67 , 117 986i983 Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, december - dicembre 1983 pismaposmopismapnemopi Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. ~7Slagoslovlieh kožic A ih srečno novo leto želi i/sem " kralcem, sodelavcem in priiateliem r A MLADIKA MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVII - ŠTEV. 10 KAZALO Milan: Veselje, ki ga prinaša božje ljudstvo . . . 140 Saša Martelanc: Privoščiti — glagol za božične trenutke .......................142 Praznične pesmi: Vladimir Kos; M.D.T.; Marija Rus; Milena Merlak .... 143 Bruna Pertot: Zvezda lepotica .......................144 Mogoče ne veste, da........ 145 Anton Kufolo: In večno šumi Nadiža (24] .... 146 Pod črto.....................148 S.M.: Konzulat nebes pod Triglavom..................149 Pavle Merku: Vejna . . . 150 Inter: Srbski pesnik Dura Jakšič....................151 Antena.......................152 Staro in novo................153 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Miroslav Košuta; Alenka Rebula Tuta; Florjan Li-puš; Marij Čuk) . . . 154 Ester Sferco: »Skurna štorija« o pisateljih .... 158 Ocene (Knjige; Glasba) . . 158 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Križanka; Za smeh Priloga: RAST 13-83; pripravlja uredniški odbor mladih (49-52) Zunanja oprema: Evald Crevatin Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Član USPi (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 400 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti). tisk »graphart«, trst, rossetti 14 PRAVILNO JE BRUGGER... Dovolite, da začnem to pismo prav z naslovom vaše rubrike Mogoče ne veste... res, mogoče ne veste, s kakšnim zanimanjem preberejo bralci MLADIKE te drobne informacije in anticipacije. Rubriko morate vsekakor obdržati. Bolj bi morali tudi aktivirati pisma bralcev, da bi slovenski problemi zaživeli še bolj neposredno. Glede zadnje MLADIKE pa si zares upam nekoliko podvomiti o resničnosti izjave nekega južnotirolske-ga senatorja, ki da je v Barceloni izjavil, da Južni Tirolci čakajo samo na priložnost, da se odcepijo od Italije? Odkod ste to dobili? Če bi to bilo 'es, potem bi bili lahko upravičeno razočarani nad italijanskim ravnanjem z nami: e-nim vse in še kaj več, nam pa nič. Si predstavljate, da bi Slovenec v Italiji izrekel kaj takega... Zdaj sicer niti te nevarnosti ni, saj so vsi zaposleni s prepričevanjem italijanskega dela tržaškega prebivalstva, da naše jezikovne zahteve nimajo nič skupnega z dejansko dvojezičnostjo na Južnem Tirolskem, kakor, da bi se česa takega mo- rali sramovati. Če smo iskreni, smo neumni, če pa ne mislimo tako, potem bi se ne smeli dati v roke tistim silam, ki hočejo prikazati naš zaščitni zakon kot nebolečo zadevo, s katero večina nima pravzaprav opravka... saj je v ničemer ne bo prizadel! Po mojem to ni prav, ker — če bo šlo tako naprej — se bodo protislovenske demonstracije ponavljale tudi v prihodnjem tisočletju. Potreben je tudi vzgojni moment, pa čeprav je za nekatere še tako travmatičen. Zvest bralec Pripis uredništva: Podatek o južnoti-roiskem senatorju smo dobili v eni zadnjih številk celovškega tednika »Naš Dalje na 3. strani platnic SLIKA NA PLATNIC!: Milko Bambič: Idealist (ali človek, ki klati zvezde). Delo je razstavljeno na dokumentarni razstavi v Peterlinovi dvorani v Trstu in ga je umetnik ustvaril v letih 1921-1922 v Spazzapanovi šoli. REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužlna, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. U 11796C Veselje, ki ga prinaša božje rojstvo Danes, te dni, ko je naše srce polno božičnega praznovanja, pojemo s prerokom! — Gospod. bogato daruješ radost, veliko veselje delaš; ljudje se veselijo pred tabo, kakor se veselijo ob žetvi ... Veselje, ki ga prinaša Bog-z-nami. Živimo v svetu, ki je poln praznih besed, groženj, pokolov, preganjanih in detomorilcev: Ameriški napad sprožil v Libanonu verižno reakcijo nasilja, fašisti nevarno stopnjujejo protislovensko gonjo, Rusi prekinili pogajanja v Ženevi, v naši deželi je že 600 moških steriliziranih. Dora Pezzilli pravi ob zadnji novici, da je to znamenje visoke stopnje civilizacije in napredne zavesti mesta, ki je v nekaterih stvareh za tisoč let pred drugimi italijanskimi mesti. In to v času, ko s tesnoho računamo, da nas bo čez nekaj desetletij polovico manj ... Po vsem tem je skoraj nevarno vprašanje: Zakaj veselje? Odgovarja prerok: — Ker dete nam je rojeno, sin nam je dan ... Toda, ali se ne rodijo otroci vse dni in vse ure? Res je, in vsako rojstvo prinaša veselje, novo upanje. Za mater in očeta, ki sta ga pričakovala; za svet, ker mu daje nove možnosti; za nas, ker je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom. Otrok, ki ga slavimo to noč, prinaša posebno veselje, ker je: — oblast na njegovih ramah in imenuje se: Čudoviti svetovalec, močni Bog, Oče na veke, knez miru. Njegova je polnost oblasti, miru ne bo konec ... Utrdil ga bo in podprl s pravico in pravičnostjo zdaj in vekomaj. Z njim, zagotavlja apostol Pavel, se je razodela božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem. Judje so pričakovali močnega kralja, bleščečega voditelja. In kam jih pripelje glas angela: pred jasli v betlehemskem hlevu, kjer je ležal novorojeni otrok. Prizor, ki kaže nemoč in revščino Kralja. Samo Bog je lahko na ta način zadal smrtni udarec vsemu, kar ima v očeh ljudi veliko vrednost: bogastvu, oblasti, časti, moči in avtoriteti: — Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Ali je kdo opazil prihod Kralja v nebogljenem otroku betlehemskega hleva? Nihče! Marija, Jezusova mati, osamljeno pestuje v svojem naročju »neznanca« ljudstev, prerokovega »skritega Boga«. Nikogar ni, ki bi se iz svetega mesta Jeruzalema napotil k svojemu Bogu. O pač! Zgodi se nekaj hujšega. Nekdo, ki je v strahu za svoj položaj, pokliče k sebi glavarja in mu ukaže: — Pojdi po deželi judovski, umori desettisoč fantov mi, kakor zdaj zaslišiš ti — od enega do tri leta starosti. Ti zdaj umreti morajo. Samo pastirji, dno takratne družbe, razumejo in pohitijo v noč, da sprejmejo sporočilo odrešenja: — Ta noč je polna veselja ino trošta velikega, Marija nam rodila kralja nebes ino zemlje ... Veselimo se mi sada tega rojstva božjega. MILAN SAŠA MARTELANC PRIVOŠČITI Glagol za božične trenutke Ko -pride tiha ura in z njo tisoč vprašanj, se eno teh lahko glasi tudi: ti je prav, da si Slovenec? Ker si v tihih trenutkih sam, morda odlašaš z avtomatičnim DA. Najprej zato, ker se zdrzneš, da se ti je tako vprašanje sploh porodilo. Potem pa še zato, ker vprašanje ne meri na tvojo zvestobo, marveč na tvojo srečo. Radovedno prepuščaš skušnjavi, do kod te bo izzivala z argumenti, ki jih srce ne more sprejeti, in skuša zato zapeljevati razum. Nazadnje pa ti je le nevajene igre dovolj in odgovor pride, kot pride nedelja po soboti. Ampak ZAKAJ ti je prav? — še kar noče izzveneti vprašanje iz tihega trenutka. Kot bi bila to dogovorjena šifra, se odprejo na mah vse zatvornice čustev in razuma. Čez odprte jezove zahrumi vse, kar je bilo kdaj natočenega v dušo in zavest, potem pa se iznad pomirjenega tolmuna vzpne kot mavrica blagg. spoznanje: sem, in je tako prav in lepo. * * #r So pa tudi trenutki, čisto nič poetično komplicirani, ko te navda sreča, da si, kar si. Pred kratkim sem listal po slovensko - italijanskem slovarju, ker mi ni in ni hotelo priti na um, kako prevajamo glagol PRIVOŠČITI. Odkritje je bilo presenetljivo: tega glagola v italijanščini ni. Kar jih je, izražajo sicer želje in voščila, za »moj« glagol pa se je moral se-stavljalec slovarja zateči k opisu, ki je povrhu še zanikan: »Non invidiare«. Od presenečenja je bila kratka pot do oča-ranja. Zastrmel sem se v glagol, ki vsaj v enem od velikih evropskih jezikov ni prisoten, in polagoma doumeval njegovo veličino. Narod, ki mu pripadam, zna torej PRIVOŠČITI. To je vse kaj drugega kot ne zavidati, mnogo več kot naklonjeno stati ob strani, celo več kot želeti vse dobro. PRIVOŠČITI — prisluhnite, kako to zveni! — je nekaj, kar prihaja prav od srca, nekaj, kar je nam samim najdražje in HOČEMO, da je dano tudi drugim. To je zdaj zame najlepša beseda v slovenščini. Neverjetni glagol naravnost božične žlahtnosti mi vzbuja neskončno spoštovanje do pra-korenin mojega izvora in do vseh rodov, ki so mi do današnjosti ohranili plemenito besedo PRIVOŠČITI. Toda PRIVOŠČITI znamo tudi kaj hudega, boste porekli. Res je, velika beseda ima tudi svoj negativni odtis, njena »svetla polobla« pa ni zaradi tega nič manj blesteča. Saj imata tudi sonce in ljubezen na svojem temnem polu temo in sovraštvo, pa zaradi tega ne zbledita — še bolj zažarita ob kontrastu. Če torej PRIVOŠČIM kaj hudega, je to zloraba, pri čemer ne zatemni glagol, marveč se v temo pogreznem jaz. Pa še za slabo privoščenje želim biti zagovornik, saj imajo do obrambe pravico tudi zločinci. Ne v opravičevanje, marveč zaradi blagega razpoloženja, ki ga narekuje božični čas, bom navedel primer, ki sem ga odkril v monumentalni Štrekljevi zbirki: »Na Štajerskem toča bije, na Kranjskem sonce sije. Ljuba Kozma, Damijan, udar’ta še na kranjsko stran!