Došlo '20, Vlil. ■’l‘-£*rv*otoT,<l
iLustRovAn čmu ž msKi tebniK i/hAjA v čet ate k
III. leto	V	Ljubljani,	20.	avgusta	1331	Ste	v.	34
Njegov duh
Povesi nesrečne ljubezni Napisal M. E. 15 r a d d o n
„Torej mi no daste nič upanja, Suzana?"
To bosede je rekel mlad. krepak mladenič resnega obraza. Vsa njegova vnanjosi je razodevala odkritega in neustrašnega moža. Gledal je skozi odprto okno prijazno larmarske sobe. in zraven njega je stala deklica, ki so ji io besede veljalo. Naslanjala so je na okno in plalio zrla v pokrajino.
..Prav nikakoga upanja. Suzana — nikakega? Torej jo vse med nama izgovorjeno?"
..Če hočete s tem roči. da bom kodaj nehala misliti o vas kot enem najboljših prijateljev, kar jih imam na svetu, potem ne. John." je odgovorila. ..Ali da bom kedaj prestala gledati v vas plemenitega in zvestega prijatelja — ne. John. tisočkrat ne!“
„A jaz imam v mislih nekaj več kakor samo io, Suzana. in tudi vi to veste. Moja želja. je. da bi bili kedaj moja žena. Ne mudi se. mi. Suzana, sami veste, da ne. Počakal bi. dokler ne bi_ prišel moj čas. Mladi ste še. zelo mladi, in najbrž še ne poznate svojih čuvstev. Počakal bi. Suzana. Moja ljubezen so ne bo izpre-menila. Pustite mi le upanje! Nisem brez imetja, sami Nesti'. Suzana. V banki imam tri tisoč funtov, ki mi jih je zapustil strič. Tidman. Imel sem srečo, da je bil moj oče bogat industrijec in da je stric ostal
Kay Francis
ZAMIŠLJENA
Paramount
samec, a če bi mi vi postfdi žena —“
..To ne bo nikoli. John. Vem, kako ponosna bi morala biti. da tako mislite o meni. loda nisem vredna tolike ljubezni. No. da ne bi cenila vaših vrlin, John: ali —“.
..Torej je nekdo drugi vmes. Suzana?"
..Da, John," je tiho zajecljala in pobesila obraz, ki ga ji je zalila živa rdečica.
..Nekdo drugi, ki vas je prosil za roko?'
..Ne. John; samo mislim, da me ima malo rad. in —“
Nenadoma je utihnila, beseda ji ni hotela več z jezika. Se nadaljuje na strani 490
Njegov duh
Nadaljevanje /.
TTSjT^ TEDU*
Francoski pisatelj Maurire De-kobra razpravlja o poljubu in njega vrstah. Značilnost nemškega poljuba je po njegovem v toploti, ki prekipi z. enih ustnic na druge, ko se strnejo. Madžarski poljub je nenaden in mojstrski, dunajski pa po njegovem lastnem izkustvu nežen in rahel, ne da bi brutalno zgrabil ustnice ljubljenega bitja. Ustnice Parižauk se pri poljubu finokusno zoblijo. kar da ustom značaj duhovnosti. Italijani znajo posebno dobro in na več načinov poljubljati; časih zbude pri dotiku z ustnicami drgečoče, časih sunkovite in vroče dražljaje. Angležinja je pri poljubu na zunaj malomarna, a nežna pri predaji. Skandinavke sicer ne poljubljajo mojstrski, zato pa osvajajoče. Posebno nevaren se zdi Dekobri slovanski poljub: Slovanke poljubljajo s temeljito preračunano malomarnostjo, kar utegne zaljubljenca pognati v zločin, blaznost ali pa v ponovitev, španski poljub je tiransko nasilen in poln strasti, Američanu pa je poljubljanje bolj šala in zabava.
*
Patrijotizem v praksi:
Nemška vlada varčuje na vseh straneh. Zato bi rada tudi znižala pokojnine bivšim Viljemovim generalom. Razposlala je 175 priporočenih pisem višjim oficirjem, med katerimi dobivajo nekateri več ko 20.000 Din pokojnine na mesec, in jih prosila, naj se prostovoljno odpovedo delu pokojnine. Dobila je le dva pozitivna odgovora, vsi dingi so odklonili, nekateri pa so pisma kar neodprta vrnili.
*
Ko so prejšnjo nedeljo po plebiscitu pregledovali glasovnice, 'so dobili med njimi takole: „če moji domovini koristi, glasujem za d». drugače ne.“ Severin je bila glasovnica neveljavna.
*
Strašna žrtev ničemurnosti ie postala 17-letna Elfrida. kmetsko dekle z Moravskega. Hotela se ie iznebiti kocin pod pazduho in si jih je izžgala. Pri tem pa je dobila tako hude opekline, da je v bolnici v strašnih bolečinah umrla.
*
Dokaz nemške temeljitosti:
Blizu turinško-pruske meje so roparji nnimdli in oronali zakonski par. Polici ia. ki je hitro prišla na kraj dogodka, pa je najprej hotela vedeti, ali se je napad izvršil na turinških ali na pruskih tleh. šele. ko so strumni stražniki nedvomno dognali, da ie bil rop storjen na turinških tleh... kai bi rfblie icovo-rili: takrat kakopak o zločincih ni bilo več duha ne sluha.
John Grangcr je vzdihnil in ni nič rekel; nekaj trenutkov je v sobi vladala smrtna tišina.
..Mislim, da vem, kdo bi to bil,“ je rekel naposled. ..Robert Ashley, kajne, Suzana?“ Njena rdečica je postala še temnejša, dekličin molk je bil zadosten odgovor. „Prav: mlad, dober fant je in bolj ustvarjen za to, da si osvoji srce mlade deklice kakor takle neokreten in odkrit človek, kakršen sem jaz. Da. dober dečko je. kolikor ga poznam: ničesar ne morem reči zoper njega. Suzana. Poznam pa nekega drugega, pred katerim bi vas svaril, Suzana, če sle ke-daj le v sanjah hoteli mislili nanj."
..Kdo je lo. John?"
..Vaš bratranec. Stephen Priče.”
..Ne bojte se. da bi kedaj mislila nanj. John. One male ljubezni med Stephenom in menoj je konec.“
..Čul sem ga, ko se je zaklinjal. da boste nekega dne še njegova žena. Suzana. Jaz ga ne maram, in tudi ne zaupam mu. Ne samo zaradi njegovega slabega značaja: vsi ga poznajo kot lahkomiselnega in razsipnega lahkoživca. Ne samo zaradi tega — še neka i drugega it- temu vzrok, nekaj, česar vam ne znam izraziti v besedah. Vem. da ji' jako sposoben in poraben človek. Ljudje gnvpre, da mu notar Vollair samo zaradi n je-fvove spretnosti izpreglcda vse slabe strani: ba ie celo nravi, da še ni imel tako dobrega knjigovodie kakor ji' Stephen. Toda spretnost in poštenost ne gresta zmerom vštric. Suzana, in bojim se. da ne bo vaš bratranec nekega dne slabo končal.“
Suzana Lorton ni niti poskusila ugovarjati njegovim besedam. Stephen Priče ni bil dobro zamsan pri njenih ljudeh. vkljub svoji prijetni
naslovne strani
vnanjosti in toliko hvaljeni spretnosti, ki mu je pridobila pri ljudeh tako velik ugled.
John Granger je še vedno stal pri oknu, odkoder se je širil blagodejni vonj tisočih cvetlic toplega poletnega ozračja. Stal je tam, kakor da ne more napraviti konca temu pogovoru. Toda konec bo moral priti, in treba bo izgovorili poslednje besede.
..Vidite, Suzana," je naposled začel. ,.mož mora iz lastne moči prenesti take stvari, čeprav se mu zdi. da mu bo strlo življenje, in sam napraviti konec mulam in sanjam, ki jih je imel. Ne morem vam govoriti o tem. kako vas ljubim. srce moje — kako vas bom ljubil do konca svojih dni. Bob Ashlcy je dober dečko in Bog daj, da bi vam bil dober mož! Vendar ne morem verjeti, da bi vas tako ljubil kakor vas jaz ljubim, Suzana. On ima še očeta in mater in sestre, ki skrbi zanje in jih ljubi: jaz nimam nikogar na svetu, da bi ga ljubil, razen vas. Že kot otrok sem bil sam in že takrat ste mi vi bili ves svet. Grenko se mi bo zdaj vživeti v usodo. Suzana: toda n i mi pomoči. Ne jokajte. Suzana! Brezsrčen sebičnež sem, da vam lo pripovedujem in vam silim solze v vaše lepe oči. Ni mi pomoči: usoda je tako odredila in vsi se moramo vdati vanjo. Z bogom, dekle!"
Pomolil je deklici svojo veliko, pošteno roko. Suzana jo je priiela /. obema rokama, se sklonila nan jo in jo vsa v solzah poljubila.
..Nikdar ne boste razumeli. John. kako zelo Vas spoštujem." je rekla. „Samo ne recite s takim glasom .z bo-r gom‘! Sa j ostaneva do konca dni prijatelja — kajne, da ostaneva, John?"
