»oitnlna plačana v gotovini f
Cena 1 Din
Gilaj
m razširjaj
Pohod"?
99
Letna naročnina znaša Din 40-—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Selenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.
     ____________________________________
v Ljubljani, dne 21. aprila 1934.	Štev.	16	—	Leto	in.	IZHAJA	VSAKO	SOBOTO
Pomen skopljanskih svečanosti
Skoplje, carstvu jušči grad, slavna pre-stolica mogočnega Dušanovega kraljestva, je bilo te dni prizor nepozabnih in veli-castvenih južno-srbijanskih proslav in are-na rodnega navdušenja.
Skoplje, člen naše suženjske verige in krvavi trn jugoslovenske mučeniške kro-j1®) je z zedinjenjem vstalo k novemu življu, Mesija narodovega Preporoda in aerazrušljive jugoslovenske zamisli.
Skoplje, 'ki je nam pred dvajsetimi leti ealo prve junaške borce za odločilne osvo-pojevalne boje, je nam te dni ponovno svetno zapriseglo zvestobo do kralja in očetnjave in pripravljenost boriti se do zadnje kaplje krvi za popolno sprovedbo nacionalne in državne misli proti vsakomur, pa naj si bo še tako mogočen in zanosen. Junaštvo ni svetlo orožje, junaštvo je herojko duhovno razpoloženje, ki tudi iz telesno manjvrednega stvori giganta-borca za svoje prepričanje in ideologijo.
Skoplje enkrat ponosna prestolnica carstva Dušanovega je zgodovinski usodi Podleglo in poltisočletja robotilo barbaru 7- ono ki je bilo vzrašlo iz kristalno — ciste kraljevske slovanske krvi. Postalo je Provinca turškega pašaluka, nekdanji blesk in sijaj je izginil in se umaknil pred muslimanskim rasnim fanatizmom: a tradicija ni skopnela, narodna zavest je še nadalje klila pod težo tujčevega sovražnega pohlepa in vztrajno netilo sveti plamen, v katerem se je koval bliskoviti meč osvete.
i	7 J/jdnjem stoletju je postala vardar-sKa kotlina predmet nemoralnega političnega mešetarenja in diplomatskih kompenzacij. Bili smo v dobi, ko je bila še nacionalna misel vprežena v voz tisočletnega imperializma in prestižnega spletkarenja. A ciklus političnih in zgodovinskih dogod-
kov je dalo zadoščenja tlačanu in iz njega vstvarilo borca, ki je žrtvoval sebe, le da vzgradi temelje narodne države.
Balkanska vojna, žalostna epoha narodovega podviga je končnoveljavno odločila v pripadnosti Povardarja. A Kajmakčalan, Bregalnica, Kosovo, Smederevske planote, napojene s krvjo rekrutov Vardarskega, Bregalniškega, Kosovskega, Ibarskega in Bitoljskega bataljona so dali neizbrisen pečat južni Srbiji — Jugoslovenski Golgoti.
Prišlo je premirje, ne pa miru za to nesrečno zemljo. Vpadi iz sosednjih držav naj bi dokazali o usodepolni teritorialni napaki mirovnih poganjanj. Prepričalo naj bi se zunanji svet o vulkanični neurejenosti razmer Makedonije in naše divne Jugoslavije, dalo naj bi se naši državni stavbi smrtnonosen sunek, ki naj bi razrušil mučeniško delo na bojnih poljanah. A čudež, ki so ga vsi jugoslovenski verniki z neomajno pobožnostjo pričakovali, se je dogodil v teh par letih po zedinjenju. Urejenosti razmer v Povardarju se je spontano pridružilo še ljudsko navdušenje do narodne edinice in narodnega kralja. Tujčeve želje so se razblinile v morju naše narodne sloge.
Bivši južno-srbijanski rekruti so zbrali okoli svojih junaških zastav mogočno falango mladih in kremenitih borcev za našo neodvisnost in procvit in ki so pripravljeni z orožjem v roki odbili vsak vpad sovražnika. Tega smo se vsi prepričali 14. in 15. aprila v Skoplju. To je moralni zaklad teh proslav.
Klic — živela Jugoslavija, živel Aleksander — nas bo našel zbrane, borce od severa in juga, da se z dejanji pokaže, kar se je v svetem navdušenju izcimilo in ponavljalo te dni v Skoplju vsemu svetu.
J. J.
Privatna iniciativa
Pred par dnevi sem čital v »Politiki« zelo zanimiv članek o delavskih plačah, iz katerega sem posnel podatke in nekatere misli, da svobodno napišem par vrstic
o	za nas zelo važnem problemu,
o	katerem si moramo biti na jasnem.
I.
Današnji gospodarski sistem sloni na dveh osnovnih temeljih in to sta: privatna lastnina in privatna iniciativa. Prvi Pojem znači, da preide vse to, kar si člo-Vek s svojim delom, sodelovanjem v gozdarskem procesu pridobi, v njegovo °sebno last. Medtem ko drugi pojem vzpostavlja popolnoma svobodno izkoriščanje n razpolaganje s pridobljeno lastnino. Ta Princip tudi določa, naj vlada v gospodarjem sistemu in delovanju v pogledu kakršnegakoli udejstvovanja in akcije popolna svoboda poedinca ter da je vsako ^Pletanje države v gospodarski razvoj zelo Škodljivo.
Privatna iniciativa je glavna vzročna t°čka neomejene oblasti kapitala v libe-jlhem gospodarskem sistemu. Zato je tu-j razumljivo, zakaj se naši kapitalisti z So trdovratnostjo oklepajo tega principa JP hočejo popustiti niti za las, temveč zadajo njegov nadaljnji obstoj v današnji e°krnjeni obliki.
2	ozirom na vse to, bo vsekako zani-šan° Pogledati, kako stojimo s tem vpra-Va7etn Pri nas> kakšne zasluge ima pri-iniciativa in kakšna naj bi bila nje-lla bodočnost.
II.	Nekoliko dejstev
. Dnevno smo priča raznim predlogom P zahtevam industrijskih, trgovskih zbor-Pic, denarnih zavodov, finančnih krogov d-, ki zahtevajo od države naravnost ogromne žrtve, s katerimi naj reši gospo-barsko situacijo in dš privatni iniciativi jhožnost novega udejstvovanja ter poleta. 8voje zahteve opirajo na velike zasluge,
ki jih imajo za naš dosedanji gospodarski razvoj in žrtve, ki so jih pri svojem delovanju v tej smeri doprinesli. Obenem pa tudi opozarjajo na veliko število tovarn in v njih zaposleno delavstvo, ki mora živeti in za katerega ta naš večinoma »nacionalni« kapital tako lepo skrbi. Saj zaščitnih carin ne zahtevajo zase, davčne olajšave ne bodo pomagale njim. Vse to zahteva samo interes delavstva. V njegovem interesu zahteva kapital, naj mu država plačuje v tej smeri storjene dobrote z raznimi carinskimi, fiskalnimi ali drugačnimi koncesijami. To je kapitalov pogoj. ki ga moramo izpolniti, ako hočemo, da bo še nadalje delil dosedanje »dobrote« in »sejal srečo in blagostanje«.
Prepričan pa sem, da še nikjer ni nastopilo, kot posledica dobljenih koncesij, povišanje delavskih plač. Cesto pa so se povišale dividende in prejemki gospodov direktorjev.
To je tista druga plat, bistvo stvari, za katero se bori vsak kapitalist. Vse ostalo so samo kulise, za katerimi se skriva pravi prizor. Vsaka kolajna ima dve strani, ena je običajno svetla, druga pa temna. Nihče ne more oporekati našemu kapitalu, da je skrbel za razmeroma uspešen razvoj našega gospodarstva, seveda prvenstveno v lastnem interesu. Toda istotako ne more kapitalist dokazati, da je vse to, kar je dosegel, popolno v vsakem pogledu. Radi tega tudi nima pravice zahtevati pomoč samo za sebe na osnovi svojega dosedanjega delovanja in trenutnega položaja.
III.	Delavčev položaj.
Zasluge privatne iniciative vendar ne obstojajo v tem, da danes skoro noben vlagalec ne more dvigniti vloženega denarja, da so ustanovljene tovarne, v katerih umre radi slabih razmer 30 %> delavstva za tuberkulozo. Ako bi država ne posegla vmes, bi vsakdo že zdavnaj popolnoma izgubil nado, da bo še kdaj videl vsaj del svojih prihrankov. Kapitalistove žrtve pa tudi obstojajo najbrže v tem, da
je zapravil tuj denar, medtem ko je sam pošteno zaslužil. Kmet, ki je zapravljal, si je kriv svoje nesreče, medtem ko so tisti kapitalisti, ki so vlekli 30—50% letno dividende, njegove žrtve. In naš delavec! Ta pijanec, nemarnež itd. Kapitalist je popolnoma nedolžen. Vsemu so krive razmere in najbrže največ država s svojo tiskarno, v kateri stroji ne tiskajo denarja tako hitro kot bi ga nekateri radi spravljali v žepe in potem v trezore, da prično na ta način lahko ponovno upravičeno tarnati nad pomanjkanjem gotovine v prometu.
Pripomniti moram, da ne obsojam tistega sloja večine naših podjetnikov, ki pošteno mislijo in delajo. Obsojam in napadam pa delo tistih par težkih domačih in eksotičnih rib, ki mirno žive in ropajo v naših jugoslovanskih vodah. Ostali so itak hočeš — nočeš igrača v njihovih rokah. Toda povrnimo se na stvar.
Isto tako kot z zaslugami in žrtvami ali pa še slabše je tudi s skrbjo kapitala in z njim združene privatne lastnine za delavstvo. Kapitalisti vedno povdarjajo, koliko tovarn so ustanovili, koliko delavcev se z delom v teh tovarnah preživlja. Časnikarjem in posetnikom kažejo svoje krasne stroje, vsakdo jih mora občudovati. »To je lepo in koristno, naravnost požrtvovalno delo« je mišljenje vsakega posetnika. Gledal je samo tehniko in pozabil na okolje ter pravo bistvo. Pri strojih ni videl ljudi, ni jih vprašal, kako živijo. Saj imajo delo! Toda pogoji?
Nobena tajnost ni, da delajo v tekstilnih tovarnah tudi moške sile z dnevno plačo 8 Din in še manj, da se protizakonito. zaposluje v raznih bosanskih lesnih industrijah 141etne otroke, ki dobe 60 par na uro za delo, vredno odraslega človeka.
