175 Melanistična 1 lesna sova. Spisal dr. Janko Ponebšek. Znano je, da nas nenavadne in redke prikazni vedno bolj zanimajo kakor navadne vsakdanjosti, to je že v človeški naravi. Vendar so pa vse take prikazni patologične, ker zdravo je, kar je pravilno. Nepravilnosti, bodisi v obliki, bodisi v barvah, najdemo po¬ vsod v naravi, pri rudninah, v rastlinstvu in pri živalih. Namenil sem se natančneje pretresovati le nepravilnosti v barvah pri naših pticah in posebe, kakor kaže že naslov tega spisa, hočem ob kratkem navesti, kar nam je znano o melanizmu pri naši lesni sovi — nem. Waldkauz, lat. Syrnium aluco (L.), — ker ima naš deželni muzej slučajno to redkost v svoji zbirki. Preden pa navedem posamezne slučaje, moram, pojasniti kar vemo dozdaj o melanizmu. Na vprašanje, kaj je pravzaprav melanizem, odgovoriti moram odkrito, da tega niso še dognali. Vsi pisatelji, ki so se bavili z melanizmom, so našteli le posamezne slučaje te barvne nepravilnosti, ki so jim bili znani iz raznih muzejev in znanstvenih zbirk, jedra se pa sploh niso lotili. Najbolje bo, če pretresamo melanizem v zvezi z albinizmom, ker je albinizem ravno nasprotje melanizmu, to se pravi: vzroki me¬ lanizmu so ravno nasprotni okolnostim, ki provzročajo albinizem: 1 Jaz pišem „melanističen“ za „melanistisch“ in „albinističen“ za „albinistisc'h“, „ melanizem" za „Melanismus“ in »albinizem" za „Albinismus“. Beseda „beličenje“, ki nam jo hočejo vsiliti za „Albinismus“, ni ne etimologično in tudi ne stvarno utemeljena. Menda mi ni treba posebej poudarjati, da se moramo z vso silo upreti takim skovankam, ki nasprotujejo etimologičnim pravilom in ki tudi ne zadenejo v živo bistva pojmov, ter tem skovankam zastaviti pot v našo še mlado ornito- logično literaturo. Da se torej stvar vsestransko pojasni in dokončno s pota spravi, sem se obrnil za svet do jezikoslovca, g. kustosa L. Pintarja, ter ga naprosil, da izreče o tem svoje mnenje. Gospod kustos, ki je s prirojeno mu ljubeznivostjo moji'prošnji ustregel, piše o tej stvari takole: „Za Albinismus in Melanismus bo menda kazalo pridržati tujke »albinizem" in »melanizem", kakor za Germanismus in Optimismus tudi rabimo tujke „germa¬ nizem “ in »optimizem"; pa tudi dotični pridevniki se bodo ravnali po analognih zgledih kakor dramatičen (dramatisch) tipičen (typisch) itd., torej albinističen (albinistisch) in melanističen (melanist.isch). Izraz »beličenje" in temu analogno seveda »črničenje" pa kratkomalo ni vreden niti počenega groša, če so ga tudi v znanstvenih listih (Izvestja muzej, društva, XIX. letnik) izkušali naši znanstveniki uveljaviti ter ga vriniti v našo knjižno slovenščino — drzen poizkus, ki prejasno kaže, kako potrebno bi bilo, da bi se naši pisatelji in uredniki poleg svoje stroke tudi nekoliko več brigali za znanje, oziroma učenje slovenščine. pri albinizmu splošno ali krajevno nedostajanje črnega barvila (pig¬ menta), pri melanizmu preobilnost črnega barvila. Usojam se tu na¬ vesti, kar pravi dr. Viljem Blasius, ki je predelal in podpolnil z rezultati novih raziskovanj to tvarino v „novem“ Naumannu, „Naturgeschichte der Vogel Mitteleuropas“ na 124. str. splošnega dela v I. zvezku, kjer piše, da je melanizem patologična barvna izprememba, „be- wirkt durch einen Uberfluss an schwarzem Pigment, der es ver- ursacht, dass die Federn eine dimklere Farbe annehmen. Solehe Farbungen sind z. B. beim Dompfaff, der Feldlerche, dem Sper- linge, der Birkhenne, der Schnepfe u. s. w. bekannt. Melanistische Stticke der Schnepfe sind als Sco!opax Sabini beschrieben; ein partieller Melanismus ist z. B. bei Sijlvia Heineckeni, einer Farbungs- abweichung der Monchgrasmiicke, angenommen", albinizem pa patologična barvna izpreminjava „hervorgerufen durch das Feblen des schvvarzen Pigments entweder in dem gesamten Gefieder oder lokal bewirkt durch Verletzung der Pulpa oder des Keimes der im Wachsen begriffenen Feder. Man kennt z. B. ganz weisse Schwarzdrosseln, Schwalben, Stare, Krahen, Laubvogel, Sperlinge u. s. w.