..Do konca dni pfijalelja? Da. dekle; toda prijatelja od daleč. Vidite, so stvari, ki jih
ne !>i prenesel. Lahko vam želim srečo, pošteno in iskreno; ne' mogel pa l)i ostati v fri-arsgatu in \as gledati kot ženo Roberta Aslileya. Rok zakupa moje farme je potekel. Danes popoldne sem poklican k notarju Vollairu. da ga obnovim. Sanjal sem. da bi bili vi gospodarica na tej dragi mi zemlji. Jako. Suzana, sem sanjal vsa ta tri leta. Ne morem več gledati svoje zemlje, ko so se podrle le sanje. Odstopil bom farmo še danes, in pojdem v Ameriko. Imam nekaj denarja, z njim si zgradim nov dom; dela se ne strašim.
I udi prijatelje imam onkraj morja: bratranca Jima Loina-xa in njegovo ženo. Pred petimi leti sta se izselila in zdaj imata že lepo farmo. Čisto tuj ne bom pri njih."
..Da. da. v Ameriko idite, John." je obupno vzkliknila Suzana. „!n nikdar, nikdar več sc' ne vrnite nazaj!"
Smilil se ji je mladi mož, ki ga je kot človeka tako zelo cenila. Zbodlo jo je v srce ob misli na trpljenje, ki mu ga je prizadejala, ker si je vcepil nesrečno željo, da bi ji bil več kakor samo prijatelj.
..Nikdar je dolga beseda. Suzana," je odgovoril na svoj odkrili m resni način. .,Kadar bodo za nami dolga leta in bodo že odraščali vaši otroci, takrat bi želel priti nazaj in malo posedeti pri vašem ognjišču in pokaditi pipo z vašim možem. Ne. da bi vas kdaj prestal ljubiti. Suzana: toda zob časa bi vzel stari bolečini ost, in ostal bi še pokojen spomin, kakor misel človeka, ki je bil dolgo mrtev. Da. vrnil se bom čez deset ali petnajst let. če bom še živ. samo zato, da bom videl vaše otroke' — in vem. da bo med njimi eden. ki mi bo posebno drag. in mi bo v letih starosti kakor nroj lastni otrok. Slutim, da bo tako. In zdaj vam moram reči z bogom. Suzana: ob treh moram biti pri Mr. Vol-lairu. in opraviti moram še dosti poslov, preden odpotujem."
..Ali mislile tako naglo na pot ?"
..Takoj, ko vse uredim zastran farme in druge reči. A preden odidem, se pridem še* poslov it od v as in vašega očeta."
..Da. morate priti po slovo. John. Ne bi bilo lepo, če bi sli, ne da bi dali očetu roko. Do svidenja!"
Še enkrat sta si stisnila roko. nato je šel. Počasi je krenil po ozki vrtni poti čez trav nik, porasel z bodičevjem. Onkraj njega so stala raztresena drevesa, med njimi pa zapuščene peščene jame in mlake s stoječo vodo — neprijazen kraj za hojo ponoči, čeprav se pot nikjer toliko ne oddalji od glav ne ceste, da sc ne bi čulo. če bi se kaj zgodilo. Ozka steza med drevjem je kakor kratka zaseka med farmo Matthevva I orlona in I lillboroughom in John Cra: -gor je krenil po njej.
Stopal je s trdnim korakom in pokoncu, čeprav mu je bilo srce težko to popoldne. Bil je mož. ki zna moško prenašali karkoli ga zadene, in ko se je ustavil pred notarjevo hišo, ni bilo v njegovih očeh nič. kar bi izdajalo, kako 111 ti je v duši.
Pri Mr. Vollairu jo bil neki kIijeni, zato je moral počakati. V predsob j u jo zagledal Stephena Pricea, ki je se-
..ROMA N“ STANE
I mesec 8 Din, t4 leta 20 Din, % leta 40 Din, vso leto 80 Din. Na razpolago še vse številke. Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393.
Na tujem, vse leto:
v Angliji 9 šilingov* Avstriji 14 šilingov. Belgiji 14 bclg, na Češkoslovaškem 70 kron, v Egiptu pol funta, Franciji 50 frankov, Holandiji 5 goldinarjev, Italiji 40 lir, Nemčiji 9 mark. Severni Ameriki 2 dolarja. Povsod drugod ua leto 120 Din, za Vi leta pa 60 Din. Denar (veljavne jugoslovanske ali tuje bankovce ali ček) pošljite v lastnem interesu v priporočenem ali pa v denarnem pismu.
Posamezne številke:
V Jugoslaviji po 2 Din. Dobe se v trallkah, knjigarnah in kolodvorskih prodajalnah. Kjer ..Romana'* nimajo, zahtevajte, naj ga naroče. Direktna naročila Izvršimo šele po prejemu zneska v bankovcih ali veljavnih znamkah.
V Italiji stane posamezna številka 80 stotink.
Naročila
in dopise pošljite na naslov: „Roman“, Ljubljano. Breg 10, poštni predal št. 34E. — Rokopisov ne vračamo. Za odgovor priložite znamko. — Oglasi po tarifi.
del /n pisalno mizo v družbi mladega pisarja.
..Dober dan, Granger!" je pozdravil došleca s pokroviteljskim glasom, ki je bil Johnu tako zoprn. ,,Prihajate zasl ran zakupa, ne?"
..Nimam vzroka, da bi vas zaradi lega nadlegoval."
..Alui, vem — vi ste eden lisi ih srečnih ljudi, ki se jim nikoli ni treba obračati na pravnike, ker niso nikoli v stiski. Zastran zakupa pa vam rečeni, da boste morali imčti že hudičevo srečo, če boste hoteli dobiti Lriarsgate iznova v zakup za listo ceno, ki ste jo do zdaj plačevali."
,.Nisem prišel zastran novega zakupa," je odgovoril John Granger. ,.Zapuščam Lriarsgate."
..Zapuščale Lriarsgate? To še mi pa čudno zdi. Kaj ste dobili boljšo larmo?"
„V Ameriko pojdem."
Slepilen Priče je požvižgal od začudenja in se obrnil na stolu, da bi Johna bolje videl.
„Kaj pravite, Granger?" ,.1'ant, kakršen ste vi, s polno mošnjo denarja — pa v Ameriko! Do zdaj sem še zmerom slišal, da hodijo v Ameriko samo taki ljudje, ki so izgubili vse svoje imetje."
„Nave]ičal sem se'Anglije in zahotelo se mi je izpremem-be. Pravili so mi, da gre ljudi ‘m, ki se na farmo razumejo in so si prihranili nekaj denarja. v Ameriki zelo dobro."
„Da, in vam denarja ne manjka," je odgovoril Ste-phen Priče in nevoščljivo vzdihnil. „ln tako ste se odločili. da odidete v Ameriko? čudno, zelo čudno. Mislil sem, da radi pogledate za mojo zalo sestrično. Zadnja leta sem vas dostikrat srečal pri Lorto-novih.”
John Granger ni odgovoril. Kmalu nato je Vollairov klijent odšel in notar je poklical Mr. Gringerja k sebi v pisarno.
Moža sta se hitro pogovorila. Vse je šlo po Johnovi želji. Notar mu je povedal, da se jih je že več potezalo za
njegovo farmo, in encimi izmed njih je bila posebno po-všeči; najrajši bi se takoj preselil nanjo, ne da bi čakal na potek Grangerjevega zakupa. Pripravljen bi bil celo prevzeti ves njegov živi in mrtvi inventar in bi dobro plačal.
In tako je mladi farmar odšel iz pisarne vesel in zadovoljen. da je vse tako dobro uredil za odhod s svojega doma. ki mu je bil še nedavno tako drag.
11
John Granger se je s pripravami za pot in ureditvijo vseh stvari zamudil več ko tri tedne, in poletna pripeka je že jela ponehavati, ko je napravil poslednji obisk svojim travnikom in njivam. Prvič, odkar je sklenil dati domu slovo, je takrat začutil, kako hudo mu bo zapustiti domačijo.
..Pusto bo v tujini,“ je pomislil, sloneč na ograji pred hišo. Ljubeče je gledal po ži-\ ini. ki zdaj ni več njegova, in se izpraševal, ali ga bo kaj pogrešala, ko ga več ne bo doma.
..Kakšno veselje naj mi bo, če postanem bogati'" se je grenko nasmehnil, „ko nimam nikogar, da bi delal zanj, nikogar, ki bi ga moj uspeh navdal s ponosom! Ali ne bi bilo vendarle boljše, da ostanem doma, čeprav bi moral nekega jutra začuti ženito-vanjske zvonove in zagledati njo pod pazduho z Robertom Ashleyemi' O Bog, zakaj nisem mrtev! Kako leji konec bi bilo vsega!"
