KATOUSK CERKVEN LIST,
»Danica* izhaja vsak petek na celi poli in velj£ po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za fetrt leta t gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.tiO kr.. za 12 leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj L
V Ljubljani, 16. julija 1897.
List 28.
t
Metropolit, knezo-nadškof goriški
Dr. Alojzij M. Zorn
papežev prestolni azistent, Nj. Veličanstva tajni svetnik, častni dvorni
kapelan itd. itd.
Javlja se nam. da je v četrtek, dne 8. t. na Dunaju vsled srčne kapi umrl naš metropolit, knez-nadškof goriški dr. Alojzij M. Zorn. Ta vest nam sicer ni došla nepričakovano, ker smo vedeli že dalje časa, da žalibog bolezen vidno napreduje in da je le težko upati ozdravljenja, vendar pa bo bridko zadela srca vseh. ki so imeli srečo, poznati blagega pokojnega kneza, vzlasti vsi oni, ki so bili njemu podrejeni in v ljubezni udani kot svojemu metropolitu in nadškofu.
Rojen je bil pokojnik dne 13. jan. leta ls34 v Prvačini na Goriškem, duhovnik posvečen 13. jan. 1. 1857. Bil je mnogo let profesor bogoslovja v goriškem osrednjem semenišču, več časa tudi vodja semenišča. L 1882 je bila izpraznjena škofijska stolica poreško puljska. Tedaj je bil cesar v Gorici in pri predstavljanji raznih dostojanstvenikov naznanil je cesar dr. Alojziju Zornu, da ga je imenoval poreško puljskim škofom. Skromni semeniški vodja dr. Zorn se je prestrašil te novice ter odgovoril cesarju, da te časti ni vreden in za tako odgovornosti polno službo nezmožen. Cesar pa mu je na to dejal: Ali ste vredni in zmožni, o tem ne gre sodba Vam, nego nam drugim." In tako je bil 14. jan. leta 1882. posvečen škofom poreško-puljskim. Kmalu na to pa je umrl nepozabni goriški nadškof dr. Golmajer in že 22. jun je bil dr. Zorn imenovan goriškim knezo nadškofom, katero stolico je nastopil dne 13. okt. 1883.
Dičile so ga vse lastnosti vzornega duhovna in škofa, bil je priljubljen pri svečeništvu in narodu, jedino trdnega zdravja ni vžival že več let in ta telesna bolehnost je vplivala tudi na njegov duh, ki je žal zadnje mesece zelo otemnel. Zdravniki dr. Lisjak, dr. vitez Bleiweis-Trste-niški in dr. Kraf-Ebbing so bili pri njem in konstatovali bolezen na duhu, akutno melanholijo. Ukazali so strogi mir; toda bilo jo že prepozno. Bolezen se je vedno hujšala. Bolnik ni več hotel vživati jedil in zato je po nasvetu zdravnikov šel pred tednom dnij na Dunaj v sana-torij, kjer pa je v malo dneh dovršil svoje vzorno življenje, zadet od srčne kapi.
Blagi pokojnik ostane Slovencem v trajnem, neizbrisnem in hvaležnem spominu. Izredne kreposti njegove so vredne, da jih posnemamo, nadaljujoč njegovo bogoljubno življenje.
Slava njegovemu spominu!
Mili Bog dodeli žal prerano umrlemu knezo-nadškofu večni mir.
Svetila mu večna lu6!
Ozir po slovenski domovini. Sv. Višarje.
r V višavah kraljuješ Kraljica sveta!"
J. Marešic.
(Dalje.)
VII. Procesije.
Koliko zaupanje in češčenje imajo Slovenci v vseh deželah, ker bivajo, do Višarske Matere Božje, naj spričajo procesije, ki redno vsakega leta ob določenem času prihajajo na visoko goro sv. Višarij.
I.	Prvi, pač zelo častni začetek napravi vsako leto takozvana „celjska procesija", ki pride iz šta-jarske Savinske doline in okolice celjske. Romarji te procesije se zberejo jedni pri romarski cerkvi Marije Device v Petrovčah poleg Žalca; drugi pa na Vranskem, odkoder naprej skupno potujejo. Prvo postajo svojega romanja imajo v Komendi nad Kamnikom. Druga postaja jim je sv. Jošt pri Kranji. Ondi opravijo pobožnosti svojega romanja VI. nedeljo po Veliki noči. Od tam gre procesija naprej k Mariji Devici na otoku Blejskega jezera. (Se li zadnja leta, odkar so prišle Brezje k tolikemu slovesu, zglasijo romarji memogrede tudi ondi, je pisalec teh vrstic sicer vprašal, prejel pa ne odgovora!) V torek pred binkoštmi dopoldan ob pol 10. uri ima procesija slovesen vhod v Višarsko cerkev. V sredo zjutraj po 8. uri zapusti ista zopet sv. Višarje, pride zvečer k sv. Križu na Peravo pri Beljaku, gre v četrtek na Žihpolje (Maria-Rain), v petek najprej čez Rebrnico, Kaplo in Solčavo, dospe v soboto v Marija Nazaret v Savinski dolini, kjer je na binkoštno nedeljo velik shod. Ondi se vdeležniki te velike in znamenite procesije zopet razidejo.
(Dolgoletni voditelj te procesije je bil neki Tomaž Robič, doma iz celjske okolice. L. 1869. obhajal je ta goreči Marijini častilec petdesetletnico svojih Višarskih romanj, t. j. taisto leto bil je petdesetič na sv. Višarijah. Komaj se more misliti, da ta mož zdaj še živi; pač pa je upati, da je priromal že k Mariji v sv. raj!)
II.	procesija, vendar ne tako mnogoštevilna kot Štajerska, pride iz Podjunske doline pod Celovcem. Zbere se v okolici Guštanjski, ima svoj slovesen vhod na sv. Višarijah v sredo pred binkoštmi popoldan ob 4. uri; v četrtek zjutraj pa zopet odhaja.
III.	Kranjci iz okolice ljubljanske, cirkniške in moravške pridejo s procesijo v četrtek pred binkoštmi zjutraj ob pol 10. uri. in v petek zjutraj zopet zapustijo sv. Višarije.
IV.	Štajerci iz Slovenjegraške - Škališke okolice pridejo tudi v sredo, in imajo popoldan ob pol četrti uri svoj slovesni vhod. V petek po uri zopet odhajajo.'
V.	Zgornje Štajerci iz Muriške in njenih stranskih dolin, kakor tudi Korošci, ki se zberejo iz Krške in Metniške doline, ter na Grobniškem polju, pridejo čez Beljak binkoštni ponedeljek že proti 9. uri zvečer na sv. Višarje, in odhajajo v torek popoldan okol 2. ure,
VI.	Iz okolice Nemškega Gradca pride vsako leto majhna truma, ima v četrtek po binkoštih na večer svoj vhod, ostane v petek celi dan na sv. Višarijah, in v soboto zjutraj zopet odhaja.