Povsod se večinoma ravna minimalna plača po takozvanem minimumu eksistence. To se pravi, da delavec zasluži najmanj toliko, kot rabi, da na naj skromnejši način s hrano nadomesti v delu potrošeno energijo, da se oblači in da stanuje. Pri nas pa niti od daleč ni tako. Pri 25 delovnih dneh na mesec pač ne more nihče z dobljenimi 200 dinarji preživljati niti sebe, kje šele svojo družino. Zato pa se tudi naša »pametna industrija« seli v take kraje, kjer živi takozvani kmečki proleta-rijat, ki ima samo hišico in košček vrta, primanjkljaj pa mora kriti z delom svojih rok. Hišica in vrt mu tako omogočata, da vendar vkljub beraški plači zdrži nekaj let v delu, predno umre. A pomanjkanje se usodno maščuje. Bolnice v bližini takih industrij so polne bolnikov, 30—40% delavstva je tuberkuloznega.
Izrabljanje gre ponekod tako daleč, da so se dvignili celo nekateri industrij alei in zahtevajo, naj se stvar kaznuje po zakonu o nelojalni konkurenci. Toda moti se vsakdo, kdor vidi v tem nekako humanitarno akcijo. To je samo protest tistih, ki morajo morda plačevati svoje delavstvo po 15 Din dnevno, ker ga pod drugimi pogoji ne bi dobili in zavidajo svojim kolegom, ki ga dobe po 8 Din. Taka je duševnost današnjega gospodarstva. Seveda se tudi tu dobe častne izjeme.
V	nekaterih podjetjih je zavladal sistem štednje. Znižale so se plače in delavstvo se v množicah odpušča z dela. Toda plače niso bile znižane gospodom direktorjem in prokuristom, v nekaterih podjetjih so se jim celo povišale. To je sistem »štednje« in »racionalizacije«, ko ima 30 direktorjev in prokuristov skupno večjo plačo, nego nad 2.000 delavcev!
IV.
Navedli smo konkretna in neizpodbitna dejstva. Iz njih sledi že dolgo poznani primarni egoizem, načelo, da vsak človek skrbi najprej samo za sebe in če le more z vso surovostjo izkorišča vse svoje bližnje. Važnosti te činjenice se ni zavedal in se je še danes noče zavedati liberalno-kapi-talistični sistem. Vsakdo pač nerad prizna svojo bolezen, posebno še, če je zanj prijetna, a je nevarna samo za njegove sosede.
Zavedati pa se je moramo mi. Privatna iniciativa je potrebna, toda tudi ona ne sme biti neomejena. Določeno mora biti, kaj se sme in kaj se ne sme. Postav-
ljen mora biti okvir, v čigar notranjosti se vsak poedinec lahko svobodno kreta, a čigar meje prestopiti je prepovedano.
Določiti je treba minimalne plače (to se lahko določi z pomočjo indeksa življenjskih stroškov, ki ga nekatere institucije redno vodijo), ustvariti možnost delu primernih in sorazmernih dohodkov s pomočjo kolektivnih delavnih pogodb, ki naj imajo zakonsko veljavo, omejiti prevelike dohodke poedincev in na ta način doseči resnično varčevanje itd. Toda kaj pomaga tu naštevati, ko se še obstoječa zakonska določila ne izvajajo v vsej svoji strogosti.
»Gospodarstvo je v krizi, pomagati mu je treba, potem bo že uredilo vse potrebno,« tako se izgovarjamo. Našemu gospodarstvu je treba pomagati, to je točno. A paziti moramo, da mu pomagamo na pravem mestu in na prav način. Pri tem pa se moramo zavedati, da kapital ne bo izpolnil nobene svoje socialne dolžnosti, ako ne bo k temu prisiljen.
Zato tudi ne smemo zagovarjati principa privatne iniciative v njegovi skrajni obliki, niti v njegovi današnji obliki, ampak samo v obliki bodočnosti, ki jo zahteva že sedanjost, v kateri bo moral biti kapital sredstvo dela, ne pa izrabljanja.
Boris S.
Znižanje draginiskih doklad
Svoje stališče glede poročenih uradnic smo naznačili že pred kratkem v enem svojih člankov. Sedaj, ko so izdane zadevne uredbe, je seveda precej nevolje. Vsako znižanje prejemkov zareže v meso in zniža oni življenjski standard, na katerega se je prizadeti temeljem svojih prejšnjih prejemkov privadil in katerega mora pritisniti navzdol vsled manjših prejemkov. Izredni časi zahtevajo izredne ukrepe in največja tolažba prizadetim mora biti dejstvo, da postopajo enako vse druge države in da se je morala k temu težkemu sistemu zateči tudi bogata, v zlatu plavajoča Francija. — Redukcija prejemkov državnih uslužbencev je žal ono najbližje in najhitreje izvedljivo sredstvo za znižanje državnih izdatkov, ki se vsiljuje vsled svoje lahke izvedljivosti vsakemu finančnemu ministru.
Ne mislimo kritizirati izdanih uredb, moramo pa opozoriti javnost na eno točko, ki jo bo treba v praksi izvajati drugače kot po črki uredbe same. Gre za državne nastavljence, ki niso poročeni, pa žive v skupnem gospodinjstvu s svojimi stariši. Vzemimo primer. Mati vdova ima 1.000 dinarjev pokojnine, nekaj nepreskrbljenih otrok, poleg pa sina, ki je že dovršil študij, ter imel srečo, da je dobil državno ali samoupravno službo. Kot dober sin se čuti dolžnega, da pomaga svoji materi. Morda bi se rad ženil, pa raje čaka, da vsaj nekoliko povrne materi vse ono, kar je žrtvovala zanj. Vsled tega tudi noče iti na stanovanje in hrano drugam, marveč daje svoji materi par stotakov kot plačilo za stanovanje in hrano, katero ima pri njej.
Čemu bi se takemu uradniku odvzele, oziroma znižale njegove doklade. Naj stanuje kjerkoli, povsod bo moral plačevati hrano in stanovanje. Če torej plačuje tujemu človeku, obdrži vse dosedanje doklade, če pa plačuje hrano in stanovanje svoji materi samo zato, da se ji oddolži, da ostane še v družini, ji pomaga s svojim prispevkom v gospodinjstvu, poleg tega pa nadzoruje morda še vzgojo svojih mlajših bratov in sester, potem naj bo za to kaznovanem naj zgubi doklade? To ne bi bilo logično in pravično. Uredba gotovo ni zasledovala tega cilja, brez dvoma ima v mislih samo one nameščence, ki stanujejo pri svojih starših ali sorodnikih pa ne plačujejo ničesar za hrano in stanovanje. V takih primerih je odvzem, oziroma znižanje doklad seveda v redu. Kjer pa tvori prispevek državnega nameščenca k stroškom skupnega gospodinjstva bistveno postavko tega gospodinjstva in kjer bi dogmatično izvajanje naredbe povzročilo le beg neporočenih nameščencev iz gospodinjstev svojih staršev tam je treba omogočiti status quo. Opozarjamo merodajne faktorje na te slučaje, da preprečijo preveč rigorozno izvajanje one uredbe, ki je bila izdana v socialne svrhe in torej ne sme imeti nesocialnih posledic.
Strupeno ozračje
Ko bi morali biti trezni in resni nacionalni krogi baš pri nas najbolj kompaktni in najožje povezani, kaže ravno Dravska banovina naravnost strahotno razcepljenost naprednih in nacionalnih elementov. Vedno se pojavijo kake nove osebe, ki hočejo biti čez noč edino zveličavni nosilci neke nove, rešilne ideje, pa seveda smatrajo, da bo zmagala ta ideja le pod pogojem, če in dokler jo bodo nosili in zastopali oni, dokler bodo torej oni sami njenih glavni predstavniki. Iz tega kaosa izpuhtevajo vedno bolj strupeni plini, ki zastrupljajo ozračje v naši banovini do neznosnosti.
Ni bilo navade pri nas, da bi se posluževali anonimnih pisem in letakov ter izza plota udrihali po svojih neprijateljih. Iz obraza v obraz smo se gledali, lahko smo se tudi stepli na odkrit, fantovski način, današnje podle zahrbtnosti pa nismo poznali. — Od kdaj datira pri nas ta podla praksa največjih lopovov in strahopetcev, ki niso vredni, da dihajo svobodni zrak naše države? Prvi značilni tak pojav se je pokazal v letu 1931., ko je anonimni pisec očrnil oziroma skušal očrniti dr. Puca pri takratnem predsedniku vlade Živkoviču in mu naprtil težke obtožbe z zahtevo, da ne sme prisostvovati odkritju spomenika kralja Petra. V tem primeru je bil pisec eru-iran, bil je tudi kaznovan, pa je pozneje našel milost. Kmalu nato se je lotil človek enakega značaja enega naših industrijcev ter naslovil na vsa društva, organizacije in upravne svete, v katerih je sodeloval ta industrijalec, anonimna pisma s težkimi očitki protinacional. delovanja. Pozneje zopet so se pojavili anonimni letaki v Ljubljani v 1. 1933., letošnje leto pa je naravnost čudovito plodno teh gnilih sadov. Prvi je prišel na vrsto Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani, ki je bil počaščen s štirimi anonimnimi letaki. Borci, pravi Borci, Mladi in Stari Borci so krstili sebe ti anonimni lopovi, ki pač niso mislili, da bo ta njihova ogabna borba rodila blagoslov za organizacijo, katero so hoteli spodkopati kot slepo in plačano orodje drugih, za kulisami stoječih, močnejših faktorjev.
Če kje, se je tukaj kletev spremenila v blagoslov in organizacija je baš pri tej priliki dokazala svojo absolutno strnjenost in discipliniranost. Vemo, da se bodo še izvršili poskusi, ki pa ne bodo dosegli nobenega drugega uspeha, kot nekoliko smeha in zabave. Ljudje pač ne morejo verjeti, da bi bili koritarji oni, ki nimajo nobenih korit in da bi jih smeli označevati za koritarje lopovi, ki so sami plačani od resničnih koritarjev. Prizadeti bodo že vedeli, kdo jih plačuje, škoda samo denarja za tako podlo, brezuspešno delo.
