Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 137Kritike Dinko KOVAČIĆ »S kolegi projekta Split 3 nismo načrtovali, mi smo ga živeli!« Esej: Split 3 – druga plat medalje Ugleden splitski arhitekt ekskluzivno za Spektar (Slobodna Dalmacija, op. ur.) odkriva genezo nastanka mednarodno priznanega projekta Split 3, ozira pa se tudi na aktual- ne (re)interpretacije celotnega projekta, kar občuti kot »kulturološko agresijo«. Prav zato Kovačić dviguje glas in izraža svoje pomis- leke in mnenje.[1] Pogosto so me spraševali, katera od zgradb (hiš), ki sem jih projektiral, mi je najbolj všeč. Skomignil sem z rame- ni, saj nisem mogel niti ene izločiti. Vse sem namreč ustvarjal enako vzneseno ter vanje vgradil vse svoje arhitekturno znanje in celega sebe. Vsaka od njih je bila v teh okvirih zame najboljša in naj- lepša. S tem prepričanjem sem dočakal starost. Še pomislil nisem, da bi lahko bilo kako drugače. Pa se je zgodilo. Dejanja docentke dr. Višnje Kukoč, njene številne neresnice, uzurpacija in ponižanje so me izzvali, da se s pravim očetovskim refleksom zavzamem za naj- bolj ogroženo »hišo« ter si vzamem pravico, da jo izpostavim kot najlepšo in meni najljubšo. To je naš in moj Split 3. Sprejem v članstvo HAZU leta 2006 sem doživel kot podajanje roke in stisk dlani z najvišje intelektualne, nacio- nalne ravni. Redki so, ki doživijo tako čast. Pomislil sem, da ta sijaj opozarja na približevanje konca profesionalnega an- gažmaja. Bil sem projektant, nikoli več ne bom projektiral, bil sem profesor, ne bom več poučeval … Še pomislil nisem, da me bo prav status akademika obvezal ščititi in braniti ogrožene nacionalne kulturne vrednote. Imenovana kolegica, ki je danes dok- torica znanosti, je v Ljubljani obranila doktorsko disertacijo s temo Split 3. Ne- verjetno je, da se ni posvetovala niti z enim živečim ustvarjalcem tega velikega projekta, čeprav živimo v istem mestu. Prepričan sem, da bi ji vsak kolega po- magal. Jaz pa bi ji z veseljem opisal na tisoče slikovitih dogodkov, pripovedo- val o vzdušju v časih planiranja, projek- tiranja in gradnje Splita 3. Edini stik je vzpostavila z mano, in to po končanem doktoratu, v amfiteatru Doma mladih, kjer sva z Bracom Mušičem imela preda- vanje. Želela je, da ji dam knjigo vtisov o Splitu 3, ki mi jo je tedaj osebno vročil Braco Mušič. Vljudno sem ji rekel, da ji je ne dam. Zase in za vse kolege iz projektne skupine lahko rečem, da pro- jekta Split 3 nismo načrtovali, mi smo ga živeli. Prav zato je raven omalovaževanja in nespoštovanja grozljiva. Številni članki v dnevnih časopisih, po- sebej pa »pregledni znanstveni članek« »Razvoj Splita od 1968 do 2009« v časopisu Prostor št. 18 zaznamujejo in dokazujejo raven omalovaževanja in nespoštovanja deleža, poudarjam, na razpisu izbranih splitskih arhitektov. V znanstvenem in strokovnem pogle- du se zaznavajo predvsem površnost in številne dejanske nepravilnosti, ko neus- pešno poskuša našteti imena izvedenih, celo nagrajenih projektov ulic in imena arhitektov, ki so jih projektirali. Članek je na ravni povprečnega in predvsem neobjektivnega statističnega poročila. Dr. Višnja Kukoč je sodelovala tudi na ljubljanski razstavi (v katalogu je napi- sala besedilo Split  3). S stropa so viseli ogromni panoji s slikami stavb, ki so jih Slika 1: Krstarica, avtor Frano Gotovac (foto: Dinko Kovačić) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 138 Kritike projektirali splitski arhitekti, brez