PomisliT je na može in žene, ki jih je lansko jesen pobrala mrzlica — sami ljudje, ki bi radi živeli, ki jim je bilo življenje čaša trpljenja in ve-, selja nad domačijo; katerih smrt je zapustila široke vrzeli med sorodniki, ki jih na tem svetu ni več moči zadelati. Če bi tudi ponj prišla smrt, kako vesel bi je bil! Ne, da bi mu bila dobro clošla zaradi telesnih bolečin, ne: le mrko puščobo je čutil v sebi, brez-
končno praznoto in brezuad-nost. INieesar ni imel, čemur ni z iv e 1 v sedanjosti, ničesar, kamor hi z upom gledal v bo-dočnost.
lak je bil poslednji dan. Pri zaboje z obleko, knjigami in drugimi rečmi, ki jih m maral nositi v ročnem koveegu, je bil z jutranjim vlakom poslal v London. Sam bi šel z nočnim vlakom, ki odide iz 11illborougha o pol desetih in je v Londonu drugo jutro ob dveh. V zadnjih urah ga je premogla želja, da bi čas, ki mu je še namenjen, da ga prebije doma, zavlekel do poslednjega trenutka, in zato se je odločil za nočni vlak. Moral se je še od dosti ljudi posloviti, in to mu je bilo bolj nerodno kakor prijetno. Ljudje so ga imeli radi m so ga spoštovali, in tisti poslednji dan je šele videl, kako vdani so mu in kako jih boli, da jih zapušča. Otroci so mu objemali kolena, ženske so si s predpasniki brisale oči in dekleta so mu zardevajo ponujala ustnice v poljub; plečati fantje, njegovi stari tovariši, so mu pravili, da ne bodo nikoli več imeli prijatelja, ki bi mu lahko zaupali, kakor so zaupali njemu. Johna je ganilo v srce, ko je videl, kako ga imajo ljudje radi. In vse to mora žrtvovati in jih zapustiti, ker ne more več živeti doma, odkar so se razblinile njegove sanje.
Obisk pri Matthevvu Lor-tonu je odložil na najzadnje. Poslednji trenutki njegovega bivanja v llillboroughu morajo veljati Suzani, si je rekel. i)o poslednje kapljice hoče
A
\_li
VMi
V	Viu-	1
..Bogat ne bi hotel biti! To mora biti neumno, če ima človek toliko denarja, da vsega zapiti ne more!"
izpiti čašo sladkogrenkega slovesa. Poslednji spomin na Anglijo naj mil bo njen vedri, nežni obraz, ko ga bo sočutno pogledala, kakor ga je pogledala tistikrat, ko mu je strla srce.	<Se nadaljuje)
Slikarske anekdote
Zbral k. M i e t h k e
Slikar Almu Tadema je poslal eno sv ojih slik na bruseljsko umetniško razstavo, toda odbor jo je odklonil. Ko je dobil sliko nazaj, je bil tako besen, da jo je brez pomišljanja podaril svoji gospodinji, ki je bila vsa srečna.
Kakega pol leta pozneje je Tadema vprašal, ali še ima tisto sliko. Odgovorila je: „Da, in zelo sem zadovoljna z njo! Navadno voščeno platno propušča vodo; vaša slika pa je tako na debelo pomazana z barvo, da niti kapljica ne pride skozi!"
,Slika ji je bila namreč za podlogo cvetličnim loncem.
K Liebermannu pride debela, več ko sto kil težka dama iz boljših slojev:
„Gospod profesor, ali bi me hoteli slikati''"
Liebermann dolgo in kritično gleda dokaj velike brke, ki krose gornjo ustnico vele-zajetne dame, potem pa pravi: „Prav žal, milostljiva1 Obrnite se na mojega tovariša Triibnerju — njegova speci-jalnost so majorske slike!"
Slavnega angleškega slikarja VVhistlerja je nekeč obiskal ameriški pisatelj Mark Tvvain; slikar mu je pri tej priliki razkazal svoj atelje.
Mark Tvvain je stopil k neki sliki, priprl oči in menil: „Ni slaba, ni slaba — samo ta oblak, glejte... tale oblak bi jaz rajši zbrisal..."
,.Za Boga!" je zavpil Whi-siler. „Ne dotaknite se ga — slika je še mokra!"
Mark Tvvain pa je hladnokrvno odgovoril:
,.(), ne bojte se, saj imam rokavice!"
SHCE V OKOVIH
l{ '■ m a n
Napisat Mirku Brodnik
Ta roman je začel izhajati v 9. številki letošnjega letnika ,,Komana". Današnje nadaljevanje je šestindvajseto. Novi naročniki lahko dobe še vseh prejšnjih petindvajset nadaljevanj.
Četrti del
SKRITI ZAKLAD
Vsem je zastal dih. Nemo so strmeli v ogromno ptico, ki so se ji krila lesketala v soln-cu, gledali so jo, kako se lagotno ziblje v zraku in kroži nad pusto pokrajino. In čedalje večja je postajala, čedalje bolj oglušujoče je postajalo brnenje njenega motorja. Ta mogočna ptica je bila kakor roparica, ki visoko nad zemljo zagleda drobno miš in kroži nad njo zmeraj bliže, da potem nenadoma plane na njo in jo zgrabi.
Čedalje bliže je prihajalo letalo. Videli so, da hoče pristati in da išče primernega mesta, kjer bi se lahko spustilo. Janez je naglo stekel v hišo. strgal rjuho s postelje, in liitel z njo na ravnino. Zamahnil je nekajkrat po zraku in s tem pokazal letalu. kje je najboljši kra j za pristanek. In res. malo nato se je letalo naglo spustilo navzdol in kolesa so se dotek-nila tal. Potem se je ustavilo in motor je utihnil.
Pilot je skočil s svojega sedeža. V vsaki roki je držal revolver. Janez mu je pomignil. da se 11111 ni treba bati. Zaklical je. da je med prijatelji.
Te besede so letalca pomirile. Revolverja sta izginila v žepe. Malo nato so bili že v živahnem pogovoru. Pilot jim je povedal, da je hotel leteti čez Sibirijo, pa ga je defekt v motorju prisilil, da je pristal. Bil je eden izmed letalcev bele armade. ki so jo prav takrat rde-
či razbili. Ker se ni mogel drugače rešiti, je sklenil pobegniti po isti poti kakor oni.
Povabili so ga v hišo in mu postregli kolikor so mogli.
Koliko novega jim je povedal! Stvari, ki o njih še sanjali niso. Povedal jim je o položaju v Evropi, same nove reči, da so kar strmeli. Da je svetovna vojna že davno končana, in da je povsod mir, samo v Rusiji še ne, k jer se še zmeraj bore rdeče in bele čete, kakor v Sibiriji.
Ves čas je bilo Branku neko vprašanje na jeziku, toda Rus je samo govoril in ni mogel nehati. Naposled se ni mogel več premagati in mu je skočil v besedo.
.,V Vladivostok ste namenjeni, kajne? Koliko časa potrebujete do tja?“
..Jutri zvečer bom že tam, če pojde vse po sreči.“ je odvrnil letalec.
..Ali bi mi hoteli napraviti uslugo, ki vam bom zanjo hvaležen do smrti ?“ ga je poprosil Branko.
..Zakaj ne. če je v mojih močeh.” je mirno odvrnil pilot. ..Na razpolago sem vam.1’
..Ne bom zahteval preveč.” je dejal Branko. ..Napisal bi neko pismo in vi bi ga v Vladivostoku oddali. Če mi to stori te..
„Tz srca rad,“ je odvrnil Rus. ..Zdaj pa dovolite, da grem pregledat motor.1"
Branko je nekje v kotu našel staro pero in nekaj črnila, ki ga je bila že sama gošča. Roka mu je drhtela, ko je začel pisati, in nekajkrat je moral obstati sredi stavka. Upanje. da pride morda to pismo v roke nje. ki jo je še zmeraj ljubil bol j kakor živl jenje, ga je tako prevzelo, da je le malo manjkalo in bi ga bile oblile solze.
List za listom se je polnil. Branko ni mogel nehati. Preveč polno je bilo njegovo srce, preveč ji je moral povedati, da bi mogel to zliti na drobne lističe papirja. Preveč je bilo, da bi mogel izraziti z mrtvimi črkami, in kakor bi bil pozabil vse lepe besede v teli težkih letih. Ubijati si je moral glavo, trpel je pri slehernem stavku.
Nadja je nekaj kraj pogledala v sobo. toda ni ga hotela motiti. Mitja in Janez sta pomagala pilotu. Potem je nenadoma spet zabrnel motor kakor mogočen ukaz, naj pismo konča. Z drhtečo roko je napisal poslednje besede in zavil pismo v ovitek. Nanj je napisal Zorino ime. Kolikrat ga je nekoč pisal! Kako lahko mu je takrat šlo pero izpod rok! Danes sc mu je ustavl jalo pri sleherni potezi.
Takrat je Nad ja stopila v sobo.
..Letalo je pripravijeno.“ je rekla. ..Pilot bo takoj tu.""
..Napisal sem,“ je tiho rekel Branko.
In ko je Rus stopil čez prag. je stopil k njemu.
..Ka jne, da mi boste napravili uslugo? To pismo mi je več vredno kakor življenje."4 je dodal in glas se mu je trgal.
„Če mi bo sreča mila, da pridem v Vladivostok, bo to pismo odšlo. Zaupam v sebe in prepričan sem. da se mi polet posreči. Če pa se mi ne posreči... ne bom prvi, ki je padel...“
Molče sta si stisnila roke. Begunci so spremili pilota do letala. Motor je zaropotal. Propeler se je zasukal in Rus je skočil na svoj sedež. Pritisk na vzvod in letalo se je premaknilo. IVfalo nato je že drselo po tleh in sc lagotno dvigalo pod sinje nebo.