VII.	Kranjci iz okolice Škofjeloške pridejo v soboto že zgodaj, imajo pa še le popoldan slovesen
vhod, in visoki praznik presv. Trojice zopet odhajajo.
VIII.	Od Ščavnice in Obdacha pridejo romarji v torek po II nedelji po binkoštih, in v sredo zjutraj zopet odidejo.
IX.	Od nekaj let sem prihaja oddelek prejšne Škofjeloške procesije III. nedeljo po binkoštih.
X.	V jutro 24. junija, t. j. v praznik sv. Janeza Krstnika pridejo s procesijo na sv. Višarje sosedne tri farne občine, in sicer domača iz Žabnic, iz Ukev in Ovčje vasi. ki po skončani službi božji zapustijo zopet goro.
Vsako drugo leto pride na predvečer sv. Jan. Krstnika tudi malo krdelce romarjev iz kranjskega Preddvora
XI.	Na delopust sv. Lovrenca pride manjše kerdelo romarjev iz okolice Arveške in Ivniške na Štajerskem, ki je v praznik sv. Lovrenca zopet odhajajo.
Teh enajstero procesij, ki so bile dozdaj navedene, se sprejmejo slovesno. Gredo jim nasprot s cerkvenimi banderci do tja, kjer pot pridrži na površje Višarske planote Ondi jih navadno eden izmed stalno na sv. Višarjih službujočih čč. gg. duhovnikov pozdravi s kratkim ogovorom. Med zvonenjem ima procesija svoj vhod v cerkev, zvečer je za romarje pridiga; pri odhodu se enako spreminja zopet do tja, kjer so bili o prihodu sprejeti in podravljeni. Eden izmed Č. g duhovnikov jim v slovo govori zopet kratko pridigo. Prav mnogo solza teče včasih pri prihodu, še več pa pri odhodu iz oči pobožnih romarjev.
(Pred navedene procesije se menda zadnja leta niso nič spremenile; — morda pa se je zarad železnice Čas prihoda in odhoda kaj malega predrugačil. Vse je namreč spremenljivo pod solncem.)
XII.	Okol sv. Lovrenca pride vsako leto iz Bovca procesija, spremljana od svojega č. g. dušnega pastirja, in sicer vsled obljube zarad velikega požara okol 1. 1756.
Idil. Farni občini iz Naborjeta in Kokove prideta s svojimi čč. gg. dušnimi pastirji na sv. Višarije v nedeljo po sv. Jakobu in sv. Ani.
Zadnja leta so se priredili že tudi tako zvani „romarski vlaki" na sv. Višarije, ki pripeljejo kar hkrati na stotine romarjev na visoko goro. Znižana vozna cena ljudi. — da kar naravnost rečemo: mami; — menim pa, da kdor misli iti iz prave pobožnosti na božji pot, ne gre v tako drenje. V gnječi je težavno opravljati svojo pobožnost; tudi prenočišče in hrana se težje dobi o taki priliki; sploh je onim, ki bi svojo pobožnost radi mirno in zbrano opravili, priporočiti za to kaki delavni dan, n. pr. ob sredi tedna.
Iz vsega dozdaj navedenega pa je razvidno, da Marijinih častilcev na visokih sv. Višarjih ne opo-vira ne strma gora, ne bližava, pa tudi ne zelo velika daljava. Od vseh strani prihajajo se Mariji priklanjat, priporočevati se Ji, in prosite Jo Njene mogočne nebeške priprošnje! —	(Dalje sledi.)
Drobtinice
iz razaik letnikov Zgodnje Danice" za njeno petdesetletnico.
XXL
Sad brezverskega šolstva in spačeno c drejo.
Ali je kaj verjeti učenjakom, časnikarjem, red-nikom in sploh ljudem, ki so brez vere? Prav nič ne. Zakaj, kjer ni vere. ni vesti; kjer ni vesti, so vrata odprta slepariji, goljufiji in vsaki nepoštenosti, vsaki razuzdanosti in pregrehi. Že Ciceron Rimljan je pisal: Pred vsem mora državljan prepričan biti o pričujočnosti Božji, o previdnosti Božji, ki vse vlada; o Njegovi mogočnosti, kteri ni nič skrito o našem djanji in mislih, o Njegovi pravici poslednjič, ktera z drugačnim očesom gleda pobožnost pravičnega in brezbožnost hudobnega človeka. Brez tega so postave brez moči in naj boljše naredbe ne bodo sadu rodile. Vera sama zedinja državljane med seboj; ona sama ohrani v družinah in v državah edinost in mir. (De natura deor.)
Ako je že nepoznavec pravega Boga tako pisal, koliko spoštovanje mora še le pošten katoličan imeti do vere, in kako škodljiv in vsemu človeštvu nevaren je človek brez vere!
Za stariši imajo učeniki in redniki prav posebno moč do mladine. Ako se mlademu človeku nevera v srce vsadi, potem gorje njemu samemu in ljudem, ki imajo z njim opraviti! Vedno nam listi sporočajo strašna hudodelstva, ki jih ljudje počenjajo, kteri so zavrgli vero ali je nočejo več spolnovati v djanji. „Do človeka, ki nima vere, ne držim nič, mu ne zaupam nič." Te besede imajo mnogi narodi v pregovoru. in pregovor so posneli iz skušnje. Volter. ki sam n« bil nič vreden, je bil vendar primoran spoznati to resnico in je rekel: Človek brez vere in na-božnosti je hujši od zverine.
Ker pa dandanes mnogi očitno prodajajo svojo brezvero in nevero, naj postavimo tu vzgled, kako tudi tisti, ki so jih brezverski učeniki ali brezbožni redniki zapeljali na kriva pota, zadolženje svojih pregreh in hudobij pripisujejo spačenim učenikom.
Pred leti nekterimi je bil na Francoskem neki notar postavljen pred krvavo sodbo, ker bil se je vkrivičil treh velikih hudodelstev ter je bil za vse žive dni obsojen k posilnemu jetniškemu delu Kadar je zaslišal obsodbo, je nesrečnež globoko pretresen začel tožiti takole: Tiste tožim, ki so me v mladosti v nauku imeli; brezbožni nauki, ki sem jih od njih dobival, so krivi mojih hudobij.
V predvečer, ko je bil potlej odpeljan v ječo v Tulon, je pisal še svojemu prijatelju pismo, ki je obsegalo naslednje besede: Tebi, ki sem te poprej smel imenovati prijatelja, povem, pred vsem sodom bi hotel klicati: Spačeni učeniki so me pogreznili v nesrečo. Imel sem, kakor veš. ravno srce; v svojih prvih letih sem čednost ljubil in spolnoval. In kako sem postal to, kar sem zdaj? 0 da bi odgovor, ki ga zdaj podam, srca moje tako globoko potrte matere ne napolnil še z britkejši žalostjo!.. Dan, ko sem stopil v učilno napravo, kteri sem bil izročen, je bil odločilni dan moje nesreče. Da bi pač mogel vsim starišem klicati z močnim glasom: Trepetajte, dobro glejte, da otrok ne izročite spačenosti. Preiskajte, pretresujte podlago! Nikoli ne zaupajte zunanjemu
videzu; ker pred Bogom boste dajali odgovor za
otroke...
