Ključ za boljši življenjski standard in naš sklep smo tu spodaj debelo zapisali. GESLO ZA DELO IN TRG: VEČ, BOLJŠE, CENEJŠE! RAVENSKI IZDELKI NA MEDNARODNEM SEJMU IIA: VEC, BOLJŠE, BOLJ GOSPODARNO — CENEJŠE! SAMO TO JE POT DO VEDNO BOLJŠE ŽIVLJENJSKE RAVNI KAR NAS IE ZBRANIH POD SIMBOLOM RAVENSKE LIVNE PONOVCE, SMO NAMREČ TAKO ŽE NAPRAVILI IN SMO SE ZA TO POT TUDI ZA NAPREJ ZAKLELI. TODA TO MORA VELJATI ZA VSE, NE PA DA NAM VEČINA DRUGIH ZASUČE SKORO OB VSAKI IZRAVNAVI PLAČE CENE LE NAVZGOR. BOLJE BI ZATO BILO, CE BI SE PREDPISI O PLAČAH IZ DOBIČKA POSTAVILI SPODBUDNO TAKO DA BI BILE TEGA DELEŽNE SAMO DELOVNE SKUPNOSTI, KI SO ZNIŽALE TUDI CENE. PRELAHKO JE NAMREČ DELITI DOBIČEK C E SI GA PRIDOBIL Z NABIJANJEM CEN IN NAMEN TAKO MIMO USEKA. KOROŠKI Poslovanje podjetja v letu 1957 LETINA JE BILA DOBRA Poročilo direktorja Klančnika na zaključnem obletnem zborovanju kolektiva Dragi sodelavci! Ugasnile so topilniške peči, utihnila so kladiva in umirili so se ostali obdelovalni stroji — ustavljen je proizvodni proces leta 1957, da bi zajel dah za novo leto. Prizadevanja za pravočasno izpolnitev tekočih planskih nalog ter zlasti naša velika stremljenja nam delajo občutek, kot da pospešeno teče čas. Prej kot nam dopuščajo naše proizvodne možnosti, bi želeli doseči naš cilj, lepše življenje, zato nikoli nismo zadovoljni. Če pa objektivno pogledamo nazaj, lahko z veseljem ugotovimo, da smo tudi v preteklem poslovnem letu uspešno napredovali. JUGOSLAVIJA ZA MIK IN SOŽITJE Na mednarodnem področju je bila izpolnjena, za sedaj na žalost še vedno le kot rezultat ravnotežja oborožitve nasprotujočih sc blokov, spontana želja vsega človeštva — ohranjen je bil mir. Naša država je s svojim principialnim stališčem, da je vse spore in nasprotja možno reševati na miren način, tudi v pretečenem letu dala svoj delež k svetovnemu sožitju. Zavedamo se, da je razvoj socialističnih sil ne v vojni, temveč le v miru pravilen in uspešen, saj se te nezadržano stalno in vsak dan močno krepijo. Države s socialističnim sistemom, ki se v prvi dobi kot kapitalizem nad fevdalizmom niso mogle izkazati, že zmagujejo v tekmovanju za dokaz prednosti novih družbenih odnosov. Strm vzpon proizvodnje ter hitrejše tehnično-znanstveno izpopolnjevanja v socialističnih državah že zadajajo velike skrbi okorelemu kapitalizmu. Ob 40-letnici nastanka prve socialistične države pa je obstrmel svet — človeštvo je kot plod sproščene znanosti prodrlo v vesolje. Napredne ideje se širijo povsod in končna zmaga mora biti v tem, da bo brez borb in pokolja zrasel en sam socialistični svet. NAPREDEK GOSPODARSTVA Tudi naše notranje utrjevanje gospodarskega sistema je v pretečenem letu uspešno napredovalo. Industrijska proizvodnja se je dvignila za 16 °lo, zahvaljujoč ugodnim vremenskim razmeram pa je bil poseben porast v kmetijstvu, saj je dalo 35 °/o več kot 1956. leta ter s tem prekoračilo povprečno kmetijsko proizvodnjo predvojnega obdobja za 22 °/o. Kot efekt novih investicij in splošne izboljšave v proizvodnji se je dvignil narodni dohodek za 22 "/«, uspešni pa smo bili tudi pri dvigu produktivnosti in osebne potrošnje. ... IN USPEH NAŠEGA DELA Vzporedno z napredovanjem splošnega jugoslovanskega gospodarstva je v pretečenem poslovnem letu sledilo tudi naše podjetje. Dvig naše proizvodnje, izražene v vrednosti, ni sicer več tako strm, analiza pa nam kaže, da je bil dosežen napredek v tehnološkem postopku in poslovanju sploh na vseh področjih delovanja. Uspeh podjetja v določenem obdobju je najbolj objektivno izražen s prometom, to je z izdelanim in prodanim blagom, in še bolje z doseženim dobičkom. Naše poslovanje, gledano skozi to prizmo v pretečenem poslovnem letu, pa ne bi dalo najbolj objektivne slike. V tem letu smo izdelali in prodali za 7.730,000.000 din naših artiklov in s tem dosegli in malenkostno prekoračili to najvažnejšo plansko nalogo; plan skupne proizvodnje, izražen v tonaži, pa smo z 91.091 t presegli za 3,9 °/o, blagovno proizvodnjo pa z 29.672,8 t prekoračili celo za 8,4 °/o. Tudi primerjava z letom 1956 nam daje podobne rezultate. Realizacija, to je proizvodnja in prodaja našega blaga, je bila prekoračena le za 5,3 °/o, skupna proizvodnja, izražena v tonaži, pa za 13,6 "/», a blagovna celo za 15,3 "Io. Relativno hitrejša rast proizvedenega in prodanega blaga, izraženega v tonaži kakor v vrednosti, je sledila regulaciji prodajnih cen naših artiklov kot nujna posledica Na čelu fužin Veliko dejstvo in velika perspektiva konkurenčne intervencije domačih in inozemskih dobaviteljev. Cene naših proizvodov že lansko leto niso bile več v skladu s tržiščem, zato smo jih bili primorani znižati že v drugi polovici leta. Računamo, da bi pri zadržanju prvotnih cen naša realizacija bila za ca. 600,000.000 din višja in bi s tem njeno napredovanje bilo v skladu s povečavo proizvodnje, izražene v tonaži, kar je dokaz za uspešen napredek v pretečenem letu. Še jasnejše pa je napredovanje našega poslovanja, če pogledamo nazaj do leta 1952. Takrat je bilo izdelanega in prodanega za 3.102,000.000 din naših artiklov. Če to prodajo vrednotimo s faktorjem 100, smo napredovali 1953. leta na 141, 1954 na 190, 1955 na 226, 1956 na 235 ter 1957 na 249. Pri zadržanju prvotnih cen pa bi bil napredek celo na 268 ali za 2,5-krat večji. Posebno pa je zanimiva primerjava proizvodnje s predvojnim obdobjem. Leta 1939 je bilo, preračunano na današnje cene, prodanega za okrog 1.100,000.000 din produktov, kar pomeni, da smo narastli za več kot 7-krat. Proizvodnja in prodaja sta kot efekt rednega zalaganja s surovinami in potrebno energijo preko celega leta v glavnem potekali enakomerno. Kakor vedno pa je tudi letos v drugem polletju ter zlasti v zadnjem kvartalu bil vzpon večji. V prvem polletju je bilo prodanega za 3.668,000.000 din našega blaga, v drugem polletju pa se je prodaja dvignila na blizu 4.062.000.000 din. Posebno razveseljivo je dejstvo, da smo v zadnjem četrtletju kljub regulaciji cen z 2.264,000.000 din dosegli rekord in za celih 18,9 °lo prekoračili prodajo v enakem obdobju lanskega leta. Razumljivo je, da se znatno znižanje cen našim artiklom še bolj kakor v prodaji odraža v zbranem dobičku, ki je od leta 1952, ko smo ga dosegli 1.017,000.000 din, v stalnem porastu. Če dobiček tega leta vzamemo z indeksom 100, vidimo vzpon leta 1953 na 154, leta 1954 na 210 in leta 1955 na 288, kot efekt prvih regulacij cen pa leta 1956 že pade na 280. Ker še niso zbrani vsi pokazatelji našega poslovanja, nam sicer še ni možno dati končnega obračuna dobička v pretečenem letu, računamo pa, da smo ga dosegli okrog 2.400,000.000 din, kar je v primerjavi z letom 1952 napredovanje le za 2,36-krat, v primerjavi z lanskim letom pa padec za 15,5 %>. Kljub uspehom v tehnološkem postopku, izraženim z znižanjem izmečka, ki je padel skoraj za eno tretjino, s povečanjem produktivnosti dela, ki je narastla za 8 "/o, in s splošno štednjo surovin ter pomožnega materiala, s skupnim znižanjem proizvodnih stroškov, ki jih v primerjavi z enako proizvodnjo leta 1956 cenimo na 270,009.000 din, nismo mogli nadoknaditi znižanega dobička zaradi novih prodajnih cen. Ker je med letom poleg delovanja regulacije cen nastopila še podražitev električne : Obletni zbor železarjev energije, nekaterih surovin in polizdelkov ter plač, ker cenimo, da so se v primerjavi z letom 1956 na enako proizvodnjo stroški dvignili za 330,000.000 din, je logično zmanjšanje letnega dobička. Instrumenti delitve dohodka za leto 1957 so za naše podjetje v glavnem ostali nespremenjeni, zato je razumljivo, da je s padcem dobička padal tudi pripadajoči del za sklad za samostojno razpolaganje in sklad za plače. Kolektivu jo bilo med letom nerazumljivo, kako je mogoče, da mu pri boljšem poslovanju pripada manj plač iz dobička. Delitev dobička je bila sicer v pretečenem letu za industrijo sti-mulativnejša, vendar le za tista podjetja, ki so v tem letu tudi finačno boljo poslovala. Kot poseben prispevek je bilo podjetjem poleg normalne udeležbe puščeno polovico doseženega dobička iznad odnosa med doseženim dobičkom in izplačanimi plačami leta 1956. Naše podjetje na žalost zaradi že navedenega razloga, ker dobiček ni rastel, ampak padal, tega dodatnega prispevka ni bilo deležno. Padali pa so celo redno izračunani skladi. VEČJO PLAČO DA VEČJA PRODUKTIVNOST Da bi bil polektiv pravilno nagrajen za uspehe v proizvodnji in poslovanju, nam je bila v drugem polletju pretečenega leta odobrena poskusna proizvodnja na novih agregatih na 1200-tonski stiskalnici, napravi za proizvodnjo kisika, povečani kapaciteti vzmetarne in uvedeni proizvodnji kovanja visoko legiranih jekel. Ker se po za to poskusno proizvodnjo veljavnih predpisih realizirani dobiček v celini zadrži, ne bo končno zbrani plačilni sklad iz dobička manjši, temveč bo predvideno celo za polovico večji. To nam je tudi omogočilo zadnjo delitev in delitev, ki bo sledila v prvem četrtletju bodočega leta. Statistika pa nam kaže, da smo že med letom, ne oziraje na to, da ni bilo večjih izplačil plač iz dobička, pri naših plačah napredovali. Če se tudi pri plačah v pregledu vrnemo nazaj na leto 1952, ko so bile povprečno 9.721 din na sodelavca, in jih primerjamo z indeksom 100, vidimo napredek na 107, 123, 129, 138, leta 1957 pa, ko bomo skupaj z dobičkom izplačali ca. 15.600 din povprečnih plač, pa celo na 160. Iz tega pregleda je razvidno, da je do lanskega leta bil napredek povprečno 7,5 °lo letno, od 1956. na 1957. leto pa napravljen skok za 16 °/o. Skokovit napredek pri izplačanih plačah je delno sledil kot posledica zakonitega dviga z novim tarifnim pravilnikom, kar je znašalo okrog 8 "/o, v glavnem pa kot posledica večje produktivnosti dela. Vrednost izdelane proizvodnje na dinar izplačanih plač je sicer nazadovala, zadovoljni pa smo lahko z dejstvom, da smo kljub nižjim prodajnim cenam zadržali višino izdelanega in prodanega blaga na sodelavca iz leta 1956 3,580.000 din. Z ozirom na uspeh v zadnjem četrtletju, pa smo v primeri z istim obdobjem lanskega leta, ko je bilo doseženo 1,902.000 din, celo napredovali za 7 °/o. PREGLED PO OBRATIH Pregled doseženih rezultatov po posameznih obratih kaže, da so vsi obrati dosegli in prekoračili prejšnja planska obdobja. V primerjavi z letom 1956 smo napredovali v proizvodnji surovega jekla za 16 °/o, pri odlitkih za 3,3 "/o, pri valjani robi za 7,1 °/o, v težki kovačnici za 20,5 °/o in pri vzmeteh za 39,7 °/o. Pri proizvodnji surovega jekla smo prekoračili mejo 45.000 t in izdelali 6.297,2 1 jekla več kot leta 1956. Redna preskrba z električno energijo in izboljšava tehnološkega postopka s pihanjem s kisikom je zlasti vplivala na pro- izvodnjo surovega elektro jekla, ki smo ga dali 7.176,11 več kot lani. Izdaten je napredek tudi pri SM jeklu, saj je SM II. peč s pomočjo uvedbe dodatnega kurjenja in pihanja s kisikom in večjim prizadevanjem kolektiva dala 2.189,4 t več proizvodnje kot lani. Pri izdelavi surovega jekla pa bi bili rezultati še boljši, če bi v III. in IV. četrtletju imeli zadosti naročil za ingote. Livarna planskih obveznosti ni izvršila, izdelala pa je kljub kompliciranej-šemu programu 1651 odlitkov več kakor lani. Tudi valjarna je znatno napredovala in izdelala ca. 730,9 t profilov več kakor lani. Ce upoštevamo dejstvo, da je izdelala znatno večji odstotek plemenitega jekla in bila primorana valjati manjše profile in manjše količine, pa je napredek še izdatnejši. V primerjavi s predvidenim planom ta obrat po tonaži sicer ni izpolnil svoje obveznosti, ker je novo ogrevalno peč dobil namesto v začetku III. šele v začetku IV. kvartala. Iz prikazanega je razvidno, da je poseben skok napravila težka kovačnica, saj je dala 1051,5 t več kovanega blaga kot lani in s tem tudi svojo letno plansko obveznost prekoračila za 26,9 °/o. Lahka kovačnica po teži zaostaja za 1711 za lansko proizvodnjo, po vrednosti pa je rezultat nasproten, saj smo za nadoknado izgubljene proizvodnje krogel z uvedbo žlahtnejših artiklov — zlasti s kovanjem brzoreznega jekla — celo napredovali za 22 °/o. Poseben skok pa je v vzmetarni, kjer smo na obstoječih napravah dvignili proizvodnjo za 594 t in ne oziraje na to, da smo bili primorani nov stroj za avtomatsko upogibanje in kaljenje vzmeti, na katerem je bazirala povečava, reklamirati, demontirati in vrniti nemškemu dobavitelju, plan izpolnili in ga z dosego 2.092 t celo za 4,6 °!o presegli. Tudi mehanična delavnica je uspešno zaključila letošnje leto, saj je dala 219 t več blaga za prodajo kakor lani. Če pa primerjamo še izvršene usluge za druge obrate, je pa celo napredovala od 3.548 t na 4.136 t ali za 16,6 °/o. Zaradi pomanjkanja naročil smo izgubili ca. 250 t proizvodnje kolesnih dvojic, kar pa je bilo uspešno nadoknadeno z obdelanimi odkovki in ulitki, ki so nasproti lani narasli za približno 450 ton. Bistveno se je povečala proizvodnja tudi rezilnega in pnevmatskega orodja, zlasti izraženo v vrednosti, ki se je nasproti lanskemu letu dvignila za 130,000.000 din. PRODUKTIVNOST DELA RASTE Kakor sem že rekel, smo letos uspeli tudi pri povečanju produktivnosti dela. Težko je sicer najti zaradi spreminjanja sortimenta, prehoda na žlahtnejše kvalitete in spreminjanja prodajnih cen pravo primerjavo za produktivnost dela, ki je, gledana z ozirom na skupno proizvodnjo, izraženo v tonaži, porastla za 8 °lo, pri blagovni pa celo za 9,5 °/o. To je vsekakor uspeh. Vsi obrati razen lahke kovačnice, ki je bistveno spremenila svoj sortiment, so svojo produktivnost, izraženo s proizvodnjo v t/moža in leto, uspešno napredovali, tako na primer elektro peč 10 t za 39 »/#, SM peč za 35 °/o, vzmetarna za 35 °lo ter težka kovačnica za 14 °lo itd. IZMEČKA MANJ Slično sliko pa nam daje tudi pregled znižanega izmečka. Gledano po skupni proizvodnji je padel za 31 °/o, v blagovni proizvodnji pa s padcem od 10,52 °lo na 7,11 °/o ali celo za 33 °/o. Posamezni obrati so znižali izmeček: topilnica za 33 °lo, livarna za 26 °/o, težka kovačnica za 36 °/o ter mehanična in vzmetarna na polovico. NOVI PRIJEMI IN KVALITETE Kljub veliki planski zadolžitvi in pomanjkanja tehničnega kadra smo v pretečenem letu napravili korak naprej tudi pri izboljšanju tehnološkega postopka, razširjenju programa in osvajanju novih artiklov. Topilnica je poleg uvedbe dodatnega kurjenja in pihanja s kisikom osvojila več novih kvalitet, zlasti na jeklih z visokim odst. kroma. Izboljšali smo format ingotov za valjarno, končno smo osvojili kvaliteto brzoreznega jekla BRC ter pričeli z litjem ingotov za kovačnico težine 12 ton. V postopku pa so osvajanja novih kvalitet brzoreznih jekel in jekel za žaro-obstojno žico. Livarna je osvojila številne komplicirane ulitke za bagre, za ventile, lokomotive, vagone itd. Izdelala in izdoba-vila je tudi že prvo serijo litega orodja za inozemstvo. Valjarna je osvojila nekaj novih profilov za nože, tehtnice ter pile. Kovačnica je prvič kovala ojnice za ladijske motorje iz 12-tonskega ingota. Pričela je tudi s kovanjem brzoreznega jekla dimenzij pod 20 mm na kvadrat, ker z valjanjem niso bili uspešni. Mehanska obdelovalnica pa je nadaljevala z osvajanjem in izboljšavo pnevmatskega orodja. Pri ugotavljanju napredka v proizvodnih obratih in tehnološkem postopku sploh pa ne smemo spregledati tudi vloge, ki so jo pri tem odigrali vzdrževalci in Glavni direktor Gregor Klančnik že 12 let uspešni krmilar koroških fužin Vsestranski napredek Raven na Koroškem in posebej njihov železarski, športni in kulturni glas v socialistični domovini sta za vselej povezana z njegovim prihodom, razumevanjem in sodelovanjem v naši deželi pomožni obrati. Remontne ekipe, energetski skrbniki in promet, ki niso prosti ne petek ne svetek, imajo velik delež v naši rasti in napredku. TRG ZAHTEVA NIŽJE CENE Novim komercialnim pogojem, ki so sledili splošni liberalizaciji našega trgovanja, v prvih letih nismo povsem kos. Z večjo pažnjo v prodajni službi smo se v pretečenem letu znatno uspeli približati odjemalcem in z grobimi analizami trga vsaj delno spoznati potrebe. Kakor že rečeno, pa smo bili pri tem primorani tudi regulirati naše cene. Le z nižjimi cenami, ki so v povprečju v primeri s 1956. letom padle za okrog 12 °lo, smo uspeli dobiti naročila za skoraj 100-odstotno zaposlitev vseh obratov in oddelkov. Razen za kolesne dvojice ter krogle so bili vsi obrati popolno angažirani z naročili, tako da smo kljub temu, da je bilo 95 °/o proizvedene robe prodane, v nekaterih obratih, kot v livarni in težki kovačnici, morali del izdobavo prenesti celo v sledeče poslovno leto. Na trgu smo se uspešno uveljavili z našim novim 22-kilogramskim vrtalnim kladivom, ki je s svojim rezultatom izpodrinilo vse inozemske dobavitelje in ima lep izgled tudi za plasiranje v inozemstvo. Le delno pa smo uspeli znižati zaloge 18-kilogramskega vrtalnega kladiva, po sedanjem boljšem kontaktu pa smo prepričani, da nam bo v nekaj letih vsa vskla-diščena količina pošla. Znižanje cen nekaterim našim artiklom med kolektivom še vedno dostikrat nepravilno razlagajo. Že samo dejstvo, da so po letošnjem znižanju naše prodajne cene še vedno obremenjene z 31 °/o dobička, nam dokazuje, da je odklon odjemalcev od naših prejšnjih cen popolnoma razumljiv. V bodočih letih bo vse bolj prišla do veljave notranja konkurenca in bomo morali, če bomo hoteli zasigurati naročila in s tem polno zaposlitev kolektiva, še dalje zniževati cene. Po zmanjšanju uvozne carine so naša legirana jekla še vedno 50°lo dražja od uvoženih, zato tudi ovira — fizična kontrola — ne bo zadosti efektna, da bi zadržali naše sedanje cene. Sprijazniti se morajo z dejstvom, da je bila pred leti postavljena cena našim artiklom previsoka in da bo ureditev tržišča logično zahtevala znižanje cen. Pretečeno poslovno leto je važno tudi glede našega nastopa na inozemskih tržiščih. Kot uspeh lahko smatramo, da smo dobili že dva naročila poznane nemške firme za jekleno litino ter da smo izvršili tudi izdobavo litega orodja v Italijo. Dosedanje izvožene količine sicer niso velike, vendar so to že znaki, da bomo z našimi artikli v bodoče prodirali tudi na inozemska tržišča. ŠTEDNJA IN ČIM MANJ ZALOG Kakor v prejšnjih letih smo tudi v pretečenem letu imeli kot poseben problem obratna sredstva za redno poslovanje podjetja. Sklad obratnih sredstev ne zadošča za naše poslovanje, zato smo bili primorani jemati dodatne kredite, pri čemer pa imamo zaradi splošnega pritiska za znižanje nekoristnih zalog stalne težave. Naše zaloge surovin, pomožnega materiala, nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov so med letom stalno bile iznad normativa in smo ga na koncu leta prekoračili za približno 460 milijonov din. Ker so v težavah zaradi obratnih sredstev tudi druga podjetja, kar se odraža v povečavi obveznosti odjemalcev do nas, ki so porastle od 800 milijonov na 1 milijardo din, bomo morali biti v bodoče še bolj previdni pri naročanju in zaloge znižati na predvideni normativ. Odjemalce sicer stalno izterjujemo, saj smo poleg rednih urgenc imeli 247 procesov, od katerih smo v našo korist rešili 243, vendar kljub temu ne moremo pričakovati bistvenega znižanja obveznosti od naših odjemalcev. Delovna disciplina, merjena po procentu prisotnih, je v glavnem ostala na lanskoletni višini ter se je dvignila le od 88,9 °/o na 89 °/o. Bolezenski izostanki so malenkostno padli, in sicer od 5,62 °/o na 5,53 °/o ali za 1,5 ®/», kar pa je z ozirom na epidemijo gripe zadovoljivo. UTRDITEV VARNOSTI DELA Uspešnejši pa smo bili pri znižanju obratnih nesreč in pri tem postali predmet pozornosti vseh organov in podjetij. Znižali smo jih od 9,7 na 8,9 nesreč na 100 zaposlenih na leto in trdno držimo prvo mesto med vsemi železarnami v FLRJ. Se izdatneje pa smo znižali izgubljene dneve zaradi nesreč, ki so padli od 5.555 na 4.812, kar je ob upoštevanju večjega kadra padec za 18,5 "to. Se lepše pa je naš napredek na tem najvažnejšem področju razviden iz primerjave izgubljenih delovnih dni zaradi nesreč na enega sodelavca. Leta 1952 jih je bilo še 6, s stalnim zniževanjem pa so po letih padle na 5,3, 3,2, 3,5, 2,4 in končno leta 1957 na 2,1 dan ali skoraj za eno tretjino. Tako rapiden padec obratnih nesreč je brez dvoma v glavnem plod večje pažnje pri delu, je pa tudi efekt boljše preskrbe z zaščitnimi sredstvi in dodatno prehrano. ZA DVIG STROKOVNOSTI Po sličnih metodah kot v prejšnjih letih smo tudi v pretečenem letu skrbeli za dvig strokovnosti našega kadra. Glavni rezervoar nam je pri tem industrijska šola železarne, ki je dala 48 novih kvalificiranih delavcev, z raznimi tečaji in izpiti pa smo pridobili dodatnih 5 visoko kvalificiranih, 2 kvalificirana in 18 polkvalificira-nih sodelavcev. V teku je poleg MIŠ, kjer je 270 učencev, vrsta tečajev za administrativne uslužbence, visoko kvalificirane ter kvalificirane delavce, ki jih obiskuje skupaj okrog 150 sodelavcev. Za nov, zlasti tehnični kader pa skrbimo tudi dalje s štipendiranjem na srednjih in visokih šolah. Skupaj imamo 59 štipendistov ter izdamo mesečno skupaj 221.000 din štipendij. Praksa je pokazala, da bomo morali v bodoče spremeniti našo politiko štipendiranja. Gledati bo treba na moralni odnos štipendista do podjetja in družbe sploh, da bi s tem dobili bodoče sodelavce, ki si bodo iz ljubezni do kraja prizadevali, da se bodo s prispevkom za napredek podjetja oddolžili za delež, ki so ga sprejeli. INVESTICIJE ZA DELO ... Investicijska dejavnost je v pretečenem letu imela normalen obseg in se je izvrševala v glavnem le z uporabo lastnih oziroma lokalnih sredstev. V primeri z 1956. letom je sicer nekoliko napredovala in je bilo skupno potrošenih 343 milijonov din v te namene. Kot efekt letošnje investicijske dejavnosti moramo predvsem poudariti veliko pridobitev — novo industrijsko šolo, za katero je bilo iz sklada za kadre potrošenega 66 milijonov din. Dalje naprava za kisik, naprava za aceti-len, naprava za dodatno kurjenje SM peči, nova ogrevalna peč v valjarni, nova peč v lahki kovačnici, postavitev 1200-tonske stiskalnice, zgraditev bencinske postaje, kar je bilo plačano iz amortizacijskega sklada. Urejene so bile predpriprave in naročena oprema iz Švedske za ureditev obrata za proizvodnjo grelne žice. Večjih investicijskih del na tovarniških objektih v pretečenem letu ni bilo. Pripravljala pa se je tehnična dokumentacija za gradnjo nove valjarne in vzmetarne ter je bila pred zaključkom leta vložena prošnja pri Investicijski banki za dodelitev posojila za gradnjo težke proge nove valjarne v višini 1.873,000.000 din. Kredit nam za leto 1958 še ni zagotovljen. Ker pa je prva faza nove valjarne predvidena že v planu gospodarskega razvoja Slovenije, upamo, da bomo že v bližnji bodočnosti pristopili k sami gradnji. .,. IN DRUŽBENI STANDARD Uspešnejši pa je bil nastop pri objektih družbenega standarda. Za razliko od lanskega leta, ko je bilo potrošeno vsega 37 milijonov din, smo letos na teh objektih porabili 140 milijonov din. Investicijska dejavnost na stanovanjskih objektih se zaradi neurejenih finančnih sredstev v I. polletju ni mogla razviti, dobila pa je občuten obseg v tretjem ter zlasti v četrtem četrtletju. Zgrajenih je bilo 5 vrstnih hiš, v gradnji pa je dodatnih 71 stanovanj, 70 m dolgi trgovski trakt, pristopilo pa se je tudi že k izkopu za dodatni 42-stano-vanjski blok in za internat industrijske šole s kapaciteto 140 gojencev. Tako obsežno stanovanjsko izgradnjo nam je omogočilo hitro obračanje krajevnega stanovanjskega sklada. Ko že govorimo o družbenem standardu, moramo omeniti tudi naša dva obrata iz tega področja. Dom železarjev, ki je že postal center splošnega družbeno-gospo-darsko-političnega in kulturno-zabavnega udejstvovanja, se iz leta v leto bolj uveljavlja. Promet ni sicer pravo merilo, ker vrsta delovanja ni vezana na usluge, pa kljub temu kaže velik napredek. Leta 1955 je imel dom 31 milijonov din prometa, leta Skoro bi rekli, da ne manjka kadra, čeprav je tu vsa zahteva kvalifikacije, izkušenosti ter ob starih napravah seveda tudi še levje moči in vzdržljivosti. Reči pa moramo takoj, da manjka prave valjarne, kajti ta nikamor več ne doseže in se vrti že sedemdeset let. Dajte valjavcem valjarno! 