javno/privatno/skupno ■ "15". maj 2012 ■ 05. številka ■ 53. letnik ■ 744. Tribuna ■ nikoli petnajstega v mesecu ■ Brezplačna, a ne zastonj.
M 1
M 2
M 3
M 4
04 Produkcija kapitalistične lastnine
piše.Anei Korsika ilustracija Istvan David
06 Onstran papirocentrizma?
intervju Robert Bobnič & Jurij Smrke, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo
10 Share Wars: internetne vojne
piše Tina Dolinšek, ilustracija M. Medved
12 Idioti vseh dežel, združite se
piše Simon Smole, ilustracija M. Kosmač
13 Apologija javnega
piše Dragan Nikčevic
14 Drugs, they say
piše Lana Durjava
15 Ljubezen na seniku
piše Nina Perger
16 Vsako mnenje šteje
piše Sašo Slaček
18 Preseči dane razmejitve
piše Lidija Radojevic ilustracija Fejzo
20 Komercializacija znanosti
piše Borut Trpin
21 Lastnina, pravo, ekonomski sistem v islamu
piše Sami Al Daghistani
22 Kako javno govori
pise Simona Sušec Ilustracija Jana Božič
23 Javni prostor kot prostor izključevanja
piše Simona Jerala
24 Alternativa niču
piše Neja Markovic fotografiji Andrej Lamut
26 Kriza privatizirane javnosti
piše Anže Dolinar ilustracija Eva Mlinar
28 Portret gospe ekologije
piše Ana Bogataj riše Ana Baraga
30 Privatno * Javno * SKUPNO
piše Andreja Vezovnik
1
LASTNINA
Modus branja številka 1 si v kakofonični perspektivi lasti drobljenje samoumevnosti nad samoumevnostmi - ideje lastnine.
2
JAVNO
Modus branja številka 2 na novo nalaga vprašanje javnosti in javnega - čemu javno, predvsem pa kakšno javno?
3
LIVE
Tribuna live. Če ste navajeni, da vas časopis, ki je ta, ki je tu, ponavadi preseneča s prenavadno outdated ali pa celo zunajčasnimi prispevki iz sveta abstrakcij, ki so ali premalo striktno teoretske in polne začetniških napak ali pa čist for-no-reason zajebane, za vas prihaja spomladanska osvežitev. Piske in pisci so se iz svojih čumnat plaho skobacali na prosto ter reportažno, intervjuvasto in portretno raziskali čudesa zunanjega sveta.
4
SKUPNO
Kaj kurca je skupno - ta alternativa prihodnosti, ta alternativa javnemu in privatnemu? Ker skupno ni le skupina ljudi, ki skupaj sedi in skupuje. Je način upravljanja bogastva. Je produkcijski način. Spekulativno nekako vse stoji, teoretsko-praktično pak umanjka koordinata ali dve. Preberite podčrtane dele člankov in poskusite tuhtati, kako bi sami začeli upor z gradnjo skupnega.
Tribuna na dom, 7€ na leto naroči se: urednistvo@tribuna.si
Tribuna maj 2012 privatno, javno, skupno
Kontekst
varčevalni ukrepi, politike zategovanja pasu, kriza Reartikulacija in rekonceptualizacija
Medtem ko je bilo v tem času o javnem povedano že skoraj vse, ni bilo nič rečenega o tem, kaj javno sploh je. Kot naloga se tako ne kaže zgolj vihtenje zastav, pač pa prevpraševanje in reartikuliranje danosti, na katerih sta zgrajena diskurz krize in prevladujoč diskurz nasploh. Reartikulacija konceptov, ki se zdijo tako samoumevni, kakor se zdi samoumevno nebo nad mani. Lastnina, bogastvo, dolg, privatno, javno, skupno.
Izhodišče
Vprašanja upravljanja družbenega bogastva. Vprašanja boja, politične strategije se tako na aktivističnem kot mainstream političnem prizorišču lomijo (ali pa bi se morala lomiti) prav na tej točki. Izbira med zavračanjem in sprejemanjem varčevalnih ukrepov kot nujnih je v končni fazi izbira med različnima načinoma upravljanja družbenega bogastva. Če pristanemo na trenutno prevladujoči pogled na ekonomijo ter njeno definicijo pravičnega in učinkovitega razporejanja dobrin (= konkurenčnost in trg), potem je odgovor glede varčevanja v končni fazi zelo jasen - varčevanje je nujno. Ravno v to zanko so ujeti impotentna levica, univerzitetno vodstvo, nereflektirajoči mediji in izolirana javnost, ki ne zmorejo napora in poguma za širše mišljenje problemov. Slovenija pač mora ostati konkurenčna. Univerza pač mora ostati konkurenčna. Posameznik pač mora biti konkurenčen. Mora znati napisati CV. Tudi argumenti, ki v mainstreamu nasprotujejo varčevalnim ukrepom, to v končni fazi počnejo v imenu konkurenčnosti. Pejovnik (parafrazirano): »Če bo manj denarja za UL, potem bo institucija padla na seznamu najboljših univerz.«
Prolog
Zgodovinski poskusi izvijanja iz primeža tržnih mehanizmov in konkurenčnosti so slavno propadli. Njegovi posthumni pa tudi prenatalni kritiki z leve so jim očitali nezadostno transformacijo produkcijskega načina. So bili socializmi - korenito gledano - državni kapitalizmi? Podjetja, ki niso mogla konkurirati Zahodu? Podjetja, ki so se prav tako soočala s tendenco padanja profitne mere? Delo + kapital = upredmeteno delo = blago. Notranja kontradikcija se je ohranila. Bi bila res potrebna globalna revolucija? Zakaj še iščemo ultimativne rešitve, ujetniki moderne? Smešni smo.
Preseganje
»Nov produkcijski način je že tu,« oznanita Negri in Hardt. »Sodobna biopolitična kapitalistična produkcija omogoča in celo zahteva skupno - oz. ima imanentne možnosti za skupno.« Toda kaj je skupno? Vemo, kaj ni: »Politični projekt postavljanja skupnega diagonalno prereže lažni alternativi - niti privatno niti javno, niti kapitalistično niti socialistično - in odpira politiki nov prostor.« Vključuje drugačen način produkcije, z drugačnim delom in drugačnim kapitalom. Krojijo ju specifični družbeni odnosi. Ne v okviru države ne v okviru globalnega imperija, »znotraj« multitude. Kaj je multituda? Skupno je nepredstavljivo. Can we agree on that? Treba je brskati, izumiti nov svet. Kakšen naj bi bil proces izumljanja? Demokratičen? Tudi tu se verjetno strinjamo. Nihče si ničesar ne predstavlja, nihče ne ve. Ne-umno je zavrniti skupno, ker si ga ne predstavljamo. Tudi samo se ne pretvarja, da ve, kaj je. Skupnega ni, dokler ga ne začnemo graditi. Skupno računa na postajanje. Če smo vsi zraven od začetka, nihče ne more reči, da smo kogarkoli izigrali? Skupno ne pride od zunaj, pač pa od znotraj. Skozi semikoordiniran skupek partikularnih bojev. Upremo se tam, kjer smo, upremo se z gradnjo alternative. Gandhi pa take fore? Kaj bomo dosegli s partikularnimi boji, postmoderni Don Kihoti?
Digitalni mlini
Se bomo poskusili na internetu? Tam se ponuja drugačno delo. Igrivo delo. Zabavno delo. Na skupnem Youtubu, denimo, ki kreativnost multitude privatizira. Kot kakšno postmoderno ultrahipi new-age kapitalistično podjetje s toboganom in fuzbalmizo v pisarni. Toda tu ne gre za zabavo, gre za odvisnost. Youtube ni naš delojemalec. Presežna vrednost brez mezdnega dela? Ko že bežimo po ukrivljeni liniji? Ko izmenjujemo proizvedeno in v zameno dobimo dar drugih - nekoč? Ko je za reprodukcijo poskrbljeno? Toda za reprodukcijo mora biti poskrbljeno. Kaj pa otroci v Afriki? Kaj pa ko bodo zrasli? Kaj pa ko jim bomo konkurenčni?
Kreativni mlini
Treba je imeti domišljijo. Kam pa pridemo brez domišljije?
Produkcija kapitalistične lastnine
Zakaj so lastniška razmerja določena s strani produkcijskih
piše Anej Korsika
ilustracija Istvan David
»Most of the XXXI see is boring, and does not arouse me ph]jsicaU]j or visuallij. I am determined and i be a commodit]j that fulfills eveuj one's fantasies.« Sasha Grey o blagovnem fetišizmu
Lastnina in življenje sta v kapitalizmu kar najtesneje zvezana. Lastnina v sebi nosi substanco nekega življenja, medtem ko je življenje forma lastništva. Slednja se radikalno razlikuje od tlačanske subjektivnosti, znotraj katere je bil tla-čan priklenjen tako na zemljo kot na zemljiškega gospoda. Še toliko bolj se razlikuje od subjekta sužnjelastniške družbe, nad katerim je imel gospodar pravico odločanja med življenjem in smrtjo. Pravno-formalno gledano je proletarec v primerjavi s sužnjem in tlačanom svoboden in polnopraven državljan. Lahko se giblje neovirano, ni vezan niti na zemljo niti na kakšnega posebnega gospodarja.
Ta emancipacija od konkretnega je eden največjih revolucionarnih dosežkov kapi-
govorimo o razlaščanju že proizvedene lastnine, kaj-samo proizvodnjo lastnine.
Substanca lastnine
Eno izmed prvih mest, na katerem Marx ga dela, je v Ekonomsko filozofskih rokopi-čemu služi redukcija največjega dela treba brati skupaj z njegovo kritiko talizma, a prav v tem se skriva tudi največje zasužnjenje, tisto, zaradi česar Marx ka- šel tri leta po rokopisih in za kate-pitalizem imenuje režim mezdnega suženjstva. Ne glede na to, kako je naš proletarec v znanstveni obliki podan nje-osvobojen vseh konkretnih spon, je to zanj le slaba uteha, saj je zdaj zasužnjen s strani	Znana Proudhonova krilati-
abstrakcij, v prvi vrsti mezde. Na trgu mora prodati svojo delovno silo in se prostovolj- lastnine zastavi radikalno no, celo pogodbeno podvreči izkoriščanju, da le zasluži mezdo, s katero lahko zagotovi na drugače in v nizu čisto svoje preživetje. To je temeljni produkcijski odnos, ki ne glede na bleščeče spremembe lastnino ni nič drugega v videzu stvari in teorije, ki jih utemeljuje (postindustrijska družba, postfordizem ipd.), teti definirati lastnino vztraja v samem jedru kapitalizma.	tno in večno idejo ne
Problema lastnine
rotna akumulacija	obstaja, temveč
lastnine, tj.
Preden se posvetimo vprašanju, na kakšen način je tudi lastnina življenje oziro- uporabna ma kakšno življenje je vsebovano v lastnini, se ustavimo še pri prvotni akumulaciji vrta za la-kapitalističnega sistema, ki jo Marx analizira v sklepnem delu Kapitala. Klasična kakšnih politična ekonomija jo interpretira na podoben način kot teologija izvirni greh. Ne- ambi-koč v davni preteklosti se je zgodilo dejanje, katerega posledice še danes visijo nad menami kot nočna mora. Tako kot sta Adam in Eva s svojo nepremišljenostjo zakockala se-naklonjenost boga, bila izgnana iz raja in v človeštvo vtisnila znamenje izvirnega greha, so bili drugi v davni preteklosti zaradi svoje nepremišljenosti izgnani iz ekonomskega raja.
Na začetku sta namreč obstajali dve skupini ljudi. Prvi so bili pridni, delavni in varčni posamezniki, ki so gojili protestantsko etiko še pred nastankom protestantiz-ma, drugi pa veseljaški in leni postopači, ki so malo ustvarjali in veliko zapravljali. Dokler naposled niso zapravili vsega in so na trgu lahko ponudili le še svojo delovno silo. Legenda o teološkem izvirnem grehu nam tako razodeva, zakaj moramo uživati kruh v potu svojega obraza, legenda o ekonomskem izvir-grehu pa jo dopolnjuje s tem, zakaj tega nekaterim vendarle ni treba. Pov-očitno je, da gre pri tem za retrospektivno apologijo in legitimacijo ra-družbe. Proletarci so bili leni že na samem začetku, vedli so se nespa-zapravili dobro izhodišče. Na drugi strani so kapitalisti ravnali pre-zavoljo bodočih donosov odrekali in bili zato tudi nagrajeni. Tako morda res utemeljena na izkoriščanju, vendar ima to racional-podlago - izkoriščani so zanj odgovorni sami. Povsem analo-delu pri dolžniški krizi EU, pri čemer razredna delitev po-nacionalno. Brezbrižni in nespametni grški proletarci so mišljenosti zakuhali krizo in se zdaj, predrzni, kot so, zdravo jedro nemškega kapitala.
Seveda je treba napore za ohrani-sistemov, kot so šolstvo, zdra-močmi podpreti, a obenem javnem lastništvu ni nič ta-odpravljalo logiko bla-
Tako kot dolžniška kriza v Grči-tudi vznik kapitalizma ni ka-ju med lenobo in delavnostjo, delavcev od lastnine po-kapitalizma je potreben navedenem smislu, stev. Metode tega politična ekonomi-prodajanje držav-terorjem iz-lastnino - vse za proces, pojavlja, terim setih