“ Ti definiciji je smatrati za nekak posnetek uspehov vseh dosedanjih raziskavanj. Globlje v bistvo dosihmal ornitologi niso prodrli. O. Kleinschmidt bo, kakor mi je pisal, v kratkem priobčil nekaj o melanizmu pri sovah v svojem neperiodičnem časopisu „Berajah“. Sodeč po temeljitosti in bistroumnosti, ki preveva vse spise tega na- Beličenje ne more biti nič drugega nego glagolnik ali substantivum verbale od izmišljenega glagola »beličiti" in ta glagol »beličiti" bi se dal izvajati le iz samostalnikov »belica" ali »belič". Kakor je n. pr. »uresničiti" (v resnico izpre- meniti), »ošpičiti" (špico narediti), »opravičiti" (pravico dokazati), »krotičiti" in »krotovičiti" (krotice ali krotovice delati pri predvi), »kopičiti" (kopice delati) itd., prav tako bi bilo tudi »beličiti" (belice delati) in »beličenje" potemtakem -- izde¬ lovanje belic. Vsi taki izimenski glagoli 4. vrste so pa transitivni in njihovi glagolniki torej aktivnega pomena, ki označujejo le neko dejanje, nikakor pa ne stanja in bivanja, soštva in lastnosti. — Če je kak predmet bel, tedaj je to njegovo soštvo belost, belota ali beloba ali beloča, nikdar pa ne beljenje. — »Besediti" pomeni govoriti resne, moške besede, deminutivum »besedica" pa izgubi nekaj svoje veljave, da kar čutimo njeno malopomembnost, in zato je tudi iz tega de- minutiva izvedeni glagol »besedičiti" nekako zaničevalnega pomena, češ »govoriti drobne in prazne besede, ki ne zaležejo dosti" (schwatzen) in od tod »besedičenje" = prazno govorjenje. — Mislim, da je iz navedenih razlogov vsakdo lahko izpre- videl, da je »beličenje" res popolnoma bosa iznajdba, ki mora pod klop. Če se pa kdo hoče na vsak način ogniti tujkam in ga tisto oblikovanje na „-ičen“ tako mami in mika, — no potem pa ima drugo pot, češ kakor imamo samostalnike »rdečica" (die Rothe), »rumenica" (die Gelbsucht), »bledica" (die Blasse), tako si lahko ludi mislimo, dasiravno je v Pleteršniku ne najdemo, analogno tvorbo »belica" 177 darjenega in marljivega ornitologa, bo ta članek epohalnega pomena, ki ga tudi „Carniola“ ne bo smela prezreti. Po gornjem citatu dr. Viljema Blasiusa melanizma ni najti pri vseh ptičjih vrstah, temveč le pri nekaterih, kakor je dosihdob do¬ kazano. Ravno taka je z albinizmom. Le to lehko trdimo, da je albi¬ nizem pogostejši kakor melanizem. O geografični razširjenosti ozir. pogostnosti bele in črne barve pa pravi dr. Viljem Blasius na gori navedenem mestu str. 123., „dafi hochnordische Tiere, vermutlich wegen knapper Ernahrung, allge- mein weifiere Farbung besitzen, was allerdings auch zum Teil als Schptzfarbung zu deuten ist, wahrend mit fettreichem Samen reichlich gefiitterte Zimmervogel eher zu einer dunkleren Farbung hinneigen“. Jaz bi šel pa še korak dalje in trdil, da najdemo največ albinističnih ptic posameznih vrst v severnih krajih, kjer jim za živež včasih tudi poleti trda prede, največ melanističnih ptic pa je v tropičnih, ozir. južnejših krajih, kjer žive pozimi in poleti v izobilju, o čemer bomo še pozneje govorili. Po teh splošnih opazkah o melanizmu