Begunci so nemo gledali za njim. Ko je že davno izginilo na obzorju, se še vedno niso ganili z mesta.
Pelo p o g 1 a v j e
NA D J IN DOM
Šele popoldne so se odpravili na pot proti gozdovom, za katerimi bi po Nadjinih besedah moralo biti posestvo njenega očeta. Proti večeru so prispeli do roba gozda in so tam prenočili. Ko je drugo jutro ob štirih vstalo solnce, so bili že budni. Šli so naprej. Jezditi niso mogli, kajti v gozdu bi bili goiovo zašli. Konje so vlekli za seboj.
Ko se je proti poldnevu gozd dvignil v hrib in so prispeli na veliko jaso, je zdajci Nadja od presenečnja kriknila in prebledela. Pokazala je z roko na majhno podrto kolibo, ki je stala med drevjem.
..Tam, tam." je zajecljala.
„Kaj je tam?“ je vprašal Janez.
..Nedaleč odtod mora biti moj dom. To je koča čarovnice. ki jo je moj oče ubil."
Nenadoma je postala otožna. Zbudili so se ji stari grenki spomini. Janez je stopil k njej in ji položil roko na ra mo.
..Pomirite se, Nadja! Nikar ne obujajte spominov, ki so že davno pokopani. Povejte. v kateri smeri je vaš dom ?“
..Proti severu,“ je odvrnila. „Še prece j daleč je. Vendar bomo lahko jezdili. Spominjam se, kje približno gre pot." Umolknila je, potem pa je z izpremcn jenim glasom povzela:	„ Pojdimo v kočo!
Moram jo videti."
Mitja, ki še ni poznal zgodbe o čarovnici, se je čudil. kaj naj to pomeni. Ni mogel razumeti, zakaj je Nad ja nenadoma postala tako razburjena. Radovedno je šel za njo, Branko in Janez pa sta mu sledila. Grmovje je bilo že zaraslo okolico koče. S ko-
piti pušk so si morali delati pot. Kmalu je stala koča pred njimi.
„Vrata so še zmeraj odprla, prav tako. kakor so bila takrat, ko sva z očetom odšla.” je šepnila Nadja. Ni se upala iti prva v hišo. Zato je stopiI Mitja naprej. Tedaj pa je zakričal od groze. Na tleh je zagledal preperelo človeško lobanjo in nekaj kosti, ki so bile še pokrite s cunjami. Vse zime, vsa poletja, vsi viharji niso mogli izbrisati sledov groznega dejanja, ki se je odigralo v tej kolibi.
Po Mitjevem obrazu je Branko takoj sklepal, kaj je lant videl v kolibi. Brez besed je prijel Nadjo pod roko in jo potegnil stran.
Izredno ugodna prilika!
S 26. številko je sklenil „Roman“ prvo polletje tekočega letnika in obenem 90. številko, odkar obstoji. To priliko hoče „Roman“ porabiti za to, da omogoči svojim novim in dosedanjim naročnikom izredno poceni nabavo vseh dosedanjih številk, v katerih je do zdaj izšlo 9 kompletnih romanov.
Naši dosedanji naročniki, ki so žc poravnali naročnino za tretje četrtletje, dobe vseh 90 številk za 100.— dinarjev namestil za 180.-— dinarjev, kolikor bi jih stale, če bi hoteli kupiti vsako številko posebej. Ce žele ,.Roman“ od 1. štev. I. letnika pa do 8. štev. letošnjega letnika, t. j. do takrat, ko se je začel roman „Srce v okovih1* (skupno 72 številk), pa jih dobe za 82 Din.
Novi naročniki pa dobe vseh 90 številk za 120.— Din, v čemer je že všteta tudi naročnina do konca septembra t. 1. To ugodnost pa imajo novi naročniki samo tedaj, če se naroče najkasneje do 31. avgustu t. 1. Denar je treba poslati naprej.
Za tiste dosedanje in nove naročnike, ki ne žele vseh dosedanjih 90 številk, smo pripravili posebne zbirke „Romanovih“ številk s kompletnimi romani. Tudi za te zbirke je treba poslati denar naprej. Cene veljajo za dosedanje naročnike; novi naročniki morajo poslati 20 Din več, zato pa bodo imeli s tem plačano tudi naročnino do 30. 9. t. I.
1. zbirka
Nezakonska mati, povest iz današnjih dni; Zlati demon, roman z ameriškega severa; in Konzulova skrivnost, kriminalni roman: vsi trije romani skupaj (26 številk „Romana“, nad 420 velikih strani) stanejo s poštnino vred samo Din 30.—.
2. zbirka
V objemu teme, povest iz naših krajev; in Tiger, pustolovski roman; oba romana skupaj (21 številk ,,Romana“, nad 330 velikih str.) s poštnino vred samo Din 25.—.
3. zbirka
Sirota z milijoni in nadaljevanje pod naslovom Brez vesti (44 številk „Romana“, nad 700 str.) s poštnino vred samo Din 50.—.
4. zbirka
Skrivnost votic igle, kriminalni roman, Zena z večno mladostjo, fantastična povest, in Dva meseca med čikaškiml banditi, zapiski francoskega novinarja (29 tevilk ,,Romana", nad 460 velikih strani). Vse troje skupaj s poštnino vred samo Din 35.—.
Posezite 0o tej ugodni priliki! Pišite po položnico! Naš naslov je:
..Roman", Ljubljana, Breg it. 10.
,,Pojdimo odtod," je šepnil. „j’u pogled ni za vas."
Kakor brez volje mu je sledila. Šla sla počasi v hrib, Janez pa je peljal za njima konje. Milja je vrgel nekaj listja čez grozovite ostanke in zaloputnil vrata. Potem je š pobešeno glavo šel za njimi.
Na vrhu hriba so prišli na široko vozno pot. ki je vodila v dolino. Zlezli so na konje in oddirjali navzdol. Pot se je vila med gostim drevjem, kakor je ne bi bilo nikjer konca. Nadja je jezdila spredaj, saj jo je poznala. Čez kako uro je nenadoma obstala in se vrnila k ostalim, ki so jezdili za njo.
„Mislim, da je le še dobro uro do mojega doma," je rekla razburjeno in glas ji je podrhteval. „Dobro se spominjam te poti. Kolikrat sem lu jezdila! Nikdar nisem mislila. da boni prišla kdaj sem v takih okoliščinah."
Iz ene ure sta postali dve, tretja je že tekla, ko se je nenadoma gozd zredčil in prešel v majhno planjavo. Sredi nje je stal samoten dvorec.
..To je moj dom." je rekla Nadja in iztegnila roko proti gradu...
*
Počasi so se jeli bližati samotnemu poslopju. Na dvorišču so zagledali nekaj ljudi, ki so jih nezaupljivo opazovali. Izkušnje zadnjih let so jim narekovale previdnost. Branko je stopil naprej in nekaj zaklical. Z dvorišča se je oglasil zategel klic. Kmalu re prišel k njim mlajši moški in jih vprašal, česa žele. Nadja je stopila naprej:
„Kje je oskrbnik?"
„Na dvorišču. Kaj bi mu radi?"
..Pokličite ga. Govoriti hočem z njim. Pozna me."
lila pec j o je 11 ezu upi ji v o pogledal, potem pa je odkimal z glavo in vendar šel. Čez nekaj časa se je vrnil in z njim star mož. ki je že težko hodil in .se je moral opirati na palico.
„Kaj hočete? Kdo hoče z menoj govoriti?41 je nejevoljno vprašal.
„Jaz.” se je oglasila Na-cl ja.
Ko je stari oskrbnik c ul (o edino besedico, se je zdrznil. Z dehtečo roko je segel v žep. Po dolgem iskanju je dobil očala in si jih nataknil.
».Kaj me ne poznate?" ga je vprašala Nadja. V njenem glasu je drhtela čudna nape--tost.
..Kaj, ali je mogoče? Moj Bog, ali me ne varajo oči. ali me ne vara glas?“
..Ne. ne vara vas. Jitz sem, Nadja. Niste se me nadejali v teh časih, kaj?”
Beseda je zastala starčku. Od ganotja so 11111 prišle solze v oči.
,.Mislil sem. da vas ne bom nikdar več videl.” je tiho rekel, ..in zdaj ste prišli.” Vzravnal se je in povzdignil glas. „Hej. Sergej. Aljoša. Fe-dor, Katja. Anjuta, kje ste, mrcine lene, zaspane! Gospodarica je tu, vi na postopate okoli in vas ni nikjer.”
Stara kri se je zbudila v njem.
Nadja je bila ta trenutek srečna, kakor že dolgo ne. Blažen nasmešek ji je legel na ustnice, ko je videla posle, ki so se jeli zbirati in jo pozdravljati. Vsakemu je dala roko.
Na tovariše je skoraj pozabila. Stali so nemo za njo in čakali, da se jih spomni.
,.Branko. Janez, Mit ja, pojdimo! Glejte, to je moj dom. Ali ni lep?” In šli so za n jo v dvorec.