« Prošnja, ki ne želi sonca zase, marveč točo za soseda, ima tako jasno prvino ljudskega humorja, da je zlobna privoščljivost bolj pretveza za šalo kot kaj drugega. Naj ta primer, ki gotovo ni edini, malo razbremeni našega »zločinca« in naj mu bo v rahlo olajševalno okolnost... Glagol PRIVOŠČITI pa bo še dalje sijal na nebu slovenskega besednega zaklada kot zvezda prve velikosti. Močno me mika, da bi jo povišal kar v rang repatice, ne samo za sedanji božični čas, marveč kar za vedno. Saj bi težko našli lepši simbol (in hkrati »navodila za uporabo«) za mir, prijateljstvo in ljubezen, ki jih tako potrebuje vesoljsko vozilo Zemlja in seveda tudi slovenski del njegovih popotnikov. MARIJA RUS Praznične pesmi VLADIMIR KOS Sveta dvanajsti mesec Naj dalije cveto v steklene gaje. Naj dež rosi. Morje naj pljuska v breg. Naj sever, skrit v meglah, igra se sneg. Saj Božič vsak december nosi žegen, da kakor zrak objame časov kraje, zavite v živih želj zgorelih saje. Naj stare zvezde tiho grejo mimo. Naj srečajo dejanja nenamerna glasno se, motajo slučaj v pogled ... Resnično Božič pride v srčno zimo. Morda kot slutnja le, megla nemirna, kjer nekam vodi hrepenenja sled. M. D.T. MARANA THA (Pridi, Gospod Jezus) V nekem drugem svetu, na zgubljenem planetu, v času, ki večno traja, je jasa sredi raja. Nebesni šir in gozdni mir, sin j kasti sneg, položni breg, večer prihaja. Deklica z božično smreko potaplja se v globoko reko ljubezni in gorja. Večerna zvezda trepeta. Oh, večni Plamen, Luč srca, ko prideš zopet sodit svet, ko boš otajal Smrtni led, če najdeš v srcu samo sled takratnega pričakovanja in sled poznejših solz kesanja, odpusti mi ljubezen poteptano, sprejmi me v svojo srčno rano! ODSOTNOST Kam si se umaknil, veliki Prisotni? Sla sem na pot za Teboj v odsotnost zimske pokrajine. Vstopam v stebrišča smrek, obteženih z mehkim bremenom, tavam pod baldahini čipk, izvezanih s tenkim vejevjem, pa spet drsim po slepečih preprogah snežnih pobočij. Ti pa se dalje umikaš v globino bele odsotnosti. Toda v previsu noči boš stal spet zvesto ob meni, vsul boš prgišče pršiča na plamen moje samote, da bo zatrepetal in ugasnil v solzah ljubezni. SMREKA Iznad širokih rokavov zelenega plašča dviga v zaupno nežni lik darovanja s svežim snegom zastrte roke. Luč z višine na njih tisoč kristalov prižiga, ugaša, prelamlja, použiva. Bela noč poje psalme tišine. MILENA MERLAK Novoletni paket Novoletni dnevi so kot neodprti paketi, katerih vsebine še ne poznamo, a smo zelo radovedni, kaj v teh številnih zavitkih imamo. Odvijamo enega za drugim dan za dnem na mizi od preteklega leta: Kaj nas čaka v teh zavitkih, kaj se nam tristokrat obeta? Boj za mir smo podedovali, Silvester ni zbrisal raket s sveta. Tudi paket brezposelnosti pred nami bo kdo odprl s tresočimi rokami. Toda odpirajmo vsak dan tudi paket novih upov, paket z venčki ur v ljubezni, sreči. Spletajmo jih za življenje v miru. Vozimo se še naprej po pravem tiru! BRUNA PERTOT |\|©veDonowela ZVEZDA LEPOTICA Poslušam, kako pošumeva Zemlja, in kako vas nosi vse: dobrega in hudobnega, pametnega in neumnega, še nikogar ni stresla raz sebe v brezmejno praznino. Nosi nas skozi ta košček vesolja, ki je naš dom in ki sta gn vred tisočletji motrili stara Kaldeja in metropolska Babilonija, a sta ga premotrili le zrno, mi pa dve, morda, bi vsega skupaj bilo za tri. Pa sta znali do pičice izračunati, kdaj bo mrknilo soncu in luni in kdaj se bo ta in ona repatica pripeljala mimo nas in se bo človeško oko zapre-paščeno oziralo v njo: od zmeraj mu je ta slap svetlobe sredi nočnega neba naznanjal, da prihaja nadenj nekaj novega, nedopovedljivega in velikega. Od kod mu ta vera? Nekoč, nekje, je moralo biti. Biti nekaj, iz česar se je rodila, potem ko se je prva repatica iz teme vesolja pripeljala po našem nebu. »Od kod in kam?« jo je vprašal človek. A je lepa in zagonetna kmalu spet zašla in je on ostajal brez odgovora. A se ni vdal: iskal je dalje in išče še danes, ko je očaran stopil na prag, iz katerega mu je dano kukati v svojo lastno galaksijo, ki da je mlada mlada in se torej nenehno širi širi širi. In bo iskal vedno, dokler bo. Človek. Del njega bo iskal, medtem ko bo drugi del ril po zemlji in se ne bo izpraševal o ničemer. Še ozrl se ne bo tja, od koder nas gledajo drugi svetovi. Morda druga bitja. Morda popolna, nekakšna sol vesolja. Bogve. Bilo je takorelcoč predvčerajšnjim, ko je Su-merijec, Babilonec in Asirec postavil vse te naše zvezde na kamnito ploščo (bila je njegov papir) in zapisal visoko in zamotano matematiko. Bil pa je iz rodu vladarjev, iz kaste duhovnikov, iz priviligiranega stanu. Znanost je bila ovita v skrivnost in nedostopna navadnemu zemljanu. Samo kraljevska kri je smela meriti pot zvezdam. »Videl sem znamenje na nebu v jutranji zarji« (en te anatole, s to besedo so Grki imenovali vzhod, pa tudi jutranjo zarjo), je dejal prvi kralj, ki se je bil udeležil srečanja na visoki ravni in se vzravnal na škrlatnem, v zlato vezanem pregrinjalu. »V znamenju ribe«, je še dodal in tokrat resno motril oba sogornika. »Riba je znamenje zahodnih, na Sredozemskem morju ležečih dežel, je dodal drugi po dolgem premoru. »Riba je, kot vemo, začetek in konec sončnega teka. Je konec starega in začetek novega.« »Je konec neke dobe in začetek nove. Natanko kot smo bili pričakovali«, je zaključil tretji. Nihče od treh ni izdajal razburjenja, ki jim je divje poganjalo srce. Njih obličja so bila kakor morje, kadar nastopi zatišje, le oči so gorele z leskom, ki ga premore samo človeško oko, ko mu je dano gledati preko dimenzije minljivosti. Že dolga leta so bili pričakovali ta veliki trenutek, ki so ga bili matematično izračunali. A ni bil dogodek le v astronomskem pogledu nadvse pomemben. Obstajala je prerokba, po kateri naj bi se ob času pričakovanega nebesnega znamenja »nekje v Sredozemlju, rodil kralj«, ki bo kralj kraljev. Tam nekje je tudi živel narod, ki je bil narod prerokov, in ki je edini našel pravi smisel človekovega bivanja in nehanja. Bili so tiho trije modri. Njih misel pa je počivala, kot ena sama na črkah, ki so jih že vse življenje vznemirjale, na črkah zakonov, ki so jih že njih davni predniki prinesli iz omenjenih dežel, nekje od gore Sinaj. Ko bi jih človeštvo kot eno samo telo do pičice izpolnjevalo, bi . v tem njegovem telesu prišlo do popolnega psihofizičnega ravnovesja. Nihče ne ve, kako bi se obnašale njegove celice v takem milostnem stanju, ker v naravi ne obstaja. A recimo, da bi... Prvi sveti, ki je bil govoril, je v tej misli, ki mu ni dala miru, videl ključ do izgubljene neminljivosti zemeljskega raja. A misel je bila drzna in se je ni upal izreči. Zato je samo razmišljal, noč pa je bila kot nalašč za to, tam na terasi šole za astronomijo, v Sipparju, sredi razkošne in moderne Babilonije, nad katero se je gugal polmesec in na kateri so pričakovali, da vstane jutranja zarja. V njej se je imela prikazati zvezda, ki se je prikazovala, v presledkih že od meseca marca dalje. V oktobru, ko bo neznosne vročine konec, bo treba sesti na kamele in se po prastari karavanski poti odpraviti tja, kjer se ima dopolniti, v Palestino. Teklo pa je leto 7 po našem štetju in zvezda bi se morala pojaviti in ostati na nebu za nekaj dni še v decembru in nato izginiti. Treba je bilo pohiteti. Priti iz Babilonije v Palestino, je pomenilo priti iz velemesta v preprosto, redko naseljeno in revno deželo. Tam ni bilo šole za astronomijo in ne observatorijev. Življenje je teklo vedno enako, zamišljeno vase, počasi, a prepolno pomena. Možje in žene so za trenutek obstali z delom v rokah, obšel jih je sveti strah in gledali so za imenitniki, (zakaj, da so imenitni ni bilo najmanjšega dvoma) in se čudili. Raznesel se je glas, da prihajajo iz daljnih dežel vzhoda. Od kod? O, od daleč, od zelo daleč. Kdo bi vedel, kje leži njih dežela! Govorili so tudi, da je njihov prihod silno razsrdil starega kralja Heroda, ali kdo bi vedel natanko povedati, kako in zakaj? Kako so neki izpraševali tujci? »Kje je novorojeni judovski kralj? Ker videli smo njegovo zvezdo ..« Zvezda pa je zopet vzhajala redno, v znamenju ribe, ki je pozneje krasila zidovje katakomb. In kralji, ki so jezdili po hriboviti cesti Hebrona, v smeri sever jug, iz Jeruzalema v Bet-Lehem, so jo imeli nenehno pred seboj. Zvezda jim je dobesedno kazala pot, vse do cilja. Pobočje Hebrona pa je stiskal mraz, pobelil ga je sneg, da so kamelam šklepetali zobje, v tisti noči, ki ji je vesolje samo dalo pečat večnosti. Kaj je šlo skozi srce treh kraljev v tisti noči? Kaj je pomenilo zlato, ki ga je nosil eden, kaj kadilo, ki ga je nosil drugi in kaj mira, ki jo je nameraval pokloniti tretji? »Kaj neki?« se je šestnajst stoletij pozneje vpraševal dvorni matematik ob skromnem teleskopu sredi zlate Prage. Teleskop mu je bil okno, skozi katero je opazoval nenavadno srečanje sredi vesolja; Jupiter in Saturn sta se bila sestala v ozvezdju Ribe in se takorekoč združila v eno samo zvezdo velikanko, da bi v tistem daljnem 1603 žarela nad Evropo v predbožični čas. Gospod Kepler si ni mogel kaj, da ne bi mislil na tisto zvezdo, ki je vodila modre od vzhoda. Noč je ustvarjena za spanje, še bolj pa za navdihe: ti pa niso monopol poetov. Znanstvenik in matematik bi prav gotovo pritrdila. Pravijo, da je za astronoma igrača narisati nebo, kakršno je bilo v določenem letnem času pred tisoč, pred pettisoč leti... Iz računa se rodi račun: leta 7 pred našim štetjem je na našem nebu prišlo do še sijajnej-šega srečanja: eno samo nenavadno zvezdo sta bila izoblikovala zopet Jupiter in Saturn, le da se jima je tokrat pridružil še Merkur. To nebesno parado je bilo najlepše videti v deželah Sredozemlja, ki je s hrepenenjem pričakovalo, da se izpolni prerokba in da se rodi kralj, ki bo kralj kraljev. Da so Keplerjevi računi bili pravilni, so potem potrdili neobabilonski spisi, ki do potankosti opisujejo edinstveni dogodek. A Kepler ni bil zadovoljen? Kje neki. To zanj še ni bila betlehemska zvezda, o kateri poroča evangelist Matej. Gotovo je bila nekakšna predhodnica dalje na naslednji strani ■ V slovenska obzorja in čez Mogoče ne veste, da... — da kroži glas, da bo v Ljubljani izšla knjiga pesmi doslej »prepovedanega« pesnika Franceta Balantiča... — da je veliki prijatelj Slovencev Hans Georg Reissmüller, sourednik lista FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, napisal v tem listu članek, prežet s simpatijo do Slovencev... — da je v zadnji številki buenosaireške revije MED-DOBJE dr. Jože Velikonja, profesor geografije na univerzi v Seattlu v ZDA, objavil Poslanico predsedstvu Slovenske kulturne akcije, v kateri je s svetskim zamahom razgrnil problematiko