1956 že 40 milijonov, a lani je narasel že na 54 milijonov din, kar pomeni porast od 1955. leta za 77 °/o. Počitniški dom v Portorožu je drugi obrat družbenega standarda. V tretjem letu svojega poslovanja je tudi ta zabeležil znaten dvig, saj je sprejel 759 naših sodelavcev oziroma družinskih članov in jim nudil ceneno in ugodno letovanje. NORME — PREMIJE Ko med letom zasledujemo našo proizvodnjo- in jo kritično ocenjujemo, se zdi, kot da ne napredujemo; iz prikazanega poročila pa je razvidno, da smo tudi v letu 1957 nadaljevali z našo stalno izboljšavo proizvodnje. Brez dvoma, da je pri tem imel precejšen delež bolje urejeni plačilni sistem. Stalnost norm in zlasti izboljšani premijski sistem posebno za delovna mesta, ki direktno vplivajo na proizvodnjo in potrošnjo materiala, so omogočili večjo zainteresiranost, kar je direktno vplivalo na produktivnost dela, znižanje izmečka in proizvodnih stroškov. Premijski pravilnik je pa v redu le takrat, če napredku tehnološkega postopka sledi tudi njegova vskladitev. Ni možno pri takem strmem napredovanju v proizvodnji zadržati premijske postavke za daljša obdobja, zato smo bili primorani tudi pri nas v letošnjem letu s 1. januarjem vpeljani premijski pravilnik med letom večkrat izpopolnjevati. Prva korektura, ki je bila izvedena po polletni praksi, ni prinesla še bistvene izmenjave, praksa pa je po tričetrtlet-nem zaključku pokazala, da z ozirom na napredek proizvodnje izračunane premije niso bile več popoln izraz prizadevanja posameznikov. Z novembrom je bila zato izvedena obsežnejša sprememba premijskega pravilnika. Po tej korekturi se je mesečna suma izplačanih premij znižala na polovico, kar je znaten prihranek v plačilnem skladu iz dobička. Istočasno pa je bilo uvedeno zakonito izplačevanje izvršenih nadur. Nekateri tega ukrepa, četudi je bil izveden v interesu celotnega kolektiva, niso- hoteli popolnoma razumeti. Premijo so enostavno začeli smatrati kot uzakonjeni del plače, ne pa kot posebno priznanje za uspešno izvrševanje tekočih nalog. Sedanji diferenčni sistem izračunavanja premij osebja v pripravah in v operativnem izvajanju je v nekaterih obratih povzročil tudi notranja trenja, ki niso več v interesu proizvodnje. V sledečem letu bo zato še dalje posebno pažnjo polagati normiranju, premiranju in plačilnemu sistemu sploh, da bi čimbolj spodbudno in koordinacijsko deloval na vseh področjih našega poslovanja. NADALJNJA RAST Plan novega poslovnega leta 1958 predvideva nadaljevanje našega napredka v gospodarstvu. Industrijska proizvodnja se bo v državi, kakor je predvideno, dvignila za 11 °ln, zato je logično, da je tudi za naše podjetje predvidena proizvodnja za sledeče poslovno leto odrejena po letošnjih rezultatih in da bo pomenila nov korak na naši poti navzgor. Plan predvideva 8.463,080.000 din izdelanega in prodanega blaga, kar je 9,5 °/o več kot v pretečenem letu. Tonažno plan ne predvideva tako Inž. Franjo Mahorčio tehniški direktor železarne Mednarodno uvaževani jeklarski strokovnjak je že 20 let pri naših fužinah in 12 let njihov tehniški voditelj velike povečave; skupna proizvodnja naj bi se dvignila na 98.090 ton ali za 7,6 °/o, blagovna pa se bo le malenkostno dvignila nad lansko tonažo. Večji porast vrednosti sledi nadaljnjemu prehodu k žlahtnejšim jeklom in obsežnejšim končnim proizvodom. Upoštevati pa je treba, da je v predvidenem bruto produktu v višini 8.463 milijonov din upoštevano že znižanje cen, ki bo izvedeno na nekaterih naših artiklih v tekočem letu, in da bo fizični obseg celo 12 °/o iznad lanskega, zato je za izpolnitev tega plana potrebno živo sodelovanje in zainteresiranost celotnega kolektiva. Zlasti bo nadaljnji dvig proizvodnje odvisen od požrtvovalnega prizadevanja tehniškega kadra. Plan predvideva tudi povečanje produktivnosti dela za 7 °/o ter delno znižanje proizvodnih stroškov, zato bo treba še poboljšati organizacijo delovne, zlasti pa tehnološke discipline, s spodbudnim plačilnim sistemom pa preiti na splošno štednjo potrošnje materiala, energije in drugih izdatkov poslovanja. Še večjo pažnjo bo polagati do naših odjemalcev, da bi s kvalitetno enakomernimi in pravočasnimi dobavami naših artiklov uspešno nadaljevali uveljavljenje naše železarne na domačem, pa tudi na inozemskem tržišču. Skrbeti bomo morali za koristno vlaganje vseh razpoložljivih skladov in eventualnih kreditov za izpopolnitev proizvodnih obratov. Prvenstvena skrb naj bo posvečena odpravi ozkih grl in izboljšavi tehnološkega postopka za zagotovitev kvalitete. Ker bodo obratna sredstva v bodoče prav tako važna kakor investicijska izpopolnitev, bo posebno pažnjo polagati na pravočasno in stalno zalaganje s potrebnim materialom ob minimalnih zalogah surovin, nedokončane in končne proizvodnje. Uspešno uveljavljanje našega podjetja pa je odvisno predvsem od složnega in vzajemnega dela vseh obratov in oddelkov. Hvaležni smo lahko, da smo v sklopu majhnega meta-lurško-kovinskega kombinata. Medtem ko druge specializirane tovarne, zlasti mehanske predelave trpijo zaradi pomanjkanja surovin, pri nas teh težav nimamo, zato je skrb za koordinacijo, ki omogoča dvig proizvodnje in ekonomičnejši proces vseh obratov, posebno važna. STANOVANJA IN NOVE TRGOVINE Kakor do sedaj, bo tudi v prihodnjem letu nadaljevati s prizadevanjem v stanovanjski izgradnji. Ne bomo mogli še rešiti celotnega stanovanjskega problema, ker zahteva takoj 500 stanovanj, po sedanjih vidikih pa upamo, da bomo uspešno pristopili vsaj k hitrejšemu reševanju te naše potrebe. Imamo že kredit in zasigurano gradnjo v zimskih mesecih, še nepotrošeni sklad za samostojno razpolaganje iz leta 1956 pa nam bo omogočil takojšen pristop k pospešeni izgradnji v zgodnjih spomladanskih mesecih. Ker nam bo poleg krajevnega kredita v tem letu tudi na razpolago sklad iz leta 1957, za odstranitev barak pa smo zaprosili celo za republiški kredit, bo predvidena gradnja na objektih družbenega standarda obsežnejša kakor prejšnja leta. Dokončati bomo morali stanovanja v gradnji in trgovinski trakt ter pristopiti h gradnji vsaj še 100 novih stanovanj, ker le na ta način nam bo v bodoče možno končno uresničiti glavno željo tovarno in celotne občine — zgraditev nove valjarne. Delitev celotnega dohodka, ki je na vidiku za sledeče poslovno leto, bo zlasti za naše podjetje ugodnejša, zato bomo bolj kakor do sedaj zainteresirani na dobrem gospodarjenju. Po novi delitvi ne bo več razlik med podjetji in skladi kolektiva bodo izključno odvisni od poslovanja podjetja. V zaupanju na celoten kolektiv sem prepričan, da bo predvidena povečava naše proizvodnje izvršena in da bomo z eko-nomičnejšim poslovanjem in znižanjem stroškov proizvodnje zasigurali finančna sredstva tovarni in kraju za napredovanje v bodočih letih. ČAST IN DOLŽNOST NAŠE SKUPNOSTI Dragi sodelavci, mi smo jedro celotne občine Ravne na Koroškem, zato bo morala biti naša skrb posvečena še v bodoče tudi teritorialnim politično-upravnim organom, zlasti občinskemu ljudskemu odboru. Z aktivnim vključevanjem in sodelovanjem pa bomo morali še bolj poživiti splošno kulturno-prosvetno in športno dejavnost kraja, saj sc uveljavlja kot važno središče Koroške. JUBILANTI DELA Drugič imamo letos priložnost, da ob zaključku poslovanja počastimo tudi naše jubilante, ki so 30 let zvesto skrbeli za Plan za leto 1958 ZA NAPREJ BOMO ŠE VEČ ZASEJALI Predlog, utemeljitev in sklep delavskega sveta za napredek fužin in domovine Engelbert Gostenčnik, naš komercialni direktor Varčen in natančen, kakor ekonomist mora biti, govori najraje s številkami. V stroki sodeluje pri podjetju že 25, na vodstvu gospodarskega sektorja pa sedem vsestransko priznanih let Delavski svet je na svojem zasedanju dne 9. januarja razpravljal in odobril glavne zadolžitve družbenega plana za leto 1958. Osvojeni plan, k{ je plod širše obravnave obratovodstev, upravnega aparata in organov delavske samouprave, je izdelan po doseženih rezultatih v letu 1957 in po predvideni prodaji v tekočem letu. rast in napredek tovarne. To so sledeči tovariši: Arnold Pavel, Čegovnik Jože, Godec Anton, Gorenšek Jože, Hecl Feliks, Kamnik Uršula, Kave Blaž, Krevh Jože I., Kričej Franc I., Podgoršek Franc, Rožcj Maks, Štor Stanko in Urbanci Feliks. V imenu uprave jubilantom iskreno čestitam in želim, da bi tudi v bodoče ostali naši zvesti sodelavci in kot učitelji prenašali svoja izkustva na mlajši rod. V interesu napredovanja naše socialistične skupnosti vam želim vsem SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO! Že iz uvodnega zaključnega poročila o poslovanju podjetja v letu 1957 je razvidno, da je naš kolektiv v pretečenem letu napravil velik napredek na vseh področjih proizvodnega procesa. Kljub znižanju cen je bila dosežena proizvodnja in prodaja naših artiklov v višini 7.730,697.000 din. Delavski svet še ni izdal kompletnega družbenega plana za tekoče poslovno leto, sprejel je le plan proizvodnje in prodaje naših artiklov ter plan potrebnega kadra. Ne. razpolagamo še s potrebnimi instrumenti, zato še ni možno izdelati tudi celotnega finančnega plana; ni pa nam še znano tudi, s kakšnimi finančnimi sredstvi iz lastnih skladov ali s pomočjo kreditov bomo razpolagali, zato tudi še ni izdelan plan investicij. Predvideva se sledeča proizvodnja in prodaja naših artiklov v letu 1958: izdelki skupno , blagovno ton ton 000 din surovo jeklo SM 17.000 7.000 420.000 surovo jeklo el. 29.000 2.350 176.250 valjane gredice 13.500 700 49.000 valjani profili 10.000 5.455 1,325.565 kovane gredice 7.400 — kovano paličasto 6.000 3.245 1,190.915 kovano paličasto, brzorezno 250 200 460.000 skupaj 114. panoga 83.150 18.950 3,621.730 jekleni ulitki "5.400 3.120 1,138.000 utopni odkovki 400 204 61.200 krogle 1.000 1.000 109.000 cilpebsi 550 550 62.700 kolski slog 450 450 195.750 industrijski noži 110 110 257.400 brzorezno orodje 25 25 200.000 pnevmatsko orodje 55 55 236.500 obdelava odkovkov 1.600 1.600 1,024.000 obdelava ulitkov 1.100 1.100 770.000 vzmeti 2.700 2.700 756.000 usluge mehanske obdelovalnice 1.550 — 30.000 skupaj 117. panoga 14.940 10.914 4,841.350 skupaj 114.+ 117. panoga 98.090 29.864 8,463.080 Iz gornjega pregleda je razvidno, da plan predvideva 98.090 ton skupne proizvodnje in 29.864 ton blagovne proizvodnje. V primeri z lanskoletno izvršitvijo je predvidena skupna proizvodnja višja za 2 "/o, blagovna pa se bistveno ne povečava. To pa ne pomeni, da bomo pri prodaji stagnirali — tonažni pokazatelj ne pokaže prave slike naše prodaje, ki bo namreč po vrednosti v višni 8.463,000.000 din za 9,5 °/o iznad lanskoletne. Večja prekoračitev blagovne proizvodnje po vrednosti nam kaže, da plan predvideva nadaljnji prehod na kvalitetnejše artikle, večjo predelavo ter relativno večji dvig naših končnih proizvodov. Skok predvidene vrednosti prodaje naših artiklov pa bi bil še večji, če ne bi plan predvideval tudi nadaljnjega zniževanja cen nekaterih naših artiklov. Analiza gibanja cen na tržišču kaže, da so pri naših brzoreznih ter visoko legira-nih jeklih sploh za ca. 50 °lo višje kot cene enakih artiklov inozemskega izvora. Z lanskoletno regulacijo smo le začasno uspeli približati cene naših jekel inozemskim, po znižanju uvoznega faktorja (carine) pa so nastopila nova odstopanja, zato bomo morali zaradi pritiska odjemalcev in v interesu polnega angažiranja naših kapacitet oziroma obratov ponovno znižati cene brzoreznega jekla ter visoko legira-nih jekel za ca. 20 °/o. Poleg tega bomo morali znižati cene tudi nekaterim končnim produktom, kot industrijskim nožem za okrog 10 °/o, brzoreznemu orodju za okrog 15 °/o, ker tudi te ne odgovarjajo cenam inozemskih konkurentov. Predvidena regulacija cen pa ima v vidu tudi tiste artikle, pri katerih so inozemski do-bavljači dražji. Tako predvideva dvig cene nizko legiranih jekel za okrog 10 %>. Su-marno bo predvideni plan zaradi regulacije cen za okrog 200,000.000 din nižji, kot bi bil pri cenah iz leta 1957, kar pomeni, da je plan pod predpostavko enakih cen za letošnje leto skoraj 12 °/o iznad lanskoletne izvršitve. Za dosego predvidenega plana proizvodnje in prodaje bodo morali posamezni obrati izvršiti sledeče: Proizvesti bodo morali surovega jekla 46.000 ton, kar je v primerjavi z lanskoletno izvršitvijo dobra 2 °/o več. Obstoječe topilniške naprave bi sicer omogočale še več, ker pa so kapacitete naših metalurško predelovalnih obratov valjarne in kovačnice manjše, ne obstaja pa niti možnost prodaje ingotov, večja proizvodnja surovega jekla ni utemeljena. Poleg perspektivnega načrta za končno vskladitev kapacitet proizvodnje in predelave surovega jekla plan že za letošnje leto iz finančnih razlogov teži k čim večji predelavi jekla v domačih obratih. Predvideva se le še ca. 10.000 ton prodaje ingotov, medtem ko bo njihova predelava doma že porastla za okrog 2.500 ton. Rekonstrukcija obstoječe valjarne je z dodatnim pogonom in novo potisno pečjo znatno povečala kapacitete, s predvideno rekonstrukcijo stare potisne peči in ureditvijo manjše mehanizacije za rezanje gredic pa se predvideva tudi znatno večja proizvodnja. Plan predvideva 13.500 ton gredic, kar je v primeri z lanskim letom povečanje za 23,5 °lo\ valjani profili pa se bodo predvideno dvignili od lanskoletnih 8.355 ton na 10.000 ton, kar je povečanje za 20 °/o. Po vrednosti predvidene prodaje pa se predvideva za ta obrat dvig od 1.046,000.000 na 1.374,500.000 din ali skoraj za 32 °/o. Da bo valjarna kos tako ob- čutnemu skoku v povečavi proizvodnje, bo morala vpeljati dodatno četrto izmeno. Tudi za kovačnico je v planu izražena želja za čim večjo predelavo surovega jekla doma. Kovano paličasto jeklo se bo sicer s predvidenimi 6.000 tonami v primeri z izvršitvijo lanskega leta, ko je bilo izdelanega 5.873 ton, dvignilo le za 2 °/o. Ker pa se na drugi strani predvideva znatna povečava kovanega brzoreznega jekla, in sicer od 45 na 250 ton, kar je vezano na predkovanje v težki kovačnici, bodo kapacitete tudi tega obrata znatno bolje izkoriščene. Predvidena vrednost prodane robe se bo skupaj dvignila od lanskih 1.235,000.000 na predvidenih 1.651,000.000 din ali za celih 36,5 °/o. Tudi ta veliki skok nam omogočajo manjša investicijska dela, izvršena v zadnjih, zlasti v lanskem letu, kot 12001 stiskalnica, ogrevalne naprave in predvsem ureditev utopne kovačnice. Kovačnica brzoreznih jekel je pričela s svojo proizvodnjo šele v zadnjem četrtletju in že v zadnjem mesecu dokazala, da je iz poskusne prešla v normalno proizvodnjo ter je zato predvidena proizvodnja izvedljiva. V jeklolivarni se plan bistveno ne povečava. Odstopilo se je od prvotnega namena, da bi se moral plan dvigniti za jeklolitine, zato plan predvideva proizvodnjo le 5.400 ton, kar pa je v primeri z lanskoletno izvršitvijo še vedno 3 °/o več. Zavedamo se, da se ta obrat bori z znatno večjimi težavami, kljub temu pa smo prepričani, da je predvideni plan možno doseči in preseči že samo s tem, da se z boljšo organizacijo, z bolj urejenim in stimulativ-nejšim tehnološkim postopkom ter z doslednejšo tehnološko disciplino zniža izmeček na zmernejšo mero. Ta obrat je 1957. leta napravil precejšen napredek pri znižanju izmečka, prav pa bo, da gre po tej poti naprej. Utopna kovačnica, ki se je osnovala šele v zadnjih letih, predvideno proizvodnjo dviga od lanskoletne izvršitve 320 na 400 ton ali za 25 °lo. Kovačnica krogel pa z ozirom na slabe izglede pri naročilih ni planirana na lanskoletni izvršitvi in je plan za 1.000 ton predvidene proizvodnje 18 "/» pod lanskoletno izvršitvijo. Proizvodnja cilpehsov pa se dvigne za 22 °/n na 550 ton. Poleg čim večje predelave v metalurških obratih smo zaradi ugodnejšega finančnega rezultata zainteresirani tudi na čim večji mehanski obdelavi naših artiklov. Plan predvideva zato nov korak k prehodu na čim več končnih proizvodov. Ker nam kapacitete ne dopuščajo, sicer še zdaleka ne homo mogli obdelati vseh naših kovanih in litih proizvodov, temveč le okrog 25 °/o, kljub temu pa plan predvideva znatno boljše izkoriščanje obstoječih kapacitet, kjerkoli nam to naročila omogočajo. Kolesne dvojice so planirane s 450 tonami približno na lanskoletni izvršitvi oziroma za 2,6 °./o višje, kar sicer ni v skladu z možnostjo prodaje. Vrsta konkurentov pri proizvodnji tega artikla ter nasičenost potrošnikov in prehod na mehanizacijo rudnikov ne omogočata prodaje tega artikla v skladu z našimi kapacitetami. Predvideva pa se znaten dvig proizvodnje pri industrijskih nožih, in sicer za 13 °/o. Za dosego tako velike pro- Franc Fale, sekretar podjetja V tovarni spretni vodja zahtevnega sektorja, kjer je vselej sto potreb, a samo petdeset možnosti ustrežbe, je tudi v javnem življenju na čelu mnogih spodbud in zmag za napredek kraja izvodnje bo vsekakor potrebno prizadevanje in predvsem tekoče vzdrževanje 4 magnetnih in brusilnih strojev. Tudi pri brzoreznem orodju računamo na znatno povečanje, in sicer od lanskoletnih 17 ton na predvidenih 25 ton, kar je dvig za 47"/». Povečanja proizvodnje pnevmatskega orodja plan ne predvideva. Predloženih 55 ton smatramo, da odgovarja prognozi plasiranja tega artikla na našem tržišču, kolikor pa bi se med letom odprlo še inozemstvo, pa bo prekoračenje zaželeno. Obdelave odkovkov in odlitkov se predvideva 2.7000 ton, kar je v primeri z lanskoletno izvršitvijo 2.663 ton za 1 "/o več. Večji dvig pri tej postavki se ne predvideva, ker bo moral obrat mehanske obdelovalnice dati več uslug za obdelave ingotov, kokil itd. drugim obratom. Vzmetarna naj bi svojo proizvodnjo dvignila na 2.700 ton ali za 29 °/o iznad lanskoletne izvršitve. Vzmeti vseh vrst naše tržišče izredno potrebuje in ker jo prodaja le-teh enostavna, finančni rezultat pa ugoden, zato stalno težimo k povečanju proizvodnje tega artikla. V prvem četrtletju letošnjega leta računamo na montažo izpopolnjenega reklamiranega stroja za avtomatsko upogibanje in kaljenje vzmeti ter celotno reorganizacijo, ki naj bi omogočila predviden dvig proizvodnje. Za izpolnitev predvidene proizvodnje bo vsekakor potrebna tudi delna povečava našega kadra. Planirano povečanje proizvodnje, ki bo pod predpostavko cen iz leta 1957 za 12 °/o večja od izvršitve v pretečenem letu, bo le delno možno kriti s povečano produktivnostjo, delno pa bomo morali vključiti tudi novo delovno silo. Predvideva se, da se bo z ozirom na stanje z dne 31. decembra 1957 kolektiv povečal za dodatnih 115 sodelavcev, kar pa bo v povprečju, kolikor bomo predvideni stalež dosegli že v prvem polletju, povečava za okrog 150 ljudi Vsem željam za povečanje kadra obratov ni bilo možno ustreči, zlasti zaradi stanovanjske krize, ki tare že obstoječi kolektiv. Skrb za povečanje produktivnosti dela je interes celotnega kolektiva, saj direktno vpliva na izboljšavo življenjske ravni naših krajanov. Predvidena obsežnejša stanovanjska izgradnja v tekočem letu in v sledečih bo toliko hitreje rešila težkih stanovanjskih razmer slehernega našega sodelavca, kolikor bomo skromnejši pri vključevanju novih ljudi. Pri izpolnjevanju plana s planiranim kadrom nas ne sme ovirati niti novi zakon, ki omejuje nadure na 32 mesečno. Res je, da smo lanskoletni proizvodni uspeh dosegli v precejšnji meri z velikim številom izvršenih nadur, res pa je tudi, da bi z boljšim izkoriščanjem rednega delovnega časa, vestnejšim čuvanjem in vzdrževanjem proizvodnih naprav lahko odpadla marsikatera nadura. Graje po so vredni primeri visokega in neutemeljenega izvrševanja nadur zlasti v čistilnici, saj so ti negativno vplivali na storilnost in zdravje posameznikov, kakor tudi politično slabo delovali na cel kolektiv. Težko bo verjetno v vseh primerih izpolnjevati to zakonsko določbo, zato upamo, da bomo v določenih primerih dosegli izjemo, vsekakor pa je naša dolžnost, da se tudi pri nadurah čimbolj približamo predpisom. Če primerjamo predvideno proizvodnjo z lanskoletno izpolnitvijo, dobimo vtis, da je plan za letošnje leto zahteven. Analiza lanskoletne izvršitve pa nam kaže znaten porast proizvodnje in prodaje v četrtem kvartalu kot efekt izboljšav na proizvodnih napravah v topilnici, valjarni in kovačnici, ki so omogočile prodajo v tem četrtletju za celih 2.320,000.000 din. Res je, da je prodaja v zadnjem četrtletju lanskega leta porastla tudi kot plod splošne mobilizacije celotnega kolektiva za izpolnitev letnih obveznosti, zato ne bi mogli tudi plan letošnjega leta osnovati na rezultatih proizvodnje zadnjih mesecev lanskega leta. Vsekakor pa nam je iz navedenih rezultatov jasno še tembolj, če upoštevamo tudi nadaljnje izboljšave obratnih naprav, ki jih ta plan še ne upošteva, da je veljavni plan pravilen in da ga je možno ne samo doseči, temveč tudi preseči. Plan je tudi v skladu s splošnimi načeli družbenega plana gospodarskega razvoja Jugoslavije in Slovenije od 1957. pa do 1961. leta kot družbenega plana za letošnje leto, saj predvideva naš delež pri naraščanju proizvodnje, narodnega dohodka in produktivnosti dela k uravnovešenju naše zunanje trgovinske plačilne bilance ter k stabilizaciji celotnega gospodarstva in s tem k izboljšavi splošnih življenjskih pogojev. Zavedati se moramo, da le pravilno in realno postavljeni plan, plan, za katerega izpolnitev se je treba prizadevati, prinese napredek. Glavno delo pa ni pri izdelavi plana, temveč pri njegovem izvrševanju, zato vabimo vse člane kolektiva, da si s požrtvovalnostjo do konca poslovnega leta 1958 prizadevamo, da bo predvidena proizvodnja in prodaja dosežena in uspešno prekoračena. KULTURNO-PROSVETNA DEJAVNOST Poročilo predsednika Franca Mezneria na občnem zboru naše Svobode Z občnega zbora Delavsko-prosvet-nega društva Svobode Prežihov Voranc, ki je bil lani v novembru, prinašamo le predsednikovo poročilo, kajti vse zajema, vse pove in jasno pove. Dostavljamo samo še našo zahvalo, iskreno zahvalo vsem, ki pri delu tako požrtvovalno in idealno pomagajo. »Društveno delo obračunavamo ob vsakoletnem občnem zboru. Ker pa začenja sezona tega dela že v jeseni, je tudi občni zbor sklican v tem času in se poročila omejujejo zaradi tega letos na krajšo dobo. V preteklih enajstih mescih delovanja našega društva smo dolžnosti — mislim prizadevanje in delo selkcij — dobro opravili. Vendar so se nam zvrstile v posameznih sekcijah tudi težave. Predvsem mislim tu na pomanjkljivost društva v pogledu gojitve petja kakor tudi splošnega ljudskega izobraževanja. Želim prikazati stanje objektivno — tako, kakršno je, kajti smatram, da ne bi bilo prav, da