imen avtorjev. Čeprav sem takoj opozoril na napako, se je ta na splitski razstavi »50 let Splita  3« ponovila. Projekt Split 3, obsipan s pohvalami, priznanji in nav- dušenjem, je zaradi uzurpacije prikraj- šan za svečano proslavo jubileja, prosla- vo, kakršno si je s svojo pomembnostjo zaslužil. Številna leta smo mi, splitski arhitekti, ob delu, načrtovanju stavb in uresniče- vanju idej složno, v prijateljstvu, z vesel- jem ustvarjali nekaj novega, nekaj lepe- ga, na kar nismo bili ponosni samo mi, ustvarjalci, temveč vse mesto. Številni občudovalci, strokovnjaki in navadni ljudje so vsakodnevno obiskovali Split 3. Že ta dejstva so zadostna garancija za uspešnost take manifestacije, ki bi s svoj- im šarmom vzbudila zanimanje javnosti. Na drugi strani pa je avtorica razsta- ve, njen ljubljanski doktorat, enormen trud njene družine, njihov pogum in drznost, kar je skupaj z bledimi argu- menti zanjo vseeno bil prevelik zalogaj. Nimajo dovolj avtoritete, saj se tako po- membna manifestacija za mesto lahko organizira samo z vplivom in ugledom v stroki. Z majhnim odzivom meščan- stva in strokovnjakov je ta konstatacija potrjena. Ostaja vprašanje, ali je sama uzurpirala pravico ali jo je nekdo posta- vil (oktroiral)? Čeprav je naslov manifestacije »50 let Splita 3«, splitski arhitekti niso omen- jeni niti v katalogu niti na razstavi. Zato protestiram v imenu vseh kolegov (ra- zen enega). Ta postopek smo doživeli kot omalovaževanje udeležbe splitskih arhitektov, kot nekolegialnost, neko- rektnost in predvsem nespoštovanje. Postopek je pod vsako ravnjo osnovne vljudnosti. To, da dr. Višnja Kukoč z omalovaže- vanjem našega dela ves projekt Split 3 pripisuje slovenskim urbanistom, je pri- mer skorumpirane vesti, nevarnosti in škodljivosti za arhitekturo. V programu manifestacije »50 let Splita 3« piše: Predavanje: Janez Koželj, urbanist, podžupan Ljubljane, predavatelj urbanizma na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani: »Moje izkustvo v transformaciji Ljubljane v vzdržljivo mesto« Uvodna beseda: Matjaž Marko, predstavnik donatorja, prvi svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Zagrebu Odprtje razstave: Janez Koželj, urbanist, podžupan Ljubljane, predavatelj urbanizma na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Udeleženka okroglega omizja: Ilka Čepres, arhitektka, predavateljica urbanizma na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Predavanje: Luka Skansi, arhitekturni zgodovinar, predavatelj zgodovine na filozofski fakulteti na Reki: »Življenje in delo Vladimirja Braca Mušiča« Je mogoče družina dr. Višnje Kukoč ljubljanska filiala? Če je tako, kdo jo je postavil na to mesto? Dejstvo je, da je organizacijo vseh do- gajanj podpisala splitska fakulteta za gradbeništvo, arhitekturo in geodezijo. Sprašujem se, ali se na fakulteti zavedajo, kaj se dogaja v njihovi hiši, ker je ne- verjetno, da sta edini avtorici dr. Višnja Kukoč – mati, Jelena Borota – hčerka, glavni oblikovalec pa Marko Borota – sin (sramota, kaj takega se ne dogaja niti v Demokratični republiki Kon- go). Upajmo, da fakulteta ne dodeljuje koncesije za Split 3, ker bi sicer morali povprašati o koncesijskem roku, gene- racijski zamenjavi, podedovanju eksklu- zivnosti. Ne more se zaobiti vprašanje, kje bodo študenti izvedeli resnico, če jih poučuje doc. dr. Višnja Kukoč. Vse to, kar se je zgodilo, ni samo prob- lem fakultete, ampak vsega mesta. Žu- pan Splita Andro Krstulović