Vse pripomore v slabi napravi k zapeljevanju in spačenosti; celo angelj sam bi se spridel .. Ktero srce bi se moglo ustavljati ? In vendar sem se dolgo vojskoval, skrivaj jokal; poslednjič sem bil premagan. Mnogi, dobro vem, ne pridejo tako daleč na potu pregreh, kakor sem prišel jaz. Marsikteri zapuste to napravo in ostanejo pred ljudskimi očmi pošteni ljudje, so pa le po zunanjem. Kteri izmed teh mla-denčev. ki se trdo drži nauka svojih mojstrov — brezverskih učenikov namreč — bi o priliki ne storil tega. kar sem storil jaz? Tisti naj vstane, naj roko položi na srce in odgovori! — Učili so nas. da vera je kriva vsega hudega med človeštvom .. da njene verske resnice so smešne, djanske resnice poniževalne, njena služba Božja, njeni zakramenti zgolj neumnost ... da pekel je pravljica, strašilo za otroke ... da duhovnost in neumrljivost duše so nezrela vprašanja. Vse to sem polagoma verjel na besede učenikov, po tem sem se ravnal. Vsa moja hudobija je v tem, da sem nauke meni vsiljenih učenikov sprejel in spolnoval. Zdaj me je zadela ojstrost postave. Učenec se mora vse žive dni v sramoti in kazni pokoriti, da je verjel svojim učenikom .. . toda svoje zapeljivce kličem pred sodnji stol večnega Boga, kterega njihova sleparska izpeljevanja ne bodo uničila, in kteri bo vsakemu povrnil po njegovih delih.u
Sklepa, kako ečno prekletstvo kliče nad vse. ki jim je to malenkost, da z besedo in spisi mladini srce in duha pohujšujejo, nočemo po besedi natezati.
Kako je pa dandanes po svetu pri učiteljih in rednikih v oziru na vero in bogoslužnost ? Bogu se smili, da dostikrat ne dobro; mnogi so brezverni in brezbožni; dan na dan se o tem slišijo in berejo žalostne reči. Slehern. ki ga to tiče, naj se na sr-*e udari, pokoro dela, na vso moč popravlja, kar je morebiti pri mladini zadolžil, ali pa vsaj zamudil dobrega storiti. Vsak učenik, rednik, oče, mati naj mladino versko odreja, ker brez tega bo nesrečna na tem in na onem svetu. Zraven tega pa. mladi ljudje, tudi prav pridno molite za brezverske tovariše. in bodite tudi ljubemr. Bogu prav hvaležni, ako imate pridne, krščanske stariše, učitelje in rednike in odsihmal vsaki dan Boga prosite, naj vsem otrokom in mladim ljudem daje dobre rednike in uče-nike. Tako delajte, in s tem dovršujete neizrečeno zaslužno delo usmiljenja.
P a b e r k L
i Pobral Jos Vole. i
12. Brez poklica?
Nekaj let pred izbruhom francoske revolucije (1789) je prišel k predstojniku nekega kapucinskega samostana mlad mož — na videz iz boljših rodo-vin — s ponižno prošnjo, da bi ga vsprejeli v samostan. Dobrosrčni pater je mladeniča izprašal o tem in Onem, napisal pismo ter mladeniča poslal ž njim v bližnji samostan, da ga tam vsprejm6. Vesel se napoti mladenič proti imenovanemu samostanu, mej potom pa obišče tudi svoje domače ter jim razodene, za kateri stan se je odločil. Stariši in prijatelji so se trudili noč in dan. da bi mladeniča pregovorili in odvrnili od tega sklepa. Slabi časi in za-
motane razmere — tako trdijo — tudi samostanom in cerkvam ne bodo prizanesle. Toraj le nikari v samostan ! — Kar so zaslepljeni naduti stariši in zlobni tovariši nameravali, to so dosegli. Mladenič ni šel v samostan, pač pa v Pariz, kjer je študiral pravo ter postal upliven advokat. — Kaj je postalo iz njega? O njem govori zgodovina. Če le le izgovorimo njegovo ime, nehote se spomnimo na morje solza in krvi, v ktero so pogreznili Francosko krvniki, med katere prištevamo tudi tega mladeniča.
Bil je glasoviti Robespierre.
Mogoče, da mladi mož ni imel poklica za redovno življenje. Mogoče je pa tudi, da ga je imel, a na prigovarjanje starišev in prijateljev klicu božjemu obrnil hrbet. Kak odgovor bodo enkrat vsi dajali?
13. Pirh.
V Parizu je živel imeniten pevec, po imenu Levassor. Neki župnik;iz pariške okolice ga je nekdaj naprosil, da bi sodeloval pri veselici, ki je bila napravljena v dobre namene. Z veseljem je vsprejel Levassor povabilo ; trebalo je na vsporedu le njegovega imena in podjetje se je gotovo sijajno obneslo. K sklepu je hotel župnik slavnemu pevcu izkazati svojo hvaležnost. Iz lastne blagajne vzame 10 zlato v, dene jih v okusno okrašen pirh in ga pošlje Levas-sorju Ko pevec najde rumenjake, piše župniku: „Gospod župnik! Kako ljubeznjivega in prijaznega ste se mi izkazali. Toraj veste, kako zelo ljubim piihe. Prisrčno se vam zahvaljujem! Le ene reči ne veste — dovolite, da vam i to razodenem: jem namreč pri pirhih samo beljak, rumenjake razdelim med reveže. In prav tako sem storil tudi z vašim pirbom." —
14. Najboljši matematika! (računar).
Pričetkom prejšnjega stoletja je zastavil imenitni naravoslovec Rčaumur veščakom sledečo nalogo: „Dana je Šestostrana posoda omejena z ploščami. Kako veliki morajo tedaj biti pri tej posodi koti, da oklepajo pri najmanjši uporabi snovi možno največji prostor?" — Matematikarji so so lotili z veliko gorečnostjo te naloge. Jeden izmed njih, zna meniti Konig. je izračunih da mora jeden kot čvete-rokota znašati 70" 34 , drugi 109" 2G\ To rešitev so priznali veščaki kot resnično, kajti nikdo ni dvomil, da bi se mogel veščak, kot je Konig, motiti. Naenkrat pa izjavi šotiški učenjak Maclaurin, da Konigov račun ni povsem natančen. On namreč in R6aumur sta vedela, da morata kota znašati 70° 32' in 109° 29' — posodice s takimi koti delajo namreč čebele. K' »nig je jel še enkrat računiti, a dobil isti rezultat. Slučajno pa se je pokazalo, da je bila v logaritmični tabeli, katero je rabil Konig, mala napaka. Računil je še enkrat in našel pravi rezultat. Bučele pa so že prej rešile vprašanje, koliki morajo biti koti pri posodi, ki pri najmanjši uporabi snovi zavzema možno največji prostor.