eadij to
ti razlaščanje je vpisano že v
uvede problem abstraktnega človeške-sih iz leta 1844, v katerem se že sprašuje, človeštva na abstraktno delo. Ta problem je Proudhona, tj. Bedo filozofije, spisom, ki je iz-rega Marx kasneje zapiše, da je bil v njem prvič gov in Engelsov pogled na politično ekonomijo, ca govori o tem, da je lastnina tatvina. Marx problem drugače: »V vsaki zgodovinski dobi se je razvijala lastni-dmgačnih družbenih razmerij. Zato opredeliti meščansko kot razložiti vsa družbena razmerja meščanke produkcije. Ho-kot neodvisno razmerje, kot posebno kategorijo, kot abstrak-more biti nič drugega kot iluzija metafizike ali jurisprudence.« zato ne moremo obravnavati samega po sebi, saj kot tak niti ne ga je treba zapopasti kot problem produkcije specifične historične blaga. Seveda obstaja tudi lastnina, ki ni blago, neka zgolj za nas vrednost, ki je ne nameravamo prodati na trgu (denimo obdelovanje stne potrebe), vendar to z vidika logike delovanja kapitalizma ne prinaša usodnih posledic. A takoj, ko naše obdelovanje vrta zastavimo malce bolj ciozno in pridelke začnemo prodajati na trgu, nujno vstopimo v razmerja ščanske produkcije. Tisto, zaradi česar je mogoče vse vrste blaga na trgu med boj primerjati, je abstraktno delo. To je substanca, ki se nahaja v vseh vrstah blaga in šele omogoča komenzurabilnost in s tem univerzalno blagovno menjavo.
Celo imaginaren cenovni izraz - denimo vrednost nekultiviranega zemljišča - ki v sebi nima opredmetenega človeškega dela, v praksi vseeno najde svoj ekvivalentski izraz v obliki denarja, ki pa je izraz za določen kvantum abstraktnega dela. Tudi pri cenitvi takšnega zemljišča, v katerega ni bilo vloženega še nič človeškega dela, torej izhajamo iz splošnih družbenih pogojev in ekvivalentski izraz najdemo v tem, koliko človeškega dela bi bilo to zemljišče dejansko vredno. Spremembe namembnosti zemljišč te izhodiščno ocenjene in splošno sprejete vrednosti ne morejo povečati ali zmanjšati. Največ, nem kar lahko naredijo, je okoriščanje v sferi cirkulacije, pri čemer pa se dobiček nekoga sem	pokrije z izgubo drugega, kvantum vrednosti pa ostaja nespremenjen. Rečeno drugače,
zredne	vrednosti ni mogoče ustvarjati iz nič, saj je vir vse vrednosti človeško delo. Problem kä-
met no in pitalistične produkcije je seveda vtem, da vsa ta razmerja nenehno zamegljuje in zastira, udarno, se	To Marx konceptualizira kot problem blagovnega fetišizma, kajti tako kot so v prete-
je naša družba klosti primitivna ljudstva izdelovala svoje objekte čaščenja in vanje investirala nadnaravno in pravično ne atribute, tudi moderni, domnevno sekularni človek industrijsko izdeluje svoje fetiše, gna situacija je na Kot v svojih Essays on Marx's Theory of Value poudari Rubin, eden najbolj pronicljivih teka vzporedno z Marxovih bralcev, teorija blagovnega fetišizma opredeljuje celokupnost produkcijskih od-si zaradi svoje nepre- nosov v kapitalistični blagovni ekonomiji. Fetišizem spet ni nek zunanji moment, temveč poskušajo zajedati še v nekaj najbolj integralnega naši družbeni formaciji, je tisto, zaradi česar družbene odnose
te V različnih javnih vstvo ipd., z vsemi opozoriti, da v samem
kar bi inherentno govnih odnosov.
razumemo kot odnose med stvarmi in odnose med stvarmi kot odnose med ljudmi. To je tista podlaga, na kateri je mogoče »racionalno« govoriti o lenih Grkih in delovnih Nemcih. Iracionalna racionalnost kapitalizma do svojega najvišjega izraza pride v času strukturne krize, ki od nas terja politično artikulacijo sistema, sposobnega odprave kapitalizma.
Znotraj tovrstnih političnih naporov je pogosto izpostavljena dihotomija med privatnim in javnim lastništvom. Številna zasedbena gibanja, denimo occupy Wall Street, so svojo agendo formulirala kot upor 99 % razlaščene in brezperspektivne javnosti proti kega, kar bi inherentno	1 % bogate elite, ki deluje zgolj za zadovoljevanje svojih privatnih interesov. Seveda
je treba napore za ohranitev različnih javnih sistemov, kot so šolstvo, zdravstvo ipd., z vsemi močmi podpreti, a obenem opozoriti, da v samem javnem lastništvu ni nič takega, kar bi inherentno odpravljalo logiko blagovnih odnosov. Thomas Marois, predavatelj ji nima nikakršne veze z lenobo grških delavcev, na letošnjem letniku Delavsko-punkerske univerze je v svojem odličnem predavanju to kšen moralno-etičen pojav, utemeljen na protislov- ponazoril na primeru Mehike in Turčije. V obeh državah so bile banke v času najbolj Prav nasprotno, gre za zgodovinski proces ločevanja intenzivne neoliberalizacije v javnem oziroma državnem lastništvu, a to neoliberalnih gojev, v katerih se lahko delo samo opravlja. Za zagon politik ni zaviralo, celo več - predstavljalo je pogoj zanje. Tudi Andrew Kliman v svoji svoboden delavec in to ne pomeni zgolj svobode v zgoraj zadnji knjigi The Failure of Capitalist Production poudari, da država s svojo lastnino na-temveč predvsem »osvobojenost« od produkcijskih sred- posled upravlja zelo podobno kot privatni kapitalist. Vse storitve, ki jih ponuja, mora ločevanja so bile seveda daleč od idilične podobe, ki jo slika najprej kupiti oziroma proizvesti in se pri tem spet podrejati načinu produkcije, ki vlada ja. Z Marxovimi besedami: »Ropanje cerkvenih zemljišč goljufno v kapitalizmu, kar pomeni nenehno zmanjševanje stroškov in nenehno povečevanje nih zemljišč, kraja občinske lastnine, uzurpatorska in z brezobzirnim proizvodnje oziroma profitov. Kako zelo sta država in javno lastništvo podrejena tej lo-vršena sprememba fevdalne in klanske lastnine v moderno privatno giki, je postalo očitno v času krize in varčevalnih ukrepov. Tako moderna država kot to so bile idilične metode prvotne akumulacije.« Pri tem seveda ne gre sferi javnega in privatnega so neločljivo zvezane z nastankom kapitalizma in njegovim ki bi bil zaključen, temveč za tendenco, ki se v kapitalizmu nenehno način proizvodnje, zato je stvar treba zagrabiti pri korenu in govoriti o tem, zakaj ta David Harvey je denimo uvedel koncept akumulacije z razlaščanjem, s ka- sistem proizvaja natančno takšno in zgolj takšno lastnino. Redistribucija že proizve-označuje neoliberalne politike v številnih zahodnih državah od sedemde- dene lastnine sicer lahko predstavlja neko izhodiščno točko upora, vendar je sama po let do danes. Ta proces zaznamuje centralizacija bogastva in zemlje v rokah sebi nezadostna. V končni fazi je defenzivna taktika, ki ne destabilizira temeljnih pro-peščice, ki si ju je z razlaščanjem javnosti pridobila. Po Harveyju so za akumula- tislovij. Resnična ofenziva je potrebna v sferi produkcije, saj je kapitalizem ravno tu cijo z razlaščanjem značilne štiri prakse: financializacija, privatizacija, upravljanje najmočnejši in šele na tej ravni bo mogoče spremeniti samo substanco lastnine. Seveda in manipulacija s krizo ter državne redistribucije. Takšna konceptualizacija je pro- je na ta način vprašanje šele zastavljeno, a na levici moramo nanj najti odgovor, če ne duktivna, saj podčrta, da je proces razlaščanja integralno vpisan v delovanje kapitaliz- želimo sodelovati le pri reformističnih in naivnih naporih za kapitalizem s človeškim ma in ni zgolj nesrečna epizoda iz časa njegovega nastanka. Vendar smo prekratki, če obrazom, temveč hočemo zastaviti tudi revolucionarni program za njegovo odpravo.»
Onstran papirocentrizma?
Intervju: Gary Hall
intervju Robert Bobnič & Jurij Smrke, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo
1.	Liquid books: eksperimentalne digitalne knjige, namenjene nenehnemu preurejanju, remiksamiranju in rekompozicioniranju; liquidbooks.pbworks.com
2.	Pirate philosophy: oznaka, s katero Gary Hall pogosto označuje prostodostopne produkcijske in distribucijske prakse
3.	Ekonomija daru: teorija o digitalnih daritveno-distribucijskih praksah
4.	Culture machine: teoretska mednarodna internetna open-access revija; www.culturemachine.net
5.	Open humanities press: internetna založniška strategija, ki temelji na principu prostega dostopa; http:// openhumanitiespress.org
6.	Gary Hall je eden najvidnejših teoretikov in praktikov novih medijskih tehnologij. Na ekstenziven, eksperimentalen in inovativen način dekonstruira bazične predpostavke, na katerih temeljita produkcija in distribucija znanstvene in druge vednosti: založniški sistem, avtor, knjiga, lastnina. V zadnjih letih je izdal več papirnatih in digitalnih knjig, med drugim tudi Digitize This Book!: The Politics of New Media, or Why We Need Open Acces Now in Culture in Bits. Poleg tega razvija tudi teorijo novih kulturnih študij. Poučuje na Coventry University. Glede na počasnost domačega akademskega prostora se predstavitev Hallovih del v 3buni ni zdel več privilegij, marveč že nujnost; www.garyhall.info
J&R: Ne bomo se motili, če rečemo, da se danes bolj kot kdajkoli v zgodovini govori in misli o tehnologiji - na eni strani o epohalni emancipatorni razsežnosti tehnologij, na drugi strani o epohalni nevarnosti. Kakopak nas to ne preseneča, preseneča pa nas, kako malo mislimo s tehnologijo. Merimo na dejstvo, da glavnina teoretikov še vedno operira z univerzalnimi koncepti, ki so nastali v pogojih povsem drugačnih tehnologij. Vprašanje, ki se tu postavlja: kako tehnologija vpliva na način, na katerega lahko mislimo - ali lahko rečemo, tako kot to naredijo številni teoretiki novih tehnologij in novih medijev, da na popolnoma imanenten način, se pravi na način, da druge in drugačne tehnologije zahtevajo druge in drugačne koncepte? Hall: Odlično vprašanje. Zelo težko je prebiti način, na katerega deluje šolstvo, kajti način, na katerega šolniki dobimo avtoriteto in legitimnost, temelji na delu s papirjem, na papirocentrizmu. Če si kot akademik želim zgraditi avtoriteto, bom ocenjen na podlagi stvari, ki jih naredim na papirju. Dobro je, če izdam knjigo. Prav tako je dobro, če objavljam v tiskanih (znanstvenih) revijah. Tako pridobim kredibilnost in avtoriteto. Vidva sta sicer mlajša od mene, pa morata še vedno večino izpitov pisati na papirju in oddajati eseje. Vse to oblikuje način, na katerega mislimo in na katerega delamo. Tudi današnji teoretiki, ki so veliki v polju digitalne teorije in teorije novih medijev, so si svoj ugled pridobili z izdajanjem tiskanih del. Vse to kaže, kako zelo težko je prebiti ta način. Pokazalo se je celo, kako težko je sploh misliti, da bi to lahko prebili.
Podal bom kratko zgodovino. Derrida je bil eden prvih, ki je pokazal, da ni univerzalnega subjekta, pa tudi to, kako moramo razumeti, da je naša subjektivnost porojena iz razmerja do tehnologije. Tehnologija, na katero se je osredotočal, je bila pisava. Tako je naše identitete razumel v terminih in pogojih pisanja. Potem pride Bernard Stiegler in reče, da je to sicer zelo zanimivo, pa vendar je pisava glede na zgodovinske in družbene faktorje kontin-gentna. Stiegler pove, da je bila pisava resda dominantna, vendar je bila postopoma nadomeščena. Kot prvo s kulturo podobe - imamo fotografijo, imamo film - kasneje pa z digitalno kulturo. Pove, skratka, da ne more vse temeljiti na pisavi, na svetu papirja, upoštevati je treba tudi druge medije. Moje vprašanje Stieglerju je podobno kakor njegovo Derridaju: pozablja namreč svoje razmerje do kulturne industrije, do medija, do časa. Četudi je vse kontingentno, četudi smo se premaknili od pisanja do podobe in od podob do digitalnega, je Stiegler še vedno ujet v pisavo, v svet pisave. Še vedno izdaja velike knjige - pravzaprav jih izdaja zelo hitro - in to vpliva na način, na katerega misli, na katerega argumentira, na način, na katerega ljudje stopajo v stik z njim. Skratka, na nek način smo še vedno ujeti v to in takšno tehnologijo. Mene pa zanima, kaj bi bilo, če ne bi bili več ujeti, kako bi to zgledalo. Če bi začeli biti akademiki, misleci, intelektualci, ki ne bi bili tako dominirani s strani tiska in papirja in ki bi začeli upoštevati digitalno, nove medije, avdio-vizualno. Kako bi to zgledalo, kakšne forme bi to prevzelo?
J&R: Ali lahko rečemo, da smo ujeti v zastarel
model produkcije in distribucije vednosti in znanosti, ki temelji na moderni humanistični ideji človeka, na katero se potem veže ideja avtorja - o tem govorite tudi v svojem delu? Ali bi lahko govorili o neke vrste konfiguraciji ali dispozitivu, ki med sabo povezuje tako moderno epistemologijo kakor tudi koncept avtorja, sistem avtorskih pravic, komercialni založniški sistem, institucijo univerze? Hall: Nemara ujet ni prava beseda, vendar pač ciljam na to, da smo ujeti v partikularno kulturo in diskurz. Tu mislim tudi na to, kako kljub temu da radikalni filozofi - sem teoretik, ki ga zanima kontinentalna filozofija - mislijo o teh problemih in me zalagajo s koncepti, idejami, teorijami, s katerimi lahko postavim vprašanja o avtorstvu, avtorskih pravicah, intelektualni lastnini, sami tega ne počnejo glede na svoje delo. Vsi poznamo Barthesa in smrt avtorja, Foucaulta in vprašanje, kaj je avtor, pa vendar če gledamo njuno delo in način, na katerega je producirano in distribuirano, se obnašata kot romantična evropska izobraženca. Če beremo Bernarda Stieglerja, če gledamo, kako se izraža, vidimo, da govori »temu pravim tako«, »imam ta koncept, ki sem ga ustvaril«, »imam to teorijo, ki sem jo ustvaril«, »trdim, da je to moja lastnina«.
Prav to me zanima: misleci, ki problemati-zirajo tradicionalne humanistične koncepte subjekta in se še vedno obnašajo kot tak subjekt, še posebej v razmerju do lastne produkcije. Podoben primer sta Hardt in Negri, ki govorita o skupnem, o tem, kako želita deliti lastnino in blago, vendar to z njunimi produkti, z njunimi teksti zelo težko naredimo. Knjige Skupno,
Multituda, Imperij so zelo težko deljene na način skupnega, kljub temu da imamo sredstva - nove medije in digitalne tehnologije - s katerimi to lahko naredimo. Tega ne govorim, da bi jih kritiziral, ampak da povem, kako zelo težko je deliti skupno.
Vse to se veže na avtorske pravice in način, na katerega delujejo danes. Na primer, če bi sam želel slediti Hardtu in Negriju in bi trdil, da imamo idejo skupnega, zato moramo vse dela delili; če bi začel pisati in rekel, hej, to imenujem Imperij, bi me obtožili plagiatorstva in kraje, rekli bi, da je to lastnina Hardta in Negrija, da si samo prisvajam, sam pa bi rekel, hej, mislil sem, da je to del skupnega. Zanimivo bi bilo videti, kako bi to delovalo in kakšen iztržek bi dobili. Mogoče bi moral poskusiti.
J&R: Del problema, o katerem govorimo, je tudi ta, da si morajo avtorji najprej zgraditi ugled, da so potem široko brani. Hardt in Negri sta zelo priznana avtorja, ki bi si nemara lahko privoščila zastonjsko distribucijo njunega dela mimo ustaljenega založniškega sistema, pa bi bile njune knjige še vedno široko brane in vplivne. Kako pa bi si lahko to zagotovili mladi, še neznani avtorji? Hall: Del mojega argumenta o Hardtu in Negriju je, da sta priznana in da bi to lahko naredila, pa tega še vedno ne naredita. Še vedno se obnašata kot tradicionalna evropska intelektualca.
J&R: Pa tudi zelo znana sta, njuna dela so pravzaprav bestsellerji in na ta način sta del sistema, ki ga kritizirata.
Hall: Da. Veliko ljudi, s katerimi delamo skupaj, ki želijo izdajati v okviru Open Humanities Press, so že vzpostavljeni avtorji, ker pač lahko tvegajo. Se pravi, lahko dobimo priznane mislece, ki so šli skozi tradicionalen založniški sistem, se ga naveličali in niso najbolj zadovoljni z njim. Kaj pa lahko naredijo mlajši? En način razmišljanja o tem je, da lahko počnejo to, kar počnejo vsi drugi. Pri tem morajo biti zelo dobri in imeti srečo, da postanejo tako znani, kot so Hardt, Negri, Stiegler, Žižek. Lahko pa delajo nekaj, česar oni ne počnejo, kar ne zmorejo početi ali ne tvegajo početi. Če bi vaju opogumljal za kariero, bi rekel, da si morata zgraditi ugled. Zgradi se ga lahko tako, da se piše zelo uspešne knjige, kot to počneta Hardt in Negri. Lahko pa se počne nekaj drugačnega, tudi to, kar počnete s Tribuno, takšne stvari. Rekel bi, da za početje takšnih drugačnih stvari ni nujno, da si že
tehnologija le postavi ta vprašanja, le osvetli jih. Ne bi rad preveč fetišiziral novih tehnologij. Derrida je naredil veliko tekstovnih eksperimentov, in ko so to vsi začeli početi, je postal naveličan, zato je rekel, da to nima več nobenega vpliva, nobene vrednosti šoka. Ne moremo reči, da moramo uporabljati načine novih medijev, da lahko nekaj naredimo, vedno mora biti odgovorna odločitev, kakšno je najboljše sredstvo, da to nekaj naredimo. Včasih je izdati papirnati tekst bolj zanimiv način, kako nekaj narediti - ali iti k bolj počasnim načinom komunikacije, kot je glasba na kasetah, tudi to je lahko bolj zanimivo.
J&R: Izpostavili ste že primer knjige. Zadržimo se še malo pri njej. Rečemo lahko, če si to dovolimo, seveda, da je knjiga ultima-tivni (znanstveni) objekt naše civilizacije, ki bazira na pisavi. Celotne znanosti in vednosti
temeljijo na ideji knjige. Vi pa govorite o liquid in living knjigah - nam lahko poveste, kako ste prišli do tega?
Hall: Liquid knjiga izhaja iz različnih projektov, ki smo jih delali. Ena izmed stvari, na kateri sva delala s Claire Birchall, so nove oblike kulturnih študij. Te ne temeljijo samo na temu, da opazujejo zunanji svet, govorijo o politiki, ampak se morajo zavedati tudi politike lastne discipline, lastnih načinov produkcije in reprodukcije, lastne politične ekonomije - in v to realnost morajo tudi intervenirati. Razmišljali smo, skratka, o kulturnih študijah, kako bi lahko omogočili takšno intervencijo.
Ena izmed stvari, s katero smo se pri tem igrali, je bila ideja liquid knjige, se pravi knjige, ki je zelo enostavna, samo damo jo na Wiki, sestavljena je iz različnih elementov, nekateri izmed njih so že dostopni. Ko smo na ta način izdali knjigo o novih kulturnih študijah,
Ko govorim o liquid (tekoči) in living (živeči) knjigi, to ne pomeni, da tekočnost in živost povzroča nova tehnologija, temveč da so bile knjige vedno takšne, da so bile vedno fluidne
Hall: Moj problem z družbenimi omrežji je, da je to forum kompulzivnega individualizma. Pri socialnim omrežjih imamo opraviti z horizontalno strukturo, kjer sicer vsi komunicirajo,
vzpostavljen, vse to ljudje počnejo na različnih nivojih svoje kariere.
J&R: Vrnimo se k papirocentrizmu in celotnemu modelu znanosti, ki in kakor izhaja iz njega. Kako (lahko) nova tehnologija, ki ni več papirocentrična, problematizira ali spreminja ta model?
Hall: Tehnologija me zanima, ker predstavlja priložnosti, da si postavimo vprašanja, ki bi si jih morali postavljati že vseskozi, ampak si jih ne, ker stvari vzamemo za dane. Na primer knjige. Pričakujemo, da komunicirajo in se pojavijo na točno določen način. Najdemo jih v knjigarnah in knjižnicah, imajo nek obseg, nek izgled, producirane so na specifičen način, z določeno kvaliteto papirja, urejanja. Vse to vzamemo za dano. Vendar stvari niso bile vedno takšne. Ko govorimo o novih medijih, o možnostih, ki jih prinašajo, ne govorimo o fantazijah, ki bi se lahko zgodile. Stvari se že v preteklosti niso (z)godile zelo drugače. Ponavadi uporabljam velik, slaven primer - Biblijo. Biblija je bila narejena na način skupinskega sodelovanja, ne ravno po Wikipedia modelu, pa vendar z velikim številom avtorjev, ki so brez imena. Če gremo vse do prvega znanega izvoda Biblije, ki ga imamo, Codex Sinaiticus - tam je kar 30.000 popravkov. Ljudje so šli čez in popravljali na roke. Popravljali so velike stvari, ne le naslovov in punktuacij, pač pa stvari, ki se tičejo vstajenja, nekdo je vstajenje dodal kasneje ^
-	vse te stvari, na katerih ljudje gradijo religijo. Ko govorim o liquid (tekoči) in living (živeči) knjigi, to ne pomeni, da tekočnost in živost povzroča nova tehnologija, temveč da so bile knjige vedno takšne, da so bile vedno fluidne
-	Biblija se je konstantno spreminjala, bila editirana, bila je proces, isto Shakespearjev First Folio. Skratka, vedno je bilo tako, nova
Z govorom o digitalni hu-manistiki in »computational turnom« želim pokazati na prevladujoči trend, ki je vzni-knil iz stika med digitalno tehnologijo in humanistiko, in sicer gre za prenos raznih tehnik iz naravoslovnih znanosti v humanistiko. Gre za še eno instanco, v kateri družba privilegira prve in njihove načine iskanja, vizualiziranja in urejanja informacij.
so do nas prišli založniki in nam ponudil, da bi naredili še eno, da bi naredili reader, ki bi ga prodajali študentom. Hoteli so knjigo, ker so vedeli, da lahko s tem zaslužijo. Če bi bili razumni ljudje, bi razmišljali, da bo to pomagalo našim karieram, ker bomo lahko promovirali našo teorijo in imeli svojo teorijo novih kulturnih študij. Ker pa smo težavni ljudje, smo razmišljali, kako bi lahko to zbrkljali, kako bi se lahko igrali s tem. Odločili smo se, da ne bomo izdali papirnate knjige pri znanem založniku, ampak dali na splet, da se lahko s tem naredi, kar se hoče - lahko se uporablja tekste, na katere se referiramo, dodali smo avdiovizualni material iz Youtuba, skratka, knjigo smo naredili na drugačen način.
Knjiga je živeča, ker ni nikoli fiksirana. Ko izdam papirnato knjigo, se le-tafiksira. Enostavno jo pošljem založniku, ki jo izda. Moje mišljenje, ki je razvito s to knjigo, se strdi. Pri liquid knjigi pa mišljenje še kar traja, vseskozi se namreč lahko kaj dodaja. Nekatere knjige v seriji - zdaj jih imamo štiri - se kontinuirano spreminjajo in nadgrajujejo. Koncept smo razširili, ker smo zainteresirani za drugačne načine, kako biti avtor, naredili smo knjige, s katerimi lahko vsak stopi v interakcijo. Tako nisva avtorja ali urednika samo jaz in Claire, vsakdo lahko pride in sodeluje. Zanimivo pa je, da tega ne naredi veliko ljudi. Ravno to me zanima: čeprav smo brali Barth esa in Foucaulta, čeprav smo opravili z avtorjem, so ljudje še vedno zelo previdni in se obnašajo, kakor da je to najina lastnina in da se s tem ne smejo igrati, čeprav pozivamo natanko to.
J&R: Od participacije na internetu smo nekoč veliko pričakovali, danes pa smo lahko precej drugačnega mnenja. Kaj menite o trendih interaktivnosti in participativnem internetu kot ideologiji?
vendar morajo to početi kot prepoznani posamezniki. Na Facebooku in Google+ na primer ne smeš uporabljati psevdonimov. Moraš biti kompulziven posameznik, morašperformirati individualnost na odrejen način. Danes lahko govorimo o ekonomiji pozornosti - na Culture machine pripravljamo številko o tem - ki pravi, da tisto, kar želimo, ni denar, ampak pozornost. Toda to je samo drug vrednostni sistem. Kakor tudi lajkanje - vprašanje, ali imam lahko več lajkov kot nekdo drug, je vprašanje drugega sistema vrednot. Ko pa sam razmišljam o drugačnih skupnostih, razmišljam o drugačnih načinih, kako se performira subjekt, avtor, skupnost.
Tisto, k čemur se približujem z ekonomijo daru, je drugačno mišljenje. Postavljam vprašanja, kako misliti v pogojih, ki ne bazirajo na slavi in individualizmu, prodajanju in izmenjavi stvari na način lastnine individualnega avtorja. Kako izstopiti iz načina izmenjave, cirkulacije, gradnje skupnosti, ki ne bazira na potrošnji. Dar je zelo kompleksen koncept, moram ga še premisliti. Ne gre namreč za klasično ekonomijo daru, ki pa vendarle premore nekatere uporabne koncepte. Koncept potla-ča, na primer, kaže na drug način, kako sploh biti. Kulture, iz katere izvira, so imele vrednostni sistem, po katerem ni bil najbolj cenjen tisti, ki je največ akumuliral, ampak tisti, ki je največ razdajal. Nočem reči, da lahko takšno koncepcijo kar transformiramo v digitalno situacijo. Vendar nam kljub temu kaže, da so možni drugačni načini družbene organizacije.
J&R: Preseneča me, kako tudi upor neolibe-ralnemu napadu na univerzo pogosto temelji na neki zastareli identitete univerze, identiteti vednosti, identiteti vseh, ki so na takšen ali drugačen način vezani na univerzo. Po vsej
verjetnosti bi morali tudi na univerzi kot prvo spremeniti način, na katerega univerza sploh misli o sami sebi.
Hall: Strinjam se. Ena izmed zanimivih stvari gibanja okupiraj, študentskih protestov in vseh antivarčevalnih protestov je, da so se skušali ustvariti alternativno univerzo. Ko so okupirali centralne stavbe v Londonu, na primer, so postavili svoje univerze. Vendar takšen pristop pusti etablirane univerze bolj ali manj nespremenjene. Mene pa zanima spreminjanje etabliranih univerz, mest, kjer delam. Kar pa ne pomeni, da ne maram univerze, nasprotno, univerzo imam rad, spoštujem jo in mislim, da je zelo pomembna, posebno v današnjem neoliberalnem svetu. To so namreč eni izmed redkih prostorov, v katerih lahko govorimo, kaj se sploh dogaja v svetu, kako nismo zadovoljni s tem, kar se dogaja; to so prostori, kjer se da misliti nekaj drugačnega, delovati na nek drug način. Pa vendar mislim, da se moramo spoprijeti z idejo univerze in načinom, na katerega deluje, in poskušati premisliti v smeri zanimivejšega, pomembnejšega in močnejšega koncepta.
J&R: Tu se postavlja zanimiva vzporednica. Tudi današnje vlade namreč želijo reformirati univerze. In to v ideološki modi decentralizacije univerze, vzpostavitve manjših univerz, namesto srednjeveških slonokoščenih stolpov. Kaj menite o teh podobnostih med prostim dostopom (open acces) in vladajočo ideologijo?
Hall: Prost dostop nima inherentne politike. Nekateri govorijo o prostem dostopu kot o nečem inherentno dobremu in demokratičnemu. Menim, da ni. Rabljen je lahko v različne politične namene. Nekateri tudi menijo, da je prost dostop sredstvo za uveljavljanje neoliberalne agende ali sredstvo, s katerim v smislu produk-
singularne točke, kjer se lahko ustvarijo priložnosti za misliti stvari malo drugače. Eden izmed velikih problemov okoli univerze je, da imamo samo dva modela. Imamo srednjeveško univerzo in imamo tržno neoliberalno univerzo. In če nočemo neoliberalne verzije, na koncu rečemo, da gremo pač lahko nazaj na slonokoščene stolpe. Toda to mi ni všeč. To je zelo hierarhično, šele nekaj časa nazaj se je ta univerze odprla širšemu dostopu. V Veliki Britaniji so šele v 19. stoletju ženske dobile vstop na univerzo. Nočem iti nazaj. Zakaj sta to edini dve opciji? Skozi input, ki prihaja iz digitalne kulture ali iz gibanja okupiraj, celo arabske pomladi, pa lahko iščemo drugačno alternativo zunaj teh dveh modelov.
J&R: Dotaknili smo se spoja tehnologije, neoliberalizma in klasičnega modela univerze. Predvsem humanistika je v tem srečanju področje, ki je kar najbolj pod pritiskom v smeri funkcionalnosti, produktivnosti itd. V tem kontekstu govorite o t. i. »computational turn« v humanistiki. Kaj točno je to za vas, kje in na kakšen način vznika in kako si predstavljate humanistiko znotraj tega? Hall: Del mojega gledanja na digitalno kulturo in stvari, kot je prost dostop, open data, se ukvarja s tem, kako smo vsi kontrolirani z algoritmi. Če se navežemo na Facebook, kjer neprestano naletavamo na situacijo, v kateri nam vmesnik govori: »Tvojim prijateljem je všeč to, tudi tebi naj bo.« Poenostavljeno rečeno, nam je vse teže najti stvari, za katere ne vemo, da so nam všeč. Včasih je to lahko koristno, ampak kar se tu dogaja, je to, da nas ti mehanizmi oblikujejo. Ne na disciplinaren način, ampak na način, ki ga Deleuze zaobjema v kontekstu družbe nadzora. Gre za veliko bolj fluiden pristop, ki nadzor razume tudi kot pozitivno silo, ki se je ne zavedamo in ki nas
Tehnologija me zanima, ker predstavlja priložnosti, da si postavimo vprašanja, ki bi si jih morali postavljati že vseskozi, ampak si jih ne, ker stvari vzamemo za dane.
Ne pravim, da računanje ni zanimivo ali uporabno. Zanima me, kaj se zgodi, ko ga združiš s teorijo ali filozofijo. V večini primerov, ko ljudje razmišljajo v tej smeri, se zadeva konča z obuditvijo tradicionalne humanistike ob boku računalniških znanosti. Kar želim artikulirati in zagovarjati sam, je, da ne moremo početi obojega. Zanima me, kako bi lahko združili obe plati na ta način, da bi na koncu počeli nekaj, kar ni ne eno ne drugo. Bi lahko v tem primeru govorili o nekakšni posthumanistiki? Kako bi to zgledalo? Verjetno bi nas pripeljalo do nekaterih stvari, o katerih se pogovarjamo - drugačen koncept avtorja, intelektualne lastnine, avtorskih pravic, knjige. To so stvari, ki jih raziskujem.
J&R: To je natanko to, kar sem vas želel vprašati. Kako spremembe v tehnologiji vplivajo na naravo vednosti same - in obratno. Primer tega je liquid theory/liquid books, ki namiguje na to, da danes o vednosti ne moremo govoriti na isti način kot v eri papirja. Vednost postane odprta, likvidna, neskončna, z več resnicami, medtem ko se nam moderna podoba vednost kaže kot zaprta, fiksirana, z eno resnico.
Hall: Da. Zanimiv je način, kako ljudje govorijo o tem - znotraj nekega dialektičnega mode-
v to novo sfero? Kako bomo prišli do nekih konceptov, ki bodo bolj primerni za digitalno kulturo? Kako bodo zgledali?
J&R: Ena osnovnih predpostavk, na katerih sta zgrajena vednost in znanost, je sistem avtoritete in legitimnosti, o čemer ste že govorili. Obstajajo različni mehanizmi legitimnosti - peer review, habilitacije itd - ki so vsi vezani na stare modele produkcije in distribucije vednosti, digitalna kultura pa jih postavlja pod vprašaj. Na spletu lahko danes najdemo številne aktivistične ali DIY platforme, ki proizvajajo teorijo, znanost, niso pa nujno akreditirane. Kako lahko zagotovimo legitimnost tega znanja? Potrebujemo povsem nov sistem, povsem nove načine produkcije vednosti?
Hall: Šur. Menim, da smo v obdobju prehoda. Medtem ko se stari modeli zagotavljanja legitimnosti na nek način krhajo, rahljajo, na drugi strani še nismo iznašli neke nove fiksirane oblike. To, da o tem obdobju govorimo kot o tranziciji, pomeni, da nekako predpostavljamo, da bomo izšli na drugi strani, kjer nas bo čakala rešitev. Zato me ima, da bi preprosto razgrnil nekaj predlogov alternativnih načinov peer reviewa. Lahko jih naštejem, kar nekaj modelov obstaja.
Toda kar bi v bistvu rad poudaril, je nekaj drugega, in sicer da poanta ni v tem, da bi našli rešitev, pač pa da ostanemo v tem obdobju tranzicije. To ne pomeni, da ostanem obrez načinov tehtanja legitimnosti vednosti - sam ves čas tehtam, recimo ko pripravljamo nov izvod strokovne revije Culture machine. V obdobju, v katerem se nahajamo, so stvari zelo odprte, ne moremo jih jemati zdravo za gotovo in verjetno jih niti prvotno ne bi smeli jemati kot take. Mark Poster meni, da o moderni razmišljamo kot o nečem, kar je od vedno z nami, da
cije vednosti Evropa dominira svetu. Kar pomeni, da se s prostim dostopom izda zahodna vednost, preden to stori Indija ali Kitajska.
Drugi pa prost dostop vidijo kot podiranje meja med univerzo in družbo. Analize se naredijo odprte in dostopne, to družbi pomaga, da postane bolj demokratična, kajti za odločitve ljudje rabijo informacije in znanje. Z dostopom so ljudje bolj informirani, več vejo, zato ima demokratičen aspekt.
Sam pa bolj favoriziram ekonomijo daru, ki priskrbi sredstva, na nek način priložnosti, da lahko mislimo popolnoma drugače od obeh omenjenih politik. Če namreč nimamo možnosti drugačne rabe, ne bi bilo politike. Politika je odločitev, to, da se naredi odločitev. Politika ni fiksiran program, pač pa to, da se moramo odločiti in prevzeti odgovornost za odločitev. Tako tudi ni nečesa, kar je inherentno politično.
S svojimi projekti skušam najti majhne
usmerja v smeri, ki so za nas lažje.
Z govorom o digitalni humanistiki in »computational turnom« želim pokazati na prevladujoči trend, ki je vzniknil iz stika med digitalno tehnologijo in humanistiko, in sicer gre za prenos raznih tehnik iz naravoslovnih znanosti v humanistiko. Gre za še eno instanco, v kateri družba privilegira prve in njihove načine iskanja, vizualiziranja in urejanja informacij.
Zdaj lahko, namesto da preučujemo en roman iz 19. stoletja, pregledamo vse romane iz 19. stoletja, iščemo po njih, odkrivamo ponavljajoče se vzorce ipd. Kar me pri tem skrbi, je, da bodo tradicionalne stvari, v katerih je humanistika dobra - denimo kritika, politična misel - s tem marginalizirane. Retorika, ki spremlja ta obrat, zveni nekako tako: »To smo že obdelali, pojdimo naprej, rešujmo konkretne probleme.«
la. Tradicionalna vednost je fiksna, razvita prek dolgega argumentiranja, zapakirana v knjigo, v katero se moramo res zatopiti, o njej razmišljati in si morda malce poškodovati možgane. Na drugi strani se veliko govori o tem, kako mladi k učenju ne pristopajo več na ta način, ampak nekako pobirajo stvari s površine - na veliko bolj fluiden način. Morda bi morali tudi poučevati na ta način.
Problem, na katerega pri tem naletim, je, da imam kljub pretegovanju še vedno avtoriteto akademika in intelektualca, zatorej se ne morem izogniti temu, da bi na nek način vsiljeval znanje - odnos moči je še vedno prisoten, le tehnike se spreminjajo. Sprašujem se torej, kako se lahko temu izognem.
Vzporednice temu smo v pogovoru že zarisali. Kako se, ko uporabljamo digitalne tehnologije, izognemo preprostemu prenosu nekih, recimo temu tako, vrednot papirnatega sveta
menimo, da potrebujemo le še eno novo obliko moderne, s katero bomo prebrodili digitalno. Toda kaj če je bila moderna le utrinek? Pred rojstvom modernega avtorstva je tekstopisec svoj izdelek oddal tiskarju, ta pa je bil precej svoboden pri svojih posegih v tekst. Precej več ljudi je bilo vključenih v produkcijo teksta kot danes. Seveda je tudi danes vključenih veliko ljudi, kar se vedno znova spregleda. Ko vidimo knjigo, navadno zapazimo le avtorjevo ime na platnicah. To je to in le o tem na nek način razmišljamo. Mark Poster pravi, da se je moderna oblika knjige konsolidirala skupaj s procesom industrializacije - knjiga je zavoljo masovne produkcije postala standardizirana, razvilo se je avtorsko pravo.
Ko danes želiš kupiti knjigo, opaziš različne standardne lastnosti, ki jim podeljujemo veliko avtoriteto. Če bi poleg izdelka na knjižni polici postavil svoj tekst, ki bi ga natisnil na
Vsi poznamo Barthesa in smrt avtorja, Foucaulta in vprašanje, kaj je avtor, pa vendar če gledamo njuno delo in način, na katerega je producirano in distribuirano, se obnašata kot romantična evropska izobraženca.
tiskalniku, spel s sponkami in oblikoval z barvicami, bi dejali - kaj hudiča je to?
J&R: Morda je eden izmed načinov, na katerega se lahko vsebina naredi za legitimno, način mreženja. Tako se lahko gradi mreža, ki spodkopava klasičen sistem avtorstva in akademskih nazivov. Tako ali tako pa se zdi, da se to že dogaja.
Hall: Mislim, da je, ampak me v bistvu ne zanima tako zelo. Največ, kar lahko rečem, je, da kaže na to, da so možni drugi načini. Kar me skrbi, je, da takšen pristop v kontekstu legitimacije s seboj nosi težave, recimo - to, da bi več ljudi vzpostavljalo povezave na tvoj tekst ne pomeni, da je tvoj tekst nujno bolj zanimiv ali boljši. Lahko da si vanj zgolj vključil več muck. Če želiš zadetke, vključi slike muck in dojenčkov, uporabi besede zastonj, čokolada in seks v naslovu in je to to. Na podoben način deluje Facebook. In ti mehanizmi niso nevtralni - spodbujajo in dovoljujejo nekatere stvari in izključujejo druge. Zanimajo me ravno stvari, ki so izključene, marginalizirane.
J&R: Pa vendar je razlika med teorijo in Facebookom. Pri teoriji ne gre za lajkanje, marveč za mreženje, za povezovanje, za to, da nekdo, ko nekaj objavi na spletu, poišče sorodne strani, jim pošlje svoj izdelek in ta druga stran lahko to polinka ali objavi. Takšen način grajenje mrež je drugačen od lajkanja ali suge-riranja, kakor ga opravljajo internettrgovine. Način grajenje mrež, ki in kakor se vzpostavlja na internetu, ima potencial, da formira prosto dostopno, na internetnem orodju temelječo vednost.
Hall: Da, se strinjam. Želim podpirati in spodbujati taka prizadevanja, toda še vedno mislim, da bi že kmalu lahko začeli razmišljati o tem, koga ali kaj se iz takih odnosov izključuje. Eden od načinov, na katerega ljudje o teh zadevah govorijo, je prek samoobnavljajočih se skupnosti. Skupnosti, ki jih tvorijo ljudje z istimi interesi. Problem pri tem pa nastane, ko pridemo do ljudi, ki bi se želeli ukvarjati s temami, a te nikogar ne zanimajo, okrog katerih ni nastala nobena skupnost. Kako bi lahko podpirali te? Tudi zato me zanima prost dostop (open-accessj. Je namreč način diseminacije del, ki distribucijo omogoča ne glede na to, ali je izdelek zanimiv za 1000 ljudi ali za nobenega. Prav tako omogoča, da ljudje do tekstov dostopajo za več let nazaj.
J&R: V enem od svojih del zapišete, da sam odprt dostop (open-access) ne more biti dovolj, da bi zagotovili bolj demokratično in dinamično intelektualno klimo. Kaj še imate pri tem v mislih?
Hall: Končni cilj zame ni le odprtost. To je le začetek. Trenutno sodelujem pri nastajanju nekega teksta, ki govori o dveh glavnih plateh
definicije prostega dostopa. Prva govori zgolj o čim bolj razširjeni prosti diseminaciji gradiv, druga pa o tem, kako je treba ta gradiva odpreti za reciklažo in ustvarjanje novih del. Kar se je zgodilo v praksi, je, da je bil drugi aspekt margina-liziran. Delno je to zaradi strateških odločitev. Če želimo vlade in financerje pripraviti do podpore prostega dostopa, ne smemo odpirati določenih radikalnejših vprašanj, saj bi jih to prestrašilo. Zato moramo utihniti glede teh aspektov.
Kaj pa če ne? Kaj pa če so ta vprašanja pre-pomembna? Kaj če jih moramo spraševati? Ne le doseči, da je neka knjiga dostopna na internetu, pač pa se vprašati, kaj sploh je knjiga. Imamo lahko drugačno knjigo? Moj pristop torej ni le v tem, da naj bi bilo vse dostopno. To je naivna verzija transparentnosti. Eden od problemov transparentnosti je, kdo odloča, kaj je transpa-rentno in kaj ne.
J&R: Na tej točki bi želel preiti na neko drugo zanimivo temo. Večinoma smo govorili o digitalni sferi in spremembah, ki jih sproža in katerih del je. Želel bi, da se na tej točki posvetimo sferi produkcije oz. reprodukcije, saj imam občutek, da so hrbtna stran špekulacij o drugačnih koncepcijah avtorja, študenta, akademika, univerze vprašanja, ki se tičejo nekaterih temeljnih politično-ekonomskih predpostavk. Mar v končni fazi open-access ne nanese na avtorjevo odvisnost od svojega izdelka? Kako vidite odnos med bojem za drugačno obliko zagotavljanja preživetja ljudi in drugačno digitalno sfero?
Hall: To je veliko in pomembno vprašanje in ne mislim, da ga bom razrešil, lahko pa poskusim. Kar se mi zdi pri prostem dostopu pomembno, je, da je nekaj, kar lahko počnemo zdaj, kjer lahko dosežemo drugačen način delovanja zdaj. To deluje zaradi načina, na katerega deluje akademska sfera - ljudem, kot sem jaz, daje čas in denar, da lahko delamo raziskave. S tem nam prav tako omogoči, da proizvajamo open-access gradivo, ki ga lahko damo na voljo. Deluje oz. lahko bi delovalo znotraj akademskih krogov.
Seveda ljudje vedno znova sprašujejo - mar lahko to prenesemo na druga področja kulture? Saj si vendar ne moremo predstavljati, da bi tako delovala filmska industrija ali pa glasbena „. Ne, ne moremo. Ampak tak pogled še vedno kaže na navezanost na idejo moderne - da bomo našli eno rešitev, ki bo delovala za vse. Morda je prav, da jo še vedno iščemo, morda jo bo kdo kdaj našel, morda pa ne. Morda je razlog, zakaj je še nismo našli, ta, da je v bistvu ne moremo najti.
Izhajajoč iz tega me odprt dostop zanima s strateške pozicije, saj se mi zdi, da ga je mogoče navezati s številnimi deli družbe in številnimi boji. Dimitry Kleiner, ki je s sodelavci napisal Telekomunistični manifest, nekje razglablja o softveru in pravi, da opensource/open-access pristop ni nekaj, kar bi lahko ekstrapoliral na
celo družbeno polje. Pokaže, da je podpora odprti programski kodi s stališča kapitala zelo smiselna, ker gre za produkcijska sredstva. Če si kapitalist, si želiš prostega dostopa do kode, saj ti omogoča lažjo in cenejšo produkcijo. Kapitalisti bodo torej podprli to, ne bodo pa podpirali peer-to-peer distribucije glasbe ali filma, saj so to izdelki, ki jih želijo prodati, to je potrošno blago.
Treba je razmišljati o tem, kako vzbujati spremembe. Marksističen odgovor bi bil, da je treba spremeniti družbo in njena produkcijska sredstva, sicer noben od obratov ne bo zdržal preveč dolgo. Ampak problem pri tem je, kako to storiti. Bomo preprosto počakali, da se družba spremeni in potem uresničili vse svoje sanje? Že dolgo čakamo in stvari se slabšajo, pomikajo v smeri neoliberalizma ^ Morda lahko k spremembam pristopimo na drugačen način, morda lahko tranzicijo začnemo tako, da podpiramo in razvijamo prostore, kjer lahko te alternative rastejo.
Morda se moramo znebiti pogleda vse ali nič, ki predvideva boj, prek katerega se bomo znebili kapitalizma in stopili v zlato prihodnost. Sam razmišljam bolj vzporedno z Deleuzom, ki ugiba, da bomo morda imeli kapitalizem, toda hkrati tudi neko vrsto ekonomije daru. Prav tako bomo morda imeli več demokratičnih form, več različnih stvari v različnih prostorih v kulturi.
J&R: Da, to bi znal biti eden večjih problemov. Da ne mislimo zunaj okvirov vsega ali ničesar. To nas verjetno spomni na diskurz o krizi, ki predpostavlja, da moramo najti neko striktno rešitev, pa naj ta pride iz neoliberalnih krogov ali kot rezultat kritike politične ekonomije. Strinjam se z Deleuzom in Guattarijem, ko pravita, da bi morali vedno iskati neke linije bega. Potrebujemo drugačno koncepcijo družbe, ki jih bo lahko poiskala.
Hall: Tako je. In ne smemo zavračati stvari le zato, ker ne zgledajo kot popolna rešitev od vsega začetka. Ljudje bodo razpravljali o produkciji softvera, o prostem dostopu in vseh drugih stvareh, o katerih smo govorili, in dejali bodo - že, že, toda kakšen vzdržen poslovni model bi lahko to podpiral? In če bi ga imeli, bi bilo verjetno super Po drugi strani pa se je zdelo, da banke gojijo vzdržnost ^ Pa poglejte, kako se je končalo.
Morda je pametno omeniti še to, da stvari, o katerih govorimo, niso podjetja in da posledično ni mišljeno, da bi imele tovrsten vzdržen poslovni model. Posledično me zanima ustvarjanje prostorov, kjer lahko raziskujem in eksperimentiram s temi stvarmi.
J&R: Tudi ko govorimo o tem, kako kapital ali oblast kolonizira vednost, vedno razmišljamo na zelo instrumentalen način, kakor da lahko vednost popolnoma instrumentaliziramo. Ne zavedamo se namreč, kakšne stranske učinke vednost lahko ima.
Hall: Da, da. Eden od razlogov, zakaj govorim o darovih v razmerju do vsega tega, so družbena omrežja za izmenjavo informacij. Če dobro pomislimo, je to ena največjih stvari v kontekstu digitalne kulture. Ljudje so preprosto ponotranjili, da naj bi bile stvari v tej sferi zastonj. Menim, da je to ena od stvari, ki jo bo zelo težko spremeniti.
Morda je to pristop, ki ga moramo ubrati. Morda gre bolj za spreminjanje pričakovanj ljudi kot dejanskih sredstev distribucije. Če znotraj družbe ustvarimo prostor, kjer kultura deluje drugače in ima druga pričakovanja, je to precejšen korak, napredek.
J&R: Omenili smo Youtube, Google, pa tudi Deleuza in Guattarija, ki nekako pravita, da presežna vrednost ne potrebuje več mezdnega dela. Nekateri avtorji, denimo Christian Fuchs, so v zadnjem času opozorili na dvojno izkoriščanje s strani user-generated strani. Zdi se mi, da tudi vi to nekje omenjate. Kako uporabnik dela za Youtube, s tem ko snema in uploa-da videe, hkrati pa je še prodan oglaševalcem. Ali vidite kako razliko med to prostovoljno obliko dela, od katere nisi eksistenčno odvisen, in klasično obliko mezdnega dela? Hali: Ko sem to omenjal v svojem delu, tudi Deleuza in Guattarija, ki si ju ujel, je bilo to v kontekstu razprave o tem, kako ljudje ponavadi govorijo o situacijah, ko korporacije ustvarjajo profit na podlagi zastonjskega dela na internetu. Vedno znova je prisotna nocija, da je mogoče iz tega izstopiti - da pač ne greš na Facebook in je to to. Sam ne uporabljam ne tega ne Google+, pa to ne pomeni, da sem zunaj ali osvobojen vsega tega. Velika Britanija in London imata največ CCTV kamer na svetu - še vedno sem sneman. Prav tako se zbirajo drugi podatki o meni - imamo elektronske kartice, ki jih uporabljamo za javni prevoz, zato se lahko opravljajo statistične analize o določenih potovalnih smereh ipd. Skoraj ni zunanjosti. Način, na katerega ljudje govorijo o tem, še vedno uporablja t. i. webrovski model, predvidevajoč, da smo še vedno v tem svetu tovarn - nismo. Podobno je bilo med študentskimi protesti, ko so uporniki oblastem očitali, da univerze spreminjajo v tovarne. Ne