bi na občnem zboru prikrivali slabosti. Nasprotno: želim poudariti predvsem te, da bodo imeli naši ljudje, združeni v tovarni in po drugih delavnostih, od »Svobode« več kot doslej. Delavsko-prosvetno društvo je skupnost, ki naj v svoji sestavi združuje vse zvrsti udejstvovanja za splošno ljudsko izobraževanje. Sem spadajo naše sekcije z godbo na pihala, pevci, gledališka družina, harmonikarji, plesno-baletna skupina, likovna sekcija, salonski orkester, tamburaši itd. To delo pa je največ sekcijsko delo za njihove aktivne člane. Naša naloga pa je nuditi še dodatno širšo prosvetno izobrazbo tudi preostalim članom, ki morda posameznih nastopov sekcij ne posečajo. Zaradi tega moramo posebno pozornost posvetiti splošno izobraževalni sekciji, ki jo imenujemo ljudska univerza. Njeni dosedanji prijemi so prvenstveno zajemali predavanja iz raznih panog znanosti in umetnosti in smo na tem področju zabeležili nekaj uspehov. Prav ti uspehi pa nam dokazujejo, da je ta način izobraževanja često najbolj dostopen širšim plastem ljudstva, zato želimo in moramo ta način dela v bodoče razširiti ter oblike tega dela poglobiti. Predvsem mislim tu na to, da bo naša bivša ljudska univerza, ki nam je doslej posredovala nekaj dobrih predavanj, katera so bila z majhno izjemo tudi dokaj dobro obiskana, gojila v bodoče tudi debatne večere. Gre za diskusije o raznih naših organizacijskih telesih, kot so na primer: mladinska organizacija, telesna vzgoja in šport, izvenarmadna vzgoja, pionirji itd. Da bi se to čimbolj zadovoljivo izvedlo, predlagam današnjemu občnemu zboru, da o tem širše razpravlja ter da pri volitvah izbere ljudi, ki se bodo za to razširjeno delo bliže zanimali. GLEDALIŠČE Če pridem sedaj na analizo dela po posameznih sekcijah, bi namesto naštevanja uspelih nastopov moral pri gledališki družini v prvi vrsti omeniti nov način našega dela na tem področju. Gre za to, da igramo Franc Mezncr, predsednik DPD »Svoboda« Ponovno in ponovno izvoljeni predsednik je soustanovitelj »Svobode« in njen član že od leta 1919 ter vseskozi zvesti sodelavec delavske prosvete. Bil je tudi predsednik prvega upravnega odbora železarne doma sami in da istočasno vabimo v našo sredino tudi ansamble, ki nam lahko nudijo za naše občinstvo močnejše predstave, rednim aktivnim članom naše gledališke družine po možnost nadaljnjega izobraževanja ob poklicnih igralcih. To prakso bi radi obdržali tudi zana-prej. Prav zaradi tega je tudi Okrajni svet Svobod omogočil taka gostovanja, da stroški, ki jih ima okraj z vzdrževanjem . poklicnega gledališča v okrajnem mestu, ne bi šli samo za ozek krog obiskovalcev gledališča v mestu. Namen je torej, da bi prišlo dobro in lepo umetniškega podajanja v prid širšemu krogu ljubiteljev umetnosti tudi na deželi. Pokazalo se je, da so naši ljudje tega veseli in da odnesejo iz te dvorane mnogo notranjih spominov in lepot, kar je tudi smisel našega dela. Naši gledališki družini želim, da bi ob svojih dobrih režiserjih nadaljevala s svojim delom, saj so nam v pretekli dobi pokazali na odru več stvari, na katere bi lahko bilo ponosno vsako prosvetno društvo. Repertoarno politiko te sekcije naj vodi v bodoče umetniški odbor, ki ga bo izvolila sekcija iz svoje sredine. Z opremo našega odra smo dosegli v pretekli dobi ogromen napredek. Kaj malo je društev, ki se pri svojem delu lahko poslužujejo Samo nazadnjaki še prezirajo skrbstvo za varno delo takih naprav. Zato je tembolj zaželeno, da se teh naprav poslužujejo predvsem tudi domači režiserji, a ne samo gostje iz drugih gledališč. PEVSKI ZBOR Spregovoriti moram o naših pevcih. Ze na lanskem občnem zboru smo postavili to vprašanje, ni pa se nič popravilo. Od davna je znano, da Korošci radi pojemo tako za veselje -kakor za žalost, na ovsetih in na pogrebih, pa tudi po fantovsko na vasi. Petje je bilo tu doma. Ze lani je ta spodbuda v našem društvu zašepala, letos pa popolnoma ugasnila. V&i bomo priznali, da je odločilen vzrok v pomanjkljivi organizaciji oziroma v vodstvu. Poglavitno je predvsem veselje do stvari, a bistveno odloča seveda znanje. Pri tem je največ odvisno od pevovodje. V preteklem letu tega vprašanja nismo rešili. Za v bodoče te pomanjkljivosti ne ho. Dobili smo človeka s kvalifikacijo in smo prepričani, da nam bo kmalu predstavil pomlajen in nov pevski zbor. Vse skupaj pa vabim, da pridete pomagat, da bomo drugo leto ob tem času slišali poleg godbe tudi pesem našega pevskega zbora. GODBA Ko omenjam godbo na pihala, omenjam seveda našo renomirano sekcijo, ki je z vajami ter z raznimi nastopi in koncerti doma in po deželi daleč presegla okvir, ki bi ga mogli vnaprej določiti. Vsako leto nais ta sekcija znova preseneča, v letošnji dobi pa je napravila zopet velik korak naprej s tem, da je vključila nove kadre — mladino. Sekcija je ob veliki podpori železarne pridobila letos kompletne nove instrumente. Dosedanji so dotrajali in so visoko uglašeni. Novi instrumenti zahtevajo prešolanje, ki že redno poteka. Danes smo že slišali nekaj koračnic, v bodoče pa bomo slišali oziroma občutili to instrumentalno razliko tudi na večjih -delih. S tega mesta je treba godbi javno čestitati k njenemu delu, -saj je prav ona primer resnega organizacijskega in strokovnega kulturno-prosvetnega dela našega kraja. TAMBURAŠI Na lanskem občnem zboru smo spregovorili o naši najmlajši sekciji — o tamburaših. Medtem pa je ta sekcija razvila že možno dejavnost. Vsi smo tega veseli, saj je povsod, kjer koli je nastopila, žela pohvalo in priznanje. 'Posebej hvale vredno je, da se v njej udejstvuje in izobražuje naša mladina in predvsem ženska mladina. Tudi tej sekciji je treba s tega mesta izreči naše priznanje. SALONSKI ORKESTER Naš salonski orkester je v preteklosti sicer dal nekaj kvalitetnih prireditev, vendar so nastale težave v pomanjkanju kvalificiranih kadrov. Ze lani smo na tem mestu poudarili, da velja tej sekciji posvetiti več pozornosti. Ce danes to ponovno Novi upravni odbor sindikata železarne Na novembrskem občnem zboru sindikalne podružnice podjetja so bili v upravni odbor oziroma za posamezne funkcije izvoljeni naslednji sodelavci: Ivan Močnik, promet — predsednik; Božo Radivojevič, Metalna industrijska šola — tajnik; Viktor Kastelic, komercialni oddelek — blagajnik; Leopold Čič, mehanična — v sprejemno komisijo; Justin Hriberšek, jeklarna — v disciplinsko sodišče; Vinko Č i b r o n , konstrukcijski — v disciplinsko sodišče, namestnik; Miha Ošlak, kladivarna — v komisijo za plače in norme; inž. Milan Dobovišek, jeklarna — v stanovanjsko komisijo; Oto Hafner, jeklarna — v komisijo HTZ; Otmar Leš, elektro obrat — za šport in telesno vzgojo; Franc Mezner, mehanična — za kulturo in prosveto. Večina imenovanih tovarišev je bila izvoljena oziroma dobila zaupanje ponovno. Tako Ivan Močnik za predsednika že tretjič, Viktor Kastelic pa za blagajnika menda še kar sedmič zaporedoma. Naša dolžnost je, da se v vseh takih vprašanjih obračamo nanje in da jim vsi pri delu tudi pomagamo. i naglašamo, mislimo na to, da bo predvsem vodstvo glasbene šole na Ravnah odigralo tu važno vlogo. Naša glasbena šola ima v svoji sredi take ljudi, ki bodo lahko sodelovali in z vzgojo amaterjev odločilno vplivali na polno zasedbo in razvoj našega salonskega orkestra. BALET Plesno-baletna skupina je letos slavila svojo desetletnico dela. Vsi vemo, da je to skupina, brez katere si našega društva kar ne moremo zamisliti več. Ni slučajno, da je prav ta skupina dosegla pri raznih gostovanjih in tekmovanjih izven območja našega društva odlične rezultate in tudi ni slučaj, da je to edina skupina te vrste v mariborskem okraju. Prav tako vemo vsi, da se imamo zahvaliti za delo in uspehe te sekcije požrtvovalnosti in nesebičnosti njenega vodstva, zato s tega mesta izražam vse naše priznaj e vodstvu in članstvu skupine za njeno lepo in plemenito delo. HARMONIKARJI To velja v lepi meri tudi za harmonikarje, ki trajno in zvesto sodelujejo in delajo ob svojem požrtvovalnem vodji. LIKOVNA UMETNOST Delo likovne sekaije je sicer nekoliko zastalo, vendar je njen obstoj že dal nekaj uspehov. Aktivno umetniško se izživlja in uspevajo mnogi posamezni člani. Naloga sekcije bo, da pritegne v bodoče še več mladih ljudi, posebno še v zimskem času in sedaj, ko je prostor opremljen s tehniškimi pomagali — pulti, modeli itd., ki jih je dala na razpolago gimnazija. Vodjo sekcije pa tudi s tega mesta prosimo, naj nam v bodoče še krepkeje pomaga. SPLOŠNO IZOBRAŽEVANJE V uvodu sem govoril o izobraževalni sekciji. Tam smo rekli vse. Bilo je sicer nekaj tudi visoko kvalitetnih predavanj, a bilo je premalo. Ne smemo se zadovoljiti samo s strokovnimi za strokovne ljudi, temveč moramo iti v širino. Nuditi moramo možnost izobraževanja ter užitek kulturno-prosvetnih dognanj vsemu ljudstvu kraja — torej v taki obliki, da jo lahko sprejema množično. Zato moramo razviti delo preko vseh organizacij in preko vseh plasti z raznovrstnimi prijemi. To ni lahko, zaradi tega je treba — kot sem prej dejal — izbrati ljudi, ki bodo tem nalogam kos. KNJIŽNICA Na prejšnjem občnem zboru smo govorili o naši ljudski knjižnici ter rekli, da bomo rešili tudi vprašanje njenega obstoja. Krize pa tudi med letom nismo rešili. Ljudska knjižnica je sicer pod vodstvom našega tovariša Hermana vzorno vodena in je organizacijsko tudi napravila, kar je bilo možno, vendar finančne težave še naprej močno ovirajo njeno delo. Z novim zakonom o knjižnicah bo to vprašanje morda le končno rešeno. Iz poročila knjižnice je razvidno, da je bilo v tem »Potujoča« knjižnica času izposojenih nad 6000 knjig. Če računamo, da bere tako knjigo' po več članov v družini, lahko računamo na 15.000 prebranih del. Če upoštevamo še, da je bila v tem času organizirana tudi potujoča knjižnica, ugotovimo, da je bilo na tem polju veliko storjenega. Te naše knjige berejo na ta način na Lešah, v Jamnici, v Šentanelu in Lokovici, na Prevaljah, v Kotljah itd. Z drugim kovčkom te potujoče knjižnice, ki začne krožiti že v decembru, ho storjen v tej smeri nov močan korak naprej. ZA MLADINO Kar moram na tem mestu posebej omeniti, je kadrovanje, to je usmerjanje mladine h kultumo-prosvetnemu delu. Imamo sekcije, kjer mladina pridno sodeluje. Je pa to še stalno odprta stran in novi odbor bo moral gledati, da bomo v zimskem času (ko večkrat ni smučanja) nudili mladini kultumo-prosvetno izživljanje v okviru naše delavnosti. Obnoviti je predlog o izbiri izkušenega pedagoga za usmerjanje mladine v posamezne sekcije našega društva. Naj sedaj na kratko podam prerez našega enoletnega dala po sekcijah, in sicer: KAJ JE BILO STORJENEGA Godbena sekcija je opravila 77 rednih vaj in 31 nastopov doma ter 17 gostovanj v drugih krajih. Pri teh svojih nastopih je godba zajela najmanj 5000 poslušalcev. Teh 48 nastopov godbe v enajstih mesecih nazorno priča, da je sekcija zelo vprežena, saj so na ta način bili godbeniki povprečno štirikrat na mesec v uniformi, kar ni malo za amatersko godbo. Naša gledališka družina je že kar v začetku sezone uprizorila Tavčarjevo »Cvetje v jeseni« pod vodstvom priznanega režiserja prof. Stanovnika. Delo nam je ostalo v neizbrisnem spominu. S popolno obnovitvijo tehniške opreme odra je bilo možno delo podati tako, da so nam za uprizoritev dali priznanje strokovnjaki izven našega društva. Temu delu je sledila Puškinova tragedija »Kam eni ti gost« ter »Don Juanovo pismo«. Tudi tu je profesor Stanovnik pripomogel društvu do kvalitetne uprizoritve. Nautrudljivost profesorja Plevnika je oskrbela originalne scene in pripomogla k oblikovanju amhienta igre. Pod vodstvom režiserja Lee Ferkove je bila tudi zelo uspešno podana mladinska igra »Janko in Metka«, a na koncu sezone še igra »Svet brez sovraštva«, katero je pripravila oziroma vodila tovarišica Volčanškova. Mislim, da soglašate vsi, da gledališka družina, (kakršna je naša po svojih talentih in kvalitetah, še premalo stopa na deske in zato želim, da bi njeni organizatorji in vodstvo v tej smeri še več lepega nudili. Tamburaška sekcija jev lanskem letu razvila svojo najuspešnejšo dobo. Nastopila je kar štirikrat doma in šestkrat je gostovala po raznih krajih. Povsod je žela nedeljeno priznanje in je s tega mesta izreči pohvalo organizacijskemu ni strokovnemu vodstvu sekcije. Plesno-baletna skupina združena s harmonikarji je v pretekli poslovni dobi dala devet samostojnih nastopov ter razen tega sodelovala še pri petih prireditvah doma. Petkrat je gostovala v drugih krajih ter poleg tega sodelovala na mladinskih 'prireditvah na Ravnah, na Prevaljah, na Lešah in v Kotljah. Ta sekcija se že deset let združuje pod strokovnim vodstvom požrtvovalne tovarišice Jamškove in ni čudno, da prav ta sekcija doživlja uspeh za uspehom. Dokaz solidnosti tega dela je tudi v tem, da se njeni člani počasi menjajo, saj ima sekcija v svoji sredi dva člana že skozi deset let, dva pa pet let. Splošno izobraževalna sekcija ali taiko imenovana ljudska univerza je oskrbela v pretekli dobi predavanje Marjana Dolinarja »Umetniška beseda«, literarni večer s sodelovanjem Frana Albrehta, Josipa Ribičiča, Ignaca Koprivca in Franceta Filipiča. Dalje predavanje Janeza Gradišnika »S poti po Angliji«, predavanje prof. Janka Messnerja o potovanju v deželo Lužiških Srbov ter predavanje profesorja Vladimira Lebana »Aktualni problemi Sredozemlja«. Vsa predavanja so bila relativno dobro obiskana in je samo obžalovati, da jih ni bilo več. S tega mesta bi omenil, da je naše društvo v novembru lanskega leta uspešno izvedlo »Koroški kulturni teden«, ki je v enem tednu razvrstil vrsto kulturnih prireditev in manifestacij ob masovnih obiskih tudi drugih kulturnih društev in funkcionarjev Sveta in Zveze Svobod. Društvo je utrdilo s kvalitetnimi nastopi ugled in priznanje med ljudstvom in pri forumih. Vse, kar sem povedal, je le bežen pregled vloženega truda in dela vseh aktivnih članov našega društva. Gre jim vsa zahvala. Zahvala vsem, ki ste sodelovali, ki ste kakor koli pomagali — z vabilom, da se v bodoče še trdneje povežemo za še večji razmah kulturno-prosvetnega udejstvovanja v našem kraju.« Ob 'koncu poročila naj navedem, da je število članstva našega društva sicer zadovoljivo, saj šteje 371 članov, vendar menim, da bi jih lahko bilo še več, če bi bila blagajniška funkcija ojačena. Blagajniško delo je treba namreč razdeliti, da ne bo preobremenilno za enega. Z izvolitvijo še pomožnega blagajnika bo stvari veliko po-magano. Občnemu zboru predlagamo, da izvoli v nov upravni odbor vsaj petnajst članov, ker je bilo delo v odboru do sedaj pre-zgoščeno. Treba je misliti na mlajše nove člane odbora. NOV UPRAVNI ODBOR DRUŠTVA Pri volitvah je bil izvoljen nov upravni odbor, ki se je konstituiral takole: predsednik: Franc M e z n e r , podpredsednik: Ivan Globočnik, tajnik: Jože Delalut, pomožni tajnik: Olga Virant, blagajnik: Ivan Čivnik, pomožni blagajnik: Ivan Žunko, gospodar: Anton Godec, tehniški vodja: Miloš Štor, člani odbora: Stanko Hrome, Franc Flis, Franc Fale, Zofka Volčanšek, Borut Medvešček, Anton Golčar, Justin Medved in Pavel G o 11 n i k, Naša igralska družina. »Cvetje v jeseni« so igrali in zelo zadovoljili. Ravenčani smo jim nekajkrat hišo napolnili Ing. Mitja Šipek: ELEKTRONI MERIJO Primer meritve na pnevmatskem orodju Proizvodnja pnevmatskega orodja je pri nas zavzela takšen obseg, da smo prisiljeni misliti na razvijanje kontrolnih metod, ki nam bodo lahko vnaprej povedale, ali je izdelek sposoben za na trg in ali pri delu daje zadosten učinek. Najvažnejši podatek za kupca je vsekakor podatek zmogljivosti kladiva,, to je, kako globoko vrta kladivo v eni minuti in to v čisto določeno vrsto kamenine. Ta podatek najzanesljiveje ugotovimo, ako na preizkusni klopi kladivo vpnemo in z njim vrtamo, pri tem pa merimo čas vrtanja, globino vrtanja, porabo zraka itd. Ta metoda pa ima slabo stran, da terja precej časa in še več materiala, saj moramo imeti na razpolago ustrezen kamenit blok. Tak način preizkušnje pnevmatskega orodja lahko imenujemo tekočo kontrolo kladiv. Ta preizkušnja pa nam nič ne pove, kaj storiti, da bi orodje imelo večji efekt, ako spremenimo katerikoli parameter na konstrukciji kladiva. Smiselna proizvodnja pnevmatskega orodja zahteva kontrolne meritve že izdelane serije kladiv, pa tudi meritve pri razvijanju tipa kladiv. Če na kratko pogledamo glavne karakteristike kladiv, lahko naštejemo sledeče bistvene pogoje, ki so drug od drugega odvisni ter jih lahko v širokih mejah spreminjamo: pritisk zraka za pogon kladiva v kg/cm2 prostornina cilindra v . . . . cm:' hod bata.............................mm število udarcev bata v . . . . o/min dinamična sila udarca bata v . kgm potrošnja zraka v ..... mVmin število obratov svedra v . . . o/min delo sile udarca nazaj (sila tresenja) v.......................kgm pritisk nad batom........................kg/cm2 istočasno pritisk pod batom v . kg/cm* elastični modul kamenine . . kg/mm2 prednatezna sila na kladivu v . kg Pnevmatsko kladivo je v bistvu enako kot bencinski motor, le da ga poganja stisnjeni zrak namesto bencina. Energijo prenaša od zraka na sveder bat, ki se periodično giblje med 2 končnima točkama hoda bata. Bat ima neko lastno težo, zaradi tega dobi pri gibanju pospešek in hitrost od začetne, ki je nič, do neke naj-večje, nato se vrača z drugačno hitrostjo, ker je tudi količina zraka za povratni gib toliko manjša, da ravno še vrne bat v prvotno lego. Prav tako kot pri eksplozijskih motorjih, kjer čas vžiga, to je začetek delovanja pritiska na bat, bistveno vpliva na moč motorja, je pri pnevmatskem kladivu važen čas pričetka delovanja delovnega pritiska na bat; enako seveda je važen čas, ko začne delovati povratni zrak. Ako ta zrak pritisne prezgodaj na bat, se gibalna energija, katero je bat dobil pri delovnem gibu, uduši v proti-pritisku in je odda manj na sveder, tako da kladivo slabše vrta, obenem pa se greje, ker dodatno komprimira zrak v spodnjem delu cilindra. Ako povratni zrak zakasni, pri tem pa je zrak nad batom že prenehal pritiskati bat navzdol, se bat elastično odbije od svedra ter povzroči dodatno nihanje kladiva, s tem pa po nepotrebnem troši energijo, pa tudi poveča tresenje kladiva, kar lahko močno zmanjša delovno možnost rudarja. Idealno bi bilo tedaj poznati iznos vseh teh parametrov, ki vplivajo na delovanje kladiva, poznati jih vse v istem trenutku, torej vedeti, kolik je pritisk nad batom, delovni pritisk zraka, v istem trenutku pa vedeti, kolik je pritisk povratnega zraka pod batom. Za- ponosni zbor iiišmmmi Jubilanti dela 1957 s predstavniki delavskega upravljanja, člani uprave in obratovodji na praznični dan nima nas tudi, v katerem momentu pri gibanju bata je bat udaril ob sveder. Ta podatek se bo spreminjal z velikostjo prednatezne sile, to je sile, s katero delavec pritiska na kladivo. Ako je ta sila premajhna, se sveder prosto sprehaja po držalu in zaradi elastičnega odboja prestreže bat, torej odda svojo lastno gibalno energijo nazaj batu. Ta energija ni ravno majhna, saj je teža svedra precejšnja, in da to gibalno energijo uničimo, nam je potrebno dodatno delo, katero mora dati bat pri delovnem gibu, to pa mora ukrasti koristni energiji — tako se efekt kladiva zopet zmanjša. Končno lahko še vpliv kladiva moti dolžina svedra — kako? Predstavljajmo si sveder, ki je kaljen in ima tedaj odlične elastične sposobnosti kot napeta struna. Ako udarimo ob struno, lahko s prostim očesom opazimo, kako se na struni izoblikujejo nekaki vozli, ki stoje vedno na istem mestu; ako pa struno bolj nategnemo, se ti vozli premaknejo in zgoste. Te vozle imenujemo stojne valove. S tem, ko sveder udari ob kamenino, se v njem sproži neko nihanje. Kolikokrat zaniha tak sveder, je odvisno od dolžine svedra, od njegove debeline in elastičnih lastnosti svedra. Ako so ti pogoji taki, da sveder močno izoblikuje stojne valove, je nevarnost, da sveder poči; pa ne samo to, po nepotrebnem troši energijo za nihanje v prečni smeri. To energijo pa moremo zopet jemati iz delovnega zraka. Končno vpliva na efekt vrtenja tudi vrsta kamenine, katero vrtamo. Elastične sposobnosti kamna so merodajne za to, da se oddana energija bata prenese na vrtenje ali pa se vrača nazaj na sveder. Mi bi torej želeli v istem trenutku meriti kar šest neznanih količin. Taka meritev ne bi bila niti težavna, saj znamo meriti pritiske z manometri, sile s tehtnico, čase s štoparico itd. — ako bi sistem miroval ali bi se zelo počasi pre- mikal. Pnevmatsko (orodje) kladivo pa vse te pogoje spremeni približno tridesetkrat v sekundi in če predpostavljamo, da nas zanimajo pogoji dela vsaj v desetih tačkah celotnega giba bata, vidimo, da moramo vsako meritev izvesti do konca v času Vsoo sekunde, razen tega vse meritve naenkrat — sinhronizirano. Pri takem načinu merjenja odpovedo vsi manometri, vse tehtnice in vse štoparice, ker je ves ta sistem mnogo pretežak in ne utegne slediti hitrim spremembam stanja; pa če bi tudi sledil, naše oko tem gibom ne bi sledilo in ne bi razločili ničesar. Poslužiti se moramo tedaj orodja, ki je silno lahko, ki verno sledi spremembam stanja sistema (kladiv), katerega lahko opazujemo ali zapisujemo. Da pa odpravimo slabo zmogljivost očesa, skušamo čas raztegniti v neskončnost na umeten način, tako da dalje časa opazujemo samo en delček dogodkov. Tak časovni mikroskop je katodni osciloskop. ELEKTRON — deklica za vse: Ta zvesti hlapec nas spremlja vedno in povsodi. Danes si u o h CA 0> C O 0 « •S £ 1 S Opomba Leto Število Odstotek nesreč 1951 57 — ali kar po 2 na dan nesreč letno na stalež 1952 53 — še vedno hudo 1953 44 — pogostnost že pada 1951 692 36,00 °!o 1954 39 — vedno bolje 1952 639 36,00 °/o 1955 34 — skoro samo 1 na dan 1953 535 30,00 °lo 1956 18 — že dnevi brez nezgod 1954 470 24,20 °/o 1957 16 — le še vsak drugi dan 1955 410 19,20 °/o 1956 218 9,70 °/o To je res zadovoljiv — že kar izreden 1957 199 8,90 °/o uspeh borbe proti nesrečam pri delu, samo (V prikazu so vštete vse nezgode — tudi tiste na potu na delo oziroma z njega — izven tovarne.) Že samo število nesreč v posameznih letih kaže, kako je padla pogostnost nesrečnih primerov vkljub temu, da je stalež zaposlenih iz leta v leto več ali manj naraščal (razen v letu 1952, ko je bila iz staleža -izločena neindustrijska dejavnost). Odstotek nesreč letno na stalež pa pokaže ta padec čisto določeno. Medtem torej, ko se je leta 1951 oziroma tudi še leta 1952 ponesrečilo v tovarni od 100 zaposlenih kar 36 sodelavcev — ali več kot vsak tretji na leto, je leta 1957 utrpelo obratno nesrečo le še okrog 9 sodelavcev od 100 zaposlenih, ali le še vsak enajsti na leto. Prej nemogoče stanje smo na ta način hitro popravili ter prišli na zadovoljivejšo mero pogostosti nesreč pri delu. V tem hitrem rušenju nesreče in škode pri naši delovni skupnosti se izrazito vidita skrb in zavest vseh sodelavcev, kajti brez tega bi takega uspeha v takem času ne bilo. To moramo povedati takoj od kraja, pa še in še ponoviti, da na ključ do uspeha ne pozabimo. vodo kot lahkomiselni otroci na šolskem izletu! Ne verjemite alkoholu, ki vas samo vara in zapeljuje! Prepričan sem, da bo kolektiv oskrbel zdravo toplo pijačo, kolikor je še ni, predvsem payda bo na vročih delovnih mestih intervenirala tehnika za omiljenje te otež-kočenosti. Dokler taka otežkočena mesta so, je treba prav piti, da ohranimo zdravje in delozmožnost. Prepričan sem, da bo kolektiv oskrbel zdravo toplo pijačo, kolikor je še ni. Seveda je poglavitna naloga tehnike, da bo odpravila oziroma vsaj omilila tudi to otežkočenost na delovnih mestih dokler to še ne gre, se je za ohranitev zdravja in delozmožnosti odločiti za neškodljivo pitje. Če sem vas o tem prepričal, ne dvomim v uspeh. da bi tako nadaljevali. Ne smemo namreč pozabiti, da je ta uspeh po številkah tako izreden pač največ zato, ker smo bili pred leti tudi izredno slabi. Prišli smo torej od izredno slabega stanja na veliko boljše, nikakor pa še ne na izredno dobro. Izredno dobro bo to stanje šele takrat, ko nezgod več ne bo oziroma ko bodo le še tako male praske — toliko, da že kar ustaljenih postaj za prvo pomoč in oddelka za delovno varnost ne bo treba čisto opustiti. Take volje smo ob ugotavljanju tega uspeha. Toda ta volja se skali že, ko pogledamo na izgubljene dni obratnih nesreč. Takole se je ta izguba sukala v posameznih letih: izpad dnin zaradi nesreč pri delu leto skupno na zapos! 