15. Peter Szapari.
Petra Szaparija, drznega ogrskega junaka, ujeli so Turki v boju. Zvezanega so peljali v Pešto pred svojega vojnega poglavarja Hamsa Beja. Neizmerno se je ta razveselil videč pred seboj svojega protiv-nika. Dal ga je zapreti v najtemnejšo ječo, pretepati s šibami in ukleniti z najtežjimi verigami. Ni ga pa
dal umoriti, ker se je nadejal, da dobi zanj bogato odkupnino. Nesrečni ujetnik je prebil v ječi tri leta med nepopisljivimi mukami, kakoršne si more izmisliti le najbolj razdivjano in povsem neobčutno srce, kakoršno je imel Hamsa Bej. Sobojevnik Szaparijev, grof Bathiany. prizadeval si je zaman, da bi ga oprostil neznosnega suženjstva. Svoto, katero je zahteval trdpsrčni Turek za oprostitev, vsa dežela ni mogla plačati. A nekega dne se posreči grofu Bathianiju, da slučajno ujame jednega naplemenitejših Turkov. Po dolgem pogajanji slednjič zamenja Hamsa Bey Petra Szaparija za ujetega Turka.
Mej tem se je obrnila vojskina sreča. Kristjani si dne 2. septb. 1685 zopet osvoje Budimpešto in ujemo turškega pašo-Hamso Beja. Vojvoda Lotarinški, dober prijatelj osvobojenega Petra Szaparija, pri nekem obedu izroči ujetega pašo Petru, da se maščuje nad Turkom za prestane muke. Po obedu hiti Szapari naravnost k ujetemu paši.
—	„Ali me še poznaš, Turčine," reče mu posmehljivo. »Zdaj pripadaš meni z dušo in telesom."
—	„Služabnik mi je že to novico škodoželjno povedal." odgovori paša mrzlo. »A če sem tudi v tvoji oblasti, tvoj vendar nisem. Le maščuj se; glej, v obraz se ti smejim."
—	»Prav, da se smejiš" reče Szapari. »Glej maščevati se hočem! Iz maščevanja Ti podarjam življenje in prostost. Idi, kamor ti drago."
Turek se zamišljeno zasmeje; ni verjel besedam.
—	»Da, prost si!" reče še enkrat Szapari. „Vera moja mi zapoveduje, da je treba sovražnikom odpustiti in z dobrim jim hudo povračevati. Prost si; idi, kamor ti drago!"--
Ob teh besedah se je omečilo sreč ljutemu Turku. Osramočen se je zvijal ob nogah svojega plemenitega nasprotnika. »Tvoja dobrota mi ne pomaga, blagi, nezmagljivi junak! Premagal si me, premagal dvakrat: z mečem in ljubeznijo. A prepozno si prišel: ravnokar sem izpil strup, ker sem se bal mučenja. Preklinjam sebe in svojo trdosrčnost. A jedno prošnjo mi še izpolni, plemeniti junak: Skrbi, da umrjem kot kristjan, kot pristaš one vere, ki uči tako vzvišene čednosti."--
Poklicali so zdravnika, a njegova pomoč je bila brezvspešna. Prišel je duhovnik in krstil umirajočega Turka. Peter Szapari je bil novokrščenemu boter. Nekaj ur potem je paša izdihnil. Ko so ga položili v grob, zajokal je na glas Peter Szapari. Mnogokrat so ga videli poslej molečega ob pašinem grobu. . ..	(Konec nasl.)
Gobovi siromaki.
Pokrajina Birma v Zapadni Indiji šteje 12 do 13 milijonov ljudij, in med temi je do 30.000 gobovih! — Vzrok tako groznemu številu teh ubožcev je ta, da v teh krajih ne ovirajo razširjevanja te strašne bolezni s tem, da bi bili bolniki v kakem posebnem kraju, ločeni od druzih ljudij, temveč bolniki vedno občujejo z drugimi ljudmi. — Gobovci v Birmi so res največji nesrečniki na svetu! Kako grozne bolečine trpe! V velikih, odprtih ranah, katerih jim nikoli nihče ne spere ali očisti, mrgoli na tisoče črvov in različnih mrčes, ki ubogega bolnika počasi žro. Sam mora gledati, kako gnije in razpada.
Drug za drugim mu odpadejo prsti, izgine mu cela roka in tudi noga; oči mu otečejo, ognoje se in izlijejo; jamejo mu gniti usta, odpadejo mu ustnice in tudi nos mu bolezen kmalu popolnoma razje. Mesto očij, ust in nosa se ne vidi druzega kot velike, zijajoče odprtine, ki se razširijo prav tja pod čelo. Še le kadar mu notranji deli zgnijo, še le tedaj pride željno pričakovana smrt, toda še le po 10, 15, celo 20 letih nagrozovitejšega trpljenja. — Že veliko prej, predno pride zaželjena smrt, se razširja okrog gobovca strašen mrtvaški duh, katerega ne more prenesti ni kdo, kogar ne vodi prava, vse premagljiva ljubezen do bližnjika-siromaka. In vendar v teh zastrupljenih, gnilih ostankih človeškega telesa — biva neumrjoča duša. Poprašamo to mrtvaško truplo, in odgovori nam, in od groze vztrepe tamo, ko zapazimo v njem razum, spomin in, kar vsakoga do solz gane, tudi srce, — čuteče srce, — ki ne more umreti in ki je za ljubeznjivo skrb pri dolgotrajnem smrtnem boju iskreno hvaležno. To pa je zanj med vsemi bolečinami najhujše: nesrečni go-bovec velja pri poganih kot izvržek človeštva, zaničujejo ga in se mu izogibajo. Nikdo se zanj ne briga, nikdo nima sočutnega srca do nesrečnega trpina, revež ne čuje nikoli dobre besede. Ali je tedaj čudno, da se uda duša takega nesrečnika obupu? Dobro ve, da so bolečine njegove neozdravljive, tudi njegova budova vera mu ne daje nobenega upanja, nobene nade za lepšo, srečnejšo večnost, v kateri bode prejel plačilo za vse prestane bolečine. — Misijonar o. Ivan \Vehinger, ki je gledal z lastnimi očmi vso to bedo in nesrečo, je sklenil zastaviti vse svoje prizadevanje, da ustanovi zavod, v katerem naj bi go-bovci našli vsega, kar so doslej tako silno pogre šali. —
Ustanovil je res 1 1891. zavod v lepem kraju blizu Madalay a. S tem naj bi se oviralo razširjanje te strašne bolezni in ob jednem ou vrnila nevarnost, ki preti tudi Evropi. Tu najde ubogi gobovec svoj dom, misijonarji in sestre usmiljenke so njegovi naj boljši prijatelji, ki mu vsak dan čistijo rane in jih obvezavajo. V tem zavodu dobi nesrečni bolnik, čeprav ne ozdravljenja, vendar veliko olajšavo v svo jih bolečinah, tu se mu razkrivajo blažene resnice krščanstva. Vsak bolnik ima v zavodu sicer popolno prostost v verskem oziru; toda vse, kar tu vidi; ljubeznjiva skrbnost, s katero občujejo krščanski strežniki z njim; ganljivi prizori, ki jih ima vedno pred očmi; mir, udanost in veselje, ki se beie na obrazih onih, ki so bili v sv. krstu k novemu življenju prerojeni: vsi ti vtisi ne ostanejo brez vspeha, — iz pogana postane kristjan, iz obupanca srečen v upanju na večno življenje.
