Rado Kočevar: WATZltlANN {V spomin na 150. obletnico vzpona Valentina Staniča) Gorski masiv W atzmanna se nahaja v Bavarskih Alpah, ki se razprostirajo južno od Monakavega in jugovzhodno od Solnograd.a. Po svoji obliki in konfiguraciji skalovja je to gorovje podobno našnn Savinjskim Alpam. Gorovje je le mnogo razsežnejše, večje so tudi relativne višinske razlike. Doline so globoke, stene visoke. Najbolj znana med njimi je vzhodna stena Watzmanna z relativno višino preko 1800 metrov. Gora Watzmann spada s svojo lepo okolico med najslikovitejše predele Alp. Stena sama pa je najvišja v Vzhod­ nih Alpah. Ko smo se prejšnje poletje vračali iz Visokih Tur, sva se s tovarišem Lukancem namenila še v zanimivo Watzmannovo steno. Peljala sva se v Solnograd in od tu v Berchtesgaden, ki je že v zapadni coni Nemčije. želja po spoznavanju tujih gora je davna želja naših alpirristov, posebno mlajših, katerim je uspelo v letih po osvoboditvi preplezati mnogo težkih plezalnih smeri v naših gorah. Ta želja ni bila samo radovednost, nas mlade je zanimal inozemski alpinizem, njegov razvoj in njegova tehnika. Danes lahko mirno trdimo, da je razvoj našega alpinizma dosegel visoko stopnjo. Z Lukancem sva se vročega julijskega dne odpeljala z električno železnico iz Berchtesgadna v Konigsee. Vožnja je bila kratka in kmalu sva stala na obali lepega a.lipskega jezera. Tu sva se ukrcala na motorni čoln, s kaiterim je mogoče dospeti do vstopa v vzhodno steno. Pozno popoldne je bilo, jezero je bilo mirno, obdano z navpičnimi stenami. Ob obali ni nobene poti in vodič na čolnu nam je razlagal smrtne primere, ki so se dogodili, ker so si turisti hoteli prihraniti drago voznino. Za nama je na vrhu. na levi izginjala pogorela koča, kjer je imel svoj glavni stan Hitler. Kmalu se nama je odprl pogled na slovito steno, najin cilj jutrišnjega dne. Visoko gori se je vil greben, po katerem je prispel kot prvi turist na vrh leta 1800 naš rojak Valentin Stanič. Tedaj je minulo natanko 150 let. šele pozneje sva izvadela, da sva s tovarišem s svojnn V2lJ>Onom praznovala to 150letnico. Pri kapelici sv. Jerneja sva izstopila. Pot naju je peljala skozi nizek gozdič. Šla sva molče in vsak zase premišljevala o težavah, ki naju še čakajo jutri tam gori v oni sivini. Pozno popoldne je 153 bilo. Začelo je treskati in grmeti, ko sva ravno dosegla veliko trikotno snežišče, imenovano »Eiskapelle«, »ledena kapela«. V silnem nalivu sva stekla pod malo previsno pečino v zavetje. Hotela sva še danes doseči bivak v steni, kjer bi udobno pre­ spala in zjutraj zgodaj začela s plezanjem ter nama ne bi bilo tTeba hiteti. In imela bl več časa za razgledovanje stene. V steni je več smeri. Najbolj znana je klasična Kederbacherjeva smer, v katero sva bila namenjena tudi midva. Poleg nje pa so še znane monakovska, berchtesgadenska in solnograjska smer. Nevihta je kmalu prešla, tako da sva kmalu lahko nadaljevala svojo pot. Prestop iz »Eiskapelle« v steno je prvo težavno mesto. Z ledenimi kladivi sva izdolbla v ledu majhen rogelj, okrog ka­ terega sva obesila vrv. Najprej sva se spustila v dno razpoke in nato po steni izplezala na gruščnato polico. Dalje sva plezala po nekakih tra1Vnatih vesinah in kmalu dosegla strm žleb. Smer ni bilo te7Jko najti, ker je bilo ob njej mnogo skalnih možicev. Nevihta, ki je malo prej divjala, je sedaj izčistila ozračje in odprl se nama je edinstven pogled na modro gladino Kraljevega jezera s strmimi stenami. Hagenskega pogorja. Dan se je nagibal k večeru. Ra'Vno tedaj sva dosegla tudi veliko teraso in pod velikim bolvanom tudi votlino za prenočevanje. Nekaj odej in nekiij slame je vsa udobnost skalne votline. Tlu prenočuje večina ailpinistov. Tu se tudi lotijo Kederbacherjeva, mona.'kovska in solnograjska smer. Noč je bila jasna in mirna. Misli so