1952 10.741 6 1953 9.476 5,3 1954 6.305 3,2 1955 7.450 3,5 1956 5.555 2,2 1957 4.834 2,1 Res je, da smo tudi tukaj z izjemo leta 1955 izgubo kar naprej rušili in smo izboljšali stvar za več kot polovico, a vse skupaj je še previsoko. Kar po 2 4 dni bolezenskega izostanka še pride lani na eno nezgodo. To se pravi, da so poškodbe več ali manj hude narave oziroma da je hudih poškodb več, ker tiste dvignejo povprečje. Ta mera za težo nezgodnostnega elementa pri podjetju sicer ni prava, kajti če bi se n. pr. pripetila ena sama nesreča, ki bi recimo zahtevala 6 0 dni bolezenskega izostanka, bi kazala ta številka na zelo hudo. V resnici pa bi bilo to še veliko, veliko bolje, kot pa če bi se pripetilo recimo 100 nesreč, pa bi na eno nesrečo prišlo morda povprečno le 3 0 dni bolezenskega izostanka — torej po izgubljenih dnevih na eno nezgodo polovico manj kot v prvem primeru, sicer pa namesto enega kar sto prizadetih. Toda, omiljujmo stvar kakor hočemo, 4.834 izgubljenih dnin zaradi obratnih nesreč na leto je preveč. Kakor da bi vsa tovarna stala 2 dni. Tu moramo še in še izboljšati. (Glej na drugi strani.) Zanima nas, kako so se v borbi proti nesrečam pri delu držali posamezni obrati. To najbolje vidimo iz naslednje razpredelnice: Najprej razberemo, da bi se še precej bolje odrezali, če ne bi bilo zunanjih nesreč, ki pa jih moramo vseeno prištevati tovarniškim. Kar 25 so jih nabrali posamezniki leta 1957 izven tovarne (za polovico več kot prejšnje leto). Celo smrtno nesrečo smo morali zabeležiti na poti na delo. Iz razpredelnice nadalje nazorno vidimo, kateri obrati so kaj »prispevali« oziroma kje je bilo največ nezgod: jeklarna, kladi-varna, valjarna, mehanična in promet. Da, to je razvidno, a to še ne pove vsega, kajti v teh obratih je tudi največji stalež. Če hočemo vedeti za težo nezgodnostnega elementa v posameznih obratih, moramo izračunati odstotek nesreč na stalež. Ta pa izgleda za leto 1957 oziroma v primerjavi z letom 1956 takole: sektor odstotek nesreč letno na stalež obrat 1956 1957 valjarna 16,2 "/» 22,4 o/0 kladivarna 20,1 °/o 18,2 oj d sekt. jeklarna 13,7 °/o 14,6 o/o špedicija 16,7 °/o 12,9 °/o sklad, služba 7,8 »/o 10,9 o/„ promet 19,8 °/o 10,2 o/o vzmeti 2,4 °/o 6,9 o/o meh. sektor 8,6 »/o 4,6 o/o gradbeni 6,4 o/o 3,7 o/o OTK 3,5 °/o 2,4 o/o energetski sektor 6,5 o/o 1,9 °!o komunalni 6,2 °/o 0,0 o/o Sedaj šele vidimo, kje je bila pogostnost nesreč največja in kje moramo nujno izboljšati. Leta 1957 je bila najslabša posada valjarne, prejšnje leto posada kladivarne. Kladivarna se je lani nasproti prejšnjemu letu nekaj izboljšala, valjarna pa poslabšala. Ta obrata torej nosita težo nesreč pri delu. K pažnji in k ukrepom proti nezgodam zato nujno in najprej vabimo naše valjavce in kovače ter njihovo vodstvo dela. Seveda je v teh obratih tudi ogroženost večja, toda tako ne more in ne sme biti, kajti v teh obratih se še vedno ponesreči vsak peti sodelavec na leto. Z ozirom na ogroženost sc dobro držijo sodelavci sektorja jeklarne. Največji stalež jo zrušil nezgodnosti element na 14 oziroma 13 °/o letno na stalež ter s tem veliko pripomogel k ravenski zmagi. Zahvala gre predvsem sodelavcem in naprednemu vodstvu dela. Špedicija, skladiščna služba in promet sledijo z razmeroma visokim odstotkom nesreč. Prekladanje ton je tam doma, a mesci obrat I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X XI. XII. skupno jeklarna 8+3 9 5 6 + 1 7+1 6+2 6+1 5+1 3 6 3+1 7+1 71 + 11 kladdvarna 1 1 4 4 2+1 2 3 4 3+1 3 3 1 31+ 2 valjarna 2+1 1 3+1 ■ 2 2+1 2 4+1 3 2 3 1 2 27+ 4 mehan. obrati 1 1 + 1 1 — —+1 1 3+1 2 1 2 — 2 14+ 3 remont — — — 1 — — 1 1 — — 3 energijski — 1 1 — — — — — — — 2 elektro obrati — — — — — —■ 1 — — — 1 promet 1 — — 1 — 2 —+1 1 1 — 1 7+ 1 vzmeti 1 — — -+1 — — 1 — — 2+ 1 OTK — 1 — — —+1 — 1 2+ 1 špedicija — — — 1 1 1 — — 1 4 gradbeni 1 — — — 1 1 — — — 3 sklad, služba — — 1+1 1 1 .—. — — 3+ 1 konstrukcijski šolske delavnice — — -+1 — — — — — — —+ 1 po obratih 4 torej 15+4 14 + 1 14+1 16+4 14+4 16+2 17+4 14+2 11+1 17 7+1 15+1 174 + 25 skupaj 19 15 15 20 18 18 21 16 12 17 8 16 199 -j- pomenijo nesreče izven tovarne (na poti na delo oziroma z njega). pri nekoliko večji strokovnosti in pažnji se mora najti pot na bolje. Mehanski sektor je zrušil nezgodnostni element na zadovoljivo mero in se čisto približal napredni industriji. Ker ima visok stalež, je vpliv na končni rezultat tovarne toliko večji. Komunalni je pri svojih 40 zaposlenih nezgode sploh odpravil, kar je najbolj pametno. Že prejšnje leto je bila Železarna Ravne po pogostnosti obratnih nesreč najboljša med vsemi železarnami v državi. Lani so torej koroški fužinarji izboljšali to stanje še za nadaljnjih 8,7 °/o (pri dninah pa za 12,5 "/#). To je uspeh za dvig kulture dela, ki ga je treba priznati. Priznati pa je treba tudi, da je v lastni pažnji in v sodelovanju vseh v borbi proti nesrečam pri delu še možnost nadaljnjega poboljšanja stanja, kajti pri napredni delavnosti so tudi še te mere prehude in nepotrebne. Ofenziva naj zato traja še kar naprej, dokler sovražnika čisto ne potolčemo. To je prirojeno. Oni dan, ko so bile ceste najbolj blatne in je prinesel vsak kolikor mogoče velike cekle na čevljih, si je naš vratar izmislil posebno kontrolo. Menda sta v zvezd s snažilko. Enostavno je opazoval vse, ki so prišli v upravno poslopje, če si bodo in kdo si bo sploh odrgnil čevlje ob predpražnik, da vsaj največje svinjarije ne nese seboj v urad. Rezultat je bil naslednji: Od okoli 70 uslužbencev je uporabilo predpražnik le 18, od 57 obiskov pa 14, vsi drugi so nesli nedotaknjeno „vso ceklo naprej v pisarne. Neki so namreč tudi mnenja, da naravi ne smeš preveč nasprotovati. Teh ne spremeniš; godejo le, če predpražnika ni. Srečno novo leto! Pri nas so še dimnikarji v pravi noši — s cilindrom. Le tak baje uspešno vošči srečo. Iskalec zanimivih motivov Franc Kamnik ga je pobral nekje na tovarniških strehah, zato voščilo za nas še bolj velja Primer ravenske športne vzgoje Kar si dal mladini, je zmerom najbolj hvaležno dano. 13- do 14-letni fant, ki je odšel od tod, se tako lepo spominja na športne Ravne. Vedno se oglasi, sedaj .pa je napisal pismo direktorju Klančniku, spodbudniku vsega športnega življenja v kraju. Tako je to pismo: Spoštovani tovariš Klančnik! Že dolgo sem se pripravljal, da Vam pišem. Doma smo v Ivanci gorici, kjer je napram Ravnam zelo pusto. V tem kraju ni ničesar razen kina. Povem Vam odkrito, da mi je zelo žal za športnimi prijatelji in za vsem, kar je na Ravnah. Tudi oče je nezadovoljen, ker ne more gledati športnih prireditev. Sestra je v šoli, mati kuha, jaz pa vzamem diplome in jih žalostno ogledujem. Še vedno vadim tek. Poleti na nogah, pozimi pa na smučeh. Diplome in smučke pa me spominjajo na Ravne in učitelje, ki so me vadili. Preden bi zaključil pismo, Vas prosim, če je mogoče, da mi pošljete urnik za dnevni trening. Obenem pa pozdravljam vse športne voditelje in učitelje. Športnemu klubu »Fužinar« pa želim srečno, veselo in zdravo novo leto 1958 in zelo veliko uspehov. Enako tudi Vam. Vas pozdravljam s športnim pozdravom Emil Vuga Lepše ne more biti. športniki so veseli njegovega tako povezanega spomina in mu vračajo športne želje in pozdrav z vabilom direktorja, ki se mu pridružujemo vsi, da se javi ob razpisu v Metalurško industrijsko šolo, da se bo pri nas izučil, pa pri nas naprej treniral. ŠPORT USPEH NAŠIH TEKAČEV V soboto in nedeljo, 18. in 19. januarja, so naši tekači Robač, Osenjak ter Bauče tekmovali v Feldkirchnu v Avstriji, kjer so se zelo dobro odrezali. Robač je zmagal v članski konkurenci, kjer je nastopilo 8 članov iz Videmske pokrajine (Italija), Koroške (Avstrija) in Raven. Robač je presmučal 12 km dolgo progo v času 43,41 pred Osenjakom, ki je za isto progo porabil 46,00 minut. Mirko Bauče, ki je tekmoval med mladinci, je imel smolo na progi ter nato odstopil. Robač je tudi v štafeti imel najboljši čas in s tem ponovno pokazal, da je naš najboljši tekač, kar je potrdil tudi na tekmah na Pohorju, kjer je bil za Pavčičem drugi, ter na Pokljuki, kjer je bil od Jugoslovanov četrti. Osenjak je imel v štafeti deseti, Bauče pa trinajsti čas.. Ker je sneg le padel in ga je kar precej, upamo, da bo zlasti Robač v letošnji sezoni zopet častno zastopal naše barve v tu- in inozemstvu. MLADINCI SEDMI V DRŽAVI Igralci mladinskega moštva namiznoteniškega kluba Fužinar Jamšek, Pandev in Valter Grabner so na državnem prvenstvu v Ljubljani zelo dobro igrali in zasedli med 13 klubi iz Hrvatske, Crne gore in Slovenije sedmo mesto ali tretje mesto od slovenskih klubov. Zlasti dobro je igral Jamšek, ki je od 29 partij zmagal v 20 in jih samo 9 izgubil. Valter Grabner je igral 28 partij, od katerih pa je 12 dobil in 16 izgubil, Pandev je igral 23 partij, izmed katerih je 9 odločil v svojo korist. Skupaj so igrali 80 partij, od katerih so dobili 41, izgubili pa 39. Zvezni trener je pohvalil dobro igro Jamška in ga določil med kandidate za zvezni tečaj. Boris Florjančič KONSTRUKTER IN LIVAR (Nadaljevanje) Slika 107 nam kaže ulitek, pri katerem so nastopile splošne minus tolerance. Ulitek je v tem primeru za dolžino »tL« krajši od one mere, ki je v načrtu zahtevana. Ko zarišemo zahtevano distanco »L« (1500 mm) Slika 107 surovo vlito luknjo (80 0), povrtamo to luknjo na 100 mm 0. Pri tem da bomo do zunanje stene imeli še vedno prostor »z« in bodo stene »e« ostale nedotaknjene. V obeh skrajnih primerih se torej pri pravilno zasnovani konstrukciji ne more prav nič zgoditi in ulitek je brez »prerekanj« uporaben. Takih primerov bi lahko na tem mestu prikazali nešteto, toda vsakdo si bo po teh primerih znal sam napraviti študij zasnovane konstrukcije ulitka z vprašanjem: »Ali sem upošteval livarske tolerance?« XII. KOTIRANJE IN VAŽNOST MERSKIH ODNOSOV NEOBDELANIH IN OBDELANIH POVRŠIN ULITKOV V prejšnjem poglavju smo obravnavali tolerance surovega, neobdelanega ulitka. Potrebno pa je, da poznamo odnose obdelanih nasproti neobdelanim površinam. Pri kotiranju moramo paziti, da označimo na načrtu izhodiščne točke, izhodiščne linije ali izhodiščne površine, od koder potem nanašamo potrebne mere. Obdelane površine so ugodne kot izhodiščne ploskve za vnašanje nadaljnjih mer do raznih lukenj, drugih obdelanih ploskev itd. Na sliki 108 vidimo del plošče, ki ima dve obdelani površini. Kota od zunanjega roba (95) do vrtanja luknje ni prikladna. Pravilno vneseno mero kaže za isti predmet slika 109, kjer je distanca (80) med sredino luknje in obdelano površino pravilno vnesena. Tudi kotiranje naj bo takšno, da jo pregledno in da modelnemu mizarju ali pozneje zarisovalcu v obdeloval niči ni treba Iskati raznih mer z računskimi operacijami. Vsaka mera naj bo v načrtu vnesena čim enostavneje im čim bolj razvidno. Slika 110 kaže sklopko, kjer so mere vnesene neprikladno. Na sliki 111 vidimo isti predmet z mnogo bolj prikladno vnesenimi merami. .. *5 Slika 109 Slika 10S Vnašanje mer z mnogimi pomožnimi linijami, kakor je prikazano na sliki 112,. ni priporočljivo. • Slika 110 Slika 111 Lestvica državnega prvenstva: 1. Opatija, Opatija 12 točk 2. Mladost, Zagreb 11 točk 3. Ljubljana, 10 točk 4. Grafičar, Zagreb 9 točk 5. Industrogradnja, Zagreb 8 točk 6. Triglav, Krauj 7 točk 7. Fužinar, Ravne 6 točk 8. Maribor, Maribor 4 točke 9. Kočevje, Kočevje 4 točke 10. Odred, Ljubljana 4 točke 11. Mladost, Kranj 2 točki 12. Ilirija, Ljubljana 1 točka 13. Budučnost, Titograd 0 točk FUŽINAR V POLFINALU LRS Člani namiznoteniškega kluba Fužinar so v Koro-ško-štajerski podzvezi v I. in II. delu lige osvojili za »Mariborom« drugo mesto in se plasirali v polfinalno tekmovanje LRS, ki bo februarja v Škofji Loki. Pričakovati je, da bodo v polfinalu uspešni in se plasirali v finale. FANEDLOVI ZOPET ZMAGUJEJO Na društvenih in podzveznih tekmah so spet vsa prva mesta osvojili Fanedlovi, kljub temu da je Drago že član, tudi v tej disciplini nima konkurence na Koroškem, Krista pa je itak daleč najboljša in je tudi to v državnem merilu že večkrat dokazala. Zaradi navedenega je zelo čudno, da je poleg Slavice Zupančič šla na trening Kerštajnova, kljub temu da je Krista boljša. Kot piše Stefe iz Avstrije (objavljeno v Poletu) sta s Slavico zelo veliko smučala, medtem ko Kemštajnova ni zdržala in je morala večkrat počivati. Po tem sodeč se čez leto ni dovolj pripravljala in so jo kljub temu poslali v Avstrijo, medtem ko je Krista, ki je celo leto trenirala, lepo doma. V Novoletni športni rubriki »Ljudske pravice« je o Kristi spregovorila tudi Slavica Zupančič, ko so jo vprašali za perspektivne smučarke. Tudi Slavica je izrazila, da se ji zdi čudno, zakaj Kriste ne pokličejo v tečaj skupno z njo. Tudi nam se to zdi čudno! Pri vsem tem pa še čuješ od napovedovalca Radia Ljubljane tov. Ureka, ki si je ogledal tekmovanje članov na Češki koči, da je do sedaj mislil, da se zna smučati od žensk samo Slavica Zupančič, sedaj pa vidi, da zna to tudi Rutarjeva. Ali res ne ve, da so v Sloveniji še mlade tekmovalke, ki veliko obetajo, med njimi pa prednjači po dosedanjih rezultatih Krista Fanedl. Ali so res vsi razen Slavice Zupančič pozabili na državno in republiško prvakinjo Kristo Fanedl z Raven? Ravne so res oddaljene od Ljubljane, ampak kljub temu bi bilo dobro, do odgovorni ljudje alpskega smučanja le malo pregledajo do sedaj dosežene rezultate. Če bi bila Krista v kakšnem velikem mestu, kot je Ljubljana, bi jo verjetno poznali vsi, ki se zanimajo za šport, torej vsi, ki je sedaj nočejo ali pa res ne poznajo. Sater Kadilcem spet ni prav Tisti, ki kadimo, vnovčujemo tako travo, od česar marsikdo živi, pa na ta način drugim ne delamo nobene škode, temveč dokajšnjo korist za skupni proračun (čeprav ne za našega). Verjetno — kljub temu da drugim v življenju pomagamo — kadilci tudi nekoliko prej umiramo in je še to nek naš plus pri zmanjševanju težav na svetu. In kljub temu nas večkrat ujezijo, mesto, da bi bili do kadilcev pozorni • ter nam stregli, kar se da. Ne zahtevamo, da bi se nam odkrivali na cesti ali kaj takega, le kajenja nam ni treba mešati. Ne vem, kako je v mestih, kjer je večja konkurenca v prodaji tobaka ter si kadilec laže pomaga. Tri nas na deželi pa nam kak ncuvidevnež na vsem lepem dobavi enkrat to. drugič drugo sorto cigaret, kakor da bi' bili živina, ki naj žre tisto travo, katero pač najlaže kje staknemo. Ko si izbral to ali to vrsto in ti ugaja, že privlečejo od nekod čisto drugo sorto ter jo vržejo pred kadilca, češ: sedaj pa to vleči... Brž ko kje v skladiščih kaj zaleži, že izberejo deželo ali industrijski kraj in pošljejo tak izmeček, da ga vnovči. Nekajkrat je že prišlo do take »kazenske« pošiljke tudi na Ravnah, kar seveda samo jezi. Tako ni prav! Kadilci nočemo prazniti zavoženih zalog ter podpirati fiasko proizvodnje in prodaje, temveč hočemo za naš denar kaditi tisto, kar nam je všeč. Do tega imamo pravico, predvsem pa v Jugoslaviji tudi možnost. Naše dobavitelje prosimo zato, da ne vzamejo vsakega vraga, kar kdo ponudi in kar je bliže, temveč da vsaj za Koroško (morda so drugod s tem beganjem zadovoljni) odklonijo tako površnost ter postrežejo svojim ljudem kot se spodobi. Le na ta način bodo Isti predmet nam kaže slika 113 mnogo boljše kotiran. Navedli smo nekaj principialnih mer na opisanih predmetih. Vse ostale mere je seveda treba predmetu vnašati tako, da so njegove oblike z merami točno določene. Slika 112 EZ71 l * » - .! 2rJ 7/ A Slika 11 Mere naj se tudi smiselno vnašajo, upoštevajoč pri tem zaporedje raznih faz obdelave, lako na primer vidimo na sliki 114 del plošče, v katero' pride vrtana luknja z vgreznjenim širšim delom. Ker se globine lukenj nastavljajo na stroju in ker najprej izvrtamo ožjo luknjo, ter povrtamo nazadnje razširjeni del, je kotiranje, ki je prikazano na sliki 115, pravilnejše. Tudi pri bolj kompliciranih komadih, posebno pa pri takih, ki se izdelujejo v velikih serijah, je treba iste risati tako, da imajo mere vrstni smisel glede obdelave in da je predmet risan v takem položaju v katerem se ga pri obdelavi prvo vpne. Tako vidimo na sliki 116 pesto z vnešenimi merami. Komad se mora na revolverskem avtomatu dvakrat vpenjati. Pri prvi obdelavi bo vpet od zunaj, pri drugi pa se bo vpel na trn. Zato je priporočljivo, da se mere oddvojijo tako, da so na eni strani vnesene za obdelavo prvega vpenjanja, na drugi strani pa za obdelavo drugega (končnega) vpenjanja, kar je prikazano na sliki 117. Na splošno je važno, da mislimo pri kotira-nju na pojem toleranc, tudi pri ulitkih, ki jih proizvajamo v velikih serijah. Navedene pojme pa mo- »L // Slika 114 Slika 115 l ramo povezali z nam, kar smo že nekoliko povrniti. zadevo kotiranja obdelanih nasproti neobdelanim površi-omeuili pri sliki 77 in sliki 78, ter se hočemo k stvari Suka 116 Slika 117 Co pogledamo ulitek po sliki 77, vidimo, da je boben kotiran tako, da je obdelana zavorna površina premera 400 mm in širine 78 mm »teoretično« zaključena in da prehaja takoj nato s polumerom »r = 8mm« v steno debeline 7 mm. Ce upoštevamo, da v vsakem primeru nastopajo tolerance, potem vidimo, da pri malem zaslruženju širine 87mm proti konični steni debeline 7 mm to takoj oslabimo. Enak primer nastopa pri obdelavi pritrdilne pri-robnice na koti premera 320 mm. Da bi navedene neugodnosti odpravili, je livarski strokovnjak predlagal konstruktorju izboljšanje in korekture merskih odnosov za isti predmet, ki je prikazan na sliki 78. Na omenjeni sliki vidiimo, da je zaradi sigurnosti podaljšan ravni del zavorne površine (87 mm) za 2 mm. Na pritrdilni pri-robnici je ravni del podaljšan tudi za 3 mm z istim namenom. Pri zelo zoženih tolerancah doseženih v seriji z »osvajanjem« so se navedeni odnosi obdelanih napram neobdelanim površinam prav ugodno obnesli v opisanem primeru, ki je prikazan na sliki 78. / V nadaljnjem se hočemo pomeniti še o dodatkih materiala, ki je potreben za obdelavo. Dodatek naj bo tako velik, da imamo tudi pri nastopanju znanih livarskih toleranc še vedno možnost zahtevano ploskev obdelati tako, da dobimo predpisano mero na obdelani površini. Zato naj bo na maksimalno računano livarsko toleranco še ca. 3» mm dodatka. : l • : 4 . * Tabela 118 nam kaže odnose dodatkov za obdelavo z ozirom na mere ulitka. V tabeli je naveden minimalni dodatek, ki smo ga že omenili. Maksimalni dodatek, ki je naveden v tabeli, pa v svojem elementu že upošteva največjo možno livarsko toleranco. »D« pomeni obravnavano mero. Tabela 118: TABELA 118: Dimenzija ulitka Mera pod 250 mm Mera pod 250 do 1000 mm Mera nad 1000 mm Minimalni dodatek za obdelavo ..........mm Maksimalni dodatek za obdelavo ..........mm 4 + 6^D 1000 . r , 5 D 4.o “j- 1000 5 + 4 D 1000 Navajamo primer: Odliti moramo ploščo, ki mora biti na vseh ploskvah obdelana. Dimenzija plošče v obdelanem stanju znaša 3000 X 1500 X 200 mm. Po prej omenjeni foirmuli so dodatki, ki so potrebni za obdelavo, sledeči: , ,v. 4 X 3000 za dolžino znaša dodatek: o + ----------- = 17 mm. 1000 v i j , , * . 4X1500 za širino znaša dodatek: 5 + ----------- =11 mm. 1000 za debelino znaša dodatek: 4 +---------- =52 mm 1000 Ker bo plošča na vseh ploskvah obdelana, je dodatek treba dati na vse ploskve. XIII. RAZNO 1. Najugodnejša razmerja mer cevastih predmetov. Ce označimo notranji votli premer z >D«, debelino stene cevastega predmeta z »e« in dolžino cevastega predmeta »L«, potem so najbolj ugodna sledeča razmerja: Maksimalna dolžina cevastega Odnos dolžine nasproti debelini predmeta »L« cevastega predmeta maksimalno D D < 2 e maksimalno 3 D 2 e ^ D ^ 3 c Vse daljše luknje, to je daljše od 3 D, se priporoča vrtati. V posebnih primerih se seveda dajo tudi dolge luknje vlivati, vendar se pri tem uporablja nezaželene opornike za jedra. 2. Kombinacija litih delov iz 12 % Mn litine in navadne jeklene litine Konstrukterji morajo upoštevati dejstvo, da se 12 % Mn litina zelo težko obdeluje. Zato se pri tej litini vse pritrdilne luknje že odlijejo in mora konstrukter pri tem upoštevati livarske tolerance. Razen struženja se ne priporoča nobena druga obdelava, kot na primer skobljanje, plmnje, rezkanje, vrtanje itd., ki je praktično skoro neizvedljivo. Zato je na primer take izvedbe, ki imajo vence s funkcijo delovnih površin ter imajo pesto in utor za zagozdo, potrebno izdelati v kombinirani izvedbi, kjer je venec iz 12 % Mn litine, gonilni del s pestom pa je iz navadne jeklene litine, ki je primerno pritrjena. Po navadi se sile preko pesta prenašujo torzijskim potom na delovni venec (konične ploskve). Priporočljivo je, da se konstrukterj i predhodno posvetujejo z livarskim strokovnjakom o zasnovah omenjenih kombiniranih konstrukcij. 