Sodobna slovenska poezija
Tina Kozin Živa meja
Čas smolarjenja
drevo je že odkazano. vzameš nož, dleto ter strgač,
in to orodje naj bo vedno sveže brušeno - kajti gre za ostre in
globoke linije, da se odpre tudi vse nepoškodovane kanale
v širši okolici ene zareze. a najprej je treba na grobo
ostrgati vso mrtvo skorjo, odkriti beljavo. strgaš, kjer je deblo
najbolj toplo. v primeru grč pozabiš na smeri neba, strgaš stran, ki je
najlepša. ta ostrga mora imeti obliko črke V. zdaj že lahko zarežeš -
z dletom žlebiš površino, za nož pa potrebuješ silo: ukrivljeno rezilo
povzroča trenje, a le z njim se da prebiti čisto do plasti črnjave. pribiješ žebelj
Sodobnost 2014
347
Tina Kozin: Živa meja
in pristaviš lonček. ta surova smola ti bo potem služila za zdravilo, mažo ali
gorivo. in seveda so predvsem pomembni pravi časovni presledki. potem ko smo
zarezali, počakamo, da si drevo opomore, nato ga spet odpremo. kanale širimo,
lonček pa medtem odmikamo, da vanj ne zbiramo smeti. smolarimo
na živo, da nas bo drevo lahko prevzelo tudi s svojo gosto, hladno senco.
400
Sodobnost 2014
Tina Kozin: Živa meja
Živa meja
noče priljubljene umetne mešanice gramoza, vode in cementa,
sploh ničesar, kar bi bilo togo neprepustno in odporno na plamene;
naj ta, ki bi jo brcnil ali drezal po njej, predvsem izgubi ravnotežje,
in naj se mu koža razpre kvečjemu v praske. naj bo obroba, ne
le dekoracija, ki sega prek visokega človeka; trnova, le kjer bodo z njo
rasle divje jablane - naj jo preraščajo te krošnje, posebej v širino, v njej
pa gnezdijo kosi, si požvižgavajo in kljuvajo vsak svoje, vsak dan drugo
jabolko. morala bo biti tudi bujna, da privabi kakšnega škrlatca - sploh
katerokoli ptico, ki jo odbija skrajno odprta pokrajina ali tista zaprta
prepletenost gozda; in prepuščati samo diskretno svetlobo, v kateri je sončenje
na vrtu neopazno. menjala bo barve, ne bo zimzelena, a naj liste zadrži,
kot vsi gabri, na gostih, zapletenih vejah tudi pozimi; naj bo tista, ki bo mirno
in po svoje odganjala v obe smeri, naj bo torej živa
meja, rast prek konca in začetka.
Sodobnost 2014
395
Tina Kozin: Živa meja
Luščenja
nobene smeri. nobene
zvezde, da bi se razdalje prelevile v jasne dimenzije. niti najmanjših
sledi tistih odklonov v barvi, zaradi katerih je mogoče govoriti,
kako so robovi še enega dneva začeli temneti, in za obzornico, ki puhti
iz mestnih luči, začutiti ne le brezčasje živali. ne da se
zanikati, da so drobni vrtinci premiki, a kar napreduje, je
le drstenje pritlehnih oblakov. in tole ni hoja. neki človek razpada
v posamične, neizpolnjene gibe. prihaja in izginja - kot zvoki nezdružljivih
delcev sveta, ki jih megla staplja v razpuščeno tlenje hrupa
iz ozadja. tam
se luščita še dve telesi, čisto
betonski v svoji vzporednosti: zrak posvetli, ko zdrsi ob oknih in
nemirne sence povezujejo vse v njih raztresene vsebine.
400
Sodobnost 2014
Tina Kozin: Živa meja
Utirjene smeri
nobene sledi.
in kdo bi vedel, kaj prikrivajo debeli plašči, ki drsijo tik nad tlemi. vse bolj medli, vse bolj prežemajoče se snežinke. in kot da hlad ne meče sence na premike. ne odločno, zagrizeno utiranje smeri. dotikajo se
le s pridušenimi škripi, v katerih izzvenevajo njihovi koraki.
Sodobnost 2014
395
Tina Kozin: Živa meja
Izložba
prostor je preprost, sorazmerno majhen, in pomemben je vsak
mimoidoči, vsak je potencialni kupec; ves, da imeti okno prodajalne
pomeni najprej lov za pogledi, prikleniti jih in fino brusiti, vse
dokler iz njih ne sijejo le tvoji artikli. v sredini je vodilni, tam so signali
najmočnejši, toda prav nič
manj pomembni
niso ostali: prazni vogali
ostanejo skriti za njimi - lepo
je, kadar se združijo
in se suhoparni prostor prelevi
v estetsko, vsem prepoznavno zgodbo; potrebuješ tudi smisel za dobro razsvetljavo: luči
naj bodo kar se da prilagodljive, in spremenljive, naj se svetloba razvija v dramatične efekte, se prelije,
1 1 VV •	I ■	v v
ne v blesčanje, zgolj v všečno, vizualno kontrastiranje, takšno, da ne bo osenčena nobena
cena. naj nakazuje proti vhodu, nedvoumno, in naj bo iz notranjosti razvidno, da je gibanje, usmerjeno
tja, premik iz teme v hram svetlobe.
400
Sodobnost 2014
Tina Kozin: Živa meja
Jutra
zemlja ves čas seva, in tu se os vrti
v osojni polovici; za jasnimi nočmi so jutra zdaj
že bolj nepredušna, dimljena svetloba, brez zareze sence
ali barve, in kar nosi, ni več obet vremena, le gotovost, da je
tudi, kar se ne spreminja - ta hitrost, s katero nekaj, vsak trenutek, prši
še drobna kvantna bitja, zmeraj dlje, ter tako potem razdalje
razsvetljujejo prostore; morda celo prav zato pogled v njih miruje in ne
vidi v megli sledi oddaljevanja poletja, zgolj točko prehoda, še eno
preseganje meje, gibanje, v katerem sta voda in zrak
še vedno spojena. in si želi, da bi se vendarle gostila, prežela čisto
nežne zračne tokove, se z njimi preoblikovala v mehko
osenčen kraj - brez rezkih bliskov
sonca, v katerih se ožgana, vlažna trava zasvetlika
kot žlahtna kovina, brez tistega razgaljanja, ki svet jasno izriše na ozadju neba -
v edino črto horizonta.
Sodobnost 2014
395
Tina Kozin: Živa meja
Ravnotežje
nogi že lebdita, kar precej nad tlemi; sediš
sproščeno in brez sedla, gre za dotik živali; z golenmi,
s stegni se oprimeš drugega ritma dihanja, in odmaknjeno
planje trupa prehaja v tvoje telo: tisto temno vijolično
morje, ki med nevihto iz globine vleče goste bele
pene. (samo instinkt je že, kako je hrbet, neprekinjeno,
vzravnan.) rahlo pritegneš križ in vzvaloviš v medenici -
jezdiš. izpod čela zre pogled ves čas naprej, drugi seka
svet, z obeh strani, v loku, od strani. pospešuješ. vse,
kar slišiš, a ne moreš opaziti, je le veter. ta ostri dražljaje, ki
so sicer zabrisani - in kar je zadaj, te ne more dohiteti.
400
Sodobnost 2014