KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 49 REVOLUCIONARNE »OBCINE« V SLOVENIJI V LETIH 1919—1920* JURIJ PEROVŠEK * Referat na znanstvenem zborovanju »Petro- vačka komuna 1920. godine — prva komuni- stička opština na Jadranu«, Petrovac na moru, 23., 24. in 25. novembra 1984. Namen prispevka je na kratko prikazati pojavne oblike revolucionarnosti oziroma razvijanja akcij za prevzem oblasti, ki so bile prisotne v Sloveniji v letih neposredno po I. svetovni vojni in jo tako vključile v re- volucionarno vrenje, ki se je tedaj razmah- nilo tako v evropskem kot v jugoslovanskem političnem prostoru. To vrenje se je med de- lovnimi množicami izražalo v namerah po te- meljitem zasuku pri reševanju socialnih vpra- šanj, kakršnega je opravila Oktobrska socia- listična revolucija. Te namere so še stopnje- vale revolucionarni položaj, ki je v mnogih državah nastal že v zadnjem letu imperiali- stične vojne in se je kazal v širokem proti- vojnem razpoloženju ter spontanih delavskih nemirih. Tako je prva povojna leta označe- valo dejavno prizadevanje delavskih in kmeč- kih množic po taki obliki oblasti, ki naj za- gotovi uresničitev njihovih temeljnih social- nih in demokratičnih teženj. Ta prizadevanja opazimo, v skladu s sploš- nim revolucionarnim razpoloženjem, v Slo- veniji že v obdobju državnega interregnuma — v času od razpada Avstro-Ogrske monarhije do nastanka Kraljevine SHS — torej v fazi Države SHS, v katero so se z izjemo, Prek- murja, Medjimurja, Baranje, Backe in Ba- nata neposredno po razsulu habsburške ob- lasti združile vse jugoslovanske pokrajine bivše monarhije. Slovenske delovne in kmečke množice so namreč spontano občutile nacionalno osvoboditev, kd jo je udejanil nastanek Države SHS tudi kot zgo- dovinsko priložnost za oblikovanje družbe- nopolitične ureditve, ki bi uveljavila njihove socialne in politične interese. V tem smislu je pokazala že znana ljubljanska manifesta- cija 29. oktobra 1918, s katero je bil po eni strani opravljen prelom državnopravnih ve- zi med Slovenijo in Avstro-Ogrsko, po drugi pa razglašen nastanek Države SHS. Zbrani manifestanti so namreč nosili gesla, ki niso bila le narodnorevolucionarna in meščansko- demokratična, marveč so imela tudi socialni značaj (kmečki puntarski klic).' Za časa ob- stoja Države SHS (od 29. oktobra do 1. de- cembra 1918) pa se je še bolj očitno pokazalo, da ljudske množice ne želijo več živeti na star način, marveč terjajo rešitev perečih 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 socialnih vprašanj in ljudsko oblast. Tako so v Vinici v Beli krajini ljudje že 1. novembra 1918 prisegli republiki, hkrati pa tudi odklo- nili meščansko državno oblast, medtem, ko so v Cerkljah vojni begunci in kmetje s Krškega polja dejavno nastopili proti predstavnikom te oblasti, saj so napadli orožniško postajo in razorožili orožnike. Do kratkotrajnega prev- zema oblasti je prišlo 4. in 5. novembra tudi v Posavju, in sicer v Brestanici in v Senovem. Rudarji in kmetje so 4. novembra pregnali uradnike iz uprave senovškega rudnika, 5. novembra pa so se delno oboroženi napotili v Brestanico, kjer so od trgovcev zahtevali pravično prodajo blaga po starih cenah. Raz- postavili so tudi oborožene straže in preg- nali