nostih, pri čemer ljudje, ki naj bi s svojim delom prispevali k razvoju, postanejo tisti, ki se morajo spremeniti.
Zanimivost članka Alberta Area in Normana Longa Bridging two worlds: an ethnography of bureauerat-peasant relations in westerna Mexico je v tem, da problem razvoja zaostale pokrajine analizirata s treh različnih vidikov in opažata tri nemožne smeri komunikacije. V krogu kmetje, kmetijski pospeševalec in razvojni urad prihaja vedno vsaj do enega kratkega stika, ki onemogoči dejansko izboljšanje proizvodnega načina. Tako razvojni urad nima razumevanja za potrebe in značilnosti pridelave v regiji in vsiljuje svojo kulturo (koruzo), pospeševalec se znajde med kmeti in njihovimi upravičenimi potrebami na eni, uradno politiko urada na drugi in lastnimi idejami in ambicijami na tretji strani, kjer se izkaže, da njegovo angažiranje za urad pomeni ustvarjanje težav in ga zato premestijo, kmetje pa tako ostanejo brez vsake pomoči.
V zadnjem prispevku v knjigi z naslovom Potatoes and knowledge Jan Douwe van der Ploeg na primeru vzgoje krompirja v Andih opozori na razcep med lokalnim in znanstvenim znanjem, pri čemer se izkaže, da so lokalno vzgojene sorte precej bolj odporne in donosne kot kultivarji iz laboratorijev, vendar se kmetje kljub temu odločajo za slednje, na eni strani zaradi pritiska razvojnih uradov, ki z izborom kultivarjev povezujejo posojila, na drugi strani pa zaradi "magične" moči kultivarjev, ki so jih vzgojili znanstveniki. Problem je kajpada v tem, da magična moč v nekaj letih izgine, kul-tivar pa se izpridi.
Dorijan Keržan

i
Aleš Debeljak
SOMRAK IDOLOV
Založba Wieser; Celovec-Salzburg 1994 45 str.; cena: 1.819 SIT
KONTURE SPOMINA
Boj pozabe in spominjanja: kunderovsko izhodišče ni omejeno le na večni antagonizem med amnezijo, memoricidom, ki si ga v pregrešni strasti jemlje oblast, in zvestobo izginulemu, spominjanjem na večplastno preteklost, ki ga v skrivnih izbah srca tiho pestujemo ostali. Spopad tli v vsakomer, v najbolj intimnih dilemah, ki jih prebuja in prebija nemir duha in čutov; nemir, ki nastaja zaradi človekove in družbene najtežje preizkušnje - soočanja z lastno preteklostjo. V njej prijetne spomine grenijo debela zrna kasnejše pogube, ki si je tedaj nihče ni mogel predstavljati. Odmaknjeno otroško zvedavost in brezskrbno naivnost življenja v prejšnjem najboljšem od svetov strezni trpljenje
generacij kasnejših, prav tako nedolžnih. Te bodo morale svoj svet graditi v pomanjkanju, vsakdanji grozi in hkrati v mrzličnem optimizmu glede jutrišnjega dne, ki ne more biti hujši od današnjega; ob hrupni disharmoniji svetovne zgodovine.
Kako spomine misliti, doživljati, jih imeti zase in jih priznati za del sebe tudi po vsem tistem, kar se je potem - dobrega in slabega - primerilo? Selekcionirano oziranje v preteklost lahko zlahka postane, tako v oblastnem diskur-zu kot pri vsakem posamezniku, avtodestruktivna hoja s hrbtom naprej ali tribunal minulemu v trenutku nove razsvetlitve; alibi sveti furioznosti sedanjosti ali oporekanje tej izza okopov nostalgične užaljenosti; prepuščanje sladkim radostim minulega ali njihovo puhlo presajanje. Vsak trenutek človekovega in družbenega življenja ohranja in spodbuja divjo dialek-tiko spominjanja in pozabljanja: dvosmiselnim izvirnikom postavlja ob rob sedanjosti dopadljivejše retuše brez obremenjujočih nians; v imenu poniglavosti neke nove svečane vzvišenosti obsoja, obtožuje - ali pa slavi in napihuje -stare zgodbe; tankočutno vzljubi patino preteklosti ali jo razglasi za rjo. Spomini ne govorijo sedanjosti, ampak o njej.
Toda prav tragična izkušnja Drugega je tista, ki človeka spodbudi k poglobljenemu samoizpra-ševanju. Peklenski sij, ki ga žar-čijo človeške katastrofe blizu in manj blizu nas, počasi in postopno zarisuje notranje krajine pozabljenih spominov in spominov na pozabe, neenakomerno naloženih v različnih globinah. Konture spomina se v novem redu zaman skušajo - z razsvetljenskimi zvijačami objektiviranja stvarstva - potemniti s preobiljem poceni poročevalske hladnosti, privošč-ljivim kazanjem na neuspešnost miru sredi razlik, z orgijami številk krvavih in nekrvavih žrtev ali z izgubljanjem v blodnjaku kvazidu-
240 RECENZIJE
šeslovnih razprav. Pošastna svetloba se noče zliti s samozadostno sivino inertnega ozadja. Zaprepa-denost ob očitnih tragedijah in po-surovelih nraveh bele civilizacije gre onkraj nečimrnosti novega samozavedanja in pogrošnih racionalizacij dejanj in nehanj, projiciranih na prizadete: vsakogar prisili, da znova ovrednoti svojo zgodbo, begajočo med žilavimi pomnjenji in neizprosnimi dejstvi, osebami in datumi, podobami in pokrajinami, besedami in čustvi.
