Ivan Albreht:
Pesem,
I\ako vzkipi, zavre življenje v polju, ko solnce se zasmeje mu v obraz! Med ptički, cvetkami in med dekleti bi kmalu bil vesel še jaz.
In od radosti legel bi med brazde, da v sanjah tam bi znoj in kri sejal, in vse poletje in vso dolgo jesen bi mirno sredi njive spal.
In v snu bi čul ves tajni tok stvarjenja, bolest oddal bi zemlji in bridkost, a potlej vstal bi in z dekletom mladim objel bi srečo in mladost.
V blaženem hipu.
sladka tajna svet ovila in midva sva se strnila v eno samo bitje sanj.
Ljubim —¦ šepetal zefir je, ljubim — trepetal vsemir je, ko strmel sem vanj.
Tiho, tiho . . .
1 iho, tiho angel božji spe čez polje in poljublja cvetje, v rosi sanjajoče.
Tiho njemu se pridruži
misel moja in izgublja
ž njim se v polje in med koče.
.Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 10.
506                                       Ivan Albreht: Na Krasu.
V koči dekle moje sanja, Bogu sebe v dar obljublja — moje srce nemo joče.
Na Krasu.
L
1 e revne koče, tesna enoličnost! Obrazi trdi kot kosti, v očeh upornost jim gori. —   . Nikjer nič sanj, veselih misli: k poroki, h krstu mrki vsi kot šli bi po seno na svisli.
Srce preklinja, jezik moli, ko gre na polje v večen boj, ker kamen mu popije znoj in kamen posuši mu kri.
Le kadar je do smrti truden, zavre mu v žilah in vzkipi, a takrat v jarku poleg ceste pijan leži.
II.
Dolgočasno dež rosi na polje, kolne kmet, ker sadež gnije — Vsak hip globlje brazde so na licu.
Sinček pa sedi pri stricu: „Ne res, striček, da v Ameriki zdajle toplo solnce sije?"