Ne bi pisali o tem, če bi se ti lopovi omejevali samo na res Odbranaše. Imamo trdo kožo in potrebni smo nekoliko zabave, ker smo res že izmučeni od neprestanega dela. Toda strupena kuhinja si je izbrala druge žrtve in izdala na pr. ravnokar letak, ki se glasi:
»Jugoslovenski nacionalni javnosti, odstranite gnilobo. V naši ožji domovini trpimo zajedavca, nesramnega polipa, sleparja in zvodnika. Na častnem stolu sedi osladni harlekin, ki izrablja državno moč, smejoč se v pest slepim zaščitnikom, vampir, ki perverzno voha za našo mladino, propadla duša, ki krade pri..., ki goljufa državo pri bencinu in dnevnicah, ki se vlači z... avtomobilom po deželi in zvodi naša d kleta, naše žene, hčere in sestre.... Oblast, odpri oči!«
Izpustili smo namenoma one besede, iz katerih se točno vidi, proti komu je naperjen ta letak. Ne mislimo braniti prizadetega, čeprav mu moramo priznati, da je za nacionalno stvar storil že več dobrega kot vsi zaščitniki lopovov, ki izdajajo te letake. Nam gre le za to, da javno pribijemo ta podli sistem, ki se uvaja pri nas in ga bo treba zatreti za vsako ceno in pod vsakim pogojem. Ta manija anonimnih letakov zavzema vedno širši obseg in se loteva hvala Bogu vedno novih oseb. Čudno pa je, da so vse te osebe nesimpatične nekemu določenemu krogu, to pa samo zato, ker nočejo klečeplaziti. Zato prosimo te samo navidez anonimne lopove, naj pridno nadaljujejo svoje delo, lahko se zavedajo in zanesejo, da jim plačilo ne odide.
cev« proti jugoslovanstvu torej ne izvira iz nacionalnosti (makari samoslovenske), niti ne toliko iz interesov religije kakor interesov Cerkve ali vsaj iz političnih interesov ljudi, ki zidajo vso svojo politiko in ki oslanjajo in so oslanjali vse svoje politično udejstvovanje na nepravoslavno Cerkev. Tu je jedro in iz tega vidika gledam na »samoslovenstvo«.
Dasi še noben odgovoren človek ni jugoslovanstva oslanjal na kako določeno religijo in še noben ni trdil, da rimski katoličan ne bi imel kvalifikacije biti ravno-tako dober Jugoslovan kot kak pravoslavni ali mohamedanski državljan, je vendar prejasno vidno, da so takozvani »zakoreninjeni« Slovenci prav za prav in v prvi vrsti le na svoj način in v svojem posebnem smislu zakoreninjeni borci rimo-ka-tolicizma in predvsem to. Zato oni nimajo pravice rogoviliti s »samoslovenstvom«, ker jim ne gre v prvi vrsti za slovenstvo kot nacionalizem, nego za vse kaj drugega. Pod krinko »samoslovenstva« se skriva borbena rimsko-katoliška agresivnost. Ako se rimsko-katoliška cerkev sama ali ljudje, ki mislijo, da so dolžni brigati se za njeno veljavo — čutijo kaj prikrajševane, naj to povejo naravnost, nihče pa nima pravice pod krinkami nacionalno in državljansko trapiti ljudstva.
Končno pa poglejmo tudi tisto po »sa-moslovencih« hvalisano odpornost slovenskega rodu proti potujčevanju. Ali naj bo »samoslovenstvo«, ki noče o jugoslovanstvu nič vedeti in ki dela proti njemu, res
taka čudodelna odporna sila? in čemu? Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da so Slovenci segali nekoč daleč proti severu iznad Gradca (ime samo dovolj pove) in daleč notri v Salzburško in Tirolsko. Po vzhodnem delu Švice celo najdemo krajevna in družinska imena, ki človeka zelo mikajo, da bi jih smatral za nekdaj slovenska. V tem odporu smo torej stalno marši-rali s hrbtom naprej torej zadenski in preko stisnjene Slovenije se je pred vrata Zagreba zajedala germanizacija. Ali ne bi bil ta odpor tisočkrat jačji — ako bi se bili Slovenci že pred stoletji popolnoma zavedali, da so del velikega jugoslovanskega rodu in ako »samoslovenci« ne bi bili učiii sovražiti južnih bratov ter plju* vati na <-iinstvo? Nekaterniki bi še danes radi, da L-e Slovenec ne bi čutil Jugoslovana, nego naj bi, menda na ljubo onemu Rimu, ki našim podjarmljenim bratom niti ne dovoljuje po naše moliti Boga — os*a' jal »samoslovenec« in bi se naj upiral nekemu navideznemu »potujčevanju« od strani lastnih bratov v svoji Jugoslaviji smes-no in tako slabil narodno celoto jugoslovansko vsaj od Triglava do Soluna, od Črnega do Jadranskega morja. Mari si taki »zakoreninjeni« mislijo, da bo »samoslovenstvo« rešilo brate tam preko ali jim je morda ideal združitve jugoslovanskih in zamejnih Slovencev izven Jugoslavije ppn katoliško dinastijo, kjer je za nas nacionalna in gospodarska smrt ali pa menijo ljudstvo tako spraviti prej v nebesa? — Jugoslovanski Slovenec-katolik.
Gospodarski svet Male antante v Bukarešti
"Samoslovenstvo** sredstvo k cilju?
Tak halo zaganjajo mnogi zagrizeni slepci »samoslovenstvu«, da je že kar več kot žalostno. »Zakoreninjeni Slovenci so edino pravi Slovenci, tako si upa namiga-vati celo človek, katerega besede se čujejo v predavalnicah univerze in učiteljišča. — Slovenstvo se pretirano povdarja kot neka silna dobrina, ki nam je doslej skozi stoletja omogočala uspešno« kljubovanje pred potujčenjem in ki izključuje jugoslovanstvo. Ne moremo trditi, da narodna zavednost in kultura ne bi bila prevažna čini-telja za uspešen odpor proti potujčevanju, a pod ta pojem ne morem subsumirati samo slovenstva, nego vsako narodnost, tudi jugoslovansko. V naši enotni državi pač predvsem jugoslovansko.
Samoslovenstvo je greh proti jugoslo-
vanstvu in je preozko ter škodljivo tudi za Slovence same. Ne morem v njem videti nobenega pravega, dejanskega nacionalizma (tudi slovenskega ne) nego v njem vidim le politikum in strah pred pravoslavjem. Povedati hočem to, kar in kakor jaz razumem in kakor se mi je vse to pri mojem gledanju na vsakodnevne okoliščine moralo izoblikovati.
Dasi jugoslovanstvo absolutno s seboj ne druži, odn. ne zahteva pravoslavja in kake določene, odnosno specialne religije, sploh ne smatra za pogoj jugoslovanstva. Zdi se, da se neki previdni, daleč v naprej gledajoči krogi boje jugoslovanske nacionalnosti baš iz razloga, da bi neka religija (t. j. pravoslavje) zadobila preveč povdarka. Nezmiselni odpor »samosloven-
Za 30. april se pripravlja v Bukarešti zasedanje gospodarskega sveta Male antante. Za to zasedanje vlada v gospodarskih krogih Jugoslavije veliko interesiranje predvsem za konkretna vprašanja, ki se bodo pri tem zasedanju obravnala in ki leže predvsem Jugoslovanom na srcu. Glavni interes vlada za 17. resolucijo predhodnega zasedanja v Pragi, ki se bavi predvsem z zvišanjem izmenjave blaga med državami Male antante. Za Jugoslavijo pomeni to predvsem povečanje trgovskih odnosov s Češkoslovaško.
Jugoslovanski gospodarski krogi z veseljem konstatirajo, da so pasiva trgovske bilance Jugoslavije napram Češkoslovaški v preteklem letu padla in da bo bilanca postala aktivna. Z izvozom tobaka je Jugoslavija predvsem plačala liferacije, ki jih je dala Češkoslovaška težka industrija Jugoslaviji.
Ker pa ni bilo plačano še blaga, ki je vračunano v trgovski bilanci, je plačilna bilanca še pasivna in to tem bolj če računamo še dohodke, ki prihajajo v Češkoslovaško po udeležbi češkega kapitala v jugoslovanskih podjetjih. Ni tujski promet ni mogel še tega nesoglasja uravnovesiti.
Nadaljno težkočo v obojestranskih trgovskih odnosih predstavlja tudi dejstvo, da ima Češkoslovaška v Jugoslaviji še stare terjatve, ki so nastale na ta način, da je Češkoslovaška jugoslovanske agrarne produkte takoj plačala, med tem ko uvaža v Jugoslavijo industrijske proizvode, ki so plačani šele po nekaj mesecih ali celo letih. Nekateri predlagajo, da bi se to nesoglasje dalo rešiti tako, da kupi Češkoslovaška večjo množino jugoslovanskih eks-portnih artiklov, ki bi jih z reeksportom prodala dalje v druge dežele.
Že zgoraj omenjena resolucija pred' hodnega zasedanja gospodarskega sveta v Pragi povdarja potrebo po zvišanju medsebojne izmenjave obeh držav. Temu nasproti pa deluje v Jugoslaviji še vedno trajajoča gospodarska depresija, ki stalno znižuje kupno moč jugoslovanskega prebivalstva. To dejstvo in nadalje razvoj domače jugoslovanske industrije, predvsem tekstilna in steklarska, ovira uvozne možnosti v Jugoslavijo. Izvoz Jugoslavije pa je zmanjšala tudi slabša žetev v letu 1933. Na obeh straneh se mora tedaj misliti na to, da se medsebojna izmenjava blaga med Jugoslavijo in Češkoslovaško zviša tako, da obe deželi zmanjšata uvoz iz tretjih držav.
Nekatere glavne točke gospodarskega zasedanja Male antante 30. aprila v Bukarešti bodo predvsem organizacija štatuta gospodarskega sveta, dalje pregled do sedaj uresničenih zaključkov prvega zasedanja v Pragi in končno se bo določilo nadaljnje smrenice v trgovski politiki vseh treh držav. Pred zasedanjem od 23. aprila dalje dobo sestanki strokovnjakov o skupnem sodelovanju pri plovbi na Dunavu.
Med Jugoslavijo in Češkoslovaško se bodo še rešila vprašanja trgovsko-politične narave, ki so v Pragi ostala še nerešena. Predvsem gre tu za izvoz žita prešičev masti in slanine, moke, jabolk, hrušk, svežih in suhih sliv, jugoslovanskih salamov, ribjih konserv in tudi nekaj rudnine (cin-kove in pirita), svežega grozdja, češpljeve marmelade in jajc. Predvsem gre tu za ureditev jugoslovanskega izvoza masti in slanine, ki ga češkoslovaška carina nekoliko otežuje. V vprašanju prešičev je češkoslovaška sprejela jugoslovanske zahteve. Tudi v drugih točkah so šanse za Jugoslavijo ugodne.