preidimo k naši mela- nistični lesni sovi in poglejmo, kako je z melanizmom pri tej vrsti. Predvsem moram poudariti, da so melanistične lesne sove prav redke, kar hočem dokazati s slučaji, ki so mi znani I. iz ornitologične literature, kolikor mi je je na razpolago, II. iz ptičje zbirke deželnega muzeja za Bosno in Hercegovino v Sarajevu, (die Weifie) in v tem slučaju bi dobili iz ..belica" pridevnik „beličen", kakor iz „bledica“ dobimo pridevnik „bledičen“ (bleichsiichtig). Iz pridevnika „beličen“ je pa edino mogoč samostalnik beličnost, kakor imamo iz »bledoličen" samostalnik „bledoličnost“ ali pa iz samostalnika „pOlovica“ pridevnik „polovičen“ a iz tega pridevnika zopet samostalnik „polovičnost“, die Halbheit; resnica, resničen, resničnost — pravica, pravičen, pravičnost — itd. Jezik očistite peg!" Gosp. kustosu Pintarju se prav toplo zahvalim za to temeljito pojasnilo in na uslugi, ki jo je storil ornitologicni stroki, ter pristavim, da Nemci, ki so znani juristi in hočejo, posebno v zadnjem času, naenkrat iztrebiti vse tujke, rabijo oba izraza „Melanismus“ in „Albinismus“ neizpremenjena, in ne spominjam se, da bi bil kje naletel na pristne nemške izraze za ta dva pojma. Le župnik O. Klein- schmidt, ki je, če ne najboljši, pa gotovo najbistroumnejši nemški ornitolog, rabi v svojem časopisu „Falco“ (letnik 1908., št. 3., str. 37) za „Albinismus“ izraz „Farbentod“, kar bi se reklo slovensko „barvna omrtvelost", da tako ločimo natanko normalno belost ali „brezbarvnost“ od albinizma ali „pobelelosti“ v pravem znanstvenem pomenu te besede. Tudi tu mi je priskočil g. kustos Pintar radovoljno na pomoč ter pravi o besedi „Farbentod“ tole: „Poleg transitivnih glagolov 4. vrste ima slovenščina tudi vzporedne oblike napravljene po 3. vrsti, ki so pa intransitivnega značenja, oboji so seveda izimenski 178 III. iz privatnega poročila g. O. Reiserja, kustosa ravnokar ime¬ novanega muzeja, IV. pa s podatki iz naše ožje kranjske domovine. I. ornitologigna literatura. 1. Avgust pl. Pelzeln je v „Verhandlungen der kaiser.-konig- lichen zoologisch-botanischen Gesellschaft in Wien. Herausgegeben von der Gesellschaft. Jahrgang 1865, XV. Band. Mit 25 Tafeln und einer Photographie. Wien, 1865“ na str. 911—946 priobčil obširno razpravo „Uber Farbenabanderungen bei Vogeln", kjer govori o albi¬ nizmu, melanizmu in eritrizmu sploh in o posameznih stopnjah teh barvnih nepravilnosti, potem pa našteva vse slučaje, ki so mu znani iz dunajske cesarske ornitologične zbirke, kjer je tačas služboval kot kustosov pristav. — Na str. 939 omenja dveh melanističnih lesnih sov rekoč: „Syrnium aluco(L.). Baumkautz. EinWeibchen, ganz dun- kelbraun, mit wenig deutlicher Zeichnung von Sr. Durchl. Fiirst Bathyani im Jahre 1811 zu Geschenk. Ein im Ganzen noch dunkler erscheinendes Exemplar mit tiefschwarzer Zeichnung auf dunkel rostfarbenem Grunde ist ein Geschenk Sr. Excellenz des Grafen Griinne im Jahre 1855.“ Pripomniti moram, da se te razprave A. pl. Pelzelna gori nalašč nisem dotaknil radi tega, ker sem tam navedel Blasiusovo naziranje n. pr. počrniti (4. v.), črno narediti, toda počrneti (3. v.), črn postati; oslepiti (4. v.) slepega narediti (blenden) n. pr. Odisej je obra z žarečim drogom oslepil, toda oslepčti (3. v.) slep postati, vid izgubiti (erblinden) n. pr. revež je na stare dni oslepel; oslabiti (4. v.) schwachen, toda oslabčti (3. v.) schwach werden, particip »oslabel" (schwach geworden) in od tod samostalnik »oslabelost" (Entkraftung). — Po isti analogiji dobimo tudi „pobeliti“ (4. v.) belo pobarvati in »pobelčti" (3. v.) weifi werden, part. »pobelel" weiB geworden, kakor „zarjavel“ verrostet in »ogorel" von der Sonne gebraunt. Od tega deležnika »pobelel" se dalje lahko izvede samo¬ stalnik »pobelelost", ki bi tudi utegnil služiti za albinizem. Od pridevnika „mrtev“ imamo samostalnik »mrtvost", napravimo pa od njega tudi lahko neprehoden glagol (3. vrste) »omrtvčti" absterben, torej glede barve omrtveti ali živost barve izgubiti vsled nedostatnosti barvila ali pigmenta; potemtakem bi lahko menda za fehlfarbig oder farbentot rabili izraz „barvno omrtvel" in za Farbentod „barvna omrtvelost". Živali, pri katerih se je pojavil delni ali parcielni albinizem, pravimo da so lisaste ali lisave, potemtakem bi morda lahko imenovali delni albinizem z domačim izrazom „lisavost“, delni melanizem pa „marogavost“ (?) — Po moji sodbi torej utegne za Farbentod prav dobro služiti izraz „barvna omrtvelost"; kdor pa ima proti njemu kak tehten pomislek, naj se mojemu nasvetu upre, da stvar pravično doženemo in si razjasnimo, kaj je prav, kaj ne." — Tudi za to bodi gosp. kustosu iskrena zahvala. Pisatelj, 179 o melanizmu po stanju raziskovanj 1. 1905, ko je izšel I. zvezek Naumanna. Ne morem si kaj, da ne bi tu omenil treh slučajev eritrističnih lesnih sov, ki jih navaja pl. Pelzeln na str. 943 svoje gori imenovane razprave rekoč: ,.Syrnium aluco (L.). Unsere Sammlung besitzt von der rothlichen Varietat ein Weibchen aus Laibach von Baron Zois und ein Mannchen aus Osterreich von Sr. Majestat Terrasse, dann ein Exemplar im Nestkleide, aus demselben Neste mit einem graulichen am 15. Mai 1852 im Brzezaner Kreis in Ostgalizien; das letzte ist ein Geschenk des Graf en Wodzicki“. Navedel sem pa to iz tehle vzrokov: a) iz samega domoljubja, ker je med temi tudi samica s Kranj¬ skega, ki jo je podaril baron Zois; b) ker je treba „Sr. Majestat Terrasse" radi boljšega razume¬ vanja pojasniti, in sicer kaj je bila ta ploščad (terasa) in v kaki zvezi je bila s ptičjo zbirko. Avg. pl. Pelzeln 2 piše o tej terasi tole: „Vom Jahre 1806 an wurden Vogel, welche in der kaiserlich. Menagerie zu Schonbrunn, auf einer Terrasse der kaiserlichen Hofburg, welche zu diesem Zwecke im Jahre 1812 neu eingerichtet wurde, oder in der kleinen Menagerie, welche Josef Natterer sen. bereits im Jahre 1800 am kaiserlichen Naturaliencabinete angelegt hatte, eingegangen waren, der Sammlung eingeliefert, und diese Bereicherungen bildeten stetig sich wiederholende Acqui- sitionen, von welchen jene aus der Menagerie zu Schonbunn bis auf den heutigen Tag fortdauern, wahrend die Terrasse und die Cabinetsmenagerie seit dem Jahre 1848 aufgelassen worden sind.“ Iz tega kratkega poročila pa tudi izvemo, da ptica ni bila ustreljena ali ujeta, temveč da je v jetništvu poginila, kar za barvno izpremenjavo morda ni malega pomena. c) Če so pa te takoimenovane eritristične lesne sove rjasto- rdeče (rostrot) ali lisičjerdeče (fuchsrot) barve, potem pa moram po¬ vedati, da take lesne sove pri nas niso tako posebno redke. (O teh niansah glej: „Naumann, Naturgeschichte der Vogel Mitteleuropas". V. Band, S. 35. Anm. 1 nove izdaje iz 1. 1899.), in d) je gotovo, da je ta sova poginila pred 1. 1848., ker so bili tega leta opustili ploščad na cesarjevem dvoru. 2 Annalen des k. k. naturhistorischen Hofmuseums: GeschicUte der Siiugethier- und Vogel-Sammlung des k. k. naturhistorischen Hofmuseums Wien, 1890. (Separat- abdruck aus Band V., Heft 4.), str. 522. 180 Predavanje G. Frauenfelda na zborovanju dne 4. febr. 1853. 