Jtotfu&Gu v vj&akju> Izhaja vsak četrtek • Posamezna Številka stane Din 1' 5 0 ^ |\ ^ Izdajaš Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. N a t e k Celoletna naročnina Din 40’— * Čekovni račun: »Straža v viharju", Ljubljana, St. 16.790 i I M J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič) Ljubljana, 9. novembra 1939 Izdaja; Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. N at ek Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič) Leto VI — Številka 9 Tako je govoril! »Samo en udar je padel na Poljsko, najprej °d nemške, za tem pa še od rdeče armade in °>Česar ni več ostalo od tega grdega nestvora versailleskaga miru, nestvora, ki je životaril Sa*o zato, ker je (tlačil nepoljske narodnosti.« »O kakšni obnovitvi Poljske v starem ob-Segu sploh ni treba več govoriti. Nadaljevanje v°jne pod zastavo »obnove poljske države« je torej nepotrebno in brezumno. Zato je ta vojna ne samo brezmiselna, ampak zločinska.« »'Anglija in Francija se bojita seveda za kolonije in strah, da ne bi Nemčija segla po njih, ,e pravi razlog, zaradi katerega sta Anglija in Francija šli v vojno proti Nemčiji. Strah, da bi *e velesile izgubile sveitovno nadoblast, usmer-,a njihovo politiko. Sedanja vojna ima torej Zllačaj imperialistične vojne. Vsakdo si je torej na jasnem, kdo to vojno potrebuje, (op. ured. ^a, na jasnem smio si, kdo to vojno najbolj Potrebuje. Dogodki na Baltiku so nam poka-2ali, da je Sovjetija tista, ki to vojno nujno Potrebuje.) »Naše mnenije je, da je močna Nemčija Pravi pogoj za trajni mir v V svetu, avgust 1939. »Slovanska« Rusija, ki je mirno dopustila, da je propadla slovanska država, je sklenila nenapadalno pogodbo z Nemčijo, proti kateri so naši levičarji najbolj divjali. Rusija je sklenila nenapadalno pogodbo z Nemčijo, zakletim sovražnikom slovanstva. Francoski komunisti so poslali pozdravno brzojavko Stalinu, v kateri so mu čestitali k sklenitvi nenapadalne pogodbe z Nemčijo. To so storili v trenutku, ko se je Francija nahajala na pragu vojne. Izdali so tam francoske narodne interese, kot izdaja »slovanska« Rusija slovanske interese. * Doma... Ali so naši levičarji že poslali Stalinu pozdravno brzojavko in mu čestitali k sklenitvi nenapadalne pogodbe z Nemčijo, s katero je »slovanska« Rusija za večno zaščitila slovanstvo v Evropi? — Toda nihče ne ve, kaj bo ta Rusija storila. Naši levičarji že govore, da je ta nenapadalni pakt samo past, zanka, v katero se naj vjame Nemčija. * V svetu, septembra 1939. Rusija vkoraka v Poljsko v trenutku, ko je ta v najtežavnejšem položaju. Rusiji se je zahotelo poljske zemlje. Njihova beseda • brez odgovora Naši čitatelji se gotovo še vsi spominjajo javnega vprašanja, ki smo ga v predzadnji številki našega lista naslovili na »Delavsko pravico«. Navedli smo iz »Delavske pravice« jedro članka o »slovenski demokraciji«, v katerem DP poveličuje revolucije in diktature kot »ne p oru šn e osnove« (cit. po DP) vsake resnične demokracije. Naše javno vprašanje DP pa smo osredotočili na ne dovolj jasno formulirano misel DP, da naj bi »današnja Rusija« (na drugem mestu v članku pa celo že »ruska demokracija«) per analogiam s »takratno angleško demokracijo« (Cromvvellova diktatura je po pojmovanju DP .bila tudi že »demokracija«) predstavljala »nerazrušljivo osnovo« nove demokracije 20. stoletja. Pri tem smo mi vprašali DP, naj pove, če misli s tem ono brezrazredno in celo brezdržavno rajsko komunistično družbo, s katero plačana boljše-viška propaganda pred neizobraženimi zaslepljenci opravičuje boljšev.iška ‘grozodejstva nad brezpravnim ruskim ljudstvom. Tu je jedro našega javnega vprašanja »Delavski Pravici«. In kaj je DP na to naše javno vprašanje odgovorila? Pod slovesnim naslovom »Naša beseda«, ko na dolgo ponatiskuje dvoje drugih naših vprašanj, ki smo jih postavili DP (da je svojčas smešila Pijevo soc. okrožnico in da so vodilni ljudje okrog JSZ večkrat javno izjavili: da JSZ sprejema Marksov socialno-gospodarski program) in razlaga, kako se nekemu gospodu ni posrečilo JSZ zavojevati, pribije: »Zato mi nimamo na to javno vprašanje »Straži v viharju« ničesar odgovoriti.