Toda zavod je premajhen! Podjetni misijonar je mogel vanj vsprejeti le 150 gobovih, a v Birmi jih je 30.000 Vrh tega je na tem zavodu še 4775 gld. dolga, zato se je bati. da propade vse podjetje. O, pomagajte vsi, ki hočete prav Bogu dopadljivo delo usmiljenja storiti, s kakim darom; podpirajte dejanje katero je sv. oče že tolikrat blagoslovil!
Kdor more in si hoče napraviti veselje ter si objednem priklicati blagoslov Božji nase, naj prevzame skrb za jednega gobovca. Treba je za to 1440 gld. Plačati je treba ali vse na jedenkrat ali pa v gotovih obrokih. Za ta denar se kupi postelja, ki ostane za vse čase. Ime dotičnega ustanovitelja
pa se vdela v zglavje pri postelji, da se bolnik lahko vsak čas spominja svojega dobrotnika in zanj moli. Vsak prvi petek v mescu se opravljajo sv. maše za ustanovnike takih postelj.
Ker pa toliko seveda zlasti med nami malokdo vzmore, zato se bode z največjo hvaležnostjo vspre-jel vsak, tudi najmanjši dar. S tem bodete koristili ubogim nesrečnikom, sebi pa priklicali nebeškega blagoslova!
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Y Školji Loki je umrl 8 jul. gosp. Matej Je-senovec, bogoslovec tretjeletnik ^ ljubljanskega semenišča. Rojen je bil pokojni v Škofji Loki 19. septembra 1871. 1. Šolal se je v Karlovcu; po dovršeni maturi stopil je v ljubljansko semenišče. Bil je jako nadarjen mladenič, vsi njegovi sošolci so ga čislali in spoštovali. Že v drugem letu je začel hirati a letos je bolezen vidno napredovala tako, da je moral zapustiti semenišče ter iti domov, kjer ga je mestni župnik veleč. gosp. Ivan Tomažič vsprejel v svoje župnišče ter ga velikodušno oskrbljeval z vsem potrebnim, česar potrebuje bolnik Že v svoji mladosti je rajni skusil mnogo hudega, kajti pomrli so mu vsi dragi domači. A vse bridkosti in izgube je prenašal mirno in udano. Nikdar ga ni bilo slišati javkati ali se pritoževati. Bil je vseskozi vzgleden in marljiv mladenič. Kako so ga njegovi gg tovariši čislali, je pokazal pogreb, ki se je vršil v petek popoludne. Iz Ljubljane so se pripeljali vsi njegovi gg. sošolci in drugi pevci bogoslovci; sam milostni gosp. prelat in vodja semenišča je prišel pokopavat pokojnika. Tudi druzega ljudstva se je obilo vdeležilo pogreba. Gg. bogoslovci in rokodelsko društvo katoliških pomočnikov so mu zapeli krasne žalostinke. Na grobu se je zahvalil veleč, gospod župnik {Tomažič vsem pogrebcem, v prvi vrsti mil. g prelatu, gg. bogoslovcem, blagorodnemu g županu in drugim. Na to je mil. g. prelat dr. Kulavic odgovoril, da je jako težko govoriti pri odprtem grobu, kajti krsta in grob pričata minljivost in žalost. Zahvalil se je g. mestnemu župniku za ves trud in za požrtvovalnost, katero je kazal nasproti bolniku Gotovo se bo rajni spominjal svojega dobrotnika na onem svetu in vseh svojih tovarišev, ki bodo tudi zanaprej molili za nepozabnega gospoda Matevža. Svetila mu večna luč!
T Podbrezju se je 4 t. m. vršila velika slavnost v čast pokojnemu učitelju in mladinoljubu Praprotniku. Zbralo se je mnogo njegovih če stilcev od blizu in daleč. Ob 10. ie bila slovesna sv. maša, pri katerej so peli gg. učitelji. Po sv. maši so zapeli pred rojstno hišo Praprotnikovo jedno pesem; na to je gospod učitelj Gangl slavil v krasnih pesniških besedah pokojnika, poudarjal njegov jekleni značaj in naglašal, kako se je z lastno močjo pospel tako visoko, dasi je imel obilno sovražnikov, ki so poskusili vsa sredstva, da bi ga bili uničili. Spodbujal je zlasti učiteljstvo, da se trdno oprime njegovega duha in bi delovalo neustrašeno. Ko so zapeli po odkritju spominske plošče še jedno pesem, razšli so se k skupnemu obedu, kjer se je govorilo več govorov. Slišalo se je tu pa tam. da takega moža ne bomo več dobili in da ga ne moremo do-
volj proslaviti. Da, slovensko učitelj stvo, lep izgled ti je pokojni Andrej Praprotnik, deluj tako vzorno kakor je deloval on. Ko bi vsi gg. učitelji sledili duhu in delovanju pokojnega Andreja, gotovo bi ne bilo prišlo do razpora med duhovščino in učitelj-stvom. Kako složno in mirno je deloval rajni z duhovniki; zato se ga vsi, ki so ga spoznali, spominjajo radostnim srcem iskreno želeč, da bi tudi sedanji gg učitelji delovali v istem duhu in skoro spoznali napačno pot, po katerej so začeli hoditi zadnji čas in po katerej gotovo ne dosežejo svojega smotra.