orožnike. Obenem so še razglasili, da je lov v bližnjem grajskem gozdu odslej prost. Očiten poizkus osvajanja oblasti je bil oprav- ljen v začetku novembra tudi v Semiču na Dolenjskem. Kmetje so napadli orožniško po- stajo, pregnali orožnike, odstavili klerikalne- ga župana ter na njegovo mesto postavili svo- jega.2 Enako je ljudstvo na Blokah 6. novem- bra odstavilo osovraženega župana in uve- ljavilo svojo voljo. Podobno so ravnali tudi delavci v Mežiški dolini. V Prevaljah na Ko- roškem so 28. novembra 1918 začasno prev- zeli krajevno oblast in ustanovili svoj revo- lucionarni štab. Revolucionarnost tistih dni pa se je naj- bolj ostro kazala s t. i. »kmečkim boljše- vizmom«. Predstavljalo ga je prizadevanje ljudstva na podeželju, ki je želelo do kraja »izpeljati nacionalno in kmečko socialno re- volucijo.«' Izrazit primer takih prizadevanj je bil v Prekmurju, edini slovenski pokraji- ni, »ki je bila tedaj še kot del madžarske države zajeta v pravi revolucionarni tok po prvi svetovni vojni«.* Vračajoči se prekmur- ski vojaki, katerih poglavitni namen je bila razdelitev veleposestniške zemlje, so v za- četku novembra 1918 pričeli posegati po ze- mlji veleposestnikov in židovskih trgovcev, obračunali pa so tudi s stebri vladajočega režima. V Beltincih so 4. novembra napadli stanovanje in trgovino židovskih trgovcev, dan kasneje pa še grad grofice Zichy in bel- tinsko župnišče. Vstaja se je v naslednjih dneh razširila tudi na ostalo območje Dolin- skega — v Crensovce, Lendavo, Veliko Pola- no, Bakovce, Gomilice, Turnišče, na Bistrice in Hotizo, vendar je oblasti ljudsko revolu- cijo uspelo hitro zadušiti.^ Poleg tega, najbolj znanega primera »kme- čkega boljševizma« na Slovenskem nepo- sredno po razpadu Avstro-Ogrske, lahko opo- zorimo še na nekaj primerov revolucionar- nega ukrepanja kmečkega ljudstva. Več sto kmetov je 8. novembra 1918 v Libeličah pri Dravogradu napadlo in oplenilo veleposestvo občinskega komisarja Pugelnika, oboroženi kmetje iz Dolenje vasi pri Cerknici pa so pričeli sredi novembra v velikih skupinah sekati v gozdovih graščine Haasberg v Pla- nini, saj niso več priznavali grajskega po- sestva, ker je — kakor so dejali — »sedaj na prosto«.* Revolucionarno akcijo so izvedli 17. novembra 1918 tudi v Loški dolini, kjer so kmetje, ki so se vrnili s fronte delno oborože- ni, napadli grad Snežnik, kjer so zasegli se- dem volov, v Nadlesku pa še dva. Vole so pobili in meso še teden dni delili med ljudmi. V času upora, ki so ga oblasti zadušile 24. novembra 1918, sicer niso prišli do izraza nobeni načrti o zrušitvi meščanske in vzpo- stavitvi nove, ljudske oblasti, vendar je kljub temu treba opozoriti, da so se pred upo- rom povratniki s fronte navduševali za t. i. »Loško republiko« po vzoru ruskih sovjetov, ki naj bi obsegala Loško dolino, Bloke in Cerkniško dolino do Rakeka, kjer so že bili Italijani. Poleg tega pa so tisti voditelji upo- ra, ki so se po oktobrski revoluciji vrnili iz ruskega ujetništva kot dosledni revolucio- narji, nameravali odpraviti vojne dobičkarje in jim odvzeti del krivično pridobljenega imetja, zavzemali pa so se še za delitev ze- mlje, za kar so ustanovili posebno komisijo, ki je celo že pričela pripravljati posebne spiske.' Tako