« V zadnjem odstavku pa DP z ugotovitvijo, da je ZZD po kratkem času svojega življenja prestopila v Jugoras (sic!), »sijajno utemelji« ta svoj zamolčani odgovor »Straži v viharju«. »Delavska Pravica« bi torej hotela kar Dr. Ciril Žebot: Socialne naloge slov. banovine Vsi smo v pričakovanju postopne' izpolnitve naših dvajsetletnih prizadevanj po izgradnji slovenske samouprave. Izgleda, da je politični problem samoupravne ureditve Jugoslavije toliko razčiščen, da so odločilne politične silnice v državi privzele samoupravno načelo kot osnovni državnoplotični aksiom. To državno-politično samoupravno načelo je z izidom temeljne uredbe o Banovini Hrvatski in njeno klavzulo o možnosti raz- Kje je sedaj »slovanstvo« Rusije? Ne da bi samo mirno dopustila propad slovanske države, pomagala s svojo armado rušiti slovansko Poljsko. Preko Poljske si sedaj podajata svoje, v slovanski krvi namočene roke, nacionalni socializem in boljševizem. Sovjetska Rusija je tretjič izdala slovanstvo. Sovjetska Rusija, katere slovanstvo so toliko opevali naši komunisti, je zagrešila zločin nad slovanstvom ... Pa to sovjetom še ni bilo dovolj. Moral je priti še g. Molotov in napasti v svojem govoru trpeče Poljake. To je zločin, ki se bo dal le težko izbrisati. brez sleherne logične zveze pozabiti, da ji tega javnega vprašanja ni postavil niti neki »znani gospod« iz leta 1930, niti g. Smersu, niti ZZD — temveč »Straža v viharju«, list slovenskega katoliškega dijaštva in mladega izobraženstva. Zato zaključujemo: Dokler nam »Delavska Pravica« ne ovrže naših treh trditev — pa tudi in predvsem prve —, bomo imeli vtis, da »Delavska Pravica« hote ali nehote služi levičarski propagandi. Vefaa modrost (Iz okrožnice papeža Pija XII. Summi Ponti-ficatus.) Bog sam je hotel, da država urejuje družabno življenje po predpisih nespremenljivega reda, zakoreninjenega v splošnih načelih, da omogoča človeku tu na svetu napredovanje v fizičnem, umskem in moralnem oziru in da mu pomaga doseči nadnaravni cilj. Ako bi pa naj država bila cilj, kateremu se naj vse podredi in vse služi, bi to samo škodovalo pravemu in trajnemu blagostanju narodov. To velja za vsak slučaj, bodisi da se taka nadoblast pripisuje državi, ker jo je za to pooblastilo ljudstvo ali en družbeni sloj, bodisi da si država brez pooblastila lasti tako nadoblast. Ako država pritegne v svoje območje privatne iniciative, tedaj te trpijo škodo, kar ne koristi javnemu blagru, ker so odtrgane od svojega naravnega območja, marveč od privatne dejavnosti. V tem primeru bi tudi prva in bistvena celica družbe, družina, njen dobrobit in pro-cvit bila na tem, da motrijo zgolj iz vidika državne koristi in pozabilo bi se, da sta človek in družina po svoji naravi pred državo in da je Stvarnik dal obema moč, pravice in tegnitve samoupravnega načela na ostale predele države v smislu čl. 116 državne ustave, doseglo tudi že svoje vsaj začasno ustavnopravno priznanje. Glede Banovine Hrvatske pa je privedba samoupravnega načela na družabno stvarnost že toliko napredovala, da je samoupravno državno - politično načelo in ustavnopravno priznanje že razčlenjeno in konkretizirano v kompleksu specializiranih uredb. Sedaj je na Banovini Hrvatski, da si sama uredi svoje vsakdanje upravnopolitično življenje. * Z izgradnjo ustaljene slovenske banovinske samouprave naan bo poleg drugega po dvajsetih letih prvikrat dana redna zakonita možnost za razvoj lastne slovenske gospodarske in socialne politike, sloneče na potrebah slovenske socialno - gospodarske stvarnosti. Doslej zaradi centralističnega dr-žavno-pravnega in upravno-političnega ustroja države Slovenija ni bila deležna potrebne bolj organične in bolj velikopotezne gospo-darsko-politične, socialno-politične in javno-gospodarske skrbi. Zato bodo naloge banovine Slovenije tozadevno posebno razsežne, nujne in zapletene. • Ne vemo sicer, do kod bodo segale gospo- poslanstvo, ki odgovarjajo nedvomnim naravnim potrebam. Vzgoja novih rodov bi torej ne stremela za uravnovešenim razvojem telesnih in umsko-moralnih sil, ampak za enostranskim izoblikovanjem onih državljanskih sposobnosti, ki V pregovorih, ki priporočajo zlato sredino in hvalijo zlato srednjo pot, je položena velika resnica. Kdor proučuje miselne tokove človeštva v zgodovini, opuzuje luhko v vsaki dobi, kako je človeštvo pri iskanju resnice vedno nihalo med pretiravanjem navzgor in med pretiravanjem navzdol. Resnica pa je bila v sredi. Nekaj podobnega je pri ostvarjanju čednosinega življenja. Vsako pretiravanje ostvari namesto idealu — skazo. Čednost pa je vedno v sredi. Nekaj velikega je