za tovarno, prej gre za globalno korporacijo. Imamo vse te ljudi, študente in zaposlene, ki sami sebe kontrolirajo v nekem produktivnem smislu. Univerze so se premaknile naproti bolj fluidnim nocijam nadzora.
Celo moja univerza vpeljuje kartice za študente, ki jim omogočajo vstop in izstop iz določenih stavb, prav tako pa omogočajo univerzi, da vidi, kdaj je kdo na kampusu, kdaj ga ni. Na ta način se zbira informacije in se ustvarja kontrola. Sprašujem se, koliko še lahko uporabljamo stare teoretske koncepte politike za to novo situacijo. Če moramo uporabljati nove, kako naj zgledajo? »
Share Wars: internetne vojne
Share Conference 26.-28. april 2012, Beograd
piše Tina Dolinšek, ilustracija Matija Medved
»Internet, the final frontier.« Stavek mi je padel na pamet nekje sredi Slavonije, ko sem se po tisti razvlečeni avtocesti vračala iz Beograda. Za seboj sem imela tri dni težkega žuranja, neskončnega eksperimentiranja z rakijo in eksponentno naraščajoč kanček slabe vesti, da se za svoj virtualni prostor ne trudim dovolj. Kot se že sliši klišejsko, gresta raba in izraba interneta nekam v smeri globalnega segrevanja. Vsako leto je slabše, a še vedno ni tako slabo, da bi okoli tega kaj konkretnega postorili. Konkretnega v smislu, da bi bilo dobro za uporabnike (interneta) in (zeleno) mati zemljo, ne za korporacije in multinacionalke. ACTA. PIPA. SOPA. DRM. Tudi CIA. Sveženj kratic, ki hromi moderno patologijo potrošnika, povprečnega nosilca zasebnih podatkov, ki so v današnji digitalni dobi gonilo kapitalističnega marketinga. Postajamo virtualno, vir-tualno pa se sprevrača v Benthamov panoptikon. Tako nekako mi je tekel tok misli tam na slavonski avtocesti, sprevrženo spran od obiska dogodka, ki se v svojih temeljih dotika ravno svobode interneta, varstva virtualne zasebnosti in internetne-ga aktivizma. Share konferenca, šele druga zapored, a zagotovo najmočnejša tovrstna kontinuiteta na balkanskih tleh.
Z masivnimi protesti okoli SOPE, ACTE in PIPE, porasta internetne subkulture anonymous in gibanja occupy konferenca letos ni mogla hudo udariti mimo. Vse, za kar se je na ravni internetne svobode treba bati, se je zgodilo v preteklem letu in digitalno pleme je imelo tokrat povedati več kot kadarkoli prej. Digitalna kultura, ki si svoje meje postavlja sproti, je končno padla v nemilost političnih korporacij, in čeprav se centralizacija podatkov ne more zgoditi čez noč, vsaj internetna anonimnost terja določene oblike nadzora, ta pa katastrofalne nevšečnosti. Konkretizacija virtualnega in posledično zakonska birokracija sta bili samo vprašanje časa, na Sharu pa se je na dnevni bazi opozarjalo, da obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno. Internet kot najpomembnejša stvar tega trenutka in predvsem podatki, ki jih premore, so ogroženi. In Share konferenca je s svojim prekleto dostojnim izborom govornikov udarila nazaj. Ni čudno, da se je govorilo o internetnih vojnah.
Da se takšna konferenca odvija ravno v Beogradu, ni naključno. Srbija, vsaj kar se dostopa do interneta tiče, še vedno spada v tretjerazredno državo, dostop do interneta ima le 50 odstotkov prebivalcev, sama organizacija takšnih dogodkov pa je tam bistveno cenejša. Ljudje pridejo, ker je Srbija poceni. To so pred leti ugotovile tudi tuje filmske industrije, ki zaradi cenovno ugodnega najema opreme in ostale potrebne mašinerije zdaj filme na veliko snemajo kar v Srbiji. To pa še zdaleč ne pomeni, da srbska filmska produkcija raste, prej nasprotno. Ne glede na to, se ljudje znajdejo. Čisto vsak taksist me je ob moji polomljeni srbščini takoj prepoznal za turistko in me po domače povedano nategnil za par evrov. Vsakomur svoje, v tistih zgodnjih jutranjih urah me niti ni motilo. Burek sem še vedno dobila za 50 centov.
V Beograd sem odšla pod skorajda blaznim vplivom
Nasploh se je veliko govorilo o prihodnosti, o drakonski digitalni dobi, ki še prihaja, kjer ljudje v prid eksponentnega razvoja umetne inteligence na veliko izgubljajo službe, korporacije in 1 % pa si te inteligentne stroje lastijo.
predavanja Richarda Stallmana in njegove čustveno naravnane ideologije o odprtokodnih programih, ki ga je imel v okviru konference Digitalizacija idej teden prej v Moderni galeriji. To je človek, ki interneta v bistvu ne mara, je pa radikalen zagovornik svobodne programske in strojne opreme ter ustanovitelj Fundacije za odprtoko-dne programe. Amazon je s Kindlom zanj zlo človeštva, prav tako Facebook in Youtube, najhujše pa so avtorske pravice, ki nekonsistentno capljajo za razvojem vedno novih tehnologij. Vprašala sem se, zakaj ga niso povabili na Share, pa sem kaj kmalu ugotovila, da ljudje njegovega kova na Share najbrž sploh ne bi prišli. Je še zmeraj preveč centraliziran. Morda se motim, mi je pa njegova filozofija nemalokrat pricurljala iz spomina, sploh ko so govorci čez in čez ponavljali enako frazo: sharing.
Share vrača udarec
Share konferenca, podnaslovljena s tremi besedami, ki jo kar se da oholo povežejo: social, media, music, se deli na dva tematska sklopa, Share By Day in Share By Night. Iz dnevnega programa so izstopala zveneča imena, kot so ustanovitelj 4chana Christopher Poole - Moot (ki ga na koncu sploh ni bilo in se je, na mojo veliko žalost, javil prek Skypa), mulec, ki je shekal Iphone in Sony PS3, George Hotz, virtualni transhumanistični manijak Khannea Suntzu, stara konferenčna mačka Peter Sunde (Pirate Bay) in Bruce Sterling pa cel kup antifacebook herojev ter zagovornikov svobodnega interneta, hekerč-kov in geekov iz vseh koncev sveta. Nočni program pa so v primerjavi z lanskim močno oklestili. Lani so na odru Doma omladine stali Metronomy, Tricky in Murcof, letos pa se je celoten glasbeni nabor pretežno subverzivne elektronske glasbe odvijal v zgolj treh beograjskih nočnih klubih. Lani jih je bilo sedem, kar v grobem pomeni,
Amazon je s Kindlom zanj zlo človeštva, prav tako Facebook in Youtube, najhujše pa so avtorske pravice, ki nekonsistentno capljajo za razvojem vedno novih tehnologij.
da se je letos fokus dejansko usmerili na konferenco. Se je pa po vzoru velikih festivalov odvijal tudi Off Share, kamor so brez problema odtavali tisti, ki jim ni uspelo dobiti Share zapestnice.
Dom omladine, glavna lokacija konference, še najbolj spominja na srbsko verzijo Kina Šiška. Moderna in urejena tridnevna konferenčna prestolnica in pribežališče ge-ekov, hekerjev in raznovrstno izbrano oblečene mladeži, sploh slednjih v Beogradu ne manjka. Share se je otvoril skromno, z desetminutnim dokumentarnim filmčkom o lanskoletni ediciji festivala in nekaj ljubkimi organizacijskimi napotki. »Ujemite govorca!« je svoj govor zaključil Vladan Joler, ustanovitelj konference, in spodbudil druženje, participacijo in izmenjavo tudi zunaj odrskih žarometov. V filmčku so se organizatorji zelo neposredno opravičili tudi za lanski polom nesramno zasoljenih vstopnic, nekje okoli 20 evrov je znašala dnevna karta, kar so tokrat popravili s precej »shareable« maniro. Karta je bila zastonj, a si zanjo moral pred konferenco, med njo in po njej prispevati po svojih najboljših kreativnih močeh. Karkoli, samo da deliš. Vključili so 400 prostovoljcev, ki so si z delom prislužili zapestnice za svoje prijatelje. Razdelili so jih tudi srbskim študentom. Sama sem se dober mesec pred rokom akreditirala kot novinarka, tik pred zdajci pa so na program uvrstili tudi Ljudmilo, ljubljanski laboratorij za digitalne medije, ki sva jo s sodelavko Robertino Šebjanič predstavljali na konferenci. Svojo drugo karto sem tako z zadovoljstvom podelila prijatelju iz Srbije. Bravo jaz.
Krožil je podatek, da so razdelili preko 4.000 zapestnic, kot ponosnemu lastniku ene od njih pa se ti odprejo vrata na prav vse dogodke v okviru konference, kar bi v grobem pomenilo, da bo huda gužva. Pa drena do sobote zvečer, ko smo se že prav trapasto premikali iz kluba v klub, izogibajoč se enormnim vrstam za stranišče, ni bilo. Največja hala v Domu omladine, Amfiteater, ki na oko premore okoli 600 ljudi, in to je res na oko, je bila v moji prisotnosti nabito polna le med hudo na-stopaškim govorom gospodiča Hotza v petek popoldne. Takrat še najstnik, ki ga je čez poletje pustila punca in je iz dolgčasa čakal v vrsti za nakup Iphona, je čez par mesecev lansiral Jailbreak, program za nepooblaščeno odklepanje Applovih produktov. Potem je shekal še Play Station 3 in si na pleča nakopal Sonyjevo tožbo ter dobil enormno medijsko prepoznavnost, da zdaj po konferencah repa o tem, kako je Sony bedna firma in da bo šla slej ko prej po zlu. Kot že toliko multikorporacij prej. Hotz se zdaj posveča tehnološki singularnosti, in to s precej religiozno konotacijo. Svojo spletno stran je poimenoval kar cerkev singularnosti, in če se pri singularnosti sploh še kaj problematizira, je to gorečnost njenih privržencev, ki vstajo strojev častijo že prav po sektaško.
Temu pa je dan prej nasprotoval Khannea Suntzu, »metaspolna« Second Life virtualna osebnost, ki v Silicijevi dolini odločna negira tem virtualnim nebesom, kjer s procesom »minduploading« trans- in posthumanizem dobivata nove razsežnosti. Citiral je Kurzweila in Rikfi-na ter izpostavil prihajajoči čas brezdelja, ko bo robotika prevzela delovna mesta ljudi, s tem pa premestila človeški faktor v polje ničvrednosti. In tehnološka singular-nost je blizu, čeprav, kot sem kasneje doma med gledanjem Terminatorja dobila občutek, so to še vedno zgolj konkretne špekulacije. Me pa blazno privlačijo.
Nasploh se je veliko govorilo o prihodnosti, o drakonski digitalni dobi, ki še prihaja, kjer ljudje v prid eksponentnega razvoja umetne inteligence na veliko izgubljajo službe, korporacije in 1 % pa si te inteligentne stroje lastijo. Zanimiva je bila okrogla miza o futurizmu, Future Scenarios, kjer so si različna mnenja o prihajajočem delili Suntzu, Bruce Sterling, Audrey de Grey in Rob van Kranenburg, povezoval pa jo je Vuk Cosic. Vsak mojster s svojega področja, od transhumanizma do čistega problematiziranja človeške umrljivosti, in duhovito po-
vezovanje Cosica je sicer neizmerno obetavna enourna debata, a se je sprevrgla v konsistentno pumpanje egov vseh petih moških, kakšnih konkretnih rešitev glede prihodnosti pa ni podala. Morda malce predrzna poteza konference - sicer pa si je vse nastope moč ogledati na njihovi spletni strani, če vam v gori videomateriala uspe najti želeno prezentacijo.
Maščevanje Facebooka
Osebno so me najbolj prepričali prvi trije četrtkovi govorci, Sunde, Brown in Zimmermann. Peter Sunde, ustanovitelj Pirate Baya, je govoril o necentraliziranem internetu, namenjenem deljenju podatkov. Ogromne črke na odru, ki so opozarjale, da smo na SHARE konferenci, je obrnil okoli in ustvaril ARISE. »Pomislite in si prilastite nazaj svoje podatke.« Kot dobro prakso je izpostavil 4chan, spletno stran, kjer se v bistvu ustvarja internet (oziroma vsaj internetni memi), zaradi njene anonimnosti in posledične integritete uporabnikov. Doktor Ian Brown je razkril nekaj kočljivih dejstev s področja vladnega nadzora zasebnih podatkov. Ti očitno še zmeraj nimajo dovolj sofisticirane umetne inteligence, da bi iz tako ogromne količine podatkov, kot je internet, lahko razbrala kakšno uporabno informacijo. Terorizma torej še ne bodo preprečili, izpostavil pa je dejstvo, da se še zmeraj ne zavedamo, koliko so zares vredni naši osebni podatki. Dramatično rdečo nit tega medsebojno dopolnjujočega se tria je zaključil Jeremie Zimmermann z apokaliptično »War on sharing!« tendenco. Spljuval je ACTO in njene prijateljice ter preklel Facebook in Google. Potem mi je šla k vragu polovica zapiskov iz udeleženih predavanj, ker nisem stisnila CTRL+S. Pa si rečem, k vragu ti svobodni odprtokodni programi brez avtomatskega shranjevanja podatkov.
Največkrat je bil seveda omenjen Facebook, poudarjeno negativno. Kot socialno omrežje z največjo centralizacijo osebnih podatkov ga je problematiziral prav vsak, celo do te mere, da naj bi ga ustvarila kar sama CIA in si s tem zagotovila prvovrsten vpogled v zasebno življenje Facebook uporabnikov. Potencialno so to lahko tudi teroristi, seveda. Rob van Kranenberg je bil še najbolj iskren, ko je izjavil, da mu je preprosto vzel preveč časa. »Če si v življenju želite kaj narediti, si najprej izbrišite Facebook račun.« Mnogo manj prizanesljiv je bil Andrew Keen, govorec s tisto TedTalks držo in očitno strasten sovražnik socialnih omrežji, od Napsterja do Twitterja. Čeprav je priznal, da slednjega še kako uporablja. Tako arogantnega nastopa pa še ne - smernice za svojo teorijo o propadu družbe skozi prizmo socialnih omrežij je potegnil kar iz Hitchcockove Vrtoglavice, a roko na srce, niti približno nisem razumela, kam je ciljal s tistim dolly zoomom.
Pisana četica zanimivih govorcev in moj skrbno načrtovan urnik se nekako nista popolnoma ujemala. Za dodatek so predstavitve potekale simultano v treh različnih prostorih in vsega ni bilo mogoče slišati, a kaj ko je prav vse »pošerano« in arhivirano na internetu. To je ta media iz podnaslova konference. Med svojo prezenta-cijo o Ljudmili sem na sebi prvič v življenju preverjala ta grozen občutek, ko te snemata dve kameri in te posluša množica ljudi. Plus prenos v živo. Pa fotoaparati. Sploh pa sem bila od obiskov nočnih plati Beograda večino časa precej pod vplivom prejšnjega dne - v dobro nas vseh so se predavanja začela šele ob poldnevu. Pa tudi to ni vedno pomagalo. Kot me niso razočarali govorci in sploh celotna organizacija konference, sem bila prav prijetno zadovoljna tudi z glasbenim izborom nočnega programa - Kingdom, Nguzunguzu, Actress in Redsha-pe. Rakija je seveda odlična podlaga za kako neumnost, a se je vse izteklo v mejah normale. Edina zares ekscesna in šokantna novica je bila odpoved predstavitve bloger-ske skupnosti Kosovo 2.0 zaradi glasnega nasprotovanja srbskih neonacistov in napoved protesta pred Domom omladine. Vlada konferenci ni ponudila nobene zaščite, zato so organizatorji za njeno nemoteno nadaljevanje Kosovo 2.0 umaknili s programa. Se je pa ta Share aktivi-zem iz interneta razširil tudi v realni svet in glasno podprl akcijo. Morda bo naslednja konferenca bila boj med realnim in virtualnim, škoda, da že letos med govorci ni bilo nobenega holograma. Facebook pa še vedno uporabljam. »
Idioti vseh dežel, združite se
O (ne)nujnosti lastnine
piše Simon Smole, ilustracija Miha Kosmač
Če je res glavna naloga obstoječega politično-ekonomskega sistema varovanje lastnine, potem moramo takšen sistem z vsemi močmi podpreti.
Nekako tako pravi Hannah Arendt. A Arendt ni cinična v stari levičarski maniri, ampak misli smrtno resno. Seveda je njeno razumevanje lastnine drugačno od danes prevladujočega in je neločljivo povezano z njenim premišljanjem izgubljene politične tradicije. Arendt namreč največji greh moderne vidi v velikem zasuku pri samopercepciji človeka in njegovega sveta. Grki so za »člo-vekotvorno« in edino svobodno dejavnost imeli politično delovanje (praxis). Poleg tega se od živali ločimo po naši sposobnosti ustvarjati lasten umeten svet (poiesis). Presenetljivo z današnje perspektive je najnižje med človeškimi dejavnostmi za Grke delo, ki služi zadovoljevanju nujnih potreb in nas najbolj približuje našim živalskim sorodnikom. Večni cikel proizvajanja dobrin in njihova potrošnja nas komaj ločita od živalskega prehranjevanja, razlika je le v sofisticiranosti naših proizvodov. Arendt opozarja, da je v današnjem času politika izgubila smisel in je postala »prostor nesvobode«, nadomestilo pa jo je prav delo - kot središčna dejavnost moderne. Glavna ideologija sodobnosti, liberalizem, svobodo paradoksalno vidi tam, kjer se politika konča. V antičnem času je obstajala jasna meja med domačim gospodinjstvom, kjer se je skrbelo za zadovoljevanje bioloških potreb, in javnim prostorom, kjer so svobodno delovali skupaj z drugimi. Danes pa politika pomeni upravljanje velikega gospodinjstva (država). Prišlo je torej do premešanja človeških dejavnosti in do pozabe političnega.
Prav spremenjena hierarhija človeških dejavnosti nam omogoča razumevanje trditve Arendt o kapitalizmu in privatni lastnini. V predmodernem času je lastnina pomenila prostor v svetu, trden in neodtujljiv košček sveta, ki je omogočal od vsakodnevnih nujnosti osvobojeno politično udejstvovanje. Danes pa lastnina ni nekaj trajnega, ampak izmenljivo, potrošljivo blago, merljivo zgolj z denarno vrednostjo. Rečeno z Marxom, ekonomska modernizacija je uničila vsako stabilnost in vse pognala v gibanje. Lastnina se je torej od nujnega pogoja svobode transformirala v osebno bogastvo. Arendt opozarja, da kapitalizem nikoli ni dal veliko na privatno lastnino in jo je pogosto žrtvoval akumulaciji bogastva. Tako pravi, da je razlaščeni delavski razred moderen fenomen, saj v srednjem veku in antiki svobodnjak ni bil zgolj delavec, ampak tudi lastnik, ki je živel od svoje lastnine. Danes prevladujeta dve percepciji lastnine: liberalna, za katero je lastnina izid podjetniške iniciative in učinkovitega gospodarjenja s posedovanim, in socialistična, ki podružbljeno lastnino koncentrira v državnih rokah in je tako le nov mehanizem za akumulacijo bogastva. Naloga države je v obeh primerih zagotoviti čim boljše delovanje krogotoka produkcije in potrošnje, ne pa sicer deklarirano realizacijo človeških potencialov in svobode. To izkoreninjenje posameznika, ki je posledica dvojne odtujitve, tj. od sveta (lastnina) in od avtentične človeške dejavnosti (politika kot praxis), lahko imenujemo idiotizacija človeštva - izhajajoč iz grške besede idiotes za privatnike, ki so svoje življenje posvetili domačim opravilom in niso odhajali na agoro. Posameznik je tako postal predvsem potrošnik in delavec, država upravljalski servis, javno pa preplavijo vprašanja realpolitike in ekonomije. Takšno stanje človeških zadev nam omogoča razumeti današnji vseprisotni krizni diskurz. Ljudi se nagovarja predvsem kot potrošnike (šparat bo treba!) in delavce (zmanjševanje plač, manj delovnih ur ^), ne pa kot politična bitja. Gibanja, kot so OWS, 15o itd., pa delujejo nedoumljivo prav zaradi svoje neinstrumentalnosti in nepredvidljivosti, ki sta glavni lastnosti političnega delovanja.
Intimna povezava med transformacijami lastnine in spremembami v vrednotenju človeških dejavnosti nam lahko pomaga razumeti tudi aktualno dolžniško krizo. V situaciji, ko so ljudje pozabili na svoje človeške kapacitete in svoja življenja organizirajo okoli potrošnje, je dosmrtno garanje in odplačevanje kredita edina možnost. To se lahko zgodi v tisti točki, ko lastnina preneha biti otoček trajnosti ter postane fluidno bogastvo-kapital in ko človek svobode
ne prakticira v skupnem delovanju, ampak je vpotegnjen v večni ciklus produkcije in konzumpcije. V skupnosti, kjer je zaposlitev (jobholder society) temelj eksistence, ekonomski oziri dominirajo tako v javnem prostoru kot tudi v posameznikovem samozavedanju. Danes najem kredita razumemo skoraj kot naravno dejanje, sposoditi si denar, da bi lahko sodelovali v kvazinaravnem procesu produkcije in potrošnje. Vidimo torej, da se transformacije lastnine iztečejo v lastnini-kreditu in da se pozaba političnega izteče v ekonomizacijo javne sfere.
Cilj povedanega ni obuditi nostalgičnega hrepenenja po veličastni antiki, niti jadikovanje nad odsotnostjo političnega delovanja in razsojanja, ampak poskusiti razumeti današnje stanje »človeških zadev«. V kontekstu do sedaj povedanega je moderno državo moč razumeti predvsem kot upravljalski aparat in rechtstaat, torej nevtralno tvorbo, ki jo regulirajo politično nevtralni zakoni. Njen ekskluzivni princip legitimnosti pa je nacionalizem. Pridevnika socialna in pravna (država) torej pomenita funkcije, ki jih država opravlja v imenu »nacionalnega telesa«. Teoretska in splošna mišljenjska paradigma moderne izhajata iz takšnega funkcionalističnega razumevanja države. Naloga države je prek javnega sektorja prebivalstvo servisirati na način, daje le to pripravljeno in sposobno sodelovati v vedno večjem krogotoku produkcije in potrošnje. Treba jih je izšolati, jih medicinsko servisirati, jim zagotoviti varnost in blagostanje, kot piše v politoloških učbenikih. Država je torej glomazen administrativen aparat z nešteto malimi hierarhijami in posameznik danes politiko povezuje prav s tem objektiviziranim birokratskim aparatom. Na vrhu tega aparata je upravljalska elita ali bolje rečeno vladarji. Po platonski analogiji med posameznikom in državo je danes vsakokratna oblast upravljalec »javne lastnine«. Oblast je tako nekaj nadčloveškega, po »božansko« odtujenega in razu-
Vsituaciji, ko so ljudje pozabili na svoje človeške kapacitete in svoja življenja organizirajo okoli potrošnje, je dosmrtno garanje in odplačevanje kredita edina možnost.
mljivo je, da kritike politike segajo od omejevanja oblasti (tiranska perspektiva) do zahtev po njenem blagodejnem posredovanju (božja perspektiva). Politično se poistoveti z oblastjo, z vladarji - na drugi strani pa imamo vladane, ki so privatniki in producenti. Politika postane, webrovsko rečeno, koncentracija moči. Javna sfera namesto prostora skupnega delovanja in diskutiranja postane prostor javne upravičitve in legitimacijskih tehnik oblasti.
Za primer si poglejmo dve najbolj pogosti upravičitve-ni strategiji v t. i. kriznem diskurzu. Prvo bomo imenovali hobbsovska upravičitev: vlada nastopa kot absolutni rešitelj, ki bo z varčevalnimi reformami rešil sam obstoj države in nemočne ljudi, tukaj se najraje kot zastraševanje uporablja grožnja s t. i. grškim scenarijem: razmere v Grčiji služijo kot ilustracija potencialne vrnitve v de-regulirano stanje vseh proti vsem. Le popolno in nere-zervirano zaupanje v vlado nas bo obvarovalo pred katastrofo. Vlada v tej upravičitvi nastopa kot edini garant miru in blagostanja. Drugo strategijo imenujemo princip svobodnega jezdeca: glavna mantra vodilnih politikov je, da moramo vsi zategniti pasove, vsi brez izjeme, tudi bogati, tajkuni in celo oni sami. Takšna retorika igra na karto zdravorazumskega moralnega rezoniranja, da pri kolektivnem žrtvovanju ne sme biti izjem. Nereflektirana premisa je tukaj domnevni kolektivni interes, ki zahteva individualen prispevek, a takšno razmišljanje spregleduje razliko med individualno in kolektivno motivacijo. Ljudje so na deklarativni ravni pripravljeni na odpovedovanje, a svoj prispevek vrednotijo kot nesorazmerno velik. Današnji »idiot« svoje okrnjenje kreditne sposobnosti in višjo obdavčitev lastnine razume kot katastrofo in napad na osebno dostojanstvo. Ta dva primera ilustrirata razumevanje politike kot umetnosti manipuliranja z nediferenciranim javnim mnenjem.
Naj neskromno zaključimo s štirimi najpomembnejšimi ugotovitvami tega teksta in celotne politične misli v novejši zgodovini:
Apologija javnega
Primer visokega šolstva
piše Dragan Nikčevič
»Vlada sili rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša vsak krizni menedžer,« je protiargument, s katerim minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport na svojem zdaj že slovitem blogu zavrne očitke predstavnikov visokega šolstva o nevarnih posledicah, ki jih prinaša zmanjšanje sredstev za ta sektor. Predstavniki opozarjajo na črtanje materialnih sredstev, odpuščanje zaposlenih, zmanjševanje števila programov in, na kar konkretno odgovarja minister Turk, uvajanje šolnin na drugi stopnji. Z drugimi besedami, predstavniki visokega šolstva ministru očitajo, da jih sili, da se obnašajo kot - krizni menedžerji.
Gre za šum v komunikaciji, ki se bo zdel zlasti zanimiv tistim, ki se ukvarjajo z ideologijo na ravni diskurzivne analize. Minister navaja krizno me-nedžerstvo kot argument za varčevalne ukrepe, šolniki pa proti. To pomeni, da se ne strinjajo glede osnovne interpretacije pomena, ki sicer tiči za identičnim označevalcem. Razumljivo, potem ko enkrat sprejmemo, da so pomeni besed arbitrarni in da kakršnakoli dejstva sama po sebi ne obstajajo, obstaja zgolj interpretacija, s katero je dozdevno dejstvo neločljivo »kontaminirano«.
Ob takšni definiciji ideologija ne more biti zgolj demo-nizirana laž, s katero nam perejo možgane sile, ki jim je to v interesu, temveč opravlja mnogo bolj bazično vlogo. Ideologija je topos, tisto stično mesto, ki je vsem skupno in brez katerega se ne bi mogli razumeti. Primer, ki ga radi navajajo sledilci Oswalda Ducrota, kakršen je pri nas Rastko Močnik, je sledeča izjava: »Vreme je lepo, pojdiva na sprehod.« Vezno tkivo je prisotno, vendar ostane neizrečeno: vreme je lepo - in ker vsi vemo, da je lepo sprehajati se, kadar je vreme lepo - pojdiva na sprehod.
Poudarek je na »vsi vemo« - na dejstvu, ki je tako zelo samoumevno, da ga sploh ni treba eksplicirati. Seveda to-pos nikoli ni popolnoma homogen, vendar je po definiciji vedno kolektiven. In ker imajo razlike v njegovi interpre-tacji družbene in politične posledice, govorimo o ideologiji.
Kako se to povezuje z začetnim primerom? Tako minister Turk kot predstavniki visokega šolstva prepoznajo lepo vreme: minus na računu. Pričujoči sestavek nastaja nekaj dni pred 10. majem, ko je na dnevnem redu Državnega zbora RS napovedana razprava o rebalansu proračuna in spremljajočih dokumentih, med katerimi posebej izstopa predlog Zakona za uravnoteženje javnih financ. Omenjeni zakon predvideva zmanjšanje sredstev za visoko šolstvo v višini 110 milijonov evrov. Po ocenah gre v povprečju za okoli 15-odstotno zmanjšanje obstoječih sredstev, ki pa bo, če bo fakultete doletelo sredi fiskalnega leta, de facto dvojno.
Zanimivo pa je, kako različni interpretaciji iz tega sledita. Na eni strani se celo nekdo, kot je dekan Ekonomske fakultete UL Dušan Mramor, ki bi mu kdorkoli težko očital nagnjenost k radikalnosti, sprašuje, ali ne gre tu za napad na intelektualno jedro slovenske družbe. Na drugi strani pa ni treba storiti nič več, kot citirati že omenjeni Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki govori o, citiramo, ukrepih, »ki bodo univerzam omogočili hitrejše prilagoditve za kakovostnejše in bolj učinkovito delovanje.«
Diskrepanca je simptomatična in zaradi nje nekatere skupine, na primer mladoekonomisti in sociologi z afini-teto do razredne analize, že lep čas govorijo popolnoma drug mimo drugega. Gre za odsotnost toposa. O tem, kaj tiči za zloglasnimi besedami, kakršni sta konkurenčnost ali fleksibilizacija, ne bo nikoli niti približno enotnega mnenja, v bistvu niti nestrinjanja ne. Našteti primeri pričajo, v kolikšni meri sta diskurz in ravnanje prejudicirana z vnaprejšnjimi predpostavkami. Te pa so, ponovimo, še kako ideološke in kot take jih je treba dekonstruirati. Zdi se, da reforme v visokem šolstvu diktirata dve komplementarni ideološki premisi: neučinkovitost javnega sektorja in blagodejni učinki tržne konkurence.
Potratnost javnega sektorja je lajtmotiv, ki konsistentno spremlja celotno dogajanje v vezi z evropsko gospodarsko krizo že od samih začetkov in ki je vmes postal tudi dežurni krivec zanjo. Primer: ko je leta 2010 prišlo v javnost, da je Grčija s prirejanjem svojih bilanc zavajala Eurostat, ni bilo toliko govora ne o nevarnostih fiktivne alkimije finančnega kapitalizma in ne o odvisnosti evropske periferije, ki je ob centralizirani evropski (beri: nemški) finančni
politiki nemočna glede financializacije javnega dolga. Ne, govora je bilo o lenih in pohlepnih grških birokratih, ki za povrhu goljufajo nič hudega sluteče statistike z Zahoda. Mimogrede, manever, ki ga je izvajala grška vlada ob (še zdaleč ne altruistični) pomoči investicijske banke Goldman Saachs, se imenuje zamenjava posojilnega tveganja oziroma credit default swap (CDS) in je tudi danes del standardnega repertoarja finančnih transakcij - Eurostat pa je medtem rahlo prilagodil svojo metodologijo.
Kakorkoli, kar velja za Grčijo posebej, velja tudi za vse javne sektorje. Postopoma se je oblikoval trdovraten resenti-ment do privilegiranosti in stabilnosti javnih zaposlitev. Na-strojenost politike in deloma tudi javnosti je klasičen primer divide et impera, ki poudarjaj razlike med privatnim in javnim sektorjem, obenem pa zatajuje skupne točke obojih nasproti državi, ki ostaja temeljni okvir organizacije dela in reguliranja razdelitve družbenega bogastva. Povrhu tega je ta nastro-jenost ponekod absurdno neosnovana. O tem, kako obsežni znajo biti privilegiji javnega sektorja, zgovorno pričajo horde honorarcev na instituciji, kot je RTV Slovenija, ali pa delno zaposleni na katerikoli fakulteti. Dejansko je situacija sprevržena: na eni strani so se javne institucije od bolnišnic do šol že zdaj prisiljene vedno bolj zatekati k tržnim rešitvam za krpanje pomanjkljivo sofinanciranih proračunov. Medtem pa po drugi strani privatna podjetja uživajo državno podporo v obliki bailoutov, subvencij, koncesij in tistih evfemizmov, imenovanih javno-zasebna partnerstva. Vmes pa smo še mladi, za katere očitno edina možna odrešitev tiči v podjetniških idejah in kariernem planiranju od srednje šole dalje.
Gre za klasičen primer načina razmišljanja, kakršen je bil vedno značilen za neoliberalizem: rešitve ne delujejo - očitno niso bile dovolj močno implementirane - torej je rešitev v še strožji implementaciji. Vera v blagodejne učinke tržne ureditve je sestavni del takšnega načina razmišljanja. Profitni motiv kot gonilo človeštva in prosti trg kot objektivni razsodnik z optimalnimi, že kar evolucijskimi učinki. Vendar ni odprti trg ne odprt ne objektiven ne optimalen. Niti ne spodbuja zgolj napredka, temveč najmanj enako pogosto tudi medsebojno tekmovanje v zniževanju stroškov, te pa je mnogo enostavneje znižati z večjim izkoriščanjem delovne sile kot pa z inovacijami. Research & development je drag, tendenčno padanje profitne mere neizogibno.
Bistvena naloga, s katero se soočamo danes, je, kako prebiti samoumevnost, za katero se skrivajo nekateri izjemno škodljivi ukrepi v visokem šolstvu. Ne gre zgolj za temeljni argument potrebe po zategovanju pasov v času krize, ki je v javnem visokem šolstvu in raziskovanju že tako nesorazmerno visoka - še več, sredstva za oba sektorja se se zniževala tudi v letih »debelih krav«. Kajti po drugi strani smo priča trendu proliferacije zasebnih visokošolskih zavodov. Ti naj bi bili zaradi profitne orientiranosti nekako predispozicionirani k učinkovitosti, javnim institucijam pa naj bi nudili zdravo konkurenco in s tem garant kvalitete. Vendar je bistveno sledeče: nikakor ne smemo zamenjevati učinkovitosti v kovanju profita s kvaliteto pedagoškega in raziskovalnega dela. Dejansko ni apriornega pravila - dobre fakultete ali inštituti so lahko tako javni kot zasebni, njihova kvaliteta pa je prej pogojena z obsegom financiranja kot s čim drugim. Iz tega razloga, mimogrede, zasebni zavodi ne bodo prisilili javnih univerz v kvaliteto, temveč popolnoma nasprotno. Javne univerze bodo na slabšem, saj se denarna sredstva, ki bi morala biti namenjena institucijam v javnem interesu, premeščajo v zasebno sfero.
Seveda je lepo imeti izbiro med ustekleničeno vodo in vodo iz pipe. Toda vloga države ni, da spodbuja kovanje dobičkov zasebnih podjetij, temveč da poskrbi, da voda iz pipe ostane čista.«
Drugs, they say ^
Tribunine novice iz sveta psihoaktivnih substanc
piše Lana Durjava
War on Drugs A Raving Success
Združeni narodi so marca na svoji letni konferenci o nar-kotikih slavnostno obeležili stoto obletnico haške konvencije, v sklopu katere so bili sprejeti zakoni, odgovorni za implementacijo politike, ki je za svojo osnovno strategijo izbrala kriminalizacijo posesti in preprodaje psihoaktivnih substanc. Z njo so bili na en mah rešeni problemi upraviči-tve zapiranja in mučenja neskonformiranih posameznikov ter zagotovitev monopola farmacevtskih podjetij, v zadnjih letih pa je nasilje med karteli kot logična posledica prohi-bicije in na njej zbazirane vojne proti drogam pripomoglo tudi k nezanemarljivemu zmanjšanju problema prenaseljenosti v tretjem svetu, da o razcvetu privatne zaporske industrije v zahodnih državah sploh ne govorimo. Edina stvar, ki je uzakonitev prohibicije ni prinesla, je zmanjšanje konzumacije ilegalnih substanc, kar pa je glede na to, da sprejem zakona ni bil motiviran ravno iz kakšne pretirane skrbi za javno zdravje, itak zgolj minoren in irelevanten detajl, ki mu ne gre posvečati posebne pozornosti. Vojna proti drogam, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sforsiral Nixon (in kasneje Reagan), ta pa je po zatonu komunistične grožnje potreboval novo legitimno tarčo -podobno kot aktualna vojna proti terorizmu - sicer prakti-cira preizkušeno prakso: če jo hočeš nekaznovano odnesti z zločinom, je daleč najboljša strategija, da demoniziraš svoje žrtve.
Rusija
Epidemija krokodila
Na črnem trgu se je občutno zmanjšala kvaliteta opiatov, kar gre opaziti tudi na slovenski sceni. Največje probleme ima sicer Rusija, kjer je na iglo prešlo že nekje med dvema in tremi milijoni prebivalcev. Ti se zaradi visokih cen in nizke kakovosti heroina zatekajo k alternativni uporabi krokodila oziroma dezomorfina, tega si namreč lahko pripravijo iz kodeina in nekaterih malenkosti, ki jih nakupijo v samopostrežnih trgovinah. Kodein kot tak je v Rusiji sicer na voljo v lekarnah brez recepta. Dezomorfin ima predvsem zaradi primesi sicer to slabost, da človeku ob zgrešitvi žile, ki pri hardcore uživalcih načeloma sčasoma poniknejo v telesu, na dotičnem mestu segnije koža, nekje v roku dveh let pa si lahko individuum obeta tudi kakšno amputacijo, gangreno ali po želji psihozo - vse to seveda ob predpogoju, da prej ne umre. Med voditelji države, v kateri je metadonska terapija prepovedana in kjer se lahko med drugim tudi pohvalijo, da premorejo največje število okuženih s HlV-om (zaenkrat jim je uspelo priti do enega milijona), sicer načeloma prevladuje mnenje, da overdoze ne gre obravnavati kot problem, ampak kot ultimativno rešitev džankijevskega vprašanja. Ena overdoza, en džanki manj. Problem se praktično reši sam od sebe.
News from the promised land
Z malo sreče bo Amerika spet prišla na svoj račun. Teksaška kongresnika sta se domislila odlične ideje, kako koristno uporabiti vse odvečno orožje, ki se vrača iz Afganistana in Iraka. V svojem pismu sta ministru za obrambo predlagala, da se orožje pošlje na južno mejo z Mehiko, kjer Amerika odpira novo bojno fronto, tokrat v imenu vojne proti ilegalnim substancam. Ker je nevarnost omniprezentna, se kongresnika strinjata, da bi bilo sicer dobro poslati tja tudi vojsko, vendar pa se v svojem predlogu zaenkrat koncentrirata predvsem na opremo, ki bi jo za začetek dala v roke kar policiji.
Če imate koga od bližnjih na sumu, da se drogira, vas bo verjetno navdušila novica, da je po novem mogoče za 100 dolarjev najeti pse, ki so izurjeni v iskanju drog in ki vam lahko temeljito preiščejo hišo. Psi so sicer načeloma specializirani vsak za določeno vrsto substanc, vendar brez skrbi, s posebnim popustom se jih da najeti tudi več hkrati. Podjetje, ki je odkrilo izjemno tržno nišo, sicer na svo-
ji spletni strani posebej opozarja, da psi niso izurjeni za konfrontacijske ekskurzije, tako da je pred tem nujno treba poskrbeti, da lastnika drog ob sami preiskavi ne bo doma. V nasprotnem primeru je akcija do nadaljnjega odpovedana.
Od ameriških volitev leta 2008 dalje se vse več dilerjev odloča za preizkušeno strategijo trženja svojega produkta pod imenom Obama. Databaza PillReports.com je do sedaj evidentirala 26 različnih vrst ekstazijev, ki se prodajajo pod predsednikovim imenom. Med drugim je mogoče dobiti ekstazi v obliki predsednikove glave, Obame v poljubnih barvah ter tablete, ki kombinirajo videz Obame in Homerja Simpsona. Za večino omenjenih produktov se je sicer izkazalo, da namesto MDMA-ja vsebujejo predvsem piperazin, ki je drugače legalna farmacevtska komponenta, uporabljana v tretmaju proti parazitom. Bolj zadovoljive kvalitete so Obama medicinska marihuana, Obama heroin in Obama acid, slednji se ponaša s portretom Obame, ki ga karakteri-zira stil Andyja Warhola. Na črnem trgu do sedaj še ni bilo zaznati kokaina z Obamovim imenom, kar je, milo rečeno, nekoliko presenetljivo. Navsezadnje je bil ravno kokain Obamova drug of choice.
Severna Koreja crystal meth
Javna skrivnost v Severni Koreji je, da vsaj četrtina njenih prebivalcev bolj ali manj redno konzumira crystal meth oz. bingdu, kot ga imenujejo sami. Crystal meth ima v izoliranem, zatohlem in represivnem okolju Severne Koreje multiplo uporabno vrednost: po eni strani supresira apetit, kar je v državi, ki ji dominira lakota, izjemnega pomena, množično pa se uporablja tudi kot alternativa klasičnim zdravilom, ki so za veliko večino skrajno revnega prebivalstva sicer praktično nedosegljiva. Ker crystal obenem nudi tudi možnost pobega iz realnosti, je zadeva še toliko boljša. Crystal se je sicer že toliko razpasel, da ni več neobičajno, če ga srednješolci sami sintetizirajo oziroma si ga vzajemno poklanjajo kot rojstnodnevno darilo, sicer pa se od konca devetdesetih let, ko je pogubno deževje uničilo severnokorejska polja opija, dojema tudi kot dominantna droga na področju izvoza na mednarodni trg, pri čemer je glavna destinacija predvsem Kitajska. Izjemno uničujoče posledice dolgotrajne uporabe crystala se v Severni Koreji sicer kolektivno ignorira. Saj res, Kim Jong II ga je nekoč opredelil kot »močan antibiotik«.
Grčija
Pojav sise kot droge gospodarske krize - Leta 2010 se je kot odgovor na izbruh ekonomske krize v Grčiji pojavila nova droga, imenovana »sisa«, znana tudi kot »kokain za revne« oziroma »droga gospodarske krize«. Gre za do sedaj edino znano psihoaktivno substanco, ki je na voljo izključno na grškem črnem trgu. O njeni natančni kemični sestavi krožijo ločena mnenja, obstaja pa splošni konsenz, da je sintetizirana iz metamfetamina ter iz tekočine iz avtomobilskih baterij. Uživalci, pretežno skonstituirani iz azijskih emigrantov in grških odvisnikov od heroina, siso povečini kadijo ter pomalem injecirajo, dolgotrajne posledice uživanja pa so bolj ali manj standardne oziroma do neke mere potencirane posledice konzumiranja metamfetamina: halucinacije, anoreksija, anksioznost, psihoza, nespečnost, srčna obolenja ter porast okužb s HIV-om. Skratka, nič kaj novega, zgolj še en klasičen rezultat kombiniranja ekonomske krize, revščine, socialne izolacije in prohibitivno naravnane politike drog. Well done, guys.
Kolumbija
could legalization be the answer to the failed war on drugs?
Na aprilskem zasedanju ameriških voditeljev v Kolumbiji je bila s strani naveze mehiških in nekaterih južnoameriških držav prvič uradno predlagana obravnava legalizacije
drog kot legitimne alternative aktualni politiki vojne proti drogam, za katero se je sicer vedno teže pretvarjati, da dosega kateregakoli od vsaj uradno zastavljenih ciljev ter da je zbazirana na čem drugem kot na hipokriziji, diskriminaciji in kolektivnem zanikanju realnosti. Legalizacijo med drugim podpirajo gvatemalski predsednik Molina, kolumbijski predsednik Santos ter mehiški predsednik Calderon, javno podporo legalizaciji pa sta v preteklosti izrazila tudi Kofi Annan in bivši vodja britanske zunanje obveščevalne službe MI6 Nigel Inkster. Obamov komentar? »Dopuščam debato o legalizaciji, čeprav je ne podpiram.« Mogoče sicer ne bi bila slaba ideja, da bi ga kdo updejtal, da še vsaj uradno nima statusa diktatorja.
Nizozemska
Po novem v coffee shope tujcem vstop prepovedan - Nizozemski sodniki so razsodili, da je implementacija blatantno diskriminatornega zakona, ki uvaja t. i. weed pass, legitimna in dobrodošla strategija pri poskusu omejitve navala v dro-giranje orientiranih turistov ter nasploh pri zmanjšanju po njihovi strokovni razsodbi epidemične konzumacije drog. Nov zakon, ki ga je predlagala sedaj že kolapsirana desničarska vlada in ki bo v nekaterih provincah z začetkom maja postal ustaljena praksa, po vsej državi pa v pričetku naslednjega leta, premešča coffee shope v kategorijo klubov, kamor bo dovoljen vstop zgolj prebivalcem Nizozemske, pa tudi ti bodo morali ob vstopu predložiti veljaven osebni dokument in t. i. weed pass, s katerim bo postal status uživalca marihuane trajno evidentiran. Optimisti menijo, da bo to zmanjšalo konzumacijo psihoaktivnih substanc. Tistim, ki še niso popolnoma izgubili stika z realnostjo, pa je sicer bolj ali manj jasno, da bo zadeva rezultirala zgolj v propadu številnih coffee shopov, zmanjšanju stopnje turizma ter razcvetu preprodaje kanabisa na črnem trgu. Mimogrede, konservativna vlada je spremenila tudi status ma-rihuane: po novem se jo zaradi psihotičnih učinkov, ki se baje pojavljajo pri nekaterih uživalcih, uvršča v kategorijo trdih drog, s čimer se je pridružila elitnemu klubu heroina in močnih stimulantov. Makes an awful lot of sense, that can be said for sure. »
NOVICA
ISSN (International Standard Serial Number):
0041-2724 Uredništvo:
Kersnikova 4, 1000 Ljubljana
3. nadstropje, prostor 306
Telefon: +38614380263
Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si
Spletni naslov: www.tribuna.si
Twitter: www.twitter.com/trobilo
FB: www.facebook.com/casopis.tribuna
Člani uredništva:
Robert Bobnič, neodgovorni urednik
Jasmina Šepetavc, Članica
Jurij Smrke, hišnik
Nejc Prah, likovni urednik
Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije
Programski svet:
Tomaž Gerdina, direktor Študentske založbe Bojan Andelkovič, odg. ur. Radia Študent Miha Lobnik, višji svetovalec na ŠOU v Ljubljani Robert Bobnič, neodgovorni urednik Tribune Aleksander Šmitran, pomočnik predsednice ŠOULJ Licenca: www.creativecommons.org Lektura: Anita Jurič Tisk: Tiskarna Hren, 5000 izvodov Tipografja: Tribunal (Aljaž Vindiš)
Izdajatelj:
ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4, 1000 Ljubljana Za izdajatelja:
Rok Sotlar, direktor Ana Pleško, predsednica
Tribuna izhaja že od leta 1951
Ljubezen na seniku
Intimno zasebno v javnem
piše Nina Perger
Ljubezen na seniku je resničnostni šov, ki se je predvajal na eni izmed slovenskih televizijskih postaj v letu 2011. Namen šova odlično ponazori naslednji citat: »Za samske fante s podeželja, ki bi jim na kmetiji prav prišla ženska roka in njeno ljubeznivo srce, je to odlična priložnost in izziv!« Prek takega reprezentiranja zasebnega v javnem se re-producirajo na videz že napol pokopane spolne binarne norme, skozi takšno komercializacijo v javnem se podaja zaželeni ideal zasebnega in smernice za njegovo oblikovanje.
Ljubezen na seniku je le ena izmed mnogih resnično-stnih oddaj, v katerih se dotikajo vprašanj intimnosti, in ena izmed oddaj, ki so namenjene iskanju sanjskega moškega, ženske ali - kot lahko gledajo drugod - vzpostavljanju boljših družinskih odnosov in učenju, kako čim bolje pospraviti dom, da bo resnično predstavljal »varen pristan« celotni družini ali učenju vzgajanja »težavnih« otrok. Podobno velja za klasične reklame za pralne praške, ki sledijo istemu načelu: žensko locirajo v zasebno, v središče družine oziroma natančneje - v kuhinjo, kjer se ji v trenutkih nemoči v zasebnem začasno pridruži tudi moški, ki v procesu reprezentiranja infantili-zirani ženski rade volje svetuje. Take resničnostne oddaje in reklame so eden izmed komercialnih tehnik množične kulturne industrije, ki prek javnega prikazovanja na videz lahkotnih zasebnih vsebin podajajo ideale zasebnega in se pri tem opirajo na pasivno potrošniško misel oziroma na odsotnost kritične misli.
Privatno se definira kot power-free območje, znotraj katerega se posameznik lahko prosto samodefinira, »obnavlja« in tako pripravlja na novi vsakodnevni vstop na trg delovne sile, v eksplicitno stran kapitalizma. Pri tem pa se spregleda implicitni del, nesvobodo in strukturno omejenost sfere neplačanega gospodinjskega dela, ponovno definirano s spolom - tokrat ženskim.
Če govorimo o zasebnem v javnem in obratno, moramo najprej predelati konstrukcijo členitve na javno in zasebno. Distinkcija na javno in zasebno se vzpostavi z industrijsko revolucijo, ki razčleni posameznikovo življenje na sfero plačanega dela in sfero doma, na ekonomsko pridobitvene dejavnosti za individualno blaginjo in prezrto sfero zasebnega ter intimnega, namenjenega oskrbi in reprodukciji delovne sile. Distinkcija javno-zasebno na praktični ravni pomeni zoperstavljanje posameznika in strukture - javno in zasebno, torej struktura in posameznik, se kažeta kot diametralno nasprotni poziciji, izolirani in povsem zamejeni druga od druge, brez recipročnega vplivanja in reguliranja, vsaka s svojimi primarnimi interesi in področji delovanja. Privatno se prvotno definira kot prostor svobode posameznika, definiranega v okviru dihotomnega biološkega spola; kot prostor moškega posameznika, razbremenjenega strukturnih pritiskov države in družbe oziroma pritiskov nastalega kapitalizma - je prostor, v katerem je posameznik, kot pravi J. Bailey, izpostavljen poznanim, lahko identificiranim in »domačim« pogledom, ki jih je sam sposoben nadzorovati in regulirati. Privatno se definira kot power-free območje, znotraj katerega se posameznik lahko prosto samodefinira, »obnavlja« in tako pripravlja na novi vsakodnevni vstop na trg delovne sile, v eksplicitno stran kapitalizma Pri tem pa se spregleda implicitni del, nesvobodo in strukturno omejenost sfere neplačanega gospodinjskega dela, ponovno definirano s spolom - tokrat ženskim.
Širše gledano se začetno tradicionalno polje javnega in zasebnega - po C. Lu - vzpostavlja na distinkciji vidnega-nevidnega. Vidno je kot tako podvrženo identificiranemu nadzoru tradicionalne oblasti - ko posameznik vstopi v prostor javnega, hkrati sprejme strukturno podane pogoje eksistence v javnem, skratka, eksplicitne pogoje eksistence, vezane na spol, ki mu dovoljujejo vstop v javno v nasprotju z zasebnim, kamor pogled oblasti navidezno ne seže.
Foucaultovski tradicionalni centralizirani oblastni mehanizmi delujejo neposredno prek (spolnega) normiranja javnega, ki vpliva na oblikovanje domestičnega zasebnega. Distinkcija vidno-nevidno pa dalje implicira tudi distinkciji obstoj-neobstoj in moč-nemoč. V moderni, za katero je značilna ekspanzija - kot jo poimenuje Michel Foucault -disciplinske oblasti, oblasti brez zunanjosti se ta meja med poprej rigidno ločenimi sferami začne zamegljevati, postaja nejasna, pretočna in premakljiva, zasebno pa se skozi lečo feminizma končno prepozna kot politično, s čimer se zlomi ideja power-free. Hkrati se zlomi tudi javno neprepoznavnega in nepriznanega zasebnega, pa tudi nevtralnost, ustreznost in neizbežnost prvotne ostre distinkcije javno-zasebno. Dalje, zlomi se prevlada moškega kolektivnega javnega nasproti nepomenskim individualnim ženskim zasebnim. Zasebno se razgrne kot objekt oblastnega nadzora, ki prek normativnih pritiskov, sankcioniranja in idealiziranja zgolj določenih oblik in tipov sovzpostavlja (ob individualni udeležbi) sfero privatnega. Še več, javno se razgrne kot moško-moč-vidnost-obstoj in zasebno kot žensko-nemoč-nevidnost-neobstoj.
S širšimi družbenimi spremembami, s prevlado neoli-beralizma, z vzponom množične kulturne industrije, vse-prisotno utrditvijo novih komunikacijskih tehnologij in z zgoraj omenjenim odmevajočim feminističnim krikom se poprej kolektivno javno razprši v množico javnosti in zasebnosti, v pluralnost vstopnih in izstopnih točk javnega in zasebnega, v množico posameznikov in s tem v množico točk nadzora. Produkt neoliberalizma je konstrukt posameznika kot avtonomnega, samostojnega, tehnokratsko racionalnega individuuma, ki se znajde v središču diskur-za izbire oziroma bolj specifično - v središču tiranije izbire, ki temelji na neoliberalističnem konzumerizmu, torej radikalizirani potrošniški izbiri, ki zajame vse sfere posameznikovega življenja. Na podlagi takšne radikalizirane potrošniške izbire posameznik gradi identiteto na novih, v primerjavi s tradicionalno družbo, mehkih in negotovih trendovskih identitetnih sidriščih, ki so podvrženi stalni spremenljivosti in fluidnosti. Kot pravi Renata Salecl, na ta način posameznik »postaja to, kar je«. Postaja to, kar želi postati in biti v očeh oziroma pogledu drugih. Želi doseči nedosegljivi ideal Jaza, pri čemer pa vedno znova neuspešno zapolnjuje lastni identitetni manko. Skozi te neuspehe in ponovne poskuse pa potem postaja to, kar kot trend narekuje neoliberalistična potrošnika industrija. Teža svobodne izbire, ki hkrati pomeni tudi individualen prevzem odgovornosti za neuspehe in uspehe, namreč postaja preobremenjujoča - posameznikova vsakokratna izbira se lomi na zahtevi »izbiraj pravilno« in kot taka temelji na že narejenih in institucionalnih implicitno podanih izbirah.
Posameznik je skozi ideologijo izbire in individualnosti osvobojen v preteklosti jasno vidnih oblastnih normativnih pritiskov - slednji se namreč preoblečejo v nov diskurz, ki temelji na navidezni prostovoljnosti in avtonomnosti posameznika, v ozadju katerega je logika racionalnosti. Poprej tradicionalna jasno vidna oblast se skozi paradoksalno prisilo svobode izbire ponotranji: posameznik postane, po Fo-ucaultu, del oblastnega kolesja, ki ga s pogledom neizpoln-ljive in nedosegljive želje po idealu samega sebe izvaja sam nad sabo in nad drugimi. Oblast postane nevidna, razpršena, nedoločljiva - posameznik živi, kakor menita Lukšič in Kurnik v delu Hegemonija in oblast, v panoptični realnosti, znotraj katere izvaja samoregulacijo ob pomoči hegemoni-stičnih ideologij, ki se kažejo skozi množično kulturno industrijo, ta pa producira ideale življenja in jih posamezniku kaže kot pravilno izbiro.
S pomočjo kulturne industrije se javno in zasebno recipročno utapljata: hegemonija dosega svoje cilje podrejenosti, pasivnosti, neupornosti in nekritičnosti. To počne z reprezentiranjem normativno zaželenega zasebnega in z »lahkotno« instanco normativnega upravljanja - skozi
zabavno množično kulturno industrijo. Te in takšne re-prezentacije zasebnega, ki temeljijo na optiki individualno svobodnega, a »pravilnega« izbiranja, se nato tudi realno udejanjajo. V primerjavi s tradicionalno družbo, ki je normative udejanjala z eksplicitnim normiranjem v javnem, to pa se je nato prenašalo v zasebno, poznomoderna družba dosega svoje normativne ideale prek poseganja mehanizmov v snov zasebnega, v intimo posameznika, ki jo nato kaže in reprezentira v diskurzu javnega. Po Erne-stu Laclauju reprezentacijo razumemo kot dopolnilo, ki je nujno za zapolnjevanje identitetnega manka oziroma za konstruiranje identitete oziroma dalje - kot dodatek identiteti, s čimer se slednja tudi preobrazi in razširi, saj reprezentant vpiše svoj interes v kompleksno realnost. Repre-zentacije postajajo vse bolj primaren teren za zapolnjevanje identitetnih vrzeli, pri tem pa vloga reprezentantov postaja vedno bolj osrednja. Kakor pravi Hannah Arendt: »Oblast namreč oblikuje in ohranja javni prostor pojavljanja.« Posameznik, čigar trdni temelji identitete so se v pozni moderni utekočinili, se naslanja na takšne repre-zentacije zasebnega, ki izhajajo iz reprezentacij kulturne industrije, in jih avtomatizirano sprejema. Zasebno se v pozni moderni spreminja v objekt, produkt, s katerim posameznik vsakodnevno upravlja oziroma ga kupuje kot potrošniško blago prek kanalov kulturne industrije, kar se navsezadnje odseva tudi v - rečeno po Anthonyju Giddensu - tako imenovanih čistih razmerjih, skratka, potrošniških stvaritvah, ki jih posameznik lahko, ko ne zadovoljujejo njegovih potreb, zavrže, prekine, reklamira in vstopi v nove.
Skozi kulturnoindustrijske reprezenta-cije zasebnega in intimnega, ki delujejo na podlagi psevdoindividualnosti, se zasebno skomercializira, postane ude-janjenje reklame, posredovane s strani množične industrije.
Skozi kulturnoindustrijske reprezentacije zasebnega in intimnega, ki delujejo na podlagi psevdoindividualnosti, se zasebno skomercializira, postane udejanjenje reklame, posredovane s strani množične industrije. V ospredju oblastnih mehanizmov je normativni ideal zasebnega, ki kot preoblikovano umetniško delo reprezentacije resničnega zasebnega oblikuje in regulira to zasebno-zasebno, slednje pa se utrjuje s pogledi drugih, torej skozi željo posameznika po doseganju ideala Jaza, ki ga morajo prepoznati in pripoznati drugi. Zasebnost kot komercialni produkt, ki se v pozni moderni uteleša v javnem, podobno kot v tradicionalni družbi predstavlja in neposredno udejanja normativni okvir, le da tokrat prek implicitnega delovanja oblasti ob prostovoljni podreditvi posameznika, ki sprejme, ponotranji in živi podane norme na podlagi »vednosti«, ki jo posreduje ve-dnost-oblast, skrita v lahkotnosti množične kulture. Vse to posameznika poganja v beg, kot pravita Theodor Adorno in Max Horkheimer, ne pred nelepo realnostjo, temveč pred poslednjo mislijo na odpor.
V nasprotju z glasnim feminističnim krikom, ki je v 60-ih in 70-ih letih opozoril na prepletenost in medsebojno strukturiranje javnega in zasebnega, se v pozni moderni ta krik utopi v tišini pasivnosti, v navidez vedočem prikima-vanju sklonjenih glav. Pri tem pa je vredno poudariti, da se z multiplikacijo točk lokalnega nadzora, ki se usedejo v notranjost posameznika, hkrati tudi multiplicirajo točke upora - te se začenjajo z aktivnim in vsakokratnim redefiniranjem lastnega zasebnega. Povedano drugače: potrebne so lokalne »deviantne« zasebne sfere, ki se upirajo javnim reprezen-tacijam zasebnega - za potencialno redefinicijo javnega. w
Vsako mnenje šteje
Tragedija v treh dejanjih
piše Sašo Slaček
Zdi se, da je javnost vsepri-sotna. Je mistična sila, ki se ji klanja politika, ki ji služi novinarstvo, tržniki pa so celo iznašli način, kako jo zaplesti v nekakšne odnose, o naravi katerih gentleman-sko molčijo. Vanjo iz velepla-katov strmijo oči, njo snubi televizija, njej pojejo tiskarski stroji svojo mehansko pesem. Vendar fasada romantičnih izrazov naklonjenosti precej neprepričljivo prikriva praznino nepotrebnega izraza: politiki imajo z njim v mislih zgolj volivce, novinarji občinstvo in tržniki kupce. »Javnost« je očitno le vljudnostni nagovor, ki z demokratičnim prizvokom prikriva, da gre konec koncev zgolj za kup-čevanje, enkrat z denarjem, drugič z glasovi. Če želimo razumeti pomen ideje javnosti in politično vlogo njenega mnenja, nas pregled trenutne rabe ne pripelje prav daleč, potreben je sprehod po umazanih ulicah velemest osemnajstega stoletja.
7. Berači so bili povabljeni v gledališče, da si ogledajo, kako pade zastor.
„pzno mesto-, ni več
Vo ^ ^tve^^ prvega	asimetrični
se zdi po-^'iSene razprave
^ämmmmmsbrn^

