Svetonočne sanje.
^3"" prišel je sveli vcCer, tako zazeljeni in priljubljeni večer. Tiho je ^SaH prišel, kakor sanje radosine in vesele, kakor sladka misel j« priSel S^ in je dahnil v naravo. Kako lep je sveti večer! Narava je pokrita v sncžene bisere^ nebo utriplje v nešletih zvezdicah, in človeško srce čuti nekaj svcčanega, neKjj vlikega.
ln prišel jj> sveti večcr vasovat tudi v Klobčarjevo hišo, prišel je va-sovat; a v hiSici ni bilo vsč veselo. Na posielji je ležala Angelica bolna. Njeno lepo, rdeče ličece je pobledelo, in njene vesele črne oči so gledaie žaloslno. Prehladila se je in je zbolela. Pa ravno na sveti večer mora ležati! Kako se je veselila tega večera, polnočnice; sedaj pa mora ravno na sveli večcr ležati.
.Sveti večer je stopil v sobo in dihnij vanj svoj mir, Prišli so oče z blflgoslovljeno vodo in s Skropilom. Pred njimi je nesel hlapec Marko skledo z žareCim Qi»ljem in je stresal nanj kadilo iz škatljice. Stopili so v hi5o: .Hvaljen bodi Jezus Krislus:* PoSkropHi <n hišo, prijeien vonj se je razlfl po sobi, in odšli so svcčano in počasi iz hi5e, da poškrope ostale shrambe. Okrog pcči pa so kfečaii braici Angelice. Mati so inoiili naprej, orii pa ?a malerjo. Ko sta se vrnila oče in hlapec v hišo, je TonCek nažgal sveCite pri jaslicah in so zapeli veselo bozično:
Poflejte Cudo se godi . ¦ .
Peli so bratci,  iskrile  so se jim oči, vesclje in radost jim je kipela v
mladih dušah. Še hlapcc Marko se je držal na smch, in oLe so rekli: »No
otroci, le veselite sc, saj dancs jc rojen Jezuščck.   Kdor ima čisto srce, se
mora z veselimi očmi radovati pri jaslicah,"                                                      I
In   stari   dedek v zapečku so   si  otrli  sol/o,   nemara 50   se spomnili  I
svojih mladih let, ko so še sami tako stali pri jaslicah.  Vse veselo, le ona I
Angelica mora ležati, a bratci skaCejo in se radujejo.                                      I
Ko .dogore svečicc,   rečejo oLe: ,,Ali greste spal nekaj   časar Ko bo I
as k polnočnici, vas pokličem."                                                                        I
Jaz ie ne grem," reče Tončck.                                                        I
Jaz tudi ne in Francek, ludi ne gre," odvrne Jurček, ,kaj ne, Francek, I
da ne gre5."                                                                                                        I
,Ne grem ne, oče."                                                                                    1
Pa   splezajo   bratcf- na  peč.  Kdo bi Sel  spat ta lepi,  svcti večer,   ko I
hodijo angelci po zcriilji in nosjjo mir in blagoslov po hišah!'.                     I
rPovsjta kako bajko, dedek," rečc Tonček.                                             J
. He, he, kaj naj povem, norčki moji?"                                        ^jH
»Povejtc, povejtc, saj jih veste veliko," silijo vsi.                            ^^H
Pa se odkašljajo dcdek, pa vzemo vivček iz ust in ga polož^ na klop: 1
,No, bom pa  povcdal,   ker te hoSete. Tudi zverina praznuje sveti večer; I
ali vestc to, oiročki moji? V gozdu za vasjo se zberejo pri tisti debeli smreki ¦
na križpotju, kjer se gre v grič. Zberejo se zajci in lisice, veverice, pliii in I
' vsi gozdni prebivalci. Ta veier ne gleda lisica na plen, in jaslreb ne zalezuje \ golobov. Ta večer je vse drugo drugemu prijazno, in sovrašlva ni niti mcd živalmi. Tam imajo živali božično drtvesce. Od smreke vise ledenc sveče, sneg trepeta v žarkih lune, a živali se zbero skupaj in praznujejo sveli večer. Ko pa mini noč in pride julro, se razidejo živali . . ."
Odkašljajo se dedek in vtaknejo vivček v usta, vzamejo žveplenko iz zapečka in zažg6 tobak. Gosl dim jih objame in se vleže v tankih vijugicah po sobi. Umolknejo dedek, potnolče bratci, in tajen molk vlada v sobi.
