Predragi rojaki! JLlSjih Veličanstvo nas premilostljivi cesar so s patentom od 1. marca t. 1. blagovolili skleniti, da naj se sedanji deželni zbor kranjski razpusti in naj se brez odlašanja razpišejo nove volitve. V tem patentu so Njih Veličanstvo milostljivo sami spoznali, „da Jim je dobro djalo, ko so zasli¬ šali zagotovi) e nje zvestobe inudanosti zastopnikov svojega zvestega naroda kranjskega/ 4 Njih Veličanstvo so tudi priznati blagovolili, da je bil deželni zbor pripravljen, poslance voliti za državni zbor na Dunaji. Zastran misli pak, ki jih je razodel deželni zbor o nalogi in pristojnosti državnega zbora, sklenili so Njih Veličanstvo obrniti se do naroda kranjskega, ter so nove volitve ukazali. Pri vas je po takem, predragi volilci, da izrečete: ali so poslanci, ki ste jih komaj pred enim mesecem tako enoglasno volili, po vaših mislih ravnali in ali so se vašega zaupanja vredni izkazali. Ako bivši vaši poslanci niso izgubili zaupanja vašega, boste jih, kadar pridete po gori omenjenem Najvišem pozivu Njih Veličanstva k novim volitvam, zopet volili, kajti geslo njih bilo je in zmiraj bode: Vse za vero, cesarja in domovino! Bili pa so dosedanji poslanci, da jih volilcom kličemo v spomin in živo priporočamo, ti-le: I. Poslanci kmetiških sosesk: Za ljubljanski in vrhniški okraj: gosp. dr. Janez BIeiweis in gosp. Fideli Terpinc, grajščak. Za kamniški in brdski okraj: gosp. dekan Ivan Toman. Za kranj sko-loški-tržiški okraj: gosp. baron Anton Zois, grajščak in gosp. Anton Kos, ljubljanski stolni prošt. Za radolški in kranjsko-gorski okraj: Gosp. fajmošter Lovro Pintar. Za p o st oj n s ki-p laninski-s enož e ski-bis t riški in ložki okraj: gosp. dr. Costa, župan ljub¬ ljanski, in gosp. Matija Koren, posestnik. Za vipavski in idrijski okraj: gosp. dekan Juri Grabrijan. Za novomeški, kostanj eviški in krški okraj: gosp. Jožef Zagorec, posestnik. Za trebanski, zatiški, žužemperski, mokronoški, litij ski in radeški okraj: gosp. Santo Treo, grajščak, gosp. grof Jožef Barbo, grajščak, in gosp. Miha Tavčar, fajmošter. Za kočevski, laški in ribniški okraj: gosp. Luka Svetec in gosp. Peter Kozler, posestnik. Za črnomeljski in metliški okraj: gosp. M. Kramarič, posestnik. II. Poslanci mest in trgov. Za Ljubljano: gosp. dr. Lovro Toman in gosp. dr. Klun, profesor na Dunaji. Za Idrijo: gosp. vitez Anton Gariboldi. Za Tržič, Radoljco in Kamnik: gosp. dr. Prevec, advokat v Kamniku. Za Postojno, Vrhniko in Lož: gosp. baron Janez Slojsnig. Za Novomesto, Kostanjevico, Krško, Črnomelj, Metliko in Višnjo goro: g03p. Lu- devik Ravnikar. Za Kočevje in Ribnico: gosp. France Souvan, posestnik v Ljubljani. 111. Poslanca kupčijske in obrtniške zbornice: Gosp. Ivan Horak in gosp. Jožef Debevec. Narodni volilni odbor za vojvodstvo kranjsko. Y Ljubljani 6. marca 1867. Deželni zbor kranjski. V 5. seji — 28. svečana — je v imenu odborovem (kteremu je bil Njih eksc. baron Sloisnig prvomest- nik, gospodje prošt Kos, dr. Toman, dr. Costa, dr. Klun in Luka Svetec pa odbora udje) dr. Bleiweis poročal o tem, kar odbor nasvetuje zastran c. kr. mi- nisterskega odpisa, kije došel zboru v 1. seji. Nasveti omenjenega odbora so bili: 1) Preponižno a dres o (pismo) do Njih Veličastva, kakoršno je izdelal odbor, naj zbor potrdi; 2) deželni glavar naj po pri¬ pravni poti izroči to adreso Nj. Veličanstvu; 3) brez od¬ lašanja se naj voli po deželni ustavi odmerjeno število poslancev v državni zbor dunajski. —• Potem je bral dr. Bleivveis gori omenjeno, v slovenskem jeziku zlo¬ ženo adreso, pa tudi nemški prevod njen. Adresa se tako-le glasi: Vaše c. k. apostoljsko Veličanstvo! V Najviši diplomi od 20. oktobra 1860. leta je Vaše c. kr. Veličanstvo v ta namen , da se poravnajo vse različnosti posamnih kraljestev in dežel in da bi se udeleževali vsi podložni tudi postavodajstva in držav¬ nega gospodarstva na podlagi pragmatične sankcije, kot stanovitno in nepreklicljivo državno ustavo