Opara ni zadovoljen s tako proslavo pomembnega jubileja za Split. Znova bom zatrdil, da je Split 3 nacionalna vrednota (čeprav avtorici s svojimi postopki to negirata), in o tem problemu bodo obveščene vse pristojne inštitucije na najvišji nacio- nalni ravni, vse, ki so usposobljene in poklicane za reševanje problema razpro- daje priznanih nacionalnih vrednot. Ni mogoče razumeti, kako to, da jima je do- deljena tako izrecna ekskluzivnost. Nis- mo užaljeni samo ustvarjalci, temveč vse pristojne mestne in državne institucije, ki so projektu Split 3 in avtorjem po- delile najvišja priznanja. Naštel jih bom (prosim, ne razumite tega naštevanja kot bahaštvo, temveč kot samoobrambo in obrambo državne integritete): • Dinku Kovačiću in Mihajlu Zo- riću za Ulico bratov Borozan na- grada 8. zagrebškega salona leta 1973, • Dinku Kovačiću in Mihajlu Zoriću za Ulico bratov Borozan Borbina nagrada za arhitekturo leta 1973, • Dinku Kovačiću in Mihajlu Zo- riću za Ulico bratov Borozan »Nagrada Vladimir Nazor« leta 1973, • Dinku Kovačiću za Ulico Dinka Šimunovića »Nagrada grada Spli- ta« leta 1974. Manifestacija »50 let Splita 3« in raz- stava »brezimenske« arhitekture sta uporabljeni, bolje rečeno zlorabljeni, kot podkrepitev urbanističnega za- snutka. Temu se upiram v imenu vseh Slika 2: Ulica bratov Borozan, avtor Dinko Kovačić; avtor skulpture Vasko Lipovac (foto: Dinko Kovačić) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 139Kritike arhitektov (razen enega), ker dejstva potrjujejo prav nasprotno. Urbanisti so nagrado Borbe dobili šele čez nekaj let. Naše zgrajene stavbe si je ogledalo na tisoče obiskovalcev (kar potrjujejo da- tumi iz knjige vtisov). Objekti splitskih arhitektov so pričali tudi o delu urba- nistov, saj se brez zgradb urbanizem ne more argumentirati. Po vzoru projekta Split 3, po isti urba- nistični shemi ulic, so slovenski urbanis- ti projektirali naselje Maribor – jug in naselje v Ljubljani. Toda zaradi neambi- ciozne arhitekture so ostali popolnoma neopaženi. Mesta imajo prav tako kot ljudje svojo življenjsko usodo. Doživljajo prelomne trenutke, krize, vzpone, rast, stagnacijo, živijo, utripajo. Vse to je pogojeno z družbenimi, gospodarskimi in predv- sem političnimi okoliščinami. Tavanja po zgodovinskih ovinkih povzročajo socialne in demografske spremembe. Naloga arhitekture je dvojna, ustvariti pogoje za srečno življenje prebivalcev in kakor kronist s trdim betonom zapisati čas, življenje ljudi in družbe. Ob koncu 60. let so nove, napete po- litične okoliščine (to je čas hrvaške pomladi) pogojevale nagel dotok novih prebivalcev v Split. Večinoma so bile to vojne osebe. Kakšni so novi prebivalci? Oni so zapustili svoj rojstni kraj, dru- žino in s političnim imperativom celo Boga. Prišli so v Split, prazni, kot bi jih prinesel veter. Dobili so hišo in mesto, brez navodil za uporabo (ko kupiš elek- trični aparat, imaš navodila v 4 jezikih). To so ljudje brez družbenih vezi in od- nosov, toda prav te vezi določajo ljudi, saj se vse človeške vrednote merijo s koli- čino in kakovostjo družbenih odnosov. To ni rast, to je maligno kipenje. Ta demografski pok je zarisala politika na najvišji ravni. Rezultat vsega tega je bolna družba. Nepričakovano se je po- javil novi fatalni moralni standard, ki je izzval nasprotje med ukoreninjeno in novo moralo. V eni od stolpnic se je v vseh poštnih predalih pojavil lis- tek: »Živim v 16. nadstropju, star sem in sam, prosim, obiščite me.