3. Pregled nekaj najvažnejših vrst jeklene litine, ki se proizvaja pri nas (označbe so vzete po Železarni Ravne): nesposobneži in ncuvidevneži v proizvodnji in v razpečavanju prisiljeni, da se umaknejo bolj sposobnim in bolj uvidevnim, ki bodo prav ravnali. Zakaj bi morali take napake obravnavati na zborih prebivalstva ali pisati tu o takih stvareh. Treba je samo prav delati, pa nepravilnosti ni. Najboljši športniki leta Pri Fužinarju Krista, Jožica in Drago, na svetu Kuc, Gutowsky in Fangio V vseh revijah in v dnevnem časopisju, predvsem pa v športnih listih vsako leto ocenjujejo najboljše športnike. Tako bomo tudi objavili lestvico najboljših športnikov ravenskega športnega društva FUZINAR v letu 1957. Da bi bila razvrstitev realna, smo naprosili še deset priznanih športnih delavcev Raven, da vsak po svoje sestavi desetorico najboljših športnikov, s tem da se prvo mesto oceni z 20 točkami, drugo z 18 in tako naprej, tako da dobi deseti samo 2 točki. Prav zanimivo je bilo primerjati te lestvice, ki so jih sestavili tov. Cesar, Košutnik, Golmajer, Leš, Mihelač, Turk, Wlodyga, Šetinec, Žunko in Rožanc, saj je bila razvrstitev različna, razen pri Kristi Fanedl, kateri je devet anketirancev (v skupnem plasmaju pa tudi enajsti) prisodilo brez pomislekov prvo mesto. V začetku je bilo opaziti, da bo drugo mesto pripadlo Vavčejevi, Fanedlu Dragu ali Robaču, vendar je na kraju zmagala Jožica Vavče in celo z majhnim naskokom. Tretji je Drago Fanedl, četrti Robač, sicer pa sami poglejte to razvrstitev naših najboljših športnikov v preteklem letu. 1. Krista Fanedl, smučanje, 210 točk (od 220 možnih), 2. Jožica Vavče, namizni tenis, 164 točk, 3. Drago Fanedl, smučanje, 150 točk, 4. Štefan Robač, smučanje, 116 točk, 5. Vlado Peruš, odbojka, 96 točk, 6. Ivanka Petrač, namizni tenis, 80 točk, 7. Valter Grabner, namizni tenis, 76 točk, 8. Pipan Miran, odbojka, 72 točk, 9. Jože Osenjak, smučanje, 50 točk, 10. Mirko Bauče, namizni tenis, 30 točk. Nadaljnji plasma športnikov, kot so jih zajeli anketiranci, pa je bil naslednji: 11. Rudi Geršak 26 točk, 12. Stefanovič 22 točk, 13. Golob 18 točk, 14. Antekolovič 16 točk, 15. in 16. Ziherle in Plešej 14 točk, 17. Komarjeva 6 točk, 18. Gostenčnik 4 točke, 19 in 20. Ludvik Bauče in Markovič 2 točki. Uspehi najboljših športnikov so tako že znani, zato jih ne bomo navajali. Vsak bralec pa se bo lahko prepričal — seveda, če je zasledoval športne dogodke — da je razvrstitev dokaj realna in odgovarja uspehom, ki so bili doseženi po tem ali onem športniku v letu 1957. Zanimivo je tudi dejstvo, da so športniki, ki so se razvrstili od i. do 10. mesta, izbrani samo iz treh klubov FUZINARJA, in to iz smučarskega, namiznoteniškega in odbojkarskega. Po tej razvrstitvi vodi smučarski klub, ki se mora za najvišje mesto zahvaliti predvsem odlični tekmovalki in dijakinji, državni mladinski prvakinji v alpskem smučanju, Kristi Fanedl, ki je k svojim uspehom iz prejšnjih let pridala še državne in republiške lovorike v letu 1957. Poleg tega pa je enkrat premagala tudi jugoslovansko smučarko štev. 1 — članico Slavico Zupančič. Na drugem mestu je namiznoteniški klub, ki ima v desetorici tudi štiri predstavnike te mlade in hitro napredujoče športne panoge. Dva športnika je dala odbojka, ki v lanskem letu ni imela toliko sreče, da bi ostala v zvezni ligi, kljub temu pa so naši odbojkarji na zadnjem turnirju v Ljubljani pokazali, da bi si sodelovanje v zvezni ligi tudi v bodoče zaslužili — saj so pred Branikom in novim članom zvezne lige Partizanom iz Novega mesta osvojili prvo mesto. In še ena zanimiva ugotovitev: izmed vseh anketirancev je edino predsednik Fužinarja, tov. Pavel Cesar, v svoji desetorici določil točno iste športnike, ki so v to razvrstitev po točkovanju tudi prišli, sicer ne v istem vrstnem redu, vendar v precej sličnem. Temu se pravzaprav ni čuditi, saj mora predsednik najbolje poznati svoje športnike in njih uspehe in Cesar je z najboljšo razmestitvijo pokazal, da zelo dobro pozna svoje športnike in njihove uspehe pravilno in realno ocenjuje. Tudi inštruktorju nogometašev, tov. Ivu Šetincu, gre vse priznanje, saj ima najboljši vrstni red desetih športnikov, kar dokazuje, da dobro pozna delo in uspehe tudi drugih klubov in sekcij, kar žal, pri nekaterih športnih delavcih ni primer. Razmerje žensk nasproti moškim 3:7 daje slutiti, da ženske ne počivajo in če bi ocenjevali ne samo športnike Fužinarja, ampak tudi naše telovadce, potem bi se ženske še bolj postavile, saj v desetorici ne bi smeli prezreti odlične telo-vadkinje Anice Dobaj, ki je za Ravne tudi že osvojila republiško prvenstvo v I. republiškem razredu v ljudskem mnogoboju za članice. Za lansko leto smo se omejili samo na športnike Fužinarja, s pridom pa bomo v letošnjem letu uporabili predlog predsednika Sveta za telesno vzgojo in podpredsednika Fužinarja, tov. Golmajerja, ter anketo razširili tudi na najboljše klube, vodnike, inštruktorje itd. _ S. J. ŽLOBUDRAM JE ODKLENKALO Z letošnjim januarjem je uveljavljen zakon, po katerem morajo gostišča nuditi ljudem pošteno, pristno, zdravo, nebeško pijačo našega od sonca obsejanega pridelka. Marsikdo prav potrebuje tako okrepčilo, ki ga seveda vselej tudi pošteno plača. Torej pošteno za pošteno. Če pa kdo le še hoče nabavljati in ponujati tudi kake žlobudre, mora to ločiti in se s kupcem takorekoč sporazumeti, da mu je jasno, kaj kupi. (Morda so ponekod tudi še taki, ki nočejo dobre pijače, temveč slabe, pri nas jih ni.) Tako je prav! Sedaj pričakujemo, da bodo iz naših gostišč izginile lenobne žlobudre in da bo zadišala prekrasna pristna kapljica štajerskih, dolenjskih in primorskih goric, za večjo izbiro pa še kvalitete vinorodnih krajev z našega juga. Spet boš lahko naročil imenitne sorte ne samo v steklenicah, temveč tudi po dva deci itd. Prepričani smo, da vsaj pri nas nihče ne bo zahteval kemijsko napravljenih vin oziroma moštov, zato bodo imeli naši gostinski skrbniki lahko izbiro: samo pristna pijača! Nelegirnna navadna jeklena litina Fizikalne lastnosti Označba Dobavljeno meja stanje elastičnosti kg/mm2 min. trdnost kg/mm2 min. iztezanje 5 d % min. odgovarja po DIN 1681 — 17006 L '8 normalizirano — 38 20 G S 38 L 45 normalizirano 45 16 GS 45 L 52 normalizirano 52 12 GS 52 L 60 normalizirano 60 8 GS 60 Nelegirnna jeklena litina z garantiranimi lastnostmi Fi zikalne lastnosti Označba Dobavljeno meja stanje elastičnosti kg/inm2 min. trdnost kg/nun2 min. iztezanje 5 d % min. odgovarja po DIN 1681 — 17006 LG 38 normalizirano 18 38 25 GS 38,t LG 45 normalizirano 22 45 22 GS 45,1 LG 52 normalizirano 25 52 18 GS 52, t LG 60 poboljšamo 36 60 15 GS 60,1 1 URO NA VRH Kurirska pred tridesetimi leti (Iz izdaje prevaljskih mladih planincev) Kar bo tu navedenega, ni niti koristna vaja niti smoter planinarstva, vseeno pa podvig, ki kaže, kaj je uvežban planinski korak. Vsaj nekaj desetkrat sem bil do tedaj na Uršlji gori. Nikoli nismo kako hiteli ali merili čas. Pač dve in pol do tri ure je veljalo iz Kotelj na goro, s Prevalj pa štiri. To se pravi tempo srca, ki se sam nosi in ki omogoča doživljanje planinske prirode s kronanjem razpoloženja na vrhu pri normalni sapi. Tudi doma smo živeli v bregu, kjer zahteva hoja enako držo in napor, toda za vztrajnost gre, čeprav določena kondicija tudi z malim pride. Vseeno smo zato v breg vselej prehitevali »dolince«, ki so mezgah in mezgali, pa nikamor niso prišli. (Medtem pa smo se hribovci spet vlekli po ravnih cestah oziroma smo se pri hitri hoji skrivili tudi tam, da nikomur ni bilo več podobno.) Domišljavosti pa le ni bilo. Z velikim spoštovanjem smo puščali prednost Lubenčevim, Kovsovim, Godčevim, Kozarinu in Rožankovim, s katerimi se zlepa ni upal kdo kosati. Korak navzgor in kar naprej jim ni bilo nič. Pa je prišla okolnost, ko sem to hribovsko kondicijo preizkusil tudi jaz na nekoliko večjo vztrajnost, in sicer do mere, ki mi je skoro šla v glavo. Sušili smo. Na travnik k očetu je prišla nepoznana ženska. Samo nekaj besed in je že šla. Cisto nenavadno. Oče je dobil povsem drugi izraz: »Spet neke opšesti.. . orožniki so za njimi. .. moraš takoj na goro ...« Tam je bil tak sestanek, ki so se ga pod kamuflažo planinskega izleta udeležile vse sorte boljševiške glave tudi iz strankinih središč — med njimi seveda Voranc. Najbrž preveliko pledranje ali pa morda tudi prevelike oči na Ravnah so povzročili slutnjo ali dejstvo, da so tudi že orožniki zavili za njimi na goro. Srečanje z orožniki ob takem sestavu »turistične« druščine seveda ni bilo na delovnem programu konference, zato pošta k nam, da kar najhitreje obvestimo turiste. Vrgel sem cokle, pogledal na uro in kar čez šratneški les. Tam pri gorici sem pokukal ven. Čudno, Šratnekar vse življenje ni nikoli stal tam, tedaj pa je bil. Ogovorila sva se z »dober dan« pa kar naprej. Večidel sem tekel vsaj do pod Jurčka. »Zegnan studenec«, »Leseno korito«, »Leseni križ« — vse je šlo tako hitro, da me je sproti opogumilo. Seveda sem si po večjih strminah pomagal tudi po vseh štirih. Še »Stara rida« — in že sem se zravnal na trate spodnje police na vrhu. Še sto korakov in pokukal sem čez rob ob planinski koči. V Kotljah je zvonilo poldne. Torej nekaj hipov manj kot ena ura. Orožniki, kje ste za menoj, in vsi tisti, ki ste se kdaj tako bahali z uršljegorskimi rekordi! Tam sem se vseeno sesedel z jezikom do peta. Zavest, da sem gotovo prehitel vse, je bila imenitna; sedaj le še obvestilo v kočo. Dve ženski, ki sta stali na pragu, sta me opazili in prišli do mene. »Danes je pa lepo vreme ..., imate gotovo polno ... neke planince čakam, da gremo skupaj . ..« Nasmejali sta se. »Tisti tvoji planinci so že šli..., pa še prav dobre volje so bili... in tvoj brat je bil zraven...,« je bil odgovor, veselo razpoloženje pa dokaz, da sta vedeli še kaj več, predvsem pa da je vse v redu. Pa le nisem bil zadovoljen. Tak zagon zahteva učinek: obvestilo z dejstvom. Vse skupaj je bilo torej brez haska in je izhlapelo v to posmihanje. Domov sem prišel najbrž še prej. Zvečer se je prismejal Voranc. Vse je že vedel. Štratnekar mu je takoj tedaj povedal, da sem tekel nekam proti gori. Izbrani turisti so namreč že takrat sedeli pri Štratne-karju in se krepčali po uspeli turi. Cez nekaj dni sem dobil kuverto s sto dinarji (takrat vsaj za deset litrov dobrega dalmatinskega vina). »To je za tisto tvojo pot...« Ker ni bila taka navada, sem v tem videl posebno priznanje. Nikoli nobenemu nisem verjel, da bi hitreje položil to pot iz Kotelj na vrh, čeprav čujem, da so sedaj ta rekord pobili že z Raven. Verjamem samo hribovcem in tistim, ki imajo od športov mišice ko vrv, srce pa ko višinski motor najmodernejše konstrukcije. Tekmovat seveda ne grem Čestitamo Prvo dekle z Raven na Koroškem, ki je doseglo akademski naslov in poklic (menda kar za vso zgodovino nazaj), je bila dr. Berta R i n g o v a , sedaj zdravnik v Ljubljani. Ob zaključku lanskega leta pa je absolvi-rala fakulteto inž. Marija Cvitaničeva, sedaj inženir kemije pri domačih fužinah! Čeprav bolj pozne, a iskrene čestitke! KNJIŽNI PRISPEVEK IZ NAŠEGA KRAJA Pri Založbi Obzorja v Mariboru oziroma pri Tehniki v Zagrebu izideta letos naslednji dve knjigi domačih avtorjev: Dr. Franc Sušnik: Pregled svetovne literature — II. izdaja Avgust Kuhar: Racionalizacija — srbohrvaški prevod. NOVA ZBIRKA V MUZEJU NA RAVNAH OD SVEDRA PA DO TATERMANA Kovači in livarji Tovarne poljedelskega orodja in livarne Muta ob Dravi so obogatili muzej s pravim biserom Na državni praznik, 29. novembra 1957, smo — že petič zaporedoma na ta spominski dan domovine — odpirali naš delavski muzej za novo zbirko. Tokrat je bila na vrsti železarna Muta ob Dravi. Ne, Muta je bila stvarno »na vrsti« že mnogo prej — sploh na začetku muzeja, ko je dala repača. Kajti Muta tega imenitnega spomenika davne tehnike takrat ni samo »dala«, temveč so tamkajšnji žele-zarji zavzeli do zbiranja tehniških spomenikov tako spodbudno staliče že ob prvem svitu muzejske zamisli ter so vedno z dobro voljo pomagali, da so za vselej zapisani kot prvi soustanovitelji Tehniškega muzeja naše dežele. Sedaj so upostavili le še lastno zbirko — in tudi to z zlato voljo. Muti je bilo treba samo reči, da sedaj tak prostor je in. vsi po vrsti: delavski svet, upravni odbor, direktor, sindikat so rekli: da! Taka je platforma Mute, ko gre za prispevek kulturi kraja. Direktor železarne, Alojz R o ž e j, je sam dal prvi spodbudo za pripravo materiala za muzejsko zbirko. Član muzejskega odbora, Rudolf K e r e c , ki pomaga graditi muzej že od prvega dne, je imel ob takem razumevanju tudi lažje stališče, čeprav ogromno dela. Bil je tudi vsebinski in okvirni oblikovalec zbirke, ki je čimmanj navlečena, pa zato tako čista in resnična. Gre mu prva zahvala kolektiva, muzeja in nas vseh. Ponovno se je izkazal nam že znani mojster preciznih konstrukcij in funkcij, tesar Alojz Kolč, ki je pred šestimi leti postavil repača na Ravnah. Za zbirko Mute je sedaj napravil maketo v merilu 1:10 v originalni obliki in funkciji. Ne moremo tu našteti vseh, ki imajo na zbirki zasluge — in na to naše naštevanje tudi nihče ne čaka. Kratko: na Muti so zbirko z veseljem, bogato in lepo pripravili. Na vhodu v zbirko sta tovarniška znaka — stari in novi. Mala situacija nas postavi na Muto. Tu je najprej zvonec, kje naj bi bil drugod bolj posrečeno — stari klicar na delo. Sledi zbirka starih izdelkov »Od burkelj do lopate«, pod njo pa obdelovalno orodje tistih časov. Posebna zbirka pokaže motik vseh hab in zakrivljenj, na njih pa svojstvene ornamente. Tam je še cela vrsta izdelkov Mute v stoletju. Potem je repač. »Pet sto let je koval na Bistrici...« pove napis in zadosti pove To je središče stare Mute. Posebej zanimiv je naslednji prikaz vseh mogočih izdelkov, za katere res nismo vedeli, kje so jih izdelovali (likalniki, uteži, omamentni ulitki, drobilci, svedri itd.). Prav zares od svedra pa do tatermana ... kakor pove napis. Dalje je pokazano izvlečenje motike. Do sedaj še nikjer tako nazorno. Stara tehnika je imela torej veliko vmesnih faz. Muta je zbrala in bo tu ohranila tudi stare listine, knjige in prospekte. Dokumenti segajo daleč v njihovo zgodovino. Kdo bi si bil mislil: leta 1888 so razstavljali v veliki dvorani v Celju ter prejeli na razstavi prvo nagrado. Oglejte si sliko, še danes lahko tako razstavijo kjer koli. Zadnja zbirka so šablone za sekire. Muta je imela tudi v tem svoj trg. V zbirki je tudi stol s pripravo za izdelovanje cokelskih žebljev. Posebej bogata je zbirka železarne Mute na slikovnih spominih. Nad petindvajset raznih slik ohranja spomine generacij kovačev in livarjev in njihovih fužin. Vsa zbirka v dveh prostorih je prelepa, ker je tako pristna. Tudi otvoritvena prireditev zbirke je bila po načelih Mute: domača, prisrčna. Z direktorjem in s člani uprave je prišlo z Mute trideset kovačev in livarjev. Kar okrog svojega repača so se zbrali najprej. Mnogi so z njim še delali, sedaj so ga obiskali v njegovem novem poslanstvu. Kdor je videl tedaj te može, je videl globino povezanosti kovaške duše z elementi dela kovaških rok. Ob tem častnem zastopstvu Mute so se zbrali na otvoritvi prijatelji in podporniki muzejske delavnosti na Ravnah s predsednikom občinskega ljudskega odbora, Adolfom Černecem na čelu. Vselej je še prišel k nam naš predsednik na ta dan in vselej podprl delo za dvig kulture kraja. Otvoritveno proslavo je začel predsednik muzejskega odbora Ravne, Franc Fale, ki je pozdravil Muto, ji čestital in se ji zahvalil za veliki prispevek skupni ustanovi naših krajev in domovini. Iz zgodovine fužin na Muti V imenu delovne skupnosti Mute je nagovoril zbrane predsednik delavskega sveta Jože G e r o 1 d , ki je izvajal: »Tovariši in tovarišice! Dolgo smo se pripravljali, vendar smo sedaj s pomočjo naših sosedov z Raven uspeli prikazati dejavnost naših prednikov: kaj in kako so delali naši fužinarji. V kratkih stavkih bi vam orisal nastanek in razvoj naše železarne. Glavni pogoj je bil, da so v neposredni bližini bile osnovne surovine in pogonska sila. Navedeni pogoji za razvoj železarstva so bili v naši okolici dani. Na Primožu na Pohorju so bile precejšnje količine železne rude, ki je bila sicer slabše kvalitete, vendar še cenejša kakor dovoz surovega železa iz drugih topilnic Koroške in Štajerske. Prve podatke o plavžarstvu na Primožu na Pohorju zasledimo že 1780. leta. V tem času so že obratovali in kopali rudo na Peruševem posestvu pod Zvrčevim vrhom. V neposredni bližini so kopali tudi neko apnenčasto glino, katero so dodajali rudi pri taljenju. Rudo samo so talili z lesom in lesnim ogljem, katerega je podjetje dobivalo iz lastnih gozdov, deloma pa kupovalo od graščine. Letna kapaciteta je bila 3 do 4 tisoč centov grodljev. Ti grodlji so se predelovali na Muti. O nastanku Železarne na Muti ni ni-kakih starejših zapiskov. Prvo podatke o fužinah na Muti izsledimo leta 1581 na osnovi neke davčne pole, ki je sedaj v državnem arhivu na Dunaju, vendar je navedbo še preveriti. Obstajajo pa točnejši in zgodovinsko potrjeni podatki iz 1780. leta. Kot prva imenovana nam znana lastnika sta bila Ludvik von Bcrnuth in Anton VVinkelscth, katera sta> vodila podjetje pod naslovom »Gevverkschaft Ilohenmauthen«. Kakor sem že navadel, je bil pogoj za razvoj železarstva predvsem ta, da je bila v bližini glavna surovina — železo, drugi razlog pa je bila pogonska sila potoka Bistrica. Proizvodnja je bila zelo obširna, izdelovali so: lopate, motike, rovnice, tol-kače za kamen, sekala itd. Ob otvoritvi Govori predsednik delavskega sveta železarne Muta, Jože G e r o 1 d. Ob njem predsednik muzejskega odbora Ravne, Franc Fale, ter ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije, prof. Franjo Baš Kovači z Mute so prišli. Najprej so šli k repaču. Cela življenja so kovali z njim... Marija Hriberšek: Silvestrovanje v Šentanelu V livarni pa so proizvajali raznovrstne rešetke, okvire za štedilnike, vratca za peči, tolkače za zemljo in beton itd. ter daleč naokoli znane marijaceljske kotle za svinjekuho in še razne druge ulitke. Podjetje je svoje proizvode v glavnem prodajalo po Štajerski, Hrvaški in Ogrskem, nekaj pa tudi v Srbijo in lahko rečemo, da že eno in pol stoletja oskrbuje jugoslovanske kraje s kovaškimi izdelki. Poudariti moram tudi to, da se je tu izdelovalo tudi orožje za srbsko vstajo 1804. leta, ki se je z vozovi tihotapilo do Ptuja, kjer je bilo pretovorjeno v čolne in se preko Osijeka spravljalo v Srbijo. Velik razvoj je doseglo podjetje v 19. stoletju z gradnjo železnice Celovec—Maribor in je bilo zaradi ogromnih naročil takrat zaposlenih okoli 300 delavcev. Kmalu pa je delo nazadovalo in je bilo v letu 1885 zaposlenih le ca. 60 delavcev. Od leta 1908 naprej je podjetje vodila firma »Greinitz« Graz, ki je podjetje leta 1918 tudi kupila. Ti lastniki so bili veliki nasprotniki slovenskega življa, zatirali so občevanje v slovenskem jeziku. Podjetje je do osvoboditve imelo v rokah več lastnikov in delalo pod različnimi naslovi, vendar je v celoti bilo zaposlenih le do 200 delavcev. Danes je prav v tem muzeju precej dokazov razvoja naših fužin in to na pobudo upravnega odbora muzeja Ravne. V imenu delavskega sveta tovarne Muta se zahvaljujem vsem, ki so nam pomagali z nasveti, predvsem pa se zahvaljujem tistim, ki so prvi sprožili misel za to veliko delo.« Nato je povzel besedo naš veliki prijatelj, podpornik in graditelj muzejskih ohranitev, prof. Franjo Baš, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije iz Ljubljane. Vso deželo pozna v svoji stroki do obisti in vso muzejsko spodbudo kakor nihče drug. Povedal je o Muti in o njeni zbirki, kakor se za Muto spodobi in čestital veliki pridobitvi. Za nadaljnjo izpopolnitev ravenskega muzeja je povabil kmetijce. Drugo leto morama pokazati vsaj našo dimnico. Po ogledu zbirke so ostali udeleženci še dolgo skupaj ob prisrčnem razpoloženju in posebej pozdravili besedo zadružnika Bena Kotnika, ki je obljubil, da bodo kmetijske skupnosti za naslednjo izpopolnitev muzeja oskrbele prikaz koroške dimnice. V našem muzeju — v knjigi stare tehnike in dela — je tako spet napisano novo lepo poglavje in zagotovljeno nadaljevanje dokumentarne povesti o narodovi kulturi. KONJSKO MESO Medtem, ko Korošci konjskega mesa še ne marajo, oziroma le tu pa tam kdo, so konjske mesnice po vseh mestih zelo obiskane. Take prodajalne so tudi v Ljubljani, na Jesenicah, v Velenju itd., da ne govorimo o Zagrebu in Beogradu. Nek zdravnik v industrijskem kraju Slovenije je že pred četrt stoletjem priporočal konjsko meso kot zdravilno zadevo in je veliko takih bolnikov šlo iz njegove ordinacije z receptom v konjske mesnice. Ta prednost in pa marljivo razmnoževanje ljudi bo storila, da bomo v dogledni bodočnosti jedli konje in še marsikaj tudi na Koroškem. Izdaja: upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje uredniški odbor — Tiska: Mariborska tiskarna v Mariboru — Odgovorni urednik: Avgust Kuhar V zimski mrak tone svet okrog nas. Tam zadaj je Peca s svojimi ostrorobimi vrhovi. Mar ni Župančič pel tudi o njej: »... kraljična zakleta, tam mesecu kaže srebrni nakit...«? Lunin svit je dahnil svojo prelest na Podjunske kraje. Res čudovita silvestrska noč. Doli na Prevaljah in niže na Čečovju migota lučka ob lučki — staroletna objestnost burka mlado kri in priletne kosti. Pa si ne želim biti med njimi. Tihe samote si želim vsaj za kako uro, dve. Naš vlak z enim samim vagonom se je ustavil na Holmcu. Z Justinom izstopiva. Kako prijetno hrusta srež pod nogami! Namenila sva se v Šentanel. Da vidiva, kako znajo živeti planinski ljudje tam blizu državne meje. Brhka domačinka, Gornikova Veronika, nama kaže zdaj pot navkreber, malo navzdol, zopet navzgor preko okostenelih drevesnih korenin in po globači. Dekle je obzirna do moje težke sape, sicer pa čutim, da bi najraje kar poletela med svoje ljube domače. Ne gostobesedi, kakor imajo šego vodniki. Večkrat se čisto brez besedi ustavimo — in uživamo. S smaragdnim leskom se iskrijo v mesečini te steze in polja in zaplate smrekovih gozdov. Ne, tako razkošno se menda še ni kdaj oblekla slovenska zemlja za silvestrovanje! Zadnji kos poti naju zanaša (čeprav ga nisva, častna beseda, še čisto nič srknila!) zdaj v levi, zdaj v desni globoko izdolbem kolovoz v strmino. Nak! Za hip pozabiva na vso lepoti j o okrog naju in misliva čisto gospodarsko: »Kdaj neki pride ta kraj na vrsto s svojo cesto? Ze desetletja imajo samo to veliko željo, pripravljeni so delati in dati zanjo, a stvar se zmerom nekje zatakne. In če bi sešteli vsa zdrobljena kolesa in pokvarjena vozila, bi bilo že za kak kos poti dovolj.« Naša vodnica z lepimi lasmi (in lepimi nogami — ugotavlja mož!) je le še silhueta gori med nizkimi hišami, midva — kritdkastra, pa še kar naprej vrtava po tem, kaj ibi vas še morala dobiti. Res, elektrika je že veliko vredna. To so dobili ta leta. Ni šment, tudi cesta bo še prišla na vrsto ... Nekdo je na vasi radostno zajuckal — za njim še drugi, tretji vrisk. Belšak in Strojna vračata odjek. Kakor da vabi ta glas krajane na nocojšnjo igro. Ej, Strojna, Jamnica in Belšak se že odzivajo, od doma gredo in pesem se čuje tam izza meje. Tako radi se snidejo pri silvestrovanju. Iz bližnje domačije, osvetljene z močno lučjo, lijejo mehki akordi harmonike. In že se odločno oglasi »pumpardon«. Domača muzika Šentanelčanov (saj bi napisali »Jamničanov1, a na to uho ne čujejo radi) igra. Dobro godejo, lepo zapojejo, navihani pa so kakor vsaka družina muzikantov ali pa še za spoznanje bolj. No, vse te lastnosti sva jima šele potem pripisala, ko smo se pobliže spoznali. Ze prej nam je Veronika nekam svečano dejala: »Nocoj pa bo v Šentanelu igra! ,Dekle z rožmarinom1 so naštudirali.« Razmišljam. Naučili so se, - pa nimajo niti kulturnega doma niti tisočakov za scenarij o, nimajo garderobe... še za žeblje in juto so komaj spravili nekaj skupaj. Imajo pa, česar menda ponekod manjka: veliko veselje do igranja, dobre volje in pripravljenosti za delo, pa tudi razumevanje starejših. Greje me misel na njihovo podjetnost, kajti vem: nekateri igralci imajo presneto daleč k vajam; le dve mladi učiteljici, Romanca in Mira, sta na šoli. Obe imata celodnevni pouk, Romana vodi še upraviteljske posle. Pa si je vendarle utrgala mnogo časa za to stvar. Režijo je imela v rokah Romana — napisala bi o njej še več, pa ne bom (sestrica mi je in po starih žurnalističnih pravilih o svojcih ne pišeš, pa če bi gore prestavljali!). Zato tudi o tem, kako so nas prisrčno sprejeli igralci medse še pred predstavo, ne morem pisati. Na tistem prostoru, ki je z nekaj višjo lego nakazoval oder, je vladala nestrpna, a vendarle ubrana delavnost. Postavljali so kulise, nekaj zabijali, urejali pričeske, režiserka je šminkala .. . Tu moTa biti dramaturg režiser, inspicient, kostumograf, pevovodja in še.