je torej imel t. i. »kmečki boljševizem« v Sloveniji enake vzroke in se je kazal na enak način. Kmetje so izražali nepokorščino meščanski oblasti in napadali njene predstavnike, plenili po veleposestvih in grajskih gozdovih ali pa celo poiskušali izvajati agrarno reformo. V tej zvezi lahko opozorimo, da so kmetje agitirali tudi za .re- publiko, tj. resnično vlado ljudstva, in za iz- polnitev svojih revolucionarnih zahtev. Širje- nje teh idej je bilo zlasti na Robu, v Miren- ski dolini, na Krškem polju in v Beli krajini. Drugod po Sloveniji pa je prišlo še do več obračunov kmetov z avstrofilsko duhovšči- no.^ Iz prikazanega revolucionarnega nemira, ki se je izrazil v času Države SHS, vidimo, da je takrat obstajalo po vsej Sloveniji med de- lavskimi in kmečkimi množicami živo ho- tenje, da bi prerasel komaj izvršeni meščan- skodemokratični in narodnoosvobodilni pre- vrat v socialno revolucijo. Vendar takrat v Sloveniji še ni obstajal idejni in politični subjekt, ki bi lahko povezal, usmerjal in pre- vzel nase vodenje revolucionarne energije de- lavskih in kmečkih ljudi. Edina delavska KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 51 stranka, ki je tedaj obstajala v Sloveniji, Jugoslovanska socialnodemokratska stranka zaradi znanega ministerializma, socialpatri- otske politike in nerevolucionarnosti sploh, takega subjekta ni predstavljala. Tak položaj, v katerem ni bilo subjekta, ki bi zlil in us- merjal revolucionarna hotenja ljudskih mno- žic, je najprej bil značilen v Sloveniji tudi po zedinjenju Države SHS in Kraljevine Srbije v Kraljevino SHS. Zaradi tega revolucio- narnosti v Sloveniji neposredno po nastanku Kraljevine SHS sicer ni bilo manj, toda iz že navedenih vzrokov je bila nepovezana, spontana in neorganizirana. Kljub temu pa lahko opozorimo na nekaj izrazitih revolucio- narnih dejanj. Ton so jim dajali kmečki ne- miri, do katerih je prišlo že konec decembra 1918. Takrat je namreč prišlo do revolucio- narne spremembe oblasti v največji sloven- ski kmečki občini, občini Smihel-Stopiče na Dolenjskem. Zaradi objave o zvišanju občin- skih doklad se je ljudstvo uprlo in po poprej- šnjem agitiranju v okoliških vaseh, 27. de- cembra 1918 organiziralo pohod na sedež občine v Kandiji pri Novem mestu. Po spo- minih enega izmed vodij upora, povratnika iz vojne Toneta Pirnarja, ki se je že v ruskem ujetništvu pridružil Oktobrski revoluciji, so delno oboroženi uporni kmetje pa tudi de- lavci in obrtniki dosegli od predsednika ob- čine, da jim je pokazal poslovne knjige in občinske sejne zapisnike ter skupaj z neka- terimi občinskimi odborniki prevzel nase od- plačilo avstrijskega vojnega posojila. Hkrati je moral podpisati tudi ostavko in tako je bil še istega dne izbran nov delavskokmečki ob- činski odbor. Nova, revolucionarna oblast je nemoteno opravljala svoje naloge štiri dni, do 30. decembra 1918, ko je bila v občini zo- pet vzpostavljena stara razredna oblast. Kljub temu pa se je še po zaključku upora zaradi aretacije enega izmed njegovih vodij zbralo 31. decembra več kot 300 kmetov pred sodnim poslopjem v Novem mestu in zahte- valo njegovo izpustitev, toda napadli so jih orožniki in jih pregnali iz mesta. Dan kasneje pa je v Novo mesto prispela še četa