« Krik in obtožba! Vsak arhitekt se mora zavedati, da finan- ce, tehnologija in tudi urbanizem do- ločajo merljive determinante, subtilne, neogibne konstante, kot so intimnost, sreča, odtujitev in predvsem vsaka obli- ka odnosa med ljudmi, pa so program, ki izhaja iz njegove vesti. Ta dejstva so zasnovala edino učinkovito zdravilo proti odtujenosti. Ideja ulice – prostora, na katerem se ljudje srečujejo, pozdravl- jajo kakor dobri znanci in kramljajo, promovira mediteranski način življenja, Splitu pa daje upanje, da se njegova miselnost obdrži. Prevzeli smo obvezo projektirati, izoblikovati in izgraditi Split in Splitčane v njem z znanjem in vestjo, spoštovati dogovor in mero med domačim in univerzalnim, med tradicijo in sodobnostjo. Preizkušana je resnica, da prevelika mera tradicije vodi v patetičnost in kič, čista univerzalnost skupaj s samostojno lepoto pa v neoseb- nost. Prepletenost prostora in ljudi naj bo edini programski cilj. Glavna karak- teristika prostora v eksterierju in tudi v interierju (stanovanju) mora biti sti- mulativna podpora v kreiranju življenja. Prostor, enakopraven dejavnik, združuje ljudi in oblikuje njihovo življenjsko raz- položenje. Od prostora se pričakuje, da spodbuja, pričakuje se dogajalnost. Dejstvo, da se družba preoblikuje v številne nepovezane posameznike, je bilo za projektante projekta Split 3 nov izziv. Človek je najbolj sam, ko se znaj- de v množici neznancev. Bistvo nalog je oblikovati prostor, ki bo že sam po sebi vključeval »navodilo za uporabo«, prostor, ki bo ljudi poboljšal, njihovo prijateljstvo, doživeto v prostoru in za- radi njega, pa okrepil. To je poslanstvo arhitektov. Od nas se je pričakovalo, da tako odgovorimo na zahteve časa, ena- ko kot je bil ta čas določen z ljudmi. Navdušeni nad delom in ustvarjanjem v izbrani, složni delovni skupnosti nismo načrtovali stavb, načrtovali smo beton- ska bitja. Vsi ti kompleksni odnosi definirajo arhi- tektonski videz Ulice bratov Borozan v Splitu 3. Objekti rastejo iz zemlje  – nekje so nižji, nekje višji, nepričakovano visoki, nepredvidljive rasti, kot bi zase- jali betonsko seme, ki mu je življenje vdihnilo naravno rast. Objekt resnično živi skupaj z  ljudmi, ki so ga sprejeli kot živo bitje, ki enakopravno sodeluje v kreiranju njihovega življenja, se veseli in žalosti z njimi. Odgovorno in izjemno komplicirano delo zahteva interdisciplinarni pristop ter formiranje tribune zaradi izmenjave izkušenj in dobronamernih nasvetov z različnih znanstvenih področij, ki so vedno dobrodošli. Organizirala se je kreativna delavnica »Ulica bratov Bo- rozan«. Razen projektantov so idejo podpirali prof. Borben Uglešić, psihia- ter, Vasko Lipovac, slikar in kipar, Gorki Žuvela, slikar, Ivan Martinac, arhitekt in filmski režiser, in vsi drugi, ki so žele- li sodelovati. V tej konstelaciji celotne odtujenosti smo ustvarjali pod geslom »Ne pričakujemo sto novih umetnikov, temveč sto novih ljudi, ki potrebujejo umetnost.