Iz Loreta 4. julija. Slovesnost posvečenja al-tarja v slovanski kapeli sv. Cirila in Metoda v Lo-retu je končana Zbralo se je k tej slovesnosti blizu 200 romarjev iz raznih slovanskih pokrajin. Najbolj zastopani so bili Slavonci, drugi so prišli iz Hrva škega, Dalmacije, Bosne in jeden je zastopal tudi Slovence. Duhovnov je bilo 24 in njim na čelu prevzvišeni nadškof serajevski monsignor dr. Stadler. Na predvečer smo pred baziliko zbrani pričakovali prevzvišenega vladiko ter ga pozdravili z glasnimi rŽiviliu. Po kratkem oddihu se je potem slovesnost pričela s tem, da smo v procesiji prenesli relikvije sv. Cirila in Metoda v kapelo sv. Jožefa, kjer so bile čez noč na altarju izpostavljene. Molili smo na to „officium plurimorum martyrum4 in s tem so bili obredi za ta večer končani. V ponedeljek ob 8. uri smo se zbrali v slovanski kapeli, kjer je prevzvišeni z navadnimi obredi posvetil altar ter vanj položil svete ostanke. Sledi'a je potem slovesna pon-titikalna maša. ktero je ljudstvo spremljalo z narodnim cerkvenim petjem. Po sv. evangeliju, katerega je dijakon v hrvatskem jeziku odpel, je ponti-tikant z navdušenimi besedami nagovoril romarje, ter jim razlagal pomen te slavnosti. Po dokončani pontifikalni maši je bila še tiha sv. maša v staro slovenščini. K skupnem obedu se je zbralo 24 duhovnikov in bdo je več napitnic, katere so romarji, stoječi na *rgu. spremljali z radostnimi Živio in nekaterimi narodnimi popevi. — Popoludne se je dr. Stadler z dvanajstimi romarji odpeljal v Rim. Slovesnost je bila sicer lepa in spodbudljiva, vendar pa se je zapazilo, da ni bilo spretnega vodnika, ki bi bil vse bolj natančno vrejeval. Kapelica je bila za to slavnost .še precej čedno okrašena in razsvetljena; škoda, da še ni popolnoma dovršena. Trebalo bode še marsikaj, da se ta za ves slovanski rod imeniten spominek dogotovi. K temu pomagaj Bog in blago-vestnika sv. Ciril in Metod.	P. D. L.
Razgled po svetu.
Avstrijsko. Solnograški katoliški shod je sklenil se vdeležiti slavnosti Petra Kanizija. V ta namen se je sestavil poseben odbor na Dunaju, ki bode izdal v kratkem vspored cele slavnosti. 1.) Vdeleženci bodo romali v Švico k grobu blaženega. 2.) Posebne slovesnosti se bodo vršile na Dunaju od 14 do. 21. novembra. 3.) Ustanovitev cerkve v Čast sv. Kani* ziju na Dunaju.
Protestantje so vedno bolj drzni, povsodi se hočejo že razširiti in naseliti. V Kremsu in St. Hipo-litu zidajo protestantske cerkve. Da bi pa dobili potrebnih jsomočkov napravljajo veselice, h katerim
prihajajajo seveda skoro sami katoličani. Ravnajo se po geslu, katero je napisal nemško nacijonalni časopis BOstdeutsche Rundschau": „Kdor je nemško nacijonalen, mora nujno biti luteranec." — Na Dunaju bodo zgradili 9 novih cerkva; akoravno je že mnogo cerkva, vendar jih še primanjkuje, tako da je mnogo ljudij, ki ne morejo v nedeljo v cerkev. To pa ni povšeči Židom, ki se zaletujejo s svojimi umazanimi listi v dunajski občinski odbor. Zlasti pa v neustrašenega župana dr. Luegerja.
Na Tirolskem v Bocenu so vložili 24. jun. jako-slovesno temeljni kamen za novo cerkev Jezusovega Srca. Zastopana so bila vsa oblastva: duhovska, posvetna in vojaška.
Ogrsko. Vsi židovski Ogri so se grozno prestrašili, ko so zvedeli, da je dospel v Požun vodja krščanskih socijalistov, dunajski župan dr Lueger. Šel je v cerkev ter se vdeležil slovesne službe božje. Židje in drugi najeti in nahujskani od teh so čakali župana pred cerkvijo hoteč napraviti demonstracije. Vlada je posegla o pravem času vmes ter razgnala vročekrvne Abrahamove potomce. Popoldan je govoril na mnogoštevilno obiskanem shodu v Hamburgu. — V Karlsburgu na Sedmograškeia je umrl 82 let stari škof Lonhart. Ker je že dalj časa bolehal. mu je vlada dala pomočnika v osebi sedanjega škofa grofa Majlatha.
Kreta. O verskih razmerah na tem otoku povzamemo iz lista „Missioni Francescane" sledeče kratke podatke. Vseh prebivalcev je 275.000 duš, med temi 37800 mahomedancev. 3200 Židov, drugi so razkolniki. Katoličanov je le — 550. Občevalni jezik je neki posebni grški dialekt, katerega govore kristjani in moslemini. Razkolna cerkev se deli v osem škofij, z metropolitom na čelu, ki je odvisen od patriarha v Carigradu in ki ima svoj sedež v mestu Kandiji. Razkolnih samostanov je okoli trideset. Politično je razdeljena Kreta v tri provincije in te v 80 upravnih okrožij Otoku imenuje sultan načelnika, ki ima krcg sebe nekak vladni svet, a ta ima kaj malo govoriti. Prava mesta so le Kandija, Retimo in Kaneja. sicer stanuje prebivalstvo po vaseh, katerih je okoli 800 in ki leže po divje razora-nem gorovju. Dobrih cest in železnic sploh ni. Vse prevažajo le tovorne živali. Turčija ni doslej še ni-česa storila, da bi zboljšala položaj bednih prebivalcev, da bi povzdignila kupčijo in poljedeljstvo. Apostolski upravitelj katoliškega misijona o. Angel Marija, opisuje v nekem pismu do sv. očeta natančno žalostni, vsled vojne še bednejši položaj kristjanov, in slavi požrtvovalno hrabrost francoskih, pomorskih vojakov, ki so pri ljutem požaru v Ka-neji s pravim junaštvom pomagali gasiti. Njim se moramo zahvaliti, da niso pogoreli katoliški misijonski zavodi. Sv. oče je odlikoval vrle vojake za njih zasluge s tem, da jim je podelil papežev red, trpečim kristjanom pa je podaril 10.000 lir (to je 4500 gld.)
Bim. Papež Leo XIII. je sklenil letos preje se preseliti v svojo poletno vilo nego druga leta. Celi dan prebiva sedaj na vrtu in v svoji vrtni palači, pri katerej je napravil prav lep stolp. Vsako jutra vstane ob 6. uri, ob 7*7. daruje v svoji privatni kapeli sv. mašo in potem zajtrkuje navadno malo čokolade s kruhom in surovim maslom. Po zajterku gre malo na vrt. Po 10. uri vsprejema obiske, ka-
terih vsaki dan ne manjka. Ob 1. uri zavžije skromno kosilce. Med jedjo mu bere njegov tajnik časopise. Potem malo zaspi; takoj na to reši najvažnejše vladarske posle. Okoli 4. odide na vrt, njegovi spremljevalci mu razkladajo med sprevodom dnevne dogodke. Proti večeru ga neso v vatikansko palačo, tu moli s spremljevalci sv. rožni venec, ob 9tih zavžije večerjo navadno malo mesa in kozarec vina. Po večerji pa izdeluje važna dela ali pa se peča z latinskimi pesnimi. Šele proti polunoči gre k počitku.
Nemško. Minister za bogočastje je odklonil prošnjo katoličanov, da naj se naselijo kapucini v Frank-furtu, akoravno je veliko pomanjkanje duhovnikov. Mesto šteje 57 000 katoličanov in ima 14 duhovnikov. — Protestantje se ne boje niti prostozidarjev niti socijalnih demokratov bolj nego redovnikov, to pa menda zato, ker ti učijo pravo resnico oni pa iaž in obrekovanje.