srbske vojske in nato s stalnim patruljiranjem po občini Smihel-Stopiče zopet vzpostavila na- videzni red in mir.» Toda revolucionarni prevzem oblasti v Kandiji je kljub temu razgibal uporniško razpoloženo ljudstvo v sosednjih in bližnjih občinah. Ljudje so v Dolenjskih Toplicah zahtevali pojasnila glede podpisa avstrij- skega vojnega posojila, v Posavju demonstri- rali proti vojnim dobičkarjem in oderuhom, na železniški postaji v Sevnici pa prevzeli vagon moke in jo razdelili.'" Višek pa je uporniško in revolucionarno razpoloženje do- seglo v Beli krajini, kjer so v Vinici ljudje najbolj odločno zahtevali svojo, lastno oblast in so jo aprila 1919 za nekaj dni tudi uresni- čili. V nedeljo, 2. aprila, so javno zavrnili monarhijo in zahtevali republiko. Izrazili so tudi težnjo po agrarni reformi ter vzklikali boljševikom. Hkrati so nasilno odstranili do- tedanje občinske uprave, onemogočili državno oboroženo silo (orožniško postajo) in razgla- sili t. i. »Viniško republiko«. Voditelji upo- ra so namreč s svojim prvim odlokom tudi uradno ukinili občinski odbor in izvolili svo- jega župana ter občinske svetovalce. Ob tem je bil imenovan celo predsednik »Viniške re- publike«, 87-letni Jure Pavlešič, pred kate- rim je ljudstvo že 1. novembra 1918 priseglo republiki.*' Od ljudstva postavljena oblast je sicer obstala le tri dni, saj je že 24. aprila pri- šel v Vinico močnejši oddelek srbskih voja- kov in orožnikom pomagal zadušiti vstajo in aretirati njene voditelje, toda viniški dogod- ki so kljub temu imeli velik odmev. Zlasti meščansko časopisje je veliko pisalo o uporu in od tedaj »revolucionarne akcije ali pa tudi navadno ropanje dlje časa označevalo kot, 'vinicizem'«." Ljudsko nezadovoljstvo in revolucionar- nost, ki sta se najbolj izrazito kazala na Do- lenjskem in v Beli krajini sta bila leta 1919 razširjena tudi v ostali Sloveniji. Vse leto je prihajalo do neposlušnosti proti meščanski oblasti, ki se je kazala v neodzivanju in več- krat oboroženih uporih vpoklicanih na orožne vaje (maja 1919 na področju okoli Dobove, v Stari Loki in Skofji Loki na Go- renjskem, v Moravčah, junija in novembra na Krškem polju), odklanjanju plačevanja davkov (maja 1919 v Kostanjevici) in spopa- dih z vojno policijo in orožništvom (oktobra 1919 v Ratinji vasi pri Rogaški Slatini in decembra v vasi Škorbe na Ptujskem polju).'* V to revolucionarno razpoloženje je bil vpet tudi odziv slovenskega delavstva na poziv enotnih socialističnih strank in sindikatov zahodne Evrope zoper vojaško intervencijo v Sovjetski Rusiji in sovjetski Madžarski. V dvodnevni splošni poHtični stavki, »ki je bila hkrati prva velika skupna akcija jugoslovan- skega delavstva,«'^ je 20. in 21. julija 1919 vladala v Ljubljani in celi Sloveniji 48-urna splošna prekinitev dela, kateri so se pridru- žili tudi železničarji.'