«. Pri predaji stanovanj (vedno po dva vhoda naenkrat) smo v prostore pro- jektne skupine vsakič povabili prihod- nje stanovalce na kavo in pogovor s projektantom. Tam sem organiziral »stanovanjsko šolo«. V podjetju »Par- ki in nasadi« sem prosil, naj na vsa okna in balkone postavijo salonitne lonce s cvetjem, kar so tudi storili. To naj bi bil zgled drugim. Prav ta ulica je dobi- la vse mogoče nagrade. Urbanisti so jo vzeli za vzorčni oblikovni model za ves Split  3  (fotografija makete), česar dr. Višnja Kukoč pri naštevanju v znanstve- nem članku sploh ni omenila?! Pri Ulici Dinko Šimunović v Splitu 3 moram posebej poudariti detajl, ki ga Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 140 Kritike štejem med svoje pomembne prispevke k sožitju človeka in narave in upiranju odtujenosti. Toda to je pripovedka o hišicah za vrabce: Z letalom sem potoval iz Zagreba domov v Split. Zraven mene je sedel starejši Splitčan. Naenkrat me je z očitkom v glasu vprašal: »Si ti oni Kovačić,« ustavil se je in nadaljeval, »ki dela tiste ravne (liše) hiše? Ali ne veš, da je v Splitu vsaka hiša, ki nima v zidu luknje za vrabca, prekleta?« Jaz, mladi pav, vajen samo pohval, sem se najprej začudil, po premisleku pa sem dojel resnost njegovega očitka. Spomnim se, da sem vso noč ponavljal: »Vrabci, luknje, vrabci, luknje …« Drugega dne so vsi moji sodelavci v končane projekte vnašali hišice za golobe in vrabce. Toda uprave izvajal- skih podjetij so se postavile po robu. Tehniški direktor se je razjezil. Izbruh- nila je težka »vojna«. Okrepljen z navdušenjem sem, hvala bogu, vztrajal. Za novo leto je podjetje Lavčević tis- kalo voščilnice z motivom mojih hišic za vrabce in jih razposlalo po vsem svetu. Vrabci so dobili hišice, jaz pa satisfakcijo. Novonastale politične razmere so opo- zorile na nevarnost izgube identitete, na pričakovano prelomnico, kar je vkl- jučevalo izdelavo novega programa ras- ti. Mesto je z razpisom preverilo svojo prihodnost. Tako je nastajal in rastel Split 3. V podjetju za izgradnjo Splita je bil zaposlen arhitekt Jozo Vojnović, moder in predvsem dobronameren člo- vek. Menil je, da je veljaven urbanistični model izčrpan. Pripravljen je bil obse- žen program in razpisan jugoslovanski natečaj. Zmagali so urbanisti iz Urbanis- tičnega inštituta Republike Slovenije: Vladimir Braco Mušič, Marjan Bežan in Nives Starc. Novi plan je vnesel svežino in drugačnost, prvič se je občutil evrop- ski duh v ustaljeni urbanistični praksi. Urbanističnemu je sledil mestni arhi- tektonski razpis za izbiro arhitektov, ki naj bi skupaj z  urbanisti sestavljali »Projektno grupo Split 3«. Izbrani so bili arhitekti Marijan Cerar, Frane Go- tovac, Dinko Kovačić, Danko Lendić in Mihajlo Zorić. Sčasoma so se zara- di obsega dela pridružili še Ivo Radić, Ante Svarčić, Tonko Mladina in končno še Slaven Rožić. Leto 1968 – prvi konsenz Začetek je bil optimističen in vesel, ker smo se takoj dogovorili o medsebojnih odnosih in odnosih z oblastjo na najvišji ravni, vojsko kot glavnim investitorjem, mestno upravo in županom Jakšem Mi- ličićem ter organizatorjem gradnje, ur- banistov in projektantov »Poduzećem za izgradnju Splita«, na čelu katerega je bil naš šef Jozo Vojnović. Veselje in nič drugega. Vsa gradbena podjetja so se zaradi tako grandioznega posla zdru- žila v UGOS (»Udružena građevinska operativa Split«). Začelo se je delati z doslej nevidenim entu- Slika 3: Dobrilina, avtor Danko Lendić (foto: Dinko Kovačić) Slika 4: Getaldićeva, avtor Marijan Cerar (foto: Dinko Kovačić) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 141Kritike ziazmom. Mnogi bodo pozneje trdili, da je bila kreativna atmosfera v projektantskem timu največja kvaliteta tega zahtevnega posla. Zanos, ki je prevzel vse soudeležen- ce, bo ostal zapisan kot eden od ključnih prispevkov razvoju Splita. ( Jozo Vojnović) Odnosi med soudeleženci so bili na najvišji kolegialni ravni. Posebej je tre- ba poudariti primeren