6. Nezanemarljiv učinek vključitve neartikuliranih atomiziranih mnenj v politični proces je bil tudi, da so delovala kot protiutež artikuliranim kolektivnim interesom, torej predvsem interesom organiziranega delavstva.
'QdJA -ajoiu Aejcl EC
L ^ % ^ VÄ V	o	^fAojsno:





5. Za rešitev zagate, kako izključene vključiti na način, ki ne bo ogrozil hege monije vladajočih, se je izkazal polling ali štetje glav.
16
javno/privatno/družbeno/skupno ■ maj 2012 ■ Tribuna
I
V sederana/sfpn,
dona zac^Cfjfo/e,, v katerih se iJ snn^t/	.
menu öeslX'	ISS. ^
tern prostorni
"enja niso n^o./Zr^^^/Je^r^-^^T' ^VS % še vedno kr^'ong.y^^t/^'Vo ,%
j-nost	%

-■m^mmmmmm
1. Vstop v javnost je zahteval njej lastne norme in načine vedenja: tolerantnost, vljudnost, prilagodljivost, bistroumnost, retorično spretnost, pa tudi preračunljivost in nezaupljivost."
2. Ideja janosti je postala ost, uperjena zoper fevdalno oblast. Implikacije so bile daljnosežne.

% «% •«''i % 11 "s ® 1-1 -«"" I ®
Ä ^ ?? o ^ s	3 a ^ 'T r '

3
^ St 'S' >5 3

^EZ OW 9U

)3pi



,zi opoqoAS W^W	'^flva'^f .c^xvl^^"^
D 1§01AA01S12UZ0MS^ -


3. Načelnemu priznanju svobode tiska so sledile prepovedi radikalnih delavskih publikacij, ekonomska cenzura in ukrepi, ki so ženskam postopoma pepo-vedali sodelovanje v politični javnosti.
■
4. Meščanski misleci so ob pritisku iz državljanskih pravic izključenih nenadoma spoznali, da javno mnenje le ni tako razumno, kot so bili mislili, da je neomejena javna razprava lahko celo izjemno nevarna in da bi bilo treba političen vpliv javnega mnenja omejiti.
Preseči dane razmejitve
Intervju s kolektivom Abart (Mostar)
piftf-