Pričujoči esej, ki je s takojšnjimi prevodi spregovoril tudi v drugih jezikih, ni le Debeljakov doneči J'accuse, ki se ga z njimi torej daleč sliši. Po eni strani sicer je javna obtožba nasilnih balkanskih bakanalij; silovita kritika brezdušne volje gospodarjev tankov in raket, ki prosto po Kirkinem zgledu ljudi spreminjajo v pošasti ali mrhovino; obsodba boja prerokov, ki se konča z velikim plesom angelov smrti; glasni protest proti razdejanjem, ki jih prej nihče niti v najbolj obskurnih breuglovs-kih ali boschevskih morah ni mogel niti slutiti; napad na brezbrižnost svetovnih odličnikov, katerih kratkovidnost dopolnjuje fizično in nazorsko krivičnost lokalnih gospodarjev in ki svojo vest perejo v krvavi kopeli oddaljenih divjih gorjanov.
Toda strast do razumevanja trde stvarnosti ne prevlada nad poudarjenim čustvom obsojanja. Esej je zato po drugi strani, in ta je gotovo izrazitejša, težja, intimna obramba vezi, zaupanja, spominov, ki jih avtor ima in goji o ljudeh, časih ter gorovjih in po-vodjih, ki so bili - ne glede na vse protislovnosti oziroma prav zaradi njih - njegovi. Gre za zagovarjanje nekoč udejanjenega dokaza, da je bila šifra miru lahko tudi razlika. Tihe besede resigni-rane žalosti prežemata tako jeza kot vseskozi navzoče upanje na pomiritev. Knjižica torej ni še eno od ambicioznih razglabljanj o zgodovini, usodi ali resnici nekdanje
države, ki jih praviloma zameju-jeta skrajnosti: paseistična nostalgija ali počezno omalovaževanje.
Ravno nasprotno: zgodba Aleša Debeljaka prinaša angažirano privrženost sledem preteklosti, afir-mativen obračun z minulim časom, izgubljenimi deželami in svojevrstnim vzdušjem, ki so pomembno vplivali na profil kulturne in tudi družbene identitete sedanjih generacij in njega samega. Zavzemanje za svoje spomine pomeni tudi njihovo javno obrambo zoper učinke delovanja kulture analgetika (Leszek Kolakowski) in zoper naravnost neverjetno lahkoto, s katero pripovedi preteklosti izginjajo pod naplavinami zdajšnjo-sti. Gre za vznemirjeno potrjevanje vloge specifične izkušnje skladnosti v drugačnostih, ki smo je bili deležni in ki jo je v hipu izravnala prisilna kolektivna amnezija vojskujočih se. Pisec svojih spominov ne izpusti: nepovratna preteklost lahko preživi le z njihovim priznavanjem in upiranjem pozabi.
Umik vase bi bil najlažji odziv na poblazneli takt divje jage razkačenih novodobnih besov, na pogoriščih katerih najdemo strašljive dokaze za neverjetno iznajdljivost človekove uničevalnosti. Golo oklepanje spominov iz preteklosti, ki se sedaj zdijo bolj izgubljene iluzije kot minula resničnost, bi se zdelo kot edino možno kljubovanje naletom logike brutalne moči. Vanje se da zateči pred bridkostmi sedanjosti. Toda ali ne bi šlo pri tem bolj kot za karkoli drugega za sebični strah, da bi konec sveta okoli nas pomenil tudi konec sveta v nas? Ali ni to prav tako obsojanja vredno kot pozaba? Da bi grmadam le pošel ogenj - ne zavedajoč se, da bi pasivno zaprtje vase, v katerem si užaljenost in udobnost podajata čiste roke, zares prispevalo k miru in tišini: toda miru zmagovalcev in tišini mrtvih. Avtistični eskapizem v navidez nezavzetne Masade duha je le kratkotrajno slepilo in izgovor dušebrižništva.
Zato je avtorjeva zvestoba spominom hkrati tudi zvestoba svetu tam zunaj, tistemu, ki ga je v preteklosti naseljeval prav tako kot on njega. Le na ta način je zares njegov kljub bolečemu dejstvu, da ni in ne bo več takšen, kot je bil. Tesnobna doživetja in mrakobna občutja, ki spremljajo vsak zaton idolov, ne smejo postati opravičilo za pobeg, varljivo lagodje indiferentnosti ali izdajalsko ekvidistanco. Zaveza spominom zahteva zavzetost za njihovo ohranjanje, javno obsodbo propada mišljenja in čutenja tistih, ki v brezna svoje krvoločnosti vlečejo cele narode. Drugače rečeno: sprejeti svojo preteklost pomeni tudi zastaviti svojo besedo, dvigniti glas za ohranjanje spominov nanjo; ne dovoliti, da bi vladajoči sistem strahu zmlel tudi njih.
Mitja Velikonja
Giovanni Levi in Jean-Claude Schmitt
STORIA DEI GIOVANI
1.	knjiga: Dall' antichita all' eta moderna,
XXI + 430 str., 45.000 LIT
2.	knjiga:
L'eta contemporanea,
464 str., 45.000 LIT; Laterza, Rim-Bari 1994
Pristašu analitične filozofije zgodovine, ki o zgodovinopisju razmišlja na sledi Hemplu in njegovim zahtevam po objektivizmu, se bo ob branju knjige, kakršna je Zgodovina mladih, bržčas zastavljala vrsta epistemoloških vprašanj in najmanj, kar lahko upravičeno domnevamo, je, da bo projekt ocenil za neznanstvenega. Ce zgodovinsko vedo skušamo mo-
RECENZIJE 241