slovenske kulture zunaj Slovenije... — da v Ljubljani načrtujejo ustanovitev gastronomske fakultete... — da bo v Celovcu, kjer se zdaj tiska, izšla knjiga o Medjugorju, v katero bodo vključene najnovejše stvari o tem znamenitem kraju... — da je prof. Pibernik iz Kranja baje dognal, da je bil pesnik Balantič leta 1941 organiziran član OF v skupini krščanskih socialistov, a da je potem v Gonarsu spremenil svoj odnos do OF... — da kljub štiridesetletni nasilni sovjetizaciji v katoliški Litvi 85% ljudi prakticira svojo vero... — da se je letos vpisalo na teološko fakulteto v Ljubljani več študentov kot prejšnja leta, in sicer okrog 40... — da je v Brescii izšla knjiga ISONZO INFAME (SVINJSKA SOČA) z zbirko pisem italijanskih vojakov iz Lombardije, ki so umrli od ran ali bolezni na soški fronti med prvo svetovno vojno... — da je župnija Trnovo v Ljubljani na lastno pest asfaltirala občinski prostor pred cerkvijo in v ta namen potrošila dvesto milijonov starih dinarjev... — da je slovenska lovska družina v Torontu v Kanadi spet izdala razkošen LOVSKI VESTNIK, ki ga je uredil slovenski juvelir Miro Rak... — da je znani nemški pisatelj Peter Handke, sin slovenske matere, v intervjuju francoskemu listu Les Nouvelles Littéraires, med drugim pohvalil slovenske duhovnike na Koroškem in rekel, da so to duhovniki, kakor so bili nekoč v katakombah... — da se je po dolgih letih odločil za študij teologije študent iz goriško-tržaškega zamejstva, neka slavistka pa za kontemplativni red... — da je znani bivši profesor ljubljanske klasične gimnazije Silvester Kopriva, ki mu je ob njegovi 75-letnici Društvo slovenskih izobražencev posvetilo enega svojih ponedeljkov, v svojem živahnem predavanju med drugim povedal tudi, da je pri prevajanju nekega slovenskega pesnika v latinščino izraz »klopotec« polatinil »crotalum prae-petum fugator«... Anton Kufolo In večno šumi Nadiža Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika 24 Ko smo v prejšnji številki naše revije objavili zadnje nadaljevanje iz Kufolovega dnevnika, smo napovedali tudi uvod, ki je v rokopisnem dnevniku na začetku, mi pa smo ga prihranili za sklepni del. Bralcem je zdaj na voljo še ta zapis, ki na kratko podaja zgodovinsko sliko in narodnostno stanje beneških Slovencev. Čisto na začetku dnevniškega zvezka pa je še kratek uvod, kjer se avtor predstavi in pove, kakšen namen je imel in kako naj se z dnevnikom ravna. Ne upamo si trditi, da smo dali dnevniku »slovstveno obliko in ga uredili bolj prikupno«, kot je nakazal Kufolo. Da pa ta dnevnik »more biti koristen v bodočnosti«, smo bili prepričani v trenutku, ko smo ga pričeli objavljati. Še vedno je le gradivo, a zdaj že v/ javnosti; to pa je korak naprej za proučevanje in razumevanje Benečije, ki je in mora biti slovenski narodnostni skupnosti draga in važna. MOJ DNEVNIK Moj dnevnik ni za javnost. V teh časih bi znal škodovati osebam, ki se v njem imenujejo. More biti koristen v bodočnosti, ko se bo morda Zvezda lepotica prave repatice. Letnice in datumi so mu križali in kvarili račune. Kakšna škoda. Ko bi mu bilo dano živeti v našem času, bi bil morda potešen, saj ni bilo niti najnatančnejšim preučevalcem podatkov o Jezusovem življenju dano, da bi do potankosti ugotovili dan, mesec in leto Njegovega prihoda. Ta čas pa niha med letom 7 pred našim štetjem in med letom 7 po tem štetju; v njem se je bila prikazala zvezda. »Kako in kaj se je takrat zgodilo«, se vprašujemo, ko gledamo v nebo in poslušamo, kako pošumeva Zemlja in nosi dobrega in hudobnega, pametnega in neumnega in se čudimo, kako, da nas ne strese vse raz sebe, nas, prebivalce modeme Babilonije. Morda se to še ni zgodilo prav zaradi tiste peščice soli, ki je ostala sol zemlje: na njenem nebu betlehemska zvezda ni nikoli zašla, pa naj bo čas njenega vzhoda katerikoli. obrekovalo Benečijo, da je prespala usodne čase. V njem je zabeleženo le, kar sem osebno videl s svojega okna ali slišal od zanesljivih oseb — vse resnično torej. Ni literarno delo, ker nisem nikoli študiral svojega jezika: to mi je bilo prepovedano. Je le gradivo za bolj veščega in sposobnega rodoljuba, ki naj bi dal slovstveno obliko in uredil prikupno. Zato mora biti dnevnik pod mojo kontrolo. Nisem ga imel časa prečitati in ne popraviti napake — vse je, kakor je bilo v naglici spisano. SLOVENSKA BENEČIJA Uvod Ker je naša deželica na skrajni meji dveh velikih ras, slovanske in latinske, ker je naša slovenska deželica (Benečija) kljub temu, da je bila skozi 1300 let politično in gospodarsko popolnoma odrezana od slovenskega sveta, ohranila do sedaj svoj jezik, svoje tradicije, svoje navade, svoje molitve, svoje narodne pesmi — ni čuda, da od vseh strani sveta prihajajo k nam etnologi, se zanimajo za naše narečje, za naše navade, pesmi itd. in se čudijo, kako smo mogli Beneški Slovenci v takih razmerah ohraniti svoje etnične karakteristike skoraj v istih mejah, kot smo jih zavzemali v 6. veku po Kristusu, tako da nam raznarodovalna politika laškega naroda ni mogla do živega. Kdor dobro pozna zgodovino naše Benečije, ve, čemu je pripisati tako odporno moč: naši močni in ponosni dedje so si znali — potem ko so z orožjem in diplomacijo uredili stalne svoje odnošaje z Langobardi -— urediti tako vzorno ljudsko vlado, da je mogla kljubovati vsem razmeram vse do Napoleonove odnosno avstrijske okupacije. Tako zavedni in ponosni so bili, tako odporni in konservativni, da jim je —• četudi so morali politično podleči Frankom, patriarhom in Beneški republiki — uspelo ohraniti gospodarsko neodvisnost, upravo svoje zemlje vse do prihoda Avstrije. Šele Avstrija je s silo odpravila landarsko in mjersko Banko in narodni parlament pri Sv. Kvirinu. Dotlej niso nikomur plačevali davkov, nikomur dajali vojakov, nihče se ni smel vmešavati v njih notranje zadeve. Vse so po domače urejali po komunskih ali bančnih sosed-njah ali na skupnem parlamentu ob »lastri« (ka- meniti mizi) pod lipo pri cerkvi Sv. Kvirina. Sodstvo so sami urejali, prizivi so bili od landarske in mjerske Banke in obratno. Imeli so svoje ječe v Bjačah za zločince. Slovenca, ki je bil aretiran v Čedadu, so morali izročiti pristojni Banki, niso ga smeli soditi v Čedadu. Vedno so bili v sporu s Čedadom in Vidnem, ki sta skušala skozi stoletja odpraviti avtonomijo Benečije. Vedno so bili na poti v Benetke veliki župani ali odposlanci, da branijo stare pravice, in vsakikrat so zmagali. Kako zanimiva bi bila naša zgodovina, ko bi se našel vešč zgodovinar, ki bi se potrudil in zbral dokumente naše Benečije, v Čedadu, Vidnu in zlasti v beneških starih arhivih! Ni čuda torej, da je borba za obstoj, za ohranitev pravic, vplivala na značaj naših dedov, in da jim je konservativni duh prešel v kri, tako da ga še osemdesetletna raznarodovalna politika Italije ni mogla popolnoma odpraviti. Vsled gori opisanih razmer v Benečiji ni in nikoli ni bilo veleposestnikov, ni bilo grofov, ni bilo kolonov najemnikov itd. Samo mali posestniki so: vsak ima skromno hišico, košček zemlje, travnika, tako da je gospodar svojega — rodi se in umre doma. Ko jih je doma preveč, ko domača zemlja ne da kruha vsem, ni brezposelnih: po svetu grejo, služijo in šparajo, dokler se ne vrnejo domov in si kupijo posestvo na laškem. V Furlaniji je mnogo kolonov, a med njimi ne najdeš Slovenca. Kot posestnika pa ga najdeš po vseh vaseh, zlasti tostran Tera. Slovenec hoče biti go- spodar na svojem, drugače gre s trebuhom za kruhom ali celo beračit — le pod gospodarjem noče biti. Zato je mogel do danes ohraniti svoj značaj in svoj jezik, zato ga ni pogoltnila italijanska raznarodovalna politika, zato je mogel preživeti tudi dvajsetletni fašistovski odločilni napad, da še govori svoj jezik. Koliko nas je Privatne statistike računajo, da nas je zanesljivo in kompaktno živečih na slovenski zemlji čez 40.000 — te privatne statistike pa niso veljavne kot uradni dokumenti. V Italiji pa je samo ljudsko štetje Iz leta 1921 upoštevalo tudi občevalni družinski jezik. Po tem štetju naj bi bilo v Italiji leta 1921 7.458 slovenskih družin s 37.475 dušami. Seveda te statistike ne odgovarjajo resnici, ker slovenskim družinam, kjer je bilo vsaj nekaj laških družin, niso niti dali jezikovnih vzorcev, na katerih bi morale prizadete družine podpisati izjavo, da doma govorijo slovensko. Niso resnične tudi zato, ker nekateri uradniki, učitelji, trgovci niso podpisali izjave, da doma govorijo slovensko, ker so se bali za službo. Iz »Censimento della popolazione d ’Ital ia al 1. dicembre 1921« — (Relazione generale — Roma 1928 — Capitolo 11 da pag. 268 a pag. 274) povzemam tele podatke: slovenskih družin slovenskih duš 1 — Attimis - Ahten (mešana občina) 2 — Faedis-Fojda (mešana) 3 —- Prepotto - Prapotno (mešana) 4 — Torreano - Tavorjana (mešana) 5 —• Nimis-Neme (mešana) 6 — Montenars - Gorjani (mešana) 7 — Drenchia - Dreka (čista) 8 — Rodola - Ronac (čista - sedaj Podbonesec) 9 — Grimacco - Grmek (čista) 10 — Savogna - Sovodnje (čista) 11 — Stregna - Srednje (čista) 12 — S. Leonardo-Sv. Lenart 13 — S. Pietro al Natisone - Špeter 14 — Tarcetta - Tarčet (čista - sedaj Podbonesec) 15 — Lusevera - Bardo (čista) 16 — Platischis - Plestišča (čista) 17 —• Resia-Rezija (čista) Ker je vsaka družina, kljub pritiskom od zgoraj, prostovoljno izjavila, da govori doma slovensko, in hišni gospodar je podpisal zadevno polo, so se vse te družine leta 1921 zavedale, da so slovenske družine. 