I
piše Lidija Radojevič ilustracija Aljaž Košir - Fejzo
V tokratni seriji intervjujev predstavljamo kolektiv Abart iz Mostarja, ki ga sestavljajo Anja Bogojevic, Giulia Carabelli, Husein Oručevic, Amila Puzic in Mela Žuljevic. Kolektiv deluje in ustvarja v sklopu dejavnosti OKC Abraševic, mladinskega prostora v Mostarju.
Prostorski defetišizator je serija intervjujev, reportaž ali drugih tekstovnih strategij, v katerih se predstavljajo akterji, iniciative, umetniški pristopi, teoretske akcije in tematski festivali, ki razvijajo alternativne prakse produkcije (javnega) prostora na področju EXYU.
Za vse tiste, ki ne poznajo sodobne ureditve Bosne in Hercegovine, lahko povemo, da je ta država raz-delj ena na dve politični entiteti, od katerih je ena sestavljena iz 10 kantonov, ki so organizirani na podlagi večjih mest v državi, vse navedene delitve pa imajo podlago predvsem v etnonacionalnem kriteriju. Kompliciran sistem pravne in administrativne ureditve ima v Mostarju še dodatno pregrado, saj je mesto razdeljeno na t. i. vzhodni in zahodni Mostar, kjer meja razdelitve temelji na delitvi med Hrvati in Bošnjaki, kar je posledica vojne v 90-ih. Vojna v BiH je glede na etnonacionalno pripadnost znotraj družbe zasadila trdne ločnice med ljudmi, in sicer do te mere, da prebivalci ene skupine organizirajo svoja življenja popolnoma ločeno od prebivalcev druge, ter s tem povzročila, da se javni prostor v mestih definira po tem ključu. Tako se v Mostarju srečujemo z ločenim javnim prevozom med obema deloma mesta, ločenimi šolami, vrtci, fakultetami, zdravstvenimi domovi, administrativnimi storitvami ^ Prav tako se ljudje tudi zelo redko, če sploh, nastanjajo v delih, ki niso teritorij njihove etnonacionalne skupine. V taki ureditvi mesta je javni prostor kot prostor različnega povezovanja popolnoma definiran s pripadnostjo določeni skupini in zaradi tega paraliziran v smeri povezovanja sprtih strani, v isti meri pa tudi obremenjen z nedavno zgodovino povojnega razvoja, ki mejo vzdržuje in ne dovoli nobenega mešanja. Tako kot v celi BiH je vojna tudi tukaj povzročila delitve, ki jih nove generacije ustvarjalcev skušajo na različne načine prevprašati, v njih intervenirati in jih preseči. Tako tudi naše tokratne gostje - kolektiv Abart.
Lidija: V svoji predstavitvi na spletni strani Abart zase pravi, da je neodvisna umetniška produkcija. Kaj v vašem kontekstu pomeni neodvisna umetniška produkcija in na kakšen način jo izvajate? Abart: Ko pravimo, da smo neodvisna umetniška produkcija, s tem mislimo predvsem to, da smo neodvisni od kakršnegakoli
institucionalnega, državnega ali političnega aparata. Delujemo znotraj Mladinskega kulturnega centra Abraševic (Omladinski kulturni centar Abraševic) v Mostarju, ki je registriran kot društvo in kot pravni subjekt podpira tako naše delovanje kot delo drugih umetniških in aktivističnih iniciativ. Prostori OKC Abraševic se fizično nahajajo v delu mesta, ki deluje kot mentalna črta razdelitve. Ta lokacija nam je pomembna, ker je center odprt za vse meščanke in meščane Mostarja ter deluje kot politično angažiran subjekt, ki se trudi delovati v smeri ustvarjanja alternativnega prostora za aktivne mlade ljudi v mestu. Abart znotraj Abraševica deluje kot neodvisna umetniška produkcija, vendar v neprestanem dialogu z idejo in strategijo tega centra, ki je posvečena raziskovanju in uvajanju alternativnih in inovativnih modelov v kulturnem, ekonomskem in političnem življenju - kot odgovor na negativne trende v družbi Bosne in Hercegovine.
Abart se financira iz različnih projektov, tako tudi v finančnem smislu naše delovanje ni podprto neposredno iz državnega, kantonskega ali pa mestnega proračuna. Ko govorimo o neodvisni kulturni sceni v Bosni in Hercegovini, je zelo težko pojasniti, kaj v kontekstu tukajšnje kulturne politike pomeni biti neodvisen, predvsem glede na koga ali glede na kaj delujemo kot neodvisen subjekt. To pozicioniranje se bo pokazalo šele po procesu, v katerem se trenutno nahajamo, vendar smo mnenja, da smo ena redkih iniciativ, ki deluje v smeri podpiranja in artikulacije neodvisnega kulturnega sektorja in delovanja znotraj njega.
Lidija: Ukvarjate se z javnim prostorom. Kaj vam pomeni javni prostor, kako bi ga definirale?
Abart: V skladu z zgodovinskim kontekstom sta se smisel in pomen javnega prostora v Mostarju danes zelo spremenila - glede na kontekst pred vojno - zato se eden od glavnih ciljev Abarta nanaša na raziskovanje, analizo in reinterpretacijo materiala, povezanega s sodobnim stanjem javnega prostora in javnega spomina na mesto ter načina, kako prihajajo v medsebojne odnose. Pomembno je poudariti, da čeprav
Strategija, ki smo jo izbrale v načrtovanju in realizaciji tega projekta, se nanaša predvsem na problematizi-ranje odnosa med javnim prostorom in spominom. Se pravi, začetek je predstavljalo dejstvo, da mesta funkcionirajo kot skladišča spomina.
fizična pregrada ne obstaja, je mesto Mostar v vsakdanjem življenju njegovih prebivalcev jasno razdeljeno. Danes se ta razdelitev institucionalizira in vzdržuje ne samo z dis-kriminatornim sistemom delovanja mestne uprave in administracije, temveč predvsem z razdeljenim sistemom izobraževanja in kulturnih institucij, ki promovirajo nacionalizem oziroma nacionalizme. Zato želimo pokazati, kako javni prostori lahko in morajo prevzeti ključno vlogo v mestu oziroma v mestih, ker predstavljajo mesta zbiranja, druženja, mesta, kjer se organizirajo različna dogajanja, so arene za javne razprave, mesta za postavljanje spomenikov, otroških igrišč, vendar hkrati tudi predstavljajo zapuščena in izpraznjena mesta ali pa mesta, ki so zelo varovana in kontrolirana.
Naše raziskovanje temelji na prepoznavanju mesta, kjer se prepletajo spomini in pozaba, zgodovina in zgodba, javni in osebni spomini s poudarkom na preučevanju javnih prostorov, njihovega razvoja skozi nastajanje mesta, njihove funkcije, uporabe in vloge, ki jih imajo v sodobni urbani dinamiki mesta. Javni prostor v Mostarju je namreč obremenjen in zasičen z etnonacionalnim pomenom, ki ga skušamo dekonstruirati tako, da ustvarjamo neko novo in drugačno zgodbo mesta, ki se razlikuje od obstoječe.
Javni prostor razumemo predvsem kot sfero javnega delovanja in skozi aktivnosti, ki jih znotraj Abarta organiziramo, predvsem poudarjamo pomembnost kritičnega delovanja znotraj javnega prostora z
izpostavljanjem njegove diskurzivnosti. Če prepoznamo potencial javnega prostora v lokalnem kontekstu, odpiramo možnost in prostor za zunajinstitucionalno umetniško razmišljanje in delovanje, kar predstavlja redke pozitivne prijeme kontakta oziroma komunikacije in interakcije med lokalnim prebivalstvom.
Lidija: (Re)collecting Mostar je spomin na mesto. Kako je prostor-mesto povezan s spominom? Kako dojemate pojem spomina in ali vidite v njem politično strategijo? Na kakšen način bi lahko spomin funkcioniral politično, kot politična strategija? Abart: Strategija, ki smo jo izbrale v načrtovanju in realizaciji tega projekta, se nanaša predvsem na problematiziranje odnosa med javnim prostorom in spominom. Se pravi, začetek je predstavljalo dejstvo, da mesta funkcionirajo kot skladišče spomina ter da se proizvajajo in izginjajo skozi kompleksno povezovanje znanja in spomina, povezana z določenim mestnim prostorom.
Eno od ključnih vprašanj, ki smo si jih zastavile, se je nanašalo na možnost in ne-možnost ponovnega zbiranja osebnih in javnih spominov, ki proaktivno sodelujejo v procesu osmišljanja preteklosti skozi neko samorefleksivno in kritično perspektivo v mestu, v katerem zgodovina še zmeraj ni napisana, vendar je ideološko obremenjena in obstaja, da bi zagovarjala in izpodrivala etnonacionalno delitev. Z revizijo danih in postavljenih narativov smo želele povedati novo zgodbo in proizvesti novi narativ, ki svojo oporo najde v procesu in iskanju povezave s sodobnim jezikom, in ne v tradiciji. Pravzaprav smo želele pokazati, kako se spomin in zgodovina lahko razumeta in morata razumeti kot kontinuirana procesa, ki sta v osnovi različna.
Mnenja smo, da je politično legitimnost možno ustvariti z urejanjem in arhiviranjem določenih dogodkov, da bi se normaliziral uradni narativ preteklosti. S tem ko smo vzele v zakup, da sta zgodovina in spomin močni orodji, podrejeni manipulaciji, je bila naša namera delovati v sedanjosti, da bi s tem odprle nove forme razmišljanja o javnem prostoru, da bi vpisale nove pomene
Čeprav fizična pregrada ne obstaja, je mesto Mostar v vsakdanjem življenju njegovih prebivalcev jasno razdeljeno. Danes se ta razdelitev institucionalizira in vzdržuje ne samo z diskriminatornim sistemom delovanja mestne uprave in administracije, temveč predvsem z razdeljenim sistemom izobraževanja in kulturnih institucij, ki promovirajo nacionalizem oziroma nacionalizme.
in prevprašale okvire, v katerih se ta pomen normalizira. Torej primarni fokus in strategija projekta (Re)collecting Mostar sta bila usmerjena na mapiranje javnega prostora v mestu, na zbiranje javnega spomina in ustvarjanje odprtega arhiva mesta Mostar - Urbanega imaginarija - ki v obstoječi realnosti temelji na dveh a priori etnonacio-nalnih zgodovinah mesta, in ga zamenjati z novim narativom, ustvarjenim s strani vseh meščanov in meščank Mostarja.
Lidija: Kako vidite funkcijo umetniškega delovanja kot dela nekega ustvarjanja prostora oziroma redefiniranja prostora? Abart: Javni prostor opazujemo in preučujemo kot mesto kritičnega delovanja in konstruktivnega »boja«, zato smo mnenja, da umetnost v javnem prostoru predvsem generi-ra prostor potencialnega spora ali srečanja in služi kot sredstvo artikulacije različnih pozicij.
Govorimo o praksah, ki skušajo vzpostaviti diskurzivno delovanje v javnem prostoru, tako da proizvedejo nov javni prostor ali pa pod vprašaj postavijo obstoječega. Konkretne umetniške intervencije, ki so se dogajale v okviru naših projektov v
Mostarju, so povzročile, da je javni prostor vsaj za kratek čas postal mesto srečanja in interakcije med lokalnim prebivalstvom ne glede na njihovo etnonacionalno pripadnost. Umetniki so se torej ukvarjali predvsem z vprašanjem prostora - takšnega, kakršen je bil nekoč, in tega, kar predstavlja danes. Nekatere od trajnih intervencij - kot je intervencija, ki jo je zagrebški umetnik Božidar Katic izvedel na Bulevarju pred bivšo blagovno hišo Hit - so redefinirale samo podobo enega od zapuščenih javnih prostorov. Iz tega razloga se aktivno ukvarjamo tako z mapiranjem javnih prostorov v mestu ter z njihovimi spremembami in transformacijami kot tudi z implementacijo sodobnih in inovativnih umetniških praks znotraj mestnega tkiva. Te prakse imajo nalogo, da postanejo živi artefakt zgodovine mesta, zgodovine, ki ni napisana samo z nedavnim dogajanjem, obarvanim z vladajočimi ideologijami.
Lidija: Kakšne so možnosti vplivanja na trajno spreminjanje mesta skozi vaše delo? Kdo je vaša ciljna publika pri delu in kako delate z njo? Kako jih dojemate - kot aktivne akterje, torej soustvarjalce, ali kot prejemnike vsebin programa? Abart: V svojem delovanju skušamo z ustvarjanjem odprtega arhiva in raziskovalnimi teksti na prvem mestu proizvajati znanje o mestu. S tem podpiramo kritično delovanje v mestu in razmišljanje o mestnem prostoru. Tako tudi gledamo na umetniške intervencije in jih postavljamo kot interupcije v javnem prostoru, ki imajo potencial, da odprejo in problematizirajo vprašanje javnega. Po drugi strani skušamo prostor odpreti za sodelovanje z meščankami in meščani Mostarja, predvsem z mladimi ljudmi, da bi jih vključili v proces zbiranja spomina in pogovora o mestnem prostoru. V skladu s tem skušamo v realizaciji projektov kot aktivne sodelavce vključiti publiko. Odnos s publiko ustvarjamo z uporabo določene metodologije, ki nastaja v procesu, da bi se ustvarila aktivna komunikacija in omogočila stalna reinter-pretacija zbranega materiala.
Mnenja smo, da je trenutno tak proces možno delati samo postopno in na sistematičnih spremembah znotraj mesta. »
Komercializacija znanosti
I M	TT	T	'T	^^ 1	1	1	■	■ ■
Zgodba o naravoslovnem tajkunu in družboslovnem hipiju
piše Borut Trpin
»Treba bo zategniti pasove in zagnati gospodarsko rast,« je mantra, ki jo v zvezi s šolstvom (pa tudi drugimi področji) zadnje čase slišimo bistveno večkrat kot slavno načelo nekega davnega sistema: »Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.« Spremenili smo sistem, pojej-mo še posledice; znanost se mora zato prilagajati gospodarstvu (to je, denimo, na ravni sofinanciranja tretjestopenjskih študijev tudi eksplicitno zapisano). Logika povezovanja znanosti in gospodarstva s seboj ne prinaša zgolj spremembe v smeri raziskovanja (iskanje tržno uspešnih znanj), ampak tudi otežuje razmere za družboslovje in humanistiko, ki naj bi jima bila tržna naravnanost bolj tuja kot naravoslovju in tehniki. Rečeno z besedami bivšega visokošolskega ministra dr. Zupana: »V naravoslovju in tehniki je pozitiven naboj,« (besednjak kemije, Zupanove naravoslovne domovine!), vse ostalo so brezve-zni elektroni.
Od kje tak razkol, če gre pri vseh znanostih v osnovi za isto težnjo, iskanje novega znanja, ter ali je gospodarska uspešnost res vezana samo na naravoslovje?
Prva knjiga: Človek ustvari čudenje in znanje
V začetku je človek ustvaril čudenje in mišljenje. Mišljenje pa je bilo pusto in prazno, tema se je razprostirala nad globinami in duh razuma je vel nad vodami. Človek je rekel: »Bodi filozofija!« In nastala je filozofija. Človek je videl, da je filozofija dobra. In je ločil filozofijo od govoričenja. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.
/.../
Človek je rekel: »Naredimo znanost po svojih spoznanjih, kot svoje spoznanje! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Človek je ustvaril znanost po svojih spoznanjih, po človeških spoznanjih jo je ustvaril, naravoslovje in družboslovje je ustvaril. /^/ Človek je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.
Čeprav v resnici ni šlo za creatio ex nihilo, nam ta starodavni odlomek iz najbolj prevajane knjige na svetu zelo jasno kaže, kakšen je bil razvoj znanosti iz temeljev filozofije. Znanost, scientia, je še pred dvesto leti pomenila zgolj znanje, znanstvenikov pa (vsaj terminološko) sploh ni bilo. Znanstveniki v današnjem pojmovanju so se pred devetnajstim stoletjem tako imeli za filozofe narave (Newton je svoje prelomno delo npr. naslovil Matematični principi filozofije narave).
Kako je torej potekala pot iz filozofije v naravoslovje in družboslovje? Zahodna filozofija se začne pri Talesu iz Mile-ta, začetniku verige filozofov, ki jih danes imenujemo jonski naravoslovci. Filozofija je v antiki pomenila predvsem »se-kularno« miselnost (torej brez mitologije), ukvarjali pa so se z najrazličnejšimi področji. Tales je poleg tega, da je začetnik zahodne filozofije (trdil je, da je voda prapočelo vsega), danes bolj znan po svojem geometrijskem izreku (trikotnik, ki ima za eno stranico premer kroga, bo vedno pravokoten, če ima tretjo točko na obodu istega kroga). Podobno je z drugimi antičnimi filozofi, ki so običajno poleg filozofskih tematik (metafizičnih, kozmoloških, etičnih, epistemoloških itd.) obravnavali tudi naravoslovna (npr. astronomijo, geografijo, fiziko) in družboslovna vprašanja (npr. vprašanja politične ureditve, retorike, umetnosti itd.). Najbolj značilen tovrsten filozof je Aristotel, ki je pomemben kot filozof (Metafizika, Kategorije), družboslovec (Politika, Poetika) in naravoslovec (Fizika, botanične razprave), pri vseh treh področjih pa se je posluževal iste znanstvene metode - preučevanje posameznega, da bi prišel do bistva stvari (induktivno-deduktivna metoda).
V srednjem veku se stvari niso bistveno spremenile, le upočasnile; poudarek sholastične filozofije je bil na preučevanju Aristotela, ki je veljal za nesporno avtoriteto - imenovali so ga Mojster in njegovih trditev niso preverjali, zato je trajalo vse do Galileja, da je pokazal, da vsa telesa padajo z enako hitrostjo. Naravoslovje in družboslovje sta ostala večinoma prepletena s filozofijo in (novost srednjega veka) teologijo.
Do pravega preloma med naravoslovjem in družboslovjem je prišlo šele z novim vekom, ko se je filozofija, ki je takrat pomenila celoten korpus znanja, postopno razdelila v tri discipline - naravoslovno filozofijo narave, družboslovno moralno filozofijo ter matematiko.
Na znanstveni preporod novega veka, ki so ga predstavljali npr. Kopernik (Zemlja se vrti okoli sonca), Vezalij (anatomija), Newton (klasična mehanika), je poleg ponovnega odkritja antične vednosti in iznajdbe tiska pomembno vplivala tudi matematizacija znanja. Če je Aristotel o fiziki razpravljal tako, da je pogledal posamezne dogodke in iz njih razumsko sklepal na to, kar je vsem dogodkom skupno, se zdaj oblikuje matematično računanje v povezavi z eksperimentalnim preverjanjem. Značilno za to obdobje je, da se določeni posamezniki ukvarjajo tako z naravoslovjem kot s filozofijo. Mednje štejemo Newtona, ki je razpravljal tudi o teoloških vprašanjih, Pascala, ki je znan kot filozof (Misli) in matematik (Pascalov trikotnik za izračun binomskih koeficientov), Leibniza (poleg filozofskih možnih svetov je pomemben tudi za infinitezimalni račun) in Descartesa (cogito, ergo sum in algebrska geometrija - kartezijanski koordinatni sistem).
Na drugi strani imamo družboslovce, ki se ukvarjajo s filozofijo, so t. i. moralni filozofi, denimo John Locke (politična filozofija, ekonomija, vzgoja), Adam Smith (politična filozofija, ekonomija) in Rousseau. Bistvena razlika med obema skupinama je, da se naravoslovni filozofi poslužujejo izračunov, moralni filozofi pa načeloma ne - izjema je Spinoza, ki je postavil geometrijski sistem etike.
Dokončen prelom je sicer prineslo šele devetnajsto stoletje, v katerem so se naravni filozofi začeli imenovati znanstveniki, nekoliko kasneje pa se je osamosvojilo tudi
družboslovje (npr. Comteova pozitivistična sociologija).
Dvajseto stoletje je sicer pomenilo več velikih obratov na vseh področjih znanja. Fizika je iz klasične Newtonove prešla v moderno kvantno fiziko in relativnostno teorijo; družboslovje se je razpršilo na mnogo različnih šol, ki so pogosto diametralno nasprotne že v izhodišču. Za nas je bolj pomembno to, da se tudi družboslovje pogosto naslanja na znanstvene metode, značilne za naravoslovje; najznačilnejši primer je ekonomija, ki je v današnji obliki močno matematizirana, sicer pa se tovrstne znanstvene metode pogosto uporabljajo tudi v lingvistiki, sociologiji in psihologiji. Del družboslovja in naravoslovja si v veliki meri delita metodološke principe. Kljub temu je velik del družboslovja odmaknjen od tovrstnih metod, saj že v izhodišču zavrača principe matematizacije, ki ne morejo razložiti vseh dogodkov okoli nas, in se namesto tega raje poslužuje interpretacije dogodkov skozi kontekst, prostor, čas, jezik in kulturo. Predpostavimo, da je družboslovje razcepljena osebnost, in recimo, da je njegova izvorna polovica ravno ta, ki se ne poslužuje znanstvenih metod. Ali je tako ostro ločevanje med »koristnim« naravoslovjem in »nesmiselnim« družboslovjem res smiselno? Obema gre za širjenje znanja, ki ga lahko vsaj teoretično vsakdo ovrže in nadgradi, s čimer se skupno telo znanja širi in dopolnjuje, naše razumevanje sveta pa je vedno boljše, kar nam omogoča tudi boljše življenjske pogoje. Metodologija je lahko različna, smisel in namen pa enaka.
Druga knjiga: Izgon iz državnih jasli
Gospodarstvo pa je bilo bolj prekanjeno kakor vse živali na polju, ki jih je odkril GOSPOD Človek. Reklo je naravoslovju: »Ali je človek res rekel, da ne smeta jesti iz nobenega privatnega vira financiranja?« /.../ Naravoslovje je videlo, da je novi vir dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja, ker daje zaslužek. Vzelo je torej od njegovega sadu in jedlo, dalo pa je tudi družboslovju, ki je bilo z njim, in je jedlo. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta tehnično gledano naga.
Naša trenutna situacija je sicer bistveno drugačna od citirane Geneze; država se poteguje, da bi združila javno in zasebno financiranje in prestrukturirala principe, po katerih delujejo univerze. Univerza naj se prilagodi potrebam gospodarstva - ravno to bo temelj nove Slovenske tehnološke univerze, ki jo obljublja vladajoča stranka - kar implicitno pomeni, da je treba zmanjšati število študentov družboslovja in povečati vpis na naravoslovne in tehnične fakultete. Od kje nagnjenost k gospodarski izrabi naravoslovja in tehnike in zanemarjanju družboslovja? Videli smo, da sta bila družboslovje in naravoslovje skozi celo zgodovino prepletena, še danes se naravoslovnih principov poslužuje velik del družboslovja, sicer pa je cilj obeh enak. Če uvedemo še razlikovanje med bazično in aplikativno znanostjo, bi bilo logično pričakovanje, da bi iz gospodarskih vidikov spodbujali samo aplikativno znanost (za katero vlada zmoten stereotip, da zgolj parazitira na bazični, čeprav v principu ustvarja novo znanje ob praktičnih problemih); aplikativna znanost pa je prisotna na vseh področjih znanosti, ne glede na naravoslovno ali družboslovno usmeritev. Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki pomaga pri prenosu znanja Univerze v Ljubljani v gospodarstvo, ima kljub temu med svojimi trenutnimi projekti podjetja, ki izvirajo iz naravoslovnega znanja (denimo veterine, medicine, računalništva, biologije), in le peščico družboslovnih (npr. za medijsko komuniciranje in oglaševanje).
V resnici ne gre za favoriziranje naravoslovja, ampak za favoriziranje tehnike nasproti znanosti. Znanost je v principu prosto dostopna vsem in ni rivalska, raziskovalci so za svoj trud poplačani s tem, da se jim pripiše prvenstvo pri novem spoznanju, tehnika na drugi strani pa je tržno izrabljeno znanje in ravno zaradi tržnega rivalstva svoj »recept« skriva oz. patentira. Znanost je treba spremeniti v tehniko, saj bo tako na trgu kovala dobičke in pomagala pri gospodarski rasti. Za patentiranje in ekskluzivne storitve se lahko uporabi aplikativna pola tako naravoslovja kot družboslovja (ki sta samo dva pola istega kovanca). Česar pa organ moči trenutno ne razume, je to, da se tehnika do neke mere razvija samostojno, v osnovi pa vzporedno z znanostjo, ki mora biti javno in prosto dostopna ter podvržena kritiki kogarkoli, saj se le tako lahko ideje med seboj oplajajo in posledično omogočajo nove tehnološke rešitve. Gospodarska izraba tehnike naj ostane, ne sme pa se tudi znanost podrediti principom trga, saj ta z ekskluzivnostjo upočasnjuje njen razvoj in na dolgi rok požre tudi tehniko, ki jo znanost posredno poganja naprej. »
Lastnina, pravo in ekonomski sistem v islamu
piše Sami Al-Daghistani
Liberalizem predpostavlja hegemonijo, ki odraža ogromno asimetrijo v moči med ljudmi in državami. V arabsko-is-lamskih državah, na primer v Saudski Arabiji, Kuvajtu in Pakistanu, ki dobivajo močno podporo liberalne demokracije ZDA, opažamo največ kršitev demokracije v islamu. Kapitalistična orientacija v arabskem svetu ima zato danes malo opraviti s šerijatom. Resda demokracija daje ultimativno avtoriteto ljudstvu in ne ulemi (islamski verski avtoriteti), a težava korenini v uporabi demokratičnega sistema in pravnega zakonika, ki omogoča določene kršitve.
Islamsko pravo ne sloni le na abstraktnih obvezah,
temveč pojmuje človeka kot odgovorno bitje. Znanost šerijata se imennuje fiqh, pravne šole sunitske-ga islama definirajo Koran, Tradicjo, konsenz verskih in pravnih učenjakov (idžma') in analogijo (qiyas) kot fundamente šerijata.
Islamska ekonomija je del vseobsegajočega predi-kamenta islamskega prava in s tem njegov podsistem. Ekonomska misel je integralni del islamskega pogleda na družbo, ekonomska dimenzija znotraj islama tako določa: 1. študije ekonomske misli in hermenevtiko Korana (npr. prepoved obrestne mere), 2. ekonomsko disciplino znotraj islamskega prava (sodobni aspekti islamske ekonomije), 3. preučevanje islamske ekonomije skozi prizmo islamske etike, 4. dela o ekonomski znanosti, ki so jih napisali islamski učenjaki kot odgovor na potrebe časa.
Roger Garaudy (zavzet marksist, ki je sprejel islam) pravi, da je skupna značilnost kapitalizma in komunizma trditev, da je ekonomija čista pozitivna znanost, tj. da se poslužujeta metode kot naravne znanosti in v skladu s tem tretirata preučevanje odnosa med ljudmi, kot da je tu predmet obravnave stvar in ne človek. Za klasično ekonomsko znanost obstaja Homo economicus, ki ga ženejo lastni interesi in je postavljen na nivo potrošnika in proizvajalca; za znanstveni socializem pa koncepcija človeka pomeni več kot koncepcija Alaha. Izetbegovic pravi, da je »komunizem kot praktična oblika napravil napako, ko je v imenu socialne pravice žrtvoval osebno svobodo posameznika ^ Kapitalizem pa je insistiral na spoštovanju osebne svobode in osebnosti človeka za ceno socialne pravičnosti.«
Max Weber, kapitalizem in islam
Islam je bil v zgodovini s strani sociologov zapostavljen ne le kot religija, temveč tudi kot področje znanosti in prava. Bryan Turner trdi, da je temu tako, ker Durkheim in Marx o islamu nista imela veliko povedati, Weber pa umrl, še preden je izšlo njegovo delo Religionssoziologie (Sociologija religije), kjer je preučeval islamsko misel.
Za Webra islam sloni na patrimonični strukturi družbe (kot obliki vladavine), ki je v času abasidskega obdobja preprečevala komercialno delovanje kalifata, zato je menil, da je islam nekompatibilen s kapitalizmom. Zanj je imel islam malo skupnega s kalvinizmom, saj je islamsko pravo dominiralo v intelektualnem in družbenem smislu nad teologijo, koncept predestinacije pa v islamu v tuzemskem svetu ni prisoten.
Po Webru je patriarhalna oblika vladavine prerastla v patrimonializem, značilen za predislamske nomade. Mohamed pa nikdar ni bil patrimonalni vodja. Patriomo-nalizem temelji na funkciji zavojevanja in na centralni administraciji in družbenih silah voditelja, verskih starešin in vojske, ki ohranjajo sistem, in zato muslimanska družba ni ustanovila avtonomnih institucij trga in mest, v katerih je Weber videl možnost razvoja kapitalizma.
Takšna politična struktura je za Webra onemogočila razvoj racionalnega prava (po Webru pogoj kapitalizma), saj naj bi nasprotoval islamskemu »svetemu« pravu. Odsotnost komercialnih avtonomnih mest in neodvisne buržoazije v islamu ni obstajala do take mere, da bi pogojevala vznik kapitalizma, temveč je obstajala institucija šerijata, ki se je ravno v času abasidskega kalifata (8.-13. stoletje) širila predvsem skozi rojstvo štirih pravnih šol sunitskega islama - z močnim aparatom nadzorovanja ekonomske aktivnosti. Poleg tega so bila mesta abasidskega kalifata razdeljena v majhne tržno usmerjene skupnosti in ne v poenoteno trgovsko silo.
Tako imenovani »prebendal« fevdalizem (Pfründefeudalismus) in patrimonalna administracija sta po Webru značilnost Abasidov, Mamlukov in Otomanov, ki so ustvarili arbitrarne pravno-družbene strukture islamske
družbe in zaradi odsotnosti fevdalizma, ki je vladal v Evropi, preprečili porast industrije. Za Marxa in Engelesa je bila odsotnost privatnih zemljišč razlog, da fevdalizem, ki ga je bilo moč najti v tedanji Evropi, ni vzbrstel v islamu, kar je imelo za posledico drugačen gospodarsko-družbeni razvoj.
Pravo, lastnina in islam
Obče pravilo »svetosti« islamskega zakona navkljub komercialni aktivnosti ne dopušča kapitalistično usmerjene logike iz naslednjih razlogov: vsaka ekonomska aktivnost, transakcija ali pogodba mora temeljiti na islamskem pravu, ki je nerazdružljivo od etičnih vzorcev Korana. Etika je institucionalizirana oblika poslovanja. Patricia Crone trdi, da je evropski zakon ugrabljen v imenu države kot instrument ekonomskih in političnih interesov, od tod tudi kršenje zakona. Islamsko pravo pa obstaja kot emblem muslimanskih skupnosti, percipiran kot »nezgrešljivi zakon« in komponenta islamske Ideje Enotnosti, temelječ na zakonih Korana, in zato pomeni celovito interpretacijo realnosti (pojavnega in družbenega sveta), ki nadpojmuje pojem avtoritete, od tod kršenje le-tega pomeni najhujšo obliko transgresije.
Zaradi manka puritanskega značaja, ki ga je moč najti na Zahodu, Weber v islamu ni videl odrešujoče religije. Islamska etika temelji na zapovedih, ki so percipirane kot verski predpisi (skromnost, prepoved uporabe svobodne delovne sile, manko puritanskega zakona idr.), zato je po Webru islamska družba lahko proizvedla potrebne strukture, ki nasprotujejo »racionalnemu« kapitalizmu. Za Syeda Anwarja Huseina pa je Weber napačno presodil, da islamska etika ni osredotočena na tuzemski svet in ekonomijo. Nasprotno, islam se je vzpostavil v ekonomskem miljeju Meke in Medine; velik del islamskih »teoloških« vzorcev sloni na koranskih verzih, ki imajo opraviti z ekonomsko aktivnostjo, nasledstvom, lastnino in pravnimi koncepti; privatna lastnina v islamu obstaja; izmenjava dobrin je prav tako dovoljena. Vseeno pa mehanizmi prepovedi obresti (riba) in socialni davek (ze-kata) znižujejo razlike med revnimi in bogatimi; dalje, etika dela je poudarjena kot vzdrževanje socialnega reda, vključno z družinskim življenjem. Islam zato ne naslavlja materialnih dobrin kot etični uspeh, temveč skuša spojiti duhovne potrebe s povsem materialnimi koncepti. Lastništvo pa v Koranu ni priznano kot diskrecijsko pravo lastnika (kakor v rimskem pravu in zahodnem kapitalizmu), temveč kot dogovorjeno upravljanje lastnika v skladu z etiko islama. Lastnino se lahko poseduje na štiri načine: 1. kot kultiviranje neobdelane zemlje z namenom narediti jo produktivno; 2. kot prisvajanje svobodnega objekta, ki ne pripada nikomur (lov); 3. kot svobodno souporabo javnih in naravnih površin - travniki, pašniki in gozdovi se tretirajo kot javna lastnina, ljudje so le solastniki vode, pašnikov in ognja; 4. kot delno posedovanje - lastnik zemljišča ni nujno tudi lastnik mineralov in ostalih naravnih virov, najdenih v zemlji, tu se pravne šole razhajajo.
Pravo v islamu ne pomeni le možnosti, da se podrejeni upre nadrejenemu, ki se začne takrat, ko se sama oblast prične omejevati v korist podrejenega, temveč pomeni celokupno vrednotenje etičnih, ekonomskih in družbenih postopkov. Erich Bloch pravi, da je »vsaka diktatura suspenzija prava«, kar pomeni, da je pravo več kot le »mera politike« (Lenin). Iz tega sledi, da pravo ni omejeno na politično domeno, temveč je vseobsegajoče in če-zobdobno, kajti politika ne generira nujno tudi moralnih vrednot. Po Aliju Izetbegovicu ne krščanstvo ne materi-alizem ne moreta ustvariti lastnega inherentega avtentičnega prava. Krščanstvo v pravu vidi poskus duhovne ureditve tega sveta, saj Jezus prihaja kot reformator Stare zaveze in njenega zakona in namesto določil vzpostavi
princip ljubezni. Ljubezen pa je bolj »nebeška« kakor »zemeljska« kategorija. Po drugi strani materializem kot filozofija na pravo gleda reakcionarno. Za Izetbegovica je zato islam kot »bipolarna enotnost« materializma in religije ustvaril lastno avtentično pravo, ki odgovarja človeku kot bitju (družbene) odgovornosti in duhovnosti.
Al Ghazali, pojem denarja in obrestne mere
Al Ghazali, eden največjih mislecev islamske misli (umrl leta 1111), v monumentalnem delu Oživitev religijskih znanosti (Ihya ulum al din) zapiše, da je denar eden izmed najpomembnejših dosežkov civilizacije in mora biti uporabljen le kot medij za izmenjavo, nikakor pa ne kot cilj po sebi.
Za Al Ghazalija je hrana človeška bazična potreba in zato ne bi smela biti motivirana s profitom, saj ta ne pomeni potrebe, temveč dodatek na življenjske potrebščine. Islam zanj jasno prepoveduje eksploatacijo in skladiščenje dobrin zaradi anticipacije povečanja cen na tržišču in posledičnega zaslužka ter prodaje dobrin po enormnih cenah. Ekonomski postulati islamske misli zanj kategorično prepovedujejo tak način profitiranja, pa ne le v času krize, temveč tudi v času blagostanja.
Prepoved ribe (obrestne mere) korenini v Koranu. Riba je bila pogosta praksa predislamskih Arabcev, medtem ko je islam razločil ekonomsko aktivnost od profita in obrestne mere. Ena od vlog denarja v ekonomskih sistemih pa je sredstvo za ohranjanje vrednosti, iz česar sledi, da sam denar poseduje določeno vrednost. Privrženci obrestne mere trdijo, da glavnica zaradi inflacije izgubi del svoje kupne moči, zato se obrestna mera javlja kot nadomestilo le-te. Kategorija inflacije pa je dokaj moderen pojem, saj se pojavi z rojstvom bankovcev, in ne kovancev. Obresti so določena alokacija denarja v kapitalu, kar pomeni, da denar esencialno posreduje vrednost in tako postaja »blago«. Neobhodno je potemtakem tretira-nje navedene vloge denarja kot ekonomskega aksioma, medtem ko je v islamu denar le pokazatelj in sredstvo izražanja vrednosti, kar pomeni, da je vrednost zadržana v blagu, ki je rezultat koristnega dela, in ne v denarju. Al Ghazalijeva teorija razodeva, da islamska ekonomska misel vzpostavlja kritiko tega, kar bi danes imenovali liberalna ekonomija in materializem nasploh. Obrestna mera po islamskem prepričanju vodi v odtujenost od dela in v kopičenje denarja (bogastvo). Teorija o upravičenosti obrestne mere deli družbo na dva razreda: na lastnike, ki del svojega dobička namenjajo neproizvajalcem, in na siromašne. V praksi pa proizvajalci vključujejo v stroške proizvodnje obresti na posojilo, ki se nato vračunajo v ceno proizvoda, zato teorija obresti prinaša dvig cen, blaga in uslug.
Eden glavnih postulatov ribe je preprečevanje akumulacije bogastva v rokah manjšine. Obrestna mera pa je bila po mnenju mnogih islamskih ekonomistov tudi razlog kolapsa komercialnih bank leta 2008. «
Dodatno branje
■
Max Weber's Sociology of Islam: A Critique
Syed Anwar Husain 2011
Kako javno govori
Od svobode govora do svobode izražanja
piše Simona Sušec Ilustracija Jana Božič
Z vzponom družabnih omrežij redkeje slišimo tožbe, da komunikacijske tehnologije odtujujejo. Eden od razlogov je v vrnitvi elementov, ki so značilni za govorico in vezani na večsmerno komunikacijo z majhnim številom navzočih sogovornikov, toda tokrat s to razliko, da je, zato ker neposredna navzočnost ni nujno krajevna, takšna komunikacija - ali pa katera izmed njenih komponent - skoraj vseprisotna in obvezujoča.
Stvaritve govorniških žanrov, od državniškega in vojaškega nagovora do poslanice, pridige in predavanja, danes malokdo res posluša, nihče pa zato, da bi ga navdihnile za v javnost usmerjene cilje. Tipkarski govorici so si v marsičem nasprotni: vzpostavljajo antisimetrično razmerje med govorcem in poslušalci, predvidevajo njihovo številčno neenakost, temeljijo na skrbno pripravljenem zapisu, za katerega se domneva, da je nastal v intimi, toda z mislijo na poslušalstvo. Tako je njihova izvedba sicer neodpravljiva, vendar skrbno ločena od procesa snovanja.
Prek te neodpravljivosti se govora dotakne t. i. paradoks gledalca. In obratno, govor se dotakne paradoksa gledalca in terja njegovo umestitev - pa ne le v domnevno neuspešne strategije upora, temveč tudi v še kako uspešne strategije državnih režimov. Smrt govorniškega žanra je nemara simptom vzpona parlamentarne demokracije, ki bi, če bi temeljila na govorništvu, res utegnila biti parlamentarna demokracija v klenem pomenu. Problem ni v tem, da bi antisimetrično razmerje onemogočalo demokracijo, temveč morda, da ne zadosti videzu. Problem tudi ni v tem, da bi na govorniški oder stopali le predstavniki demosa, ne on sam. Prej se je zataknilo pri -kraciji, torej pri tem, da bi vzpostavilo relativno avtonomno zamejeno politično skupnost, izvršnost besede, besedno dejavnost. Smrt govorniškega žanra tako niti ne bi predstavljala večjih problemov, če ne bi izdihovalo tudi politično, kakršnega smo poznali. Govoru se ne zoperstavi drugi govor, niti ogorčena molčečnost, temveč govorica, ki je brez priznane moči in ki deluje - toda kot energični ne-znak (brez smeri). Istočasno govor na podlagi videza besedne dejavnosti, kakor je bila mogoča pri Grkih, postane predmet primera, casa (sodnega, teoretskega). Pa vendar zmeraj rekontekstualiziran - kakor električni naboj, ki je razlaščen kanalov za cirkulacijo, in kakor okrvavljen nož, ki neodložljivo bremeni krivca; ime pravne neodložljivosti, ki je nadomestila tisto politično, je izraz.
