stata studiata in 
forma compiuta dal punto di vista storiografico. 
Nella parte introduttiva il saggio presenta le singole fasi della emigrazione 
e le sue caratteristiche, quindi passa a illustrare i legami organizzativi dei nostri 
profughi le cui associazioni oltre che fra loro erano collegate in organizzazioni 
a livello nazionale. 
La prima organizzazione del genere, che il saggio presenta con dovizia di parti­
colari, fu Г »Orjem« il quale, malgrado operasse solo breve tempo, lasciò nell'atti­
vità dell'emigrazione tracce durature. E il saggio ne illustra appunto l'attività, le 
strutture organizzative, e le associazioni che vi facevano capo. 
La maggior parte del saggio è comunque dedicata all'opera della »Lega dei 
profughi jugoslavi della Venezia Giulia« (Zveza jugoslovanskih emigrantov iz Ju­
lijske krajine) negli anni fra il 1931 e 1933. Vi sono presentate le strutture orga­
nizzative, gli organi direttivi e le sezioni della Lega, vi possiamo seguire gli svi­
luppi dell'indirizzo politico nonché l'attività nel campo sociale, della colonizzazione, 
propagandistico e organizzativo nonché in quello statistico. Vi seguiamo i lavori 
del congresso istitutivo di Zagabria (1931), del congresso di Belgrado l'anno suc­
cessivo nonché i comizi della Lega. E' illustrata poi anche l'opera del presidente 
della Lega Ivan Marija Čok. 
Caratteristico delle posizioni politiche della Lega da una parte il suo costante 
impegno a risolvere la questione della Venezia Giulia in senso »jugoslavo« con 
65 »Istra«, 1933, št. 37, str. 5. 
A. VOVKO: EMIGRANTI IZ JULIJSKE KRAJINE 
473 
l'annessione di queste terre alla Jugoslavia, e dall'altra il suo accentuato anti­
fascismo che si esplicava tra l'altro anche coi suoi legami con l'emigrazione anti­
fascista italiana. Importante pure l'attività pubblicistica della Lega volta in primo 
luogo a informare sulla questione degli sloveni e croati in Italia e sulle violenze 
di cui sono fatti segno l'opinione pubblica non soltanto jugoslava ma anche euro­
pea se non proprio mondiale. Altra caratteristica della Lega è l'accento sul suo 
carattere di organizzazione »superpartitica« che però non esclude l'attività politica 
dei membri come non esclude neppure gli attriti, in un primo tempo larvati poi 
sempre più espliciti fra »vecchi« e »giovani« (la sinistra), tra due concezioni su 
come risolvere la questione delle minoranze jugoslave in Italia. 
Il saggio tratta del periodo iniziale dell'attività della lega, mentre l'attività 
che va dal congresso di Ljubljana del 1933 allo scioglimento dell'organizzazione 
(1940) sarà oggetto di un saggio a parte. 
Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske, YU-41000 Zagreb, 
Opatička 10, izdaja že deseto leto 
ČASOPIS ZA SUVREMENU POVIJEST 
Časopis v tematsko zaokroženih številkah obravnava izbrana poglavja 
iz novejše hrvaške in jugoslovanske zgodovine. 
Za slovenske bralce sta med zadnjimi številkami še posebej zanimivi 
1/1975 in 1/1977, ki objavljata razprave, dokumente in bibliografiji o za­
hodni oziroma severni jugoslovanski meji, o odnosih Jugoslavije z Itali­
jo oziroma Avstrijo ter o položaju naših manjšin v teh dveh dr/avah.