.Zapojte kako pesem.'" se oglasi Angelica slabolno.
,Kalero pa?"
.Tislo dajte, ki so jo lani pc!i na koru:
,GUj, zvezdke mile     ) migljajo tepOi odprto Siroko .               .
je svpto nebo.                 J
•                                            Duhovi nebeSki            J
se z raja vrste, prepevajo slavo, na zemljo hite.'
In zapeli so: oči so se jim iskrile in bili so srečni. In spet so povedali dedek-srebrolašček kako bajko, in spet so zapeli. Tako je minul lepi večer, in čas je bilo k polnočnici. Odpravili so se. Oblekli so gorke obleke in črevlje, pokrili si gorke, kosmale kučme, dcdek so se zavili v vclik plašč, oie pa so nažgali bakljo in — odšli so po griču proti župnr cerkvi. Vsi so Lli. samo mati in Angelica sta ostali doma. Kako bi bila šla rada tudi Angeltca k polnočnici, pa ravno sedaj mora ležali bolna!
«
Vsi so šli k polnočnici razen matere in Angelice. Mali so poklekniti k pcči in polglasno molili. Angelici pa je stisnila žalost srce, vclika žalosl.
,_Kako lepo je i!i k polnočnicil( Sneg škriplje pod nogami, drevje poka od mraza, a lakrat ne zcbe človeka. Oorka Cuvstva ga grejejo, da bi zavriskal. Toda zboji se lajnega miru in gre v sladkih mislih dalje.
Kako lepo lcskečejo snežcni kristali v mesečini, izpreminjajo se v različnih barvah in se topijo v morje b6j. Od drevja visijo sveEe, dolge in lesketajoče. ;Na ncbu pa trepcčejo velrke zlate zvezde, med njimi vesla luna, bleda in velika, za njo plovcjo beli oblački, kakor mehkorunc ovčke. Nobena, noč ni (ako lepa, kakor božična. Srebrna meglica ovije naravo, kakor v belosiv pajčolan,   in sanje, sladke in radoslne. poljubljajo dušo ^ovekovg^,
Ah, vsi so šli, samo Angelica mora ležati bolna. Pa ravno na sveti večer!
Žalost prikipi do vrha. Solze jo polijo in zaplaka bridko. Mali pa od-molijo in se vsedejo rta  klop.                                                                              I
L2asliši se zvonenje,  milo božično zvonenje, zasliši se,  kakor bi stala  « vila   pod   oknom  in  bi vabila  s  sladkimi  besedami. • Poči  slrel, veselo in mogotno.
ix  195 »s>
Angelica to sliši in ji je še lesneje.
Ah, kako bo lepo pri polnoCnici! Duhovniki v zlatih plaSCih. cerkcv razsvetljena, oltar ozal|San Orgle ne pojejo nikdar tako svečano; in kako Ijubke so božične pesmi! Kakor bajka je bili pri polnočnicij
.Mama, mama!" zakliče Angelica boleslno.
,Kaj hočeš, Angelica?"
Vstanejo mati, priinaknejo stol k postelji, se vsedejo in božajo Angelico po črnih kodrih.