odnos med urba- nisti in projektanti arhitekture. Vsak je delal na svojem področju, dogovorjena so bila tudi pooblastila urbanistov in arhitektov in medsebojni odnosi, kar ni izključevalo dobronamernih nasvetov, ki so bili po skupni razpravi sprejeti ali pa ne. Take situacije so bile pogoste. O tem priča popolna avtorska različnost vsakega ansambla – ulice in prepoznav- nost arhitektonskega rokopisa vsake- ga avtorja. Tako kot ljudje imajo tudi stavbe različne lastnosti in svojo oseb- nost. Ta ubranost in sinhroniziranost s projektantskim timom sta značilni za Mušičevo delovanje. Podpiral je avtor- sko svobodo ter opozarjal na meje med urbanizmom in arhitekturo. Mislim, da je prav ta akcentuirana avtorska različ- nost ustvarila posebno vrednost celot- nega Splita 3. Sinhronizirajočo skladnost urbanistič- nega segmenta je uveljavil Braco Mušič, človek širokih obzorij, ki je bil vedno pripravljen na pogovor in dogovor. Naš veliki šef Jozo Vojnović je z  izjemno usposobljenostjo, selektorsko veščino, predvsem pa z zaupanjem in spoštovan- jem uresničil ubranost organizacijskega dela projekta v projektni skupini. Pou- dariti pa je treba, da so projektu Split 3 šle na roko vse okoliščine. Kreativna atmosfera, enotnost in sklad, predvsem pa navedena človeka, so pus- tili globoke sledi v mestu in vseh sou- deležencih. Meni osebno pa sta delo in prijateljstvo z njima postala kažipot v vsem profesionalnem življenju. Moje prijateljstvo s pokojnim Bracom Mušičem je živelo dalj kot projekt Split  3, tako rekoč do njegove smrti. Slika 5: Papandopulova, avtor Ivo Radić (foto: Dinko Kovačić) Slika 6: Ruđera Boškovića, avtor Ante Svarčić (foto: Dinko Kovačić) Na odprtju moje razstave v Ljublja- ni so govorili akademik Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti, akademik Zvonko Kusić, predsednik Hrvatske akademije znanosti in umetnosti, in arhitekt Vladi- mir Braco Mušič, ki je napisal predgovor za katalog razstave. Braco Mušič je pogosto predaval na po- letni šoli na Braču. Velikokrat sva skupaj predavala o Splitu 3. Nekaj let pozneje, po skupnem predavanju v amfiteatru splitskega doma mladih, mi je pred vsem avditorijem podaril knjigo vtisov Split 3 z besedami: »Dobra arhitektu- ra je vzdignila urbanizem na doseženi nivo. Dinko, ti si te ljudi vodil in hodil z njimi vsakodnevno naokrog, zato ta knjiga pripada tebi.« Ob ploskanju vseh prisotnih je bila to zame izjemna gesta profesionalnega priznanja, predvsem pa izraz prijateljstva. (Prisotna je bila tudi dr. Višnja Kukoč). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 142 Kritike Ob njegovi smrti sem za Slobodno Dal- macijo napisal »In memoriam«, za kar se mi je njegova družina prisrčno zahvalila. Spodbujeni z omenjanjem in različnimi besedili v časopisih in na portalih me zadnje čase znanci sprašujejo, kaj se do- gaja. Namreč, neresnično, nepreverjeno, dvomljivo in prilizniško nekorektno se celotni projekt Split 3 poskuša pripisa- ti samo Vladimirju Bracu Mušiču. S to neresnico se mu dela medvedja usluga. On je bil pravi gospod. Nikdar se ne bi kitil s tujim perjem. Poudarjam, skupina ljubljanskih urbanistov je vodila urba- nizem, z razpisom izbrani arhitekti pa arhitekturo. Konec sedemdesetih let – drugi konsenz Z minevanjem let je rastla tudi nezainte- resiranost. Navdušenje in optimizem sta zbledela. Spet dogovor. Dogovor med istimi protagonisti, toda z drugim pred- znakom. Vojska, glavni investitor, je svoje potrebe po