Dr. Djuro Šurmin, nar. poslanik.
AUSTRIJSKA VOJSKA I NARODNA ODBRANA
(Nadaljevanje)
Kako su austrijske vlasti gledale na Srbi-iu »posavsku kraljevinu«, vrlo se dobro i lepo razbira i iz »Anstro-ugarske Crvene knjige«, koju su izdali 1915 god. u Zagrebu na srpsko-hrvatskom jeziku kao prevod »službenog iz-danja s uvodom«. Taj uvod u tom pučkom iz-danju tvrdi, da je Srbija od vremena Kara-dordeviča išla potajno različitim putovima i promenljivom intenzivnošču za glavnim ciljem, kako bi podrovala neprijateljskom pro-pagandom i revolucionarnim kovarstvom kra-jeve austro-ugarske monarhije, koje nastavaju žugosloveni, pa ih onda — kad svetski položaj bude povoljan za ostvarenje velikosrpskih osnova otkine od monarhije. Veliko nezadovoljstvo je »posavska kraljevina« pokazala za aneksije Bosne i Hercegovine, te je dovela ovu »rajdraženu i zaludenu zemlju na rub rata«. Ali kako Rusija, zaštitnica Srbije, nije bila spremna na rat, ved je Srbiju napustila, a Srbija se obvezala da če raspustiti komit-ske čete i obvezala se »pod raža vati dobre odnose prema Austro-Ugarskoj«, do rata nije došlo 1909 godi ne.
Pored svega toga piše taj službeni pisac, srpska vlada dopuštala je svojoj štampi da neučuvenim načinom podstiče mržnju proti monarhiji raznim agitacijama, napose u ve-likosrpskom pravcu i dihu. Ovaj sastavljač vojnički o tim stvarima govori ovako: Veliko-srpsk propaganda je podsticala srpsku štam-pu, pa je štampa jednodušno na veoma bez-očan način napadala monarhiju i dinastiju, te im ugled i čast na sasvim bezobrazan način rušila (kao da se ugled dade rušiti tamo gde je on visoko dizan i čuvan!). Austro-Ugarska je u toj štampi izlazila kao največi
neprijatelj in zatirač Slovena, a napose srp-skoga naroda (Gospoda su zaboravljala da mi srpskih novina i knjiga od veleizdajničko-ga progresa u Zagrebu 1909) nismo mogli dobaviti i da nismo nikad, osim ako je u ko-jim peštanskim novinama ili bečkima bilo što odštampano, ni znali što srpske novine pišu!)
»Štampa«, »Politika« i »Pijemont« pisahu, kaže taj austriski prikazivač uzroka zašto je Austrija morala da zarati na Srbiju, da je nadvojvoda Franc Ferdinand, buduči vlada-lac, neprijatelj svih Slovena. specijalno pak Srba. Svi se progoni Srba u monarhiji njemu pripisivahu. Narodna odbrana je na svojim ozloglašenim skupštinama i u najzapuštenijim srpskim selima u predavanjima narodu govorila da če se Ugarska još za života staroga cara Franca Jvsifa odeliti od Austrije in da če se earevina pretvoriti u federativnu državu. »Politika« je/pisala da su Srbija i Rumunija sklopile ugovor o deobi Austro-Ugarske i to tako da če je podeliti, da če Rumunija dobiti ceo Erdelj, a Srbija sve jugoslovenske zemlje
i	to: Bosnu, Hercegovinu, Dalmaciju, Hrvat-sku, Kranjsku Slavoniju i Bačku. Drugi su manji listovi pisali o tom, kako če Austrija u slučaju rata sa Srbijom morati da digne ogromnu vojsku na Rusiju, Rumuniju i Itali-ju i to radi velikoga nezadovoljstva Čeha. Poljaka, Srba, Slovenaca i Hrvata, pa se Srbija ne treba bojati, a i ne boji se, jer onaj ostatak vojske če oprobana srpska vojska lako uni-štiti, jer je srpska vojska daleko bolja od austrijske. (Mi smo bili u vreme rata živi svedoci i videli da su ti listovi pisali istinu, samo gospoda od vlasti u Avstriji nisu htela da vide svu onu provaliju koja je njih od naroda delila u onim vremenima kao i u vreme rata, kad je Karlo Poslednji 1918 god. držao komandantske službene parade i primao ovacije u južnoslovenskim krajevima iskrenom prema njemu odanošču pa ga je njegov mudri
minister predsednik dr. Sajdler uveravao kao svoga vladaoca da je nemoguče i pomišljati da bi ono istina bilo. što su narodni poslanici iznosili kao narodno shvatanje i kad su se širili glasovi, da če južni Sloveni Habsburge kao dinastiju svrgnuti).
Srbija, pišu dalje, smatraše Franca Ferdinanda svojim neprijateljem, pa bi zato, po is-kazima Principa i Čabrinoviča, atentat na naslednika prestola bio samo prethodnik revolucije, a za Austro-Ugarsku da je i jedna revolucija dosta da se sasvim uništi i upro-pasti. Stoga je atentat na Franc Ferdinanda ne samo lična njegova tragedija, več dogadaj prvoga reda v politici naroda. Atentat nije izvršen kao lični motiv mržnje. nego iz skroz političkoga razloga, a to je ideja velikosrp-stva, provedba velikosrpskih aspiracija, naime da svi Srbi i Sloveni budu politički ujedinje-ni. U balkanskim je ratovima Srbija ispunila jedan deo svojih težnji, osvetila je Kosovo. Sprani monarhije je htela još da »oslobodk »neoslobodenu« braču Hrvate i Slovence. Srpska radikalna nacionalistička struja podu-prta od agitatora i širitelja narodnega jedin-stva iz Narodne Odbrane bacila je napokon — kad ona prva agitacija ni uspela kao geslo jedinstvo Hrvata i Srba i poradila s tim geslom u pravcu ujedinjenza Srba, Hrvata i Slovenaca najpre u kulturnom pogledu, da se javnosti baci pesak o uči, jer da treba kulturnim radom izravnati one različnosti koje medu njima postoje. No ta narodna ujedinjenja u kulturnom pogledu pretvoriše se doskora u tajna politička udruženja koja stvoriše sebi program politižkoga ujedinjenja, sa zahtevom nezavisne svoje države pod imenom Jugoslavija, koja če obuhvatati i zemlje monarhije: Hrvatsku, Slavoniju, Dalmaciju, Istru, Bosnu i Hercegovinu, Kranjsku i Banat.
Ova kultoma ujedinjenja brzo su se pokazala kao skroz revolucionarna ujedinjenja,
te je u njima velikih deo krivice, da je ne-stalo školske discipline, da je došlo do dačkib štrajkova i napadaja na učitelje i profesore, osobito u Bosni (Mostar). Omladina je mogla sve to da sprovodi, jer je dobro znala da če nači jake zaštite u Narodnoj Odbrani, koja j® omladinu obilno podupirala upotreljujuči j® posle kao svoj instrumenat za svoju propa-gandu. Čitav pokret omladine u Hrvatskoj, Slavoniji. Dalmaciji, Bosni i Hercegovini vodila je tamo zloglasna Narodna Odbrana u cilju, da u zgodnom času podigne revolucij*1 u monarhiji, napose pak u krajevima, gde su Hrvati i Srbi u večini.
Postajanje stare Narodne Odbrane.
Pomenuta Crvena knjiga donosi medu ostalim stvarima i poznati Memoar, u kojeni se čitaju i ove uvedne reči: »Pokret što potekao iz Srbije i uzeo sebi za zadaču, d* otkine od monarhije jugoslovenske dijelov® Austro-Ugarske, te ih spoji sa Srbijom J1 jedinstvenu državu, seže daleko u prošlo3:' »Tu se radilo više taj memoar, najraznovrsni" jom propagandom na ostvarenju toga plana: najviše su radila razna udruženja.« Po svojol znamenitosti isticala se medu njima Narod«!1 Odbrana. Potekavši iz jednoga revolucionar-nog odbora, što je tada postojao, osnovana l_e ta organizacija, koja se konstituirala kao PTl' vatno društvo, ali je bila sasvim zavisna o beogradskoga ureda spoljašnih poslova, f*1 srpskih vojničkih i gradanskih funkcionar • Vojnički spis (1916—17) o tom kaže, da £ aneksiona kriza mnogo zaopštila odnose Sr "> je s monarhijom. Odmah posle ?,r. pJgt-aneksije sazvana je Narodna skupstina. sednik skupštine Ljubomir Jovanov-ic 1 svom govoru istaako, da u Bosni o i ■ žive samo Srbi i u tom ne
.m »trii/.
nista i nikakve isprave iz
srednjega veka,
PO NASI ZEMLJI
Ljubliana
KLIC MLADINE!
Merilo razmerja človeka do človeške družbe je dano z razmerjem dolžnosti in Pravice.
. Kjer so dolžnosti, tam morajo biti pravice, sicer ni ravnotežja!
Mladi se v polni meri zavedamo svojih dolžnosti napram kralju, državi in narodu, vemo in smo ponosni na to, da bomo dali zanje tudi svoje življenje! Da bomo to najvišjo dolžnost res mogli izvesti, mora biti izpolnjen naš nujni življenjski pogoj: naša pravica do kruha. Zato m ker je mladina edina nositeljica življenjskih sil naroda v bodočnost, je prva dolžnost vsakega poštenega Jugoslovana, da stremi za tem, da je izpolnjen življenjski pogoj mladine: da ji je dana pravica
kruha!
Po statistiki je zaposlenih v Jugoslaviji okoli 60.000 inozemcev, ki nimajo na-Pram naši državi druge dolžnosti, kakor ds plačujejo davke. Na sestanku inženjer-skega društva v Beogradu v preteklem mesecu je bilo ugotovljeno, da je v naši oržavi nameščenih več inozemskih inže-njerjev, kot je brezposelnih. Ob priliki letošnje budžetne debate je bilo konstatira-np, da je v naši državi brezposelnih nad 1500 ljudskošolskih učiteljev (pri nas je Analfabetizem še zelo visok). Izredno mno-g° je pri nas primerov mnogozaslužkar-siva; posamezniki imajo po 5, 8, 10 in več Plačanih mest, znani so številni primeri Poročenih parov, kjer sta v službi mož in zena (tudi pri višjih uradnikih), znano je, da
imajo pri nas starci sedemdesetih, osemdesetih in več let izredno visoke javne in privatne dohodke; trideset, štirlde-Set, petdeset in več tisoč Din mesečno, dohodki, ki bi dali ekizestenčno možnost dvaj Setim, tridesetim mladim, polnim življenja lri energije in sposobnim dela.