v človeku samozavest, s katero dela in ustvarja. Pa tudi samo-' zavest se mora držati zlate sredine. Ni vse samozavest. Zadnji in glavni vzrok vsega dogajanja le ni človek, umpak Bog. Če hoče človeštvo biti v posesti vse resnice, tedaj mora vedeti, da ima vse niti vsega dogajanja končno v oblasti Bog, vsi drugi pa se vedejo kot drugotni vzroki. Bogu kot zadnjemu in glavnemu vzroku služijo vse stvari in vsi ljudje kot drugotni vzroki. Bog noče delati vse sam. Zuto ne smemo biti kvietisti. Bog hoče delati po drugotnih vzrokih. Zato moramo biti aktivni. Toda nismo mi vse. Nad nami je višji red božje volje ' J 1 ) ^ ^ in mi mu moramo vsi služiti. Naša samozavest torej ni v skrajnosti, umpak je ubrana nu zluto sredino. Človeštvo zudnjih stoletij se napihuje v samozavesti. Napihuje se tako zelo, du z božjo nadoblastjo nad seboj sploh več ne ručunu. Božja volja, božja oblast in božje vodstvo nad osem dogujunjem na svetu po- darsko-politične, socialno-politične iin javno-gospodarske pristojnosti banovine Slovenije. To je stvar poklicanega slovenskega narodnega vodstva, da da ustanovljenim pripravljalnim .komisijam razsežnostna navodila pač v okviru kot misli, da bo za Slovenijo primerno in državno-politično izvedljivo. Zato mi še ne moremo o tem dovolj podrobno razpravljati. Moremo pa že iz samega načela samouprave izluščiti široke okvirne vidike pristojnosti banovine Slovenije. Poleg tega pa moremo navesti tudi nekatere osnovne vidike glede potrebe reorganizacije dosedanjega banovinskega aparata v bodoči široki samoupravni banovinski go-spodarsko-politični, socialno-politični in javno-gospodarski vodstveni ter upravni ustroj. * Tem osnovnim socialno-gospodarskim in javno-gospodarskim vprašanjem in nalogam hočemo v »Straži v viharju« posvetiti vrsto člankov. Pa ne iz domišljije, da bomo s tem oplodili strokovna pripravljalna dela za ureditev socialno-gospodarskih in javno-gospodar-skih pristojnosti banovine Slovenije, temveč, da pritegnemo k razmišljanju in spoznavanju teh novih perspektiv na slovenski narodnopolitični poti širok krog slovenskega razumništva, akademstva in dijaštva. se smatrajo za potrebne za dosego politični uspehov; one kreposti pa, ki prevevajo druZ" bo z vonjem plemenitosti, človečanstva 10 spoštljivosti, bi se manj poudarjale, kot poniževale ponos državljana. stuju modernemu človeku pozabljena resnica. Kristjane čaka velika naloga, da P**' pomore jo tej pozabljeni resnici v juaneM in zasebnem življenju modernega človeko spel do zmage. Vprušanje je, kako? Lep zgled nam da]e za to stara zaveza. Kudur se je izvoljenemu ljudstvu dobro godilo, je Bogu nad seboj pozabilo. Preroki so postali glas vpijoče v puščavi. Kadar je izvoljeno ljudstvo dela šiba, se je Bogu spomnilo. Tedaj so bili preroki spet upoštevani. Nekaj podobnega danes: Ko človeštoo razočarajo uspehi in sadovi njegovega l nega dela, ko se zaleti o slepo ulico, iz ka' tere ne more, ko trpi, krvavi in stoka, leda] je primeren čas, da se potrkamo nu prs° in priznamo: To je storilu naša samozapesl’ ker Boga nad seboj nismo upoštevali. Tedni vse drugače poslušamo nedeljsko vstopn0 pesem: Gospod govori: Jaz mislim na rMT in ne na stisko. Klicali me boste in usliši vas bom ... -¥• Iz raznih delov sveta je v Vatikan pr‘" spelo na tisoče brzojavk in pisem v zahvalo za encikliko, ki jo je papež Pij XII. pr«^ kratkim objavil. »Osservatore Romano« P°' udarja, da je med temi potrdili simpatij, k* prihajajo dan za dnem, na stotine pisem i>e' katoličanov, ki bi se radi papežu zahvalil*’ »Osservatore Romano« napoveduje, da bo v kratkem objavil najvažnejša mesta iz nekaterih pisem. Ker smo mnenja, da je pri vseh vprašanjih treba hoditi v smeri od temeljev navzgor, 0“ osnovnih načel k stvarnim podrobnostim, zato bomo tudi, ko govorimo o socialno-gospO' darskih nalogah bodoče Banovine Sloveni)e’ pričeli z nekaterimi temeljnimi gspodarsko' teoretičnimi mislimi o značaju, razsek' nosti in mejah uravnavanega narodnega t0" spodarstva. Šele, ko bomo razčistili osnov01 pojem in vsebino, pa neprestopne meje urav' navanega narodnega gospodarstva, bomo vorili o konkretnih gospodarsko-politič11^1' socialno-političnih in javno-gospodarskih na^° gah banovine Slovenije. Manija »preučevani® konkretnih slovenskih socialno-gospodarskih problemov« brez jasnih izhodišč ter nekrit na propaganda z dvorezno megleno parolo ° »načrtnem gospodarstvu« se nam ne zdi, bo bog ve koliko koristila za pravo spoznafl)e socialno-gospodarskih nalog bodoče banoVJDe Slovenije, niti za njihovo primemo izvršb vanje. Na koncu pa bomo sprožili še nekaj glede organizacije samoupravnega vodstv«' upravnega ustroja in preučevalnega središč® za smotreno izvajanje slovenske gospodarsko' politične, socialno-politične in javno-g<>sP0 darske funkcije. Nedeljske misli 9. novembra 1939 35 »STRAŽA V VIHARJU« Prva univerzitetna »Drava Pred dvajsetimi leti dne 12. novembra *9l9 so s kraljevim ukazom imenovani prvi Univerzitetni profesorji izvolili prve stalne funkcionarje novo ustanovljene slovenske uni-Verze. Za rektorja je bil izvoljen prof. Josip Plemelj, za prorektorja prof. Rihard 6upančič, za poslovodjo pa prof. Franc P am o v š. Istočasno so si tudi posamezne fakultete izvolile svoje dekane in prodekane: filosofska prof. Nahtigala za dekana in prof. Prijatlja za prodekana; medicinska prof. Serka za dekana in Botterija za prodekana; tehnična prof. Hin-terlechnerja za dekana in Samca za prodekana; teološka fakulteta za dekana Franca Ušeničnika in prodekana Janeza Ev. Zoreta. Juridična fakulteta je dobila svojo upravo pozneje, ker so se tedaj vsi imenovani profesorji še nahajali na mirovnih konferencah v Parizu. Naša univerza mora rasti Letošnje leto obhajamo Slovenci dvajseto °Lletnico ustanovitve svoje lastne univerze. Pred dvajset imi leti je bila končana skoraj Poletna borba slovenskega naroda za svojo Almo mater. V 70.' letih prejšnjega stoletja je v dobi ljudskih taborov ideja slovenske uni-verze zajela najširše plasti našega ljudstva in tako že takrat postala vsesplošna narodna Zahteva in bistven del slovenskega narodnega Programa. Ko je naš narod teptan in uklenjen v ve-flSe tujega gospostva že skoraj obupal nad P°polno politično in državnopravno svobodo, *e >mel še vedno trdno vero v svoje kulturno Poslanstvo. Neomajno vero, ki imu jo je dajala Zavest, da je po božjih in človeških postavah eUakovrede.n drugim večjim in močnejšim na- fodom. Šele v svoji lastni narodni državi je dobil naš težko preizkušeni narod zadoščenje, žarenje za vse krivice in ponižanja, dobil je Svojo univerzo. Nova Aleksandrova univerza aam je postala simbol narodne svobode in enakopravnosti ter viden dokaz naše kultur-ne zrelosti. Zato je razumljivo, da Slovenci s posebnim ab*utkom in posebno ljubeznijo govorimo o Sv°ji univerzi. Zavedamo se, da tisti, ki so nam jo s toliko trdovratnostjo odrekali, so najn s tem hoteli povedati, da nas namera-Vai° sploh izbrisati iz zemljevida. Podzave-Sten občutek imamo, da je slovenska univer- za pravo jedro naše narodne vitalnosti in pogoj za naš narodni obstoj. V skromnih razmerah in težkih okoliščinah je začela vršiti svoje visoko kulturno poslanstvo. Pod tujo streho morajo domovati razni instituti in laboratoriji ter se stiskati po klet-nh prostorih in ozkih hodnikih. Država ni dovolj visoko cenila vrednosti mogočnega kulturnega branika v severnm delu naše države. Čeprav ima ljubljanska univerza v narodno in državnoobrambfaem pomenu poseben pomen, saj brani našo kulturno samobitnost in ves slovanski jug proti dvema imperializmoma, ki stremita za vdorom na slovanski Balkan — je kljub temu naša univerza celo glede navadnih potreb vsake univerze zapostavljena. V tisti dobi je slovenski narod doživljal vsakovrstna razočaranja, toda ti atentati od sovražnikov Jugoslavije na njegovo univerzo so rezali v živo, saj so bili udarci s pestjo v obraz Jugoslaviji, katere severni branik je naša univerza. Hvala Bogu, da se je v zadnjem trenutku naša vlada zavedla važnosti univerze, ki naj bi bila kulturni branik Jugoslavije na severu. Vsak dinar za našo univerzo ne pomaga graditi samo novih institutov in univerzitetnih zgradb, ampak pomaga utrjevati jugoslovansko mejo na najobčutljivejšem mestu. Zato so zagrešili težak zločin nad Jugoslavijo oni, ki so v svoji protinarodni usmerjenosti šli tako daleč, da so s svojim početjem proti slovenski univerzi usodno škodovali Jugoslaviji. 