« S to stavko je bil istočasno tudi neuspeli veliki vojaški upor v Mariboru 22. julija 1919, ki je bU izraz sploš- nega ljudskega nezadovoljstva, predstavljal pa je tudi nasprotovanje monarhiji in vedno hujšemu centralizmu." Tako lahko ocenimo 52 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 leto 1919 v Sloveniji kot leto, v katerem so se vključale v revolucionarno gibanje vse teme- ljne plasti slovenskega ljudstva, kmetje in delavski razred pa tudi vojaštvo. Pri tem moramo opozoriti, da je na eni strani revo- lucionarno razpoloženje med kmeti pričelo od poleta 1919 upadati (tudi zato, ker ni pri- šlo do povezave med revolucionarnim kmeč- kim in delavskim gibanjem),*^ toda na drugi pa je zaradi vedno hujše draginje in razredne zaostritve od jeseni 1919 pričela v Sloveniji med delavstvom rasti vedno večja revolucio- narna napetost. Izražala se je v stopnjevanem stavkovnem gibanju, ki ni predstavljalo le načina za dosego ekonomskih ciljev delav- skega razreda, marveč je pomenilo tudi obli- ko uveljavljanja njegovih političnih zahtev.*' Stavkovno gibanje je doseglo višek spo- mladi leta 1920, ko se je številnim stavkam v vsej državi pridružila v noči med 15. in 16. aprilom tudi splošna stavka železničarjev v Kraljevini SHS, ker je vlada preklicala ugodnosti, zagotovljene jeseni 1919. Železni- čarje je podprl tudi ves jugoslovanski delav- ski razred in »razvila se je največja in naj- odločnejša razredna ekonomskopolitična ak- cija delavstva v zgodovini Jugoslavije, ki je zajela nad 50.000 delavcev.«^" Predstavljala je odločilni spopad med meščanstvom in de- lavskim razredom od zedinjenja jugoslovan- skih narodov v prvo skupno državo, do spre- jema Vidovdanske ustave, torej v času, »v katerem so vzniknili temeljni nacionalnopo- litični in socialnoekonomski problemi, ki so razjedali staro Jugoslavijo, in hkrati tudi os- novni problemi, nadalnje usode slovenskega naroda, ki so zahtevali revolucionarno reši- ev.«^i V tej stavki,22 ki se je razširila v splošno stavko slovenskega delavstva ter je predstav- ljala največji razredni boj slovenskega delav- skega gibanja, hkrati pa prvo preizkušnjo moči 11. aprila 1920 ustanovljene Komuni- stične stranke v Sloveniji, se je še enkrat živo izrazilo hotenje po revolucionarnem prevratu, ki je tlelo med ljudmi. Iz soli- darnosti z železničarji so namreč 21. aprila 1920 pričeli stavkati tudi slovenski rudarji, ki so v trboveljskih revirjih s svojo akcijo dokazali revolucionarno pripravljenost de- lavstva. Ze prvi dan stavke, 21. aprila, so v Trbovljah rudarji in delavci spontano prevzeli krajevno oblast in organizirali trboveljsko »komuno«, ki so jo vodili ko- munisti. Rudarji so zasedli občino, pošto ter žandarmerijsko in železniško postajo in vse obrate rudnika. Oblikovale so se tudi posebne oborožene skupine delavcev, ki so skrbele za javni red in mir. Tako so bile Trbovlje (in Hrastnik, ki je tedaj spadal pod Trbovlje) povsem v rokah rudarjev in delav- cev. Nato je poudarjeno opozarjal državni železniški nadzornik, ki je 22. aprila 1920 brzojavno prosil Deželno vlado v Ljubljani, da pošlje najmanj bataljon vojaštva v Tr- bovlje, ker je položaj kritičen. Rudarji in delavci so izvajali svojo krajevno oblast tri dni in v tem času med drugim po napadu na vlak, v katerem je vojaštvo peljalo aretirane voditelje železničarjev iz Zidanega mosta, dosegli, da je vojska aretirane voditelje izpu- stila. Trboveljska »komuna« je obstajala do 24. aprila 1924, ko je v Trbovlje vkorakala vojska in »komunistični prevrat«, kakor je kasneje oblast označila dogodke tistih dni, zatrla.23 Istega dne, ko je bila trboveljska »komuna« nasilno ukinjena, je