Do zamenjave pravice svobode govora s pravico svobodnega izražanja je prišlo ob debatah v zvezi s pornografijo, nasiljem in ob problemih z žalitvami vere - seveda z namenom njihovega omejevanja. Četudi omogoča vključitev fundamentalističnih ikonoklazmov in konservativnih femi-nizmov v debate o pravicah (kar ni stvar tolerance, temveč način, kako debata blaži lastna protislovja), ni njihova operacija ali dosežek, temveč posledica globljih težav z javno sfero, ki nedvomno temelji na nacionalni besedi in ob rokovanju s podobo pogosto reagira čudno. Videz, da si legislative prizadevajo prečkati težavno dihotomijo med milo, inteligentno božjo besedo in grobo, bebavo pornografsko podobo, je napačen. Podoba je lahko neusahljivi vir mišljenja, besedam
pa je njihovo dostojanstvo večinoma odvzeto, ne da bi bili pri tem odstranjeni trhli temelji njene vladavine. Razloček je sam pornografski, kolikor čista misel, oropana seksualnosti, uživa ob odtujitvi v figuro mojstra samemu sebi (podobnega gospodinji) in spodobne prostitutke (podobne glavi družinskega podjetja). Nekaj je gotovo, pornografija se ne tiče seksualnosti. Feministično stališče v zvezi s pornografijo, ki se je izoblikovalo ob legislativnih debatah in na podlagi zakonodajnih opredelitev, je nekaj najbolj odvratno patriarhalnega in celo mariborska nadškofija na tem področju udejanja modrejša stališča.
Takšni fundamentalizmi, žanrsko gledano, kradejo slavnemu žanru manifesta, ki je zlasti v 20. stoletju preizkušal politične možnosti ikonoklazma in konstrukcije, morda pa tudi tehniki pričevanja, ki verjetno ni nič manj ikonoklastična in antiekspresivna. A so brez njunega političnega potenciala. Z vzponom medijev poročanja sta manifest in pričevanje postala neprimerna, nekako premalo posredovana. Deloma to drži tudi za dokumente, ki so v medije prihajali na način škandala. Toda kolikor je prav škandal postal pravilo, lahko za nazaj rečemo, da so v veliko večji meri oblikovali sodobno javnost. Vendar pri prelamljanju z manifestom in pričevanjem utegne biti odločilnejše postrokovljenje, iz katerega je izpadla cela paleta figur intelektualca, navadne pameti, zainteresiranega državljana, aktivista, v nekem smislu pa tudi novinarja.
Žanr, ki obeležuje ta premik, je izjava. Po-javnosti ji ne priskrbi strokovno novinarsko delo; javljajoči subjekt to ne postane naknadno in le navzven, temveč se že konstituira kot javen, kakor da bi se nekateri rojevali kot osebnosti (drugi pa kot zasebniki). Za takšen videz seveda skrbijo službe z javnostmi.
Te funkcionirajo kot stroka, četudi s strokovnostjo nimajo prav ničesar razen razmerja - vseeno, kakšnega - med javnostjo in stroko. To pomeni, prvič, da forma medijske repre-zentacije ni forma reklame. Kokeršpanjelova dlaka sicer res diši drugače, vendar ne zato, ker bi si jo pral, česal in navijal s čimerkoli že, temveč zato, ker je dlaka. Drugič, vzpon oglaševanja in PR nista neposredno povezana in proti njima ni mogoče nastopiti z istimi sredstvi. Oglaševanje privatizira, PR ne. Nanj smo nepripravljeni, ker ne najeda niti tistih zastav-kov javnosti, ki slovijo kot najbolj sanjaški. Kritika PR bi se začela, ko bi izdelali takšen pojem javnosti, ki zanj ne bi bil prepusten, ne pa da se moramo strezniti.
Domneva, da angleška protoliterarna kritika osemnajstega stoletja uteleša moderno javnost, ki da je v krizi, je bolj ali manj splošno sprejeta in razvita v številne smeri. Pa vendar se zdi, da je nanjo vezana cela vrsta paradoksov, ki so utonili v pozabo. Njen slavni zagovornik Terry Eagleton svoje delo
Funkcija kritištva prične s trditvijo, da kritik lahko pogumno piše le, dokler kritiška institucija velja za neproblematično, kakor da bi vsaka posamezna kritika svojo utemeljitev našla šele v nadaljnji kritiki in torej ne bi bila ravno žanrska institucija, temveč postopek, kritiška samoutemeljitev pa nikakor ne bi bila možna. Dejansko se zdi, da bi lahko vse težave sodobnega kritištva, ki jih navede Eagleton, sploh ne bile težave, temveč njegova samoutemljitvena dovršitev. Deloma je postala PR, pravi Eagleton. Toda prav v tem povsem ustreza tisti javni sferi, od katere je (po Petru Hohendahlu) koncept kritike neločljiv, namreč tiste sfere, kjer so interesi postavljeni v oklepaj in kjer zavlada razum in katere znana težava je, da predpostavlja zainteresirane privatnike, saj le nad njimi lahko izvrši postavitev interesov v oklepaj, ne pa delavstva, ki v konstelaciji obvelja kot nezainteresirano in lahko bodisi razvije kontrasfero bodisi z vstopom v javno sfero interese razporedi povsem na novo. Deloma se je zaprla v akademije, s čimer je primerno omejila kritiko vladajoče kulture, ugotavlja Eagleton v času, ko se vladajoča kultura sama pomika v smer zaprtja na akademije. Seveda zato nič manj ne vlada; javna sfera je tako močnejša kot kdajkoli, le da je neverjetno normirana in da jo je mogoče s čisto nedolžnim varčevanjem zapreti za mnoge. Da o tem, da visokošolske ustanove istočasno prevzemajo kriterije priljubljenosti, značilne za parlamentarno demokracijo in popkulturo, za razliko od dobrega starega moralističnega kritištva, ki se je razumelo kot vzgojitelj človeštva in graditelj okusa, sploh ne govorimo.
Enako velja za postrokovljenje javnosti: v njem se združita razpad novinarstva (kot stroke med strokami, ki vstopajo v indiferentno javnost) in vzpon PR (javne stroke). Skratka, prepričljiv pojem javnega dobesedno ne bi prinesel kritike, te kraljice v civilu, ki se je proti absolutistični državi borila tako, da ji je kradla pristojnosti in postajala ona sama. Žanri odpora - bodisi prek junaškega subjektivnega kljubovanja bodisi prek mrtve neprimernosti času nepokopanega trupla - vsebujejo elemente, ki ostajajo zunaj javnosti, in tako je bilo že v »času kritiške arhitekture človeške narave« (ali njene razdrobljene različice mnoštva narodov). Ti elementi so starejši od angleške kritike in so kontinentalni, vsekakor pa jih v literarni sferi, kakršno je zastavilo angleško meščansko časopisje, ni bilo, četudi so ves ta čas vstopali na gledališke in cirkuške odre, pa na platna in še kam. Razlogi, zakaj so izpadli iz velike gradnje evropskih nacij, so bili tehnične narave in jih že dolgo ni več, četudi se zdi, da nam odnosa med podobo in javnostjo še ni uspelo zares zastaviti. Nemara moramo najprej zaslutiti, kako provokativna je izjava Jacquesa Ranciera, da beseda ni moralnejša od podobe. »
Javni prostor kot prostor izključevanja
piše Simona Jerala
7. aprila je bilo v Sankt Peterburgu aretiranih 8 ljudi, ker so v znak protesta proti novemu zakonu v javnosti miroljubno držali pro-LGBT transparente. V drugem največjem ruskem mestu je namreč v veljavo stopil zakon, po katerem se v javnosti ne sme propagirali LGBT življenjskih stilov. Še posebno ne pred otroki. Ker je pojem propagande ohlapen in si ga lahko zakonodajalci in policija razlagajo po svoje, je za tamkajšnjo LGBT populacijo najbolje, da v javnem prostoru kot taka sploh ne obstaja.
Po Hannah Arendt javno označujeta dva med sabo povezana pojava. Prvič pomeni, da lahko vsakdo vidi in sliši vse, kar se pojavi pred občestvom. Navzočnost drugih, ki vidijo in slišijo isto kot mi, nam zagotavlja realnost sveta in nas samih. Vendar pa javni prostor vključuje samo tisto, kar on priznava za pomembno in častivredno. Vse, kar zanj ni pomembno, mehansko postane privatna zadeva. Drugič pa javno označuje skupni svet ljudi - za razliko od kraja, ki ga imenujemo naša privatna lastnina. Vsi, ki se v skupnem svetu zbirajo, zavzemajo vsakokrat različna mesta, zato nas vsak zaznava z druge pozicije. Če skupni svet gledamo samo z enega aspekta, če se uniči njegova mnogoterost, potem le-ta izgine.
O tem, kako neprimerno je prostor za govor o manjšini nuditi kar vsakemu desničarskemu nestrpnežu, se je pokazalo na raznih televizijskih soočenjih pred referendumom o Družinskem zakoniku.
Kaj pomeni živeti samo privatno življenje?
V antiki so zaničevali ljudi, ki so se gibali samo v privatnem, saj je bilo za privatno sfero značilno, da se je v njej zagotavljalo individualno preživetje in obstoj rodu. Živeti samo zasebno pomeni, da smo oropani bistvenih človeških lastnosti, oropani dejanskosti, ki nastaja s tem, ko smo videni in slišani, oropani »objektivnega« odnosa do drugih in oropani možnosti, da storimo nekaj trajnejšega od našega življenja. V privatnem je človek od drugih izključen, za njih se ne pojavi, zato se zdi, kot da ne bi obstajal. Njegova dejanja ostanejo brez pomena in posledic, saj se tisto, kar zadeva njega, ne tiče nikogar drugega. Vključenost v javni prostor je za ljudi torej bistvena, vendar pa javno ne sprejema vase vsega, kar želi biti vanj vključeno. Denimo LGBT populacije.
Slačenje za/o/sebnosti na pragu javnosti
Po redukcionističnem prepričanju sta seksualnost in spolna usmerjenost posameznika njegova zasebna stvar, ki v ničemer ne moreta biti stvar javnosti. Če to povežemo s tem, da je javni prostor tako prežet s heteronormativnostjo, da ta že postane nevidna, vidimo, da so geji in lezbijke drugorazredni državljani, saj je njihova spolna usmerjenost interpretirana kot stvar zasebnosti. Ta se pojavlja kot priročen izgovor vsem, ki menijo, da se jih odrinjenost ene družbene skupine na rob ne tiče. Po drugi strani pa ta t. i. zasebnost kaj hitro lahko postane del javnega, ko se je polasti medijski diskurz. O tem, kako neprimerno je prostor za govor o manjšini nuditi kar vsakemu desničarskemu nestrpnežu, se je pokazalo na raznih televizijskih soočenjih pred referendumom o Družinskem zakoniku.
S heteroseksistično delitvijo prostora na javno in zasebno sfero se vedno znova vzpostavlja in ohranja heteronor-mativnost javnega prostora, tako da ta postane razumljena kot del naravnega in ne družbenega reda. Po ugotovitvah raziskav istospolno usmerjeni posamezniki v našem javnem prostoru vzpostavljajo samonadzor pri izkazovanju intimnosti, kot je držanje za roko ali poljub. Neugodni odzivi okolja v obliki pogledov, žvižganja, verbalnega ali fizičnega nasilja tem posameznikom sporočajo, da ne spadajo v javni prostor, zato pred vstopom vanj »slečejo« obleko svoje spolne usmerjenosti.
Koncept transparentnega klozeta
Roman Kuhar in Alenka Švab sta vpeljala koncept transparentnega klozeta, ki opisuje tiste situacije, ko posameznik stopi iz klozeta, a je po izstopu ponovno
potisnjen nazaj vanj, saj družba ali posameznik, pred katerim se je razkril, ne želi sprejeti te informacije. Po tezi, da podobni mehanizmi, povezani s heteronormativ-nostjo in seksualnim sramom, ki delujejo v zasebni sferi, delujejo tudi v javni sferi, Kuhar prenese koncept tran-sparentnega klozeta na parado ponosa in podobne LGBT aktivnosti. Po tej analogiji parada predstavlja razkritje v urbanem okolju, nasilne reakcije okolice, ki pogosto spremljajo tovrstne dogodke - spomnimo se samo lanske parade v Splitu - pa lezbijke in geje potisnejo nazaj v klozet. Ta pa ni nujno samo negativen, saj se ulične akcije lahko razumejo tudi kot motnje ali upor proti hete-ronormativnemu sistemu. Pravzaprav so parade ponosa nujen pogoj upora, saj vzpostavljajo gejevsko in lezbično vidnost par exellence.
Kontrajavnosti
Tudi Nancy Fraser je prepoznala dejstvo, da so margina-lizirane skupine izključene iz univerzalne javne sfere. Fraser pravi, da marginalizirane skupine ustvarijo svojo lastno javno sfero, in ta koncept poimenuje subalterna kontrajavnost ali kontrajavnosti. Kontrajavnosti so paralelni diskurzivni prostori, kjer člani podrejenih družbenih skupin vzpostavljajo in širijo kontradiskurze, da bi izrazili nasprotujoče interpretacije svojih identitet, interesov in potreb. Z obstojem takšnih prostorov za umik, v katerih je mogoče razvijati načine političnega delovanja in govora, je izpolnjena notranja funkcija kontrajavnosti. Vendar pa kontrajavnosti postanejo javne šele tedaj, ko poleg notranje izpolnjujejo tudi zunanjo funkcijo, ki se začne z zagovarjanjem kontrajavnih stališč v širši javnosti. Tea Hvala kot primer »kontrajavnosti v nastajanju« navaja feministično-queerovski festival Rdeče Zore - če-kiraj intervju s Teo Hvala na temo kontrajavnosti in festivala Rdeče zore; Tribuna, april 2012, stran 12-13.
V nastajanju pa je tudi LGBT scena v Ljubljani (drugje v Sloveniji je praktično ni). Ker so istospolni posamezniki prepuščeni naključnemu odzivu okolice, je mnogim že obstoj scene kot varnega prostora zadosten. Obstoj javnih prostorov, kot so Caffe Open, Kluba Monokel in Tiffany, Roza K4, Green Moon, so pomemben dosežek, vendar pa se večinoma aktualni šele v večernih urah ali ob koncu tedna. V zakotnost mesta so odmaknjeni seveda z razlogom, pa vendar: zakaj se ne bi ljubljanski Nebotičnik ponašal z gay-friendly kavarno? Konec koncev slovenska gejevska elita nima ne (javne) scene kot tudi ne poguma zanjo. «
Alternativa niču; gostoljubje & zaključni koncert v c.m
Klubska scena, sedmi del
piše Neja Markovič fotografiji Andrej Lamut
Cerkno je majhen kraj, od Ljubljane oddaljen približno uro in pol nič kaj prijetne, a nikakor monotone vožnje, ki predvsem v deževnem vremenu pri vozniku sproži marsikakšno sočno opazko. Naveličanost mokre ovinkaste ceste popestrijo table, ki napovedujejo okoliške kraje. Mimo Novega Sveta in Travnika ter še nekaterih vasi z ne tako zanimivimi imeni te pot končno pripelje v Cerkno. S fotografom sva se tja odpravila na ogled, pogovor in poslušanje koncerta v lokalnem cerkljanskem mladinskem klubu, kjer sva se dan prej najavila in povabila in kjer so naju odprtih rok, vrat in hladilnika sprejeli komunikativni študentje. Predmet tokratne obravnave je bil Cerkljanski mladinski alternativni klub C.M.A.K.
C.M.A.K. je lociran v centru mesta in na prvi pogled nadaljuje prazen občutek utrujenosti od razgibane poti. Notranjost je druga zgodba. Ko sva vstopila, so naju stopnice dovedle v majhno kuhinjo, kjer so nama nasmejane članice takoj ponudile ravno pripravljeno mineštro. Skupaj s predsednikom Matjažem Peterneljem so nama zaupali, da že nekaj mesecev pričakujejo obisk s Tribune, in naju napotili na ogled preostalih prostorov kluba. Razkazali so nama pisarno, zapolnjeno z doma narejenimi lestenci, glinenimi posodami in ostalimi nastajajočimi umetninami, ki med drugim služi tudi kot majh-
na knjižnica, kjer so svoj prostor našle klubu in članom podarjene knjige. Sledil je ogled tako imenovane dnevne sobe, sobe, ki s poslikano steno, računalnikom in kavčem, enosedi in vzmetnicami vzbuja občutek domačnosti in udobja. Zadnji prostor je s ceste umaknjena klubska dvorana, kjer sta se odvijala koncerta bendov Easy Jazzy in Poltrona Express.
Med pripravami na koncert sem se pridružila družbi v kuhinji, ki je pripravljala pečene bučke in prigrizke za nastopajoče pa tudi za vse lačne obiskovalce. Tam smo se, sedeči na tleh, pogovarjali o namenu in pomenu kluba za člane in lokalno mladino. Skozi zgodbo kluba so me popeljali predsednik ter članici Tjaša Lipušček in Maruša Jurman.
Prijazen, domač klubski prostor je nekdanja stanovanjska hiša, ki so jo člani po zasedbi z rekviziti s kosovnega odpada v celoti uredili sami. Kot so povedali, so zaradi dela, ki so ga vložili v prostor, in zaradi skoraj celotnega prostega časa, ki so ga in ga še preživljajo tu, na C.M.A.K. zelo navezani. Glede na povedano, je prostor produkt kolektivnega dela in inovativnih idej, h katerim stremijo. Njihova spletna stran pa ponuja tudi razlago, da »prisegajo na alternativo, D. I. Y. produkcijo, možnost izbire in revolucijo v glavi.« Kaj točno je s tem mišljeno, je Matjaž razložil: »Pri alternativi gre za tisti čas, ko se je klub ustvaril, to je bilo leta 1997, v bistvu gre za alternativo niču, ker se takrat ni v Cerknem dogajalo nič, pri produkciji gre za spodbujanje naredi-sam-produkcije, zadnji del pa govori o družbeni kritičnosti, tudi sami smo družbenokritični, sicer vsak drugače razmišlja, ni neke skupne ideje, ki bi stala za C.M.A.K.-om v smislu politične oznake, smo pa odprti, vsak je tu dobrodošel, tudi če drugače razmišlja, ne bomo pa tolerira-
li fašizma in nestrpnosti.« Kot organizacija so politično neopredeljeni, kot posamezniki pa seveda ne: »Vsak od nas ima različen pogled na politiko, jaz se z nekaterimi člani ne strinjam glede nekih stvari, za vse pa sta politično nesprejemljiva fašizem in nestrpnost, skupaj spodbujamo družbeno kritičnost.« Poleg spodbujanja družbene kritičnosti jih druži tudi ljubezen do dela. Kako razumejo delo znotraj C.M.A.K.-a, je Tjaša ponazorila s svojo izkušnjo v klubu: »Tu delamo, ker se tako dobro počutimo, ker nam je to v interesu, ker se tako vsak izmed nas kot posameznik v nekih stvareh razvija in s tem tudi drugim mladim nekaj ponudi, gre tudi za osebno zadovoljstvo, ko so z nekim tvojim delom zadovoljni drugi.« Hkrati so povedali, da so vsakomur pripravljeni pomagati pri uresničitvi ideje, če je jim zdi smiselna, seveda. Prijateljski odnos in sodelovanje na vsakem koraku, ki je opazno tudi po nekaj urah druženja z njimi, je Matjaž pojasnil z idejo enakosti: »Ni hierarhije, vsi smo prostovoljci, vsi delamo vse, si pomagamo, sodelujemo. Kot predsednik sicer nosim neko odgovornost, vendar hkrati delam tudi za šankom, pospravljam ^ Vse.« Temu primerno so bili tudi enako podrti od prejšnjega večera, ko so pozno v noč gostili tuje študente, kar pojasni tudi razlog za kuhinjo v klubu: »Imamo jo, ker jo potrebujemo. Tu kuhamo za bande, zase, za obiskovalce. Ravno včeraj so nam tu študentje iz Španije in Portugalske skuhali odlično večerjo.« Na vprašanje, če je C.M.A.K. študentom nudil prenočišče, so odgovorili pritrdilno in mi takoj ponudili možnost spanja v zgornjih prostorih.
Od samega začetka in vedno bolj klubovci izkoriščajo prostor. Na tej lokaciji pa, kot so povedali, dolgoročno nimajo prihodnosti. V neposredni bližini napovedujejo gradnjo term
[.A.K.-U
in zasedeni stanovanjski hiški grozi rušenje. Usoda kluba jih skrbi, ne vedo, kam bodo šli potem, saj zaenkrat še niso našli drugega primernega prostora. Klub, v katerem navadno dvakrat mesečno prirejajo koncerte in razna predavanja, je hkrati tudi eno redkih mest, kjer se mladi na Cerknem zbirajo in ustvarjajo. Tjaša in Maruša, ki sta na večer koncerta prevzeli vlogo kuharic, sta eni tistih članic, ki vsak prost moment preživita v C.M.A.K.-u. Tu se dela in dogaja, kot je pojasnila Tjaša: »Čeprav je Cerkno tako selo, sem zaljubljena vanj, ravno zaradi tega, ker mladi delamo, ker radi delamo, ker se vsak vikend nekaj dogaja znotraj kluba, kjerkoli sem bila - v šoli, na faksu - se ni toliko dogajalo kot tu Vedno je nekaj; koncerti, predavanja, delavnice Prav tako je stalna gostja teh prostorov Maruša, ki si vsak vikend od Tolmina do Cerknega priskrbi štop: »V Tolminu je mrtvo, kar se tiče dogajanja, tu se pa vedno ljudje dobijo in delajo veliko različnih stvari, vedno, ko prideš, bo nekdo tu nekaj ustvarjal, ne gre samo za koncerte.« Brez C.M.A.K.-a bi bilo Cerkno verjetno veliko bolj pusto: »Če ne bi bilo tega prostora, bi bila verjetno vsa mladina v Ljubljani ali pa kje drugje,« je povedal predsednik.
Debato o skoraj izgubljenem prostoru so prekinili člani bandov, ko so mimo nas hodili v dnevno sobo, ki je prevzela funkcijo zaodrja. Kot je razložila družba v kuhinji, dobi klub nemalo ponudb glasbenikov, ki bi se prišli predstaviti. Za do-tični večer so obiskovalcem ponudili jazz in blues, saj takšnega koncerta v klubu že dolgo ni bilo. Kot je pojasnil predsednik, želijo biti, z izjemo maistreama, ki ga v Cerknem tudi sicer ni, raznovrstni: »Prirejamo različne koncerte, recimo: punka že dolgo nismo imeli, naredimo punk, metala že dolgo ni bilo, naredimo
en metal koncert, bluesa in jazza imamo malo, pa smo rekli, da bomo danes imeli to. Pravzaprav je bilo tako, da je prišel nekdo, ki ni aktiven v kolektivu, z željo, da bi priredil koncert, pa smo rekli, da lahko, potem pa smo povabili še lokalni blues band.«
Koncert so malo pred 22. uro začeli Easy Jazzy, mlada ljubljanska instrumentalna zasedba, ki igra večinoma priredbe. Band obstaja že dve leti, kar za večino članov pomeni od konca njihove osnovne šole. Po izkušnjah igranja v filharmoniji so se na povabilo prijatelja odločili predstaviti tudi v C.M.A.K-.u. Skupaj z njimi sem se preselila v spodnji prostor, kjer so se mladi zbirali pred vrati klubskega koncertnega prostora. Pred vhodom so pobirali vstopnino, ki je, kot je povedal Matjaž, nujna novost: »Vstopnino pobiramo manj kot eno leto, prej je nismo, sedaj je pa kriza ali kakorkoli lahko temu rečemo, pa smo se odločili, da jo poberemo, da lahko vsaj en band plačamo, kar pa pomeni, da lahko naredimo vsaj en ali dva koncerta več na leto.« Skupaj s karto, za katero je moral vsak obiskovalec odšteti tri evre, pa je bilo vsakemu ponujeno žganje, in to vsakič, ko je vstopil. Ob hitro prazneči se steklenici welcome drinka se je zbiralo vse več ljudi, dvorana, ki sprejme približno 70 obiskovalcev, je bila ob koncu prvega koncerta skoraj polna, kar je za vikend običajno. Polno je bilo tudi pred klubskim koncertnim prostorom, kjer so si mladi privoščili dim ali dva ob čakanju na drugo, malo starejšo in lokalcem dobro znano blues zasedbo.
Naslednjo dozo glasbe je ponudil lokalni blues band Pol-trona Express. Zanimivo ime banda je sestavljeno iz italijanske besede poltrona, ki pomeni fotelj, in druge besede express, ki je bila dodana zaradi všečnosti povezave z vlaki. Gre za
navezo glasbenikov iz Cerknega in okoliša, ki se je formirala leta 2008. Nasmejani pevec skupine Tomaž Lapajna mi je povedal, da bodo v klubskem prostoru C.M.A.K.-a igrali prvič, čeprav je sam z idejo in delom kluba dobro seznanjen, saj je bil del stare ekipe. Glede na to, da je Poltrona na Cerknem poznan band, pa tudi zaradi osebnih poznanstev na lokalnem področju, je povedal, da pričakujejo dober, sproščen žur.
Po pavzi sem se za najboljši pregled nad dogajanjem prestavila pred vhod, kjer so mi zopet izkazali dobrodošlico z že drugo steklenico hruškovega žganja. Ne zanje ni odgovor, saj vztrajno poudarjajo, da vsakomur nudijo prenočišče v zgornjih prostorih. Poleg žganja obiskovalcem ponudijo tudi kozarec vina, ki pa, kot so povedali, ne prihaja s trte pred vrati. Vseeno pa je bila tudi ta izkoriščena, vendar za sok, ki se ga je prijelo geslo: »Ni glih dober, je pa naš!« Zanimiva glasba je zabavala polno koncertno dvoranico in približno enako število obiskovalcev zunaj nje. Predsednik in člani so bili zadovoljni: »V Cerknem je s koncerti dostikrat problem ^ Saj dobimo veliko različnih ponudb od odličnih bandov, ampak jih moramo dostikrat zavrniti, ker koncertov ne moremo imeti čez teden, saj večine študentov in dijakov čez teden tukaj ni, čez vikend pa se naberejo - tako kot danes.« Obisk je bil tudi generacijsko pester, od najmlajših članov prvega banda do očetov članov kluba.
Kolektivno delo članov je izpeljalo še en uspešen koncert. Zdaj imajo klubovci nekaj mesecev premora in časa za dosego nemalo drugih ustvarjalnih ciljev, ki so si jih zadali. Morda jim medtem celo uspe najti drug primeren prostor, kjer bodo lahko nadaljevali s spodbujanjem kreative in revolucije v glavi. Alternativa niču ni majhna stvar. w
Kriza privatizirane javnosti
Privatnost javne krize
piše Anže Dolinar ilustracija Eva Mlinar
»Diferenciacijo med javnim in privatnim nadomesti kontradikcija med pritiskom, ki ga povzroča interes produkcije, in potrebo po legitimaciji.« (O. Negt, A. Kluge - Toward an analysis of the Bourgeois and Proletarian Public Sphere)
Poskusili bomo pokazati, kako razvoj produkcijskih sil na neki točki za realen obstoj potrebuje močno državo kot od kapitala ločeno tvorbo in hkrati kako to vodi v specifična protislovja. Prek Ernesta Mandela bomo pokazali, kako med funkcije države ne spada nujno obširen javni sektor, ampak predvsem specifično stimuliranje in uravnavanje ekonomije. Tako bomo zagovarjali, da lahko navkljub rezom v javnem sektorju pričakujemo, da bo država svojo funkcijo (skupaj z EU, če govorimo o Sloveniji) še naprej opravljala, in sicer v interesu kapitala. Da bo država vlagala v privatne projekte, v znanost, tehnologijo - skratka, v vse tisto, kar bi lahko v neki točki ustvarjalo presežno vrednost. Fokus bo torej na sporu med javnim in privatnim, ki izhaja iz krize države.
Prvovrstna funkcija države je krizni manegement in kot pravi sam, se le ta sčasoma pretvori v samo krizo države. Kriza države ne pomeni konca države, pomeni pa natanko to, da se v času kapitalistične krize država pokaže v svoji pravi luči, kot varuh interesa kapitala.
Spor kot tak temelji na politiki varčevalnih ukrepov, ki merijo na znižanje proračunskih deficitov nacionalnih držav. V javnem diskurzu sta načeloma prisotni dve logiki, ki ponujata razlago konflikta med javnim in privatnim. Prva je libertarna, cilja k minimalni državi, zagovarja strogo varčevanje, njena materializacija pa je trenutna slovenska vlada. Drugo logiko je nedavno lepo demonstriral predsednik države Danilo Türk, ko je dejal, da se med javnim in privatnim ustvarja umeten konflikt. To je pozicija socialne demokracije, ki v ekonomskem smislu prisega na keyneziansko intervencijo in na splošno zaupa v nek hibridno-simbiotičen odnos med javnim in privatnim, predvsem pa tega konflikta ni sposobna pripoznati kot realno družbeno kontradikcijo.
Nasprotno pa bomo pokazali, da je kontradikcija med javnim in privatnim realna. Izhaja iz protislovij družbene ureditve, predvsem pa mehanizmov in institucij, ki to kontradikcijo oživljajo.
Machine head
Še preden se dotaknemo razmaha kreditnega ciklusa, velja omeniti fenomen, ki je skupaj z globalno krizo na ta razmah vplival. Gre za skrajšanje obratnega časa fiksnega kapitala. Z veliko krizo leta 1929 profitna mera v sektorju, ki producira sredstva za produkcijo, močno pade. Sistem se na to odzove na več načinov, za našo izpeljavo pa izpostavljamo predvsem pritisk v smeri znižanja cene konstantnega kapitala. S tem pride do dviga stopnje presežne vrednosti. Tako kapital z napredno tehnologijo masovno penetrira v sektor surovin, hkrati pa se zniža cena fiksnega konstantnega kapitala ter s tem njegov obratni čas. Vzroke za skrajšanje lahko iščemo v nenehnem iskanju inovacij in lovu za tehnološkimi rentami. Če ponazorimo s primerom, to pomeni, da neko mehansko orodje, ki ga uporabljamo recimo 20 let, čez 20 let nadomestimo z orodjem, ki bo v uporabi samo še 10 let.
Skrajšanje posledično vodi v povečanje časa, potrebnega za priprave in eksperimentiranje v določenih procesih produkcije. To pomeni, da so potrebne ogromne investicije in vložki, da se vidi, če stroj in metoda dejansko funkcionirata. Pogosto se to kaže tako, da je nek stroj v trenutku, ko pride v uporabo, že zastarel. Zgodi se povečanje na področju investiranja v raziskave in razvoj, kar posledično pomeni poskus programiranja celotne ekonomije. Stroške za to pa nosi država, ki v tem kontekstu deluje v povezavi z monopoli. Svoja prosta sredstva podjetja pretvarjajo v fiksen kapital, medtem ko preostal kapital po večini črpajo iz bančnih kreditov, ki jih odobri (ali pa ne) država.
Dihotomija javno - privatno je di-hotomija lastnine, ki se danes izraža na terenu države. Kot taka je izraz kapitalističnega načina produkcije. Kot realna kontradikcija se razgali v trenutku, ko abstraktna pojma javnega in privatnega nadomestimo z realnim pojmom delovne sile, ki je v privatnem sektorju že atomizirana, prekarizirana in podrejena, zdaj pa se ji bo v imenu abastraktne države, pridružil še javni.
Permanentni pritiski in kontradikcija
Skrajšanje povzroči pritisk k planiranju procesa produkcije, ki izvira iz narave avtomatizacije. Pritisk k planiranju investicij v raziskave in razvoj skupaj s pritiskom za tehnološke inovacije ter pritisk k splošnemu planiranju investicij. Pojavi se potreba planiranja stroškov za prav vse elemente produkcije. Vse to je seveda možno, a ne brez planirane prodaje, kar pa na koncu spet ustvari pritisk na državo. Če naj bo tako hazardna produkcija gotova, naj dr-
žava omeji oscilacije v ekonomiji, in sicer za ceno permanentne inflacije.
Drugi trend, ki ga moramo omeniti, je omenjenemu nasproten. Bolj kot se povečuje tempo pri obračanju fiksnega kapitala, bolj se povečuje konkurenca, s tem pa pritisk k diferenciaciji produktov, k različnim projekcijam in trgom. Trendu korespondira nastanek multinacionalk in korpo-racij.
Programiranje ekonomije pa ima eno ključno pomanjkljivost. Različne enote kapitala so v ekonomskem programiranju koordinirane enako, imajo pa različne interese. Edini način za razrešitev tega protislovja je državna intervencija. Končna posledica zmanjšanja obratnega časa fiksnega kapitala je pospešena nepotrebnost dobrih strojev in povečanje pomembnosti intelektualnega dela. Omenili pa smo, da je cena, ki jo plača država, permanentna inflacija.
Kapital bere Kapital
Da se je s Keynesom kapital naučil brati Kapital, je v nekem tekstu iz leta '68 zapisal Toni Negri. Tu pa nas bolj kot Negri v resnici zanima Keynes sam. Samo kreditiranje se, resnici na ljubo, pojavi že v 19. stoletju, torej pred Keynesom. Se pa zato skupaj s tako imenovano »revolucijo v buržoazni politični ekonomiji«, ki jo sproži Keynes, pojavi mehanizem permanentne inflacije. Glavni vir inflacije postanejo bančni krediti in depoziti. Problem pa je, kot nam je nekako vsem jasno, da povečanje denarja v obtoku ne poveča produktivnih investicij. Povečanje količine denarja ne pomeni povečanja količine dela. Objektivna funkcija, ki jo izpolnjuje mehanizem inflacije, je prikrivanje upada v vrednosti blaga.
Sama inflacija nadalje ponovno ustvari odlične pogoje za vpeljavo kreditnega sistema, in sicer zaradi logike, da bo nekdo danes kupil kredit in ga jutri odplačeval z devalviranim denarjem. To omogoči nastanek kreditnega ciklusa, ki ni tako zelo problematičen, dokler je vezan na industrijski ciklus. To pa velja, dokler velja tudi zlati standard, torej do Brettona Woodsa po koncu 2. svetovne vojne (dokončno dolar razveže Nixon leta '71). Na tej točki velja omeniti zgolj to, da tudi z zlatim standardom stvari niso delovale povsem tako, kot bi morale. Iluzijo, da stvari so delovale, ki jo danes reproducirajo libertarci, je v veliki meri ustvarila velika produktivnost in dolgoročna stabilnost Velike Britanije. Kot vemo, pa je do globalne krize kljub temu prišlo in sam Bretton Woods je dokaz, da je bilo zlata za rešitev mednarodne likvidnosti enostavno premalo. Iz povedanega sledi, da razvoj kapitalističnega načina produkcije sam pripelje do nujnosti državne intervencije in stimulacije ekonomije.
Res publica
Kot vemo, je v času imperializma kapital doživel povečan izvoz v kolonije. To je pomenilo rast vojaških stroškov in državnega aparata. V splošnem je večji del stroškov padel na državo. Državni izdatki pa se še povečajo v fazi poznega kapitalizma. V delu Pozni kapitalizem Ernest Mandel izpostavi tri temeljne funkcije države v poznem kapitalizmu. V prvi vrsti država zagotavlja splošne pogoje produkcije, ki jih privatniki sami niso sposobni zagotavljati. Drugič, država brani ta model produkcije, s tem ko brani lastnino. In zadnjič, država integrira vladajoči razred in ohranja ideologijo.
Skrajšanje obratnega časa fiksnega kapitala, tehnološki napredek in s tem povečani pritiski povečajo vlogo države v ekonomskem planiranju in prevzemanju odgovornosti za dobičke. Za primer: državni izdatki ZDA so leta 1902 znašali 7 odstotkov BDP-ja, danes pa že 40 %. Podobno je tudi v drugih zahodnih deželah. Poanta je v tem, da se izdatki povečujejo, zgolj njihov fokus se spreminja v skladu s tem, v katerem privatnem sektorju se ustvarja največ presežne vrednosti.
Kaj torej pomeni država v kontekstu omenjenih funkcij? Kot smo pokazali, je zagotavljanje pogojev produkcije zaradi pritiskov, ki jih ustvarja skrajšanje obratnega časa fiksnega kapitala, izredno problematično početje. Mandel na podlagi tega že v 70-ih kot prvovrstno funkcijo države prepozna krizni manegement, in kot pravi sam, se leta sčasoma pretvori v samo krizo države. Kriza države ne pomeni konca države, pomeni pa natanko to, da se v času
kapitalistične krize država pokaže v svoji pravi luči, kot varuh interesa kapitala
Kontradikcija med javnim in privatnim
Dihotomija javno - privatno je dihotomija lastnine, ki se danes izraža na terenu države. Kot taka je izraz kapitalističnega načina produkcije. Kot realna kontradikcija se razgali v trenutku, ko abstraktna pojma javnega in privatnega nadomestimo z realnim pojmom delovne sile, ki je v privatnem sektorju že atomizirana, prekerizirana in podrejena, zdaj pa se ji bo v imenu abstraktne države pridružil še javni.
Hipetrofija države, h kateri vodijo zgoraj našteti mehanizmi, ne pomeni nujno povečanja države v smislu povečanja javnega sektorja, ampak pomeni predvsem povečanje stroškov države. Stroške, ki jih v visokoproduk-tivni družbi nosi država, vse bolj pa tudi mednacionalne strukture (EU), se pokriva s krediti na eni strani (v krizi pa povečanje davkov, ki ga še pričakujemo) in z zbijanjem cene delovni sili na drugi. Razumeti je treba, da država postaja tehnični pripomoček. Primerjamo jo lahko, recimo, z razvojem prenosnih računalnikov. Po eni strani so vse bolj zmogljivi, po drugi pa vse manjši. Problem je seveda v tem, da ta »zmogljivost« povečuje bedo in revščino.
Skrajšanje obratnega časa fiksnega kapitala, tehnološki napredek in s tem povečani pritiski, povečajo vlogo države v ekonomskem planiranju in prevzemanju odgovornosti za dobičke. Za primer: državni izdatki ZDA so leta 1902 znašali 7 odstotkov BDP-ja, danes pa že 40%.
Ekspanzija storitvenega sektorja
Dejstvo je, da je pot iz krize odvisna od produktivnosti privatnega sektorja. V tem kontekstu nas veliko bolj kot javni in privatni sektor lahko zanima storitveni sektor, ki je v visokoproduktivni zahodni družbi praktično edini, ki lahko ustvarja delovna mesta. Mimogrede - o preprostosti povečanja storitvenega sektorja je nedavno v nekem intervjuju govorila Angela Merkel, gospa, ki se sicer ogiba kakršnimkoli izjavam, ki bi »razburile« ali pa »preplašile« trge. Problem je seveda v dejstvu, da storitveni sektor sam za sebe ni produktiven.
Delovno silo se danes sistematično atomizira in preke-rizira, v ozadju pa je napad na sindikalne strukture - nimamo iluzij o sindikatih in njihovi vlogi v discipliniranju delovne sile - ki so edine realno sposobne to silo kolekti-vizirati in omogočiti njeno skupno prodajo.
Praktična zagata, pred katero smo se znašli, je ta, da po eni strani ne moremo pristajati na prekerne pogoje dela, ki jih vsiljuje sistem, po drugi pa nekako nimamo izbire. Edina prava izbira se tako zdi organiziranje delovne sile tudi tam, kjer je popolnoma atomizirana in »fleksibilna«. Za to pa je potreben kanček odgovornosti in premisleka. Storitveni sektor je torej tisto skupno tako javnemu kot privatnemu.
Exodus
Če za konec poskusimo nakazati možne rešitve, kar se v dani situaciji zdi edino korektno, potem lahko rečemo predvsem dvoje. V prvi vrsti je treba delati na ozaveščanju, da so delavci in delovna sila blago. Blago, ki se prodaja, ki ima ceno in ki je faktor v globalni ekonomiji. Z zavestjo o samem sebi delavec šele postane subjekt. Druga stvar, ki jo je treba omeniti, je organizacija, torej točka, kjer delovna sila postane subjekt in kot tak deluje, ustvarja lastno izkušnjo in ni zgolj pasiven opazovalec. Če sindikat kot klasična figura organizacije izgublja na moči, če je kapital našel ovinke in bližnjice pri atomi-zaciji delavstva, potem je naloga alternative izgradnja novih struktur in preprek. V končni fazi ni pomembna oznaka pre-kerni delavec, ampak tisto, kar piše v pogodbi. To pa je vedno predmet boja, ki ga je treba bojevati kolektivno in javno! »
„.(.K--