Šest o p o g I a v j e ZAGONETNI ROKOPIS
Nadja starega oskrbnika ni mogla prehvaliti. Posestvo in poslopje je bilo tako lepo urejeno, da se ni nič poznalo, da so že potekla dolga leta. kar gospodarja ni bilo blizu.
Svojim' prijateljem je Nacija namenila sobe v prvem nadstropju, kjer je nekoč sta-
noval njen oče. Najlepšo, kjer je bila tudi knjižnica, je dobil Branko.
Večjega veselja 111 u pač nihče ne bi bil mogel pripraviti. Knjige! Kako dolgo jih že ni imel v rokah! In zdaj jih je stala pred njim cela polica. I11 niso bile samo ruske. Tudi nekaj nemških in francoskih je bilo med njimi. Teh se je Branko najbolj raz-vese I i 1.
Če ne bi bil utrujen, bi jih morda bral vso noč. toda spanec mu je zatisnil oči. Kar pri luči je zaspal.
Drugo jutro je Nadja pregledala posestvo, ki je bilo tako veliko, da je imela z ogledom ves dan dela. Sleherni travnik, sleherni kos gozda ji je pričal, kako vestnega in skrbnega oskrbnika ima. Nadja je bila vesela in zadovoljna kakor že dolgo ne.
Jezdila je in spremljala sta jo Mitja in Janez. Branko je ostal v svoji sobi. Rekel je, da mora poiskati nekaj zemljevidov in preštudirati pot proti vzhodu, kamor jih žene usoda.
In res je med knjigami našel vsega dovolj, kar je hotel. Nadjin oče je moral biti mož. ki se je za vse zanimal. Toliko različnih stvari je bilo med kn jigami, da se je Branko kar čudil, kod je le vse to zbral. Še celo nekaj starih rokopisov je bilo vmes. Hotel se jih je kar koj lotiti, toda spomnil se je, da ima za to še dovolj časa. Ko je napravil načrt za nadaljno pot, je vzel v roke zanimiv nemški roman in ga jel čitati. Tako se je poglobil v branje, da niti slišal ni. kdaj so se vrnili prijatelji domov.
Šele ko je Nadja stopila v njegovo sobo in ga poklicala, se je zmotil iz branja.
„Žc nazaj. Nadja?” ji je rekel in se oprl z roko na področnik stola. ..Ali ste bili daleč?”
..Vse smo obredli.” mu je povedala. ..In vi ste brali.
kaj?”
„Da, še ni dolgo, kar sem se lotil tele knjige. Tre j sem imel. drugo delo."
„Sodim, da mora bili precej zanimivega v tej knjižnici," mu je rekla. „Vsaj oče mi je tako pravil."
»Resnico vam je govoril. Med knjigami sem našel marsikaj, česar tu ne bi bil pričakoval. še nekaj starih rokopisov...”
„Saj res,” se je takrat spomnila. „Te sem že čisto pozabila. Oče mi je večkrat o njih govOril. Kupil jih je za malenkost od nekega kmeta, ki jih je izkopal v temeljih svoje hiše. Spravljeni so bili v starinski skrinji, ki jo je komaj odprl.”
,.AIi se je vaš oče kaj zanimal za njih vsebino?”
„Zanimal se je že," je Nadja potrdila, „toda ne vem kako je že prišlo, da jih ni mogel razbrati. Samo to je slutil, da so morda v zvezi s prastarim, razpadlim svetiščem, ki ga je stara pravljica postavila sredi gozdov. Dobil jih je uekaj dni, preden je odpotoval v Rusijo. Bil je menda že celo dogovorjen z nekim starim profesorjem. ki je bil izgnan v naše kraje, da mu jih bo raztolmačil. toda njegov odhod je prišel tako nepričakovano, da se fiista dobila. Tako so ostali na polici...”
„Tn ka j je s tem profesorjem?" je vprašal Branko, ki ga je stvar čedalje bolj zanimala.
..Ne vem.” je odvrnila Nadja. ..ali sploh še živi? Vprašati bi morala oskrbnika. Ta bo vedel, saj pozna slehernega človeka dvajset vrst naokoli.”
Prilika za to se ji je kmalu ponudila. Prav takrat je namreč stopil v sobo oskrbnik.
„Čujie,” 11111 je rekla. ..Sedite. neka j bi vas vprašala. Ali je oni stari profesor še tu? Ali ni odpotoval?”
..Ne." je oskrbnik odkimal. ..Če imate v mislih puščavni-ka...”
„Da, puščavnika,” je veselo vzkliknila. Spomnila se je.
49<i
da so ga imenovali ljudje puščav nika, ker se ni z nikomer družil. Živel je samo knjigam, ki jih je bil prinesel s seboj, in svoji učenosti.
„Komaj dve uri ježe odtod stanuje," je povzel oskrbnik. „Saj pride celo večkrat sem na grad. Posebno minulo lelo, ko je bilo težko za živež. Mi smo še nekaj imeli, on pa je skoraj od gladu umiral. Dober človek je, in pomagal sem mu. kolikor sem mogel. In skromen je. ko sem mu rekel, da hi čez zimo lahko ostal pri nas na graščini, je odklonil, češ da ne mara delati nadlege. Zdaj ga že nekaj časa ni bilo. Morda se kmalu kaj oglasi."
..Ta bi nam morila lahko kaj več povedal." je dejal Branko. „Kako bi le prišli do njega? Šel bi ga iskat.'*
„Saj to lahko kak hlapec opravi namestu nas,“ je rekla Nadja.
In pri tem je tudi ostalo. Drugo jutro, ko je komaj vstal dan. je Aljoša, najmlajši hlapec, sedel na konja in drugega privezal k sedlu ter odjezdil proti bivališču profesor j a-samoi ar ja.
S e d m o poglavje PROFESOR
Ko se je profesor Kokov tisto dopoldne vrnil z običajnega jutranjega sprehoda in zavil proti svoji hišici ob robu gozda, se je nemalo začudil. Obiskov ni bil vajen, saj razen kakega kmeta, ki ga je prišel vprašat za svet zastran bolezni v družini ali kake druge nadloge, ni prišel nihče k njemu. Še bolj pa se je začudil, ko je v obiskovalcu spoznal graščinskega hlapca.
»Kaj te je k meni prineslo?1' ga je radovedno vprašal.
„Naša gospodarica se je vrnila,“ mu je rekel Aljoša. ..Rekla je, da bi hotela z vami govoriti. Poslala me je s prošnjo, da bi jo obiskali. Konja sem s seboj pripeljal, da vam ne bo treba peš hoditi.“
„Romanove” nagrade
V 27. štev. „llomana“ smo objavili velik razpis nagrad. Vsi naši naročniki, ki pošljejo vseletno naročnino (80 Din), imajo pravico, da si izberejo iz pričujočega seznama popolnoma brezplačno in poštnine prosto knjig v vrednosti 30 Din, kdor poravna polletno naročnino, pa za 15 Din. Če si izberete dražje knjige, plačate samo razliko.
Naročnino pošljite vsaj do 5. septembra t. 1.
Vse podrobnosti in potrebna navodila dobite v 27. štev. „Romana“ na str. 410 in 411, ali pa v upravi ..Romanu", Ljubljana, Breg 10.
Knjige za vas
I. Romani, povesti i. dr.
1. Arcibašev, Sauin, roman .	.	. Din 50.—
2.	Krafft, V oklopnjaku okoli sveta, roman 1. in II. del nam je pošel	
3.	Murger, La Bohčme, roman . .	„ 36—
4.	VVilde, Slika D. Graya, roman	„ 36—
5.	Dostojevskij, Zapiski iz mrtvega	
	doma, roman, 1. del ....	„ 36—
6.	— II. del		„ 30—
7.	Govekar, Svitanje, zgod. roman	„ 35—
8.	Zevacco, Kraljevi vitez, roman	,. 35—
9.	Bourroughs, Tarzan, sin opice,	32—
	roman, 1		
10.	— lI.:Tarzan in svet, roman	„ 32—
11.	— III.: Tarzanove živali, rom.	„ 32—
12.	— IV.: Tarzanov sin, roman .	„ 32—
13.	— V.: Tarz. mladost v džungli	„ 32—
14. Dostojevskij, Idijot, rom. I. del		„ 32—
15.	11. del		„ 32—
16.	III. del		
17.	— IV. del		„ 32—
18. Hamsun, Glad, roinan ....		„ 32—
19. Kmetova. V metežu, roman . .		„ 32—
20.	Bukver, Poslednji dnevi Pom-	
	pe ev, roman, I. del		„ 32—
21.	II. del		„ 26—
22.	Levstik, Višnjeva repatica, ro-	
	man, L in II. del		„ 30—
23.	Gaboriau, Zločin v Orclvalu,	
	kriminalni roman		„ 25—
24.	— Akt št. 113, krim. roman .	„ 26—
25. Golar, Bratje in sestre, novele .		„ 24—
26.	— Slov. balade in romance .	„ 24—
27.	Meško, Listki, novele ....	„ 20—
28. Murnik, Na Bledu, roman . .		16—
29. Tolstoj, Kreutzerjeva sonata,		„ 16—
	roman		
30. Goncourt, Renče Mauperin, rom.		„ 16—
31. Larisch, Razkrinkani Habsbur-		
	Žani		„ 15—
32.	Green, Za mlliionl, krim. rom.	m 14—
33. Zeyer, Gompačl in Komurasakl,		
	roman		14—
34. Albreht, Raniena gruda, povest		12—
35. Azov-Teffi, Humoresko ....		12—
36. Waldova, Vera, roman ....		„ 12—
37. Garšin, Nadežda Nikolajevim,		
	roman		.. 10—
38. Mčrimče, Verne duše v vicah,		
	povest 		
39. Feigel, Domače živali, humore-		
	ske		
40. Milčinski, Frldolin Žolna, humo-		
	reske, I. del		
41.	^ II. del		
42. Puškin, Pikova dama, novela .		» 5—
II. Strokovne in poučne knjige
43. Skalicky, Kletarstvo...................Din	60—
44. Plečnik, Kepetltorlj anatomije
I.: Skelet..............................24—
45.	—	II.:	Mišičje.......................24—
46.	—	III.:	Drobje.......................24______
47.	—	IV.:	Obtočila .....................24—
48.	—	V.: Živčevje.......................36—
49.	—VI.:	Čutila .....................24—
50. Dr. Rtis,	Slovenska zemlja . .	„	24___
51. Sič, Kmečke hiše na Gorenjskem ....................................... 90_____
Profesor je bil ves srečen. Čeprav je bil vajen samote in preprostih, neizobraženih ljudi. si je vendar časih zaželel druge družbe.