»Mama, zakaj sem zbolela ravno sedaj, ravno o božiču ? Kako rada bi šla k polnočnici!   Vsi so šli, Tonček,   Francek in Jurček,   samo jaz moran^ ležati bolna, pa ravno sedaj"                                                                       ¦
.Ne  jokaj,   Angelica!   Božja   volja  je  lako.   Jezušček,   ti  bo prines^B zdravja. Le molči, Angelica, in ne jokaj' Sedaj pa malo zaspi !"                fl
_Pa ne smete ili od postelje, mama!"                                                 I
nTukaj botn poleg tebe. Le zavi) se in zaspi!"                                  ^M
Molk  nastane. Tudi zvonenie utihne, le strel se še zdajpazdaj za(uj^|
Mamica zadremljejo na S'Olu, in ludi Angelico omami spanec. In dahne^B ji sladke sanje:                                                                                             ^M
V cerkvi je. Vse se lesketa, leskelajo sc zlati plašči in zlaia monšlranca, lesketajo sc zlati lestenci, vse )e svečano. Orgle donc zdaj glasno, zdaj tiše, še tiše; zdaj zopet vcselo zdaj v upu, zdaj v strahu. Ljudje pa molijo, klonijo jim glave na klopi. uslnice jim trepctajo, in iz lic se jim bere velika, notranja radost                                                                                             aj
Po vsej cerkvi psse^lega opojen duh kadila.Jvlega se in zavija IjuiH v sladke, radostne sanjc. In Angelica je v cerkvi zdrava in srečna.           ™
Prebudi se Angelica, obrne sc in vzdihne. A spet ji dahnejo sanje:
Sama leži bolna; zunaj je večer, sveli večer. Kar naenkrat potrka nekdo na okno, (anko, kakor bi vanj vrgel proscno 2rno. Ozre se Angcifca proti oknu in zagleda tri angcle Svelijo se jim bela oblačila, posuta z biseri: srednji ima na giavi lcpo krono in ji reče: nAngelica, prinašamo ti zdravje! JezušCek li je dal zdravje." ln priplava še cela vrsta angelov pod okno, in svetloba napolni sobico. Od daleč pa se začuje pelje:                               fl
Duhovi nebeškl                                 -.                       ^H
se   z raja vrste,                                                       ^H
prepevajo slavo,                                                      ^H
na zemljo hite.                                                         ^M
Naenkrat izginejo lepe prikazni: Angelica se prebudi. Mati še  dr^oH^fl
na stolu, in dremlje tudi svetilnica na stropu.                                     ^^^^1
.Marna, ali niste nič videli; angeli so bili pod oknom.'            ^^^1
Mali se prebudijo:  ,Kaj je bilo?"                                                       I ,Vse polno angeiov je priplavalo pod okno in so mi prinesli zdravje.f
.Sanjalo se ti je, Angelica! Pa upaj! Sanje se ti izpolnijo,   in zdrava boš in vesela. Le lepo zaspi!"
, Ali bom pa kmalu ozdravela?"                                '                          ^t
.Kmalu, kmalu, Angelica!"                .                                        ^^^B
CSi   196  SSO                                                 ^^^H
Umolknita obe.  Mamica spet zadremljejo. Angelica pa zasanja z nflj^^ odprtimi očmi. Sobo pa napolnjuje lepi duh kadila in ovija dremajočo luč pod stropom.
Zunaj pa diha svefa noč, skrivnostna in biažena noč ...
•             •
ZadonL zvonovi in zagrmč možnarji v tiho sveto noč. Udro Ijudje iz cerkve s srci, polnimi lihih, sladkih čuvslev in hite proti domu. Sneg škripa pod nogami, pihija oster vetriC. Ijudje se stiskajo lesneje v svoje kožuhe in stopajo hitreje, da se čimprej ogrejejo pri gorkih pečch.
Pridejo naši znanci: oče, bratci in dedek do doma, otrkajo si v veži črevlje in vslopijo. Otroci splezajo na peč, dedek slečcjo kožuh in razkrijejo kučmo, oče pa hodijo po hiši.
Mati prineso na mizo gforkih klobas in kruha. Vsi se vsedejo okoii mize. Braici pripovedujejo, kako lepo je bilo pri polnočnici, kako so lepo peli, kako je bila cerkev razsvetljena! Angclica pa se ožalosti, ko sliši pri-povedovanje bratcev.
Ko pojedo, se odpravijo spai. Sladke sanje, sanje svelonočnc, hodijo po sobi, liho in polagano. Vse pospi in sanja sen svete noči. Nad hišo pa plava angel miru in trosi obilni blagoslov na njo ...
Minul je sveti dan, prišlo je novo leto in Angelica je ležala še vedno bolna. A vendar — pordečilo se je njeno iice in veselejše so postate njenc oči. Vsiala ]e, a morala je večkrat v posteljo.
A prišli so trije Kralji in prinesli so Angelici zdravje. Vrnilo se je adravje, vrnilo se je vcselje v srce Angelici. Pordcčilo se je njeno lice in njene oči so poslale vesele in radosine.
Razveselili so se mali, pobožali so Angelici črne kodre in rekli:
„ No, Angelica, ali ti nisem pravila, da se ti kmalu izpolnijo sanje svete noči?'
Angelica je tiho poljubila mater.
Tiha radost je zavela po hiši: razpora ni biio nikdar med olroki, Ijubili so se in se veselili, da je ozdravela Angelica. Angel miru je plaval nad hišo I in irosil na njo obilni božji blagoslov .. .                    Bogumil Gorenjko