751 4050 261 1413 170 950 152 774 359 1885 35 320 241 1343 ( + 1 Lah) 279 1659 ( + 17 Lahov) 285 1617 300 1905 302 1784 ( + 10 Lahov) 498 2465 ( + 2 Laha) 656 ( + 75 laških) 2975 ( + : 385 Lahov) 352 2086 538 2672 650 ( + 26 laških) 3228 ( + 48 Lahov) 822 2796 Tudi v Južni Italiji, v pokrajini Campobasso, po štetju iz leta 1921 v občinah S. Felice Sa- vio, Acquaviva Collecroce in Monte Mitro 923 družin s 5545 dušami izjavilo, da doma govorijo slovansko narečje. Grob duhovnika Antona Kufola v Lazah V štetju 1921 pri nas pa niso vključene družine, ki žive v Čedadu, Tarčentu in drugih furlanskih občinah. Potujčevalci se jezijo nad naravnim odporom Beneških Slovencev; uspelo jim je, da so jih politično usmerili v svojo korist, jezika pa jim ni uspelo uničiti. Najhujši udarec za naš jezik je bilo preganjanje v fašistovski dobi. Izgnal je slovenski jezik iz Cerkve in razgnal slovenske duhovnike. Zadel je v srce Benečije. Duhovniki so skozi stoletja ohranili in branili naš jezik; mnogo so zanj trpeli v zadnjih časih. Slovenski duhovniki so pravi berači: brez beneficija, brez »kongrue«, brez plače: žive le od prostovoljnih milodarov vernikov. Vlada jih ni nikoli priznala, vedno jih je preganjala kot sovražnike. Vendar so iz ljubezni do naroda krčevito vztrajali med svojim ljudstvom, branili so pred političnim strankarskim in duhovnim sovražnikom svoj jezik. Da se ohrani spomin dogodkov v Benečiji v dobi zadnje vojske, bom dan za dnevom sproti zapisal, kar bom videl in slišal doma in v okolici, da bodo potomci vedeli, kako je bilo v Na-diški dolini, ko se je odločala usoda Benečije. Konec pod črto - pod črto TUKAJ JE JUGOSLAVIJA Dve zanimivi knjigi o naši polpretekli zgodovini sta prišli na trg v zadnjih dneh: spomini dr. Dorčeta Sardoča Tigrova sled in spomini - kronika o Goriški v letih 1945-47 izpod peresa politika Julija Beltrama Tukaj je Jugoslavija. Obe bi zaslužili temeljito recenzijo. Razlika med njima pa je že ob prvem listanju očitna: iskrena osebna pripoved brez črnobelih ocen pri Sardoču, medtem ko je Beltramu »vse jasno« in je celo njegov besedni zaklad mnogokje iz leta 1945 (zavezniki - novi okupatorji, belogardistične šole ZVU, protina-rodnost vsake politike zunaj SIAU ipd.). Posebno hudo pozornost je avtor namenil listu skupine goriških duhovnikov Slovenski Primorec in pa začetkom Slovenske demokratske zveze v Gorici, o čemer bi bilo prav, da prizadeti odgovorijo. Bralec, ki se zanima za zgodovino, išče sicer v takih knjigah predvsem podatke in »verzije« ene izmed strani, ki so bile vpletene v dogajanja, zato pač računa na piščevo tendenco. Pričakuje pa, da se človek, ki je 38 let počakal, da napiše spomine, pač odkrito sooči tudi s kočljivimi točkami. Tako točko najdemo na primer v poglavju Aretacije fašistov v Gorici. Beltram je med drugim zapisal: »Da bi preprečili osebno obračunavanje s fašisti, kot se je dogajalo v mestih severne Italije, so pristojni upravni organi državne varnosti odstranili iz mesta nekaj sto fašistov, policistov in drugih kolaboracionistov, ki so imeli na vesti trpinčenje in pobijanje borcev in drugih antifašistov. Nekaj desetin odpeljanih je bilo obsojenih in se niso več vrnili v me- sto. Ta pravična sodba je bila osnova za dolgoletno manipuliranje z javnim mnenjem z namenom, da bi bila z nekaj desetinami kompromitiranih fašistov, ki so končali v kraških jamah, diskreditirana ljudska oblast in zakriti stotisoči pobitih ljudi v Sloveniji in Jugoslaviji, torej zakriti zločini, ki so jih zakrivili italijanska vojska in fašistični krvoloki«. To, da avtor omenja obračunavanje v Severni Italiji, pozablja pa na slovenska množična grobišča, je le preveč poenostavljeno. V knjigi se, kar zadeva uvod o medvojnem času, ponovno postavlja vprašanje primorskih nasprotnikov OF. Beltram piše na strani 15: »Na vrhu skupine nasprotnikov OF so bili advokat dr. Janko Kralj, kanonik dr. Mirko Bru-mat in novinar Leopold Kemperle. Ta skupina, povezana z vrhom nasprotnikov OF in kasnejših organizotorjev be- Konzulat nebes pod Triglavom Uradno ga seveda ni, zlasti ne v Trstu. Tako imenovani dobro obveščeni krogi pa so lahko upravičeno v zadregi, saj jim bo gotovo neprijetno zvedeti za neko prisotnost, ki so jo prezrli. Kaj naj šele rečemo o poklicnih poizvedovalcih na obeh straneh najbolj odprte špranje, ki so bili predvideli vse razen enotnega prostora slovenske ljubezni? Konzul je bil do nedavnega perfektno zakamufliran. Uslužben je na tržaški občini in vestno opravlja delo na enem od anagrafskih terminalov, kjer ti stroji v nekaj sekundah izbruhajo potrdila o biti ali ne biti. Zadnjič pa ga je izdala njegova diplomatska aktovka. Pustil jo je na svoji mizi, ko je šel pomagat čez cesto ljubeznivi starki, ki je bila potrebovala neko listino, pa je v uslužbencu prepoznala učenca iz svojega prvega šolskega razreda, italijanskega za male Slovence na Duceje-vem Krasu. Težko je šla čez cesto ne zaradi let, marveč zaradi pretresljivega spoznanja, da je bila njena mladostna vnema v službi nasilja, da pa je bivši učenec ohranil v hvaležnem spominu ne ono, kar je morala, marveč to, kar je hotela dati. Tudi davnemu šolarčku ni bilo lahko čez cesto nazaj, saj ti ob določenih srečanjih ostane v očeh nekaj, kar navadno uredimo z robcem ali z dlanjo. Medtem pa se je zgodilo nepopravljivo. Iz diplomatske aktovke, v naglici vržene na mizo, je v lastnikovi odsotnosti izzivalno gledala v svet strogo zaupna listina in kar kričala po nepoklicanih dlaneh in očeh. Prišle so — dlani in oči — še pred zakonitim lastnikom. Otipavale in ogledovale so nenavadno, tajinstveno listino. »Lepa si, zemlja slovenska«. Razkošna knjiga v barvah ljubezni in poezije se je odprla rokam, ki jim ni bila namenjena, in očem, ki veliko stvari ne vidijo, ker je tako pač dogovorjeno. Toda nenaravni dogovori se maščujejo, včasih tudi zelo lepo. »Sander, kje je ta raj?« Triglavska jezera so žarela iz tistega »top secret«. »Če si ptica, dobrih petdeset kilometrov od tod.« »In to je Slovenija?« »Slovenija«. »Tako lepa...!« Mesec kasneje so oči, zdaj ne več nepoklicane, strmele v to, kar jim je bil izdal tajni dokument na mizi ob elektronskem brnenju trza- pod črto ■ pod črto le garde v Ljubljani, je imela še nekaj pristašev, kot sta Ivo Bric iz Dornberka in Peter Šorli, župnik v Podmelcu. Med pristaši OF je omenjena skupina veljala za belogardiste, izdajalce primorskih Slovencev v boju za osvoboditev in združitev«. Ta imena se zdaj že skoraj redno ponavljajo v zgodovinskih spisih, utemeljitev za tako nepreklicno in težko obsodbo, kot je »narodno izdajstvo«, pa ni veliko. Škoda, da se je biograf dr. Janka Kralja v Slovenskem primorskem biografskem leksikonu izognil temu kočljivemu obdobju pri osrednji osebnosti te skupine. Isto velja za prikaze Brumata in Kemperleta prav tam, tako da so omenjene trditve premalo razčiščene. Iva Brica, ki so ga iz te skupine partizani ustrelili 2. junija 1943 — torej veliko pred kako protikomunistično akci- jo na Primorskem —, se spominja v letošnjem koledarju Goriške Mohorjeve družbe Jože Čotar. O prijateljevi smrti se sprašuje: »Kdo je tako odločil?« Odgovor najdemo v letošnji knjigi dr. Toneta Ferenca Primorska pred vseljudsko vstajo 1943 (str. 259-260): »V posebnem pismu Beltramu pa je dr. Bebler v imenu PK KPS za Primorsko naročil, naj v četi ustanovi partijsko celico, in če to ni mogoče, skupino SKOJ. Med prvimi akcijami te čete naj bi bila justifikacija belogardističnega somišljenika ali organizatorja dr. (v resnici je bil kmet) Ivana Brica in "(če bi ljudstvo odobravalo), požig njegove domačije”.« Edini živ med naštetimi je duhovnik Peter Šorli, ki ves povojni čas službuje pri Sv. Ivanu v Trstu in je v zamejstvu znan kot velik Slovenec in požrtvovalen verski, prosvetni (zgradi! je Mari- jin dom) ter politični delavec (do 60-ih let je bil aktivno v naši narodnoobrambni politiki). Že pod fašizmom je dobil »amonicijo« in je imel daljši kazenski postopek pred posebnim sodiščem. Od jeseni 1944 je bil interniran v Dachauu zaradi dela v korist zaveznikov. Aprila 1943 — torej spet veliko pred »vseljudsko vstajo«, da o prihodu domobrancev na Primorsko ne govorimo — ga je »ljudsko sodišče« obsodilo na smrt. Umaknil se je iz Podmelca. Po vojni mu je jugoslovanski konzulat v Trstu sporočil, da je bil obsojen po pomoti. Oblasti so mu celo vrnile zaplenjeno pohištvo. Kako da se obtožbe izdajstva nadaljujejo? Skratka, človek bi si pri takih knjigah želel večje poglobitve v čas spopadov, kakršno je bilo obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem. Apodiktične trditve ne zadovoljujejo več. ških občinskih aparatur. V očeh, tako dolgo zaprtih, ker je tako pač dogovorjeno, je bilo eden-sko doživetje. V srcih pa je bilo potem na povratku še veliko toplih občutkov, ki bodo postali in ostali spomin: stara Ljubljana z vrbami, Plečnikom in Prešernom, gostoljubnost v pristni gorenjski krčmi, žarki zahajajočega sonca na gladini Save, pesem na obronku gozdov neke domovine, ki nazadnje gane tudi tujce z zavezanimi očmi... ker je pač tako dogovorjeno. Konzul Nebes pod Triglavom je bil prijazen vodnik. Svojo srečo pa je skril bolje kot tajno listino, ki je bila sprožila najprej radovednost, potem pa željo, močnejšo od vseh dogovorjenih stvari. Opravil je nekaj, kar mu ni bilo naročeno, za kar ne prejema ne honorarja ne odlikovanj, nekaj, kar počenja že več desetletij, pa zvemo za to šele ob kakem incidentu z aktovko, na srečo bolj odprto od določenih meja in določenih ljudi. Konzul Sander je bil nekoč tržaški mestni redar. Nekega poletnega popoldneva sva stala pri kavami Fabris, on v službi, jaz s cigareto na prijateljski pavzi. Pogovor se nenadoma ostro prekine: redarjevo oko je opazilo prekršek, od roke do ust je bila za piščalko sekunda. Avto s celjsko registracijo je zavozil v prepovedano enosmerno ulico Fabio Severo. Globa še za dolge pogovore v zimskih večerih, sem pomislil. Strogi redar pa je stopil do zmedenega šoferja in mu rekel: »Ta smer je prepovedana, zavijte nazaj in bodite drugič previdnejši«. Šofer je onemel — bogve, če zaradi slovenščine ali neverjetne tolerance —■ in izvozil iz prometne blamaže. Strogega redarja, ki je gledal za njim, pa sem vprašal: »Misliš, da ve,. da..se je tako lepo izmazal le, ker je Slovenec?