Belgija. Nedavno je umrlo v Gentu v hiši za delavce mlado dekle rojeno 1882. 1. tedaj 15 staro. Med boleznijo jo je obiskalo več katoliških duhovnov, kateri so jo pripravljali in pregovarjali, da bi vsprejelo sv. zakramente. Dekle je vse duhovnike zavrnilo in reklo da hoče umreti brez vere. akoravno je še le pred 5. leti prejelo prvo sv, obhajilo. Pri pogrebu je nosila njena prijateljica rudečo zastavo in za njo so korakale druge tovaršice, katere spremljalo vodstvo ondotne šole. Na grobu je govorila prijateljica, ki je nosila zastavo in prisegala, da hočejo vse živeti po njenem vzgledu ter biti prosto-miselne. — Gotovo mora biti ona šola „izbornaa, ki vzgaja same bogotajke.
Francosko. Ker so uvideli nekateri pametno misleči faktorji da se mladina po šolah vedno bolj zanemarja v verskih stvareh, sklenile so krščanske žene poučevati take otroke v najpotrebnejših verskih resnicah. Iz statistike povzamemo, da je v Parizu 1951 blagih žena, ki poiščejo ob pouka prostih dnevih otroke ter jih poučujejo in sicer v cerkvi. Leta 1896. so poučevale nič manj nego 22.833 otrok. Gotovo velikansko število, — res morajo žrtvovati žene mnogo časa, a vendar jih tolaži vest, da so storile plemenito delo krščanske ljubezni ter da jih čaka plačilo na onem svetu.
L Br&tovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec mali traven (julij) 1897.
(Spis potrjen od sv. Očeta.) a) Glavni namen: Razširjanje sv. vere.
b) Posebni nameni:
17.)	Sv. AlekslJ. Socijalna beda v Italiji. Milost srečne zadnje ure. Spoznanje napačnih prijateljev.
18.)	Sv. Kamil. Priprave za kat. shode. Cerkovniki in cerkveni strežniki. ZdraviSČa.
19.)	Sv. vincenc Pavlanskl. Kongregacije lazaristov in usmiljenih sestra. Razširjanje društev sv. Vincenca.
20.)	Sv. Elija. Bosnija in Hercegovina. Pomanjkanje cerkva po velikih mestih. Društvo Frančiška Regisa.
21) S. Praksed. Duhovniki in obhajanci. Obvarovanje planinskih narodov pred občevanjem s tujci, veri in nravnosti škodljivem.
22.) Sv. Magdalena. Da bi se umetnosti oprostile zmot in pregreh. Pospeševalci molitvenega apostoljstva.
2i. Sv. Apollnar. Leonova in Gorres-ova družba Katoliški poslanci. Kat. gibanje na Dunaju.
U Br&tovske zadeve N. 1). Gosp* presv. Jezusov. Sro&.
V molitev priporočeni:
Na milosUjive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Srca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Mohorja in Fortunata, naiih angeljev varhov in vseh naSih patronov Bog dobrotno odvrni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešesto-vanje in vse nečistosti, sovraštva, p reki inje vanja in vse pošastne pregrehe. —
Listek za raznoterosti.
Iz ljubljanske škofije. Župnija Lučine je podeljena ondotnemu upravitelju č. gosp. Antonu D dinarju; Za župnijo Šturje je predlagan č. gosp. Ivan Krom ar, kapelan v Poljanah nad Loko. — Kano-nično vmeščen je bil včeraj č. g. Jan. Bartelme na župnijo Spodnji Log na Kočevskem Č. g. Ivan Klemen semeniški duhovnik je nastavljen kot kapelan v Leskovec.
Konec šolskega leta. Včeraj 15. julija se je končalo šolsko leto na tukajšnji nižji gimnaziji in na deških ljudskih šolah ljubljanskih. Naj bi koristile počitnice naši mladini na duši in na telesu!
Milostljivi gospod nadškof peluzijski dr. Janez Nepomuk Glavina prišel je te dni v Ljubljano, kjer bo naslednje dni posvečeval ljubljanske gospode bo-goslovce novomašnike namesto našega prevzvišenega knezoškofa, ki po naročilu zdravnikov ne sme prekiniti svojega zdraljenja v Briksenu. dasi, hvala Bogu, zdravljenje prav normalno napreduje.
Pogreb mil. prezv. gosp. nadškofa Al. Zorna se je
vršil dne 14. t. m. jako slovesno. Udeležili so se ga škofje: Glavina. Šterk, Flapp in Mahnič. Pogreb je vodil nadškof Iv. Glavina. Zunanje duhovščine je bilo pri pogrebu okoli 200, kranjsko svečeništvo je zastopal m g prošt dr. Klofutar ter čč. gg. kanonika Kalan in dr. Elbert. Slovesnega sprevoda se je vde-ležil med drugimi tudi ces. namestnik Rinaldini. Vse mesto je bilo v črnih zastavah; tišoči žalostnega prebivalstva so pričali, kako priljubljen je bil blagi nadpastir pri svojih podložnih.
Zadušnica za pokojnega knezonadškofa dr. Alojzija Zorna. Za rajnega goriškega metropolita dr. Alojzija Zorna je bile, dne 10. t. m., ob 10. uri dopoludne v tukajšnji stolnici slovesna zadušnica. Za vse druge kuratne in samostanske cerkve ljubljanske škofije pa ukazuje knezoškofijstvo ljubljansko, naj se opravi v isti namen slovesna črna maša med osmino smrti visokega pokojnika.
Potres. Danes 15. t. m. zjutraj ob sedmih se je po daljšem času zopet začulo votlo podzemsko bobnenje in za tem močan, več sekund trajajoč sunek. — Naj se obilno vdeleže verniki v soboto na sv. Aleša dan obljubljene sv. maše v stolnici za odvr-njenje potresa. Šibe potresa reši nas, o Gospod!
Velika slovesnost v Krškem ob Savi. Prihodnjo nedeljo 18. t. m. ob lOih predpoldne bodo blagoslo-
vili v kapucinski cerkvi v Krškem dva nova oltarja, oltar sv. Jožefa in sv. Ane. Cerkven govor je prevzel preč. g. kanonik J. Sušnik in slovesno blago-slovljenje m. g. stolni prošt dr. L. Klofutar, ako jim bode mogoče. K tej lepi slovesnosti vabimo vse prijatelje cerkvene umetnosti in verno ljudstvo.