oklicati bla¬ govolilo to, da pravica postave dajati, prenarejati in pre¬ klicevati, se bode vršila le po postavno poklicanih de¬ želnih zborih in oziroma državnem zboru. Obliko, kako naj se izvršuje ta pravica, je odlo¬ čila s patentom od 26. svečana 1861. leta zarad držav¬ nega zdstopa oklicana ustavna postava. Oživiti to obliko in harmonično osnovati ustavo v vseh njenih oddelkih bilo je le mogoče po svobodnem sodelovanji vseh narodov velike Avstrije. Al ustav od 26. svečana 1861. leta je v veliki ve¬ čini narodov avstrijskih izbudil resne pomislike. Vsled tega je Vaše c. kr. Veličanstvo z Najvišim patentom od 20. septembra 1865. leta ustavilo ono ustavo in potem ukazalo, naj se najpopred skusi doseči poraz- umljenje s postavnimi zastopniki vzhodnjih dežel ce¬ sarstva. Ob enem je Vaše c. kr. Veličanstvo si pridržalo, sklepe onih vzhodnjih kraljestev ob svojem času po¬ stavnim zastopnikom druzih kraljestev in dežel predlo-, žiti za. to, da se sliši in pretehta tudi njihov enako važni izrek. Da se uresniči velikodušni ta namen, je Vaše c. k. Veličanstvo z Najvišim patentom od 2. januarja t. 1. sklicalo izredni državni zbor, in s tem je ob enem bila dana nova, zunaj prejšnjih ožjih mej ležeča podlaga za porazumljenje in poravnavo različnih pravnih mnenj in zahtev tistih kraljestev in dežel, ki se ne štejejo k ogerski kroni. Radostni smo se nadjali, da po tej poti se doseže prostovoljna sprava vseh narodov avstrijskih. Al v tej veseli nadi je vsegdar zvestemu dežel¬ nemu zboru vojvodine kranjske premilostljivo sklica¬ nemu po Najvišem sklepu Veličanstva Vašega, došel ministerski odpis od 4. svečana t. L, kteri mu na¬ znanja, da je izredni državni zbor na stran djan in namesti njega sklican ustavni dx - žavni zbor na dan 18. sušca tega leta. Prepokorni deželni zbor vojvodine kranjske je skozi in skozi navdan te misli, da le prostovoljna pogodba vseh kraljestev in dežel avstrijskih more stanovitno in trdno poroštvo biti celoti in moči cesarstvu, kakor tudi pravemu ustavnemu razvitku. Veselega srca pozdravljamo tedaj upanje, ki ga razodeva omenjeni ministerski odpis, da se kmalu do¬ seže sprava s kraljestvom ogerskim, trdno se zanašaje na to, da Vašega c. kr. Veličanstva vlada se bode slo- žila z onimi pravili, ki so glede na varnost in častit¬ ljivo moč države in na blagor posamnih dežel v Naj- viši diplomi od 20. oktobra 1860. leta kot stanovitna in nepreklicljiva temeljna državna postava izrečena. Ob enem se pa nepremakljivo zvesti deželni zbor kranjski trdno drži Veličastne besede od 20. septembra 1865. leta, ktera je deželnim zborom kot postavnim zastopnikom druzih kraljestev in dežel ude- leštvo pri konečnemu dognanju velikovažne sprave vseh narodov avstrijskih zagotovilo, kakor se trdno drži tudi podlage, ki jo izrekuje Naj vi ši p at e n t od 2. ja¬ nuarja t. h, po kterem se imajo zunaj dosedanjih ozkih mej poravnati različne pravne zahteve in pravna mnenja kraljestev in dežel, ki ne spadajo pod krono ogersko. V prepokorni udanosti podpisani deželni zbor ne more pritrditi besedam ministerskega odpisa, po kterih se na 18. marca t. 1. sklicani državni zbor imenuje ustavni zbor. Ker niso vsa kraljestva in dežele cesarstva pozvane v ta zbor, tedaj po patentu od 26. svečana 1861. leta ne more pravice imeti, da bi sklepal o zadevah, ki jih ministerski odpis od 4. svečana t. 1. našteva, in osobito mu ne gre pravica, da bi se spuščal v prenaredbo skupne državne ustave ali v konečno složenje njeno. Ce tudi živo priznavamo potrebo, da se samouprav- stvo (avtonomija) dežel zelo razširi, štejemo si vendar v dolžnost, zavrniti to od sebe, da ima zunaj deželnega zbora kak drug zbor postavno pravico, poprijeti se sicer živo zaželene prenaredbe naše deželne ustave. To isto je Vaše c. kr. apostoljsko Veličanstvo v §. 