« Strogi redar mi je odgovoril z nasmehom. Ta konzul Nebes pod Triglavom ni edini v Trstu. Tudi drugod po svetu jih je več, kot si predstavljamo. Na srečo jih je veliko tudi pod samim Triglavom. Vsi skupaj ustvarjajo tajno, tiho, veliko silo, ki ji ne more do živega nobeno razočaranje in nobeno kratenje svobodnega poleta. Ta sila je namreč ljubezen, posvečena Sloveniji. S tako silo pa se ne kaže šaliti. S. M. Imena naših krajev PAVLE MERKU Vejna Slovenci rabimo danes romansko ime Vejna, Italijani pa rabijo slovensko ime Monte Grisa, da označimo isti kraj, na katerem stoji eden najgrših spomenikov v naših krajih: trikotniška železobetonska cerkev, posvečena Mariji, kraljici Italije, ki jo je šovinistični tržaški škof hotel v tem kraju, da celo Italijo obvaruje pred ... nami, to je pred ljudmi, ki so dali v svojem jeziku kraju ime, ki ga ... Italijani rabijo, mi pa ne. V tem primeru stojimo pred pravim jezikovnim »pastiche«. Pojdimo po vrsti in delajmo pri tej jezikovni (in ne samo jezikovni) zmedi malo luči: slovensko ime tega vrha Vejna sploh ni slovensko, temveč romansko in izhaja iz latinskega apelativa vena = »žila«, ki ga vsi prebivalci našega ozemlja, brez jezikovne razlike, oddavna uporabljajo za gorski greben, ki se vzdiguje nad nabrežinskim morjem in se nadaljuje v višinah nad tržaškim zalivom v notranjo Istro. Imenujejo ga tržaški Statuti I. 1421: nel loco a Vena communis infra versus Tergestum v vzorni na pol latinščini na pol italijanščini, in še: in Vena communis, Vena communis, a Vena communis. Tako Statuti 1421, v katerem so naši vrli predniki uporabljali jezik, ki so ga imeli za latinskega. Toda tedaj so v Trstu živeli zvečine Tergestinci ki so govorili tergestinsko furlansko narečje, in Slovenci, ki so govorili to in ono slovensko narečje (brkinsko, obe kra-ški narečji in še briško). Tergestinci niso pravili Vena, saj niso govorili po latinsko/ temveč po tergestinsko Vejna; po tergestinskih (= furlanskih) someščanih so tržaški Slovenci prevzeli ime Vejna in ga, kakor smo videli, rabijo še danes. Toda tristo let za Statuti 1421 so sami tržaški Italijani že rabili za isti kraj slovensko ime Griža. Kdaj, kako in zakaj je prišlo do te spremembe, ne vem. Gotovo je ta sprememba stara več stoletij. Zakaj že leta 1712, ko je bila ta zemlja posest tržaške družine Bonomo, beremo: ... onde le Grise dalla cima de' monti sin alia radice delle medesime verso la citta... in 1754 / coloni dei Bonomo spinsero ... addi 5 luglio del 1754 a pascere i toro animali sopra I'attigua pendice al di qua del monte di Opicina, che la gente del contado suole designare col nome di Grisa, verisimilmente per il colorito bigio o grigio che presenta la roccia calcare ..., nome del resto, che non si limita sol-tanto al luogo in argomento, ma a tutto il filone del monte, che dalle creste rupestri che slnnalzano sopra la villa di Contovello corre fino a Monte Spaccato per il territorio di Trieste e piu oltre per tutta Tlstria. (1) Odkod ime Griža? Z izrazom griža poimenujemo Kraševci in obsoški Slovenci »melišče, plaz, kamenit svet«, v mikrotoponomastiki je ime »izredno pogostno na zahodu Slovenije, v Istri in v hrvatskem Primorju«, večkrat je ime postalo pravi toponim. Tudi srbohrvatščina pozna izraz griža dalje na naslednji strani ■ Srbski pesnik Djura lakšič Srbi so lani praznovali 150-letnico rojstva enega izmed svojih največjih romantikov — Dure Jakšlča (1832-1978], Doma je bil iz Srpske Crnje v Banatu, po poklicu učitelj risanja. Bil je pesnik, pripovednik (napisal je okoil 40 povesti in črtic, predvsem iz kmečkega življenja, v socialnih in satiričnih se je že približal realizmu), dramatik (napisal je tri zgodovinske igre v verzih) in slikar. Zaradi svobodomiselnih nazorov je večkrat prišel v navzkrižje z oblastjo, zato so ga kazensko premeščali, sodno pre- ganjali in končno odpustili. To ga je strlo. Umrl je kot korektor v Državni tiskarni v Beogradu. Tudi kot slikar je najizrazitejši predstavnik srbske romantike. Slikal je ikone, portrete in zgodovinske dogodke. Njegove lirske pesmi so po vsebini miselne, ljubezenske, rodoljubne in satirične. V njih je čisti romantik. V dikciji se je naslonil na ljudsko pesem, drugače pa sta bila njegova vzornika romantika Byron in Petöfi. INTER KJER JAZ ... Kjer jaz sladkor sejem, hoče strup mi zrasti, kjer jaz peti mislim, tu mi v jok je pasti. Kjer sodruga vidim, tu krvnik koraka, kjer lastim si lovor, trnov venec čaka. Sveča že gre h koncu, dan se v noč zagrne, moje pa trpljenje se nikdar ne utrne! NEKEMU RAZPOSAJENEMU DEKLETU Mar poljubček meni, starcu, daješ s svojih usten, mlada? Mar na mojo staro ramo tvoja topla roka pada? Je ljubezen ali šala, da je tvoja roka mala prav na šibki rami starca zadrhtela, strepetala? Mar prišla si, škodoželjna, da me varaš neprestano? Z mučene mi stare prsi vnemaš, srcu delaš rano? »Jaz te ljubim« — trdiš mlada, polna upov, bolečine, — a ljubezen s sivim starcem, veruj, duša, hitro mine ... Moje prsi so uvele, ti pa si ko plamen živa, — in tako bojim se, starec, ognja, tvojega netiva. POTOK ŠUMLJA... Potok Šumija, gozd spremlja šuštenje, moje srce drhti kakor klas, — ko sem tako se v logu sprehajal, vsak mi je hip bil radosti čas! Tu sem pozabil breme in žalost, kes nad življenjem, mržnjo nadlog, tule vsak listič mi šepetal je: »Upaj, le upaj! Dober je Bog!« Slavec žgoli, škrjanec dodaja rajskemu petju lepi svoj spev ... »Ali si srečen?« ... vprašal sem sebe. Srečen sem, srečen!... bil je odmev. STEZI Dve stezi sta zdaj pred mano: ena s cvetjem, druga s trnjem; moje noge so železne: grem po trnju, da se vrnem. Stezo cvetja pa odstopam vsem, ki noge so jih mehke; naj po cvetju hodi žena, kajti za moža je trnje! Véjna v pomenu »skalna stena, od vode izlizan kamen, kamnit svet« in pozna številne toponime iz tega apelativa. Izvir besede ni jasen, saj so to besedo jezikoslovci že izvajali iz starovisokonemške besede grioz »pesek, prod«, iz italijanščine greggio, grezzo »neobdelan, pust«, iz predromanskega *greclius, iz predromanske toponimične baze *gris-; še verjetneje pa imamo opraviti z indoevropsko bazo. (2) Dejstvo je, da rabimo Slovenci izraz griža, medtem ko ga Italijani ne rabijo razen v primerih, ko so ga sprejeli iz slovenske toponomastike. Za našo Vejno velja še druga ugotovitev: tja so v preteklosti gnali svoje črede Openci in ti niso za kraj rabili tergestinskega imena Vejna, temveč slovensko ime Griža: Openci so gnali na Grižo. (3) In prav od njih so Italijani sprejeli ime, ki ga rabijo še danes: Monte Grisa. Naše drugo ime Vejna je redka tergestinska okamenina, poslastica za jezikoslovce. (1) E. Pavani, II podere di Triestinico ed i Bonomo, v: Archeografo triestino 1888, str. 298-332. (2) F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1976, str. 177 pod geslom griža I, in Slovenska vodna imena I, Ljubljana 1956, str. 199 pod geslom Griža. (3) Po pričevanjih starih Opencev. ten a a miemu a ntenaamteimaiantena aunteimaan Latinist Silvester Kopriva v DSI Latinist Silvester Kopriva, avtor zadnjih v Sloveniji objavljenih latinskih slovnic in vadnic, je bil na prvi novembrski ponedeljek gost v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, ki se mu je poklonilo ob njegovi 75-letnici. Dolgoletnega predavatelja klasičnih jezikov na ljubljanski univerzi in po raznih šolah je predstavila dr. Fedora Fer-luga, ki je orisala njegovo življenjsko pot, vzgojiteljsko delo, strokovne publikacije in delovanje na znanstvenem področju ter poudarila njegove človeške vrline. Prof. Kopriva je govoril o svojem izkustvu pri posredovanju neminljivega duhovnega in humanističnega bogastva, ki ga lahko črpamo iz dediščine klasičnega sveta. Uvodoma je poslušalce pre- FRANC NOVAK — ZLATOMAŠNIK V Argentini, v župniji v ituzaingo, je letos praznoval zlato mašo slovenski duhovnik prelat France Novak. Praznik je slavil v krogu svojih rojakov in prijateljev, ki so mu 13. avgusta pripravili v Slomškovem domu posebno slovesno sv. mašo in akademijo. PROTI »DVOJEZIČNOSTI« V četrtek, 1. decembra je italijanska mladinska fašistična organizacija »Fronte del la Gioventu« organizirala v Trstu dijaško stavko in sprevod po tržaških ulicah proti takoimenovanemu »bilin-gvizmu«. Zanimivo je, da se stavke ni udeležilo niti 300 dijakov, kar morda pomeni, da tudi mladine ni več mogoče kar tako manevrirati s praznimi gesli, parolami in lažmi. Vsekakor vzpodbuden znak, ki ga je vredno registrirati. »REZOJANSK1 DUM« V Reziji so pred kratkim ustanovili prvo kulturno društvo v tem kraju. Namen društva je ohranjati in razvijati rezijanske etnične in kulturne posebnosti. Ustanovni akt društva so podpisali Aldo Madotto, Silvana Paletti, Vittorio Di Lenardo, Luigi Paletti, Renato Qua-glia, Giuseppe Beltrame in Dino Valente. senetil s skoro ganljivim poklonom tržaškemu mestu, na katerega ga vežejo spomini iz let, ko je utrjeval znanje latinščine med našo mladino. Temperamentno in slikovito je govoril o svojem delu in ljubezni do prevajanja slovenske poezije v latinščino. Njegovi prevodi izhajajo v »Živi antiki« in drugih publikacijah in listih. Svoja izvajanja je podkrepil z duhovitimi anekdotami, s katerimi je še bolj osvojil publiko. V kasnejšem pogovoru je potem še poglobil nekatere vidike svojega dela in odgovarjal na vprašanja o tehničnih pogledih prevajanja ter govoril o načrtih. Vsekakor je bil to žlahten večer, ki ga je še obogatila človeška toplina slavljenca. Tokrat je še posebej na mestu voščilo: Ad multos annos. SLIKAR IVAN BUKOVEC V Slovenski hiši v Buenos Airesu so letos poleti v okviru Slovenske kulturne akcije odprli slikarsko razstavo slovenskega zdomskega umetnika Ivana Bukovca. Razstavljenih je bilo trideset oljnatih slik, večinoma motivov iz kor-dovskih hribov. V poročilu, ki ga povzamemo iz Svobodne Slovenije, piše, da je umetnik že prvi večer prodal kar šest razstavljenih slik. JOŽE PLEČNIK V Trstu so v petek, 2. decembra priredili izredno zanimiv in pomemben večer, ki so ga posvetili