Velikonočna — beguncu
Pomladni duh gre čez polje,
skoz gozd hiti —
priroda vzdrami se iz sna
in zadrhti
in zabrsti . . .
Sanjavo v grmu kos golči,
ko duh pomladni ga budi.
Procvita ze uijolica,
odeva se trnjolica
v svoj snežnobeli plašč.
Ej, to drhtenje in brstenje,
procvitanje in žvrgolenje!
Ne kliče li nam vse: nVstajen/e!u
Le zimske spone še teže srce,
srce, ki išče južne si miline
zaman tu v brdih nove domovine.
A čakaj — ne plakaj!
Ko te z neba pozdravlja mladoletja žar,
neodoljivo te ob/ema naše vesne čar:
tedaj še v tebi zadrhti;
vzbrstiš, zacveteš tudi ti!
Mar. Zopfova