Medtem ko se vzdržuje to stanje iz dneva v dan. iz meseca v mesec, iz leta v leto, se nahaja tisoče in tisoče mladih Jugoslo-venov v obupnih socialnih razmerah, brez vsake možnosti zaslužka in dela že leta in leta. Mladina propada materijelno in moralno, njena vera v človeštvo gine; omagani tiho odhajajo tja, od koder ni povratka, odpornejšim pa se naseljuje v dušah zagrenjenost in sovražnost in se vzbuja v njih primitivni instinkt vsakega živega bitja: Borba za obstanek, ki je močnejša od vsake vzgoje in vsake tradicije.
Caveant consules! NEPOTREBNO ŠVABČARENJE
Vsako popoldne pohajam s svojo štiriletno hčerko na ljubljansko otroško igrišče v Tivoli ali pa na izprehajališča, kjer doživljam glede slovenske zavednosti ne kaj vesela iznenadenja. Na levo in na desno se tolče nemščina; matere med seboj, matere z otroci, in deca med seboj; vse govori le nemško. Na vprašanje, ki sem ga stavila neki materi, zakaj govori z otrokom le nemško, mi je odgovorila: »S slovenščino ne pridemo nikamork In pre-*irljivo se je obrnila, da sem izgubila pogum, poučiti jo, naj uči otroke nemščine
koje su prosti falsifikati. Dalje se piše o raspravama u Narodnoj skupštini decembra 1908 god., u kojoj su o toj stvari (aneksiji) govorili poslanici Stojan Novakovič, Ljubomir Stojanovič, prota M. D. Durič. Mihailo Radi-y°ievič, Andra Dordevič, Milan M. Pavlovič
1	.Milan Lazarevič. Na zahteve raznih govornika odgovorio je Milovan Milovanovič ix>zna-tom svojom izjavom o presezanju Austrije i nastojanju njezinu da se zapreči ujedinjenje rhij6 g Crnom gorom itd., te da če taj po-Mupak susedne monarhije izazvati pre ili n°3le borbu na život i smrt. Narodni poslanik btojan Protič uz bezbrojne ispade protiv monarhije istakao je bratske i lepe reči pri-morskoga poslanika u hrvatskom saboru Irana Supila o razvikanoj srpskoj propagan-*** i iskazao svoju zahvalu Supilu na toj nje-g°voj izjavi. A poslanik Ljuba Stojanovič na-k*asi u svome govoru, da srpska Narodna skiipština ne govori samo u ime dveju srp-?kih samostalnih država Srbije i Crne Gore, k°ie imaju samo tri milijuna Srbalja, več sada ta Skupština govori u ime 10 milijuna orbo-Hrvata. koji nastavaju severo-zapadni ,e° Balkana. Kako je sva Skupština bila '~!ektrizovana tim govorima, predložio je pomnik Nikola Pašič poznati prelaz na dnevni koji je jednodušno odobren. Tako je celomu svetu (urbi et orbi) javljeno da Austrija p?ma nikakva prava na Bosnu i Hercegovinu. kisalo se, da u doba kada drugi srečniji na-posle svoga ujedinjenja stvaraju velike urzave, Austro-Ugarska uz druge narode tlači nekoliko milijuna Srba, da ih onda izmučene jmsvim otudi od matere zemlje. Njima monarha ne dopusta niti da se Srbima nazivaju, Aoranjuje im njihove kuče srpskoin trobojni-kititi, ne ^a im slobodno trgovati niti mlju slobodno obradivati, škole osnivati i {y£yati pesme o Kosovu, Kraljeviču Marku i °su Obiliču. Aneksija Bosne i Hercegovine
doma, če misli, da je to tako važno. Ni pa dopustno, da se govori z otroci po igriščih izključno le nemški, ker tako izgublja Ljubljana značaj slovenskega mesta, kar nas, slovensko čuteče matere (ki mimogrede povedano tudi znamo nemški) zelo boli. Prav vsled narodne nezavednosti, ki jo opažam vsak dan med Ljubljančankami na otroških igriščih in izprehajališčih v Tivoliju, mi je, čeprav je Tivoli privlačen in lep, tu težko in tuje. Kmalu ne bom smela več imenovati Tivoli naše izprehajališče in če bo šlo tako dalje, tudi Ljubljano ne naše mesto.
Dokler bodo slovenske matere dajale vpričo svojih otrok prednost tujščini pred materinščino, bodo svoj rod pohujševale in zaslužijo kazen; tem žalostneje je, ker mirno dopuščamo, da take matere zastrupljajo slovenski rod z janičarstvom še sedaj v Jugoslaviji.
Pa opažam pred to »gospodo« še poseben rešpekt javnih organov. Ko je neki tak nemško govoreč otrok znašal pesek v parku, se stražnik ni obregnil nad njegovo, nemško čebljajočo materjo, nego nad menoj — morda, ker ni znal nemški. In tako se prežimo in bahaško šopirijo in mislijo, da jim je vse dovoljeno.
Ob vstajenju Jugoslavije sem se bila zveselila, češ: Odslej bomo res s ponosom vsi priznavali, kaj smo. Pa ni tako! Pojdite v Tivoli in prepričajte se, koliko slovensko čutečih mater imamo! Morda vas bo pri tem raziskovanju bolelo srce, kakor boli mene. Ali pa boste morda pogumnej-ši, ker vam morda pride na misel sredstvo, ki bi ozdravilo ta grdi, mnogo zla vsebujoči pojav, ki na vse zgodaj zastruplja mladi rod.
HLAPCI
Žalostne skušnje in dokazi, ki nam jih nudi zgodovina tekom dolgih stoletij v propadanju zlasti zapadnega dela našega jugo-slovenskega naroda, nam menda sploh ne morejo zadostovati in nam odpreti oči, da bi spregledali in da bi mogli gledati in uživati svobodo ter se otresti svojega hlapčevstva. Obnašamo se zlasti mi? Slovenci in Hrvatje kot ptič noj, ko tiščimo glavo v pesek ter si pri tem domišljujemo, kako silno smo učeni in pametni in da ni pač nikogar na svetu, od katerega bi se še lahko kaj naučili.
V	zadnjem času se je sicer zbrala skupina ljudi, ki stoji nad povprečno narodno maso, in ta skupina je hvala bogu uvidela, da nam preti grozanska nevarnost ne kot bi kdo mislil ni pričakoval od Italijonov, Nemcev ali Madžarov, ne to ne, ampak od vzhoda nam preti nevarnost, od Srbov. Toda tudi to je samo en »svetal« žarek v našem narodnem življenju, drugače bi bili pa mi Jugosloveni, katerih dušno izveličanje pripade ne nebu temveč Rimu, menda najbolj srečni, ko bi se vrnili zlati časi srednjeveške inkvizicije.
Radi tega gotov krog cerkvenih dostojanstvenikov tako budno zasleduje delovanje Tyrševega Sokolstva ter se trudi na vse načine. kako bi lahko čim bolj oklevetal med narodom to našo viteško organizacijo. Medtem, ko smo vedno pripravljeni, da blatimo naše samonikle narodne organizacije, vedno pripravljeni odpovedati pokorščino vsakomur razen Rimu, ki je neposredni priprošnik med nami in nebesi, smo zadnjič čitali v nekem katoliškem slovenskem časopisu verz enega
mogla je proglasiti samo takva država kakva je Austro-Ugarska.
Skupštinske sednice unele su u narod mnogo razdraženosti. U takvoj atmosferi je došlo i do osnivanja zloglasne Narodne Odbrane. Kad je narod u skupštinama bio upu-čen da je njegov najveci neprijatelj monarhija, narod je tražio, da se ne gubi vreme i ne okleva, več da se pristupi radu. 8. oktobra 1908 god. (po st. stilu), bio je u sednici za konstituisanje odreden plan rada za Narodnu Odbranu. Po tom planu počeše sabirati do-brovoljce i stvarati jedinice koje su se spre-male za oružane akcije, organizovali su komite, koji su imali da vode skroz samostalno rat i da ratuju u gerilskom boju s monarhi-jom. Jednom reči, Narodna je Odbrana imala zadaču u svim mogučim smerovima da vodi akciju za odbranu srpskoga naroda. Odbori njezini bili su osnovani i izvan granice Srbije da rade u istom pravcu i s istim sredstvima. »Sasvim je prirodno, da je evropska štampa potplačena teškom parom Kraljevine Srbije, svagde zastupala interese Srbije koja je mogla celu Evropu kupiti (blažena Srbija) i prekoravala Austro-Ugarsku zbog nezavisno-sti i pohlepnosti za vlašču. U toj odbrani Srbije razumljivo je da su se našli talijanski, ruski i francuski listovi. Srpska je štampa o osobitim ponosom isticala. da je vod Gari-baldijaca, general Garibaldi obeča, na čelu svozih brojnih crvenih košulja da če doči Srbiji u pomoč. Dobrovoljaca je bilo iz Bugar-ske, Turske, Grčke, ali ih je najviše bilo prijavljeno iz Rusije i Italije. Da ti dobrovoljci budu i dobri ratnici, Narodna je Odbrana osnivala in dačka i streljačka udruženja, u kojima su članovi odbora vežbalj dobrovoljce, kojima je to navodno bilo zabranjeno.
Z mlaienifin mEnim nlEuiele JIH"!
najgorečnejših nasprotnikov Sokolstva iz vrst naših vladik, v katerem hoče dokazati zvestobo Jugoslovanov papeškemu Rimu na sledeči način:
»Verni su Ti švicarski soldati,
a još verniji su Ti Hrvati.«
Po srečnem naklučju verz ni bil uvrščen v oni del lista, kjer v dolgih kolonah jokamo nad bridko usodo naših zatiranih bratov od Zile do Soče.
Ali ni to jezuitizem. ali ni to največja sramota za narod čigar bratje in sestre umirajo pod bodali, svinčenkami in v mračnih ter malaričnih koncentracijskih taboriščih in ječah onega naroda, čigar enemu izmed predstavnikov zagotavljamo svojo vernost?