— masker. Kako prijetno udarja na uho skoraj podjunsko naglašena govorica z značilnim širokim koroškim a. Ne smeva jih motiti. Sedeva v družbo z Milanom, študentom strojne fakultete na ljubljanski univerzi v prijetni štibelc k čaju. Tam vštric je pri sosednji mizi Židana volja na očeh, zardelih licih in nasmejanih ustnah fantov in deklet. Malo prisluhnem (saj vem, da prav kulturno to ni!)... dobro, da so tak‘ prerihtali Riflnove cimre v dvorano ... zdaj je ročno tud‘ za ovseti. Drug drugega »žokajo«, da je veselje. Visokorasel, planinski kmet Rudi jo je že urezal sredi sobice, za njim pa še drugi s tisto: Bom zapustiv Libuče noj š‘to ravno polje. Bom pa davč odrajžav v te daljne kraje ... Je pa dečva v Rožeci zatoživa me, da bom morav jaz pvačat vse pote moje. Če bom morav jaz pvačat vse pote moje, bom pa tudi jaz raj ta v to lubljene vse ... Zategla, a blagoglasna pesem polni hišo in privablja vedno več ljudi. Pojejo šent-anelski pa vri s knapi in fužinarji, kar postajajo njihovi sinovi. V dolino odhajajo samo na delo, živijo pa med svojimi na gorah, tam so tudi čez dan njihova srca. Zvonček nas že vabi k pričetku predstave. Fo strmih lesenih stopnicah pa kar ne zmanjka ljudi. V »dvorani« skoraj ni več kam postaviti noge. Tam zadaj nekje išče mesto šentanelski rojak — skladatelj tov. Luka Kramolc, a sedeža ni. Stane,' ki bo v kratkem jurist, si kot biljeter skoraj ne more več kaj pomagati. Vsem bi rad omogočil, da bi videli igro, a kako? Tam zadaj so si našli stojišče ljudje na mizah. »Kaj, če se podere?« me spreletava. In sploh . . . dvomiti začnem, da bi ta stari pod vzdržal našo težo. Na, to bi bil lep močnik, če se bi skozi strop znašli doli v gostilniški sobi. Tam v prvi vrsti se trojica mlajših domačink navihano, razigrano hihita. Kupile so stojišča, a so sedle sem in zdaj jih živ krst ne premakne več s tega mesta. Zaman vse prepričevanje! To je zanje hec! »Ne gram, nikomer ne gram s štega mesta,« zatrjuje črnolasa. In paragrafi odpovedujejo ... Spodaj čakajo pevci v igri. Kar lepo spredaj so počepnili in igra se začenja ... Nestrpnost, ta čudovita, nepozabna nestrpnost podeželja, ki ji ni primere pri nas, usiha. »Kaj bo zdaj — kaj bo v drugem dejanju . ..« Dramatična, razgibana zgodba se odvija pred nami. Lenka po prvem življenjskem razočaranju, iz katerega se ji rodi zapuščeni sinko, kar nekam na hitro vzljubi Pavleta. A koj začutiš, da ji je še več za njegov grunt, postati želi gospodinja na lepem posestvu. Doma otepa revščino, na zunaj se pa še vedno gosposko nosi in razsipno ponaša. Sijajno dvori Pavletu, ki pričenja verjeti, da mu Lenka pomeni vse. Toda gospodarjeva teta, ki mu nadomešča mater, »spregleda,« Lenko kot lahkoživko in se trudi, da bi vzljubil naivno kmečko deklico. Z vsemi mogočimi sredstvi in načini ji to ne Šteharska ov*et — »vatovaka povorka v trgu uspe. Pa se združi zloba s hudobijo in teta Jera pripravi pijanca Tomaža do zločinskega uboja. Toda namesto Lenke pade kot žrtev Pavle. V razpletu drugega dejanja se naenkrat zadaj podere miza. Krik. Pridušen stok. A na srečo ni nič hudega. Na odru se prizori nemoteno vrstijo naprej. Lep, izredno čist jezik. Skoraj ne moreš zaznati, da igrajo večji del sami novinci, tako dobro je delo uspelo. Razdelitev prostora je smotrna, igra solidna, pred nami živijo dobro obdelani značaji. Lenko igra Smolakova Rozika — Dvornikova — prav presenetljivo. Duša šentanelskega odra, Avgust Marin, je bil Pavle. Grimase svetohlinske tete Jere so včasih naravnost odlične, to nehvaležno vlogo je prevzela Marija Kajžer. Nič lažja ni bila predstava pijanca in ubijalca Danijela Senice. Prav prisrčen je bil Lenkin sirotek Urhec — Danica Miler. Vedno svojo hčer obtožujoča Lenkina mati je bila Nežka Borniko-va, otroško zaljubljena Pavletova Meta pa Hanka Kramolčeva. Posrečeni so bili vsi trije hribovski kmetje Gontar — Marinov Pepi, Rezarjev Tine in Plodrov Drago. Eden je vlekel tako originalno čedro, da bi je bil vsak narodopisni muzej vesel. Seveda scensko zadeva ni bila kaj izrednega, a za trde šentanelske razmere je bila kar dostojna, stala jih je mnogo truda. Tudi pevski vložki, ki so poživljali celotno dogajanje, so svoje doprinesli k ambientu igre. Res, ti gledalci niso izražali svojega zadovoljstva z dolgotrajnim ploskanjem in klicanjem igralcev pred oder, kakor je to navada po mestih. Mislim pa, da so njihove vlažne oči govorile dovolj, kako so z delom živeli. Konec? Ne, kje pa! Graničarji iz bližnje karavle igrajo prijeten skeč »Prigode Nikoletine Bursača«. Ljudje so skoro vsi ostali na mestih. Čutim, da so si blizu z njimi, ki čuvajo mejo. Končno! Romana si je vsa bleda oddahnila. Čutila je odgovornost, da tudi za te ljudi s hribov ne sme biti slabo, kar se jim nudi. Vesela je, da je delo uspelo, trud poplačan. Pravo silvestrovanje. Gauda. Kaj bi napisala drugega za vse tisto, kar je bilo potem! Rajali smo in pili in peli. Tudi Kramolc — ta znani koroški skladatelj — je bil med .nami. Kake zanimive je stresal iz rokava! Bolj ko je šlo staro leto h kraju, rajši smo se imeli. Tudi luč je ugasnila opolnoči, da so mogla biti naša novoletna voščilai čmbolj prisrčna. Blago je božalo sonce te vrhove, ko sva se na Novo leto vračala iz tega planinskega raja. Zena: »Koliko zajcev, praviš, da si ustrelil prejšnji mesec?« Mož: »Štiri.« Zena: »Vidiš, ta lump trgovec pa je poslal račun za pet zajcev.« »Mamica, daj mi petdeset dinarjev, rad bi jih dal neki stari ženi.« »Prav, sinko, kje pa je ta stara žena?« »Oh. v blagajni kina...« »Konferenca« v Kefrovem mlinu III. KONGRES SKOJ LETA 1926 V reviji »Naši razgledi«, štev. 1 (144), z dne 11. januarja 1958, zaključuje D. K. (prej ko slej dr. Dušan Kermavner) z bibliografskimi, memoarskimi in historiografskimi pripombami k Prežihovemu zborniku. Tam navaja v 5. poglavju bližje podatke o III. kongresu SKOJ v Kefrovem mlinu. Kakor je ponovljeno v njegovih izvajanjih, do sedaj nismo mogli prav ugotoviti niti leta niti programskega naziva tistega zborovanja, čeprav smo objavili več stvari o tem. Je pač mnogo let vmes in zadeva je bila tudi najbolj tajna. V naslednjem prinašamo še to razpravo, da bomo tako predvsem tu doma na jasnem, kdaj in kaj je bilo pravzaprav takrat v Kefrovem mlinu. D. K. ugotavlja: 5. O III. KONGRESU SKOJ V KEFROVEM MLINU POD PREŽIHOVIM VRHOM Pred kakimi štirimi leti sta me poiskala dva člana zgodovinske komisije pri osrednjem odboru Ljudske mladine Jugoslavije in me poleg drugega povprašala tudi, ali bi znabiti vedel kaj natančnejšega povedati o tem, kje sta se vršila II. in III. kongres SKOJ; iz gradiva, ki jima je bilo na razpolago, sta lahko samo razvidela, da sta bila oba kongresa v Sloveniji, nista pa mogla dognati tudi kraja. Ne da bi moral kaj razmišljati, sem jima lahko navedel kraj III. kongresa, ki se je vršil v mlinu pri Matiji Gradišniku med Gušta-njem in Kotljami poleti 1926, medtem ko sem o II. kongresu vedel povedati le, da se je vršil leta 1922 tudi v poletju bodisi v ožji ljubljanski okolici ali v Zasavju. Udeležil se nisem ne enega ne drugega in sem zato dolžan pojasniti, iz kakšnih virov sem zajel svoje spominske podatke. Pri izbiri kraja za III. kongres sem nekoliko sodeloval, ker sem bil pred njim po-vprašan, ali ne bi bilo mogoče organizirati kongres v Guštanju ali v njegovi okolici; kdo me je povprašal, ne bi vedel reči z gotovostjo, a rahlo domnevam, da je to mogel biti Janko Mišič, eden od vodilnih članov — menda sekretar — centralnega komiteja SKOJ. Vprašanje samo se mi je na prvi pogled videlo nekoliko »brezpredmetno«, kajti čemu usmerjati delegate iz vse Jugoslavije v obmejni kraj, ali ni očitno priročneje in tudi varneje sniti se v kateri od osrednjih pokrajin? Ta svoj pomislek sem tudi izrazil, a prejel odgovor, da se bo vprašanje seveda še vsestransko pretreslo, a da vsekakor prihaja v poštev Guštanj spričo okolnosti. ker se je ta kraj kot izhodišče za »kanal« preko avstrijske meje tako sijajno izkazal pri transportu delegatov na III. kongres KPJ na Dunaju. Nato sem vprašalca napotil kar do Lovra Kuharja. Razgovor se je moral vršiti ob zaključku III. kongresa, s katerega se je Kuhar takoj vrnil domov, medtem ko sem jaz imel še dober teden dni posla z urejanjem kongresnega zapisnika, ki sem ga bil deloma stenografiral. Kuhar je — nemara tudi ne takoj, a vsekakor — izjavil, da bi bilo mogoče prirediti kongres v njegovem kraju, kajti kmalu po svoji vrnitvi v Ljubljano sem že izvedel, da se bo kongres vršil tam in da je njegova tehnična organizacija z usmerjanjem delegatov vred zaupana tov. Francetu Klopčiču. A tudi po vsem tem bržčas ne bi bil izvedel za Gradišnikov mlin kot kraj kongresa, če se ne bi bil poldrugo leto kasneje — v pozni jeseni 1927 — udeležil kot delegat pokrajinskega komiteja enonočne okrožne strankine konference za Štajersko (v stranki tako imenovanega okrožja »Sever«) v prav tem — Gradišnikovem mlinu; ob tej priliki mi je Lovro Kuhar omenil, da je bil po III. kongresu KPJ v prostoru, kjer smo sejali, t. j. v prostorni sobi prvega nadstropja, večdnevni kongres SKOJ. O zunanjih okolnostih tega kongresa ir kasneje Prežihov Voranc napisal književni sestavek »Generalna vaja v mlinu«, kjer pa je v zadnjem stavku označil ta kongres SKOJ kot II., bodisi da se je zapisal ali pa da je tako menil, ker ni vedel, da se je II. kongres vršil leta 1922 in seveda drugje. O kraju tega II. kongresa, pa sem izvedel bolj po naključju, ko sem se leto dni ali dve po njem razgovar-jal s Cirilom Štukljem o Antonu Manfredi, trboveljskem skojevcu, pri katerem je kmalu po II. kongresu bilo ob hišni preiskavi najdeno kongresno gradivo (besedila nekih resolucij in beležk o govorih) in ki ga je zaradi tega gradiva celjsko okrožno sodišče obsodilo na dve leti ječe; pri tem mi je Štukelj, ki je bil organizator II. kongresa SKOJ, omenil, da je Manfreda v preiskavi docela zakril ves kongres, ki se je bil vršil v ljubljanski okolici, in vztrajal pri pojasnitvi, da je zaplenjeno gradivo z nekega sestanka v Trbovljah, kamor so ga prišli obiskat neki — z izmišljenimi imeni označeni — srbohrvatski sodrugi (resolucije so bile namreč v srbohrvaščini). O Manfredi pripominjam, da je bil hudo bolan predčasno odpuščen iz ječe in je nato emi-griral v Sovjetsko zvezo, kjer je kasneje za njim izginila sled. O III. kongresu SKOJ pa je pisal tudi tov. Ivan Kokal-Imre v sestavku »Spomini na težke dni KPJ in SKOJ« (»Koroški fužinar« II, 1952, štev. 7/9 z dne 27. avgusta, str. 17), le da ga imenuje »konferenco«; sam se je ni bil udeležil, bil pa je pritegnjen k dobavljanju hrane za udeležence, se je o tej »konferenci« tedaj razgovarjal s tovarišem v guštanjski jeklarni Matijo Gradišnikom in je pozneje povprašal Gradišnikovo vdovo po spominih na njo. Kokal je premaknil letnico te »konference« v naslednje leto 1927 in v tem mu je sledil tudi Jože Koruza (Prežihov zbornik, str. 200), ki seveda tudi ve le za »konferenco SICOJ«. Gradišnikova vdova se je še po mnogih letih spominjala imenoma Klopčiča (Franceta), ki je imel od udeležencev največ stikov z njo. Tov. France Klopčič se kajpada tudi sam dobro spominja tega kongresa SKOJ »v Kotljah«, to je v Gradišnikovem mlinu med Kotljami in Guštanjem, ter je v svojih »Spominih na Lovra Kuharja« organizacijo kongresa, ki mu je bila zaupana, prav lepo opisal. Tedaj še ni poznal sestavka Ivana Kokala v »Koroškem fužinarju«, pač pa Kuharjevo črtico »Generalna vaja v mlinu« z njeno omembo II. kongresa SKOJ v mlinu! Ta kriva omemba mu je — po tridesetih letih — premaknila dogajanje v mlinu iz leta 1926 za štiri leta nazaj v leto 1922! Sedaj pač ne more dvomiti o tem, da se je v Gradišnikovem ali »vulgo« Kefrovem mlinu vršil III. kongres SKOJ v poletju 1926, in dovolj je pomislekov, ki ga morajo rešiti njegove spominske zmote, da bi se bil tam vršil tudi II. kongres SKOJ. V tem primeru bi me pač nihče ne bil vprašal vnaprej o njegovi izvedljivosti v okolici Guštanja in tudi ne bi bila ena sama »generalna vaja v mlinu«, ampak bi bili dve, česar bi se bil pač tudi Lovro Kuhar spomnil. V Ameriki neustrašeno naprej. Od leta 1950 pa do konca leta 1956 je prebivalstvo Amerike naraslo za 21 milijonov ljudi. Torej v dobrih šestih letih za več kot za eno Jugoslavijo. Naprej lahko izračunate sami. Francija se popravlja. 1. januarja 1958 je imela Francija 44,286.700 prebivalcev. To se pravi, da so v primeri z letom prej napredovali za 434.700 ljudi. Statistika pravi, da imajo na tem največ zaslug priseljenci. Žensk je na Francoskem kar milijon in pol več kot moških, a nad tem se ne pritožujejo, medtem ko menda priseljence že bolj krivo gledajo. Resume: Trenutno je menda na svetu nekaj nad dve in pol milijardi ljudi. Statističarji so izračunali, da jih bo čez petdeset let toliko samo v azijskih deželah, medtem ko vseh skupaj še enkrat toliko. Kadra torej ne bo zmanjkalo. ★ A: Ali se nisva midva že srečala nekje v Benetkah? B: Ne, motite se, tam še nisem nikoli bil. A: Saj res, jaz tudi ne. Potem sta morala biti to gotovo neka druga dva. Definicija nevoščljivosti. Zavist je tisti prečudoviti premik možganske mase v lobanji, ki povzroči, da ti je pri srcu bolj stožno, če dobi kdo avto, kot pa če dobi uši. * * Hotelski trakt Doma žeiezarjev, v katerem je del uradov našega občinskega ljudskega odbora Spomin iz Šumadije HEINEJEVE PESMI Poslovenil MILE KLOPČIČ Pesnik Mile Klopčič, ki nam je dal že Puškina, je prelil sedaj šop stihov Heinricha Heineja, velikega nemškega pesnika, ki je umrl pred sto leti. Heincjeve ustvaritve so v domovini ponovno prepovedali, hitlerjevska Nemčija pa je sežgala njegove knjige in skušala zatreti njegovo ime. Toda pevec je veliko ponarodel in so njegove pesmi naprej tiskali in prepevali, čeprav so Heineja zatajili. Heinejeve pesmi — smiselno iz vsake zbirke po nekaj — so izšle pri Slovenski Matici v Ljubljani v res lepo opremljeni knjigi. Tako preliva Klopčič: KJE? Kje bo trudni romar trajni našel mir, ko pride dan? Mar pod lipami ob Rajni, v senci palm bo pokopan? Mar zagrebejo v pustinji tuji tuje me roke? Bom počival v peščenini na obali morski kje? Kjer si že! Povsod kipelo to nebo bo nad menoj, in namesto sveč žarelo polno zvezd na grob bo moj. SPOROČILO Oproda, konja osedlaj, poženi brž se nanj in zdirjaj na Duncanov grad čez griče in čez plan. Tam v hlev zavij, da prišel boš konjarju pred oči. Pobaraj ga: »Katero hčer naš kralj Duncan moži?« Če reče: »Rjavolasko,« brž nazaj z novico to. Če reče: »Plavolasko,« veš, se ne mudi tako! K vrvarju stopi, kupi vrv, nazaj odjaši spet, počasi jaši, zlagoma, daj vrv mi brez besed. Kje zdaj ljubica je tvoja, ki tako si jo opeval, ko ti čudežni je ogenj srce čudežno ogreval ? Tisti ogenj je ugasnil, srce hladno več ne poje, in ta knjižica je žara, v nji pepel ljubezni moje. Mojster je našel mojstra občutja in jezika. Mile Klopčič, pesnik »Plamtečih okovov«, je že pred petintridesetimi leti revolucionarji po Guštanju in ga starejši naši Svobodaši vsi osebno poznajo. Tudi on je bil rojen nekje »ob Rajni« — sin zagorskega rudarja. Se globlje je občutil domovino, jezik — pa z velikim razgledom jima bisere ustvarja. DIREKTNO ZA »FUZlNARJA«: Nasekan Skot gre ponoči domov s flašo v žepu. Po nesreči pade v jarek in začuti, da nekaj teče po nogah. V strahu vzklikne: »Upam, da je kri!« Je res, da alkohol ne ozdravi nahoda, ampak zdravnik tudi ne! W. Churchill Zdravnik: »Ce boste tako nadaljevali s popivanjem, ne bova dočakala starosti.« Pacient: »Nič zato, doktor, jaz bi tako rad ostal vedno mlad!« December se je bližal koncu. Otroci so nestrpno pričakovali obisk Dedka Mraza. Njihova občutja so bila polna pričakovanja in oči so se jim svetile. Gledala sam te radostne oči in poslušala te pogovore, v mislih pa mi je takrat oživil spomin na moja otroška leta, na praznike brez pričakovanja, brez veselja, na življenje polno trpljenja in pomanjkanja — na čas vojne. Spomin se mi je ustavil v vasi sredi šumadijskih hribov, zapuščeni in odrezani od sveta. Praznični večer je. Vas odeva debela, plast snega. Mraz je in veter zavija okrog oglov. Skozi mala okna kmečkih hišic seva rahla svetloba petrolejk. Ljudje se spravljajo k počitku. Spet so preživeli en dan, dan strahu in trpljenja. Obrazi teh ljudi so trdi. Neprestana borba za obstanek je zapustila na njih svoje sledove in vojna, ki divja po svetu, je segla tudi v te samote. V mali, pol leseni, pol zidani hišici je zbrana slovenska družina — družina preseljencev. Okrog mize so, na kateri je skleda koruznega močnika. Molčijo. Vsak je zatopljen v svoje misli. Mala sedemletna deklica je najmlajši član te družine. Počasi nosi žličko od sklede do ust in pri tem žalostno premišljuje: »O, da bi imela vsaj malo mleka ali pa kos belega kruha. Danes je tak večer, ko so tam v daljnem domu gorele lučke na jelki, ko so me razveselile slaščice in darila. Sedaj pa ta močnik, ki čisto nič ni dober ...« Toda, mala Nina dobro ve, da ne sme tega povedati na glas, ker bi postal materin obraz žalosten in obrnila bi se stran, da bi skrila solze. O, mati, kako je znala skrivati svojo žalost! Kako je znala prenašati vse gorje! Tolažila in podpirala je svojo družino, pri tem pa je sama bila najbolj potrebna tolažbe in pomoči. Ko pri hiši ni bilo več živeža, se je odpravila v vas. Vedeli so, kako težka je bila njena pot kljub nasmehu, ki ga je imela vedno pripravljenega za lajšanje trde usode. Šla je v vas in se oglasila pri hišah, kjer je imela kaj prisluženega. Kljub temu, da je šla po z delom zasluženi delež in kljub dobroti tega ljudstva, je bila ta njena pot podobna beračenju. Čeprav je bil to zaslužek nje same in njene družine, bi sicer nikoli tega ne storila. Spomnila se je na svoj dom tam daleč v Sloveniji, iz katerega so jih pognali Nemci. Ni jokala, ker solze so bile že davno izjokane, le včasih ji je preko ustnic ušla kletev. Nocoj je sedela tu med svojo družino. Mislila je na čase, ko so praznovali še doma, ko ni bilo skrbi za jutrišnji dan. Takrat so bili njeni otroci še rdečelični, nasmejani, lepo oblečeni. Sedaj so shujšani in bledi. Pogled ji je obstal na najmlajši Nini. Dekletce je bilo oblečeno v oguljeno obleko, ki ji nisi mogel več določiti barve, tako je bila že vsa sprana in zakrpana. Tako je bilo tudi z ostalima dvema otrokoma. Nina je opazovala materin obraz. Vedela je, kaj se v materi dogaja in zamislila se je. Prav tako se ji je smilil oče, ki je sključen sedel za mizo. Brat in sestra sta ravnokar odložila žlici. Poznalo se jima je, da bi lahko še jedla, a skleda je bila prazna. Nina je gledala te obraze in občutila veliko željo, da bi jim pomagala. Rada bi zanje nekaj napravila, nekaj velikega, kar bi jih rešilo trpljenja in pomanjkanja ter jim povrnilo nekdanje srečne dni. Toda, kako naj jim pomaga ona — drobno nemočno bitje? Njene misli je nenadoma pretrgal strel, ki je odjeknil zunaj. Za njim še eden, nato rafal iz strojnice. Mati je vstala in privila petrolejko. Potem je obstala sredi izbe bleda in drhteča. Oči je uprla v očeta in izgovorila eno samo besedo: »Četniki!« Oče se je dvignil. Bil je bled in roka se je krčevito stisnila: »Marija, kar bo, bo. Proti njim smo tu brez moči.« Nina je vedela, zakaj se mati in oče bojita četnikov. Nedavno so bili tu, preiskali hišo in od očeta zahtevali, naj pove, kje ima skrite partizane. Seveda niso izvedeli nič in tudi preiskava je bila brez uspeha. Godrnjaje so odšli, strah pa je ostal. Cez nekaj dni takrat so vas zasedli partizani. Od tedaj so vaščani imeli mir. Sedaj pa so se četniki očitno vrnili. Zunaj je vse huje treskalo. Mati je ugasila luč in rekla, naj ležemo na pod, da bomo tako bolj varni pred svinčenkami, ki bi udarile skozi okno. Počasi je pokanje utihnilo. Kdo je zmagovalec? Pod čigavo komando je vas? Takšna vprašanja smo si postavljali potihoma vsi, ko smo vstajali in je mati zopet prižgala luč. Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati. Na vrata so zaropotali udarci in izpred hiše se je oglasilo: »Odprite!« Oče je obstal na mestu kot vkovan, mati pa se je bleda sesedla na stol. Nihče se ni ganil, da bi odprl. Vsi so hoteli biti čim dalje skupaj, ker so vedeli, da bo — ko bodo od- Stirideset let je od tega. Zvonove so pobrali... za boljše streljanje v prvi svetovni vojni. Na Ravnah smo jih potem nadomestili z jeklenimi iz jeseniške zvonolivarnc. Morda se kak dekliček ali fantiček še razpozna s slike Mladi mojster flavte Da, kjer koli se česa lotimo, že zlezemo na vrh ali vsaj blizu vrha. Kaj neki to pomeni? Tako je bilo tudi na tisti simpatični prireditvi Radia Ljubljane »Pokaži kaj znaš!«. Tudi tam ni šlo dolgo brez Ravenčanov. 12. januarja letos so že nastopili tudi od tod: Gostenčnikovi in Janez Petrač. Dvanajstletni Janez, ki je nastopil s flavto, je presenetil in navdušil vse poslušalce ter dobil od obeh komisij priznano prvo nagrado — največ točk, kar so jih na teh prireditvah sploh podelili. Vsi listi so o tem veliko pisali, pa tu ne bomo ponavljali. Navedli bi le še glas kulturnega delavca iz Celovca, ki je o takratni prireditvi in o nastopu Ravenčanov takole napisal v Ljubljano: »Zvesto čepi vsa moja družina pri sprejemniku vsakokrat, ko nas razveseljujete s pisanim programom nepoznanih umetnikov. Kako jasen je vendar govor dejstev! Kolikšna skrb za kulturno rast mladega rodu! Gotovo tudi Slovenija ni čudežna dežela, kjer bi se talenti hitreje množili kot kje v še tako hvaljenem kulturnem miljeju, a vzgled-na dežela je prav gotovo, kar se tiče nove ideje in pozornosti, posvečene lepim umetnostim. Poznam dve družini, katerih otroci so danes prispevali svoje za to oddajo: Go-stenčnikovo in Petračevo z Raven na Koroškem v Mežiški dolini. V pravi slovanski skromnosti in marljivosti rastejo tam otroci v umetnike pod rokami kul- prli — eden od njih odšel — morda za vedno. Oči so bile uprte v očeta kot za slovo. Na vrata so udarila puškina kopita. Mala Nina je bila najbliže vratom. Misli so se ji naglo podile po glavi. Vedela je, da vrata dolgo ne bodo vzdržala. Četniki bodo prej ali slej vdrli v hišo. Kaj naj naredi? Ali ni morda sedaj trenutek, ki si ga je prej želela, da bi napravila nekaj velikega in rešila svoje? Sklep je bil storjen in Nina ga je brez obotavljanja izvedla. Stopila je v vežo. Tu je obstala, srce ji je močno razbijalo. Vrata so ječala pod udarci. Nina je prijela za zapah in ga odstranila. Potem je na široko odprla vrata in obstala na pragu. Zgrabilo jo je dvoje rok in potegnilo v temo. Skoraj je zakričala od strahu. Zunaj so stali možje, zaviti v debele kožuhe. Neobriti, z dolgimi lasmi, so bili podobni strahovom. »Si sama doma?« jo je vprašal eden izmed njih. »Ne, moji domači so v hiši.« »Kam ste skrili partizana, ki je prišel k vam?« »Partizana? Pri nas ni bilo nobenega partizana.« »Lažeš, takoj povej, sicer ...« Nina se je opotekla pod težko roko, ki ji je legla na ramo. Obupno je zaklicala: »Pravim vam, da pri nas niso partizani. Saj lahko pogledate.« Prijela je velikana za roko in ga potegnila k vhodu v hišo. Tam so stali domači in s strahom gledali prizor. Četniki so vstopili. Pred njimi je šla Nina. Preiskali so celo hišo. Ko niso našli ničesar, so se zopet ustavili sredi izbe. Vodja je pomeril z očmi vsakega posebej. Nazadnje sc je ustavil pri očetu. Zapičil je vanj svoje ostre oči in zaukazal: »Ti greš z nami!