2akon ^akon je dvostranska pogodba z vnaprej Nočeno in neodpovedljivo vsebino, s katero Staneta mož in žena nerazdružno življenjsko sLupn0st z namenom, da ustanovita družino. "La zveza je po naravi pogodbe same stalna žaradi dolgotrajne vzgoje, ki jo zahtevajo °*r<>cii ter posamična, istočasno le med enim in med eno ženo, ker bi večstranska *Veza ta glavni namen zakona otežkočila, če 11 e onemogočila. Mnogomoštvo je proti- že nar, žensk avno, mnogoženstvo pa je neskladno z ga 1Tr* dostojanstvom. ^akon med kristjani je zakrament, ki si k n°voporočenca medsebojno podelita. Zale nerazvezen. »Kar je Bog združil, tega 1 človek ne loči,« je odgovoril Kristus Ju-• «-er pa je zakon zakrament, ima Cerkev ke VlC°’ °bvezno določa pogoje in pa obli- *a veljavno sklenitev zakona, Državi pri-a zgolj ureditev svetnih posledic, ki so ^ Zvezi z zakonom (vpis sklenitve zakona, 'tev imovinskih zadev itd.). Ker je zakon zakrament, zato Cerkev nikdar ne pretrga zakonske vezi, ampak včasih izjavi, da določen zakon sploh obstojal ni zaradi pomanjkanja bistvenih pogojev. Dobrine krščanskega zakona so: zarod, zvestoba, zakrament. Otroci so namen zakona in bi zakona sploh ne bilo, če bi zakonca pred poroko pogodbeno izključila otroke. Otroci potrebujejo fizično in moralno podporo staršev. Zakonca sta si dolžna trajno zvestobo in medsebojno pravico do telesa, ki izključuje vsakega drugega. Zakramentalni značaj zakona dviga to naravno ustanovo v nadnaravno, s čimer pa dobita zakonca prav posebne milosti, ki jih za vsakdanje življenje v zakonu potrebujeta. Napadi na krščanski zakoni V 16. stoletju se je pojavila zmota, da so začeli nasilno ločiti pri zakonu med pogodbo in pa med zakramentom. S tem so hoteli opravičiti vedno občutneje poseganje države v ureditev zakona. Dejansko pa je to odprlo pot raznim zmotam, ki vidijo v zakonu le za- časno pogodbo med možem in ženo in so začeli zagovarjati razporoko. Cerkveni nauk pa je: »Resnica je, da v krščanskem zakonu pogodbe ni mogoče ločiti od zakramenta. Ni mogoče, da bi zakon bil resnična in veljavna pogodba, ne da bi bil prav zaradi tega tudi zakrament.« (Leon XIII. v okrožnici Arcanum 1880.) Razbrzdani liberalizem hoče za ceno zasebnega ugodja razbiti svetost in urejenost družinskega življenja. Razporoko so prvič uvedli v Franciji leta 1792, pozneje pa še v več drugih državah. Zagovarjajo jo, češ da jo zahteva »sreča obeh zakoncev« (če je eden nedolžen, naj ima pravico zapustiti krivega), »blaginja otrok« (da se ne bodo pokvarili zaradi stalnih prepirov zakoncev) in »splošna blaginja« (taki zakoni niso več zmožni dosegati namenov, ki jih narava hoče). Ti razlogi pa ne drže. Kolikor pa so upoštevani, se dado odpraviti tudi drugače. 2e sama misel, da je zakon razvezljiv, zelo oslabi ono vez med zakoncema, ki naj bi ju vezala vse življenje. Miselna možnost razporoke bi imela za posledico, da bi zakonca večkrat ne hotela doprinesti žrtev, ki bi jih sicer brez pomisleka sprejela. Kadar pa bi postala življenjska skupnost res prevelika žrtev, dovoljuje Cerkev ločitev od mize in postelje. Ločitev pa pušča zakonsko vez nedotaknjeno in veže oba zakonca še nadalje. Pogoj in način izvedbe take ločitve pripada Cerkvi, državni zakonodaji pa le v toliko, kar zadeva državljanske zadeve in učinke (n. pr. dogovor glede vzdrževanja žene). Razen razporoke so še glavne zablode zoper zakon, kot jih našteva Pijeva okrožnica o krščanskem zakonu »Časti connubii«: zločinsko preprečevanje zaroda, zločini proti življenju še nerojenega otroka in uničevanje rodilnosti iz ev-geničnih razlogov. Mnogi starši se z izgovorom na težke gospodarske razmere branijo otrok, toda ne po zdržnosti, ampak s tem, da naravno dejanje izpačijo (protispočetna sredstva). Mnogokrat je to le izgovor in četudi ne bi bil, je' treba pomniti, kar je zapisal Pij XI.: »Toda varovati se je prav skrbno, da žalostne premoženjske prilike ne bodo prilika za še bolj žalostno zmoto, da bi namreč zakonci videli v svojih težavah že žalosten vzrok, da odpravijo božje postave.« (C. c. 61, 62.) »Vsaka raba zakona, pri kateri se zakonskemu dejanju namenoma vzame naravna sposobnost za roditev novega življenja,, je proti božji in naravni postavi in se tisti, ki kaj takega store, omadežujejo s smrtnim grehom.