stanovanjih izpolnila. Mesto je vse svoje finančne potenciale preusmerilo predvsem v mediteranske igre. Naš veliki šef Jozo Vojnović pre- haja na fakulteto za gradbeništvo, Braco Mušič, Marijan Bežan in Nives Starc pa bodo kaj hitro odleteli v Ljubljano. Naš čudežni otrok pa bo vse do danes ostal brez urbanistične kontrole. S takim po- stopkom so vsi soudeleženci, prav tako kot urbanisti, demantirali sebe, svoje delo in potrebe mesta. »Razidite se v miru« (kakor ob koncu maše), so slož- no končali vsi pristojni in pustili projekt nedokončan. Mesto je prepuščeno volji dobičkarjev, za katere so vse naše zgodovinske, kul- turne in ambientalne vrednote samo surovina. Rumeni ljudje. Preoblečeni v dobronamerneže ves čas nekaj ponujajo, hodijo po robu pravnoveljavnih in mo- ralnih norm. Gledam jih in ne morem dojeti: so to ljudje ali kaj drugega? Na koncu, naj na podlagi vseh naštetih dogajanj dodam še svoj osebni sklep. V tistem času, v  svetu čudežnega nav- dušenja, zaslepljen s pohvalami, sem verjel samo v radost ustvarjanja. Da- nes, s časovno oddaljenostjo dolgega pol stoletja, sprovociran s ponižanjem in nespoštovanjem dr. Višnje Kukoč, težko sprejemam dejstvo, da ima vsaka medalja tudi drugo plat. Ideja o novem mestu se je vsak dan ne- štetokrat ponavljala, v resnici pa novega mesta ni, ostala so samo stanovanja. Mi projektanti z višine svojega navdušenja nismo niti opazili, kaj se pravzaprav dogaja. Verjeli smo, da bo šlo vse po vrsti, kot je bilo obljubljeno in planira- no. Slepo smo verjeli v rožnate obljube o vsebinah, ki določajo pravo mesto. Pripovedovali smo o  tem vsemu svetu, prepričevali sebe in njih, da bo tako. Pa Slika 7: Doverska, avtor Tonko Mladina (foto: Dinko Kovačić) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2018 143Kritike se ni uresničilo. To je bila samo utopija. Pravljico o novem mestu je potrebovala visoka politika zaradi skrivanja načrto- vane demografske praske. Temu bom dodal še en doktorat. Odprtih oči in pri zdravi pameti lahko konstatiram: samo mi naivneži smo verjeli, da bo zgrajeno pravo mesto. Split 3 ni in ne bo mesto. Resnična je samo šarmantna pravljica o Eldoradu v našem mestu. Utopija. Čez pol stoletja je zazvonil telefon. »Na seji Mestne skupnosti Split 3 je bilo od- ločeno, da vas imenujemo za častnega meščana Splita 3.« Najprej presene- čenje, potem pa neizmerna sreča in veselje. Pogosto sem svojim študentom zatrjeval, da bodo za vsako uspešno delo nagrajeni s prijateljstvom. Nisem mogel verjeti, da mi bo zato, ker so zadovoljni z rezultatom mojega dela, in to po pet- desetih letih, prijateljstvo izkazala cela mestna skupnost. Resnična radost, ki presega vsa pričakovanja. Kakšno pri- znanje ob koncu poklicne poti! Hvala za priznanje in počastitev. To je zapis o mojih pomislekih, opre- delitvah, spoznanjih, mnenju, navdu- šenosti, avtorski svobodi, prelomitvi dane besede … Pri tem se ne spuščam v razlago arhitekturnih del svojih kolegov. P. S. V časopisu ni dovolj prostora, da bi se lahko podrobno razložil resen problem za mesto in tudi širše. Naj bo to najava enega predavanja ali več teh, ki bodo potekala v prostorih HAZU v Splitu. Zavezan sem mestu, ki sem ga vse ži- vljenje gradil, Split pa me je okrasil s številnimi bleščečimi odlikovanji. Akademik Dinko Kovačić Hrvaška akademija znanosti in umetnosti E-pošta: hazusplit@hazu.hr Opomba [1] Prispevek je prevod članka, ki ga je avtor objavil v hrvaškem časopisu Slobodna Dal- macija.