..Počakaj, da se vsaj pošteno oblečem, l ak ne morem med ljudi." je rekel hlapcu. „Ali pa stopi v hišo. Konja priveži k drevesu."
Vzel je z glave širok slamnik. ki je imel že vse razcefrane krajce, in pomignil Aljoši, na j gre ž n jim.
Profesor Kolcov je bil sicer že star, pet križev je nosil na plečih in šesti tudi že ni bil daleč, toda njegov obraz tega ni izdajal, ko je prišel kmalu nato obrit, počesan in dobro oblečen iz sobe zraven kuhinje, je bil videti deset let mlajši. Če ne bi bili njegovi lasje v dolgih samotnih letih osiveli in postali beli kakor sneg. bi bil videti še mlajši. Bil je močne postave, a precej rejen. Posebno značilne so bile njegove žive oči. Nihče mu zdaj ne bi bil mogel dati priimka samotar.
..Pripravljen sem,“ je dejal hlapcu. »Ali pojdeva?" Skočila sta na konja. Aljoša je zdirjal naprej, toda kmalu je moral obstati. Profesor, ki ni bil ježe vajen in so ga leta in debelost ovirale, in 11 ni mogel tako hitro slediti. Šele proti poldnevu sta se ustavila, pred graščino.
Ko je Nadja zagledala starega profesorja, ki ga že dolga leta ni bila videla, mu je pohitela naproti in ga pozdravila. Komaj da jo je spoznal. Ni čuda! Takrat je bila še mlada deklica dvanajstih, trinajstih let. zdaj pa je bila že dva j se tl e t na gospod i čn a.
..Dobro da ste prišli, gospod profesor,“ mu je rekla s svojim veselim glasom. „Mor~
da nam boste vi lahko poma-1 * ‘s gali.
»Kaj hudega? Če bo le v mojih močeh.4
..Za neki starinski rokopis gre,“ mu je razložila. Več ni bilo treba. Profesor se je že sam spomnil.
j isli rokopis, ki mi jo o njem pravil vaš oče? Kaj ga ni še nihče rešil?'1
„Ne, ves čas je ležal tu, ne da bi se bil kdo zanj menil, ko sem zv edela, da ste se zmeraj v naših krajih, sem vas povabila. Zaradi družbe in zaradi rokopisa. Ce je kuj važnega... Ce je res v zvezi s starim svetišeem v gozdovih."
„iNe vem, če bo držalo," je odvrnil profesor. »Dolga leta sem že tu, vso okolico sem že obredel, loda o svetišču nisem našel sledu, bodim, da je le bajka, ki so jo od drugod prinesli 111 tu udomačili.
,,1’oskusili bi vendarle," je menila iNadja. V tem je zazvonil zvonec iz kuhinje. »Kavno prav ste prišli, gospod profesor. Kosilo je že na mizi. 1'ojdiva gor. beznanim vas s svojimi prijatelji.”
Sla sta v obednico, kjer so naši znanci že čakali. Branko, ki je iz oskrbnikovega pripovedovanja sklepal, da mora biti profesor slaboten, betežen starec, se je prav začudil, ko je videl rejenega možička, ki mu je zdravje kar z obraza sijalo. Veselo ga je pozdravil.
bo kosilu je JNadja prinesla zagonetni rokopis. Sedli so na verando, profesor je poiskal v žepu povečevalno steklo, ki ga je zmeraj nosil s seboj, in se zatopil v čitanje. Dolgo ni izpregovoril besede. Vsi so napeto čakali in njihovi pogledi so viseli na profesorjevih ustnicah, čakajoč, kdaj se odpro.
Toda čakali so zelo dolgo in napeta nestrpnost jim je čas še podaljšala. Končno se je učenjak oglasil.
»Prav imate, gospodična," je dejal. „Ta rokopis res piše o nekih bogovih. Toda zelo težko ga je čitali. Prve tri vrste sem komaj prečitaI in naprej bo še teže, kajti rokopis je na nekaj mestih čislo obledel in zabrisan. Čujte, kaj pravi v začetku:
.Ucluri naj bog sovražnike naše. Jeza njegova naj jih zadene, krije napadel nas, njegove služabnike. Ti, ki...‘
Ptičje perje na klobukih
Spet se v modnih časopisih mnogo piše o ptičjem perju na klobu-Kili — a ne samo pišejo m govore, tudi na ulicah jih že vidimo kakor pred davnimi leti. loda modni predpisi glede tega perja so strogi, 111 po njih se lahko ravnajo (če hočejo veljati za moderne v pravem pomenu besede) samo dame, ki imajo dosti denarja in časa, da se z okusom napravijo — zakaj predpis je tak, da s perjem na kloouku prav za prav ne gre, da bi šla na ulico, nego se smeš /. njim pokazati šele oh petih popoldne, ko napoči ura čaju. Nu, pa pri nas ne gre tako natanko.
V drugih, večjih mestih se povratek ptičjega perja mnogo bolj občuti, v modnih trgovinun se ženski svet kar gnete okoli puhov, kjer so razloženi novi klobuki, in vse vprek kupujejo samo perje. Čim večje je, tem rajši ga vzamejo, saj uiti ni preveč drago: pol metra dolgo pero stane kakih trideset 1’ran-kov (67 Din).
A ljudje ne pomislijo, da pre-več tudi dobre reči ni dobro. iNe samo to: ta velika peresa so tudi neokusna. Ib so prve spoznale uio-distke v velikih mestih in zato izdelujejo klobuke z majhnimi, diskretnimi ptičjimi peresi, ha ne samo nojevimi, nego tudi golobjimi in Petelinjimi. Najrajši si izbero pisana peresa na žametastih klobučkih iste barve, uli pa črne. Pisane barve so tudi pri ptičjih peresih še vedno \ modi, vendar se počasi obračamo od preveč kričečih barv, že zaradi bližajoče se jeseni in zime. kot modne barve pridejo pred vsem v poštev zelena (v vseh odtenkih), v ijoličasta in siva.
Dežnik
Prav za prav bi bilo lepše, če bi vam povedali kuj o solnčnikih, toda naša krivda ni, da je zdaj več dežja ko solnca. Prihajamo v dobo, ko se na ulicah pojavljajo dežniki kakor gobe po dežju, in naše gospe in gospodične morajo hočeš nočeš misliti na to, da si nabavijo ta prepotrebni rekvizit /.a bližajoče se jesensko deževje.
Veliki črni dežniki so se popolnoma preživeli, in danes jih že skoraj ni več videti. Na njih mesto so prišli drugi, ki jili je pravi užitek gledati. Pred vsem je treba barvo dežnika prilagoditi toaleti — če ti to dovoljuje „kasa“ seveda. Dežnik naj
se sklada s temeljnim tonom obleke ali pu s kontrastnim barvnim odtenkom klobasa au torbice. iNujvee se opažajo rjava, vinsko rdeča in temnovisnjevu barva, tiste dume, ki se uočejo izneverili ernini, pa si izberejo črnobele kombinacije, ki prav lepo delujejo.
Med raznimi vrstami dežniških kljuk so danes najbolj priljubljene kristalne, kakor spion igra zadnje euse steklo v zenski modi veliko vlogo, isekdanji liliputanski dežnima so po pravici prišli v nemilost: dežnik je koncem koncev vendarle v prvi vrsti zato, tla človeka ubrani pred dežjem, modernost in lepota prideta v poštev šele v drugi vrsti, ivaj vam je koristil lep drobčkun uezniček, ce pu uiste mogli z njim na unco, že ce je samo pršilo, kuj sele oo pionir lem dežnikom je io-rej, kakor smo ze povedan, odklenkalo; zdaj ko se vračajo daljša kn-iu, prinašajo s seboj tudi večje dežnike. leti seveda ne bo v ec moči nosni kar pod roko ^epo bi se v um zanvalil tisti pasant, ki lil ga z njim dregnile!), čeprav še zmerom niso uiko dolgi, da bi vam služili zu palico.