« (C. c. 57.) Drugi zločin je ogrožanje življenja plodu v materinem telesu. Zlasti zagovarjajo nekateri odpravo plodu iz zdravniške, socialne in evgenične indikacije. (Tudi po naši zakonodaji ni kazniva odprava plodu iz zdravniške indikacije.) Cerkev zanika pravico do splav-ljanja, ker stoji na stališču, da gre za umor nedolžnega. C. c. prepoveduje zaradi zdravniške indikacije posegati v mlado življenje. (63—67), naloga same države pa je, da ščiti življenje nedolžnih, zlasti še, če se sami ne morejo braniti. (67) Socialna in evgenična indikacija hočeta zagotoviti močan in zdrav rod, kar samo po sebi ni nič slabega. Ni pa dovoljeno v dosego tega namena ubijati plodu in ne izključiti s silo od zakona vseh, o katerih oblast ali kak Iveri Milanski nadškoi, kardinal Schuster je pred nekaj dnevi blagoslovil v Milanu temeljni kamen nove cerkve, ki bo posvečena Mariji, Kraljici miru. Od 6. decembra 1939 do 7. decembra 1940 bo po navodilih milanskega kardinala Schu-stera v Milemu Ambrozijevo leto, ki bi moralo biti leta 1914 ob J 600 letnici smrti velikega škofa in cerkvenega učitelja sv. Ambrozija. 6. decembra bodo slovesne otvoritvene večernice v milanski katedrali. Na dan njegovega godu dne 7. decembra bo daroval slovesno sv. mašo sam kardinal in milanski nadškof. Ambrozijevo leto se bo končalo z veliko liturgično slavnostjo 7. decembra 1940. V romanu Rusinje Racbmanowe: »Dijaštvo, ljubezen, čeka in smrt« beremo, da je bilo strogo prepovedano nositi žalne obleke za žrtvami komunističnega terorja. —' Po začetku vojne med Nemčijo in Poljsko je izdala nemška vlada ukaz, da sorodniki padlih vojakov ne smejo nositi ne žalnih oblek ali kako drugače javno žalovati za žrtvami nemškega imperializma. — Zanimiva podobnost. Prvi vojak, ki je padel na francoski strani, je bil žozist — mladi podporočnik Clemens Sarantyn. Koliko krvi mladih Francozov-žo-sistov bo še neki moralo preteči, da bodo dosegli svoj cilj: »Francija za Kristusa!« Osservatore Romano javlja, da je umrl v starosti 85 let p. Monnier, ki je bil starosta kitajskih misijonarjev. Ustanovil je tiskarno »Nazareth Press«, ki je dosedaj tiskala že okrog tri milijone del v 28 jezikih in dialektih. Po uredbi pristojnega ministra je postal verouk v bivši Avstriji v šolskem letu 1939-40 neobvezen predmet, katerega se ne more re-dovati. Starši imajo pravico, da prigilase ali ne svoje otroke k verouku. Od 14 leta dčilje pripada ta pravica dijakom samim. Znani profesor dr. Ude iz Gradca je moral zaradi svojega pisma deželnemu vodji Zgornje Štajerske Uberreitherju zapustiti Štajersko, ko je odločno odklonil prigovarjanje k odpadu od Cerkve. Dobil je gorsko župnijo v Gomjeav-strijskih Alpah. Ko pa je izbruhnila vojna, je nenadoma izginil. Neki romunski zgodovinar je dognal, da je bilo doslej sklenjenih nad 8000 pogodb, ki bi morale po besedilu veljati za vse večne čase. Dejansko pa povprečno veljajo take »večne« pogodbe le dve leti. Boljševiki hočejo poleg gospodarske pomoči nuditi svojim novim prijateljem tudi duhovno. Zato so poslali s petrolejem tudi mnogo boljševiškega propagandnega materiala v nemškem jeziku. Tega prijateljskega daru je bila nemška policija tako vesela, da je vse ohranila zase. »znanstvenik« misli, da bodo zaplodili nezdrav ali le manjvreden zarod, zlasti pa ne z operacijo jemati človeku rodno moč. Tudi Cerkev hoče zdrav rod ter zato nalaga po-edincem težko moralno obveznost, da se ne poroče, če so okuženi s spolno boleznijo ali pa obremenjeni z dedno bleznijo. Vsem tem je treba zakon nujno odsvetovati. Nikakor pa država nima neposredne oblasti nad udi svojih podložnikov. Članicam in članom krožkov Slovenske dijaške zveze V nedeljo, dne 19. t. m., bo po vsej Sloveniji dinarski dan za pomoč revni slovenski deci na naši severni meji. Slovenska Straža v Mariboru, slovenska narodno-obrambna organizacija, se je obrnila na Slovensko dijaško zvezo s prošnjo, da bi njeno članstvo prevzelo skrb za izvedbo nabiralne akcije po slovenskih mestih. Zvezni upravni odbor SDZ je prošnji Slovenske Straže radevolje ugodil, saj je narodnoobrambno delo važna točka našega delovnega programa. Zato pozivamo vse članice in člane krožkov SDZ, da se vsi brez izjeme in brez opravičila odzovejo temu klicu za pomoč slovenski deci na naši severni meji. Poglavarji krožkov so od Zveznega upravnega odbora SDZ prejeli vsa potrebna navodila za pripravo in izvedbo dinarske akcije dne 19. t. m. Zato poziva Zvezni upravni odbor vse članice in člane krožkov SDZ, da brezpogojno upoštevajo vsa navodila, ki jih bodo v tej stvari dobili od svojih poglavarjev (glede nabiralnikov, znakov, časovne in ulične porazdelitve itd.). 