Listek.
57
LISTEK.
f Ivan Cankar.
Enajstega grudna leta 1918. nas je zapustil Ivan Cankar; na pragu v svobodo nas je zapustil, ki je bil prvi borec zanjo, od zibeli do groba prvi nje mučenec. Kakor ves naš narod, vsa naša domovina — Francka, junakinja „Na Klancu" — je bil tudi on simbol našega hrepenenja k solncu, naših sanj o svobodi. Iz nebogljenosti in siromaštva si je želel v „ministrantu Jokcu" v svetli grad s prelepim parkom in pred veliki oltar, da bi zapel veliko mašo. Kakor Francka se je gnal „za vozom". A „zapisano je bilo ob rojstvu, da bo hodila in da ne pride nikoli ... Če bi tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza, ne zidane rute, ne maslenega kruha ..." (Na klancu, str. 72 in 11). Zapisano je bilo tudi ob njegovem rojstvu: Narod v svobodo, on od nas. Odpeljal se je v svetli grad — s kočijo, ki ni bila zlata, temveč črna, — s tremi pari konj, ki niso bili beli, temveč črni. Visoko v zraku mu je plapolala — od Francke zaželjena, a ne dobljena zidana ruta — črna ruta — žalna zastava aeroplana, ki ga je spremljal na zadnji poti z bučno in zmagoslavno pesmijo svobode. „Tako je šel Jure domov k Očetu." (Jure za križem, str. 35).
Vse njegove življenje — simbol naše notranje in zunanje nesvobode; vse njegovo delo — simbol našega boja za svobodo; njegova zadnja pot — letalo se je ponosno dvigalo v nebo nad domovino, ki jo je moral zapustiti gospodar-tlačitelj, — simbol dosežene svobode.
„Ministrant Jokec" hi pel velike maše; — njegov narod jo  zapoje.                                              A. Kraigher.