Da, zdaj nastane vprašanje: kako ta dežnik nositir lo bo naposled spet stvar okusa. Liia si ga bo kakor moški obesila na roko — zdaj ko so se spet vrnite kljuke, bo to šlo. Druga ga bo nosila na pentlji, tretja spet kako drugače. Dlavno je, da zaprti dežnik elegantno in „šik" nosiš — če je dežnik odprt, ga seveda ni nikuka umetnost držati nad glavo.
Orehova krema
Potrebščine: 15 dkg zmletih orehov, po litra mleka, dva zavojčka Dr. Oetker - jevega vanilinovega sladkorja, 20 dkg sludkornega prahu, 1 zavojček Dr. Oetker-jeve Jedilne želatine „Regina“, 1 osminka litra spenjene smetane, čokoladne omaka.
Priprava: kuhaj zmlete orehe z vanilinovim sladkorjem in sladkornim prahom v mleku četrt ure in jih postavi potem s štedilnika. Sedaj primešaj 1 zavojček jedilne želatine, mešaj vse, dokler se ne ohladi, dodaj spenjeno smetano in pusti, da se vse v z vodo oplaknjenem modlu strdi. Pred serviranjem Zvrni in serviraj s čokoladno omako. (Jedilna želatina se ne sme nikoli kuhati, nego se naj le primeša vroči zmesi.)
Njegova prva skrb
,»Pepček, ponoči, ti je /Štorklja prinesla sestrico."
„Tako? Ali si že utu povedala? Saj veš, kako je bil zadnjič divji, čeprav sem samo mlado mačko prinesel k hiši."
Današnja mladina
,,/akaj pa jokaš, mali?"
„l)va dinarja sem izgubil!"
„Nikar ne jokaj. Tu jiu imaš pet. /daj mi pu povej, kaj si delal, da si j 1I1 izgubil?"
„Z bratom sem stavil, tla boste stopili na oilile bananov olupek in padli, pn ste se ognili."
Predujem
Janezek je razbil kuhinjsko okno in jih od mame dobil. Kazen tega mu je pa še naročila, da mora svoj greli povedati očetu. Ko pride oče domov, se nadobudni mladec pritisne k njemu: „()čka, kuhinjsko okno sem razbil, dobil sem jili pa že."
Zato pa!
„Gospod, obnašajte se dostojneje in ne nadlegujte me, ker sem po ročena."
„lmenitno, jaz tudi!"
Oii že ve
Petrček vidi svojeg;a pravkar rojenega bratca in zakliče prestrašeno: „Oče, saj nima nič las."
„Počakaj,“ ga oče potolaži, „11111 bodo že zrasli."
„Pa zob tudi nima."
„Tudi ti še pridejo."
„ln ves grbast je."
„To se bo že vse zravnalo."
„Nak, oče, meni se zdi, da so nas namazali. Starega so nam poslali!"
Se tudi zgodi
Dekle dobi otroka brez cerkvenega blagoslova. Lepo. Se tudi časih zgodi.
Dekle ima črne lase. Otrok pla-ve. Lepo. Se tudi, časih zgodi.
»Goto v o ima oče tvojega otroka plave lase?"
„Mogoče. Kaj vem. Klobuk je obdržal kar na glavi."
Lepo. Se tudi časih zgodi. Pa se prav za prav ne bi smelo.
Uvideven pastor
Ameriški pastor je pravkar zvezal pred oltarjem nov pur.
„Koliko sem dolžan, prečastiti?" vpraša mladi zakonec.
,•,Dajte, kolikor mislite, da bo prav."
Ko 11111 mož stisne v roko dolar, si pastor ogleda boljšo polovico in — vrne možu pol dolarja.
Nepremišljeno
Boi 11 i mož se prebudi iz dolge nezavesti.
..Kje sem?" zamrmra v vročici, ko začuti mi čelu roko, ki ga boža. „Kje sem? V nebesih?"
„Ne, dragi moj," se oglasi žena, „še zmeraj pri meni."
Poetičen je hotel biti
„Danes ste pa čudoviti, gospodična! Kakor dvajsetletna roža."
P r i s o t n o s t d 11 li a
Gospa: „Tii se pa že vse neha! Prejšnji teden ste mi čisto druge reči govorili!"
Berač: ..Saj mi jih niste hoteli verjeti!"
Pretežka 11111 je
Robert pride k ženitnemu posredovalcu.
„Danes imam za vas nekaj sijajnega," mu ta pove. „Dama je Angležinja in ima 25.000 funtov."
Robert ves prestrašen: „Ne. Inko težke pa ne maram."
Nerodna krava
Gospodar pride v hlev in dobi tum deklo z veliko buško na čelu. Sočutno jo vpraša, kaj se ji je zgodilo.
„Veste, krava je zmeraj opletala z repom okoli sebe, kadar sem jo molzla. Motela sem jo odvaditi in som ji privezala na rep opeko. Zdaj pa imam..."
Moderna služkinja
,,Mulo bolj udarite po preprogi, Micka. Iztepsti jo hočete, pa jo samo božate. To je vendar brez pomena."
„Toda, gospa, potem se bo prašilo."
Zarekel se je
„Oče, gospa Smolova mi je prejle rekla: Jabolko ne pade daleč od drevesa/ Kaj je mislila s temi besedami?"
„Kaj pa si spet napravil, paglavec?"
Ne zna računati
Verižnikovi imajo zdaj na Bledu \ ilo in gospa Verižniea rada vabi \ goste znamenite ljudi. Včeraj je bil pri njej na obisku slavni krotilec levov Grdogled, ki je za cirkus lovil slone in tigre v Prednji in Zadnji Indiji. Povedal ji je marsikaj zanimivega, med drugim tudi lo. da je imel korejski cesar Gee-Biz- I i dve sto pet otrok. Tedaj se je go-' spa Verižniea zgrozila: ..Jej. uboga
..Slišite! Vaš pes je včeraj ugriznil mojo taščo!"
..Ježeš! Ali me mislite tožiti?" „No, ne! Samo vprašati sem vas mislil, koliko hočete za mrho?"
'leta:
Mamin zgled
,No,. Alenka, koga
imaš
Alenka: „Manio.“
Teta: „ln potem?"
Alenka: „Tebe, tetka."
Tedaj se oče vmeša v pogovor: „ln kdaj pridem jaz?"
»Navadno šele ob eni, ko zupro gostilne!"
Nesebično „V škripcih sem, da še nikdar tako. Pomisli, poročiti se moram, pa ne vem, katero bi izbral. Kihi j je bogata, pa mi ni prav nič do uje, drugo ljubim, pa je siromašna."
./Poslušaj glas srca," 11111 svetuje prijatelj. »Oženi se z ono, ki jo ljubiš in ki nima denarja, in — kaj sem hotel reči — ali bi me hotel predstaviti oni drugi?"
VHCN YOU ARE MEIAMC-MM
, Plesni pogovor Plesalec: ..Kakor suženj bi pokleknil pred vas!“
Plesalka: „Ne — rajši kot snubač!“
I.eto dni jo že. šol je, kakor nuni jo sum pokuzul v ..Ekspresu št. ’51"“. Starec jo stal na ploščadi lokomotivo in si brisal pot s čelu. Potom jo prišel znak za odhod. Z mišično roko jo potegnil vzvod in stroj jo vrčščečo zažvižgal. Gost oblak moglo ga jo zavil in ko so jo razlezel, ga ni bilo nikjer več. l.o v daljavi jo še hropel stroj in drvel v rastočo noč. Drobno, iskro so mu kazalo pot.
„.Y1r. l.on, tisoč obrazov jo čisto lopa roč. Pa kaj nam to zdaj pomaga, ko gospoduje govoreči film. Da, nekoč je bilo to dovolj, Mr. l.on, toda vsaka doba zahteva svojo, tehniku je več kakor duh, umetnost. Zdaj morate postati še človek s tisoč glasovi. Musku... to so staro obrabljeno reči.“
Mr. l.on mora ubogati. Publika jo zver. f ilmska šo posebej. Ali pa otrok? Kdo vol Zveri in otroku so hoče zmeraj novih igrač. Ne onemu no drugi no moreš nič dopovedati.
Chaplinu je en obraz dovolj. No potrebuje drugega. Tudi glasu no potrebuje. Ker je komik, filozof, filozofi so zmeraj komiki in narobe, ('c so pravi filozofi in pravi komiki. Clmiiev je bil karakterni igralec, filozofija je io ena, karakterjev jo tisoč. Zato jo moral Clia-ney biti človek s tisoč obrazi, zato bi bil moral biti človek s tisoč glasovi.
Mr. l.on se jo učil, vadil. In potom so mn jo pri težkih vajah utrgala žila v vratu. Omedlel je in legel. In ozdravel je, pa se jo spot učil. Potem je prišla pljučnica, smrt.
Živega človeka jo zavil gost oblak moglo. Ko se je razlezel, ga ni več bilo. l.o v daljavi je še hropel stroj in drvel v rastočo noč. Drobno iskre so mu kazale pot.
*
Publika je zver. Ali pa otrok? V filmu vidi samo platno, trak in reflektorje. Človeka no. Človek ji jo odveč.