19. novembra mora biti vse naše članstvo na ulicah, da opozori slovensko meščanstvo na njegovo narodnoobrambno dolžnost. Bodite v skupinah po dva, eden z nabiralnikom, drugi za propagando. Trdna meja — varna domovina. Slovenska dijaška zveza kot predstavniška organizacija slovenskega dijaštva hoče k temu utrjevanju doprinesti svoj dolžni delež. Zvezni upravni odbor SDZ. Književnost Pleterska kartuzija (Konec.) Redovno življenje. Najznačilnejše in najlepše v kartuzijanskem življenju je nočna služba božja. Ta pobožnost obiskovalca najbolj prevzame. Po enajsti nočni uri gredo menihi iz svojih celic po dolgih temnih hodnikih in vsak s svetilko. Zberejo se v mračni cerkvi, odpro velike v usnje vezane knjige in zasliši se resno, preprosto koralno petje psalmov, hvalnice in beril, vse v rimski izgovorjavi latinščine. Mrak in skrivnostno zborno petje navdasta človeka z občutjem nekega drugega, duhovnega, enostranskega sveta. Ko je okoli druge jutranje ure pobožnost končana, se ti zdi, da je prehitro minila. Menihi odidejo za nekaj ur k počitku. V zgodnjem jutru ima vsak svojo mašo, ki se opravlja v lionsko grenobelskem obredu in je nekoliko krajša od latinskega. Prične se z očitno izpo-povedjo, zvonenje strežnkovo seveda izostane in pri povzdigovanju drži strežnik prižgano svečo. Okoli desetih imajo kartuzijam prvi obed, drugi in poslednji je okoli štirih popoldne. Ves zimski čas, od oktobra do Velike noči, sta za večerjo le kruh in vino ali kava namesto vina. Ker je hrana tečna in zadostna, se zelo ZTO poroča*: Iz dela kroiKov SDZ Po vseh slovenskih srednjih šolah je Slovenska dijaška zveza kot predstavniška kulturna organizacija slovenskega dijaštva začela z živahnim delovanjem. Vsi sestanki in zborovanja, katere so priredili zavodni krožki, so izzveneli v navdušene manifestacije slovenske katoliške dijaške mladine za osnovne temelje svojega programa, ki so obseženi v besedah: Bog, narod, država. I. državna realna gimnazija v Ljubljani. Ko je dobila SDZ zakonsko veljavo in kot taka pravico delovanja na srednjih šolah, je pri vseh odločujočih činiteljih naletela na tople simpatije in vsestransko umevanje. Tako je na sestanku krožka SDZ na I. drž. realni gimnaziji v Ljubljani dejal g. ravnatelj dr. K. Capuder med drugim tudi naslednje: .»Mene posebno veseli zlasti to, da se je tudi na tem zavodu mogla organizirati SDZ v tako .kratkem času. Ideje, o katerih vam je tako lepo govoril vaš tovariš Peterlin, so ideje, katere sem tudi jaz zastopal vsa svoja dijaška leta in pozneje tudi kot profešor in prav zaradi tega me posebno veseli, da vam jih je na tem zavodu tovariš tako lepo .razložil, saj smo se zanje vsi že nekdaj borili. Jaz bi želel eno, in to je, da bi vi vsi, kar vas je danes tukaj in ki boste med svojimi tovariši skušali pridobiti čim več pristašev, tudi tem idejam zvesti ostali, ker samo v * V okviru zvezinega referata za propagando in tisk se je ustanovil zvezni tiskovni odsek (ZTO), ki bo dajal poročila o delu in borbah krožkov SDZ, Ker bo uredništvo priobčevalo le tista poročila, .ki jih bo prejelo od ZTO, zato opozarjamo naše naročnike in Člane SDZ, da pošiljajo razen literarnih prispevkorv vsa poročila potom zavodnega vodstva centrali SDZ, referentu za propagadno in tisk. kmalu navadi na ta red. Razen nočne službe božje, jutranje molitve, popoldanskih večernic in večerne molitve imajo kartuzijam svoje osebno duhovno življenje v celici in na vrtu. Na redovni praznik ustanovitelja sv, Bru-nona (6. okt.) so navadno Ikartuzjanske obljube. Novi kartuzijan, ki ga je izšolalo domače kartuzijansko bogoslužje, gre od enega .očeta do drugega, se pokloni, poklekne in zaprosi: Ora pro me, pater! In potem se začne dosmrtno samotno življenje. V žrtvah, molitvah in samozatajevanju sta pozabljena svet in čas, duhovne oči so uprte v večnost. Vsak dan in vsako noč ga dvigata h Gospodarju vesoljstva, zato kartuzijana ni strah smrti. Ko umre, ga položijo na desko in ga nanjo pribijejo za obleko, potegnejo mu kapuco na oči. Spustijo ga .v grob in zasujejo, mu postavijo lesen križ. Medtem .ko njegova duša uživa vso blaženost, pošumevajo nad njegovimi telesnimi ostanki ciprese, sije sonce in v mesečini migljajo zvezde, se boči sinje nebo s hitečimi oblaki, minevajo in se vrstijo pomladi, poletja, jeseni, zime... V celici, kjer je nemara v svetništvu dočakal sedemdeseto, osemdeseto, celo devetdeseto leto, živi drug menih----------- in tako gredo stoletja. Kartuzijam so puščavniki, vendar se po skupnih obedih ob nedeljah in praznikih lahko razgovarjajo, enkrat tedensko pa gredo na daljši večerni sprehod. Življenje molitve in teh idejah in v tem delu je pogoj za srečno bodočnost slovenske domovine in z njo vred tudi srečna bodočnost slovenskega n a r o -d a. Zato želim SDZ na našem zavodu mnogo uspeha v rasti in razvoju ter v vsem delovanju za bodočnost in pot, katero si je začrtala!