arhitektu Jožetu Plečniku. Pobudo zanj je dal prof. Marko Pozzetto, udeležili pa so se ga Boris Podrecca z Dunaja, Luciano Seme-rani in skupina arhitektov revije AB iz Ljubljane. Poudarek je bil na delu, ki pomeni čisto umetnost zunaj vsakega časa in prostora. Plečnika pravzaprav odkrivajo danes po svetu, predvsem v Ameriki, pozabljajo nanj pa doma, v Ljubljani, kjer eden njegovih najlepših spomenikov, ljubljanske Žale, propada. MALA CECILIJANKA V četrtek, 8. decembra je bila v Katoliškem domu v Gorici tradicionalna revija mladinskih in otroških zborov Mala Cecilijanka. Na njej je nastopilo dvanajst pevskih skupin z Goriškega in kot gost mlajši mladinski zbor Vesela pomlad z Opčin. Tudi letošnja prireditev je dokazala nenehno kvalitetno rast skoraj vseh zborov. t EDO BRAJNIK V ponedeljek, 5. decembra so na ljubljanskih Žalah pokopali Eda Brajnika, nekdanjega namestnika jugoslovanskega notranjega ministra in do upokojitve predsednika komisije za mednarodne odnose pri skupščini SR Slovenije. Star je bil 61 let. Sedemdesetletnico Vinka Beličiča so v DSI proslavili s predstavitvijo nove knjige Saša Martelanc, Vinko Beličič in Marij Maver med predstavitvijo knjige »Vinka Beličiča pogled nazaj« v Peterlinovi dvorani v Trstu Naša Cerkev v službi tržaškega mesta Od leta 1980 izdaja tržaška Cerkev dokumente o raznih vprašanjih duhovne narave, ki pobliže zanimajo stvarnost krajevne Cerkve. Najprej je izšel Pastoralni načrt za duhovniške in redovniške poklice. Drugi dokument govori o škofovi pastoralni vizitaciji. Tretji (o družini), četrti (o škofijskem in župnijskem pastoralnem svetu in peti (o ustanovitvi škofijske Caritas) niso izšli v slovenskem prevodu. Šesti dokument obravnava družino in evharistijo, zadnji, sedmi pa ima naslov Naša Cerkev v službi tržaškega mesta. Škof Bellomi, ki je skupaj s Škofijskim pastoralnim svetom dokument sestavil, je pripisal tudi naslednje: »Ta dokument je namenjen v prvi vrsti župnijam in župnijskim svetom, verskim skupnostim in cerkvenim orgainzaci-jam, gibanjem in skupinam. Ti naj ga resno pretresejo in naj nato sensibi-liizirajo kristjane za delo na terenu. Dokument je prvi korak na poti proti tretji stopnji pastoralnega programa za 80. leta »Z družino za ljubezen in življenje«. Ta program je namenjen verskemu pričevanju v družini in človeški družbi.« Dokument obsega 9 točk. Najprej je govor o pomenu tega dokumenta, nato o vrednotenju družbenogospodarske resničnosti, o samokritiki in menjavi smeri, o skupnih, odprtih in neizogibnih stičiščih, o božjem načrtu, o klicih po spreobrnjenju, o upanju v bodočnost, o življenju kot službi in končno o ljubezni do življenja. M. B. Pestro delovanje DSI Društvo slovenskih izobražencev je v novembru poskrbelo za tržaško predstavitev zbirke otroških pesmi Ljubke Šorlijeve, ki jo je izdal Pastirček. O novi knjigi je 7. novembra govorila Marija češčut, recitirala pa je Jožica Žnidaršič. Prof. Martin Jevnikar je naslednji ponedeljek govoril o Antonu Klodiču pl. Sabladoskem, izjemni osebnosti iz Slov. Benečije. Njegova vloga pri ustanavljanju in razvijanju slovenskega šolstva na Primorskem še danes ni raziskana. 21. novembra je bil večer posvečen diskusiji ob novem dokumentu tržaške Cerkve. Ob prisotnosti škofovega vikarja dr. Lojzeta Škerla se je razprava dotaknila raznih perečih točk tudi slovenske komponente v tržaški Cerkvi. Zadnji novembrski ponedeljek se je Peterlinova dvorana ponovno napolnila ob predstavitvi knjige, ki jo je MLADIKA izdala na čast pesnika in pisatelja Vinka Beličiča ob njegovi 70-letnici. DOM SV. MODESTA V Celovcu, v neposredni bližini gradu VVelzenegg gradijo nov fantovski dom Družbe sv. Mohorja. Nosil bo ime sv. Modesta, in sicer zato, ker stoji na ozemlju nekdanje prafare Gospe Svete, kjer je med leti 735-767 deloval prvi koroški škof Modest, ki ima velike zasluge za pokristjanjevanje Slovencev. staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in Velikanski gozdovi, predvsem brestovi, ki so prekrivali severno Evropo, so v razdobju 8000 do 5000 let pred nami doživeli strahovito krčenje. Glede dejstva ni za arheologe nobenega dvoma, dvom je le o tem, kdo je krčenje povzročil. Si je mezolitski lovec skrčil gozd zato, da bi laže lovil, ali neolitski poljedelec zato, da bi tako prišel do obdelovalne površine? Ne eden ne drugi! Vse kaže, da je glavni krivec te ekološke katastrofe graditelj jezov — bober. Po mnenju znanstvenikov naj bi naši poljedelski predniki sistematič- no naseljevali od bobrov opuščene jase. Na njih so namreč podedovali vse, kar so najbolj potrebovali: vodo, les (v obliki debel) in sonce. Ali je kje na svetu morje, katerega poprečna gladina je kar 100 metrov nižja kot drugje? Kot so ugotovili s satelitov, tako morje dejansko obstaja in sicer 2000 km južno od konice Indije. To je dejstvo, kaj pa razlaga? Dokončne še nimamo, čeprav prevladuje mnenje, da je »depresija« povezana s »selitvijo« Indije pro- ti Aziji ali, če vam je ljubše, z oddaljevanjem Indije od Afrike. To gibanje — 6 cm na leto — ni majhna stvar, ko pa se je Indija pred 200 milijoni let dotikala Madagaskarja. * * * Odrasel človek je sestavljen iz sto-tisoč milijard celic. Nič manj kot de-settisoč milijard, torej kar 10%, jih baje dnevno odmre. Stare odmrle celice zamenjajo nove, ki nastanejo z delitvijo. Delitev pa mora prenehati, brž ko je številčno ravnovesje vzpostavljeno, sicer je tu rak. Značilnost rakastih celic je namreč ta, da se pri deljenju ne morejo ustaviti. MARTIN ÏEVNIKAR Zamejsko in zdomska literatura Miroslav Košuta: Tri igre za glas in Robidnice in maline Tržaški pesnik Miroslav Košuta je do zdaj izdal 6 pesniških zbirk, 3 knjige pesmi za otroke in dve mladinski igri v eni knjigi (gl. Mladiko 1981, 138). Leta 1982 je izdal pri ZTT Tri igre za glas, 1983 epigrame Robidnice in maline. O knjigi TRI IGRE ZA GLAS pravi avtor v spremni besedi, da so »nekakšna trilogija iz časa narodnoosvobodilnega boja, ki je nastala po resničnih dogodkih, po osebnih spominih ali dokumentih... Resnične so vse nadrobnosti, ne da bi bila v enaki meri resnična tudi celota, vendar je izmišljenega samo toliko, kolikor je potrebno, da se raznoteri dogodki združijo v pripoved ali da se dve različni zgodbi zlijeta v eno«. V prvi, Mreže in zvezde, pripoveduje pripovedovalec o preletavanju zavezniških letal in skrivanju vaščanov v kraški jami. Ribič Karlo Sedmak ni odšel k partizanom, ampak je šel nekega dne lovit ribe z Vinkom. Nemci so zbili zavezniško letalo, pilot je odskočil in se obdržal na morju. Karlo ga hoče rešiti, vesla proti njemu, prileti nemški lovec in ga ustreli. Zdaj ni Karla na nobenem spomeniku in tudi groba mirna več, ker ga vnovič poročena vdova ni odkupila. V drugi, Gora, imenovana sin, pripoveduje mati, kako se je odpravila, da bi v Čepovanu obiskala sina Danila, ki je bil pri partizanih, a so jo med potjo Nemci zaprli. Drugič je prišla do njega, potem je zvedela, da so ga prekopali, mati ga je vzela v naročje in je bil težak kot gora. V tretji, Kadar te zbudijo, pripoveduje stara mati vnukinji Vidi, kako je od desetega leta dalje samo garala, potem se poročila, dobila pet sinov In dve hčeri. Med vojno je eden umrl kot piartizan, drugi v taborišču, tretji se je po vojni ponesrečil v pristanišču. Zdaj jo vsi trije obiskujejo in tolažijo. V igrah je Košuta oživil težke medvojne čase s sred- stvi, ki mu jih nudi radio. Vse tri imajo pripovedovalca, ki povezuje posamezne dogodke In prizadete ljudi, veliko je šumov in drugih glasov, ki poustvarjajo okolje In čas. Pisatelj je dobro podal tiste tragične vojne čase, ki so prinesli toliko gorja primorskim Slovencem. Vse tri igre je oddajal Radio Trst A. * * * V knjigi ROBIDNICE IN MALINE je sto epigramov, ki jih je Košuta napisal v zadnjih letih in še niso bili priobčeni. Z epigrami je začel pri nas Prešeren, sledili so mu številni pesniki do danes, njihovo bistvo pa je, da duhovito v nekaj verzih zadevajo razne človekove posebnosti, značilnosti in dogodke, ne smejo pa biti žaljivi. V predgovoru in zagovoru pravi Košuta po Prešernu, ki je zadeval le vrhove hribov, da so v zamejstvu samo griči, povprečnost, vendar pa »mrgoli uspehov, špic in nad«. Nato po vrsti špika zamejske pesnike od Benedeti-ča, Čuka, Mermolje do Jeze, Pahorja in Rebule. O zamejcih pravi, da se ločimo po rdeči zvezdi ali rožnem vencu. Avtor ne loči političnega režima od države ali naroda. Benečija ima preveč voditeljev, v Kanalski dolini pa sta dva fanta brez značaja. Če kdo noče študirati, dobi službo profesorja na slovenski šoli. Kmečko področje na Krasu propada v muzeje, zaščitnega zakona ni, Slovenci so v Trstu provokacija. V tem okviru ne more manjkati papež, ki da preveč potuje: »Od kod mu svet, / naj v gorečnosti posnema / za mir pogubni ajatulahov zgled?