Tujci so nas vzgajali, tujci nas vodijo še danes in polagoma, a tem bolj sigurno delujejo na propasti naše tako drago plačane svobode. Kako zaupanje naj imajo zasužnjeni bratje v svobodno domovino, kaj jih naj bodri v njihovi težki borbi za očuvanje lepe gori-ške in koroške zemlje, ako jim v tej borbi ne nudimo nič drugega kot hinavske in svetohlinske solze sočutja. V istem hipu smo pa pripravljeni, da poljubljamo in opevamo roko človeka, ki vihti bič nad našo nesrečno zasužnjeno rajo. Toda to najbrže še ni dovolj, gremo še mnogo dalje ter prispevamo v tuje in nam sovražne časopise vesti, ki jih država, katera je vodena po geslu »brat mi mio, koje vere bio«, ne more dopuščati.
Res škoda bi bilo, da izgubimo prijateljstvo Rima, kateri ubija Sedeje, škode bi bilo, da se izneverimo Rimu dobavitelju peklenskih strojev in granat ter atentatorjev na našega Gospodarja. Nihče od nas ne ve, da li ne bo ta zemlja, ki hoče izkopati skupni grob šestotisočem naših bratov, enako hvaležno sprejela v svoje okrilje še kakega Paveliča ali Perčeca. Zato je treba obdržati to prijateljstvo in zvestobo za vsako ceno, tudi za ceno ponižanja časti in ugleda lastne domovine.
Do kdaj še bomo hlapčevali? To je vprašanje, na katerega omladina že danes odgovarja. Starci hlapčujte vi še naprej, toda ne več glasno in vidno, ker potem hlapčujete kot pripadniki svobodnega naroda, katerega nevredni sinovi ste. Kri, potočena tekom stoletij za svobodo, nam je mladim najsvetejša in ne bomo več dopuščali, da pljujete na zemljo herojev in mučenikov. Napram vsakomur bomo bojevali boj, priboriti hočemo narodu in državi ono dostojanstvo, ki ji po darovanih žrtvah pripada. Svobodni iugo-slovenski rod se ne bo klanjal tujim malikom in prekupčevalcem, spoštoval in branil bo do zadnie kaplje svobodo domovine, ki jo vi starci zasramujete in izdaiate. Naš Bog je Bog Pravde, Resnice in Pravice v imenu tega Boga bomo verno in zvesto služili samo kralju in domovini ter osvoboditvi onih kateri hrepene po svobodni domovini.
J. K.
Zaaorie
Že nad teden dni počiva delo pri odstranjevanju skalovja »Pod skalo«. Pri tem delu so bili zaposleni najpotrebnejši brezposelni družinski očetje. Vsi ogorčeni povprašujejo, zakaj se je prenehalo z delom. Zadeva je naslednja. Vsled ogromnega števila brezposelnih rudarjev, ki jih ima Zagorje, vrši banska uprava razna javna dela iz bednostnega fonda. Tako je tudi odločila, da se razširi banovinska cesta pri rudniški separaciji ter s tem odstrani oster in nevaren ovinek. 16. februarja je počil prvi strel v tem skalovju in delo je šlo naglo od rok. Naši brezposelni rudarji so s svojo pridnostjo dokazali, da vzlic mizemi plači, Din 2 75 na uro, radi delajo, da prežive svoje družine, samo da ne prosijo miloščine. Silno mučno je odjeknila vest, ne samo med brezposelnimi delavci, temveč tudi med drugim prebivalstvom, ki vedno sočutvuje z brezposelnimi, da je’radi spora, ki je nastal radi tožbe motenja posesti med lastnikom teh skal g. Michelčičem in banovino, slednja odredila takojšnjo ustavitev dela. Poleg tega pa zahteva rudniško vodstvo, da se mora odstraniti zloženi gramozni material ob zasebni cesti proti graščini, oziroma materialnem skladišču, ker je to posest TPD, ter da je to proti cestno policijskim predpisom in nevarno za povzročitev nesreč.
G. Michelčiča kakor gradbeno vodstvo banske uprave prosimo, v interesu lačnih brezposelnih družin, da zadevo urejujete, ne da bi se delo ustavilo, kajti družine brezposelnih potrebujejo vsak dan živeža, njihovi shujšani in bledi otroci kličejo vedno glasneje »mama, kruha!«
Tukajšnjemu vodstvu TPD pa polagamo na srce, naj ne bo prerigorozno radi odlaganja odstranjenega gramoznega materiala, ki ne povzroča nikake nevarnosti, cestno policijske predpise pa banovina sama dobro pozna, o tem ste lahko prepričani. Kakor čujemo, gre vodstvo TPD v Trbovljah pri zaposlitvi brezposelnih z javnimi deli merodajnim faktorjem mnogo bolj na roko. Pričakujemo— v interesu javnosti — tudi od tukajšnjega vodstva rudnika malo več širokogrudnosti in razumevanja položaja nas brezposelnih.
Prizadeti.
Trbevlie
Nehvaležnost je plačilo tega sveta! Tako nekako čitamo med vrsticami v »Delavski Politiki« v članu »Kulturni povzdig delavstva v Trbovljah«. Vehementno napadajo voditelji marksistične barve — osobito Svobodaši — onega gospoda, ki je njim pripravil pri občinski upravi lepe položaje s čednimi plačami. Jezijo se na njega zgolj zaradi tega, ker ni baje več voljan dopuščati, da bi se izrabljale službe občinskih nastavljencev v agitacijske svrhe marksističnega pokreta.
Nam ni na tem, da zagovarjamo tega ali onega od teh gospodov. Vse skupaj spada že zdavnaj v staro šaro. V tem smislu postopajo dosledno vse moderne in nacijalne države sveta. Lojalno pošiljajo nesebične in požrtvovalne voditelje marksističnega pokreta v zasluženi pokoj. Prej ali slej pride tudi pri nas do enakega razvoja. Ne napisali bi mi te krute resnice, če bi se ti gospodje le sami med seboj malo pozabavali in pokregali. To njim vsekakor izborno pristoja, tembolj, ker so se vsa dolga leta dobre konjunkture izvrstno razumeli in so se medsebojno bratsko izpopolnjevali. Med to dobo se ni nikdar pritoževal nad svojo usodo gospod socijalni referent, pa tudi ne gospod sodrug dostavljalec. Prostovoljno sta pustila dobro rudniško in sprejela težavno občinsko službo. Zakaj so enako postopali vsi vodilni sodrugi, leži na dlani in ni treba komentarja.
Gre tu za drugo stvar. Socijalisti pač ne strpijo, da ne bi porabili vsake najmanjše priložnosti in lopnili z vso silo po hrbtih nacijonalistov. V zakup so vzeli že zdavnaj vse kulturno delo občine. Vse so oni! Vsi drugi so po njihovem mnenju najbolj zagrizeni sovražniki kulture in seveda — vsega delavstva. Kar ni rudeče, je strupeno škodljivo. Gospodje, ta pot za vas ni pravilna; nam je prijetna. Mi nacijonalisti ne odrekamo temu, da »Svoboda« ni sodelovala in delala na kulturnem polju. Da, je, pa tudi drugi so delali, pa še mnogo let pred »Svobodaši«. Vsa kulturna društva v Trbovljah so v pretekli dobi direktno tekmovala med seboj, da povzdignejo kulturni nivo svojega članstva. Vsa brez izjeme! Kaj so delali med tem časom nacijonalisti — Sokol, Zvon itd.? Ali niso člani teh društev pogosto prihajali k Vam in Vas učili in Vam pomagali pri kulturnih prireditvah? To je bilo seveda mogoče šele takrat, ko ste dobili vi toliko hvalisano dvorano Delavskega doma — par let po prevratu. Pred tem pa je bil Delavski dom le dobro idoča štacuna oziroma oštarija pod vodstvom nemško orijentiranih socijalistov. Delavski dom se je res krasno razvijal — kakor pravite — v normalnih prilikah. Kako pa je sedaj — na to bodo že odgovorili interesenti. To ni naša zadeva.
Tako gospodje! Malo smo si morali pogledati oči v oči. Upamo, da bo za to še več oriložnosti Strinjamo pa se z vašim končnim izrekom »Čast, komur čast«.
Maribor
ŠE NEKAJ 0 ROMANJU V RIM
Skoro ni dneva, da ne bi naše kakor tudi tuje časopisje ne poročalo o trpljenju in preganjanju naših bratov, ki jih je Rapallo obsodil v laško suženjstvo. Na tem polju se še posebno odlikuje takozvano katoliško časopisje. Kako se spoštuje naše duhovništvo in splošno vse prebivalstvo slovanskega pokolje-nja v Italiji od strani toli opevanega Rima, je splošno vsakomur znano. Kljub temu pa gori omenjeno časopisje z vso vnemo agitira za romanje v Rim.
O	tem se je že opetovano dosti pisalo. Zato pa apeliramo na vse merodajne faktorje teh listov, naj enkrat že nehajo s to propagando, saj se je baš iz Jugoslavije tem potom pustilo velikanske vsote denarja v Rimu, iz katerega za zahvalo izvira vse zlo, ki ga mora okušati del našega neodrešenega naroda v italijan. suženjstvu. Mesto tega naj bi se propagiralo za naše božjepotne cerkve, saj menda tudi v teh biva Bog kakor v Rimu Toda zato bi morali skrbeti vsi naši cerkveni dostojanstveniki, to bi bilo za vero in narod tisočkrat koristneje kot pa gonja proti »Sokolu«, katera se od gotovih strani še vedno vrši. Izvzete so seveda častne izjeme. Ako bo šlo tako dalje v tem pravcu, se bodo priključile
zaprav ne bo škodilo njihovim telesnim in duševnim potrebam. Potrebno bi bilo tudi, da bi naše duhovništvo šlo z roko v roki z njihovimi pravoslavnimi sobrati, ob prilikah prazničnih proslav. Izvršujoč to bi storili vsemogočnemu in našemu narodu tisočkrat večje usluge, kot pa v propagiranju za Rim.
Vsem naročnikom!
Kljub mnogokratnim pozivom še mnogo naročnikov ni poravnalo naročnine Ker se z neplačanjem naročnine uničuje ,Pohod' in ker živi ,Pohod' samo od naročnine, poravnajte vsi naročniki, ki še niste storili vaše dolžnosti, čim prej svoj malenkosten dolg.
Naši vitezi v Skoplju
Naši Borci v Skoplju na proslavi 20-letnice vstopa prvih rekrutov iz Južne Srbije v srbsko armado.