1. (Verhandlungen des zoologisch-botanischen Vereins in Wien.Band III. Jahr 1853. Sitzungsberichte S. 39) se ne dotika melanizma. 2. Starejšina avstrijskih ornitologov g. Viktor vitez Tschusi pl. Schmidhofenski omenja v svojem sestavku „Ornithologische Mit- theilungen aus Osterreich“ (1870) melanistieno lesno sovo samico, ki jo je dobi! dne 12. decembra 1870. z južnega Ogerskega in pravi (Journal fur Ornithologie 1871, str. 117): „ S y r n i u m a 1 u c o, Sav. Aus Sud-Ungarn wurde mir den 12. Dezember eine prachtvolle Varietiit dieser Eule zugesandt. — Der ganze Oberkorper ist schvvarzbraun, d er Schleier schwarz, der Unterkorper, die Schwung- und Steuerfedern braun. Am Kopf und an der Brust finden sicli einige normalgefarbte Federn. — Dieses Kleid erinnert an das, welches die junge Uraleule tragt. Die Section zeigte, dass es ein Weibchen war. Die Sammlung der k. k. zoolog.-botan. Gesellschaft besitzt ein ahnlich gefiirbtes Exemplar“. Katerega izmed pod 1) naštetih eksemplarov je g. pl. Tschusi tu imel v mislih, ne morem zanesljivo povedati. 3. Zdaj pa pojdimo z S. A. Buturlinom v ruski Kavkaz in v Trans- kavkazijo, odkoder so nam znane tri melanistične lesne sove kot „Syrnium wilkonskii“ Menz. Natančnejši podatki so na str. 333 in 334 časopisa „Journal fur Ornithologie 14 za leto 1907. 4. V literaturi naletimo še na rjavočrno lesno sovo z Ogrskega; o njej piše rajni A. pl. Mojsisovics na str. LXXXVI. „Mittheilungen des naturwissensehaftlichen Vereines fur Steiermark 11 . Jahrgang 1890. Graz 1891. tole: „Ein sehr auffalliges Exeinplar von Syrnium aluco L. mit braunschwarzer Gesammtfarbung ervvarh das Landes-Museum im Herbste 1890 aus Ungarn, es erinnert an ein junges Exemplar von Syrnium uralense Pall.“ II. Muzej v Sarajevu. V deželnem muzeju za Bosno in Hercegovino v Sarajevu sta pod zap. št. 203 in 204 3 dve samici te barve; obe je ustrelil Dragi¬ čevih in sicer prvo navedeno starko dne 15. maja 1889. pri Bosenski 3 Die Vogelsammlung des bosnisch-hercegovinisehen Landesmuseums in Sarajevo. Enthaltend die wiihrend der Jahre 1887—1891 gesammelte Aviiauna des Occupations-Gebietes. Bearbeitet von Custos O. Reiser, Budapest. Mai 1891. 181 Raci, drugo, mladico, pa istega leta v močvirju Gromzel pri Bosenski Rači; najbrže sta to mati in hči; pri obeh stoji v katalogu pripomba „(mit starkem Melanismus)". III. To me je napotilo, da sem se obrnil do muzealnega kustosa g. O. Reiserja, slovitega raziskovalca balkanske avifavne, češ, morda dobim od njega nadaljnjih podatkov o melanističnih lesnih sovah. In nisem se motil. V svoji brezprimerni ljubeznivosti je odgovoril na moje vprašanje in pisal dne 7. novembra 1910. iz Sarajeva med dru¬ gimi osebnimi zadevami o stvari, ki o njej govorimo, tole: „Betreffs Melanismus bei Syrnium aluco bin ich der Ansicht, dafi dies haufiger vorkommt, als man annimmt. Hier sind seither noch 3 Falle vorgekommen: a) bei Tuzla in der Sammlung Fritsch (jetzt Custos in Salzburg); b) Eigentum des Realschuldirektors Luka Karaman hier aus der Umgebung von Sarajevo; c) 1 dunkel schwarzbraunes Exemplar aus der Umgebung von Tešanj in unserer Musealsammlung. Ferner ist mir bekannt, daB ein fast schwarzes Exemplar ans der Umgebung von Constantinopel sich in dieser Stadt in der Sammlung der franzosischen Schule aufbewahrt befindet.