38. naši vojvodini iz samooblasti Svoje premilostljivo podeljene deželne ustave od 26. svečana 1861. leta od¬ ločno ukazati blagovolilo. Te pravice se trdno držeč, bi bil prepokorni de¬ želni zbor, vsled svetih mu ustavnih pravil, prisiljen volitvi poslancev v državni zbor za 18. marca t. 1. pre- spoštljivo odpovedati se. Al mi nikakor ne preziramo sedanjega stanja dr¬ žave in smo pripravljeni žrtovati ji vse, kar ji je potrebno in koristno. Žalostne prigodbe preteklega leta zahtevajo nebo- hodno, da se po svobodnem porazumljenji vseh kra¬ ljestev in dežel veljava Avstrije v vrsti evropskih držav na trdno postavi in ustavni raz vitek njen pospeši. Radi priznavamo, da neposrednje pomenkovanje za¬ stopnikov posamnih deželnih zborov v posvetovalni skupščini je najpripravniša pot, pogoditi se o načrtu oblike, kako da bi se v Najviši diplomi od 20. oktobra 1860. leta zaznamovane skupne državne zadeve ustavno obravnavale. V tem priznanji in v zadevah nepremakljive zve¬ stobe in našemu narodu prirojene udanosti do Vašega c. k. apostoljskega Veličanstva pošljemo svoje poslance v zbor, ki je na 18. marca t. 1. sklican v Beč. Vendar se drznemo, izročiti Vašemu c. kr. Veli- čanstvu najponižnej o prošnj o , da bi blagovolilo zaslišati ta preponižni deželni zbor o dogovorjenem na- -; ta OA d -fne ustave, v smislu državne temeljne postave od 2 ). oktobra 1860. leta in Najvišega patenta od 20. septembra 1865. leta. r Pako so tudi naši predniki, ki so 19. junija 1720. leta. ^najvažnejšo temeljno državno postavo — prag¬ matično sankcijo — obravnavali in po tej obravnavi jo sprejeli. Ko tedaj, za trdno nadjaje se, da se prepomzna naša prošnja najmilostljiveje usliši, volimo državne po¬ slance, mislimo na novo dokazati nepremenljivo zve¬ stobo in udanost Vašemu c. k. apostoljskemu Veličan¬ stvu, in da nas je resna volja, po svoji moči delati na to, da Avstrija bode velika, mogočna, srečna,! ... Ako enaka čutila pravice in pravednosti navdajajo zastopnike vseh kraljestev in dežel, gotovo bode s j°g3, srečno pot kazala v blagor naš in v spolnitev pravičnih želj in potrebščin vseh avstrijskih narodov. Naj Vaše c. kr. apostoljsko Veličanstvo blagovoli milostno sprejeti preponižno adreso zvesto udanega de¬ želnega zbora vojvodine kranjske. Mili Bog ohrani, varuj, blagoslovi Veličanstvo Vaše! Zvesto udani deželni zbor vojvodine kranjske. V Ljubljani 28. svečana 1867. Bo zaslišani adresi se začne razgovor. Poslanec Dežman prvi poprime besedo ter pravi v imenu 10 velikih posestnikov, da se ne bodo ude¬ ležili adresine obravnave deloma zato ne, ker nobeden iz¬ med njih ni bil voljen v dotieni odbor, deloma zato ne, ker jim je sporočilo zborovo prepozno, še kasneje pa adresa došla v prevdarek. Po takem se manjšina zbo- rova ne more dobro pripravljena spustiti z narodno ve¬ čino v parlamentarno borbo in bila bi to le senčna borba. On in njegovi prijatljise držijo februarske ustave. Predlogi odborovi so po pristavkih in pridržkih zavarovani nasvetniki so zoper §. 15., po kterem noben poslanec ne sme napotka (inštrukcije) jemati od volilcev svojih. Na to poprime dr. Toman besedo in govori tako: Govornik velikih posestnikov je dal v imenu svo¬ jem in v imenu velikih posestnikov razjasnjenje ali be¬ sedo o tem, kako da stojijo veliki posestniki nasproti preponižni adresi, ktero je nasvetoval izvoljeni odbor. Rekel je od začetka, da se veliki posestniki hočejo zdr¬ žati vsega premišljevanja o tej adresi, in vendar je drugi del njegovega govora biio le premišljevanje. Ta del je bil namreč ugovor zoper adreso našo in sicer tak, ki podtika adresi naši druge misli, kakor so v njej izrečene, in edino to sili mene, da v imenu rodoljubov in političnih prijateljev spregovorim pustivši gospodu poročevalcu še zadnji govor. Meni se zdi, da ni prav spodobno in prilično, o malenkosti govoriti, kterim so bile namenjene prve be¬ sede gospoda predgovornika. Važnost adrese je taka, da mi skoraj ne pripušča odgovoriti na besede, ktere so bile izrečene zastran tega, da se večina ne obnaša proti manjini tako, kakor bi ona pričakovala; vendar