ušle k domačim goram in tovarišu sem pripovedoval, kako sem včasih prenočeval v stenah. Spomnil sem se bivaka v severni steni Travnika nad Planico, kjer sva s Frelihom prebila noč na komaj za dlan široki polici nad pre­ padom ali pa v ledenih strminah Triglavske stene. Kakšna razlika je bila med sedanjim bivaikom v Watzmannu, kjer sva lepo ležala in bila odeta! . Ob štirih se je začelo daniti. Iznad Hagenskega pogorja je priha­ jal dan v temno globino Kraljevega jezera. Pripravila sva opremo. Pot naju je vodila preko velikega lederuka, s katerim se je končavala terasa. Plezala sva previdno sekaje stopnje z lednim pladivom. Led je bil modro zelen kakor na našem Triglavu. Na koncu je bilo treba prestopiti široko, nad petdeset metrov globoko krajno peč. Varovan na vrvi sem težko prestopil v steno. Neprijeten je občutek, ko zagledaš črno praznino pod nogami. Mesto .samo je precej nevarno in je že terjalo mnogo smrtnih žrtev. Mnogi alpinisti so tu končali življenje. Plezala sva zato skrajno prev.idno. Kmalu sva prišla do najtežjega mesta v steni, imenovanega Schollhornplatte. Težavna mokra prevesa nosi ime po alpinistu, ki se je tu prvi smrtno po­ nesrečil. Nesreča se je pripetila leta 1890. Od takrat do danes se je na tem mestu smrtn:) ponesrečilo 41 gornilkov. To je skoraj tretjina od celotnega števila ponesrečenih. S tovarišem Lukancem sva precej doigo stala pod težavnim me­ stom in ugibala, kako bi splezala preko. Naposled sva našla klin, 154 Vzhodna stena. Watzmanna. 1 Kederbacherjeva smer po tretji polici na južni vrh. 2 = Salzburška smer po prvi polici. 3 - Monakovska smer h koncu prve police. 4 = Smer Berchtesgaden. I-V = Pet Poliic. S = Schollhornova ,plat. K =--- Graipa. Vzhodna stena Watzmanna je najvišja stena Vzhodnih Alp (2000 m). Prvi jo je preplezal l. 1881 Johann Grill-Kederbacher. Preplezal jo je v začetku maja, 'ko mu krajne poči niso delale težav. Prva žrtev stene je bil mladi Schollhorn 26. maja 1890. Vodnik Preiss mu je svetoval, da sname dereze in sezuje čev'J.je ter obUjje plezalnike. Schollh= ni ubogal, spodrsnil in padel je v krajno poč. Rešilna ekspedicilia, ki jo je vod~l Kederbacher, je našla ostanke Schollhorna šele čez nekaj dni! 155 ki nama je izvrstno s1užil za varovanje in orientacijo. Zaradi var­ nosti sem zabil še en klin. Bil sem ravno sredi previsa, ko sem zagledal še dva alpinista pod seboj. Na vrhu sva ju počakala, tako da smo plezali skupaj dalje. Podali smo si roke in Nemca sta čudno pogledala, ko sta izvedela, da sva Jugoslovana. In res dotlej nihče od Jugoslovanov še ni bil v steni. Cez težavno mesto sva tovarišema pomagala z najino vrvjo. Bila sta iz Kassla. Eden od njiju je smer že poznal, tako da smo sedaj plezali laže. Nad previsom se stena nadaljuje s sistemom polic. Težka so mesta med policami, varovališča pa dobra. Teren je podoben naši Severni triglavski steni v Zimmer-J ahnovi smeri. Mimogrede smo se ustavili na kaki večji polici in razvil se je živahen pogovor o problematiki našega in nemškega alpinizma. Pripovedovala sva Nemcema, kak razvoj je dosegel naš alpinizem v povojnih letih in o ugodnostih, ki mu jih nudi nova socialistična družba. Nemca pa sta nam tožila o starii. miselnosti, ki pri njih še vedno zavira razvoj in si lepo bivanje v gorah lahko privoščijo le magnati in bogataši. Pogovor nam je pretrgala megla, ki se je nenadoma začela spuščati čez steno v dolino. Bližalo se je neurje, ki je tako pogosto v teh gorah. Bili smo na izpostavljeni polici brez zavetja. Pohiteli smo, toda polica se je končala in strmo prehajala v grapo. Druge pomoči ni bilo kot zabiti klin in se po vrvi spustiti v grapo, kjer smo ob strani videli votlino. Toda nevihta nas je prehitela in sredi spu­ ščanja se je ulilo. Zdajci je zagrmelo in začel se je ples naravnih sil. Spuščali