« Nina je sledila vsakemu četnikovemu gibu in vsakemu pogledu. Oklenila se je očeta in s svojimi svetlimi očmi je strmela v četnikov Petračev Janez turnih delavskih staršev in pod protektoratom duhovne širine gimnazijskega in tovarniškega vodstva. Svetle, lepe perspektive, če govori tak dvanajstletni Janez o Mozartovih simfonijah, o Brahmsu...« obraz, kakor da pričakuje odrešenja. Četnikove oči niso mogle uiti — preselile so se od očeta na dekletce. Nina bi najraje zajokala. Požiral je solze in trepetal. Četnik se je sklonil k njej, jo prijel za roko in vodil ven: »Pridi, mala!« Šla je z njim pred hišo, kjer je dejal: »Če mi poveš, kje so partizani, ti bom pustil očeta doma, sicer bo moral z nami.« Nina ni vedela, kaj naj naredi, kako naj odgovori. Če ne bo povedala, bodo odpeljali očeta. Dobro je vedela, kaj pomeni, če četniki nekoga odpeljejo. Nikoli več se ne vrne. Iskala je izhoda iz stiske, potem pa so ji moči odpovedale. Premagale so jo solze. Ni vedela, kaj dela, ko je ovila drobno ročico velikanu okrog vrata in zaprosila skozi solze: »O, pustite mi očeta, ne odpeljite mi ga danes, ko je naš božični večer. Saj partizanov ni bilo pri nas. Čujete, ni jih bilo!« Čudo, četnik je ostrmel. Odkar je bil v gorah, se mu najbrž še ni približal otrok. Bali so se jih in izogibali. Bali so se teh neobritih obrazov in dolgih las. Plaho so se umikali, če so jih kje ogovorili. Slab glas se jih je oprijel že tedaj. Sedaj pa se slovenska deklica drži nejgovega vratu in ga moči s solzami. Ni si bil takoj na jasnem, kaj bi storil z njo. Nenadoma jo je odrinil in rekel: »No, mala, ne jokaj! Nisem tako strašen kot misliš. Verjamem ti, zato pa bom pustil očeta.« In kakor da se sramuje svoje mehkobe, je robato pristavil: »Toda pazite se, če najdemo koga pri vas!« Odpeljal je svoj trop. Ko je Nina potem stala med svojimi v hiši, je še čutila na licih kosmati obraz. Mati jo je vzela v naročje in tiho dejala: »Nina, dobila in dala si veliko darilo. Ohranila si življenje svojemu očetu.« In tako je tedaj v srcih izseljene družine vseeno zagorela praznična lučka, ki jo je prižgala Nina. Anica Močivnik Prijatelj iz Celovca je že vse povedal: Vzgoja je prva, vzgoja staršev in pa pomoč vseh takih forumov pri vzgoji k lepemu in dobremu. Gostenčnikovi in Petračev, ki so nastopili pred slovensko javnostjo, so nastopili za take Ravne. To je zadaj, in kjer je to, so odprte poti tudi na vrh. Janez Petrač je takrat še posebej zmagal tako s flavto, kakor tudi z lepim nastopom in s koroško govorico. Za nastopom in za priznanjem pa sta vzgoja in pridnost. To je tisto! ZA NASE GOSPODINJE NAMAZ ZA SENDVIČ V posodi dobro obdelamo 8 dkg margarine, primešamo ji eno dobro sesekljano kislo kumarico in tri trdo kuhana sesekljana jajca. Popopramo, solimo in pokapamo z limono, nato dobro premešamo. Tako je namaz pripravljen in je izdatna malica za otroke in odrasle. Poleti sendvič obložimo s papriko ali paradižnikom, prilega pa se tudi kos slanine, salame ali gnjati. PECIVO ZA 100 DIN S kuhalnico dobro pregnetemo 10 dkg margarine, dodamo 10 dkg sladkorja, 2 žlici ruma, paketič prave kave (1 dkg) skuhane v žlici vode in 10 dkg zmletih domačih keksov. Zmešamo in namažemo na ovlažen pravokotni oblat in zvijemo kot rolado. V nekaj urah je suho, torej odpade pečenje. Razrežemo jo pazljivo na primerne rezine in imamo zase in goste pecivo lepega videza in dobrega okusa. BOLONJSKA OMAKA ZA MAKARONE V treh žlicah olja ali masti malo popražimo tri drobno zrezane čebule, dodamo .10 dkg drobno sesekljane govedine, 5 dkg drobno sesekljanega svinjskega mesa in 10 dkg slanine (lahko samo govedino, obnese se dobro tudi iz ostankov kuhanega ali pečenega mesa) ter pražimo še 5 do 10 minut, dodamo 1 del paradižnikove mezge in 1 del vode, solimo po okusu; sedaj postavimo na zmerno vročino, kjer naj vre 1 do 2 uri. Večkrat premešamo in dolivamo po potrebi vodo, da se ne smodi. Gotova omaka mora biti zelo gosta. Makarone skuhamo, jih odcedimo, stresemo v skledo, polijemo s pripravljeno omako in premešamo ter takoj postrežemo s kakršno koli solato. V. H. Tehniški muzeji na Slovenskem Do sedaj so zbrane take zbirke v naslednjih krajih: — Bistra pri Kamniku (gozdarstvo, les, lov, ribolov) — Dvor na Dolenjskem (ruševine železolivarne) — Hrastnik (steklarstvo) — Idrija (vodna kamšt, klavže) — Jesenice (železarstvo) — Kranj (tekstilstvo) — Kropa (kovaštvo, slovenska peč) — Ravne na Koroškem (gozdarstvo, rudarstvo, železarstvo) — Tržič (čevljarstvo, kosarstvo, usnjarstvo) — Železniki (plavž, fužinarstvo) Kadar boste hodili kod tod, stopite tudi v te zgodovinske hrame. Belega »vranca« ni. V zadnji številki smo v nekem sestavku napravili iz belega konja kar vranca. Vranci so seveda samo črni konji, zato je tam napaka, ki ste jo že našli in sami popravili. Leopold Suhodolčan: Jegličeva odločitev Ko se je Jeglič vračal od Korena, pri katerem je poizvedoval za Tončem, je že od daleč zaislišal lajati psa. Razveselil se je tega, saj se mu je v hipu povrnilo upanje, da ga bo spet našel doma. Kmalu pa se je lajež spremenil v otožno cviljenje in Jeglič se je znova zmedel. Doma se je pravkar nekaj zgodilo, si je v strahu govoril. Nisem slišal, da bi Runo že kdaj tako cvilil. Ves upehan in znojen je prispel do bajte. Obstal je sredi majhnega dvorišča in se hrepeneče oziral na vse strani. Ko je nekaj trenutkov zaman čakal, se je napotil proti hlevu. Ustavil se je pri Runu. Ta je za hip prenehal cviliti, ga pogledal s spremenjenimi očmi, koj nato pa je spet začel žalostno zavijati. Jegliču je to cviljenje rezalo srce. Še huje pa se mu je godilo, ko je odprl hlevska vrata. Črn je imel polne jasli. Ni se še dotaknil sočnega sena. Precej je obrnil glavo. Ko pa je videl le Jegliča, jo je spet razočarano povesil. Zdaj vem, si je dejal Jeglič. Tonč je bil doma. Ni dolgo tega, ko je bil doma. Konju je napolnil jasli. In psa je privezal. In potem? Potem se je poslovil od njiju. Od Črna. Od Runa. In je šel. Toda kam? Kam? Stari Jeglič je bil zdaj res obupan. Sem mar to zaslužil? se je pritoževal samemu sebi. Tonč, kaj si mi naredil! Koj nato pa je čul tudi odgovor: Pob si je vse preveč gnal ik srcu, če je Lena kaj jezikala. Čudno občutljiv je. Presneto mu bo še hudo zaradi tega na svetu. Toda jaz, ki sem to vedel, se vseeno nisem postavil zanj. Z Leno sem držal. Celi bajti je že začela ukazovati. Vse do danes nisem vedel, koliko mi Tonč pomeni. Vse do danes. Zdaj šele vem, da Lene sploh nisem imel tako rad, kakor sem si domišljal. Razen tega še za gospodinjo ni. Ji vse preveč smrdi delo. Jaz, stari osel, pa sem zaradi te lene terbe zavrgel poba, ki mi je bil kot sin! O, ko bi ga mogel zdajle doklicati! Pa si še malo ne morem misliti, kam se je dal. Da bi šel v dolino? Nak, ne verjamem. V dolino nikoli ni maral. Jeglič je skrušeno sedel na hlode pred hlevom. Tako je bil zmeden, da še razmišljati ni mogel, kaj naj stori. Lahko bi se spomnil in odvezal Runa. Prav gotovo bi pes pohitel po Tončevi sledi. Toda ta preprosta, a pomembna misel mu takrat ni prišla na um. Kakor je bil Jeglič drugače po značaju mehak in popustljiv, je tokrat od trenutka do trenutka rasla v njem jeza zaradi Tonijeve Lene. Spomnil se je na očitke in svarila, ki jih je moral iz dneva v dan poslušati. Sosed Koren mu je večkrat dejal: »Jeglič, dobro ti hočem, zato ti rečem, da Tonijeva Lena ni zate. Njo bo danes ali jutri pokopala lenoba, jezik pa ji bo še po smrti migal...« Približno tako so mu govorili tudi drugi. Toda Jeglič je bil vse doslej gluh za take besede. Pob je bil priden, mu je šlo skozi glavo, rad me je imel, zelo rad, kar je zmogel, vse je naredil zame. In moje krvi je, bratov sin. Pa še vojna sirota, ki zdaj res nima nikogar več. Joj, kako sem bil sebičen! Samo nase sem mislil, ko sem ubogal Tonijevo Leno. Samo nase. Jeglič si je podprl težko glavo. Tedaj je zaslišal, da prihaja nekdo po stezi. Glasno je govoril s samim seboj. Jeglič je precej prepoznal glas Urhove Micke, ki je šla zjutraj z Leno korenje plet na njegovo njivo. Brž ko ga je zagledala, je začela vpiti: »Jeglič, ti boš čez leto dni siromak, če boš to babo vzel! To ti jaz rečem. In še to, le dobro si zapomni: Danes sem ti prišla pomagat delat pa nikoli več! Nikoli več, da veš!« Urhova Micka je bila vsa zelena od jeze. Ker jo je Jeglič samo belo gledal in ni nobene rekel, je nadaljevala: »Jaz sem pi-pala strnišče, da se mi je že kar motilo pred očmi. Lena pa: enkrat si janko popravlja, zdaj jo spet v križu nekaj peha, potem pa pol ure v senci leži in si lase privezuje! Še za pisiker korenja ti ni oplela! Še majhen pisker ne! Nekaj časa sem jo še gledala, potlej pa mi je postalo dosti. Kaj takega pa še ne. Naša mačka je lena, saj po cele dneve prelezi na soncu. Toda včasih pa le dvigne taco in se počehlja za uhljem. Lena pa je še za to prelena!« Najbrž Urhova Micka še ne bi kmalu izlila točo besed, če se ne bi takrat prikazala na stezi še Lena. Vsa spočita se je prizibala do njiju. »Zdaj, ko je tale prišla, pa jaz grem!« je udarila Urhova Micka z nogo ob tla in se obrnila, da bii šla. Tonijeva Lena pa jo je zgrabila za rokav. »Hitro povej, kaj si se mu napletla! Pa Jeglič ti že ni verjel, vem, da ti ni. Jeglič verjame samo meni.« »O, to pa tak vem!« je zavpila Urhova Micka. »Kar naj te poboža za tiste tri korene, ki si mu jih danes oplela.« »Jeglič! Si čul? Pa menda ne boš pustil, da bi te tako grdo zmerjali, da bi naju tako. grdo zmerjala!« Jeglič pa, v katerem se je že ves čas z naglico nabiralo, je krčevito stisnil pesti, vse žilice na obrazu so mu trepetale. Zakričal je na Leno: V Študijski knjižnici na gradu Ravne Divjad Uršlje gore. Z nedavne lovske razstave na Ravnah »Zgini! Potberi se, od koder si se vzela! In da nikoli več ne prestopiš mojega praga! Nikoli več!« Tonijeva Lena, ki ga še ni videla takega, seveda sprva ni mogla verjeti. Ko pa je Jeglič začel stopati proti njej in so mu oči bliskale kot ranjenemu tigru, je spoznala, da gre tokrat vendarle zares. A ni vrgla puške v koruzo, temveč je naredila prijazen obraz in besede je v med namočila: »No, ne .bodi hud name, Jeglič. Bolna sem. Res. Strašno me boli v križu, že cel teden me boli, zato danes nisem mogla delati, kot bi bila rada. Upam, da mi bo jutri že bolje, pa ti ibom sama oplela za tri Urhove Micke!« Jeglič pa ni popustil, ni ga ujela na lepe besede. Ko se je pozneje tega spominjal, samemu sebi ni mogel verjeti, da je bil res tako odločen. Še enkrat je zakričal: »Zgini! Zgini!« In ko je Tonijeva Lena že bežala v breg, je še vedno vpil za njo: »Ti grdoba, ti si mi spravila poba od bajte! Samo zaradi tebe je šel. In bogve, kam je šel. Uh, zakaj ti nisem že zdavnaj jezika odrezal!« Urhova Micka je med prepirom izginila. Toliko je še počakala nad bajto, da je videla, kako se bo končalo, nato pa je pohitela domov. Doma, pa tudi pri sosedih, bodo potem ves dan govorili o tej novici. Mogoče bodo še kaj dodali, recimo, da je Jeglič Leni vse lase popipal ali pa zlomil na njenem hrbtu ročico od voza. Jeglič si je za nekaj trenutkov olajšal bolečino v srcu. 'Porodil se mu je občutek, da je opravil veliko delo. In vedno znova se je čudil, da je to veliko delo tudi zmo- Ko pa se je spomnil, da je bilo pravzaprav vse to čisto zaman, ker ni Tonča, da bi mu kot prvemu sporočil, kako je opravil z Leno, in da mu tega najbrž sploh ne bo mogel nikoli več povedati, je spet žalostno povesil glavo. Znova se je vse sesulo v njem in stal je tam sredi dvorišča nebogljen kot otrok. In z njim je utihnilo vse. Runo je stal pri svoji utici, še z repom ni več zamahnil, kokoši so zaspale v toplem pesku. Iz dimnika se ni kadilo, nihče ni kuril v peči. Še vode, ki je curljala v korito, ni bilo več slišati. Za trenutek se je dan ustavil. Potem pa se je Jeglič le spet premaknil. In takrat je tudi Runo pomahal z repom, kokoši so zapnhutale s perutmi, da je frčal pesek daleč v travo, in tudi voda je spet zacingljala... V Jegliču se je namreč oglasila misel: Morda pa je Tonč le šel v dolino? V Do-brije. S Primožem je šel. Primož pa je iz doline. In te možnosti se je Jeglič oprijel kot rešilne bilke. Pognal se je po stezi v dolino. (Osemnajsto poglavje iz mladinske povesti: Deček na črnem konju.! JOGURT Jogurt je osvežujoče, okusno in zdravo kislo mleko, zato so mlekarne z jogurtom menda tudi edine postojanke, ki se lahko po obisku merijo s točilnicami alkohola. Na Ravnah še nimamo take mlekarne. Bila pa bi izredna pridobitev za zdravje in dobro voljo industrijskega delavstva in takih stanov. Seveda, kadar mleka ni dovolj, to ne gre, vendar od maja naprej pa do septembrskih dni ga je vsako leto dovolj tudi pri nas. Tudi lani ga je ponujalo nekaj takih gospodarstev, ker niso imeli kam z njim. Ostajalo je tudi po mlekarnah — in to v času, ko bi človek rad pojedel rinjo kislega mleka oziroma jogurta na mah že zaradi žeje. Spomnili smo se takrat na tako mlekarno, ki bi v teh mesecih oskrbovala to izredno dobro in zdravo hrano in tako v tej dobi najbolj koristno konsumirala viške mleka. Treba pa je nekaj muje. Vsak mleko najraje samo preliva, da se ga čimprej znebi; če se ga ne more znebiti tako, se raje z njim ne peča. Medtem pa priprava kislega mleka in jogurta le nekaj več zahtevata. Toda ta priprava in 'oskrba zahtevata nazadnje tako malo dela, da stvari ne bi smeli zanemariti. Na zadruge smo mislili, pa na take lokale, ko nas je presenetila mlekarna sama: naenkrat kislo mleko. Tako je prav, hvala! Lani je bil torej začetek. Zanaprej bo verjetno še boljše že iz te spodbude, kajti tudi na Ravnah bo taka mlekarna, ki bo gojila, proizvajala in .nudila mlečne izdelke (toplo mleko, surovo maslo, kislo mleko in jogurt), veliko pomenila in obdobno tudi dobro uspevala. Seveda pa je treba to spodbudo mlekarne nekoliko podpreti. Na zadruge mislimo, pa na take oratarje, da kaj napravijo, da bo lahko ob prihodnji mlečni sezoni v tem smislu še boljše. Namizni tenis ŠE ENO PRVENSTVO ZA RAVNE Poleg imen državnih prvakov Kamnika, Kriste in .Draga Fanedla, lahko z veseljem pripišemo še dve imeni, in tokrat ne smučarje, ampak igralke namiznega tenisa Jožico Vavče in Ivanko Petrač, ki sta v dvojicah mladink zasluženo postali državni prvakinji. Obema na tem mestu iskreno čestitamo in želimo, da bi bilo še več takih uspehov, saj so ti ne samo v ponos klubu in društvu, ampak tudi našemu kraju. Sploh moramo ugotoviti, da mladi igralci namiznega tenisa vedno bolj silijo k vrhu, ne samo v naši republiki, ampak tudi v državi. Na državnem prvenstvu v Zagrebu za posameznike in dvojice so igralci ravenskega Fu-žinarja poleg že omenjenega uspeha dosegli še zelo vidne rezultate, ki so nam lahko samo v ponos. Jožica Vavče je bila druga pri mladinkah in šesta pri članicah. Petračeva je bila druga pri pionirkah in sedma pri mladinkah. Mirko Bauče pa se je plasiral v prvem in drugem moškem razredu med prvih 16 najboljših igralcev v državi. Res zavidljiv uspeh. Prav tako dobro so se mladi igralci Fužinarja odrezali tudi na republiškem prvenstvu v Ljubljani. Republiški prvaki so postali Jožica Vavče pri mladinkah, Valter Grabncr pri pionirjih in Petračeva skupno z Vavčejevo pri parih mladink. Namiznoteniška zveza Slovenije je Ravnam zaupala izvedbo I. republiškega turnirja. Res, da se tega prvenstva niso udeležili najboljši mladinci kranjskega Triglava in da ni nastopila ekipa Ljubljane, vendar tudi to ne zasenči uspeha, doseženega po ravenskih igralcih na tem prvenstvu. Tako moštveno, Kjer so naši mladinci sijajno zaigrali in odpravili mariborskega Kovinarja s 5:0, Jesenice s 5:1 in v finalu ljubljanski Odred s 5:0 in tako zasedli prvo mesto poleg mladink, ki so v finalu premagale Kranjčanke. Tako so najvišji naslovi tudi v posameznih disciplinah ostali na Ravnah. Mladi Grabner je tudi tokrat osvojil prvo mesto med pionirji, Jožica Vavče pri mladinkah in Miro Bauče pri mladincih, ki je v finalu premagal klubskega kolega in povrhu še brata Ludvika. Ce pregleduješ te uspehe, se ti ne zdi mogoče, da ti mladi igralci trenirajo v prostorih, ki imajo pokvarjeno streho, kjer se od znotraj kruši omet in kjer je pod tako kriv, da je mizo skoraj nemogoče spraviti v vodoravno lego in potem na njej igrati. Vendar je res, da so kljub temu igralci in funkcionarji kluba s temi prostori zadovoljni, saj drugih ni. To je vsekakor hvale vredno, vendar je pa tudi tu treba gledati na zdravje mladih ljudi in prostore vsaj v grobem popraviti. Prepričani smo, da si to igralci še več kot zaslužijo. VEDNO VEC NT-SODNIKOV Pred kratkim so bili na Ravnah izpiti za namiznoteniške sodnike, ki so jih vsi kandidati z uspehom opravili. Poleg sodnikov Ažmana, Leša, Mlakarja in Ša,terja smo sedaj dobili še osem novih sodnikov, in sicer Nov-šekovo, Vavčejevo, Jožeta Grabnerja, Ludvika Baučeja, Andreja Pandcva, Roberta Jamška, Toneta Maklina in Otona Hafnerja. Tovariš Ahačič od zbora namiznoteniških sodnikov pri NTZS iz Ljubljane, ki je bil glavni izpraševalec, se je zelo pohvalno izrazil o znanju kandidatov, s pripombo, da so ravenski kandidati znali 5:1, če primerjamo mariborske kandidate, ki so pred nedavnim opravljali sodniške izpite. Zdi se, da Ravne povsod prednjačijo, prepričani pa smo, da to ne bo nobenemu zlezlo v glavo. TURNIR DESETORICE ZA ČLANE B Na Ravnah je bil odigran republiški turnir 10 najboljših članov v II. skupini. Tekmovanja so se udeležili Zidar, Pirc in Radi iz Maribora, Svoljšek iz Škofje Loke ter Maklin, Pandev in Jamšek od domačega Fužinarja. Ker se nekateri kandidati niso prijavili, so izven konkurence igrali še Mirko in Ludvik Bauče ter Valter Grabner. Turnir je potekal normalno, vendar je bilo kar precej presenečenj. 2c v prvi igri je Pirc premagal do sedaj absolutno najboljšega igralca pri planih B — Zidarja, ki pa je moral kloniti proti nadarjenemu Pandevu, ki zadnje čase zelo dobro igra in ker je fant zelo resen, lahko pričakujemo od njega še večjih uspehov. Tudi Jamšek se je predstavil s solidno igro, saj je premagal Svoljšaka iz Škofje Loke, kar celo rutiniranemu igralcu Maklinu ni uspelo. Če analiziramo uspehe naših igralcev na tem turnirju, potem lahko rečemo, da so pač mladi tisti, ki precej obetajo in bo treba le-tem posvečati še več pozornosti kot do sedaj. Š-er. Študijska knjižnica Ravne na Koroškem (Prejema vse slovenske tiske in važnejše tiske iz ostalih jugoslovanskih republik. Bralnici sta odprti vsak delavnik od sedmih zjutraj do sedmih zvečer.) a) Iz knjižnega fonda: Prežihov Voranc: Djurdjice. Priredila Mara Zutoer. Zagreb 1957. Tregime nga lektyra shkollore. Prishtine 1957. (Prežihovo »Ajdovo strnišče«, »Solzice«, »Potolčeni kramoh« prevedla v šiptarščino Ta-iar Hatipi in Esad Mekulb) Inž. Pratnckar Maks: Kmetijstvo rudarske vasi v Mežiški dolini. (Diplomsko delo. — Tipkopis.) Ljubljana 1956. Sušnik Franc, dipl. biol.: Flora Uršlje gore. (Diplomsko delo. — Tipkopis.) Ljub. 1955. Dr. Tischlcr Josef: Die Sprachenfragc in Kiirnten vor 100 Jahren und heute. Celovec 1950. Ude Lojze: Teorija o vindišarjih. Celovec 1956. Paschinger Viktor: Geographischer Atlas. (Karntner Heimatatlas.) 1., 2., 3. Lief. Celovec 1951—1956. Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije. Ljubljana 1957. Zbornik dokumenata i podataka o NO ratu. Tom 1/1—13, II/l—5, III/l—8, IV/1—17, V/l—17, VI/1—5. Beograd. Tudjman Franjo: Rat protiv rata. Partizanski rat. Zagreb 1957. Kulundžič Zvonimir: Historija pisarna. Zagreb 1957. Vitas Dušan: Mašinski elementi. I/III. Beograd 1956—1957. Krstič Orestije: Planinski i šumski pašnjaci Jugoslavije. Subotica 1956. Kohan P. S.: Istorija zapadnoeuropske književnosti. I/II. Sarajevo 1956. Delfin Slavko: Sportske gradjevine. Zagreb 1957. Pomorska enciklopedija IV. Zagreb 1957. Vsemirnaja istorija v 10 tom. — I., II., III. Izd. Akademija nauk SSSR. Moskva 1956-57. Dalj Vladimir: Tolkovyj slovar živogo veliko-russkogo jazyka. I—IV. Moskva 1956. Crouzet Maurice: Histoirc Generale des Civi-lisations. I—VII. Pariš 1955—1957. Duviard Ferdinand: Anthologie des poetes franpais. Pariš 1947—1954. Nouveau Larousse Universal. I/II. Pariš 1948 do 1949. Thomas Adolphe: Dictionairc des difficultes de la langue franpaise. Pariš 1956. Webster’s New World Dictionary of the American Language. Cleveland 1956. Galletti-Chiorboli: Antologia della letteratura italiana. I., Jl.ll, 2, III./1, 2. Bologna 1956. Croce Benedetto: Poesia e non poesia. Bari 1955. Literarne zgodovine in antologije: ruske, ukrajinske, beloruske, sovjetske, češke, lužiškosrbske, angleške, ameriške, nemške, švedske, holandske, francoske, italijanske, romunske, šiptarska. Slovarji (poleg slovarjev svetovnih jezikov še): grški, latinski, češki, poljski, holandski, norveški, danski, švedski, italijanski, španski, portugalski, romunski, novognški, finski, madžarski, turški, hebrejski. Knaurs Lexikon moderner Kunst. Munchen 1955. Remplcin Heinz: Psychologic der Persbnlich-keit. Munchen 1957. Ilchlmann VVilhelm: VVorterbuch der Piida-gogik. Stuttgart 1957. Wilpert Gero: Sachvvdrterbuch der Literatur. Stuttgart 1955. Kohlrauscli F.: Praktische Physik. Stuttgart 1955. Sehallreuter Walter: Einfiihrung in die Phy-sik. Halle 1956/57. Hertz Gustav: Grundlagen und Arbeitsme-thoden der Kernphysik. Berlin 1957. Ebert Hermann: Physikalischcs Taschenbuch. Braunschvveig 1957. Graevve H.: Mathematik. 1/1, 2, II/l, 2. Leipzig 1956—1957. Holtmann Friedrich: Mathematik I/II. Leipzig 1955/56. Pozimi pač zmrzuje. Tu je zgrabilo mlin ob poti na Ojstrico, ker je še na vodo Manevri leta 1911 — Žolnirji se vračajo skozi guštanjski trg, ki je imel takrat še nekaj več zelenja, zato pa graščina na Javorniku toliko manj Hermann Friedrich: Flora von Nord- und Mit-teleuropa. Stuttgart 1956. Mutter Edwin: Die Technik der Negativ- u. Positivverfahren. Wien 1955. Doerner Max: Malmaterial und seine Verven-dung im Bilde. Stuttgart 1954. Koelsch Franz: Lehrbuch der Arbeitshygiene. Stuttgart 1954. b) Hrvatski in srbski časopisi: Čovjek i prostor. Arhitektura, kiparstvo, slikarstvo i primijenjena umjetnost. Zagreb. (Mesečnik.) Jugoslovenski radio. Zagreb. (Tednik.) Knjiga i svet. Beograd. (Dvomesečnik.) Književne novine. Beograd. (14-dnevnik.) Tehničke novine. Beograd (14-dnevnik.) Umjetnost. Zagreb. (Mesečnik.) Vjesnik u srijedu. Zagreb. (Tednik.) Umjetnost riječi. Zagreb. (Četrtletno.) Dubrovnik. Časopis za književnost, nauku i umjetnost. Dubrovnik. (Četrtletno.) Geografski horizont. Zagreb. (Četrtletno.) Glasnik matcmatičko-fizički i astronomski. Zagreb. (Četrtletno.) Hortikultura. Zagreb. (Četrtletno.) Izdavačke novosti. Zagreb. (Mesečnik.) Izraz. Sarajevo. (Mesečnik.) Jezik. Zagreb. (Dvomesečno.) Jugoslovenski pregled. Beograd. (Mesečnik.) Komuna. Beograd. (Dvomesečnik.) Književnost. Beograd. (Mesečnik.) Kemija u industriji. Zagreb. (Mesečnik.) Krugovi. Zagreb. (Mesečnik.) Letopis Matice srpske. Novi Sad. (Mesečnik.) Literatura. Zagreb. (Mesečnik.) Medunarodni problemi. Beograd. (Četrtletno.) Naša stvarnost. Beograd. (Mesečnik.) Radioamater. Beograd. (Mesečnik.) Progres. Ljubljana. (Mesečnik.) Revija školstva. Beograd. (Dvomesečnik.) Republika. Zagreb. (Mesečnik.) Stvaranje. Cetinje. (Mesečnik.) Socijalna politika. Beograd. (Mesečnik.) Spoljnopolitička dokumentacija. Beograd. (Mesečnik.) Savremena škola. Beograd. (Dvomesečnik.) Tehnika. Beograd. (Mesečnik.) Tesla. Beograd. (Četrtletno.) Filozofija-Sociologija. Beograd. (Trikrat letno.) Filmski vjesnik. Zagreb. (14-dnevno.) Otkriča. Zagreb. (Mesečnik.) Karntner Heimatatlas. Paschinger Viktor: Geographischer Atlas. I.