naj mi bode malo besedic o tem dovoljenih. Mi se vsi še dobro spominjamo, kako se je v tej hiši takrat, kadar so bile druge adrese od druge stranke predložene in pretresovane, godilo tadajšnej manjini, koliko so se ta¬ krat oni, ki so imeli večino, ozirali na našo manjino, ktera je vendar vse drugače stala, kakor stoji današnja manjina, ker obsegala je poslance skoraj vseh deželnih občin, mest in trgov; ali vendar manjina tadajšnja ve¬ čini ni očitala nobene krivice, in jaz mislim, da tudi sedanja manjina ne more tega storiti, ker, gospdda moja, v parlamentaričnem življenji vsaki, kteri ima ve¬ čino, mora jo tudi rabiti. Jaz še enkrat ponavljam, da bomo mi večino svojo zinirom rabili, ali zmirom le na korist domovine naše, naroda našega in na povzdigo cesarstva neobhodno nam po¬ trebnega. (Živio! Dobro!) Na to, kar je rekel gospod predgovornik zastran tega, kako se je adresa rodila, moram odgovoriti, da je adresa res bila od udov odbora vsestransko preteh- tovana, da smo nazadnje to zadeli, kar je edino našej domovini in našemu narodu na korist in kar tudi pred visokim prestolom presvet¬ lega našega Cesarja v obliki preponižne ad¬ rese kakor željo naroda, kteri nas je izvolil, izreči moremo. .Ako misli gospod predgovornik, da bi borba proti našej adresi bila le senčna borba, moram jaz reči, da ga razumeti ne morem. Ako on ima kaj temeljitega izreči zoper našo adreso, naj izreče, naj to razjasni, in jaz mislim, da mnenje slavnih članov manjine, ako je resnično in temeljito, na vsaki način bode našlo ne¬ kako veljavo; konečno veljavo pa bode doseglo ono, kar bo deželni zbor na zadnje potrdil. Kar zadene to, da bi bila adresa prišla prepozno v roke poslancev, ni bilo od naše strani nobene volje, prikrajšati pravice velikim posestnikom, in vzeti jim moč, da ne bi mogli svojega protimnenja razodeti. Jaz mislim, daje važna ta Stvar, o kteri se naše mnenje razlikuje od mnenja go¬ spoda predgovornika velikih posestnikov, jasna pa tudi gospodom velikim posestnikom tako, da jo vsaki med __ nami v vsakem trenutku po svoji glavi in po svojem srcu razsoditi more, in naj manj e bi bil jaz pričakoval od gospoda Dežmana, da on ni na to pripravljen. Go¬ spoda moja! To ni boj nov, to je samo nadaljevanje tistega boja, kteri se je že večkrat bil v tej hiši. Mi fstojimo na svojem temelji, nasprotna stranka pa stoji J na svojem. Naš temelj je ta, da vsi narodi mo¬ rajo doseči svoje pravice, ktere so jim zago¬ tovljene v diplomi od 20. oktobra leta 1860.; naš temelj je patent od 20. septembra, ki pravico ustanovljevanja deželnim zborom prihraneva. Teh pravic se mi držimo in jaz mislim, da nam beseda samega preš v. našega Cesarja daj a pra¬ vico, boriti se proti temu, da bi se naša n&rodnost, da bi se vse narodnosti in pravice deželnih zborov na tej strani Litave utopile v nekaj Cislajtanii, ker le po- skušnja na to bi bila že največa nevarnost za Avstrijo. Zoper to bodemo zmirom stali, in o tem mislim, da nam je dovoljeno, saj prošnje pokladati. Mi se držimo pri tem cesarske besede; mi vemo, da Avstrija zamore ostati mogočna in srečna: to pa le samo, ako se v Avstrii vse različne državne razmere in pra¬ vice pripoznavajo, ako se vsem narodom enake pravice p odele, ako se historična ta prava z narodnimi pogode, in ako se vse te moči zvežejo v eni sredi. To pa ni samo po¬ trebno, ampak tudi mogoče. GospSda moja! To je naše prepričanje, kterega se držimo in to v prošnji predlagamo presvetlemu našemu Cesarju. Mismose odrekli svojemu pravu, ter samo prosimo, ako ravno bi mogli zahtevati in jaz upam, da bode presvetli Cesar uslišal našo prošnjo, če bi mu ravno vlada drugače nasvetovala. Ako bi pa tej prošnji sovražna nam vlada nasproti stala, tako da se ne bi uslišala, mi na vsaki način moremo reči, da smo spolnili dolžnost, ktero smo imeli do ustave, do cesarstva in do naših volilcev. (Živahna po¬ hvala gg. poslancev in poslušalcev.) Za dr. Tomanom poprime