iMTtRyji/ z	^UHICO KVOA OSfWT

^ ^ ^



mati samohranilka, uradno ločena od gospoda kapitala, ki kljub temu skrbi zanjo, ji plačuje preživnino za delavnice, akcije, platnene vrečke in ostale otroke, mladostna gospa, ki se je v zadnjih nekaj letih še dodatno prerodila, pomladila z obrazno jogo in bioidentičnimi hormoni, stroga vegetarijanka z občasnimi obiski veganstva in makrobiotike, ljubiteljica zelenega čaja, ki ga iz principa zaradi ogljič-nega odtisa menja za kamilice, meto in ostala klena slovenska domoljubna zelišča, živi pa, seveda, v ekovasi, v hišici iz blata in slame z internetom, ob tem pa ima še vikendpostojanko v urbanem okolju, kjer na balkonu prideluje rukolo in češnjeve paradižnike, pridno ločuje plastiko od pločevine ter jo predeluje v lepe denarce, ki jih malček skrije med široke grudi svojega oh in sploh dobrega namena, ena taka mati Tereza, ki se bori za planet in naravo, višji cilji opravičujejo sredstva, da se pod znamko njene ideologije prodaja vse sorte šara, celo potrošništvo je lahko ekološko naravnano, kupiš ekološki bombaž in ekološka čistila, celo ekološka škropiva, kakorkoli oksimoronsko se to že sliši, gospa si lahko marsikaj dovoli, pa je še vedno v trendu in moderna, njeni nazori so trajnostno naravnani, kjerkoli se pojavi, je občudovana, skupaj z njenim nekaj let mlajšim ljubimcem zdravjem, s katerim ne živita le na koruzi, zasajeni na permakulturni način, temveč tudi na starih žitih, kamutu in piri, ker nista niti zares za kulturo, kaj šele za monokultu-ro, zato ju lahko ob večerih vidite teči čez Rožnik s svojimi psički iz zavetišča, da še preden vsa ta naša " kulturniška intelektualna srenja pokuka na plano, onadva že sladko spita ter sanjata svoje bohve kolikokrat že iz ekološkega naftalina potegnjeno geslo nazaj k naravi, ki se nikomur ne zdi prav nič zastarelo, zlajnano ali izrabljeno, kaj šele da bi ga pro-blematizirali ali si njegov idealizem upali kritizirati, zato ga je gospa že avtorsko zaščitila, saj bo slogan izkoristila v naslednji politični kampanji, kjer ga bo še naprej veselo prodajala kot edini žarek optimizma v vrzeli temne krize - njena zmaga zato sploh ni več nikakršno vprašanje.
Ana: Nekateri se pohodu kapitala in njegovemu brezobzirnemu uničevanju prostora umikajo na podeželje, kjer okolje ni tako pozidano in onesnaženo, zato naj bi bilo primernejše za kakovostnejše življenje. Tak idealiziran pogled na ru-ralno okolje je problematizirala članica vašega KUD-a Obrat Polonca Lovšin, ki je lansko leto posnela kratek animiran filmček Back in the City, k snemanju katerega jo je spodbudil podatek, da je imel čebelar v nekem mestu več medu kot tisti na podeželju. Lahko poveste kaj več o tej animaciji in njenem ozadju? Vidimo podeželje s preidealističnimi očmi? Urša: Polonca Lovšin se v svojem delu že dlje časa ukvarja s prepletenim odnosom med urbanim in ruralnim, mestom in naravo. Videoanimacija Back to the City obravnava ta odnos na primeru urbanega čebelarstva. Številni primeri in raziskave, ki jih v tem animiranem dokumentarcu tudi predstavlja, so pokazali, da je biodiverziteta v mestu velikokrat večja kot tista na podeželju, kjer so kmetijske površine namenjene mo-nokulturam in kjer zaradi uporabe pesticidov v ekstenzivnem kmetijstvu tudi prihaja do masovnih poginov čebel. Ideja neokrnjene narave na podeželju je tako skozi primer urbanega čebelarstva postavljena pod vprašaj.
Ana: Prostor Onkraj gradbišča je ograjen, uporabljajo ga lahko le tisti, ki imajo ključ. Gre res za javni prostor ali samo za skupni zasebni prostor? Kako ga vidijo njegovi uporabniki, kako sprejemajo njegovo začasnost? Prostor tudi ni njihov - jih to kdaj moti, se jim zdi zaradi tega nesmiselno vlagati vanj?
Urša: Območje, kjer poteka Onkraj gradbišča, je mirujoče gradbišče in kot tako zagrajeno z zaščitnimi gradbenimi ograjami. Del ograje smo na prvi delovni akciji, avgusta 2010, odstranili in naredili vrata za dostop na lokacijo. Območje je sicer v lasti Mestne občine Ljubljana, ki nam je tudi izdala dovoljenje za brezplačno začasno rabo. Onkraj gradbišča pa deluje kot skupnostni in ne zasebni prostor - to se nam zdi bistvena razlika, saj skozi skupnostno rabo prostora, orodja, vode itd. razvijamo sodelovalne prakse, kar je velika razlika od koncepta zasebne lastnine. Ob terminih odprtih ur - vsak četrtek od I7h do I9h - in ko organiziramo javne dogodke, je prostor odprt tudi za širšo javnost. Začasnosti navkljub pa je vložek časa, dela in idej udeležencev Onkraj gradbišča v urejanje in rabo prostora ogromen - morda prav začasnost deluje kot svojstvena motivacija, da se prostor in čas, ki sta na voljo, čim bolje izkoristita.
Ana: Bi lahko govorili o začasni lastnini? Čeprav je prostor uradno še vedno v rokah države ali zasebnika, si ga na nek način prilastijo njegovi uporabniki: v čem se takšna raba prostora razlikuje od vsem dobro znanega in pri nas tako zelo priljubljenega vrtičkarstva?
Urša: Mislim, da v tem smislu ni velike razlike med projektom, kot je Onkraj gradbišča, in vrtički, ki so si jih ljudje samoiniciativno in samoorganizirano vzpostavili na zapuščenih, nerabljenih mestnih območjih z dovoljenjem lastnika in včasih tudi brez njega. Razlika je prej v tem, da je v našem primeru bolj poudarjen skupnostni vidik vrta kot pri klasičnih mestnih vrtičkih - kar pomeni, da udeleženci na Onkraj gradbišča poleg skrbi za svojo gredico prevzamejo tudi del odgovornosti za skupni prostor in njegovo urejanje, imamo skupno lopo, delimo si orodje in vodo, imamo nekaj skupnih gredic, organiziramo sestanke za udeležence pa tudi dogodke, ki so lahko izobraževalne, kulturne ali pa družabne narave, izdajamo občasne fanzine
KUD Obrat je neprofitna organizacija, ki je avgusta 2010 v okviru festivala Mladi levi skupaj z zavodom Bunker
oživila mirujoče gradbišče ob Resljevi ulici v Ljubljani: v sodelovanju z bližnjimi stanovalci so zanemarjen, degradiran prostor uspešno spremenili v urbane vrtičke, projekt pa poimenovali Onkraj gradbišča. Več na www.onkraj-gradbisca.wordpress.com
Ana: Če se v znanosti dogaja, da se kvantitativni načini raziskovanja naravoslovja prenašajo v humanizem in družboslovje, je vaš projekt uspešen prikaz prav nasprotnega, saj ste v ekologijo vnesli koncept začasnosti, ki je bolj značilen za kulturo. Razstave imajo omejen rok trajanja, predstave se zgodijo celo samo nekajkrat, medtem ko naravo vedno povezujemo s trajnostjo - narava je nekaj, kar je treba ohranjati za prihodnost.Začasnost in možnost mobilnosti vidite pravzaprav kot trajnostni model, saj omogoča hitro prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam, prilagajanje spremembam namembnosti prostora.
Urša: Začasno rabo nekoriščenega mestnega prostora - bodisi odprtih površin ali pa zapuščenih zgradb - vidimo kot možnost za bolj heterogeno mesto, mesto, ki je bolj umerjeno po potrebah in idejah prebivalcev. Začasna raba je lahko navsezadnje tudi inkubator prostorskih, estetskih, političnih, bivanjskih idr. eksperimentov. Spomnimo npr. na začasno rabo tovarne Rog - vprašanje, če bi lastnik stavbe, Mestna občina Ljubljana, zavzetje prostora toleriral, če ljudje, ki so v tovarno vstopili, ne bi poudarjali, da gre za začasno rabo. Vprašanje pa je, kako te dogodke eksperimentiranja potem obdržati v trajanju. Mladen Dolarje v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo izjavil, da so prav momenti vmesnosti (nanašal se je sicer na obdobja med enim in drugim družbeno-političnim sistemom) momenti relativno največje svobode; izziv pa je, kako to situacijo obdržati v nekem trajanju. Začasna raba ima seveda tudi svoje problematične vidike - pogosto je sprožilec gentrifikacije določenega mestnega predela, v osnovi pa je tudi bolj prikladna zahtevam tržnega sistema po fleksibilnosti kot radikalnejše prakse zavzemanja prostora.
Ana: Ekologija se nam v krizi ponuja tudi kot možna rešilna bilka, nekaj, kar v pesimizem vsakdana prinaša rožnat pogled optimizma, saj pomeni nek izhod iz obstoječega stanja. Nas takšni trajnostni začasni ekološki projekti, kot je Onkraj gradbišča, res lahko rešijo iz krize? Koliko je ekologija res še naša in koliko si jo je že prisvojil kapital? Urša: Ekološki pristop v vrtnarjenju in spodbujanje pridelovanja lastne hrane v mestu je le en vidik Onkraj gradbišča, ki pa v času, ko vse kaže, da se bodo vsesplošna kriza in s tem tudi socialne stiske še zaostrovale, postaja vse pomembnejši. Havana je npr. v devetdesetih letih, torej v času gospodarske in zlasti energetske ter prehrambene krize, ki je bila posledica razpada Sovjetske zveze in izpada v uvozu nafte na eni strani ter ameriškega embarga na drugi, razvila fascinanten sistem urbanega vrtnarjenja, zaradi katerega je postala tako rekoč samozadostna v pridelovanju hrane. A skupnostno urbano vrtnarjenje ni le pridelovanje hrane - je tudi razvijanje sodelovalnih praks in samoorganizacije, prostor druženja, v našem primeru tudi oživljanje mesta po principu »odspodaj navzgor« in spodbujanje participacije prebivalcev v urejanju mestnega prostora. Poleg ekonomske oz. preživetvene dimenzije je tako pomemben del urbanih skupnostnih vrtov tudi njihova družbena in politična dimenzija, zato te prakse nikakor ne bi metala v isti koš z npr. etičnim potrošništvom, ko z nakupom fair trade majčke iz 100-% biološko pridelanega bombaža, ki jo je po možnosti oblikoval nek znani modni oblikovalec, potrošnik/ca opravi s svojim prispevkom k ekologiji in »pravičnejši družbeni ureditvi«.
»T