—III. 1951—1956. Nubbaumer, Erich: Geistiges Karnten (Literatur- und Geistesgeschichte des Landes). Klagenfurt 1956. WieI3ner, Hermann: Geschichte des Karntner Bergbaiues. I. Teil: Geschichte des Karntner Edelmetallbergbaues. Klagenfurt 1950. WieCner, Hermann: Geschichte des’ Karntner Bergbaues. III. Teil: Karntner Eisen. Klagenfurt 1953. Schnedter, F.: Alpwirtschaft. Graz 1948. Prežihov Voranc v prevodih Prežiihov Voranc: Doberdob. Beograd 1955. Prežihov Voranc: Doberdob. Sofija 1956. Prežihov Voranc: Poslednji Volodeji. Beograd 1953. Prežihov Voranc: Gosposvetsko polje. Zagreb 1951. Prežihov Voranc: Samonikli. Beograd 1956. Prezsihov Voranc: Lenn a volgyben. Ujvidek 1953. Prežihov Voranc: Boj na proždrljivcu. Sarajevo 1955. Prežihov Voranc: Borba u tudjind. Novi Sad 1949. Prežihov Voranc: Borba u tudjini. Zagreb 1952. Prežihov Voranc: Lulet e Shcngjergjit. Beli-grad 1951. Prežihov Voranc: Djurdjevak. Beograd 1949. Prežihov Voranc: Konvalinky. Petrovec 1952. Kraljič, Branko: Ekonomski elementi proizvodnje socialističkog šumarstva., Zagreb 1952. Hermann, Friedrich: Flora von Nord- und Mittelouropa. Stuttgart 1956. Hegi, Gustav: Illustrierte Flora von Mittel-europa. Miinchen 1935—1939. Schmieder, Paul: Praktische Viehpflege. 6. Aufl. Radebeul 1955. Bubič, Šerif: Specijalno vočarstvo. Sarajevo 1952. Schlag nach — Natur. Leipzig 1956. Schlag nach — Gesundheit. Leipzig 1956, Mičurin, I. V.: Sočinenija. I.—IV. Moskva 1948. Hollemann, A. F.: Lehrbuch der Chemie. I. Teil: Anorganische Chemie; II. Tedi: Organische Chemie. Berlin 1943. Supek, Ivan: Teoriska fizika i struktura materije. I. II. Zagreb 1951—1952. Markovič, Željko: Uvod u višu analdzu. I. II. Zagreb 1952—1956. Kurepa: Teorija skupova. Zagreb 1951. Dubbels: Taschenbuch fiir den Maschinen-bau. I. II. 11. Auflage. Berlin 1953. Autorenkollektiv: Automatisierung der SchweiBarbeiten und Elektrodenherstellung. Leipzig 1954. Hiitte. Des Ingenieurs Taschenbuch. Maschi-nenbau Teil A. 28. Auflage. Berlin 1954. Malo nas je še živih, kateri se še spominjamo na staro majhno vas Mežica. Skupno je bilo tedaj 25 večjih in manjših poslopij ter cerkev, in sicer: ^ Kivovo, Stoparjevo, Keupovo, župnišče, občinska hiša, Prhovčeva bajta, Torčcva, Krautovo, Tomčevo, Mežnarjevo, Kasnikovo in osnovna šola, zgrajena leta 1877. Še po starem zgrajene lesene hiše z majhnimi okni so bile štiri: Žagmajstrova, Ribičeva, Karicelnova in Kofetova. Pol zidano in pol leseno je bilo Obcnarjevo poslopje. Da ne pozabim, še ena hiša je zidana pri Primužu. Potem je bilo zidanih še osem večjih hlevov z skednji in trije mlini: Stoparjev, Keupov in Krautov mlin, ena kovačnica, podkovni kovač, Kivova fužina in »pokerca«. Pet minut iz vasi proti Poleni oziroma Črni so bile še tri hiše tik ob cesti, dve zidani: Abšncrjeva in Pungartnikova ter ena lesena — Koranterjeva. Tik ob cesti proti Pliberku so bile še tri zidane hiše, ki stoje še danes, fužine pri Abnerju, pri Čoreju in pri Logarju; iste so pa že malo iz vasi ven. To je bila nekdanja vas Mežica. Le škoda, da nimam slike. Poslopja so bila krita še vsa s skodlami razen Kivovega in župnišča. Danes pa je vas že skoraj kot majhno mesto, če jo gledaš iz katerega koli hriba dol; saj hribi so okoli in okoli, da nimaš drugega razgleda kot pa v zrak. Lep razgled je pač na Peco, dobre tri ure hoda iz vasi za dobrega planinca. Cesta skozi vas je bila tedaj v zelo slabem stanju. Ni čuda, ko je šlo dan za dnem po osem parov težkih parizerjev, ki so bili na- Hiitte. Des Ingenieurs Taschenbuch fiir Be-triebsingenieure. I. II. Berlin 1954. Broda-Sehonfelcl: Die teohnischen Anwen-dungen der Radioaktivitat. Berlin 1956. Atomkern. Atomenergie. 2. Aufl. Leipzig 1956. Kohlrausch, F.: Praktische Physik. Band I. Stuttgart 1955. Earle, Eduard: Tvorci moderne strategije. Beograd 1952. Jomini: Pregled ratne veštine. Beograd 1952. Lange-Eichbaum: Genie, Irrsinn und Ruhm. 4. Auflage. Miinchen 1956. Kulundžič, Zvonomir, Knjiga o knjiži, histerija pisarna, materijala i instrumenata za pisanje. Zagreb 1951. Faure, Elie: Povijest umjetnosti. I.—IV. Zagreb 1954—1956. Stein, Werner: Kulturfahrplan. Berlin 1954. loženi s svincem iz topilnice Picnikove in Bergšaferjeve ter pozneje iz Žerjava, ko prvi dve nista več obratovali, skozi Mežico na železniško postajo Prevalje. In koliko se je prevozilo lesa vseh vrst z žag v Mušeniku! Nepretrgana procesija samih konjskih vozil. To je trajalo približno do 1915. leta, potem pa so zgradili s Prevalj do Žerjava ozkotirno železnico in vsi vozniki za svinec so odpadli, samo lesni so še ostali. To je bil povod, da je Krautovo posestvo prišlo v last rudnika. Kraut je imel sam po šest parov težkih konj, ki so prevažali svinec. S tem je odpadel zaslužek in je rajši celo posestvo prodal ter se izselil na Jesenice, kjer si je kupil lepo vilo in jo tudi prodal. Nazadnje je bil nekje v Celovcu in je popolnoma izgubil vso bogastvo; denar mu je vzela vojna. Bil je zelo podjeten gospodar, imel je tudi prvo trgovino v Mežici in še gostilno, h koncu je ostal vdovec brez otrok ter je umrl osamljen. Leta 1908, 28. majnika, je izbruhnil požar pri Krautovi gostilni iz dimnika. Bil je ta dan praznik, iz Celovca je prišel knezoškof birmat in ravno ko je končal opravilo, je začelo biti plat zvona. Zmeda je bil takšna, da je bilo groza. Vpitje odraščenih, jokanje otrok, ker niso dobili od svojih botrov in staršev nobenih sladkarij. Prodajalcev teh dobrot je bilo tedaj precej iz Pliberka, Dravograda In Slovenj Gradca, pa so vsi zbežali, kakor hitro so mogli. Še škof je moral pustiti pripravljeno kosilo in se je takoj odpeljal na Poljano. Ker je bil ta dan res lep, sončen in topel, skodlaste strehe pa suhe, je gorelo kot slama. Uničenih je bilo 6 objektov, Krautovo, Obenarjevo, Torčevo, Mežnarjevo, Krautov NEKDANJA MEŽIŠKA VAS mlin in Toničevo. Da se ogenj ni razširil še naprej proti zgornji vasi, se je bilo zahvaliti največ domačim oziroma rudniškim gasilcem kakor tudi sosednjim društvom: Črna, Ravne, Prevalje in Slovenj Gradec, ki so pridno pomagali domačim gasilcem, ker so bili tako hitro na licu mesta. Od tedaj naprej se je začela vas preurejati. Iz Žitare vasi se je preselil v Mežico trgovec L. Gutenberger, ki si je napravil trgovino pri Keupu. Ker je bil podjeten in priden, se mu je premoženje hitro množilo, da si je odkupil par lesenih hiš in Krautov mlin, ki še danes stoji in je moderniziran. Pa še lepo hišo s trgovino si je postavil, a žalibog ga je prehitro pobrala smrt še dokaj mladega. Zapustil je vse posestvo edini hčerki. Tudi ona je še mlada zapustila hčerko, umrla je na črnih kozah, epidemija, ki je leta 1917 in 191S marsikomu vzela življenje. Do prve svetovne vojne se ni bogsigavedi toliko spremenilo. Začelo pa se je precej po vojni. Rudnik so prevzeli Angleži in delavcev je bilo vedno več. Rabili so stanovanje m tako so najprej preuredili ruske barake, kjer so bili utaborjeni ruski ujetniki, v družinska stanovanja. Bile so štiri, letos so tri podrli, eno je menda voda odnesla. Namesto njih so zopet le barake postavili, kar ni posebno lepo za Mežico. Krautova dva velika hleva so preuredili v enonadstropne delavske hiše, eno novo so postavili še pred vojno, dvonadstropno, za 14 družin, dve vili, občinsko novo hišo in eno vilo za učiteljsko stanovanjc. Danes je tam otroški vrtec. Malo naprej je postavil stavbenik J. Potočnik svojo vilo in blizu žago, polnojamernico, z mehanizirano delavnico. Najlepša stavba v Mežici je seveda meščanska šola, na kar so Mežičani lahko ponosni. Investiral je seveda največ rudnik na pobudo učitelja Modendorferja in njegovih somišljenikov. Lepa stavba je Narodni dom, ki so ga dogradili že po drugi svetovni vojni, prej je bil tu Sokolski dom. Danes je posvečen prosvetnemu delu za igre in druge nastope — kino in koncerte, ker ima lep oder in veliko dvorano, sobe za sestanke raznih organizacij itd. Mežica ima tudi lepo kopališče, ki je bilo zgrajeno na pobudo SPD in z razumevanjem ter podporo rudnika. Dosti delavskih hišic je nastalo po prvi svetovni vojni, ko so si jih delavci sami zgradili. Razmere pri rudniku niso bile ravno slabe, zaslužek ni bil najslabši. Kdor je hotel malo bolj skromno živeti in ni razsipal, si je pa sčasoma le prihranil toliko, da si je postavil svoj skromen domek. Marsikateri danes obžaluje, da si je preje preveč privoščil, ker danes pri majhni pokojnini tega ne zmore več. Kriza za stanovanje pa postopoma narašča. Smešno pa je to, da je bilo pred prvo svetovno vojno kar šest gostiln in samo ena trgovina, ko je bilo ljudstva več kot trikrat manj kot danes. Danes pa sta samo dve gostilni in štiri trgovine ter ena iz vasi. Po vseh trgovinah prodajajo tudi alkohol, seveda samo v steklenicah, razna vina in likerje, samo da doma piješ, če ti nese. Toči se tudi v Narodnem domu in na kopališču. Med okupacijo je postavil rudnik tri stavbe za delavska stanovanja blizu Narodnega doma, ena je bila postavljena še pred 1940. letom. Po drugi svetovni vojni je rudnik zopet zgradil veliko enonadstropno stavbo za 12 družin, delavskih stanovanj pa za ceio naselje, zidanih, bolj barakam podobnih, in še je začetih novih pet velikih stavb za delavce. Vsa nekdanja Krautova, Stoparjeva, Keu-pova in Itivova stavbišča so že naseljena večinoma s samimi delavskimi hišicami, ki si jih sami gradijo. Če bo rudnik še naprej tako napredoval, bo v desetih letih Mežica lepo mesto, privlačno za tujce, posebno pa za turiste. Peca je najbližja, potem Uršlja gora s prelepim razgledom, potem Raduha, Olševa in zelo romantična pot skozi Toplo, Koprivno čez sedlo med Raduho in Olševo v Solčavo in Logarsko dolino. R. Jasser, upokojenec OD POLJANE DO TOPLE Tam davno nekoč smo objavljali zanimive popise Šanclovega Zepija »Od Poljane do Tople«. Ko še ni prišel do Tople, smo prenehali — ne vemo, kaj je prišlo vmes, verjetno prostor. Tako je stvar zaležala, pa jo danes nadaljujemo in končavamo kar na vrhu Pece. Pod Pečnikovo žago si je ob nalivih pred nekimi leti Meža izrila novo strugo preko ceste do nasprotnega hriba in je tam grede pobrala nedavno poprej postavljeno »Rabi-čevo hišo«. Ljudje so se v temni noči še rešili, ostalo pa je odnesla voda. Pred razpotjem Koprivna-Topla je stavba, v kateri je bila elektrarna z dvema turbinama. Ta elektrarna je bila prva v Mežiški dolini. Obratovati je začela 1902. leta. Tok je oddajala v rudniški obrat »Helena«. Tam se je nahajal na svinčeni rudi najbogatejši rov. Ogromne sklade rude v tem rovu so izsledili po prizadevanju predkopača Štefana Pristava, p. d. Muhlnovega Štefana. Za to je dobival skromno pokojnino. S to pokojnino in z zaposlitvijo kot vaški pismonoša se je preživljal na stara leta. Pečnikova žaga in električne naprave v elektrarni so bile med okupacijo uničene. Strma pot proti Topli se pričenja koj pri razpotju v neposredni bližini toplske centrale (elektrarne). Pot je samotna in vodi iz klanca v klanec. Za prijatelja in poznavalca narave pa je zanimiva, romantična, idilična in mična, čeprav je težavna. Ko pridemo mimo nekdanjih jezov (iz katerih je bila nekoliko toplejša od drugih voda, toplska voda, speljana po velikih ceveh, v toplsko centralo do Burjakove žage), smo tako rekoč že v Topli. Na naši desni, na sončni strani se kopljejo v sončnih žarkih (kadar pač sonce sije) kmetije z njivami in travniki. Da bi prišli do prve kmetije, bi pri žagi morali kreniti na desno. Gremo pa raje po spodnji poti in obiščemo najprej najvišje na Peci ležečo kmetijo »Končnikovo«. Zaradi tako visoke lege imenujejo nekateri Končnika tudi kralja Pece, ki sicer ni kronan, a je zaradi visoke lege domačije skoraj upravičen do takega naziva. Pri Končniku radi sprejmejo vsakogar, ki se oglasi in mu postrežejo z domačimi dobrotami. Ko bomo prispeli tja, bomo gotovo tudi mi deležni gostoljubnosti tega doma. Končnikova domačija je baje ena najstarejših v Topli. Hišna in osebna imena tu so še: Kotnik, Kočnik, Kočar, Kočan in Kolnik, Kovc (Kovs), Kelc, Kelt in druga, torej sami K-ji. Rudnik v Topli Nedaleč od Končnikove bajte, nahajajoče se v zatišju in kotu, mlina in male elektrarne — že na Fajmutovem zemljišču, je bil rudnik in že mehanizirana separacija. Ostanki oziroma razvaline zidu te separacije so vidne še danes. Pred kakimi šestdesetimi leti (ko sem bil prvič v Topli in pri Končniku) je bilo tam še veliko leseno vodno kolo, do katerega je bil preko visokih stolic speljan vodni žleb. Naslednje kmetije v Topli od Končnika po sončnem pobočju nizdol so sledeče: Fajmut, Kordež, Florin in Burjak. Na podlagi teh imen bi se dalo sklepati, da so davni, davni predniki, ki so si prvi zgradili svoje domove tega naselja, izhajali iz kake rimske vojaške legije. V takih legijah so se, kakor je znano iz zgodovine, nahajali vojaki raznih narodnosti. Divji in bojeviti narodi: Vandali, Pardi, Langobardi, Heruli, Goti, Alemani, Huni in drugi so množično napadali rimska mesta in postojanke, jih izropali in porušili ter se naposled polastili celo mesta Rima. Mogočni rimski imperij se je zrušil. Preostali vojaki rimskih legij pa go se prebijali skozi živ- »Jamnica« Munki in Bunki iz Kotelj — originali Voran-čevih povesti in črtic. V sredini (sedi) njegov stric Lenart Kuhar (Munk, Pernjak, Vužnik) z mlajšim sinom Tončnom (Ladej). Zadaj s tirolsko pipo in klobukom Rožank (Bunk). Zraven še stara Toneja, Ivarški Gluki, stari mežnar, ruski ujetnik in neki soldat na dopustu. Vužnik in Rožank sta bila tudi velika romarja tistega časa. Videla sta Rim, San Sebastijan, Lurd, Dunaj in Jeruzalem. Slika iz leta 1917 ljenje, kakor so pač vedeli in znali. Zato ni prav nič'izključeno, če so si nekateri teh vojakov-legionarjev izvolili ta gorski-pla-ninski, takrat še od gostega gozdovja obdani, mirni svet za svojo domačijo. Ime Fajmut se je verjetno prvotno glasilo: Waihmuth, izgovori Vajmut. Ta beseda naj bi izvirala iz starogermanščine in bi v slovenščini pomenila »orlovski pogum«, Waih — orel, Muth — pogum. Kordež, prvotno Kordes, je verjetno latinsko ime in bi nemara pomenilo v slovenščini »srčni«. Prav tako je latinskega izvora ime Florin, prvotno se je mogoče izgovarjalo »Florinus«, kar bi pomenlo v slovenščini »cvetoči« itd. Zaklad v ognjišču Pred stoletji je k nekemu kmetu v Topli prispel čudaški človek. Slovenski je zelo pomanjkljivo govoril. Očividno je bilo, da je bil Italijan. Nastanil se je v podstrešni kamrici. Kadar je bilo lepo vreme, je hodil po bližnjih pobočjih in zbiral razne kamenine in rastline, katere je skrbno spravljal. V slabem vremenu, ali kadar ni nabiral omenjenih predmetov, se je najraje zadrževal v dimnici, se sukal okoli ognjišča in si ga ogledoval. Slutiti se je dalo, da se mu zid pod ognjiščem zelo dopade. Nekega dne se je začel pogajati z gospodarjem. Hotel je kupiti staro ognjišče za lepe denarce in se zavezal, da jim bo nato dal sezidati novo in lepše. Vsem se je zdelo to čudno in sumljivo, zato ni prišlo do prodaje. Ko je neki dan šel zopet v hrib, je pozabil za seboj zakleniti vrata v kamrico, katero je po navadi vedno skrbno zaklepal. Gospodar se je mudil na podstrešju in ko je videl, da duri niso bile zaklenjene, je stopil v kamrico. Na mizi je ležal razgrnjen pergament, zato si ga je ogledal in doznal, da je bilo na njem narisano njihovo ognjišče. Na neki točki v zidu pod ognjiščem pa je bila označena nekaka loncu podobna posoda. Zjasnilo se mu je, kaj bi moglo biti v loncu na tako skritem prostoru. Tujec je čimdalje bolj in bolj pritiskal na gospodarja, da bi mu prodal omenjeno ognjišče, a gospodar se ni dal omehčati. Poletje, ki je v teh visokih legah itak kratko, se je nagibalo na jesen. Hladne sape verjetno tujcu niso bile prijetne, zato se je nekega jutra poslovil. Ob slovesu je še zagotovil, da se prihodnje poletje zopet vrne. Hlapec mu je moral zabojčka z nabranimi kameninami in rastlinami zapeljati do oddaljene pošte. Ko je hlapec, vrnivši se domov, povedal, da se je Lah že odpeljal s poštnim vozom, se je gospodar takoj lotil razdiranja ognjišča in res so na mestu, označenem na pergamentu, iz zidu izluščili lonec poln starih rimskih zlatnikov, srebrnikov in drugega dragocenega nakita. Pozidali sp nato novo in lepše ognjišče. Oni tujec pa se je naslednje poletje zopet vrnil, a ne sam, z njim je bil še neki drug možak. Vstopivši v dimnico in zagledavši novo ognjišče, sta se brez slovesa obrnila in krenila nazaj, od koder sta prišla. Gamsi Kordežev Rudi je neko zimo v globokem snegu gazil proti vrhu Pece. S seboj je vzel smuči. Na povratku si je pritrdil smuči na noge in se po ozkem zasneženem žlebu spustil navzdol. V žlebu za ovinkom pa je bil trop gamsov, ki so na sončni strani žleba brezskrbno mulili iz snega štrlečo suho travo, ko se je nenadoma med nje z silno brzino prismučal Rudi. Ko jih je 'zagledal, se zaradi strmine in zagona ni mogel ustaviti. Živali pa tudi, ko so ga zagledale oziroma zaslutile v tesnem žlebu, niso imele kam zbežati. S težavo se je prebijal skozi trop in se ruval s preplašenimi gamsi. Na Peci Pastirček veselo vriska — tebe v dolini pa skrb in težava stiska in če še tvoja ženka tarna in skneca ter jadikuje in se kremži deca — tedaj te vabi Peca. Hitro k omari steci in se preobleci. Ženki pa reci: naj brzo opremi sebe in deco — pa hajdi s skneco na Peco. Na vrhu na Peci se skrbi in težavi odreci ter brezskrbno veselo zavriskaj — zapoj, Hvalo že vnaprej izrekam osebam pri uredništvu, kjer bodo popravljali moj v pravo-pisju zelo pomanjkljivi rokopis, da bo pripraven za tisk. Bralcem pa želim pri čitanju tega potopisa prijetno razvedrilo! Šanclov Zepi Neustrezno orodje povzroča nesreče -popravi ga pred uporabo Preglej in VEKA V INKEEKJEVA Nismo mogli verjeti, da tov. Vinklerjeve ni več med nami. Bila je žena, vseskozi prežeta z revolucionarnim duhom, zato je tudi prav, da se je »Fužinar« spominja. Že za časa narodnoosvobodilne borbe je vneto sodelovala, bili sva tesno povezani. Prinašala je k nam sanitetni material, katerega sem dalje oddajala partizanom. Spominjam sc, da je bila celo tako pogumna, da je enkrat prinesla pisalni stroj, za katerega ne vem več, kje ga je »izmaknila«. Po vojni tudi ni držala križem rok. Bila je zelo agilna članica AFŽ organizacije, izvoljena pa je bila tudi večkrat v občinski ljudski odbor. Do zadnjega je bila tudi članica sveta za prosveto. Ce je bila kakšna težja naloga, smo pač žene enostavno rekle: »To bo pa prevzela Vinklerjeva.« In vedno je vsako nalogo uspešno opravila, pa če je bilo potrebno tudi »udariti po mizi«, ničesar se ni ustrašila. Le malo je še danes takih markantnih žena, zato jo bomo še posebej me, ravenske žene, zelo pogrešale. Nisem ji govorila v slovo na grobu, zato se ji hočem s temi skromnimi vrsticami, kakor je bila tudi ona skromna, za njeno veliko požrtvovalnost oddolžiti. Tovarišica Vera! Prerano si nas zapustila. Me žene te ne bomo pozabile, ampak bomo nadaljevale tvoje delo. Slava tvojemu spominu! Flora Kotnik ROŽANKOV MAKS Nedavno se je za, vedno poslovil. Takoj za njim pa še brat Viktor. Ko sem septembra leta 1944 morala s svojimi otroci od doma, sem se pridružila Ro-žankovi družini, ki je morala zapustiti dom že prej in jo je čakala ista usoda kot nas. V Macigojevih pečeh smo našli svoj novi dom. Bilo nas je okrog 15, in to 10 otrok in 5 odraslih. Kot nekak »krušni oče« nam je bil takrat dodeljen Rožankov Maks. Za otroke je bila takoj napravljena lesena baraka na Z med tovarniškega livarskega tečaja na Ravnah. Predava šef jeklarne in avtor razprave »Konstrukter in livar«, Boris Florjančič obronku skale; kar nas je bilo odraslih, smo prebivali prav v pečeh. Kuhala nam je stara Rožankova mama, za kar je dan za dnem skrbel in nosil hrano njen sin Maks. Vsak dan je čakalo deset malih lačnih želodčkov, kaj jim bo prinesel naš »krušni oče«. Začelo pa se je močno deževje, ki je trajalo kar štirinajst dni skupaj. Skala, pod katero smo bivali, je začela puščati in smo morali podstavljati posodo, če smo hoteli biti vsaj za silo zavarovani pred mokroto. Tudi prinašanje hrane je bilo zelo otežkočeno, tako da je Maks prišel s terena večkrat čisto premočen in je moral zopet moker oditi, ker se ni mogel posušiti in tudi česa ni bilo . Ker pa je to životarjenje postajalo iz dneva v dan neznosnejše, smo se ločili od tega začasnega domovanja. Rožankova družina je odšla na osvobojeno ozemlje, mene pa so postavili za kuharico novo formiranega okrožja Dravograd, ki je bilo v bližini kmeta Kar-puha. Tja sem odšla s svojimi otroki in prevzela novo dolžnost. Naš »krušni oče« — Rožankov Maks, pa mi je ostal globoko v spominu ves čas partizanstva, posebno pa še v zaporu, kjer sem se cesto .spominjala, kako je s težavo, toda požrtvovalno skrbel za nas, da nismo bili lačni, saj se do takrat niti zavedala nisem, kaj pomeni lakota, katero sem morala potem prestajati v zaporu. Flora Kotnik Prežihov Voranc v prevodih Za dopolnitev svoje nedavno v našem listu objavljene bibliografije prevodov iz Voranče-vih del sporoča prof. France Dobrovoljc, ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani, še sledeče prevode: I. Srbskohrvatski: Još jedan napad na slo-venačku kulturu. Književne novine (B.) I (1958), br. 3, 2. III. 1948,1. Jamnica (7. pogl.). Sve če to narod pozlatiti. Budimpešta. Savez Juž. Slovena u Madžarskoj, 1956, 57—64. Stari grad. Prev. Ladislav Žimbrek. Zagreb, Sloga 1957, 87—110 (= V zbirki novel: Savre-mena jugoslavenska novela). Suzice. Prev. Vida Supičič. Politika (B.), 14. II. 1957, LIV, br. 15719 — Politika za decu, XIX, br. 223. II. Češki: Očistec. Prel. Frant. Benhart. »Svetova literatura« (Praha) 1956, č. 6, 152 do 160 (+ notica o P. V. na str. 152). III. Slovaški: Prva mlatba. Prel. BAN. Ned’ele 1948, č. 8, 13—14. Prvy zapas. Prel. Matične čitanie (Turč. sv. Martin) IV (1949), 246—284. IV. Angleški: Land Hunger. By Lovro Kuhar. Translated by L. Adamič. Mladinski list — Juvenile (Chicago) 1926, 274—76; 308—10; 344—346 (= Ponatis iz: The Living Age). V. Kitajski: Oče. Prev.? Po angleškem prevodu Balda Soljana! »Jugoslovanske povesti«. Peking 1957. SAMORASTNIKE je v celoti prevedel v francoščino t Jean Lacroix, bivši lektor francoskega jezika na ljubljanski univerzi (prevod je ohranjen v rokopisu). Pravkar je izšlo troje prevodov v šiptar-ščini: Ajdovo strnišče (Hamullorja e hikrres), Solzice (Lulet e shengjergjit), Potolčeni kramoh (Kukudhi i rregjuem). Objavljeni so v knjigi: NAZOR, QOPIQ, GLISHIQ E VORANC. Tregime nga lektyra shkollare. Perkthyen: Taiar Hatipi dhe Esad Mekuli. Prishtine, 1957. Prežihov Voranc: Djurdjice. Priredila Mara Zuber. Zgb., Školska knjiga 1957. 70 + (I) str., M. 8° (»Dobra knjiga«, III. kolo, sv. 3). VOLITVE V REPUBLIŠKE IN DRŽAVNE ZBORE 23. marca 1958 KANDIDATJE! Kdor je sprejel kandidaturo predstoječih volitev ljudskih zastopstev, naj se zaveda, da mora zastopati ljudstvo. To pa se z izvolitvijo še ne neha, temveč začne. Ravne na Koroškem — enkrat brez industrijskih dimnikov VOLIVCI! Prvobitna dolžnost in čast slehernega volilnega upravičenca je, da voli. Naj .ne bo sodelavca in svojca naše delovne skupnosti, ki se ne bi udeležil volitev ter po svobodni izbiri volil tistega kandidata, od katerega pričakuje dobro zastopstvo za dobro skupnosti in kraja.