Njih eksc. cesarski namestnik besedo in pravi, da stališče vladno zastran volitev v državni zbor je natanko zaznamovano v mini- sterskem odpisu. Ustavo je bilo treba ustaviti, ker brez tega ne bila bi mogoča bila poravnava z Ogri; zdaj je poravnava gotova, tedaj odpade to, kar je ustavo usta¬ vilo. Kakor danes reči stojč, niso stale 1861. leta. Na 18. marca sklicanemu državnemu zboru se bo predlo¬ žila poravnava ogerska, pa tudi premembe ustave pri¬ dejo v obravnavo. Vlada noče kratiti zboru, da prosto¬ voljno pritrdi, kar se mu predloži. Pred vsem je treba notranjega miru, da se more krepko razvijati ustavno življenje. Odbor zboru nasvetuje, naj zavaruje svoje pravice in naj Njih Veličanstvu to pove v posebnem pismu. Ko cesai’ski gospod namestnik razlaga, da je zdaj sklicani državni zbor popolnoma ustaven, in da de¬ želno samoupravje se more samo po državnem zboru razširiti, pride na to, da po §. 15. državne ustave se ne sme nobenemu poslancu kako sporočilo (inštrukcija) dati, v adresi izrečeni ugovori bi pa morali biti vodilo po¬ slancu, tedaj je tako postopanje zoper postavo. Napo¬ sled nasvetuje cesarski namestnik, naj deželni zbor brez ugovorov in brez pisma na cesarja voli poslance. Na to poprime prvomestnik odborov bar. Sloj s ni g besedo in se čudi, kako je to, da je cesarski namestnik ne davno na istem mestu rekel, da postavni zastop¬ niki so deželni zbori; mi se zvesto držimo tega pravila, in vendar se nam danes nepostavnost očita. On želi, naj seja za malo časa prestane. Ko se čez '/ 4 ure zopet začne, poročevalec dr. B1 ei- weis tako-le govori: Kar bodem govoril sedaj , vse govorim v imenu odborovem. Besede, ki smo jih čuli iz ust Njih ekscelencije cesarskega namestnika, tako so važne, da potrebujejo resne preiskave. Odbor pred vsem misli, da se mi in Njih ekscelencija nismo prav razumeli. Cesarski go¬ spod namestnik trdi, da hočemo voliti le „mit Rechts- vervvahrungen und Vorbehalten;“ jaz pa v imenu od¬ bora odločno rečem, da volimo nepogojno, „unbedingt", brez „Rechtsverwahrungen“, brez „Vorbehalte“. To bom dokazal. Morebiti da se spotakljive besede sporočila, in sicer te-le : „Vender s pravnimi zabranami in pri¬ držki pošlje poslance v državni zbor." S temi besedami nismo drugega hotli reči, kakor to, da branimo Ce¬ sarjeva pisma, namreč prevažna tri pisma: oktober 8 k o diplomo, februarski statut in september- ®ki manifest, in da se trdno držimo teh treh Cesar¬ jevih pisem. Da je to naša misel bila, kaže sporočilo samo; zakaj ne predgovor odločuje, ampak to, kar odbor nasvetuje v predlogih: prvič to, da naj se adresa potrdi, drugič to, naj jo deželni glavar na do- stojnej poti izroči Nj. Veličanstvu, in tretjič to, naj se brez odlašanja (tedaj — brez protesta, — brez „vorbe- haltov", — brez „rechtsverwahrungen") voli po ustavi odmerjeno število poslancev v državni zbor. Ako pa vendar slavni cesarski gospod namestnik misli, da se one male besedice morejo drugač tolmačiti, sem pooblasten po odboru, da izrečem po njegovem privoljenji, naj se čisto izbrišejo tiste besede, ker volja nas je po besedah v adresi rečenih, da volimo brez „rechtsver- \vahrungen", brez „vorbehaltov", in da inštrukcije no¬ bene svojim poslancem ne dajemo. Jedro adrese je Ie-to — in posebno prosim cesarskega namestnika, da blagovoli te besede prevdariti — jedro, pravim, adrese je to: da 1. se trdno držimo Cesarjevih pisem, 2. da prosimo Njih Veličanstvo, in 3. da volimo nepogojno. Adresa razločno povdarja na svojem mestu to. Zato se mi čudno zdi to, da smo mogli besede slišati iz ust ce¬ sarskega gospoda namestnika, da tako postopaje rav¬ namo „ungesetzlich" (nepostavno). Ali mar nismo poklicani, ali mar nimamo oblasti, da svoje misli in svoje želje na tem mestu odkritosrčno raz- _ odevamo? Kako da se mora ravno nam to očitati! Ko je prišel cesarski manifest od 20. septembra 1865. leta, in se je vendar drznila neka stranka te hiše, na¬ sprotovati mu, takrat ni bilo slišati nobene besede, da je to nepostavno, čeravno je bil manifest cesar¬ jev; zdaj pa nam se to očita, ko imamo le ministersk odpis proti sebi in čeravno gremo na Dunaj; ali mar ima to nepostavno biti, da gremo s prošnjo do Njih Veličanstva, da Ono sliši, kaj naš zbor o mini¬ ster skem odpisu misli? (Živio! Dobro !) Gospoda moja! Na to, kar je gospod cesarski na¬ mestnik rekel, dana O ge r s kem je stvar že gotova, da je tedaj polovica Avstrije v redu in da gre zdaj za drugo polovico, rečem samo to-le: V ministerskem re- skriptu beremo te-le besede: „Seit einer langen Reihe von Jahren krankte der konstitutionelle Organismus in Oesterreich." Ker tedaj po takem vlada sama previdi, da državna ustava boleha, treba je zdravnikov. O g er s ki zdravniki so svojo reč storili, prav za prav deželni zbor ogerski še ne, ampak le komisija od šest¬ deset in sedmih je nasvetovala, kako bi se za-nje Av¬ strija dala ozdraviti. Kako — vprašam — da bi nam drugim ne bilo dopuščeno, tudi ozdravljati bolehno Avstrijo! Avstrija boleha, to je, žalibog! gotovo; in jaz, kakor zdravnik, pravim, da se bolezen le takrat more ozdraviti, kadar zdravnik prvič spozna bole¬ zen, pa drugič tudi organizem ali naturo bolnika pozna. Tisti gospod, ki zdaj krmilo avstrijske vlade v rokah svojih drži — rad verjamem, da je bistra glava, da je skušen državnik, rad verjamem tedaj, da je bo¬ lezen spoznal; ali pa on naturo ali organizem raz¬ ličnih avstrijskih narodov pozna, o tem močno dvomim; kakor se tedaj pri zdravljenji težke bolezni pokliče več zdravnikov v konzilium, tako je treba tudi pri bolni Avstrii. Pravi zdravniki morejo pa le biti de¬ želni zastopniki, kteri poznajo organizem svoje de¬ žele. Pravo je tedaj, ako deželni zbori Nj. Veličanstvu presvetlemu Cesarju svoje misli razodenejo, in za to imajo po §. 19. deželne ustave tudi pravico, •— ako ga prosijo, da milostno usliši to, kar zastopniki narodov pred Njegov prestol prinesejo. Zato takošne adrese, to je prošnje, do Nj. Veličanstva še nikdar niso bile zabranjene; ako bi bilo tako, tedaj pa neha, Avstrija biti ustavna in goli absolutizem je gotov! (Dobro! Živio!) Avstrija je pa še ustavna, in jaz verujem, da bode ustavna tudi ostala, ter zato se nam ne more braniti, da svojih misli ne bi izrekli v preponižni prošnji. Tako misli odbor; tako mislijo vsi prijatli, ki za odborom stojijo. Tedaj še enkrat ponavljam, da volitev naša je brezpogojna, „unbedingt," brez „Rechtsvenvah- rungen," in da brez odlašanja volimo državne poslance iz deželnega zbora. (Dobro, živio!) Zbora predsednik po končani občni debati praša poročevalca: aliželi v adresi ali v predlogih sporo¬ čila odborovega kake premembe? Na to odgovori poročevalec dr. B1 e i w e i s tako-le: V predlogih sporočila ni nič premeniti, ker v njih ne stoji nič tacega, kar bi ustavni vladi moglo biti spotikljivo. V adresi tudi ni besedice o „Reeht,s- verwahrungen," „Vorbehalt" ali o pogojih; adresa edino samo je prošnja, po temeljitih razlogih podpirana. Vpira se posebno na to, da gleda nazaj, kaj je bilo, in da gleda v prihodnost, kaj da bode! Ako je cesarskemu gospodu namestniku v predgovoru sporočila ta pasus ,.vendar spravnimi zabranami in pravnimi pridržki po¬ šlje poslance v državni zbor" spotikljiv, tedaj rečem v imenu odborovem, da on privoli v to, da se izpusti. Potem se je glasovalo, kdo je za to, da se pismo pošlje Njih Veličanstvu, in kdo ne. Za adreso so glasovali: grof Barbo, dr. Bleiweis, dr. Costa, Debevec, vitez Gariboldi, Grabrijan, Horak, dr. Klun, prošt Kos, Koren, P. Kozler, Kramarič, Pintar, dr. Prevec, L. Ravnikar, Santo Treo, baron Slojsnig, Sovan, Svetec, Tavčar, Fid. Terpinec, dekan Toman, dr. Toman, bar. Zois. — Zoper njo sta glaso¬ vala vit. Hoffern in dež. glavar pl. Wurzbach. — Glaso¬ vanja seje zdržalo vseh 9 zastopnikov velikega posestva. Po glasovanji želi cesarski gospod namestnik , da se konča seja za danes , ker mora popred c. kr. mini- sterstvo vprašati, predno prideta ostala dva predloga odborova v obravnavo. V 6. seji — 1. sušca — prosi cesarski gospod na¬ mestnik še odloga zastran volitev v državni zbor, ker nima še .odgovora iz Dunaja. Prišla je na vrsto tedaj le prošnja St. Jernejske občine, da pride pod sodnijo no¬ vomeško, ako bi sodnije ne bilo v Kostanjevici. Poro¬ čevalec Ravnikar podpira prošnjo, Zagorec jo tudi zagovarja in zbor sklene, da se s priporočilom predloži c. k. deželni vladi. — S tem je bil seje konec. V 7. seji — 4. sušca — se naznani zboru v nem¬ škem in slovenskem jeziku sledeči patent Njih Veličan¬ stva, po kterem se ima deželni zbor razpustiti; zbor ga stoje posluša: Mi Franc Jožef Prvi, po Božji milosti cesar avstrijski; kralj ogerski in češki itd. itd. itd. Po našem namestniku se Nam je sporočilo , kako so tekle razprave dež. zbora Naše vojvodine kranjske. Dobro Nam je djalo, ko smo zaslišali pri tej priliki na znanje dano zagotovljenje zvestobe in udanosti za¬ stopnikov Svojega zvestega naroda kranjskega. Spolnovaje Naš poziv je tudi deželni zbor priprav¬ ljen bil voliti poslance v državni zbor, vendar je pa po sklepu ob enem storjenem razodel zastran naloge in pristojnosti državnega zbora tako razumenje, ktero bi, ako se mu o pravem času ne stopi nasproti, popolnoma uničilo namen, v kterega je poklican državni zbor. ^ Mi smo tedaj sklenili, obrniti Se še enkrat do Svo¬ jega naroda kranjskega in ukazujemo: 1. Deželni zbor Naše vojvodine Kranjske se ima, ravnaje se po §. 10. deželnega reda , razpustiti in se ima precej zaukazati razpis novih volitev. 2. Mi Si pridržujemo, odločiti dobo, v kteri se bode sklical novi deželni zbor. Dano v Našem cesarskem poglavitnem in prestol¬ nem mestu na Dunaju dne prvega meseca marca v letu tisoč osem sto šestdeset sedmem, Našega cesarjevanja devetnajstem. Franc Jožef 1. r. Hrust 1. r. Komer« !. r. VVtillersdorf 1. r. John f. m. 1. k r. Po Najviaem povelji: Bernard vitez Mayer 1. r. Pri besedah cesarskega patenta : ,, Dobro nam je djalo zaslišati zagotovljenje zvestobe in udanosti zastopnikov Svojega zvestega naroda kranjskega" kakor tudi na koncu cesarskega pisma so navdušeni klici Slav a pre- svitlemu cesarju! doneli po zbornici. Predsednik je sklenil sejo in poslanci so se poslovili od zbornice, če tudi navskriž-misli z ces. kr. ministerstvom, vendar vsegdar pokorni in verno udani svojemu Cesarju in Gospodu, in z dobro vestjo, da so storili, kar po njih mislih zahteva blagor domovine nji¬ hove in sreča Avstrije. Ako Bog da, pride že čas, da se bo to sploh spoznalo — da bi le prepozno ne bilo! Nove volitve'za deželni zbor bodo za kmetiške občine 26. dne tega meseca, za mesta in trge ^7. dne in 28. dne velikih posestnikov. Kaj je delal zadnji deželni zbor? JU a bodo častiti volilci kranjske dežele vedeli, kaj je delal deželni zbor, ki se je 18. februarja t. 1. v Ljubljani zbral, podamo tukaj kratek pregled njego¬ vega delovanja; vendar, ker so „Novice“ zborne seje že tako bolj na tanko popisovale, bo to le posnetek, ki delovanje v celoti pred oči postavi. Reči tedaj, ki jih je zadnji celo kratki deželni zbor v obravnavi imel, so bile te-le: 1. Prošnje, ki so mu prihajale iz mnogih krajev dežele. Med njimi so bile najvažnejše : a) Prošnja, ki so jo podale občine iz lokalij Polica in Žaljna, da bi pri novi politiški uredbi ne prišle pod Litijo, ampak pod Ljubljano. b) Prošnja od več občin Kranjske gore, da bi se jim za stroške gojzdnega sekvestrain za kazni gojzdnih prestopkov ne rubljevale gruntne potrebščine. c) Prošnje od kostanj e viških in senožeških občin, da bi se jim pri novi sodnijski prenaredbi ne je¬ male sodnije iz Kostanjevice in iz Senožeč proč. Deželni zbor je vse te prošnje trdno podpiral, in vladi živo priporočal, da bi jih uslišala. Bilo je še več manjših prošenj podanih, kterim je vsem deželni zbor, kolikor je mogoče, voljo izpolnil. 2. Zastran nove postave za vojaščino ali soldaščino se je tudi storilo, kar je mogoče. Deželni zbor je ob¬ širno razložil, kako huda je ta postava za ljudstvo, 'po¬ sebno za kmetijstvo in obrtnijstvo, in sklenil je prošnjo do Njih Veličanstva cesarja, da bi se ta postava usta¬ vila, dokler ji ne bi deželni zastopniki pritrdili. 3. Ker je bilo od več strani slišati, da se pri novi uravnavi politiškili uradov in sodnij hoče nekaj tujcev v službe vriniti, ki še slovenskega jezika ne znajo, so deželni poslanci interpelacijo podali: ali je deželno vlado volja, skrbeti, da se bo pri postavljanji v nove službe najpred gledalo na naše domače ljudi, in pa na to, da bo vsak služabnik dobro znal naš slovenski jezik. 4. Ker je silna potreba, da bi se v šolah za nauk našega jezika bolj skrbelo, kakor doslej; potem da bi se naš jezik v kancelije bolj vpeljal, je bil šolski pred¬ log spet storjen, kakor so ga že prejšnja leta prinašali narodni poslanci pred zbor, pa ga je nasprotna večina zmirom odbijala. Ali gospod cesarski namestnik se je uprl, in rekel, da ta zbor, ki je le za volitve v državni zbor sklican, nima pravice tega predloga zdaj obrav- novati. Ker dež. zbor ni hotel zavolj tega z vlado pre¬ pira imeti, in ker tudi ni hotel, da bi se mu očitalo, da je kratek svoj čas na menj potrebne reči obračal, je vzel svoj predlog nazaj. Vendar je dal deželnemu odboru nalog, 1) da se bo s posebno prošnjo do pra- vosodnjega ministerstva obrnil, da ono poskrbi, da naj se vsaj zapisniki, lcedar se zaslišujejo v pravdah priče, in v kazenskih rečeh zatoženi ali priče, ki samo slovenski znajo, potem prisege slovenskih ljudi vselej po slovenski pišejo; 2) da bo izdelal in prihodnjemu dež. zboru predložil načrt, kako bi se ravnopravnost slo¬ venskega jezikav šolah, uradnijah in sodnijah uresničila. 5. Poglavitno delo in prvi namen tega zbora pak je bilo opraviti volitve za državni zbor na Dunaj in odgovor clati na ministerski dopis od 4. februarja 1.1., s kterim se državni zbor sklicuje in njegova naloga raz¬ klada. Ker se je iz tega dopisa večini zborovi dozdevalo, da je vlada odločila odstraniti cesarski diplom od 20. oktobra 1860. in dvalizma se prijeti, ki bi naše cesar¬ stvo razdelil na dve polovici, in tako oslabil cesarstva moč in veljavo; potem, da vlada misli tudi popustiti cesarski patent od 20. sept. 1865, ki pridržuje zastran pogodbe z ogerskimi deželami tudi zastopnikom druzih naših kraljestev in dežel enako veljavni glas, kar je za nas neskončno važno, ker bo v ogerski pogodbi tudi za to šlo, koliko davkov, vojakov in državnih dolgov prevzamejo ogerske dežele, da ne bi jih preveč na nas druge zvalili; da zadnjič vlada tudi misli ovreči cesar¬ ski patent od 2. januarja t. h, ki je varoval našim ne- ogerskim deželam svobodo zastran državne uredbe, posebno da bi veče dežele ne mogle manjših preglaso¬ vati: zato je deželni zbor spoznal za svojo sveto dolž¬ nost, da sicer izvoli poslance na Dunaj ter da se v tem pokornega skaže; vendar da ob enem tudi do cesarja samega posebno pismo, ki se adresa imenuje, pošlje, v kterem bi mu natanko razložil svoje misli in svoje skrbi, potem pravice in potrebe celega cesarstva kakor tudi posebej naše kranjske dežele, ter bi ga prosil, da bi se na to milostljivo oziral. Gosp. državni namestnik pa je hotel, da naj se voli brez vsacega pisma do cesarja. Ko je tedaj 28. t. 1. deželni zbor sklenil adreso, je g. cesarski namestnik precej njegovo delovanje ustavil, in sedanje c. k., ministerstvo je cesarju svetovalo, da naj zbor razpusti, kar se je tudi zgodilo 4. marca t. 1., predno se je mogla sklenjena adresa cesarju poslati. ^ lo je delal deželni zbor, ki je zdaj razpuščen. Ravno tako so tudi ravnali deželni zbori na Pemskem, na Moravskem in na Tirolskem. Dežela kranjska naj zdaj sodi, ali so njeni po¬ slanci delali po svoji dolžnosti in vesti, in ali so nje¬ nega zaupanja vredni ali ne. Posehen iztis iz 10 lista ,,Novi Natisnil in založil Jožef Blaznik v Ljubljani.