Že vreme samo, lepo pomladansko vreme, ki je vladalo ob našem odhodu iz Ljubljane v Skoplje v petek zjutraj, nas je navdajalo in opajalo z veseljem, saj smo se peljali v nam še neznani del naše divne domovine, v del poln slavnih bojev za našo svobodo. In kakor pri odhodu, tako je vladalo veselo razpoloženje vso pot prti Beogradu in Skoplju. Mnogo je k temu pripomoglo udobno potovanje v velikem »Pullmannu«, za katerega moramo biti hvaležni g. železniškemu direktorju, ki nam je pri tem potovanju šel na roko. Vso pot so se razlegale iz kupejev vesele pesmi. Skratka, po vsej poti zadovoljnost in veselost. Naš potni maršal pač ni imel mnogo dela z zadovoljnimi potniki in šele v Beogradu je moral stopiti v akcijo, kajti tu nas je zadela pi*va majhna nezgoda. Z žalostnim srcem smo morali zapustiti naš udobni voz in seliti se v drug voz, ki pa je bil že do polovice poln, tako da smo bili precej na tesnem. Toda tudi to ni skalilo naše dobre volje, saj je v nas vrelo veselo pričakovanje svečanostnih dogodkov v Skoplju. Le eden je bil izjema, ker mu je v Beogradu »mimogrede« pri preseljevanju iz vagona v skopljansko garnituro izginil ličen fotoaparat. Toda kmalu je moral tudi ta pozabiti na svojo nezgodo, saj je moral tudi njega zajeti val veselja... Pot proti Skoplju smo v večini prebili v debati in prijetnem kramljanju ter proti jutru tudi v dremanju. Že od Niša naprej so nam vremenski preroki naznanjali slabo vreme, kar smo morali pač verjeti, saj so se valile od juga cele skladovnice črnih in vlage prepolnih oblakov, tako da se nam je bilo bati trajnega naliva in s tem seveda tudi konec dobrega razpoloženja.
»Skoplje«, smo začuli vpiti sprevodnika, ki je budil še ostale zaspance in že smo poskakali iz voza, kjer nam je zadonela v uho pozdravna koračnica vojaške godbe. Živahni takt komada nam je popolnoma pregnal spanec in živahno smo se ozirali po ogromni množici, ki je z navdušenjem sprejemala drage goste iz vseh delov naše Šime države. V imenu Skoplja in Skopljancev nas je pozdravil s prisrčno dobrodošlico skopljanski mestni župan, kateremu je odgovoril v imenu vseh nacionalnih organizacij iz ostale države predsednik Središnega odbora NO br. Ili-ja Trifunovič, povdarjajoč v svojem govoru, da je kraljevsko Skoplje in prebivalstvo južne Srbije dalo največje žrtve za svobodo naše s krvjo napojene zemlje. —
Film nase zemlje
MIRO KRAJNC - umrl!
Čajetina, 1. aprila.
Ko sem stal za velikonočne praznike ob grobu pokojnega Miro Krajnca, je v duhu šel mimo mene oni del njegovega življenja, ki sva ga preživela skupaj. Mislim, da ne rečem preveč, ako trdim, da ni bilo daleč naokoli tako vzglednega, idealnega nacionalista, kakor je bil on.
Po vojni se je udomačil v Šoštanju, kjer so bila, in so še, ako hočemo priznati — vroča tla. On pa je nastopal povsod in proti vsakemu kot pravi, zaveden Jugoslovan, ki ne pozna kompromisov in kolebanja. Udejstvoval se je pri vseh narobnih društvih, in samo prihajal k sejam in prireditvam, ampak je prejel tudi za lopato in sekiro, ako je bilo potrebno. Spominjam se, s kakim navdušenjem je gledal na sokolskem telovadišču vežbe dece in naraščaja in ako si ga opazoval pri nastopih, si videl solze v njegovih očeh, ko je prikorakala mladina. Res pravi Sokol z dušo in telesom. Ko je v veseli družbi in-toniral »Lepa naša«, tedaj mu je zarosilo oko od navdušenja, mi pa, ki smo ga poznali, smo videli tudi solze grenkosti, kajti Miro je mislil na naše neodrešene brate.
Tebi, mladina, ki te je Krajnc tako ljubil, tebi naj bo on svetel vzgled nacionalista in idealista.
Spavaj sladko, dragi Miro, v domači zemlji, ki si jo tako ljubil! Tvoji prijatelji te ne bodo pozabili. Rejec Franjo.
POSPEŠEVANJE KMETIJSTVA
V	tozadevnem članku v zadnji številki »Pohoda« je očividno živinozdravnik iskal in kot misli — tudi našel najboljši način za pravilno pospeševanje kmetijstva. On misli, naj bi odvzel kmetijskemu referentu živinorejo iz njegovega delokroga, ga s tem razbremenil in domovina bo rešena.
Omenjeni sestavek je samo povračanje v stari strokovno-kompetenčni spor, ki je bil drugod rešen pred desetletji, a pred leti tudi pri nas in ni bilo prav, da se ga obnavlja.
Gostje so se razvrstili v povorko, ki je krenila z našimi vitezi v mesto. Kjerkoli so se pojavile naše viteške čete, so bile povsod sprejete z navdušenjem in občudovanjem radi strumnega nastopa in discipliniranosti. Množice, ki so tvorile povsod gost špalir so vzklikale kralju, državi, Narodni Odbrani ter pozdravljali: Živeli bra-ča Slovenci! Skoplje samo je bilo odeto v morje zastav in mnogo slavolokov je krasilo ulice. Od daleč nas je pozdravljalo streljanje s topi in med splošnim navdušenjem so krenili vitezi v stanovanje v šolo ^Cara Dušana«. Velik del prvega dna smo porabili za ogledovanje znamenitosti carskega Skoplja in okolice, toda že v poznih popoldanskih urah je začelo deževati. Zvtčer ob pol šestih se je začel kljub dežju obhod po mestu. Nemogoče je opisati vso lo veličastnost, navdušenje in pestrost. Polk za polkom prvih rekrutov, godba za godbo, vmes pa pestrost naših narodnih noš od Triglava in preko njega ter preko Karavank ter do narodnih noš naših najjužnejših krajev. Vse mesto je bilo svečano razsvetljeno od neštetih žarnic. Poleg njih pa je svetil v noč ogromen monogram AM s kraljevsko krono na bližnjem hribu. Bil je gotovo večji od 10 m. Tudi na Oficirskem domu je žarel monogram A, a z Dušanovega gradu so švigale rakete ter pokali topovi. Vsemu temu veličastvu pa je dal temperament naših južnih bratov prav posebno obeležje. — Dva ogromna reflektorja sta razsvetljevala nočno nebo ter povorko. Prav posebno pozornost so zopet vzbudili naši vitezi s svojim strumnim nastopom ter naše narodne noše. Povorka je bila dolga preko deset kilometrov, saj trajala skoraj tri ure.
V	nedeljo je vladalo vrvenje že v prvih jutranjih urah po vseh ulicah. Tudi nedeljska povorka ter defile so nudili opazovalcu nešteto nepopisnih in neizbrisnih spominov. Pri belem dnevu je bila pestrost slike, ki se je menjala vsak trenutek še večja in navdušenost se je vedno bolj stopnjevala, kar je gotovo pripisovati tudi lepemu nedeljskemu jutra. Sprejem gostov je bil tak, kakršnega gotovo ni nikdo pričakoval. Vsem so šli na roko posebno pa vojaške oblasti z divizionarjem na čelu, za kar jim tem potom izrekamo najtoplejšo zahvalo.
Slovo od Skoplja je bilo zelo težko in vsakdo od nas si je želel ostati tam vsaj še nekaj časa, da preživi par uric v bratskem pogovoru. Iz Skoplja smo odšli z željo, da se vrnemo kaj kmalu, da zopet pozdravimo divno carsko Skoplje in z njim drage brate.	i	Od.
Kakor cenimo zasluge živinozdravnika kot takega za živinorejo, vendar dotični pisec žeblja ni zadel tiai glavo, in če, tedaj pa je zadel napačnega. Živinozdravnik je v javni službi po naravi te službe pač zdravnik in policaj. Rejec in gospodar (ekonom) ter proizvajalec pa logično in stvarno ne more biti. Tudi agronom se je učil vsaj toliko živino-zdravništva kot živinozdravnik kmetijstva, učil se je živinske anatomije, higiene, bakteriologije, porodničarstva, podkovstva, profi-lakte i. dr. pa mu vendar še nikoli in nikjer ni padlo v glavo, da bi posegal v stvarno živinozdravriiku pripadajoče posle. Tudi on zna rabiti serume in cepiti živino in vendar si tegar ne lasti.	>
Živinoreja ni kakor predal v omari, ki ga ‘more odpirati in z njim postopati kdorkoli brez ozira na vse d ril go. Živinoreja je v celotni kmetijski proizvajalni proces tako tesno vpletena gospodarska, pridobitna panoga, da se je ne more izločati iz celotne ekonomije, je nekaka agrarna industrija (kjer se razne tržne in netržne naturaiije požlahtujejo v visokovrednejše dobrine) in za vodstvo ter za pospeševanje le gospodarske panoge zdravnik nima kvalifikacije. Kakor smo živino-zdravniku hvaležni za njegovo sodelovanje, ravno tako pa iz povsem stvarnih gospodarskih razlogov odklanjamo vodstveno in pospeševalno kompetenco živino7.dravnika v tehničnem, ekonomskem proizvajalnem, pridobitnem procesu. V. tehniki je merodajen tehnik, v zdravstvu, higieni in veterinarski policiji pa zdravnik.
TUJSKI PROMET NA NAŠEM JADRANU
V	našem jeziku ni turistična literatura toliko potrebna, ker ji ni treba, da ima čisto propaganden pomen, temveč njena naloga, naj se v tem bolj očituje, da pobudi ljubezen in smisel našega naroda za lepote naše domovine in za naše lepe turistične podružnice.