buržoazija še bolj nepo- pustljivo pokazala svoj obraz in namero, da tudi z najbrutalnejšimi sredstvi brani svoj družbeni položaj. Z znanim pobojem demon- strantov na Zaloški cesti v Ljubljani je kr- vavo stria tudi železničarsko stavko, s tem pa tudi zavrla polet delavskega gibanja v Slo- veniji sploh, kajti neuspeh železničarske stav- ke je pomenil, da je buržoazija ostri razredni spopad z ljudstvom odločila sebi v prid. To- da ta spopad je pomenil še nekaj drugega. Pokazal je, da se je v obdobju revolucio- narnega vrenja v Sloveniji, delavstvo »iz objektivnega socialnoekonomskega sloja obli- kovalo v aktiven razred, ki se je zavedal svojega stanja, svoje moči in svoje vloge v družbi«,^* kar je dokazala tudi trboveljska »komuna«, saj je bila posledica odkritega po- sega po oblasti. Tako zmaga buržoazije ob prvem jasnem valu revolucionarnosti v Slo- veniji, ni zadala delavskemu in revolucionar- nemu gibanju končnega udarca, pač pa je v utrjeni, mladi, a že izrazito protirevolucionar- ni meščanski državi z Obznano,, Vidovdansko ustavo in Zakonom o zaščiti države, le spre- menila pogoje nadaljnjega revolucionarnega boja slovenskega in jugoslovanskega delav- skega razreda. OPOMBE 1. O tem glej podrobneje Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljub- ljana 1971, str. 264. Glej tudi Miro Stlplovšek, O revolucionarnosti v obdobju 1918—1921, Ele- menti revolucionarnosti v političnem življenju na Slovenskem, Ljubljana 1973, str. 50. (Nava- jam: Stlplovšek, O revolucionarnosti). — 2. O teh dogodkih glej obširneje Franček Saje, Re- volucionarno gibanje kmečkega ljudstva v Slo- veniji 1917—1919. Prispevki za zgodovino delav- skega gibanja, letnik VII, 1967, št. 1—2, str. 143 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 53 — 144, 146. (Navajam: Saje). Prim, tudi Janez Vitkovič, Bela krajina skozi viharje v svobodi, Ljubljana 1961, str. 20 (Navajam: Vitkovič). — 3. Saje, str. 144 — Stiplovšek, O revolucionar- nosti, str. 56. — 5. O tem glej dr. Julij Titi, Murska republika 1919, Murska Sobota 1970, str. 12 iin Stiplovšek, O revolucionarnosti, str. 56. — 6. Saje, str. 144. — 7. Franci Strie, Boljševizem v Loški dolini. Notranjski listi I, Stari trg pri Ložu 1977, str. 99, 100, 102. — 8. O tem glej Saje, str. 144. — 9. Tone Pinar, Preuzimanje op- štinske vlasti u Kandiji, Cetrdeset godina, knji- ga prva: 1917—1929, Zbornik sečanja aktivista jugoslovenskog revolucionarnog radničkog po- kreta, Beograd 1960, str 18—19. Glej tudi spo- minski zapis istega, objavljen v zborniku priče- vanj o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev, Bitka, kakor življenje dolga, druga izdaja, Ljubljana 1978, str. 13—15. Prim, tudi Saje, str. 144—145. — 10. Saje, str. 145—146. — li. Vitkovič, str. 22—24, Rudi Vogrič, Boj Be- lokranjcev, Ljubljana 1973, str. 13—14. (Nava- jam: Vogrič). — 12. Voditelji vstaje v Vinici so bili obsojeni na zaporne kazni od dveh do treh let. — Vitkovič, str. 25. O procesu proti upor- niškim kmetom iz Vinice glej podrobneje prav tam, str. 24—25 in Vogrič, str. 14—15. — 13. Saje, str. 146. — 14. Podrobneje o tem prav tam, str. 146—148. — 15. Stiplovšek, O revolucionarnosti, str. 58. — 16. Več o tem glej Viri za zgodovino Komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919—1921, Ljubljana 1980, str. 12—13, dok. št. I, 2, Poročilo o splošni stavki in shodu v Ljubljani dne 20. in 21. julija 1919. (Navajam: Viri). — 17. Obširneje glej o tem uporu Milan Zevart, Vojaški upor v Mariboru julija 1919, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, letnik VII, 1967, št. 1—2, str. 129—133. O drugih manjših revolucionarnih akcijah slovenskih vojakov poleti in jeseni 1919 glej tudi Saje, str. 147. — 18. Revolucionarno razpoloženje med kmečkim delavstvom je sicer še nekaj časa ostalo, vendar je umirjajoče kmeč- ko gibanje kmalu postalo plen meščanskih strank, ki so ga s svojimi radikalnejšimi gesli zlagoma omrtvile in pritegnile k sebi. — Glej Saje, str. 149. — 19. O razrasti stavkovnega vala v Sloveniji od leta 1917 do leta 1920 glej Miro Stiplovšek, Pregled strokovnega gibanja na Slo- venskem v letih 1917—1920, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, letnik VII, 1967, št. 1—2, str. 151—170. (Navajam: Stiplovšek, pre- gled strokovnega gibanja). — 20. Dr. Janko Ple- terski, Branko Božič, Delavsko gibanje in Zve- za komunistov Jugoslavije, Maribor 1984, str. 064 (Opomba med stranmi 011 in 139 se nanaša na besedilo, ki ga je napisal dr. Janko Pleter- ski). — 21. Stiplovšek, O revolucionarnosti, str. 47. — 22. Podrobneje glej o železmičarski in splošni stavki aprila 1920 v Sloveniji Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugo- slaviji 1917—1941, Ljubljana 1965, str. 165—172, Stiplovšek, Pregled stavkovnega gibanja, str. 164—165, France Klopčič, Velika razmejitev. Študija o nastanku Komunistične stranke v Slo- veniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920, Ljubljana 1969, str. 68—74 (navajam: Klopčič) in Janez Kos, Železničarska in splošna stavka aprila 1920 v zborniku Želez- ničarska in splošna stavka aprila 1920, Ljublja- na 1980, str. 53—75. (Navajam: Železničarska in splošna stavka). — 23. Ado Naglav, Revirji v boju za socializem, Ljubljana 1979, str. 33—35. O trboveljski »komuni« in dogodkih tistih dni glej tudi Rdeči revirji. Zbornik fotografskih doku- mentov o življenju in boju delavstva v Trbovljah. Zagorju in Hrastniku v Itih 1918—1941, prvi del, obdobje 1918—1934, Trbovlje 1970, str. 83, 85—88, Viri str. 122, dok. št. I, 53. Članek z dne 27. aprila 1920 o 48 urni solidarnostni stavki v Trbovljah in Železničarska in splošna stavka (raz- delek Viri o železničarski in splošni stavki apri- la 1920), str. 157—159, dok. 73, Poročilo promet- nega kontrolorja Franca Repiča o vožnji prvega vlaka iz Maribora v Ljubljano 23. aprila 1920, dne 24. aprila 1920). — 24. Klopčič, str. 73. Na tem mestu želim opozoriti na tehtno misel Francka Sajeta o značaju in pomenu revolucio- narnega kmečkega gibanja v Sloveniji v letih neposredno po I. svetovni vojni. Ocenil je, da je kmečko gibanje kljub temu, da ni bilo pove- zano z delavskim, v Sloveniji odigralo pomemb- no vlogo, ker je v znatni meri zaviralo kon- solidacijo meščanske oblasti in prispevalo s svo- jim valovanjem na vasi precejšen delež k splošni revolucionarni situaciji. S tem je hkrati prepre- čevalo, da bi bila vsa ostrina buržoazije obrnjena proti razvijajočemu se revolucionarnemu delav- skemu gibanju. — Saje, str. 150.