O ekologiji danes govorimo iz dveh razlogov. Prvi razlog je dvigajoča se poraba, za katero kapitalistični red ni več zmogel zagotavljati tolikšne količine naravnih virov, da stroški pri tem ne bi izrazito naraščali. V družbi pride do kritike obstoječe oblike izrabe virov, pojavijo se okoljske organizacije, zelene stranke, eko življenjski slogi. Drugi razlog pa je, da se obstoječi proizvodni odnosi lahko ohranijo le, če bo sistem tudi v prihodnje ostal tako ma-ksimiziran, čemur se od vsakdanjih populizmov do pravil nih direktiv Evropske unije reče trajnostni razvoj. Ekologija nastopa v dvojni vlogi, ki pa je pravzaprav ena, v vlogi spreminjanja in ohranjanja kapitalističnega reda.
Ideološka podlaga: Slavoj Žižek in Examined life: http://www.youtube.com/watch?v=iGCfivlxtoU+
»O tem, da gre pri sodobni ekološki zavesti za pojav, ki ima tudi izrazito ideološke poteze, govori tudi knjiga Luca Ferryja Novi ekološki red, ki je prevedena v slovenščino. Njegova analiza oz. primerjava odzivov ljudi na posnetke pokolov v Bosni in pokolov mislim da kitov, je pretresljiva. Zanimiva je tudi analiza zgodovinskih in sodobnih mitov o naravi in pokrajini Simona Schame Landscape and Memory, v kateri med drugim pokaže povezavo med nacizmom in ekologijo. Prav je, da se zavedamo ideološkega vidika ekologije, a to seveda ne pomeni, da obenem ne jemljemo skrajno resno problema globalnega onesnaževanja.« (Urša Jurman, KUD Obrat)
__ —I—	/^f I 'iiii''i I	IM».........
V »V L 4 i ' ^'
Ekologija danes tako naš pogled na prostor in lastnino ne več samo usmerja, ampak ga povsem konkretno določa. Skozi arhitekturo in urbanizem se tovrstni način upravljanja posreduje in nadzoruje. Seveda je mogoče govoriti o raznih oblikah arhitekture, ki v okolju sprožajo različne učinke, so, kakor pravijo, energetsko učinkoviti, niso pa alternativa. Kot primer alternative na resničnem družbenem robu, arhitekture drugačne družbenosti, vidim »džunglo«, naselje iz armaturnih mrež in polivinilastih folij na obrobju Calaisa, ki so si ga v času nekaj let tam postavili migranti, zastali na poti čez Rokavski preliv. Francoske oblasti so naselje konec ramadana 2009 porušile in mislim, da je tak odnos oblasti do arhitektur, ki niso avtorizirane kot arhitektura, splošen: uničijo jih. Podobno se lahko opredelimo tudi do skvoterstva. Obstaja razlika med tem, ali je skvoterstvo odraz dejanske potrebe, »genuine need«, ali pa odraz mestnih politik, ki skušajo ceno zemljišč na posameznih področjih dvigniti tako, da v opuščenih stavbah nudijo prostore umetnikom ali drugim dejavnostim, ki jim buržujska »lepa duša« tako rada podleže.
Projekt Onkraj gradbišča je skupaj s še veliko uspešnejšim nemškim projektom oživitve prostora Hu-stadt v Bochumu do 20. maja predstavljen v Kulturnem centru Tobačna 001 - v okviru razstave Apolonije Šušteršič Vesoljske politike. Razstava ima tudi družbeno angažirano dimenzijo, saj ste vsi lepo vabljeni, da na velikem zemljevidu mesta Ljubljana označite degradirane prostore, morda predlagate, kako bi se jih dalo oživiti, skratka, zapičite vanje zastavico z napisom delovna akcija. Čeprav bi se moral najbrž s temi problemi ukvarjati kdo, ki je v javni upravi že plačan za to, pa Urša Jurman iz KUD-a Obrat poudarja, da gre pomembno iniciativo glede razvoja in urejanja njihove bližnje okolice oz. me stnega prostora prepustiti tudi prebivalcem, ki nos mo odgovornost do prostora, v katerem živimo: »PW tem se je pomembno vprašati, na kakšen način se lahko tvorno srečata pristopa odspodaj navzgor (pobude pre^ bivalcev) in odzgoraj navzdol (npr. mestne politike) -f kako torej sistemsko in s tem tudi finančno podpreti in ne le dopustiti določene lokalne pobude v mestu.« Prav zato so skupaj z Inštitutom za politike prostora IPoP (ipop.si) organizirali sprehod (Jane's walk) po degradiranih prostorih okrog Tobačne tovarne.
Na njem se je zbralo lepo število najrazličnejših sprehajalcev, tako bližji domačini, arhitekti, urbanisti kot tisti, ki jim ni vseeno, kaj se s prostorom okrog njih dogaja, ko morda spreminja namembnost ali prehaja v roke zasebnega kapitala. Njegov predstavnik je na sprehodu predstavil precej futuristično izgledajoče načrte za izgradnjo šestih poslovno-sta-novanjskih stolpnic sredi naselja nizkih hiš oziroma na prostoru bivše Tobačne tovarne (načrt, ki je videti kot fotomontaža, je predstavljen pred Kulturnim centrom Tobačna 001).
Sem ga povprašala, komu nameravajo vsa tista stanovanja prodati, če se mu zdi, da je kupna moč v Sloveniji dovolj velika, pa je samo rekel, da morda jih bom pa lahko jaz kupila, ker tako ali tako ne bodo še tako hitro zgrajena, zaenkrat je tam le jama za gromozansko podzemno garažo, ki si jo lahko ogledate tudi skozi stekleno ograjo. Komentarja se bom vzdržala, ker raje nisem nadaljevala z vprašanjem, zakaj ne bi gradili nečesa, kar bi si večina morda celo lahko privoščila, ampak sedaj vsaj vemo, kje bomo živeli, ko bomo veliki in bogati.
Takšna raba je ena od možnosti oživitve nekori-ščenih prostorov, ki kot intenzivno kmetijstvo osiromaši prostor pod sabo, hkrati pa lahko pridelek vsaj nekaj časa drago prodaja. Snovalci sprehoda bi na nepozidanih površinah raje uredili začasne vrtičke, parke; stavbe, ki jih bodo predvidoma porušili čez nekaj let, pa izkoristili za kulturno dejavnost. Če začasnost lahko traja tudi več kot 30 let, zakaj bi bili v tem času ti prostori neizkoriščeni in prazni?
gl jf NA Podoba/.
rnkvATi'smovANJSko prob^^
Je 1>06RA
hfU^i ^ie FO Molmn
^ UH^ »»^/ashttiL //v 5/ iO
^^^ OiimAu^ PKIVMC
fnihrrxijZ ®
^oMH/CO OOSFOMj ^''^UqK , 5 i-AAtooK^AAz/^Adjo SAM p^^jcwf
ZAČncMO
t^ Pi^OBLfAVM^Ko?
picofAOAjoco i/^TNlNO OAL U ZACA^SO RABO
V	zameno za naiemninov VUENi UAVM
V	pA ^o	%


y
Kako staro, zapuščeno in za bivanje neprimerno stanovanje prenoviti na ekološki način s precej truda, a z malo denarja (okrog 2000 evrov), pa si lahko preberete na www.handma-deinmoste.com
akcijskih cenah imate na voljo očala modernih okvirjev in sodobnega dizajna. Na voljo imate tri različne poglede:
nstnA scNiKou N» im \ebA!
Bi raje gledali na svet skozi tržno, ekonomslto logiko ^ profita ali si morda želite rožnatega pogleda optimizma in ekološkega idealizma? POS£SlV/A ^ ^ enem - ostanite v toku s časom ^tlMltt%l>A' strokovnjaki so zasnovali po-"OjVlUPCTn- sebna revolucionarna očala, v katerih so združili simpatičnost in priljubljenost ekološke dioptrije z realnim pogledom tržnega gospodarstva. Nemogoče? Skoznje boste na blizu videli črno realnost onesnaženega svet, ki pa ga bodo tešila varčevanja in ekološka ozaveščenost, zato se v daljavi že svetlika svetla, lepša prihodnost. Edinstvena priložnost. Ne zamu-j dite, pokličite zdaj!


Privatno * Javno * SKUPNO
in neka L. T. U. B. E. Z. E. N.
piše Andreja Vezovnik
Hardt in Negri v uvodu svojega Skupno (Commonwealth) pravita, da želita artikulirati etični projekt oz. etiko demokratične politične akcije proti Imperiju. Sestavni del tega etičnega projekta so gibanja in prakse multitude, ki pa jih ne moremo misliti zunaj okvira Skupnega. Skupno je za Hardta in Negrija blaginja (zraka, vode, narave ter njenih dobrin nasploh). Skupno so tudi outputi družbenih dejavnosti (vednost, jeziki, informacije itd.). Najpomembneje - skupno vidita kot alternativo tako javnemu kot tudi privatnemu. Politični projekt vzpostavitve skupnega pa diagonalno zareže v obe alternativi.
Skupno ni ne privatno ne javno, ni ne privatizirano oz. kapitalistično in ne socialistično oz. državno, temveč je alternativa, ki odpira nov prostor političnega. So far so good. Skupno je torej za Hardta in Negrija imanentistični proces etičnega projekta multitude. Avtorja že v delu z naslovom Imperij na eno stran postavita vseobsegajoči pojem biooblasti, ki zagotavlja dominantno oblast Imperiju, na drugo pa biopolitiko odpora. Slednja producira subjektivnost in vodi v alternativne oblike osvobajanja. Vendar kakšna je pot do osvoboditve, kot sta si jo zamislila Hardt in Negri, in kako vidita »operacionalizacijo« skupnega? Tu se zadeve počasi zapletejo.
1. KORAK: POSTAJANJE
Ko skušamo misliti biopolitiko, multitudo, singularnost in postajanje, nas morajo v prvi vrsti zanimati predvsem modusi subjektivacije, ki se lahko »spopadajo« z Imperijem. Kot že omenjeno, je osnovni namen Hardta in Negrija artikulacija etičnega projekta demokratične politične akcije proti Imperiju. Imperij je zanju brezmejna in raz-središčena entiteta, ki ji nasprotuje multituda. Slednja ima značilnost multiciplitete in je kot niz singularnosti nosilka revolucionarnega projekta transformacije. Pri tem je njun osnovni politični projekt vzpostavitev »skupnega« (common), ki odpira nove prostore politike. Kot zapišeta v Imperiju, je multituda nekaj, kar ne predpostavlja he-gemonskega razmerja, temveč je nekakšen a priorni »biti proti«, za katerega ni povsem jasno, kako se artikulira, bolj pa je jasno, proti čemu se artikulira. Vendar pojdimo po vrsti in najprej predstavimo temeljne poudarke njune misli. Poleg že omenjenih multitude in skupnega bo za nas zanimivo njuno razumevanje procesa postajanja, pojem singularnosti, ki ga postavita nasproti pojmu identitete, ter njuno nasprotovanje ideji političnega predstavništva. Vsi pojmi so med seboj neločljivo povezani in lotili se jih bomo hkrati.
Najprej je tu vprašanje identitete, ki za Hardta in Ne-grija - tako kot tudi za ostale teoretike neesencializma, antifundacionalizma, poststrukturalizma, postmarksizma in postmodernizma - ni več locirano v modernem razumevanju identitete. Ne sprašujeta se »kaj smo«, temveč, »kaj smo v procesu postajanja«. V tem smislu sledita ima-nentizmu Spinoze, Nietzscheja, Deleuza in Foucaulta. Hardt in Negri menita, da se je treba osvoboditi izpod esencialističnega razumevanja identitete. Zanju je ključna produkcija subjektivnosti kot take, ki vedno nastaja znotraj dispozitiva. Po njunem mnenju mora biti zato etični
horizont preusmerjen iz posedovanja identitete v postajanje drugo. Menita, da je postajanje (becoming) vedno predhodno biti (being), zato pojem identitete zamenja ta konstanten proces postajanja. Denimo postajanje telo brez organov, kot bi se izrazila Deleuze in Guattari. Skozi produkcijo subjektivnosti je multituda sama avtor svojega procesa postajanja drugo (becoming other) in predstavlja neprekinjen proces kolektivnega samospreminjanja. Tako avtorja pojem identitete kot modernističen zavrneta in na njegovo mesto postavita pojem singularnosti. Zanju identiteta predstavlja instrument kapitalistične mistifikacije in represije, ki skuša streti delovanje v smeri konstruiranja multitude in skupnega. Singularnosti ne moremo zvesti na identiteto, kot multituda ne more postati nek unifici-ran kolektivni subjekt. K temu razlikovanju pritiče tudi njuno terminološko razlikovanje med emancipacijo in osvoboditvijo. Medtem ko naj bi emancipacija stremela le k prostosti (freedom) identitete, torej k prostosti »biti to, kar si«, pa osvoboditev meri k svobodnosti samodetermi-nacije in samospreminjanja, k svobodnosti, ki determinira to, kar lahko postaneš. Medtem ko identiteta deluje po logiki »imetja« (imeti, posedovati identiteto), singularnost sledi logiki postajanja. Identitete se lahko emancipirajo, medtem ko se singularnosti lahko osvobodijo. Politike, pripete na identiteto, tako preprečujejo produkcijo subjektivnosti, nasprotno pa osvoboditev terja prevzemanje kontrole nad produkcijo subjektivnosti, kar ji omogoča napredovanje. Singularnost, ki je vedno v procesu postajanja, je sama po sebi konstanten tok in multicipliteta, ki jo zaznamuje tudi njen odnos do multiciplitet zunaj nje. Vedno je v odnosu z drugimi singularnostmi, s katerimi tvori družbo. Samo taka singularnost je po mnenju avtorjev lahko nosilec revolucije.
Ker pa multituda za Hardta in Negrija ni spontan politični subjekt, temveč projekt političnega organiziranja, je treba narediti korak od »biti« multituda k »delati« mul-titudo. Kako delati multitudo, je vprašanje, ki si ga avtorja sama postavljata, in obenem tudi vprašanje, ki je bilo v preteklih letih na njiju večkrat naslovljeno. Avtorja odgovorita z razlago horizontalno organiziranih multiciplitet, ki so sposobne političnega dejanja. Multituda je oblika politične organizacije, ki po eni strani poudarja multici-pliteto družbenih singularnosti v boju za osvoboditev, po drugi strani pa skuša koordinirati skupna dejanja, da bi ohranila medsebojno enakost na horizontalno organizirani strukturi.
Najprej je tu vprašanje identitete, ki za Hardta in Negrija - tako kot tudi za ostale teoretike neesencializma, anti-fundacionalizma, poststrukturalizma, postmarksizma in postmodernizma - ni več locirano v modernem razumevanju identitete. Ne sprašujeta
2. KORAK: MULTITUDA
Vprašanje, ki se vedno znova poraja, je, kako misliti multitudo oz. kako singularnosti lahko delujejo za skupni politični cilj, če ob tem predpostavljamo, da se ohranja horizontalna in rizomatična, tako trdita Deleuze in Guattari, struktura multitude. Če vzamemo za primerjavo kar Laclaua, ugotovimo, da je vsem trem izhodiščni predpogoj razumevanja družbenega pravzaprav njeno radikalno heterogeno družbeno polje. Hkrati politično dejanje zahteva, da se singularnosti artikulirajo, da bi definirale in strukturirale politične odnose med njimi. Pravzaprav do razhoda Laclauove ter Hardtove in Negrijeve pozicije pride pri razumevanju artikulacije političnega subjekta. Laclau svoj politični subjekt imenuje ljudstvo, za njegovo artikulacijo pa je potrebna vsaj začasna hegemonija, ki jo razume kot ne-esencialistično in kontingentno artikulacijo momentov v elemente. Zgrešeno pa naj bi, po mnenju Hardta in Negrija, Laclau zagovarjal idejo vznika »vodilne hegemonske sile« (leading hegemonic force), ki se mora vzpostaviti, da bi vodila proces in služila kot točka identifikacije za vse singularnosti in artikula-cijo političnega subjekta. Hardt in Negri menita, da Laclauova hegemonija predstavlja poenotenje pluralnih singularnosti, ki multitudo spremeni v ljudstvo. To prav zaradi poenotenja postane sposobno političnega dejanja. Hardt in Negri se izrazita predvsem proti multitudi, ki se artikulira v ljudstvo. Izrazita se tudi proti organiziranju multitude v nek protihegemonski politični subjekt. Če se lahko strinjamo, da je za Laclaua multi-tuda figura na poti k politiki, vendar ne politična figura, se ne moremo strinjati s Hardtovim in Negrijevim redukcionističnim razumevanjem ljudstva, hegemonije ali predstavništva.
Njuno (ne)razumevanie se najbolj nazorno kaže v kritiki, ki jo izrazita do pojma predstavništva in hegemonije. Menita, da predstavništvo in hegemonija ne moreta zaobjeti heterogeno-sti akterjev. Navedeta primer bolivijskih delavcev in njihovih razmer, saj v tem primeru ne moremo več govoriti o razredu,
ki bi ga lahko vertikalno organizirali v centralizirano strukturo. Po njunem mnenju zgolj nek segment delavcev (npr. rudarjev) ne more hegemonsko reprezentirati interesov celotnega delavskega razreda. Trdita, da ima multituda značilnost multicipli-tete - v nasprotju s koherentnostjo razreda. So far so good, a to še zdaleč ni konec zgodbe o hegemoniji.
Nadalje poudarjata, da so potrebe biopolitične produkcije neposredno v konfliktu s političnim predstavništvom in hegemonijo. Dejanje predstavljanja (in tukaj je tudi ena izmed zmot, kajti predstavništvo ni zgolj dejanje, temveč logika) he-gemonizira singularnosti in krči produkcijo skupnega s spodkopavanjem potrebne svobode in pluralnosti, o katerih smo pisali prej. Ljudstvo bi lahko ohranilo obstoječe skupno, vendar za produkcijo novih instanc skupnega potrebuje multitudo. Potrebuje srečanja, sodelovanje in komunikacijo med singu-larnostmi. Kajti hegemonija, ki nastaja z razdvajanjem med predstavniki in predstavljenimi, je po njunem mnenju nova prepreka k produkciji skupnega. Ne samo da vse tovrstne hierarhije spodkopavajo biopolitično produkcijo, ampak jo tudi vsaka instanca hegemonije ali kontrole, vršene nad multitudo in produktivnim procesom, onemogoča. Njuna redukcija pri razumevanju hegemonije je še očitnejša, ko pravita, da je demokracija - in ne aristokracija (s tem namreč predpostavljata, da sta hegemonija in predstavništvo nujno negativna, ker naj bi prihajala od zgoraj navzdol), vzpostavljena skozi predstavništvo in hegemonijo - potrebna za produkcijo skupnega in razširitev produktivnih sil. Vznikniti morata skupno in multituda, ki delujeta znotraj demokratične produkcije subjektivitete, to pa zaobjema moč odločanja.
Kot alternativo hegemoniji tematizirata organizacijo singularnosti, saj vseeno priznavata, da singularnost potrebuje neke vrste organizacijo. Menita, da je organizacija singularnosti potrebna za politično dejanje in sprejemanje odločitev.Organizacija ni spontana, čemur ne moremo oporekati. Poudarjata, da hegemonija, unifikacija, oblikovanje suverena in unificirane oblasti - četudi je to država, stranka ali ljudstvo - niso nujen predpogoj za politiko. Zanju spontanost in hegemonija nista edini alternativi. Multituda lahko razvije moč, da se organizira skozi konfliktne in sodelujoče interakcije singularnosti v skupnem. Kako singularnosti medsebojno delujejo, pojasnita s pojmom »križišč« (intersection), ki pripomorejo k nastanku multitude. To ni aliansa ali koalicija, kajti multitudo sestavljajo srečanja singularitet znotraj skupnega
Medtem ko alianse in koalicije ne morejo preseči fiksa-cije na identitete, ki se borijo za emancipacijo, pa »križišča« ne združujejo identitet v smislu povezovanja le-teh v verige (tu aludirata na Laclauove verige ekvivalenc), temveč spremenijo singularnosti v proces osvoboditve, ki okrog njih vzpostavlja skupno.
SPODLETELI KORAK: ARTIKULACIJA
Izpostavimo sedaj nekaj temeljnih paradoksov oz. težav, ki jih dojemamo kot nekonsistentnosti perspektive, ponujene s strani Hardta in Negrija.
Prvo vprašanje, ki ga je vredno nasloviti, se navezuje na organiziranje singularnosti. Sprašujemo se, kaj je tista »sila«, ki vpliva na to, da se bodo singularitete artikulirale v »križiščih«, ki jih omenjata Hardt in Negri. Zdi se, da je politična artikulacija prepuščena popolnemu naključju. Avtorja namreč ne predvidevata nikakršne logike artikula-
cije, kot jo najdemo pri Laclauu. Npr. take, ki bi artikulirala skupne zahteve singularitet.
Drugič, vprašati se je treba, kakšno je razmerje med Imperijem in multitudo. Hardt in Negri se ne sprašujeta o ontoloških vprašanjih vzpostavitve družbenega anta-gonizma med Imperijem in multitudo. S privzemanjem tega konflikta kot danega, sicer skozi imanentizem, vsaj na empirični ravni reproducirata »zablodo« marksizma. V mislih imamo predvsem marksistično ločevanje razrednih esenc, ki temelji na povsem esencialistični logiki identi-tetnega dualizma. Gre za logiko, za katero avtorja sama ves čas pravita, da ji nasprotujeta. Ne le da antagonizem ni objektivno razmerje, temveč je razmerje, v katerem se pokažejo meje vsake objektivnosti. Z zornega kota vsake izmed obeh antagonističnih sil njen nasprotujoči ni objektivna prisotnost, ki dosega polnost svoje identitete, temveč ravno nasprotno, predstavlja tistega, zaradi katerega ne more polno konstituirati svoje identitete. To pomeni, da dokler ostanemo znotraj perspektive ene izmed obeh an-tagonističnih silnic, se nam antagonistični moment kaže kot spopad, ki nakazuje nezmožnost družbe, da bi dosegla popolno objektivnost. Z drugimi besedami, nakazuje nezmožnost dokončne totalizacije razmerij med identitetami. Da bi antagonizem označili kot objektiven, bi to od nas zahtevalo nevtralen oz. objektiven pogled na odnos. Če želimo antagonizem razlagati kot družbeno konstitutivnega in ne derivativnega, je prav takšna objektivizacija razmerij to, čemur se je treba izogniti. Laclau v zvezi s tem poudarja, da hardtinnegrijevski a priori »biti proti« Imperiju, ki služi kot utemeljitev enotnosti nekega političnega subjekta, privzema isto mesto, kot ga ima pri Laclauu hegemonska artikulacija. Vendar je sama kategorija »biti proti« problem, ki bi ga lahko, če bi imeli več prostora, naslovili prek Laclauovega razumevanja družbene hetero-genosti. Šele ko konflikt premislimo v ontoloških okvirih antagonizma, se lahko znebimo esencializma, ki se tudi po Hardtu in Negriju kaže kot temeljni moderni problem pojma identitete.
Tretjič, izpostavljamo problem razumevanja pojma predstavništva, proti kateremu avtorja zavzemata kritično stališče. »Težava« je ravno v tem, da Hardt in Negri kritizirata klasično razumevanje predstavništva, ki predpostavlja polno konstituiranost identitet oz. akterjev, še predno proces predstavništva sploh nastopi. Ob tem se ravno sama ujameta v podobne esencializme. V tem smislu Hardt in Negri razumeta predstavništvo zgolj deskriptivistično in ga popolnoma zavrneta. Problem deskriptivizma je namreč ponovna esencializacija pozicij v sami relaciji oz. procesu predstavništva (v smislu fiksirane relacije označevalec - označenec). V praksi tudi multituda ne more delovati povsem heterogeno. V tem primeru namreč ne bi moglo priti do artikulacije politične zahteve. Seveda se ni težko strinjati z njuno kritiko klasičnih identitetnih esencializ-mov, kjer imamo res opravka s »posedovanjem identitete«, vendar je proces pojmovanja identitete vsaj v teoriji že presegel tovrstne anahronizme. Denimo po logiki psihoanalize se to »posedovanje« lahko vedno artikulira samo v fantazmatskem, v simbolnem pa vedno ostaja samo želja oz. spodleteli poskus »posedovati identiteto«. Identiteto je torej treba razumeti le kot neskončen proces vedno znova spodletelih identifikacij.
Četrtič, menimo, da gre pri Hardtu in Negriju za reduk-cionistično razumevanje logike hegemonije, saj avtorja ostajata na ravni konceptualnega opredeljevanja hegemonije. Iz tega izhaja tudi njuno razumevanje hegemonije kot nekega negativnega ustroja moči, ki dokončno prešije oz. hegemonizira in totalizira družbeno polje ter zatre demokratičen proces osvobajanja. Iz njune kritike hegemonije izhaja zmotna predstava, da mora biti hegemonija v rokah nekega konkretnega družbenega akterja. V praksi se to velikokrat zgodi, a Laclau je daleč od tega, da bi hegemonijo poosebljal. Kot zapiše ena izmed njegovih učenk, Anne Smith, je pri Laclauu ključno prav to, da hegemonski »akter« ni konkreten subjekt, temveč historična sila, ki je subjektu vedno predhodna. Hegemonija in oblast torej nista vedno instrumenta v rokah »zlobnih« posameznikov ali skupin, temveč sta pogoj možnosti nastanka vsake subjektivnosti (tudi protiobla-stne). Treba je govoriti o hegemonski zahtevi, ideji ali praznem označevalcu, brez katerega verjetno tudi multituda Hardta in Negrija ni zmožna artikulirati političnega boja. Logika hegemonske artikulacije namreč predstavlja način delovanja političnega. Hardt in Negri preprosto ne vidita, kakšne implikacije ima lahko hegemonska artikulacija, če je kontingentna in začasna.

ZADNJI KORAK: LJUBEZEN
Nenazadnje Hardtu in Negriju iz te slepe ulice ne pomaga niti nizanje nadaljnjih pojmov, ki medsebojno niso niti filozofsko niti analitično razmejeni ali predstavljeni v svoji operacionalizirani različici. Nekje v drugem delu Skupnega tako uvedeta pojem Ljubezen (love). Seveda z ljubeznijo ne mislita na kakšne pesniško navdahnjene forme ali romantične medosebne ljubezni, še manj imata v mislih ljubezen kot integrativni »om-shanti-shanti« peace-hipi-moment. Zanju je Ljubezen stvar političnega. Je nujna, saj poveže vse teoretske elemente, s katerimi operirata, in je hkrati srce njunega etičnega projekta. Ljubezen zanju ni nekaj spontanega, nekaj, kar se zgodi samo od sebe, temveč je hkrati dejanje, biopolitični dogodek, proces produkcije skupnega in produkcije subjektivnosti, je tudi ontološki dogodek, ontološka bit, je ontološko konstitutivna in tudi primarna, producira skupno, je polje boja zoper zlo, je ^ še in še. A navkljub temu, ali pa prav zato, še vedno ni jasno, kako se ljubezen operacionalizira, kako iz popolne multiciplite-te dobimo artikuliran politični boj. Vse kaže, da Hardt in Negri vnovič vpeljeta abstrakten pojem, ki pravzaprav ne doprinaša ničesar k mišljenju artikulacije singularitet ali biopolitičnega. Ljubezen naj bi sestavljala singularnosti in jih organizirala v mreže družbenih odnosov. Hkrati je moč ljubezni sila za boj proti zlu, ki se najbolj izkaže v odporu do koloniziranih oz. negativnih ali zlih oblik skupnega. Ljubezen - v smislu političnega dejanja - ima namreč po Hardtu in Negriju dve funkciji: konstituira skupno in sestavlja singularnosti. Vendar kako to počne, ostane enigma, nenavsezadnje tako kot ljubezen sama. «
From Andreja with Love
UPORABLJENA LITERATURA
■
O populističnem umu
Ernesto Laclau / 2008 Ljubljana: Sophia.
■
Ideology and Post-Marxism
Ernesto Laclau / 2006
Journal of Political Ideologies 11(2): 103-114.
■ ■
Laclau and Mouffe: The Radical Democratic Imaginary
Anna Marie Smith / 1998 London: Routledge.
Imperij
M. Hardt & A. Negri / 2003 Ljubljana: Študentska založba.
■
Commonwealth
M. Hardt & A. Negri / 2009 Cambridge / Massachusetts: The Belknap Press of Harvard University Press.