« Ta konec je krivičen in nerazumljiv, ker so do zdaj papeža vsi hvalili, da se trudi za mir med narodi. Sto epigramov, veliko, preveč, da bi bili vsi res posrečeni, da bi zadevali bistvo ljudi in stvari. Z epigrami je dodal Košuta novo potezo svoji mnogovrstni ustvarjalnosti, ni pa ta poteza značilna in tehtna. Alenka Rebula Tuta: Mavrični ščit V knjižni zbirki Leposlovje Založništva tržaškega tiska je izšla v jeseni 1983 pesniška zbirka Alenke Rebula Tuta z naslovom Mavrični ščit. Knjiga je pravo presenečenje, saj se je avtorica doslej ukvarjala predvsem z znanstveno raziskovalnim delom, šele zadnja leta je priobčila nekaj pesmi. Drugo presenečenje pa je v tem, da zbirka ne kaže začetništva in mladostnega iskanja izraza in vsebine, ampak je po obliki in vsebini sad zrele, sodobne žene, občuti pa seveda vse probleme, ki zadevajo svet, Slovence in zamejce še posebej. V zbirki je 41 pesmi, ki so razdeljene v skoraj enakomerne cikle z naslovi: Zgodovina, Veronikin prt, Venec, Čas na Krasu in Odiseja. Minila je mladost, ko je človek prepričan, da lahko dela nemogoče stvari. Toda »ni ga slovarja / za jezik zveličanja«. Slovenci nočejo biti kremeniti, postali so del potrošniške družbe. Fantje odhajajo v Avstralijo v ladji, ki je istočasno rakev. Pozdravljata jih brin in materina groza. Slovenci so zaprli svojo zgodovino in izročita v muzej, Judež brodi »po kotanji denarjev«, »tretjič poje / petkov petelin«, zibelke so kamnite, brez otrok, namesto zvezde vodnice visi pod stropom »angel s krivooko zvezdo«. Stari Edvard (Kocbek) je odšel, čaka ga »nasad molčečih« in njegova zemlja, ki jo je tako ljubil in opeval, njegovo ime pa je na pohodu. Spomladi so vsi živi »vpoklicani«, da bodo novi alii mrtvorojeni. V drugem ciklu govori najprej o besedah, s katerimi se ne moreš igrati in jih pohabljati, ker se vrnejo mrtve v rojstna usta, Bogomila stoji v govorečem kamnu, ljudi čaka »z mesarskimi zobmi« in »s čekani obupa«, bogove prosi, da b.i vse pobila. To ni Prešernova ljubeča Bogomila, ki je rešila Čntomira z dobroto in odpovedjo, tudi ne Smoletova prilagodljivka, ampak nekaka moderna poganska amaeonka. Njena bala je skrinja šepetajočih školjk, potopi se v morje in dvigne zakopano. Življenje je lepo in polno preberi sicer iz knjige usodo, a »jo izbriši«. Ne smemo torej tožiti nad nesrečno usodo, sami moramo uravnavati svoje življenje. Vrača se nazaj, neizmerno mora spregledati in prav tako neizmerno zamolčati. Življenje te premetava, da obležiš v pisanih sragah, na prsih pa imaš »mavrični ščit«. Tretji cikel govori o ženskah, predvsem o kmečkih materah. Ves dan garajo, le zvečer se zagrnejo z molčečo rjuho in prerežejo čas, ker je bilo vsega dovolj. Tudi če ženske zapreš, spuščajo ponoči po žilnati vrvi svoje duše in nihče jih ne more ujeti. Na ženski praznik 8. marca dobijo ženske nagelj z mimozo, vtaknejo ju v lonec za mleko, kjer veneta. Kmečka mati je tako navezana na delo, da še umreti ne utegne. Desetnica je kruh »v peharju dneva«. Hlapec Jernej se ni upiral sam, tudi njegova hči je upornica in se s svečo sama zažge. Pesnica živi na Krasu, zato ji je navdihnil nekaj pesmi kakor tolikim pred njo. V Slovesu od mladosti je podobna sončnici v trdi kraški zemlji, obrnjeni proti severu. Šent-janževo prebudi življenje v njej, treba je poiskati šentja-ževo rožo, »da ti strahove razveže«. V Ecce homo je krat- ko, a pretresljivo podala podobo današnjega človeka: Glej / ljudje / ubogi brini / z jagodnimi očmi / in pred vsakim / sekira nevere / da se podseka«. Človeški mladiček si je v jeseni postlal na gmajni, »kraški vojvoda bo / in vsak kamen / mu bo zvest«. V lunini megli je videti repatico, za brinovim grmom držijo trije kralji knjigo dajatev in kmalu bodo potrkali »na kamne Krasa«. Še kraški pogreb sredi bujne narave in vstajenje šipkovega srca iz kamenja in trnja. Zadnji cikel je ljubezenski. Vse bo pustila in šla za njim, že sliši šumeti drugi breg. Sliši biti njega in svoje plašne srčne krče. Za njim je hodila »čez ognjeni prag / skozi strupeno travo / z nesrečno zvezdo za sabo«, zato ni poti nazaj. Decembra bo legla vanj, da preživi zimo. Tiho stopata po poti osata in žajblja, toda pod nebom so »stolpi rožmarina«. Prevzel jo je, ali se ji zblede od strahu, ali ga izreže iz sebe, ali pa ga ljubi. Ljubi svojega malega Robina Hooda, ki že zna ločiti dobro od slabega. Na križišču brez znamenja bo izkopala darilo zanj. Zbirka je vsebinsko bogata in mnogovrstna, osebna izpoved je istočasno polna problemov sodobnega življenja. Čustvo in razum se prepletata, kar dokazuje tudi umirjena oblika, ki je sicer precej hermetična, vendar dostopna. Modernistična je tudi v nizanju primer in podob brez povezave, saj uporablja samo piko na koncu pesmi. Jezik je izbran in sočen, veliko primer.in podob je izvirnih in mnogo povednih, kot npr., vrat reke zlomiti, jutro zadrgnjeno okoli vratu, široki kosmi groze, zelena vejica nasmeška, angel s krivooko zvezdo, nasad molčečih, častna straža rodnih trav, drevesnica usod, globus nabodenih dihov, rogovje prstov te zarase, ozvezdje bezga, vas čakam s čekani obupa, v ušesih lajanje spominov, alge skovikajo, razmaknejo se boki vesolja, blazinjaki iz vetrovnega ivja, večna luč pelina. Knjigo Alenke Rebula Tuta Mavrični ščit-Je, Lepo opremil Franc Vecchiet. Florjan Lipuš: Odstranitev moje vasi Koroški pisatelj Florjan Lipuš je izdal I. 1983 pri založbi Drava v Celovcu in Založništvu tržaškega tiska v Trstu povest Odstranitev moje vasi. To je avtorjevo četrto knjižno delo: leta 1964 so izšle v Ljubljani Črtice mimogrede, 1972 v Mariboru roman Zmote dijaka Tjaža, leto pozneje spet v Ljubljani knjiga humoresk in satir Zgodbe o Čuših. Leta 1981 je izšel roman v Salzburgu v nemškem prevodu kot Der Zögling Tjaš (glej Mladiko 1974, 16-18). Že v romanu o Tjažu je Lipuš dokazal, da mojstrsko obvlada pripovedno tehniko, da ima jezik v oblasti v vsej njegovi izrazni gibčnosti, da se zna z njim poigravati in ustvarjati najrazličnejše figure, spretno pa vpletati tudi koroške narečne besede. Zna biti tudi modernistično zapleten, da segajo stavki skozi celo stran, kar je bila tedaj moda tudi v osrednji Sloveniji pri mlajših piscih. Vse te zunanje formalne odlike najdemo tudi v novi knjigi. Pripovedovanje teče med opisi, govori, samogovori in premišljevanji živahno, izdelano, z besedami se poigrava, dela figure in jih začinja s koroškimi izrazi. Vsebina povesti je življenje neke koroške vasi, ne realističen opis, ampak satirično posmehljiv in z neverjetno pro-tikatoliško tendenco. V vasi noče nihče umreti, vas brez mrtveca pa »prihaja ob svoj glas«, saj so ob smrti cele svečanosti: »Človeka lepo po vrsti jemlje, najprej mu matilda glavo vzame, potlej cerkev, ki praznih rok ostati noče, rop poveča in se po jastrebje na brezglavi trup požene, da ga razdeva in odbere in zavrže in si dušo iz drobovja ven izkoplje in s tem darilcem bogu hlapčevski poklonček stori.« Pri pogrebu nastopijo pevci in pogrebci in seveda tudi župnik. V vasi je prosvetno društvo, vaje imajo ob petkih zvečer, prosvetarji prihajajo od vsepovsod, po vaji se vračajo v parih in se ljubijo. Pevci so pri pogrebu važni, nenadomestljivi, skrbijo za dostojen pogreb in žalovanje. Cerkev je na trgu nasproti gostilne. Zgradil jo je grof, da je dobival več desetine od pobožnih podložnikov. Na trgu stoji visoka lipa, s katere se vidijo vsi grehi v vasi. Zato tudi škof ob birmi in vizitacijah zleze na lipo. Na Marijin praznik priredijo v vasi, ki jo okrasijo z brezami, veličastno procesijo, potem dolgo v noč pijančujejo in se ljubijo. Nekoč je župnik renoviral cerkev in najel kronista, da bi pohvalno o njem pisal. Tedaj se je zgodilo, da sta dva kmeta našla ob reki zraščen križ nenavadne teže. Zapregli so dva para volov in ga s težavo privlekli do cerkve. Križ se je dvakrat sam vrnil v grapo, ker so ga postavili na stranski oltar. Ko so se odločili za glavnega, so ga morale prepeljati device, da je obstal. Ko je bila cerkev prenovljena, so priredili misijon, da bi se prenovili tudi farani. V šole so poslali dva fanta, da bi se izšolala za duhovnika. Ko je prišel dan nove maše, so vas okrasili, ljudje so se zbrali na trgu, novomašnik se je pripeljal v limuzini, dobil veliko darov, po maši je bila gostija, nato popivanje in ljubljenje. V zadnjem poglavju Idila s kmetov je nesla kmetica s hriba jerbas k velikonočnemu blagoslovu, padla je, pritekle so sosede, možje so napravili nosilnice in jo odnesli v trg. Tu so jo naložili na voz in odpeljali v mestno bolnišnico, kjer je rodila mrtvo dete — vas je dobila mrliča. Iz te vsebine je jasno, da ne gre za podobo koroške vasi, ampak je vsebina samo okvir, v katerega je Lipuš vnesel svojo protikrščansko tendenco, napade na vse, kar je krščanskega, kakršnih ne najdemo danes v nobeni slovenski leposlovni knjigi. Zelo nespoštljivo in prostaško govori o Bogu, sv. Duhu, Mariji, o Cerkvi, zakramentih, duhovnikih, o cerkvenih pevcih in prosvetarjih. Samo nekaj primerov, da ne bo kdo ugovarjal. O Bogu in duši piše takole: »Komaj se dva dobro skupaj zdevata, že jima katoliški bog dušo vmes bula, jo nad njima drži, da se mu med prsti slini, in jo v pravem hipu v njun matični mleček curne.« Dalje zelo primitivno, v slogu nekdanjega liberalizma dokazuje, da ni Boga, ker ga je pravzaprav ustvarila Cerkev. Piše: »Resničen bog ne more biti nepopoln, resničen bog ne potrebuje nič, ne češčenja ne molitev, cerkve ne, vernih ne, ničesar ne, od vseh in vsega je neodvisen, skratka v vsem, do zadnjega popoln, resničen bog je.« Zato po pisateljevi trditvi ljudje »od moških let naprej vedo, da boga v resnici ni«. Čeprav je pisatelj Boga odpravil, mu je nekaj strani naprej naprtil krivdo, da se ni zavzel za nezakonsko mater, ki so jo zapodili iz hiše. Pravi: »Katoliški bog je iz bogce-vega kota dol gledal in molčal. Ni se za revico potegnil, ni ubožici mežiknil v spodbudo.« Bog je po pisateljevih trditvah kriv za vse slabo na svetu, tudi za nemške krematorije med zadnjo vojno, češ: »Mižal je in meži ob vseh grozotah, si mašil ušesa, ko je vas na kupe lezla, se redčila, sušila, ko so pepel vaščanov pobirali iz krematorijev, z njegovim privoljenjem obratujočih dan za dnem, ga prej razgrebli in z drugim pomešali v pečeh, ki so jih mogli izumiti le katoliški možgani.