« Te besede nam znova dokazujejo, da smo na pravi poti. Obenem pa nam dokazujejo, da pomen SDZ in njeno delo tudi pravilno pojmujejo in ocenjujejo. Državno učiteljišče v Ljubljani. Učitelj polaga v mlado, čisto in preprosto otrokovo dušo temelje, na katere potem učenec, ko doraste, gradi svoj značaj, svoje prepričanje in svoje znanje. Učitelj z vsakim otrokom posebej raste in se izpopolnjuje. Učitelj polaga v otrokovo dušo seme narodne zavednosti, ponosa in ljubezni do svojega naroda. Mi učiteljiščniki se tega poslanstva zavedamo. Vemo: kakršni bomo mi, takšen bo rod, Iki ga bomo mi vzgojili. Če bomo mi idealni, bo mladina idealna; če bomo mi narodno zavedni, bo tudi mladina narodno zavedna. Hočemo biti v resnici takšni, kakršne nas slovenski narod želi :in pričakuje, zato se na svoj poklic organizirano pripravljamo. Študiramo, utrjujemo in gradimo svoj značaj, borimo se za prepričanje, skušamo se vzgojiti v osebnostne značaje. Vse naše delo bo posvečeno narodu; zato sedaj študiramo probleme našega naroda. Posebno pa hočemo z veseljem sodelovati pri narodno obrambnem delu. Dne 27. oktobra 1939 smo priredili Koroški dan. Spomnili smo se koroškega plebiscita. Spoznali smo, da je treba delati, moliti in imeti ljubezen. Pa ne one sentimentalne ljubezni, ampak resnične, dejavne. Naše delo bo odpovedi, modro prekinjeno z ročnim delom, z znanostjo in branjem, vodi k notranjemu miru in sreči, k zedinjenju z Bogom. Tudi družina kartuzijanskih bratov ima svoje molitve, vsakodnevno skupno obhajilo in življenje v celicah, sicer pa opravlja samostanska dela v kuhinji, kleti in hlevu, na vrtu in polju. Govorjenje ji je omejeno. Grande Chartrense — prva kartuzija, ki je dala redu svetega Brunona ime, je bila ustanovljena okoli leta 1084 v divjeskalnatem kraju grenobelske škofije na Francoskem. Poleg te prve so danes najznamenitejše naslednje kartuzije: Sčliquac v Franciji, Parija in Florenca v Italiji ter Miroflores v Španiji. Napis »Stat crux, dum volvitur orbis« (križ stoji nepremično,medtem ko se zemlja suče), podoba zemeljske oble, na kateri stoji križ v polkrogu sedmih zvezd (spomin na sv. Brunona in šest njegovih tovarišev) — to je kartuzijanski grb. Danes , ko je duhovno življenje nadomestila gola čutnost in snovnost, in v človeški družbi brezobzirno vlada pravica pesti, ko se dejavno krščanstvo umika praktičnim ozirom in dvojni morali, vemo še zlasti ceniti pomen kartuzijanskega reda. Čeprav se kartuzijam ne bavijo niti z dušnim pastirstvom niti s šolstvom ali s kakim drugim zunanjim poslom, je vendar vse njihovo bogomiselno življenje v tišini, samoti in neprestani odpo- služba Bogu in narodu. Tako hočemo učitelji' ščniki, člani SDZ, delati. Če bomo vsi tako , delali, bo prišel kmalu tisti, tako pričakovani | dan, dan vstajenja k svobodi in uresničila se bo ideja Zedinjene Slovenije: Čujte, kako Malgaj trka: »O, jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Št. Vid med brate naše Zilo pit.« III. državna realna gimnazija v Ljubija®1' Na praznik Kristusa Kralja se je vršil ob navzočnosti krožkovega pokrovitelja g. prof-dr. M. Wraberja velik članski sestanek SDZ-Po otvoritvi in pozdravu zavodnega pogla' varja so vsi stoje zapeli državno himno. Tov-tajnik je podal poročilo o zvezni skupščini v Mariboru, nakar je bila prečrtana slovesna izjava, katero so vsi člani enodušno sprejeli za svoj program in brez pridržka obljubil1' da hočejo po teh smernicah uravnati svoje življenje. Po glavnem referatu o naših teffle" ljih in po besedi o ideji Kristusa Kralja )e bil sestanek s Povsod Boga in s slovensko narodno himno zaključen. »Osservatore Romano« — najbolj čitan list Organ sv. stolice* Osservatore Romano« s(> doslej čitali kvečjemu duhovniki, pa še ti ne vsi. Danes pa je »Osservatore Romano« naj' bolj čitan list. Zakaj? Ker današnji čas ljudje zahtevajo resnico in se hitro razširijo časopis*1 katerim ne črta cenzorjev svinčnik vsakega najmanjšega spisa, ki se bavi z dejstvi, kot s