Tisoč obrazov jo poznala. Izginili so. ostal je le še eden, tisoč-prvi. Ta, ki ga tu vidite. Pa ji je bil tuj. Zato si gu ni zapomnila. Zapomnila si je rajši stotero polizanih obrazov, tisočo bedastih šla-gerjev.
Ali nisem toga že lani povedal?
Chaney ni imel polizanega obraza. Chanev ni pol bedastih Singerjev. Zato jo Chanov pozabljen.
(juusimodo jo mrtev, fantoma so ubili, dobrodušni detektiv jo pustil deklo drugemu in šel v pokoj, kapitan jo utonil, nikogar ni več, še stari strojevodja jo izginil v rastočo noč. Drobne iskre so mu kazale pot.
Nobenega obraza ni več.
Publika je zver. Ali pa otrok?
Boris Rihtcršič.
Moji prijatelji, orang-utani
Napisal Ernst B. Schoedsack
Ne dvomim, da so orang-utani naj bližji sorodniki človeka. Dvanajst mesecev najtesnejše soseščine s temi živalmi v sumatrskih džunglah me je prepričalo, da morajo biti te rdečedlake opice naj-bolj ^sorodne s slavnim „mising-lin-kom , zveznim členom med človekom in opico, ki ga zagovarja Dar-vvin.
Zaradi posebno človeških lastnosti smo izbrali dva orang-utana. samca in njegovega mladiča, za obe glavni vlogi v našem filmu iz življenja v džungli. Odkrili smo ju v vejali ogromnega drevesu, kjer sta mirno počivala.
Bili smo brez dvorna prvi ljudje, ki sta jih ti dve živali iz divjine videli, toda prav nič sovražnosti nista kazali. Narobe, kmalu sta pokazuli neke znake naklonjenosti in čedalje pogosteje sta nas prihajali obiskovat v taborišče. Oba orang-utu-na sta bila domača, zaupljiva, za vse dovzetna in izredno živahna. Dali smo jima ime Tuu in Rango, in teden nato sta že na klic prišla takoj s svojega drevesa.
Posebno Rango je bil ljubljenec vseli. Bil je čudovito nežen in njegovo preplašeno kričanje, kadar je ostal sam, je bilo tako zelo človeško, kakor bi jokal otrok.
Brez kletke in vrvi sta ostali živali ves čas snemanju v bližini taborišču. Najbrž zato, ker so orangutani zelo sladkosnedi, ker jim je mnogo do prijateljske nege in predvsem — ker so zelo radovedni in gizdavi.
Nekateri domačini iz našega spremstva so hoteli Tuo in Rangu dresirati, pa sem jim prepovedal, ker mi je bilo dosti do tega, da bi živali prišli kar najbolj pri rodno na filmski trak, da bi ljudje dobili pravo sliko o življenju orang-utanov v divjini.
V splošnem je orang-utanovo življenje presenetljivo podobno družinskemu življenju človeka. Samec in samica pazita kar najbolj na svoje mladiče, dokler niso toliko godni, da sami skrbe za hrano in varnost. Samica nosi mladiče na rokah in jih boža kakor matere svoje otroke.
Da je bil Rango samo v družbi svojega očeta, si morem razlagati le tako, da je bila njegova mati mrtva, kajti opica nikdar ne zapusti svojega mladiča. Tua je prevzel skrb za nebogljenca, ki si ni vedel pomagati. Ponoči, ko sta bila v velikem gnezdu iz drevesnih vej, se je Rango tesno stiskal k svojemu očetu. In čez dan smo videli, da je Tua nabiral banane in zmeraj najboljše med njimi prepustil svojemu mlademu nasledniku.
Podobnost orang-utanovegu življenja s človeškim je vcepila doma-
Elitni Kino Matica
Telefon 2124
Veličanstvo — ljubezen,
prekrasni liubavni film. V glavnih vlogah KSthe von Nany. Franz Lederer. Szdke Szakal in Adele Sand-rock.
Gospodična tajnica,
srčkana filmska komedija, ena najlepših zadnje sezone. V glavnih vlogah Renate Mtiller. Herman Thimig in Fellx Bressart.
činom vero, da so orang-utani prav za prav vrsta ljudi. Ta vera se kaže tudi v imenu „orang-utan“, ki je malajsko in pomeni »veliki mož iz gozda".
Režiser John Ford o razvoju filma
Obiskovalec kina čez deset let bo smatral za najprirodnejše to, kar nam je danes še nerešen problem. Prepričan sem, da bo pospešeni razvoj ustvarjanja filma in reprodukcije tonov prinesel iznenu-denja, o katerih ne sanja danes niti naj.smelejši fantast, fzprememba bo obstajala v prvi vrsti v tem. da bodo gledalci za svoj denar dobili dosti več razvedrila. Saj družbe to že sedaj poskušajo. Tu je treba pomisliti samo na risane filme, zvočne žurnale in vse drugo, kar tvori stranski program vsake predstave.
Predvsem bo film bodočnosti v barvali. Toda to bo čisto drugače kakor danes. Največja ovira pri barvanih filmih je to, da do danes še niso mogli najti vseh odtenkov barv, kakor pri črnobeli barvi, toda čujemo, da so strokovnjaki v tem oziru že mnogo napredovali in bomo imeli v kratkem priliko videti, kaj se jim je posrečilo napraviti.
Druga reč bo velikost projiciranega platna. V Ameriki delajo poskuse s filmi, ki bodo dvakrat večji od današnjih in mnogo bolj plastični. Toda s tem prostornost filma še ni rešena. Najti bo treba tehnično možnost, da postane film trodimenzijonalen tudi v sliki, medtem ko je zdaj samo v govoru, kar dostikrat čudno vpliva.
Seveda bodo morali pri tem plačati svoj davek tudi lastniki kinov, kajti treba bo celo vrsto novih aparatov, ki jih bodo morali drugo plačati.
Mister Ford ni samo režiser, ampuk tudi človek, ki je znan strokovnjak v vseh tehničnih vprašanjih.
V svojem najnovejšem filmu »Svet brez žensk" je obogatil filmsko tehniko z novim načinom fil-
manja. Prav ta film pomeni velik napredek tehnike, razen tega pa je tuai po svoji vsebini — dogaja se v potopljeni podmornici — eden najbolj dramatskih, kar jih je doslej bilo.
FILMSKA VPRAŠANJA
1. Kdo je režiral filin »X—27“!'
2. Kako je pravo iine Lye Mare?
3. Katera igralka je igrala glav-nov vlogo v Filmu »Princesa Olala"?
4. Pri kateri družbi igra Lionel Barryinore?
3. Kdo je igral glavno moško vlogo v filmu »Marseljeza"?
Rešitve teh vprašanj sprejemamo šest dni po izidu lista. Za uu-gTade razpisujemo
20 VELIKIH FILMSKIH FOTOGRAFIJ, ki jih razdelimo med deset reševalcev.
Rešitve vprašanj iz 32. številke so:	I.	Na Dunaju; 2. Josef von
Sternberg:	3.	Charlie-	Chaplin:
4. Buster Kentom 3. ..Dve srci in en utrip". Nagrade dobe:
3 slik: Zrinšek Božena. Lepi Dol:
4 slike: Bregar Josip. Planina:
3 slike Okorn Joško, Ljubljana:
2 sliki: Samec Ivanka. Ljubljana:
po eno sliko: Kosi Anton. Loke:
Lasnik Ivan, Cuštanj: Bernik Srečko, Beograd:	Križman Zofi, Vrhe;
Verbič Mica, Polje; Nukič Stane, Trgovište.
Aleksander Kozic
koncesijonirano elektrotehnična podjetje Ljubljana
Cesta v Rožno dolino 44
Tel. 30-41
se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela. — Izvršitev strokovnjaška. — Cene zmerne.
O
KtliEJE
inS4- fie
afl Utt . najleddiiejie KLIŠARNAVTDEU
DAlimilHOVAll
Foto
aparate in potrebščine
' dobite v največji izbiri v
Drogeriji „Adrija”
Mr. Ph. S. Borčič
Ljubljana, Šelenburgova ulica 1
Telefon št. 34-01 Zahtevajle ceniki
n
Blagovna znamka
»Svetla glava*4
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki »e priglašaJo vsako leto. pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbula slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
ltZnamka Oetker** jamči za najboljšo kvaliteto po nainižiih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-jcv pecilni prašek Dr. Oetker-Iev vanlllnov prašek Dr. Oetker-Iev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo ,,prosvltljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevoljc radi slabega kipenja močnikov Je Izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oet-ktrjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl fahrlkatl, ker se če-sto ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne In močnate ledi. . pudinge in spenieno smetano, kakao In čaj, šartlle, torte In pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša % zavojčka Dr. Oet-ker-jevega Izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 laični žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo Izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in cajflnei-šlh močnatih jedi, šartljev, ppciva, tort
I. t. d.
Za vsako obltelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoie lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavilo večle zahteve — in ker je, kakor Je pokazala Izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zaston) pri Vašem trgovcu; ako ne. pišite naravnost na tovarno
DR. OETKER. MARIBOR.
Izdaja za konsorcij »Romana" K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasniku nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehur; vsi v Ljubljani.