« Pravi, da je Boga Cerkev »v svojo službo vzela, v svoje gare vpregla, v cakar, delo dala, saj ga potrebuje še kako za to, da se sama uresniči, upraviči«. Podobnih primerov za protikatoliške trditve bi lahko navedli celo vrsto, saj ni področja, ki bi ga ne bil Lipuš na- padel ali osmešil. Zelo slabo govori tudi o vaščanih,, ki izrabijo vsako slovesnost, da dolgo v noč popivajo, domov grede pa se vsekrižem ljubijo in lomijo zakone. Tudi župnik ni izvzet. Škoda, da ni pisatelj pokazal malo več srčne omike in razsodnosti, kaj je primerno in kaj ni. Da je nadarjen pisatelj, o tem ni dvoma in tudi v tej povesti je dokazal, da zna pripovedovati, zlasti v zadnjem poglavju Idila s kmetov. Tukaj je mojstrsko prikazal padec kmetice po bregu in potem njen prenos na nosilnicah, po slabih poteh in v dežju v trg. Iz okvira izpada IV. poglavje Pogovor, v katerem telefonira dekletu in se opravičuje, da je odložil slušalko in stekel k vratom, da bi presenetil prisluškovalca. Nato dolgo razpravlja o načinu prisluškovanja. Torej nadarjen pisatelj, ki se izgublja v že obrabljenih napadih. Marij Čuk: Suho cvetje Tržaški pesnik Marij Čuk je prišel pni mariborski Založbi Obzorja proti koncu lanskega leta do nove pesniške zbirke Suho cvetje. To je že njegova četrta pesniška zbirka, kar ni malo, če pomislimo, da je dopolnil 30 let življenja (glej Mladika 1976, 43). V novi zbirki je 51 pesmi in so razdeljene v šest ciklov, brez naslovov ciklov, ker se pesmi med seboj prepletajo in bi jih bilo težko ločiti po tematiki. V geslu je potožil o samoti, o samoti človeka, »ki mimo stopa / in ne ve / kam gre«. Pesniški svet, ki je do zdaj odseval iz Čukovih treh zbirk, se je v Suhem cvetju premaknil, poglobil, zresnil. Prej je bil njegov svet nekaka »zakleta dežela«, kakor je naslovil tretjo zbirko, polna nasprotij in krivic, ki jih ne moreš spremeniti, lahko se temu svetu le ironično posmehuješ, ga zavračaš, ali greš brezbrižno mimo njega. Zdaj se mu kaže svet v svinčenih podobah, pesnik je sprt »s svetom in seboj«, dež pada »kot težka beseda«, z meglo se ponoči »prikotali strah«. Pesnik je podoben raku, »ki bi rad naprej, / a leze nazaj«, dnevi so prazni, v njih »ni mesta za sonce ... ni mesta za sanje«. Njegova dežela je zelo lepa, iz lonca stare mame veje duh po svobodi, očetova pipa »hropi po uporu«, vendar je pesnik na razpotju in ve, kje naj si poišče domovino. Ljudje so mu tuji, vsak zase in kopičijo »zlobo in zavist«. Zato pravi: »Vrgel bi puško v koruzo, zaverižil svoja vrata in se predal spancu, ki preganja oblake boleti ...« V drugem ciklu se ta podoba sveta nadaljuje, saj je svet na eni strani »beraško črn«, na drugi neznansko širok, mehak, razdrobijiv, resen. Prevladuje demagogija, toda »V geslih / in klicih / ni naše svobode«. Iz ust sobesednika »le vonj po vinu / in suhih besedah«. S tega sveta ne moreš zbežati, »povsod ostaneš sam, / obupan, / siv in smešen«, istočasno je hrast in trska in jeklo, »ki ga strah topi«. Ljudje mešajo kri, postajajo divje živali, grizejo glavo. Mladi so pometli z Aristoteli, Cezarji in Prešerni, svet ostaja »gol in samemu sebi neznan«. V njegovem nemiru kljuje »pošastna praznina, / ki krepi in podžiga upor«. V tretjem ciklu je pet ljubezenskih podob, vendar ne gre za ljubezenske izpovedi, ki so v tem neurejenem svetu nemogoče, ampak za hrepenenje po njej in pesmi o njej, ki hodi ponoči utrujena, ko »svet smrči«. V četrtem ciklu je kritika ljudi in razmer. Junaki našega časa so »v pajčevini jetniki,/ v noči smrtniki«. Ko umirajo kralji, se svet obrne »in v razpokah sije luč«. Amerika je dežela sanj in iluzij. Hiša sanj je bister in jasen pogled, hropeče, rjoveče srce in pomlad iz brinovih jagod. Po njegovih žilah se pretaka svobodna kri, zato ne mara potrošniške udobnosti. V petem ciklu poje o čudnem svetu, spremenjenih razmerah iin svojem poklicu. V Trstu prodajajo »do onemoglosti kavbojke«. Nekoč je bila nedelja praznik, danes je »v avtu / in sonce / je privezano na blatnik«. Bil je pesnik, zdaj je novinar in piše o vsakdanjih stvareh brez sanj, »rad bi bil otrok«. Deklica je danes realizirana, a brez idealov. Današnji človek je postal konj, ki brca »v korito pomij«. V zadnjem ciklu sta ogorčenje in ironija dosegla višek. Zdaj so težki časi, »ker barabe / umirajo počasi«. Vojake plačujejo z nedeljskimi dekleti. Veljaki so ugotovili, da Slovencev sploh ni več, ker so se spremenili v funkcionarje, toda vsi ti so Slovenci in hodijo v procesiji, »da se Izognejo samoti«, ker nimajo ponosa. Ves svet se je tresel, ker so bili »krti sprti«. Merjasci in prasci so imeli svoj praznik in se valjali po gnoju, naslednje jutro so se lepo uredili in se z avtom »med nas pripeljali«. V sedanjem junaškem času padajo ljudje za mrtve pravice. Iz sanj naj nastane pesem, »krvava v krvavem svetu«. Čuk je v novi zbirki Suho cvetje segel v korenine sodobnega sveta in zapel o njegovi mračni podobi v krat- kih, odsekanih verzih, zdaj realistično nazornih, zdaj Ironično posmehljivih. Nič lepega, svetega ni več, tudi človek ni drugačen, saj je sam spremenil svet in ga zapeljal v potrošniško miselnost, kjer so edini ideali avto, vrtiček, televizija, dobra plača, kino, kosilce, aperitivček, morski dopust — leto za letom. Vendar pa je po pesnikovem prepričanju toliko drugega, kar daje smisel življenju: gozdovi in polja, dež in letni časi, nedeljski počitek s starimi običaji, pot do sočloveka, narodni ponos, tudi pesniki, norci in bohemi in toliko drugega. Pesnik sam je prešibak, da bi kaj spremenil, zato se zateka v svoj svet, »igram tombolo, / pišem pesmi / in nimam žene«. Samo poje lahko o vsem tem, da bi mu bralci prisluhnili. Pesmi so moderne, podobe kratke, pogosto vsak verz nova misel alii trditev, ki ne izvira iz prejšnje, največkrat glavni stavki, največ odvisnih stavkov pa se začenja s »ki«, da misel dopolnijo. Jezik je izbran, ustvaril pa je tudi nekaj lepih in povednih primer: »svinčene podobe; vrček praznih pletenin; dež pada kot težka beseda; tema dreza v čais; kri je žvenketala; pluje moja zavest; zave-rižil bi svoja vrata; jeklo, ki ga strah topi; nasadi strupenih laži; sinje svinje; kriva jutra; kij stonogi; kača resnice; ščegetav razjarjen bron« idr. Zbirka Suho cvetje je velik korak v Čukovem pesniškem razvoju. Dvanajsti literarni natečaj »MLADIKE« 1. Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine. 2. Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1983. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenim z istim geslom ali šifro. 3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 4. Na razpolago so sledeče nagrade: za črtico ali novelo: prva nagrada 150.000 lir druga nagrada 100.000 lir tretja nagrada 50.000 lir za ciklus pesmi: prva nagrada 100.00 lir druga nagrada 50.000 lir tretja nagrada 30.000 lir 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1984. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. »Skurna štorija« o pisateljih V prostorih SSG se je 9. decembra letos prvič v zgodovini zamejske besedne umetnosti, v črnem znamenju krize, ki se jekleno oklepa skupin in posameznikov, odvijal sestanek Upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev s člani društva, ki živijo v Trstu oziroma na Tržaškem. K dogodku so bili povabljeni tudi predstavniki javnih občil, ki so se, razen redkih izjem, udeležili kot novopečeni ali že postani člani društva, kar seveda dokazuje našo vse-stranost. Dnevni red, ki ga je društvo predstavilo javnim občilom, je veliko obljubljal vsem, nam in onim — po domače iz Ljubljane. Po otvoritvi sprejem novih članov v društvo, nato poročilo — informacija o položaju slovenskega pisatelja na Tržaškem, sledila naj bi doneča diskusija o mejah v slovenskem duhovnem prostoru, nato skupni načrti in dogovori. Po priložnostnih besedah uvoda se je predsednik Tone Partljič izrazil o posegu daljnosežnih ciljev, in sicer vzgoj-noizobraževalnih jeder in osebne svobode — pologa. O tem, kam, kako in s čim — nič. Še beseda o zapleteni identiteti zamejcev in prva točka je mimo. Nato pisateljica Ivanka Hergold o zamejstvu. Takole: tudi zamejci smo ljudje in imamo, sicer nekaj malega, kar izpričuje izvenkrušno dejavnost, kulturno obeležje. Vsakršno napredno vrenje pa preprečujejo naša neobičajna človeška nestrpnost, ki nam v večni krizi našega položaja narekuje »pogrevanje včerajšnjih juh«. Boljši recept je mešana kuhinja, rešitev je torej skupna revija, nepristranska, vseoklepajoča. Rešitev so pogovori o tehniki, o stilu. In politika? Najbrž bi na zlikanih straneh s predznakom objektivnosti tu ne imela prostora. Bolje tako, saj je svoboden samo tisti umetnik, ki je politično ozek — to naj bi jamčilo redno izhajanje bodočih belih strani. Dialektiko, pogovor in polemiko omogoča samo raznolikost, pa čeprav je nekaterim všeč srebanje pogretih juh, verjemite, marsikaj grenkega je treba požreti, pa če je pogreto ali ne. Skupna revija — obnova nekdanjih Tokov, ki so klavrno propadli kljub temu, da so veliko obljubljali... Viribus uni-tis naj bi izdajo sestavljala oba tabora. Na skupni piknik pa je treba, da vsak nekaj prinese; rek »najprej tvoje, nato vsak svoje« ne velja. Toliko o tem. O odprtosti — tokrat v našem malem mravljišču. Oder SSG je že sprejel nekaj katoliških avtorjev in pogumno Jovanovičevo Vojaško skrivnost, ki ni ravno v soglasju z matično domovino. Že dobro, če bi kdo razumel in cenil ne ravno prevelike globokoumnosti. Zamejcem manjka profesionalnosti in strokovnosti, trdi pesnik Marko Kravos, ki od teh dveh muz živi, kar baje ni lahko. Posebno ker je profesionalnost novejše odkritje, ki sledi nekaj stoletnemu amaterstvu. Kje naj torej dobimo izkaznico, ki potrjuje tovrstno resnost? Na ljubljanskih revijah bo uspel naš najdrznejši stiho-tvorec. Oklenil se bo strukturalizma in perverznosti in zapel rekviem že propadajočemu humanizmu, medtem ko ga bo idiotski kozmopolitizem brez vsebine brezpogojno ščitil. Tako Alojz Rebula, ki brani dostojanstvo književnika kozmopolita z geslom: »Recite bobu bob in dreku drek!« Hvala za obisk in vabilo, dragi tovariši iz društva. Zamejska stvarnost, ki je obsojena na ozkost in nestrpnost, vas sprejema kot goste, ki jih sem ni privabila le skodelica kave, ampak drznost in pogum odprtega pogovora, ki bolje odmeva pri nas kakor v matični domovini. Ne zamerite, če med rosnimi lici nekaterih novih književnikov, ki ste jih sprejeli v društvo in sindikalno zaščito, pogrešamo gube starejših — Vinka Beličiča na primer. Toda to je druga pravljica, »skurna štorija« bi ji v imenitni koroščini lahko rekla naša referentka Ivanka Hergol-dova. Ester Sferco ene@©@Gi)(SC>cene®