Zatičina in cistercijani. Pred nekaterimi dnevi so se zvršila srečno pogajanja med redom in vlado. Sedaj je nekdaj tako slavni samostan zopet last ci-stercijanov, ki se bodo gotovo trudili, da doseže ono lepoto, katero je imel prej. Da to ni po všeči nekaterim gospodom »narod, str" je samo ob sebi umljivo. Ko bi bil kupil kak Žid zatiški grad, ne bili bi se zmenili. Sedaj pa, ko se hočejo naseliti pošteni redovniki, ki bodo prinesli marsikaj koristnega s seboj, ne more glasilo liberalne inteligence »Slovenski Narod" molčati. Pravi med drugim, da ne bo kmetom stiškega okraja to v srečo, ampak v veliko gmotno škodo. Menda misli »Narod", da bo s tem pridobil poštene Zatičane'za se. Nikakor ne, ampak ravno nasprotno : Zatičani, ki so v verskem oziru jako zgledni in ki spoštujejo z vso vdanostjo redovnike se vesele prihoda gg. redovnikov, kajti dobro vedo, da pridejo k njim z najboljšimi nameni in da jim ne prineso samo dušnega krepila, ampak da jim bodo dajali najlepši vzgled vestnega, marljivega in naprednega gospodarstva. Imeli bodo Zatičani v vsakem oziru najboljše vodnike, prijatelje ali zaveznike. In smelo, trdimo, da se bo tekom časa blagostanje kmetskega stanu v zatiškem okraju zelo dvignilo. Seveda bo treba ves samostan prej popraviti, kajti sedaj je v jako neugodnem stanju. Vsak zavesten in veren Slovenec mora reči; hvala Bogu, da se zopet naseli na Kranjskem ta imenitni red sv. Bernarda.
Francoski redovi in misijoni. Poleg brezverne Francoske, tako pišejo „Katholieke Missien", je tudi še katoliška Francoska, ki drži vedno zastavo kat. Cerkve kvišku. Njeno vojaštvo je še vedno srčno, neustrašeno in plemenito ter je vzlic preganjanju in nasilju od strani brezbožne vlade jako številno. Francoska ne šteje nič manj kot 1200 možkih in ženskih samostanov, s 30.000 redovniki in 130 000 redovnicami. Ti redovi poučujejo nad 2 milijona otrok, oskrbujejo 104 000 bolnikov, ponesrečencev in oslabelih in skrbe za 60.000 osirotelih otrok. Na tisoče zblaznelih je pod njih varstvom, tisoče slepih in nemih siromakov oskrbujejo in jih goje. Nad 20O.OOO najrazličnejših varovancev imajo na svoji skrbi. —
13.000 misijonskih duhovnikov in 42.000 redovnih sestra deluje po misijonskih pokrajinah, katere so ustanovili Francozi. Dve tretjine teh misijonarjev in štiri petine teh misijonarskih sestra je rojenih Francozov. Okoli 25.000 otrok se poučuje in vzgaja od večinoma francoskih katoliških šolskih bratov in maristov Bode li vse to dejanje pobožnih Francozov brezvspešno ? Gotovo ne; trdno smemo pričakovati, da se bode Bog milostno ozrl na zapeljano ljudstvo ter je privedel zopet k spoznanju resnice.
Norec hvali Boga. Pred nekaterimi leti izpra-ševal je ravnatelj norišnice uboge bolnike to in ono. Med drugem vpraša tudi nekoga: »Kaj so nebesa?" Umobolni odgovori kakor je zapisano v katekizmu prav dobro. Ravnatelj ga vpraša dalje: »Kdo pa
pride v nebesa?8 Tudi na to vprašanje odgovori prav izvrstno. »Ali hočeš ti tudi v nebesa?" »Kaj pa da," pravi norec. Na to reče ravnatelj: „Ti si pa tako strašno neroden, takih ljudi v nebesih ne morejo rabiti; kaj boš počel tam gori?" Oni nekoliko pomisli: potem pa hitro poklekne, sklene, povzdigne roki in zakliče: »Tebe molim, Tebe častim na vekov veke — o presveta Trojica!" Kako lep odgovor iz ust umobolnega! Ravnatelju in vsem navzočim porosile so se oči pri tem odgovoru. Saj je to tudi res večna molitev izvoljenih v nebesih, katere se nikdar ne naveličajo, zato ker gledajo nepopisno veličanstvo božje, ker spoznavajo njegovo neskončno ljubezen in kot taki uživajo neizrečeno blaženost.
Ta molitev naj odmeva tudi iz naših src, iz vsega našega delovanja in nehanja. iz govorjenja in iz molitve. S hvalnim spevom: »Tebe molim, Tebe častim na vekov veke — o presveta Trojica!" na jeziku naj se loči naša duša iz tega sveta, da v večnosti ta spev nadaljuje. (Ave Maria, št. 5. 1897.)
Zakaj se kresnica sveti ? Sv. Janez Krstnik sprehajal se je nekoč ob bistrem potoku in gledal je v njegove srebrne valove, ki so se naglo podili dalje. Gledal je tudi lepe cvetke ter vskliknil: »O Bog, kako lep je vendar tvoj svet!" Kar zagleda Janez na tleh majhnega, priprostega, sivega črvička. in skoro bi ga bil pohodil. Usmiljeno ga pobere od tal, dene na cvetico in reče: »Živi, živi, ljuba živalica in veseli se lepega poletja!" Komaj se je sv. Janez dotaknil črvička, se je mahoma jel lesketati, dobil je tudi male perutnice in zletel je v zrak. In tako letajo kresnice krog kresa kakor žareče iskre po zraku ter se usedajo na cvetke kakor nebeške zvezdice. Veseli ljudje pa, ki hodijo v večernem hladu po polju, divijo se kresnicam.
Napoleon Veliki na smrtni postelji. Kadar je človek na tem, da se mu bliža zadnja ura, tedaj prav dobro previdi, kako ničevo je življenje brez Boga in njegove pomoči, kako tolažilno pa nasproti, če je živel po zapovedih božjih. Tega iz lastne skušnje ne more nikdo vedeti, a obnašanje in govorjenje raznih ljudij ob smrtni uri potrjuje to resnico. Tako je dejal n. pr. Napoleon na smrtni postelji, potem ko je bil prejel zakrament sv. poslednjega olja: „Prav srečen 'sem, da sem ' izpolnil svojo versko dolžnost. Želim tudi vam, general (dejal je poleg stoječemu generalu Montholon u), isto srečo za zadnjo uro ... Ko sem bil vladar, se nisem dosti zmenil za svojo vero; moč omami človeka. Toda veren bil sem zmiraj. Glas zvonov me je razveselil, ganil me je duhovnik, ki mi je prišel pred oči" Da, človek v življenju rad pozabi na Boga, zlasti če se mu godi dobro, a v smrti se ga mora, hote ali nehote spominjati, ko že čuti pravično roko Sodnikovo, ki ga vleče pred sodnji stol neskončne Pravice. In če se v življenju ni kdo dosti zmenil za Boga, je le delo božjega usmiljenja, če mu Bog da milost, da še poravna stare krivice.
Dobrotni darovi.
Za sv. Detinstvo: Čast. g. J. N. Kumar, vikar v Ravnici, 6 gld. 50 kr.
Odgovorni vrednik Andrej Kalan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.