smo se drug za drugim, curek vode pa je lil na nas. Votlino smo dosegli do kože premočeni. Doživel sem že dostikrat neurje v gorah, najhujše pa je bilo tisto pred dvema letoma v Dibonovem razu Široke peči v Martuljku, kjer sva s Škerlom za las ušla smrti. Tu pa smo imeli srečo. Bili smo vsaj v zavetju, varni pred .Padajočim kamenjem in slapovi. Neurje se je silno razbesnelo in bobnelo je kot na najhujši fronti. Grapa tik nas se je spremenila v ogromen veletok, ki je rušil in odnašal vse pod seboj. Po treh urah se je ozračje nekoliko umirilo. Zopet se nama je odprl pogled, toda skala je bila sedaj mokra in črna. Stopil sem izza skalnega robu in radovedno pokukal navzgor. Silno visoko se je videl izstopni greben, bili smo od njega oddaljeni še okoli 800 metrov. Sedaj je bilo treba pohiteti, da še pred nočjo pridemo na vrh in do koče na W atzmannu. Neurja v Watzmannu so doslej terjala že mnogo življenj. Leta 1937 sta se v steni borila za življenje brata Freya sedem dni. Zalotil ju je snežni metež in le svoji vzdržljivosti in vztrajnosti se imata zahvaliti za življenje. Podobnih primerov je v zgodovini stene že več, o čemer zgovorno priča knjiga »Zweitausend Meter Fels«, ki je posvečena zgodovini te stene. 156 Sedaj smo prišli na konec police imenovane »Akademikerband«, ki je prehajala v veliko grapo pod vrhom. Nemška tovariša sta . nama razlagala, kalko ju je lani zajelo neurje ravno v tej grapi, kjer sta morala prenočiti. Ponoči je zapadel nov sneg, ta.ko da jima je bilo plezanje skrajno nevarno. No, danes sta bila veselejša, saj je kazalo na bolje. Sedaj se je že toliko wnirilo, da smo razločno videli strme stolpe Watzmannkinder in tudi vrh Wrutzmannmutter. Na večji ploščadi se ustav.imo. Je to lepa ploščad, na kateri je mnogo ostankov konzervnih škatel - imenuje se »Frilhstilckstein«. Megla se je nekdliko dvignila, da smo razločno videli vrh Schonfeldspitze na Steinernes Meer. Sveža sapa nas je 1/udi opo­ zarjala, da vrh ni več daleč. In res! Kratka, strma stena in stali smo na izstopnem grebenu. Tu nas je sprejela burja, da smo komaj lovili ravnotežje. Bili smo 2000 metrov nad gladino Kraljevega jezera. Globoko je bila kapelica sv. Jerneja. Prvič v življenju sem videl tako veliko višinsko razliko. Greben, na katerem smo sedaj stali in po katerem si je pred 150 leti utrl pot na vrh naš Valentin Stanič, je strm in prepaden, okovan v železje kakor naš Triglav. Dejanje našega rojaka pred 150 tirni leti je bilo drzno. Valentin Stanič je bil med vodilnimi alpinisti klasične dobe v Evropi. Mnoge vrhove je osvojil v tistih letih. Tudi vzpon na Veliki Klek (Grossglockner) je verjetno opravil on. Greben je silno dolg, približno trikrat daljši od našega tri­ glavskega. Sredi grebena so alpinisti zgradili tudi malo zavetišče, ki nudi varno zavetje pred nevihto. Dan se je nagibal proti večeru, ko smo sestopili do Watzman­ nove koče. Za nami je bilo zopet 24 ur lepih doživetij. Naslednji dan sva se spustila v dolino in se istega dne vrnila v Solnograd. Kolikor nama je preostajalo časa, sva hotela še izko­ ristiti za ogled Dachsteina. Toda tam sva že začutila štirinajstdnevni napor. Uvidela sva, da imava dovolj gora in da se je treba č:impreje vrniti domov. Uroš Zupančič: NA STREHO EVROPE (480? m) Fred menoj na mlZl so dolga leta ležale knjige velikih ljudi, ki so opisovali lepoto in veličino Centralnih Alp. Zaprte so bile te knjige; slike niso vzbujale v meni zanimanja in navdušenja, kakor so mi jih vzbujale slike domačih gora. Mogočen in prečuden alpski svet je segal daleč preko mojega znanja in sposobnosti. Cilj mojega dolgoletnega alpinističnega delovanja pa je bil vedno, da dosežem več; tisto, kar se mi je včasih zdelo težko ali celo nedosegljivo. Za vse sem se moral dolga leta znojiti po robeh in grapah domačih gora. 157