Naša domovina je prirodno bogata z zdravimi predeli, zdravilnimi vrelci, krat-komalo, ona ima vse, tako da lahko postane naša država prva turistična država, v pravem pomenu besede. Prejšnja leta se je v tem pogledu mnogo naredilo in vkljub slabim temeljem, na katerih je počival naš turizem, se je danes ves nov prerodil. — Ustanovljena je organizacija za razširjenje turizma in dobro napreduje. Uspešno se je
delalo v preobraževanju mest, kopaliških naprav, hotelov in cen. Napravila pa se je tudi propaganda v inozemstvu. Posledice tega so, da se je promet zvišal za kakih 300 odstotkov in treba je bilo zopet nove preureditve. Ponosno se je začela dvigati naša riviera, gradili so se hoteli s toplo in mrzlo tekočo vodo, krasne sobe, privatna stanovanja in končno tudi izvežbani kuharji so zasedli mesta v naših kuhinjah, vsega tega prej, lahko rečeno, da ni bilo, ali pa vsaj v zelo malem številu. Nadalje so se gradili parki, vrtovi, plantaže, pa tudi električna razsvetljava in vodovod sta se uvedla. V tem pogledu urejanja, dobre nastavitve in prehrane se naša kopališča lahko ponašajo in tudi lahko tekmujejo z drugimi svetovnimi kopališči. V pogledu prirodnih lepot in zdravega klimatičnega podnebja ter zmernih ljudskih cen se ne more primerjati nobeno inozemsko kopališče.
Na tisoče in tisoče tujih gostov je obiskalo našo krasno domovino. Udobno so se počutili pri nas in z spoznanjem novih krajev, se zopet vračajo leto za letom. — Najbolj žalostno pa je to, da mnogo naših bratov in sester, Id bi lahko posečali naše kraje, gredo v inozemstvo izgovarjajoč se »nimamo dovolj komforta, premala in netočna postrežba, ni kuhinj, ni zabav in plesov, ni dobrega zraka šetališč in celo soln-ca«. O, predragi moji, kako bridko nam je pri srcu, če pomislimo, kaj vse manjka naši domovini. 0, ne, to ni res! Zakaj pa je naša divna domovina hvaljena in čislana od dragih in ne domačih ljudi, ampak — tujcev. Da tujci znajo bolje ceniti nego mi sami. Dokaz temu naj vam bodo mnogi številni turisti-tujci, ki posečajo leto za ler tom naše krasne planine.
Da prav vsega ima naš človek v domačih krajih dobrega in poceni. Samo našemu človeku manjka smisel za svoje, smisel za rodoljubje. Da vse kar je naše to ni nič, to kar je tujega, da to je najboljše, najlepše in najcenejše. To pomanjkanje samozavesti, podcenjevanje svojega, a povzdigovanje in poviševanje tujega se že’ skozi stoletja in tisočletja maščuje Slovanom, in se bo tudi maščevalo naprej, če tega ml sami ne ustavimo in uvidimo, da škodimo sami sebi.
Pregovor pravi, da je človek toliko vreden, kolikor da lahko poedincu. In tako tudi narod. Samo samozavesten narod lahko ustvarja veliko dela in s tem zadolži človeštvo. Nas mlado omladino čakajo velike in mnogoštevilne naloge. Ena taka naloga je zgraditev gospodarskih turističnih področij — riviero. V nekaterih državah je turizem najvažnejši ekonomski faktor, v drugih pa zavzema odlično mesto med prvimi. Temelji so tukaj.
Povzdigniti rezultate zgodnjih let in mnenje inozemstva v celoti to potrjuje. — Treba je samo več rodoljubja in samozavesti, do našega sveta in potem bomo stvorili našim turističnim področjem delo, da se mu bo svet divil. Samo nekaj let je treba, da oni bratje in sestre, ki pohajajo tuja kopališča, pridejo v naša in tam ne potrošijo niti polovice denarja, katerega so poprej potrebovali, kar jim je v korist. Potem se bodo dvigali še večji in udobnejši hoteli, kopališča in plantaže, tedaj pa se bo prišteval turizem med najglavnejše vire blagostanja za celo našo domovino.
D. S.
MALI UZR0CI — VELIKE P0SLJEDICE
Prilog obrani od bojnih plinova
Svi mi dobro znamo, da če se ratovi u budučnosti voditi u glavnom bojnim plino-vima. Ljudsko junaštvo, tehnioko preimuč-stvo brzih strojnih pušaka i dalekometnih topova, snaga tankova pa i sama ratna avijacija ostat če u pozadini, dok ce glav-nu reč imati bojni otrovi, koji ce nevidlji-vo i nezametljivo pokriti čitave krajeve i ugroziti najednom ne samo vojske nego i ostalo pučanstvo. Zahvaljajuči stračnim i pozvanim krugovima, danas smo več pri-lično upučeni u temeljne pojmove o tim strašnim ratnim sredstvima i danas se obrana od njih nastoji popularizovati i u najšire narodne mase. Povodeči se za ostalim naprednim zemljama, koje nastoje, da svoje žitelje upoznaju s opasnostima bojnih otrova i obranom od njih i kod nas su se več održavala razna predavanja pa i praktične vježbe o zračnim napadajima i upotrebi bojnih plinov i obrani od njih i njihovih razornih posledica. Nesmijemo pri tom smetnuti jedno s uma. Dok se mi kao nadasve miroljubiva zemlja uglavnom ograničujemo na obranu, dotle druge zemlje nastoje da što više usavrše proizvod-nju bojnih otrovnih plinova. Ti se otrovi izradjuju u raznim hemiskim tvornicama, koje u mirno doba izradjuju druge hemi-kalije, u prvom redu hemisko-farmaceut-ske produkte, t. j. lekovite specijalitete. Čini nam se stoga veoma potrebnim, da zabeležimo jodnu važnu i umesnu primed-bu, koja je nedavno učinjena sednici le-
karske komore u Ljubljani. — Jedan je ugledni član izneo, da lekari prepisujuči strane, njemačke preparate hrane guju na vlastitim grudima, jer sve one fabrike, koje danas izradjuju te preparate i njima preplavljuju naše tržište, mogu da se preko noči pretvore u fabriku otrovnih gaso-va i da time u slučaju eventualnog rata vojuju protiv nas. Ova je konstatacija veoma ispravna i bilo bi začelo veoma potrebno, da je uvaže svi, kojih se tiče. Ne samo, da su strani preparati uvek skuplji
i	da za njih plačeni novac odlazi u ino-stranstvo i čini našu trgovinsku bilansu pasivnom, što indirektno upliviše veoma nepovoljno na naše ekonomske prilike, več nam može u slučaju rata, koji začelo mi svi izbegavamo, ali do kog ipak može da dodje, doneti velike štete. Naprbtiv svesnom upotrebom naših domačih preparata, koji u ogromnoj večini slučajeva mogu posve da nadoknade inostrane, mi ja-čamo našemu mladu hemisku industriju i dajemo joj potstreka i pomoči u njenom razvoju, kako bi nam ona u slučaju rata mogla da posluži u produkciji potrebnih hemiskih sredstava. Uloga hemiske industrije znatna je i u mirno doba, a neizmerno je velika u slučaju rata. Svoje pak zadatke moči če ona da dostojno izvršuje samo onda, ako naidje na Razumevanje i potpora svih zainteresirovanih i odgovornih faktora.
/'
   ........... i	—88
Maribor
Spoštovani tovariš!
Priloženo Vam pošljemo klubski koledar in eno okrožnico1,' v kateri blagovolite se >z' javiti, za katerfe vožnje se zanimate in p*1 katerih prireditev Vas smemo zaprositi za sodelovanje.
Ker je mnogo naših tovariši svoje vozil® odjavili in mi bi hoteli vendar prirediti vožnje tudi v inozemstvo, Vas prosimo, da natančno izpolnite to okrožnico, da se mi na podlagi Vaše izjave zavzamemo za Vas, in interveniramo pri dostojni oblasti, da na® dajo tablice in dovolijo saj za nekatere izlete za Vas, katere seveda po končanemi izleti zopet vrnjemo. Tudi glede Triptikov in potnih listov bodemo za skupne dokumenti skrbeli. Dalje Vam dajamo na znanje, da bode motosekcija najbrž ta dvadnevni izlet št. 5 na balatonsko jezero na madžarsko, zamenjal za izlet v Italijo preko Ljubljano, Postojnsko jamo, Trst, Mirama in nazaj. Apeliramo na Vas, da si udeležite po Vaši najboljši mogočnosti, da bodemo tudi letos napredovali kakor lansko leto na športnem polju.
Vas pozdravljamo z športnim pozdravom
Tajnik:	Predsednik:
Maks Bračič s. r.	Crepinko	s.	r.
Žig.
Moto-sekcija »Perun«, Maribor.
Opomba uredništva: Okrožnice s tako slovenščino razpošilja društvo, ki se imenuje po Slovanskem bogu Perunu. — Perunov blisk naj jih kaznuje!
Murska Sobota
Zelo redko se oglašamo iz naše Sobote, Bog ne daj, da bi kdo mislil, da je pri na9 raj, kjer ni nacionalnega greha. Naša občina je kraj z 4000 ljudmi in nimamo nobenega pevskega društva, kjer bi se učila naša lepa pesem. Slovensko pesem čujemo edino v katoliški cerkvi. Čudno se zdi tujcu, ko niu odgovoriš na vprašanje, koliko pevskih društev imate in mu moraš sramotno priznati, da nobenega. Pred leti je marljivo deloval pevski odsek Sokola, toda zdaj že eno leto n® deluje. Potm pa se čudimo, da se dogajajo naslednje reči.
Lep pomladanski večer, komaj se je zmračilo, pristopica skupina mlajših nastavljencev in tuli madžarsko »Egy ablaknal Sl meg ciga-ny«. Človek vpraša sam sebe ali je to mogoč® petnajst let Jugoslavije in kaj takega, ge več, omenjeno je bilo ravno mimo občinske hiše-Seveda, naši policaji so gluhi, povsod so, samo kjer bi morali biti. tam jih ni. Ko se zaprejo obrati, se preselijo po navadi ti mla' di ptički v znano gostilno, kjer se redno čuje »madyar čnek« (petje). Po končanem krokanju pa po cerkveni ulici prepeva pijani zbor nemoteno in s svojim kričanjem kali nočni mir. Mi Sobočani smo prijatelji petja, toda samo lepe domače pesmi in magari še v tako pozni uri. Drugič več.	1.
LISTNICA UPRAVE Zadnjo številko našega lista so dobil1 zunanji naročniki z enodnevno zamud0. Pod silo razmer smo morali opustiti obj®' vo že pripravljenih člankov ter jih nadO" mestiti z drugimi, žal ne tako aktuelnimi-Naši naročniki naj to vpoštevajo.
Smel vsem
Odgovorni urednik Miroslav Mateli*. — I*daja sa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r.«. i o. t., Ernest Vargaion. — Tiska tiskarna M er kur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani.