Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VI. št. 26.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. t?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din V zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 25. junija 1937. * * UJJJJJ
nm
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.1T6 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Za slovensko misel
I riobčujemo misli, ki nam jih je dal na razpolago prijatelj našega lista, starejši gospod, ki je prepotoval mnogo sveta.	Ur.
Med germanski, romanski in panonski svet vrinjena enklava je slovenska zemlja, na geopolitično izredno^ važnem in izpostavljenem mestu in na stikališču treh kulturnih krogov. Majhna je, a zemljepisno za čuda pestro razčlenjena, in marljiv, prosvetljen rod živi na njej. Kakor zemlja je tudi. ta rod kljub maloštevilnosti raznolik v svojih vejah m vejicah in sam svoj, in .težko bi našli kjerkoli na tem božjem svetu na tako majhnem prostoru nagnetenih toliko raznovrstnih pokrajinskih lepot in svojstvenosti v ljudskem značaju. Kar občudujemo v raznih predelih Evrope zemljepisnih posebnosti, skoraj vse najdemo na tem koščku zeml je združeno: veličastni planinski svet Gorenjske, občudovan od tujcev, kakor pravljica lepa Koroška s svojimi jezeri, široko temnozeleno Pohorje, kjer ima Slovenija svoj delež na sestavu osrednjih Alp, ljubke Slovenske gorice, ki jih nemški pisatelj navdušeno opisuje, v nedogled zgubljajoča se rodovitna panonska ravan, kraški, do morja segajoči svei s svojimi čudesi, edinstveno lepe Savinjske planine, sončna, vinorodna Dolenjska itd. iid. Ni čuda, da nas zavidajo za to zemljo in da imajo sosedi skomine po njej in po njenih podzemeljskih zakladih. Le Slovenci sami smo kakor otroci, ki se igrajo z biseri, ne da bi poznali njih vrednosti. Spoznavamo svojo domovino šele. kadar smo imeli priliko primerjati jo s tujino, in vsem se nam enako godi: več, ko smo videli svetal, bolj znamo ceniti svojo rodno zemljo.
Na tej lepi zemlji živi rod, ki po svoji ljudski izobrazbi, svoji marljivosti in podjetnosti tekmuje z najbolj naprednimi narodi Evrope, a mu manjka ena prepotrebna lastnost: ponos, samozavest, notranja uravnoteženost. Kakor testo je mehak in >rez odpora ga lahko tujec izkorišča in duši. Vsaj tako se zdi tistemu, ki ne vidi gneva, zbirajočega s.e| Y ljudski duši. Ta majhni narod je v kratki dobi zavestnega narodnega življenja dokazai tvorno moč na kulturnem področju in si je izoblikoval da velike popolnosti svoj lastni, samostojni knjižni jezik, pa kljub temu nahajamo v njegovih vrstah malodušneže, ki dvomijo v njegovo pravico do samostojnega narodnega življenja. Samo-
zavednega slovenskega mladeniča. Moralne krivce imamo v mislih, ne pa tistega, ki je zločin izvršil.
Pride čas, ko ne bo nobenemu slovenskemu človeku več razumljivo, kar se danes pri nas dogaja. Mi vemo, da vsi ti žalostni pojavi izvirajo iz neke prehodne moralne in duhovne zablode slovenskega človeka, a zategadelj nas taka dejanja nič manj ne ponižujejo in jih ne občutimo nič manj kot slovensko sramoto.
Spričo tega dogodka smo se zopet zavedli, da je zlo, ki na znotraj izpodkopava našo življenjsko moč, hujše in nevarnejše od zunanjega pritiska. Zato nimamo moralne pravice naprtiti vso krivdo za današnji položaj nasprotniku izven nas, dokle r se sami vežemo z njim in dokler imamo najhujšega sovražnika naše narodne biti v lastnih vrstah.
Prišel je mogočnež z juga oznanjat k nam svoj politični evangeli j, ki nam odreka pravico do samostojnega narodnega življenja, a prišel je na vabilo slovenskih ljudi. Ni s^ zavedal, da pomeni njegovo politično potovanje naj hujše izzivanje
vse ponosne in zavedne Slovence, ni se zavedel, da je, z njegovim imenom združen spomin na dobo našega največjega narodnega ponižanja, da je njegovo ime postalo naravnost simbol brez-
pravnosti Slovencev kot državnega naroda, simbol za protislovenski sistem, ki sicer z njegovim odhodom ni zginil, ki pa se je v njegovi osebi naj-vidneje utelesil.
Kot oznanjevalec unitaristične misli je prišel k nam, misli torej, ki je po svojem bistvu hege-monisticna in nas obsoja na narodno smrt. Zato sluzi slovenski stvari vsak odpor proti politiki, ki to idejo zastopa, naj pride ta odpor od katerekoli strani in naj ima tudi izrazito strankarsko oznanjeniro. Žrtev, ki je padla v tem boju, je padla predvsem za slovensko stvar, mladenič, ki je izgubil svoje življenje, je oplodil s tem slovensko misel, misel slovenske svobode. Ta misel je tako elementarna, da sc protivi vsaki monopolizaciji, da bo prej ali slej premagala vse strankarske ovire in združila vse poštene Slovence v boju za skupno stvar. Kdor jo bo zatajil ali maličil, bo samega sebe onemogočil iu svojo stvar pokopal
Pot nasprotnikova je oškropljena s slovensko krvjo, ki priča proti njemu. Ni nam dano, da bi gledali v bodočnost, ne vemo, koliko žrtev bo še terjala slovenska misel, a to vemo, da pride njen dan. Tudi pred Ljubljano ne bo ustavila svoje zmagoslavne poti. Koliko let je od tega, ko Radie ni bil varen v Zagrebu svojega življenja, in danes? Za nas dela čas in bo delal tembolj, čimveč bomo sami žrtvovali in delali za svojo stvar. Preko mrtve točke smo, hvala Bogu! Nič ne bo ustavilo več našega gibanja.
'm' i ?!?-0 *eSa> ko je tednik »Slovenija« priobčil daljši sestavek, kako naj bi vsaj v gospodarskih stvareh vsi Slovenci zagovarjali slovenske koristi.
Vsak Slovenec, tudi velik del tako imenovanih
K vprašanju političnega sporazuma med Slovenci
(Dopis*)
čez davke, toda predvsem čez tiste, ki jih nakladajo občine in banovina, čeprav ti davki ostajajo doma in jih morajo tu nalagati, ker iz središča ne dobivajo zadosti ali pa nič prispevkov za stvari, za katere skrbi drugod centralna oblast, »naprednjakov«, ki so bili svoje dni pripadniki	Neorlkritosrčno	pisanje časopisja »Jutrove«
»liberalne« stranke in so pozneje podpirali SDS, skupine, žongliranje s poj ' ' ve in vidi, kako državni proračuni od leta do leta izkazujejo manj izdatkov za Slovenijo. Ni pa dvoma, da bi gospodarski in denarni položaj Slovenije ne bil tako strahovito žalosten kakor je, če bi vse časopisje, vsi politični ljudje in organizacije pri nas enodušno nastopale v obrambo naših koristi. Nasprotja med Slovenci samimi je pa čaršija že dodobra spoznala in ima zato prav lah
pojmi slovenstva in »jugo-slovenstva«, ko do nedavna še slovenskega imena niso hoteli poznati, zavijanje različnih državno-pravnih teorij, zlasti pa pomanjkanje vsake odločne črte za gospodarske koristi Slovenije, mora nujno zbujati vtisk, da se usmeria takoimenovano »nacionalistično« časopisje po vsakokratni konjunkturi in dobiva nekak židovsko-trgovski značaj. Ni je smeri, ki bi je ne bilo ta časopisje v
, i	jiamuutf,u v i j <^nj u. kjumu- ko delo, saj dobi vsak čas tudi podpis politikov teku let že zastopalo. Zato tudi organizacije, ki
stojen 'u turni jezik brez naroda! Pravo svetov- iz Slovenije za svoje ukrepe. In kdor govori s so zvezane s tem časopisjem, niso mo<>le nikoli jiocuclo! laki smo: ni ge 1	1	‘	>	'	 r:1	1	i	-i—-	•	>	-	....	®	-
proč,
prizna
inski zemlji se odigrava
teptali slovenske narodne barve in zasramovali
nimi • strankami, tudi le samo za skupen nastop
p.) s i ove
tragedija
naroda, ki mu je tisočletno tuje gosp0stvo £,.jvj'l0
izoblikovati v
se se m utegni no celoto.
irmonicno narod-
imajo v rokah del časopisja, ki izhaja v sloven-	vest, še manj pa med Hrvati, ki so narodna enota
skem jeziku, čeprav je po svojem bistvu zoper-	z veliko močjo, ki je prekipela zadnjič v Kere-
Samo pri takem, v svoji samozavesti še šibkem	slovensko, prav nič ne vpliva zgled Srbov in Hr-	stincu. Samo Slovencem je usojeno, da ljudje, ki
narodu je mogoče, da ob najhujšem zunanjem	vatov, in v svoji omejenosti mislijo, da bodo mo-	so rojeni pri nas, javno sramote in blatijo svoj
pritisku trosi vse svoje sile v notranjem boju, da	Sli gospodarsko živeti ali pa še celo napredovati,	narod! Ljudje, ki so tako nastopali, so morali biti
rojak rojaka bolj črti ko najhujšega zunanjega	le zataje tudi regionalne koristi Slovenije. Je ne-	nekje poučeni in vzgojeni v sovraštvu do vsega,
nasprotnika, da je pripravljen izdati narodno	ver.jetno, toda resnično, da se dobe pri nas posa-	kar je slovenskega. Kje, ne bo težko uganiti. Gosi var, samo da bi s tujo pomočjo lahko zagospodo-	'.nežni tako zagovedeni ljudje, ki jih veseli in jih	tovo je, da se mora vsak, ki ima le malo čuta za
val nad lastnim ljudstvom in strl domačega na- je	če drugod zidajo različne palače, veli- dostojnost v sebi, s studom obrniti proč od te sku-
sprotnika.	kanske mostove, nepotrebne železnice in ceste z pine ljudi, ki so, hvala Bogu, le majhen gnojni
našim denarjem, pri nas pa po starih velikih ce-	tvor na telesu slovenskega naroda. Kdo bi od
l 1J raste trava. Vendar pa tudi ti zabiteži, ki so	takih ljudi pričakoval, da bi sodelovali v stvareh,
dostikrat prav premožni in vsega siti, zabavljajo	ki so odločiInega^ pomena za slovenstvo? Je ne-
„ p . ~ .	mogoče,.ko se pri njih povrh očitno prikazujejo
,Lr Puicm,° pričujoči dopis, ki obdeluje isto snov	v '<-~L
kot sestavek »Ali je politični sporazum med Slovenci mogoč« in ki smo ga priobčili v »Slovenijk od II. 6. t. I. Ker je poudarek slovenske skupnosti za slovensko stvar nujno potreben, bi bilo prav, če bi se še kdo oglasil o tem vprašanju.
Samo pri nas je mogoč »nacionalizem«, ki je do svojih korenin protinaroden, ki nas ponižuje Pred svetom in pred samim sabo, ker sramota v družini pade na vse njene člene.
Samo iz neke pošastne zbeganosti slovenske duše, ki išče odrešenja v begu pred samim sabo m v izdajstvu svojega bistva, si lahko razlagamo neizmerno žalostni dogodek, ki je stal življenje
še fašistične smeri vedno in vedno bolj.
Drugi del v politiki danes dejansko in v priznani stranki nastopajočih ljudi pa isti slovenstvo samo s stranko, kar škoduje slovenski misli iu slovenskemu gibanju. Noben mislec in politi-
Najboljši šivalni stroji in kolesa
>ADL
po izredno nizkih
cenah pri tvrdki
Doiip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
Večletno jamstvo!
Pouk v umetnem vezenju brezplačen!
čno zrel človek ne more zanikovati opravičenosti strankarskih gibanj in dejavnosti. Ni pa pričakovati, da bi bili dandanes vsi slovenski ljud je enih in istih nazorov, ne v svetovno nazornih, ne v gospodarskih in ne v socialnih stvareh. Slovenstvo je današnji dan širši pojem, kot ga more ena stranka, ki ima še tisti svoj drugotni program, obseči. To bi morale in bodo morale upoštevati vse sedanje stranke in tudi vse stranke, ki bodo v prihodnje nastale med nami, če hočejo, da bo ves slovenski narod nastopil lahko enotno za svoje najbitnejše in najosnovnejše pravice. Lahko vodi ena stranka slovensko gibanje, in celo naravno in prav bi to bilo, ne more in ne sme pa nikogar, čeprav je v ostalem drugega mišljenja, iz slovenskega gibanja izključevati ali pa mu podtikati, da ni Slovenec, ker ni v nji organiziran, čeprav se prizadeva za slovenske pravice in brani slovenstvo.
Je pa veliko slovenskih ljudi, ki niso v nobeni sedaj po zakonu pripoznani stranki. So slovensko čuteči ljudje med gospodarskimi krogi, med trgovci in obrtniki, ki trpe sami zaradi zapostav-
ljanja Slovenije. Dosti je takih ljudi, ki so tako imenovanega »naprednega« prepričanja, pa niso v nobeni politični stranki ali so pa le na zunaj vpisani le iz vztrajnosti še v zoperslovensko politično organizacijo, je mnogo mladih ljudi, ki so odločnega slovenskega prepričanja, pa so obenem usmerjeni na levo, ker jih razmere in čustvo bolj kot trezen preudarek silijo na to stran. Med delavstvom, med katerim vlada splošna nezadovoljnost, do malega ni ljudi, ki bi bili zoperslovensko usmerjeni. Vse te skupine pa dandanes niso organizirane v strankah, po zakonu priznanih. in se za zdaj ne morejo organizirati.
Kakor vse kaže, današnji dan ne bo mogoče doseči sporazuma med po zakonu priznanima političnima strankama za skupen nastop tudi samo za gospodarske koristi Slovenije. Da bi se izpre-obrnili v resnici tisti, ki so iz vsega začetka bili zoper slovenske kulturne in gospodarske koristi, ni misliti. Da bi pa njih politični pripadniki in to tisti, ki so z vodstvom nezadovoljni in vidijo, da so jih taki »vodniki« spravili tudi nje same v nesrečo, mogli te »vodnike« »odžagati« in postaviti na Čelo druge, vsaj nekoliko boljše, ni pričakovati, ker imajo ti »vodniki« v organizaciji vso moč v rokah in te moči ne bodo dali iz rok. Šlo bi ed ino za to, da izstopijo iz protislovenske stranke prav vsi do zadnjega, ki imajo še kaj slovenskega čuta v sebi! Samo tako je mogoče preprečiti »medsebojno padanje v hrbet« med političnimi skupinami v Sloveniji, ki se godi v veselje čaršiji že skoraj dve desetletji. Izstopijo naj vsi tisti ljudje, ki še vedo, da jih jq rodila slovenska mati, in vedo, da tudi sami lahko bolje žive samo, če bo živel bolje ves^ slovenski narod, tudi iz vseh, kakršnihkoli društev, organizacij in skupin, ki so v zvezi z zoperslovensko politično stranko.
Seveda vsi ti ljudje zaradi svojega tako imenovanega »naprednega« mišljenja ne bodo dandanes vstopili v nobeno politično stranko, ki ni taka, da bi jim odgovarjala. To pa nič ne de. Stvari zore in priložnost, da bodo tudi aktivno mogli nastopati v svoji, novi politični organizaciji, pride gotovo. Pa tudi pred tem se bodo lahko politično uveljavljali vsaj po občinskili upravah, če ne drugod, in tudi to je nekaj.	J. L.
Umska in nravna podoba jugoslovenstva
Pokazati hočemo to podobo na živem zgledu.
' Ko smo pred' kratkim pohojeno jezikoslovje
Eredstavili naravnost s citati v vsej njegovi umski etežnosti, je bil seveda njegov duhovni o,če hud. Odgovoril je, pa tako nerodno, da ni bilo treba drugega za njegovo ©smešenje, ko da smo spet dobesedno navedli njegove miselne pridelke. Zdaj je pa seveda še bolj hud. Cel sestavek je spustil na nas. Najprej si prizadeva, da 'bi naš boj za slovenstvo ter njegove tvarne in duhovne vrednote prikazal, ko da bi kakih nevarnosti in napadov nanje sploh ne bilo:
Kot borci za pravice slovenskega jezika in kulture so posebno smešni, saj se 'branijo napadov, ki jih ni, opozarjajo na zatiranje, ki ga nihče ne čuti, in vodijo donkihotsko borbo z netim namišljenim sovražnikom.
Torej, če mi nismo za to, da se izriva slovenščina iz javnih napisov, uradov, iz šolskih knjig, če se nam ne zdi prav, da naj Slovenija zaradi višje kulture več plačuje,
če se nam zdi krivično, da dosegajo ta višja plačila 630 milijonov na leto, 630 milijonov, ki jih zgine
če dokazujemo, da nas je jugoslovenski nacionalizem s svojim centralizmom gospodarsko skoraj uničil,
če smo zlasti brezkompromisni nasprotniki Narodne Odbrane, katere glasilo je tudi »Pohod«, tiste Narodne Odbran^; ki je v svojem glavnem časopisu razglasila načelo, da je treba slovenščino likvidirati tiho in postopno;
in če ne spadamo med kreature, ki se ob vseh teh ne samo skrajno škodljivih, škodljivih v tvar-nem in nravstvenem pogledu, ampak tudi za vsakega pokončnega človeka žaljivih in ponižujočih dejstvih niti ganejo ne;
potem je vse to donkihotska borba!
Sicer pa mislimo, da umske in nravstvene zmede v nekih glavah ne moremo dokazati bolje, kakor z nekaj navedki.
Letošnjega 15. maja je na primer pisal »Pohod«, ko je skušal smešiti naš boj zoper tujo i^ nepotrebno jezikovno navlako:
Na postaji smo naleteli na češki napis »Pitna voda«, tam je tudi ruski napis »vhod« kar v nekoliko primerih.
S tem je seveda trdil, da sta te dve besedi izposojenki, ki bi jih mi, če smo dosledni, ne smeli rabiti.
Ko smo svojim bralcem pokazali ta najnovejši nacionalni izum, se je začel »Pohod« v svoji številki od 29. maja tega leta takole izmotavati:
Mi smo namreč vedno trdili, da je v ostalih slovanskih jezikih množica dobrih besedi, ki prestavljene v slovenščino niso niti tujke niti izposojenke. So namreč tvorjene iz korenov, ki jih ima tudi slovenščina in po pravilih naše slovnice in so tako predstavotvorne, da jih razume vsakdo na prvi pogled. Slovenoborcem gre seveda samo za -samoniklost in samobitnost našega jezika in kulture. Sicer v Evropi noben narod nima samobitne in samonikle kulture, toda Slovenci si moramo zgraditi nekaj takega.
Pa se je le še bolj zamotal, v zadnji številki ' je preprosto nam podtaknil, da smo označili mi te besede za tu jke, oni pa so se borili za njihov slovenski izvir:
Bo njihovem je namreč beseda »vhod« tujka, po našem pojmovan ju pa je prava, lepa in domača beseda, čeprav ni ta oblika nastala ravno pri nas.
Kar je 15. maja sam trdil, to je torej 19. junija, pet tednov pozneje, nam podtaknil!
Za primero naj navedemo še svoje besede iz letošnje 21. številke, v kateri smo za vsakega normalnega človeka dovolj razločno označili abotnost trditve, da bi si bili besedi piten ali vhod od kogarkoli izposodili:
Pohojeno jezikoslovje misli seveda, da ismo si vsako besedo, ki se v slovenščini enako glaisi, kakor v kakem drugem slovanskem jeziku, že kar izposodili. V resnici pa je tako beseda piten kakor vhod popolnoma slovenska, obedve sta tvorjeni pravilno, obedve sta tudi vsakemu slovenskemu človeku na prvi pogled razumljivi. Vhod je beseda, sestavljena na način, kakor so jo sestavili in tvorili že Latinci, kakor jo imajo danes tvor-jeno Romani, Nemci, kakor so jo stvorili tudi Slovani.
K temu pripominjamo še, da smo besedi »popolnoma slovenska« v zgorajšnjem navedku že takoj takrat podčrtali!
Nič ne de, »Pohod« piše, dp je po našem beseda »vhod« tujka, po njegovem pa seveda prava, lepa, domača beseda.
Ne bomo razmišljali, če gre pri tej potvorbi jugoslovenskega duha za nacionalen namen ali za navadno stupidnost. Doganjanje bi bilo tudi težko. Sicer je pa dovolj, da vsak s primerjavo navedkov sam lahko spozna umsko in nravstveno kakovost jugoslovenstva.
Ker pa se »Pohodu« le zdi, da je napravil celo za pohojene glave preveliko neumnost, bi rad zdajci obrnil celo stvar na šaljivo stran:
Ko smo se namreč nedavno bavili z onim znamenitim lovom »Slovenije« na ti^je napise po Ljubljani, smo opozorili ibrumnega slovenoborca na dva tuja napisa ■na naSeiri kolodvoru. >Pci$aTi?i smo sev da sta napisa »pitna voda« in »vhod« češka ali rilska.
To šaljivo plat nam je pa »Pohod« razodel šele v svojem tretjem sestavku, namesto da bi nas bil že takoj v drugem korenito osmešil, ko je vendar videl, da smo »nasedli« njegovemu humorju. Toda v drugem o tem svojem šaljivem namenu še ni prav nič vedel, takrat je še nam podtikal svojo trditev, treba je bilo še bolj razločne opozoritve z naše strani, preden se je zavedel svojih satiričnih namenov in talentov.
Pri »Pohodu« je pač celo humor pohojen.
Še tale cvet nacionalnega uma naj navedemo:
Slovenoborci so namreč resno prepričani, da je izposojenka iz nemščine ali celo posvečene: latinščine žlahtnejša, nego iz kakega drugega jezika in da ima v naši knjigi daleč večje pravice.
Mi smo namreč zmeraj stali na stališču, če je že treba kedaj po kako besedo na posodo, da gremo raje ponjo v zahodno Evropo, kakor k Turkom. Prvič, ker gre v tem primeru po navadi za besede, ki so bolj ali manj mednarodne, drugič, ker nam je kot Evropcem to okolje bliže, tretjič, ker gre za sorodnejše indoevropske narode. S tem smo se-
Razstava moderne jugoslovanske umetnosti
(v Rimu, Galleria di Roma. 10. VI. — 20. VI. 1937.)
Od strani uglednega slovenskega umetnika sprejemamo sledeče vtiske, ki jih je z ozirom na slovenski delež vredno zabeležiti. Uvrstimo jih lahko med zelo značilne pojave, ki so se že večkrat ponovili na podobnih skupnih razstavah potem, ko so prenehali samostojni nastopi samo slovenskih razstav v zamejstvu pričenši s »Savani« in po prevratu s »Klubom Mladih« in iz tega sledečim »Slovenskim umetniškim društvom«, oziroma »Slovenskim likom«. Po duhovni samorodnosti in svojski izvirnosti je tujina te nastope spoznavala, ocenjevala in jih navdušeno priznavala.
Težka briga za vsakdanji kruh onemogoča vsakršen podoben razmah slehernemu naših najboljših slovenskih umetnikov posamezno in skupno, navezani so na manj vredne in vidne vloge pri vsakem sodelovanju, še bolj malodušne jih pa dela vedno večja prizadetost po bohotni razrasti slikarske kritike, ki povzroča vedno bolj zmedene pojme o duhovnem poslanstvu vsakega posameznika, zlasti še med umetniškimi začetniki, vse pa duši v obilni meri usmeritveni naslon na slučajno dnevno politiko. Po teh precej nerazveseljivih znakih se osvetljujejo tudi slovenski udeleženci in njihova dela na prvi večji razstavi v Italiji.
Razstava se je vršila na pobudo grofa Ciana. Priredilo jo je jugoslovansko prosvetno ministrstvo. Slovenski delež je po nalogu bana Dravske banovine organiziral dr. Stele in uredil tekstno in ilustracijsko gradivo tega dela kataloga. 1 o-zneje smo izvedeli, da je aranžiral razstavo na licu mesta A. G. Kos.
Katalog je bil, dokončno urejen (V. Petrovič) in »štampan« v Belgradu, nosi pa ilustracije najmanj pomembnih slovenskih slikarjev.
Razstavljajo od Slovencev rojstni letnik 1881 (Tratnik) in mlajši.
Slovenski moralno kvalitetni vtisk je bil slednjič še zmanjšan po sprevidnosh ^dravskega in belgrajskega aranžerja, ki sta izločila »radi pomanjkanja prostora« najznačilnejša in najrepro-zentativnejša slovenska dela, veliko in vidno plastiko Franceta Kralja pa so že v Belgradu stavili
v katalog pod psevdonim J'rane Kos (?!).
Podatki v katalogu so za Slovence pomanjkl ji-
vi (France Kralj študiral v Gradcu, o Tonetu Kralju niso bile omembe vredne njegove udeležbe in odlikovanja na mednarodnih razstavah v Benetkah, Padovi, Rimu! itd.)
Da je izid tako klavrn, je težka krivda tudi na naši strani. Da se malce zastrto ozračje našega upodabljajočega sveta dovolj osvetli, se je potreba ozreti nekoliko po ozadju in k predpripravam. Dr. Stele, ki je imel referat za kandidatno listo in obenem za izbero del samih, je bil prvotno, po
njegovi lastni izjavi, odločen referirati hkrati s predstavnikom slovensko usmerjenih umetnikov, do cesar pa sploh ni prišlo. Slovenski impresionisti so bili ze vnaprej izločeni in sledila je okupacija Društva umetnikov (dravobanskih). Pripomniti nam je, kar smo že nekajkrat na tem mestu zapisali, da je bilo ustanovljeno pred tremi leti kot protiutež impresionistom in teh razvojnim naslednikom, skupini slovensko usmerjenih mlajših. Folkloristi, deloma tudi členi tega društva, v njem vsaj doslej niso prišli do nikake veljave. To društvo je vodila ambiciozna in osebno podjetna množina ljudi tendenčno zagrebsko-si bsko-pariško borbeno usmerjenih. Seveda je bilo to društvo od takratnega političnega kurza vsestransko predpostavljeno.	.	. ,,v .
Videti je, da se pripravljajo za bližnjo bodočnost še skupne razstave. Za lasten prostor na beneški Bienali se peha že dobro leto skupina naših slovensko usmerjenih umetnikov. Celo z uspehom. Tajništvo Bienale, italijansko konzularno zastopstvo in pa naša ministrstva so zainteresirana za stvar, ki pa bo po zadnjih meddržavnih pri" jateljskih dogodkih sodeč iztekla zopet v skupnJ manifestaciji s Srbi in Hrvati. Ako se to zgodi, naj naša oblast ravna v takem slučaju drugače. kajh tisti predstavniki naše duhovne kulture, ki so bili doslej tako hudo prizadeti in oškodovani, bodo spričo slabih izgledov ostali poslej rajši tudi doma, kot so storili složno sedaj že Hrvati.
veda zadeli v srce vse prave j ugoslovene, ki jim je turška kultura najbližja.
1 oda o tem se res ne splača prerekati se. Gre pač za dvoje svetov: iti Evropa, tam Turčija. Na-sprotstvo je staro iu le malo je dotikov med njima. Kajti Evropa ni imela kaj pridobiti od Turkov.
Pa tudi mi Slovenci jih nimamo nič kaj v dobrem spominu. Od turških vpadov dalje jih nismo poznali drugače, ko da so prihajali k nam ropat in krast.
Zato so nam pa tako daleč. In zato so marsikateremu
Oni tega ne razumejo, ne morejo razumeti. Kajti kultura, demokracija, pravica, to so zanje pojmi, o katerih imajo le nejasne predstave, io se pravi, kadar imajo sploh potrebo, da imajo kaki' predstave.
Zato pač spodrivajo- mirno stare slovenske besede, če ne gre drugače, pa postavijo turško na njeno mesto. Zato bi slovensko besedo kos hoteli spodriniti s turškim komadom, vprav z baš, žreb-čarno z ergelo in tako naprej.
*
Najbolj neumno-drzna je pa tale trditev:
N jihovi predniki so se na isti način vlekli za kranj-semo. njihovi pozni potomci bodo ogorčeni pripadniki jngoslovenstva, ko se bo ostalim Jugoslovanom pokazala občutna potreba po še obširnejem slovanskem občestvu. \ edno za 50 let za razvojem.
Iz jugoslovenske bebljavščine v slovenščino prestavljeno bi se to nekako reklo: jugoslovenstvo je tudi zgodovinsko višja razvojna stopnja, ki gre slovenstvo k njemu. Jz tega se bo pa kasneje razvilo — po jugoslovenskem stapljavskem zgledu seveda! — vseslovansko občestvo.
Ali da govorimo bolj določno in da začnemo kar pri naivečjih in že zategadelj najbolj prepričujočih zgledih: kar v bližnji prihodnosti se bodo na primer Poljaki in Ukrajinci »stopili« z Rusi v znamenju severoslovenstva. In jugosloveni bodo kakopak njihovi učitelji in mojstri!
Skoraj poldrugo stoletje so bili Poljaki združeni z Rusi. Rusi so ravnali pri tem s Poljaki popolnoma v duhu jugoslovenskih nacionalnih načel. Izenačili so vso upravo, zakonodajo, vsiljevali Poljakom pravoslavje in cirilico, zapostavljali poljščino, preplavljali Poljsko s koruptnimi ruskimi uradniki, ki po navadi niti poljski niso znali. In uspeli? Po poldrugem stoletju takega u-e-di-njevanja ni bilo menda na vsem svetu večjega sovraštva, kakor med Poljaki in Rusi. V svetovni -ovojni se je poljski narodni junak Pilsudski celo jaje zvezal z Nemci, kakor z Rusi, četudi so Poljaki imeli za seboj skušnjo hakatizma, četudi so Nemci imeli pruv tako zaseden velik del Poljske ir!.iePi:av so se Poljaki zavedali, da so tudi Nemci njihovi sovražniki. Toda Ruse so imeli za večje! In ko je padlo rusko samosilstvo, je bilo prvo, da so Poljaki začeli uničevati sleherno sled državnega in nacionalnega »edinstva« z Rusi. Pognali so ruske uradnike — in seveda tudi tiste Poljake, ki so ruskemu unitarizmu služili —, med prepevanjem narodnih pesmi so odstranjevali in požigali napise in napisne deske v cirilici, zatrli sleherno sled na žalostno dobo poniževanja in izkoriščanja.
Mar naj govorimo še o Ukrajincih, katerih narodno bit in jezik so ruski carji preprosto z ukazi prepovedovali, nekako podobno, kakor je hotel jugosloven Živkovič prepovedati slovenski in hruški narod? O tistih Ukrajincih, ki so bili že °(l 17. stoletj a združeni z Rusi, ki so pa takoj in vselej, kadar so smeli, gojili svoj jezik, in pri tem včasih naravnost pretiravali njegove posebnosti, kakor ugotavlja to Vatroslav Jagič! Ali naj še enkrat ponavljamo samoobsebnost. da je do te odtujenosti pri5|0 kakor pri Poljakih, samo zaradi tega, ker so Rusi zatirali njihovo samobitnost in jo celo sploh zanikovali? Ali res ne more celo v nacionalne možgane spoznanje, da bi bilo lahko
k, I	VJ	—	v/	I	tj	*	v	*	v*	■	r	*	B	w	»	k	■ v« - —
aj drugače, da bi moglo postati sožitje slovanskih narodov bolj znosno, vsaj tako znosno, kakor je včasih med popolnoma tujimi narodi, če hi tisti močnejši med njimi, ki so si pridobili oblast
nad drugimi s silo ali zvijačo, spoštovali narodno voljo teh drugih v smislu demokracije?
In — mar naj navajamo še druge primere iz
tega »obširnejšega slovanskega občestva«? Srbi in
Bolgari? Makedonija- Hrvatje in Srbi? Čehi in in Slovaki? Čehi in Poljaki? Poljaki in Ukrajinci?
In, navsezadnje, toda ne najmanj: Slovenci! Ali si je mogoče misliti grše zlorabe naše narodne zaupljivosti v slovanstvo, kakor jo ima na vesti nacionalno jugoslovenstvo? Ali nas imajo jugosloveni res za tako brezčutne za lastno čast, za čast našega jezika in naše kulture, da pojde jugo-slovenarstvo brez sledu odpora mimo nas?
Pri tem je treba poudariti, da je kakor pri južnih tudi pri severnih Slovanih jezikovno mejo zgolj na podlagi obmejnih narečij težko ugotoviti. Kakor prehaja na primer slovenščina v hrvaščino. a še bolj srbščina v bolgarščino — saj je tam »spornih« kar cel milijon ljudi! — tako pre-kaja tudi zlasti na severovzhodu poljščina v ruščino oziroma beloruščino. Odloča pač narodna zavest in zavest kulturne pripadnosti. Sicer pa to ni nobena slovanska posebnost. Tudi med nemščino in holandščino ni mogoče potegniti meje zgolj po jezikoznanstvenih vidikih, prav tako prehaja italijanščina v francoščino in provansalščino,
a ta spet v katalanščino in španščino v prehodnih narečjih.
Poljaki, a še bolj Ukrajinci, bi imeli torej po jugoslovenskih stapljavskih naukih vse lastnosti, ki so potrebne, da se stope z Rusi v »obširnejše slovansko občestvo«. Pa nič ne kaže, da bi kedaj hoteli to narediti. Kaj ko bi se »Pohod« preselil s svojimi bistrovidci vred v Varšavo? Ko bo gori opravil svoje delo, naj nam pa pride povedat. Samo pazi naj, da ne doživi kakega Kcrestinca. Povsod niso ljudje tako potrpežljivi, kakor Slovenci.
Zgodovina in živa sedanjost nas torej učita, da gre razvoj slovanskih narodov in jezikov v kar najbolj nasprotno smer od tiste, ki jo vidijo jugosloveni. In ljudje s tako brezdanjim nepozna-njem slovanske — pa tudi evropske — zgodovine bi nas hoteli učiti, kam gre razvoj.
Včasih se zdi res, da leži vse to kot prekletstvo nad nami. In če kje, pri nas je bila priložnost, da pokažemo svetu zgled, kako so se združili trije slovanski narodi, da lepo v slogi, brez zatiranja, žive novo politično življenje. Vsakdo ve, kako je bilo to zamišljeno, a vsakdo pozna tudi jugoslo-vensko nacionalno resnico, ki nas je odtujila bolj, kakor bi nas kakršnokoli podpihovanje sovražnikov moglo odtujiti.
Še je čas! A omahovati ne smemo! Prvi korak k temu pa more biti samo dokončna in brezobzirna likvidacija jugoslovenarstva.
Tudi tele besede pohojenega nacionalnega in zgodovinskega spoznanja so zapisa vredne:
Reakcija in počasnost duha je njihova osnovna karakteristika, oni le mukoma šepajo za dinamičnim dogajanjem in njihovo vbadanje je jalovo; škodljivo pa ni, ker jih dinamika življenja redno povozi in pregazi.
Zato zahtevajo s starčevsko zadirčnostjo, naj -se zaradi njihove umstvene okorelosti še enkrat ponovi preži vij ena fraza.
Komaj so preboleli kranjšeino, še niso pognali -trdnih korenin v slovenstvu, pa je tu jugoslovenstvo- in na obzorju se pojavlja že nov svetal smoter.
Ali, da spet prevedemo pohojenščino v bolj razločen jezik: tisti, ki se bojuje za slovenstvo in
njegovo samobitnost, tisti je duhovno okrepenel človek. Kajti bodočnost je v izginjenju slovenstva, v korist jugoslovenarstva seveda. Iz tega sledi, da so bili na primer taki okrepeneli ter duhovno iu nravno manj vredni ljudje seveda Prešeren in Cankar. Kajti težko, če je kak Slovenec znal bolje pokazati na brezumnost in smešnost ju-goslovenstva, kakor ta dva genija in velika oznanjevalca slovenstva. A preroki prihodnih dni so seveda — kdo neki? No. kajpak, recimo Ilešič ali celo Lah! J n da ne bo zamere, pohodovski jezikoslovec neznanega imena in pokolenja.
Samo imena teh mož je treba zapisati in postaviti eno proti drugemu. Vsaj za ljudi, ki znajo misliti. je to dovolj. In taki vedo, da so v dobri družbi.
*
Umska in nravstvena podoba iugoslovenstva bi pa ne bila popolna in v »Pohodovi« polemiki bi zijala vrzelj, ki bi poglobila njeno miselno praznino v neskončnost, če bi ne bilo osebnih napadov in zmerjanja v njej.
Osebni napadi so v nravstvenem pogledu zmeraj izraz pobalinstva, v duhovnem pa umske inferiornosti. Zato je kritika osebne napade zmeraj zametavala. Čutila je pač, da bi se ji spodmaknila podstava, če bi delala drugače. Delo in dejanje naj se označuje in obrazloži, po potrebi v ostri sodbi. Brž ko gre preko te meje, preneha 'biti kritika. Kajti kdor zmerja in se zaletuje, dokazuje samo, da nima razlogov in dokazov. Kdor pa teh nima, pa kljub temu nekaj trdi, ta je pač inferioren.
Nam ni bilo treba nikoli posegati v našem boju za slovensko stvar po osebnih napadih. Ne samo z načelnega stališča. Kajti ne maramo, da bi oslabili pravičnost naše stvari s psovkami. Sicer pa je bila resnica orožje, ki ga naši nasprotniki ne premorejo. Pomagajo si torej, kakor vedo in znajo.
In ti ljudje, ki so miselno obtičali in okrepeneli ob »ilirskem kolofoktarstvu« Stanka Vraza pred 100 leti, ki niso zaradi tega sposobni doumeti nobene nove misli, ki so zadnjih sto let gibale slovanski svet — ti bi hoteli učiti nas miselne prožnosti!
Toda — tudi to spada k njihovi duhovni podobi.
Opazovalec
Slovenski dopisi v Sloveniji — zavrnjeni!
Dne 28. letošnjega maja smo poročali, da se nahaja v Ponovičah pri Litiji žrebČarna, ki se pa noče imenovati s tem slovenskim imenom, ampak po turško ergela.
Ta izzivajoči jugoslovensko-turški napis so seveda prinesli k nam jugosloveni. Kajti zapostavljanje slovenščine, to je postalo že kar nekaj pro-gramatičnega zanje. Kolikor se spominjamo, je prišla ta ergela k nam za časa, ko je predsednik jugoslovenov Peter Živkovič začel trebiti slovenske napise. Sicer pa Živkovič ali kdo drugi: jugo-slovensko nacionalno delo je bilo to, izvedeno v duhu unitarizma, tistem duhu, ki ga je tako naravnost izrazila Narodna Odbrana z zahtevo po likvidaciji slovenstva.
Morebiti poreče kaka preprosta, otroška duša med nami, da gotovo ta napis ni prišel k nam v izzivajočem namenu, da ga je pač slučajno pustil za seboj kak jugosloven z juga, da bi pa kdo mislil s tem zapostavljati slovenščino, to je pa pretirano. Kakor so pač naši ljudje zaupljivi in skromni! Koliko škode in nepotrebne malitve našega jezika bi nam bilo prihranjene, če bi bili bolj nezaupljivi in manj skromni!
Kajti menda je res treba udarca v lice, da se zavemo.
le dni je pisalo neko tukajšnje podjetje tej žrebčarni. V poslovnih zadevah seveda. In ker ie to podjetje slovensko in ker se nahaja tudi žrebČarna sredi Slovenije, ji je pisalo kakopak po slovensko: naslovilo je pismo na žrebčarno v Ponovičah.
Ta žrebčarna pa pisma s slovenskim naslovom ni hotela sprejeti. Ona da se ne imenuje s slovenskim imenom in zato tudi noče sprejemati dopisov s slovenskim naslovom. Ona se imenuje po turško ergela, in kdor hoče z njo imeti opravka, naj ji da pravi turški naslov.
Morebiti bo vsaj to dejstvo dovolj dokaza za tiste, ki še zmeraj mislijo, da v svojem boju za pravice slovenščine pretiravamo. Zdaj. ko se je sredi Slovenije našel zavod, ki noče sprejemati pisem s slovenskim naslovom!
Bansko upravo pa poživljamo, da da slovenščini pravice, ki ji v Sloveniji gredo. In da zlasti vpliva, da gre tisii jugosloven v Ponovičah iz Slovenije tja, kamor spada.
Na dve strani
»Jutro« navaja »IJrvatski dnevnik«, ki piše:
Ne bo več hrvaškega vprašanja, kadar bodo Hrvatje sami sebe vladali, kadar bodo vsak Hrvat kot poedinec in Hrvati kot narod uživali blagodati svobode, v katero ne bo nihče posegal.
Na to pa dostavlja:
Ako bi bila rešitev hrvaškega vprašanja odvisna samo od teh pogojev, bi pač ne predstavljala nikakega nerešljivega problema.
»Jutro« ie torej priznalo, četudi le bolj mimogrede in v drobnem tisku, da hrvaške zahteve niso nerešljivo vprašanje. Toda tako hrvaške kakor slovenske zahteve niso obsegale nikoli več in nikoli drugega, kakor: sami se hočemo vladati, svoje zadeve in svoj denar hočemo uporabljati sami, nočemo nobene preobremenitve, zapostavljanja in izkoriščanja, svobodni hočemo biti, a ne služabniki čaršijskih emisarjev.
Včasih je »Jutro« take zahteve razglašalo za separatizem, ki ni mogoče pogajanje z njim in zanj. Prav za prav: še vse manjše zahteve je razglasilo za separatistično veleizdajstvo. Torej spreobrnjenje?
Kaj še! Naj bere samo vsak sklepe raznih JNS-arskih zborov. Samo »nacionalno edinstvo« in sama obsodba še tako skromnih federativnih načrtov jih je.
Sicer pa, v svoji jugoslovenski zaverovanosti menda »Jutro« samo ne čuti protislovij. Ali pa hoče,imeti nekakšen moraličen alibi za prihodnost. Kajti 'kdo ve, kaj še utegne ta prinesti.
Kod vodi pot do sporazuma
»Obzor« piše o sporazumu med Srbi, Hrvati in Slovenci, pri čemer razmotriva zlasti resolucijo demokratskega glavnega odbora glede priznanja treh narodov in neizogibnosti zvezne ureditve države. Mimo teh ugotovitev ne bo mogel nihče iti, tudi skupina Ace Stanojeviča in zemljoradniki bodo morali kedaj razločno zavzeti stališče. JNS skuša na drugi strani priti do oblasti pod geslom, da je ogroženo srbstvo, a potem v imenu jugoslovanskega unitarizma uvesti diktaturo. »Obzor« končuje:
Srbski narod obstaja deset stoletij kot političen narod — mar more obstati po svetovni vojni političen nauk. da Srbi niso narod, ampak nekako pleme nekega jugoslovenskega naroda, ki je dekretiran na papirju. Prav dobro se spominjamo, kako so se Nikola Pašie in njegovi radikali borili zoper »jugovi.no« in kako so se posmehovali tej kompilaciji. Zato se je tudi nova država imenovala kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, če pa je zdaj spremenjen naslov države, se s tem niso spremenila dejstva, da obstoji še zmeraj srbski in hrvaški in slovenski narod, ker jugoslovanstvo ni narodno, ampak politično oznamenilo za južne Slovane na Balkanu, in če so Srbi in Hrvatje in Slovenci gojili tudi pred vojno južnoslovansko ideologijo, tedaj so jo propagirali kot federacijo južnih Slovanov. 1° je tudi danes ideal vseh pravih južnih Slovanov, ki hočejo uresničiti svoboden dom tako Srbom kakor Hrvatom in Slovencem v skupni državi.
Stran 4.
SLOVENIJA
Druga plat
»Delavska pravica« z dne .17. junija t. I. je prinesla zanimiv in teliten uvodnik pod naslovom »Majniška deklaracija«. Članek ugotavlja, da je ob dvajsetletnici »vzela deklaracijsko gibanje v zakup ena sama stranka«, medtem ko bi se pri taki pomembni proslavi »moral zbrati ves slovenski narod brez razlike političnega prepričanja«. To je dalo »jutru« priliko, da se bahavo udari na svoje prsi in farizejsko pokaže na grešnika na nasprotni strani. V »Beležkah« dne .19. junija t. 1. je namreč z oičtnim zadoščenjem ponatisnilo tudi naslednji odstavek iz omenjenega uvodnika: »Organizatorji proslave so se odločili rajši za trenuten uspeli stranke, ne pa za nadstrankarsko pravico naroda, ki bi v tem slovesnem trenutku lahko prišla mogočno do izraza. Tako je rodilo neslovensko strankarsko ravnanje tragedijo, ki je pač nihče ni pričakoval.« Stvar bi bila popolnoma v redu, če bi »Jutro« v svoji sramežljivi skromnosti ne pozabilo tudi povedati, kaj pravi »Delavska pravica« o njem in o privržencih njegove »nacionalne« smeri. »Deklaracija«, pravi tisti članek nadalje, »je postala na nasprotni strani predmet blatenja in politične spotike. Vidni predstavite!ji (proslave) bi bili pač morali računati s tem, da so naši jugosloveni vedno pripravljeni sramotiti slovenstvo.« In to je po našem mnenju tragedije najhujši del.
Vrela kaša
To je za jugoslovene hrvaško vprašanje. Hodijo okoli njega, zatrjujejo, da ga je treba rešiti, toda kar zatrjujejo in pripovedujejo o njem in okoli njega, je tako, da hrvaškega vprašanje ne le ne more rešiti, ampak da samo po nepotrebnem poglablja spor.
Zadnjo nedeljo je jugoslovenski predsednik Živkovič v Sarajevu spet kedaj govoril o hrvaškem vprašanju. Povedal je znamenito jugoslo-vensko novico, da hrvaško vprašanje ni plemensko, ampak splošno narodno, ki ga je mogoče rešiti samo v okviru narodne enotnosti. Za ta namen pa je popolnoma dovolj sedanja ustava, plod ju-goslovenskega nacionalnega duha.
Zastonj je opozarjati, zakaj vendar še niso jugosloveni hrvaškega vprašanja rešili, ko je pa zadeva prvič tako preprosta, drugič pa so res imeli dovolj časa oblast v rokah. Zakaj je hrvaško in slovensko vprašanje postalo prav v znamenju edinstvenih obrazcev in pripomočkov bolj in bolj zamotano, zakaj slovenski in hrvaški narod bolj in bolj razdražena.
Nič ne de, kakor beraška lajna godejo jugosloveni zmeraj isti hreščeči napev, da je pri njih rešitev. Pri tistih, ki so naš državni voz zapeljali v blato.
Spet korak naprej
»Obzor« poroča o neki razpravi belgrajskega vseučiliškega profesorja dr. Dragoljuba Arangje-loviča, ki obravnava ustavni načrt deveterice. Dr. Arangjelovič se je že prej nekoč izjavil za
federativno državo. Ne ujema se z načrtom samo, ker hoče ta štiri federativne enote, medtem ko so po njegovem prepričanju potrebne samo tri: srbska, hrvaška in slovenska. O tem pa naj odloči ljudstvo po svobodno izbranih zastopnikih. Ljudstvo mora. pa že pred volitvami vedeti, za kaj gre.
iz poročila ni razvidno, kakšno stališče zavzema Arangjelovič glede načela avtonomne odločitve, ki izključuje vsako majorizacijo. Kajti za trajen sporazum je pogoj sporazum vseh treh narodov, ne pa sporazum med raznimi koristolovci, ki bi se znašli v neki večini izven teh treh narodnih občestev v svoje dobičkarske namene.
Sicer se pa mora reči, da je tudi ta razprava korak naprej iz naše politične zagate, že ker so tudi na srbski strani vsaj resnejši in poštenejši možje začeli razmišljati o ustavno-politično neizogibnih preosnovah.
Nova železniška postaja —
Veliko, moderno železniško postajo bodo zidali v Skopi ju. Kredit zanjo je že dovoljen. Stara železniška postaja namreč za Skoplje ni več primerna. Res je nekako takšna, kakor ljubljanska, ali taka za Skoplje ni primerna.
Dohodki od enega leta naših železnic dajejo torej priložnost in mogočost, da se postavi v Skopi ju najlepše železniško poslopje.
Spričo tega ni važno, če železnice skopi jan-skega ravnateljstva nič ne donašajo.
bolj razločno, in kdor pozna nerazsodnost, neiz-vedenost in nerodnost naše politike konec vojne (Koroška, Primorje!), nam bo gotovo pritrdil.
S to sodbo se pa seveda še daleč ne istimo niti z vsemi Tumovimi političnimi nazori, niti nočemo razglašati vseli njegovih navedb za golo zgodovinsko resnico — gre pač za spomine, in zgodovinarji naj ugotove zmote, ki jih sicer Tuma sam v uvodu ne izključuje. Mi sami smo danes začeli priobčevati nekaj stvarnih popravkov h knjigi. 1 udi Masaryku so se v njegove spomine na svetovno vojno vrinile precejšnje pomote glede oseb in dogodkov, čeravno je poteklo komaj nekaj let do časa, ko jih je pisal. Zaradi takili pomot jih pa še nihče ni razglašal za izmišljavo in bajke.
Joda naj je v knjigi še toliko pomot in nenatančnosti — šarlatan 1 uma gotovo ni bil, in če bi s* p	politiki	usvojili	nekaj	več	njegovega
realističnega gledanja na politiko, bi bilo gotovo za nas bolje, kakor — nam je.
Mali zapiski
Prepovedane knjige.
Ali ste poravnali naročnino?
In še manj je važno, da je ljubljansko postajno poslopje do skrajnosti nezadostno, tako da že ograža življenje uslužbencev in potnikov. Prvič, če je lahko ustrezalo skoraj sto let, zakaj ne bi bilo dobro še za sto let. Drugič pa, če bi zidali poslopja v Ljubljani in v Ljubljani nastavljali potrebno osebje,
Še: ob Tumovih spominih
Neki dopisnik v »Slovencu« (A. G.?) nam zamer ja, da smo opozorili pohvalno na Tumove spomine, pri čemer celo enkrat trdi, da smo jih označili kot »učno knjigo za, šole«.
Mi tega seveda nismo nikoli trdili. Pač pa smo zapisali o tej knjigi, da je »prava učna knjiga za spoznavanje naših majhnih razmer in raznih političnih nebogljenčkov, ki bi hoteli voditi ves narod, pa so komaj vodstvu majhnega društva dorasli.«
Navedene besede govore za vsakogar dovolj razločno, da ni bilo ne besede ne misli o tem, da gre za »šolsko« učno knjigo. Pač pa je to res, učna knjiga za spoznavanje naše politike. Ponatisnjeni odstavek govori v tem pogledu sam naj-
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo šilili sledeče knjige:
1. »Današnja Rusija«, ki jo je spisal Vuk Kor-nelij;
2. »Iz današnje Španije«;
3. »Pjesme s asfalta«, ki jih je zložila Mira Škarica;
4. »Muslimani Bosne i Hercegovine bili su i ostaju Hrvati«.
Stvari se sučejo.
Dne 23. t. m. je priobčilo »Jutro cel uvodnik o »Naši zastavi«. V njem pripoveduje, da je po zakonu z dne 3. oktobra .1923 vsaka plemenska zastava »zabranjena« in da sta ta zakon podpisala tudi takratna slovenska ministra dr. Korošec in dr. Švegelj. Od tistih dob je jugoslovenska tro-barvna zastava »simbol vseh plemenitih narodnih teženj in podvigov«.
II koncu pa vendar »Jutro« z ozirom na novega duha med Slovenci nekoliko sentimentali okoli slovenske zastave in zatrjuje, da »pravi nacionalist nikdar ne bo žalil naše slovenske zastave«.
K teinu bi »Jutru« samo prvič nasvetovali, naj poiem še označi prav tiste nacionaliste, ki so slovenske zastave in znake trgali in teptali, drugič pa, naj izpusti svojilni zaimek »naš«, kadar gre beseda o slovenski zastavi.
Popravek.
V sestavku »Slovenska narodna opera v Trstu in na Reki«, ki smo ga priobčili zadnjič pod »Opazovalcem«, so nekatera imenu tržaških glasbenih kritikov napačno tiskana. Dotični stavek bi se moral glasiti pravilno takole: Tržaški glasbeni kritiki. med njimi znani izvedenci Levi, Tranciuilli in D e b i n ter M a u c e i (ne pa Delin ter Uranili!) prav tako kot kritika na Reki so pripoznali slovenski narodni operi visoko in absolutno umetnostno višino itd.
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
Za prevodom Masarykove »Svetovne revolucije« je »Naša založba« izdala še spomine dr. Henrika Tume pod naslovom »Iz mojega življenja«. S tem je znatno obogatila naše spominsko slovstvo, ki je šele v začetkih. Knjiga je verno zrcalo naših prizadevanj in malot, hkrati pa živ vrelec, iz katerega bo moral zajemati sleherni, kdor se bo hotel z uspehom baviti z našo politično zgodovino.
Tuma ne nastopa kot suhoparen pripovedovalec, temveč kot vodnik, ki mu ni nobena stvar premajhna, da ob njej zbudi zanimanje za veliko. Z enakim zanimanjem gleda na neznatno bilko kakor na gorskega velikana, uspehov svojega prizadevanja ne obdrži za sebe, temveč skuša z njimi oploditi tudi duha svoje okolice. Kakor Cankar, se je tudi on že zgodaj zavedel svoje dolžnosti do naroda, iz katerega je izšel, posebno do njegovega jedra: kmetov in delavcev.
Toda bilo bi bolje, da je založnica počakala še nekaj časa, toliko, kolikor bi bilo potrebno, da se delo izpopolni s potrebnimi dodatki in opombami. Spominom se namreč pozna, posebno v njih političnem delu, da so napisani, prav za prav narekovani v naglici kot koncept, ki ga je hotel uma še popraviti in izpopolniti. S takimi dodatki in pojasnili bi delu bilo odvzeto mnogo od njegove fragmentarnosti na posameznih mestih.
Delo predstavlja le nekak osnutek, kar pa njegove vrednosti ne zmanjšuje. Netočnosti, kolikor jih je, so po večini nebitne. Da mu je bilo dano, bi jih bil Tuma gotovo sam popravil. Še več bi bil dodal, ker mnogo manjka. Kljub vsemu bi bil očitek, da so posamezni dogodki, kolikor so pomanjkljivo opisani, neresnično prikazani, krivičen. Drugače je seveda z nazori. Tu gredo pota lahko narazen. Dva ne gledata na isto stvar enako. Medtem ko gleda eden le drevo, zre drugi na določene vrste, tretji »a zajame vse dogajanje, ki mu pravimo življenje, n tako je bil Tuma, ki se ni ogibal vprašanjem
r,
>— celo sam si jih je stavljal in skušal najti odgovore nanje. Zanj ni bilo »prepovedane poti .
Ni dvoma: 1 umovi spomini bodo mnoge razočarali. Najbolj tiste, ki so ga že razglašali za svojega. Ozkosrčneži! Tuma sam je bil človek, ki se je neprestano učil, popravljal in izpopolnjeval, ki si ni sramoval priznati napako, če je spoznal, da se je motil. Razumel ga bo le, kdor sam išče resnico brez vsakršnih predsodkov.
Komur spis ne 'bo zgolj zanimivo berilo, bo moral pač sam dognati pravilnost navedb, ki se mu bodo zdele netočne. Sam prvotno nisem imel namena. da kaj napišem. Ustavil sem se šele pri drugem delu knjige in se odločil, da opozorim na nekatere netočnosti. Ne, da popravljam. Nasprotno — da še bolj utrdim resničnost dotičnih prikazov. Mnoge pomanjkljivosti gredo brez dvoma na račun stenograma, nekatere morda celo urednika. Vsaj priimke bi bil moral urednik izpopolniti s krstnimi imeni, posamezne osebe pod črto natančneje označiti, pomembnejšim dogodkom 'dodati letnice itd. Brez tega je bralec na mnogih mestih v mučni negotovosti. Naj navedem samo nekaj primerov.
Na strani 43. je govor o zgodovinskem spopadu slovenskih kmečkih fantov z nemškimi turnarji na Jančah (1.1867.). Tuma pravi: »rantje so napadli turnarji po prihodu v vas s koli, jim razbili bobne, raztrgali zastavo, zlomili drog in zastavonošo, dobrega Drenika pretepli ter mu zlomili roko.« Na strani 158. pa omenja primer svojega brata Viljema, ki je (menda I. 1880.) bil ovaden sodišču zaradi neke nepoštenosti in bil obsojen. Ovadil ga je bil, kakor pravi, načelnik zavarovalnice, pri kateri je bil v službi, »Drenik iz znane družine na Rožniku«.
Tu je urednik zagrešil napako, ker se ni prepričal, če gre v obeh primerih za eno in isto osebo. Bil je celo v dvomu, a je to vseeno opustil. V osebnem kazalu zadaj je obe osebi uvrstil pod ime Drenik, za številko strani knjige, kjer je opisan dogodek na Jančah, pa stavil vprašaj.
Dejansko gre za dve različni osebi! Turnarski zastavonoša je bil Josip Dor ni g, knjigovodja v Koslcrjevi pivovarni. Pozneje je služboval pri tvrdki 1. C. Mayer v Kresiji, kjer je Tumov pol-
brat Ferdinand imel čevljarsko delavnico in bil hkrati hišnik. Dorniga je Tuma gotovo poznal osebno, zato pravi, da je bil «dober«. Mnogo Ljubljančanov se ga spominja še dobro — umrl je se le kratko pred vojno — in vsi ga oznažpjejo kot ve* likega dobričino. Tumov oče ga je brzeas stel kot Nemca med tiste svoje odjemalce, ki mu jih je pozneje prevzel Golt sc h (ne (_>olc, stran 41 in 158). po samomoru tega (utopil se je v Ljubljanici) pa Tumov polbrat Ferdinand.
Njegovega brata je ovadil franc Drenik. Ta je bil zastavonosec »Južnega Sokola«, ki je bil leta 1867. zaradi hudih spopadov s turnarji razpuščen, njegov predsednik F. C osla pa odstavljen kot ljubljanski župan. I rdim z mirno vestjo, da je Tuma poznal tudi Drenika, če že ne kot ovaditelja svojega brata, pa kol moža, ki je bil znan daleč naokrog po Slovenskem. Klanec pod Rožnikom, kjer je imel precejšnje gospodarstvo' in imenitno gostilno, se še danes imenuje po njem »Drenikov vrli«. I u je bilo prijetno izletišče, kamor so radi zahajali tudi dijaki ob sleherni priliki. Na griču za hišo je vsako leto 23. junija zvečer gorel znameniti »Drenikov kres«, ki je privabljal^ tisoče Ljubljančanov. Naj je bila še tolikšna gneča, starega Drenika ni bilo mogoče zgrešiti; saj se je s svojo visoko postavo dvigal kakor velikan izmet šuinne mladine. K Drenikovim ie mnogo zahajal tudi dr. Anton Dermota.
Da gre v primeru napačne —	,
zastavonosca zgolj za pismeno napako, bi povedal z enim samim stavkom, /zadržal pa sem se pri tem dlje, ker bi iz podobnih napak drugod utegnil kdo izvajati napačne sklepe, kar se je že zgodilo. Ena nadaljnjih lakih napak je na strani .160: zamenjava pravilnega naziva »Kriegssnmm-lung« z napačnim »K riegsarrhiv«. Ime dr. Ivana Prijatelja v seznamu oseb zadaj pomotoma ni navedeno. Zaupno povabilo princa I lohenlohcja dr. Tumi je za mene izven vsakega dvoma. Znano mi je še neko drugo, vsak čas dokazljivo, čeprav manj pomembno povabilo, ki je dalo tudi meni opravka.	(Dalje prihodnjič)
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
u označbe^turnarskega lahko