“ Gosp. kustosa najprej toplo zahvalim za njegovo dobrotljivo poročilo in za preprijazno dovoljenje, da smem vsebino njegovega pisma priobčiti. Potem moram omeniti, da o prvih treh sovah dozdaj, kolikor se vem spominjati, nisem nikjer nič čital; pač pa mislim, da je v zadnjem odstavku predstoječega pisma omenjena, pri Carigradu ustre¬ ljena sova identična z ono, ki je bila popisana v angleškem ornito- iogičnem časopisu „The Ibis“ iz 1. 1876. na str. 63, kakor pravi S. A. Buturlin v svojem gori navedenem članku (Journal fiir Ornitho- logie 1907, str. 334). IV. Ko smo tako prebredli in preiskali skoraj pol sveta, vrnimo se domov na Kranjsko, kjer so ustrelili, kolikor mi je znano, dozdaj dve melanistični lesni sovi. Obe sta iz gozdnate Krakovščine, ki je zahodni del rodovitnega Krškega polja in ki je pri Zameškem in pri Mršečni vasi ob Krki prav močvirnata 4 . 4 Fr. Orožen, »Vojvodina Kranjska", str. 59. 182 Dne 26. sušca 1906. je ustrelil c. kr. davčni nadupravitelj g. Ru¬ dolf Achtschin iz Kostanjevice prvo melanistično sovo, sedanji c. kr. evidenčni nadgeometer gospod Alfonz pl. Gspan jo je pa nagačil z razprostrtimi perotmi; 1. 1909. jo je g. Achtschin podaril deželnemu muzeju v Ljubljani. Drugo tako sovo je dobil g. pl. Gspan, kakor se ve še natanko spominjati, prvi teden sušca 1. 1908., ravno ko se je selil v Ljubljano, da jo nagatiti; prinesel mu jo je oskrbnik g. Karol Stoviček, sedaj v Leskovcu pri Krškem. G. Stoviček je to sovo ustrelil tudi v Kra- kovščini in sicer najbrže v nedeljo dne 1. sušca 1908. Da je bilo to ravno v nedeljo, sklepa g. pl. Gspan iz tega, ker je hodil g. Stoviček navadno le ob nedeljah na lov, ko je imel več časa, med tednom pa prinesel, kar je namenil za nagačenje. Ta ptica je zdaj v prirodo- znanski zbirki meščanske šole v Krškem. Taka barvna redkost ima le znanstveno vrednost, v učne svrhe so pa normalni eksemplari veliko boljši, zato bi svetoval muzejskemu vodstvu, naj pridobi to sovo za muzej, ravnateljstvo meščanske šole pa naj vzame zanjo lesno sovo navadne barve. Spola pa niso ugotovili ne pri prvi in tudi ne pri drugi sovi. Ako vzamemo v roke atlant, vidimo, da so vse gori naštete melanistične lesne sove iz južnejših krajev zmernega pasu in niti ena iz severnih krajev. Dr. Pavel Leverkuhn, znamenit poznavatelj orni- tologične literature, ki ga je neizprosna smrt pobrala v najlepši moški dobi (f5. decembra 1905. v Sofiji, star šele 39 let), je pregledal zbirke vseh večjih muzejev na Nemškem (Hannover, Hamburg, Bre¬ men, Gottingen, Kiel, Metz, Kolmar), na Danskem (Kodanj) in na Nizozemskem (Leiden, Haarlem, Amsterdam in Rotterdam). Svoje zapiske je obelodanil Leverkuhn v letnikih 1887., 1889. in 1890. že večkrat imenovanega časpisa „Journal fiir Ornithologie“. Ne smem trditi, da bi bile vse ptice v pregledanih muzejih iz severnih krajev, a značilno je, da Leverkuhn ne navaja niti ene melanistične lesne sove. Svoj domnevek, da je melanizem prirojen južnejšim krajem, albi¬ nizem pa severu, sem sporočil kustosu g. Reiserju, na kar mi je odgovoril v svojem gori navedenem pismu takole: „Ob wirklich der Albinismus mehr dem Norden als dem Siiden eigen ist, miifite wohl erst bewiesen werden. Die auf der Jagdaus- stellung zahlreichen Farbenspielarten von Fuchs und Hase zeigen, dafi im hohen Norden beide Extreme beisammen zu finden sind.“ Pripomniti moram tudi, da imajo živali v južnejših deželah na¬ vadno hrane v izobilju, v severnih krajih pa morajo večkrat stradati. 183 Nestrpno pričakujem spisa župnika O. Kleinschmidta; ko bom o tem članku v „Carnioli“ poročal, bom opisal natanko naši dve sovi, ki bosta takrat združeni že v muzeju, kakor sta bili tačas, ko sta še živeli v Krakovščini. Preden pa končam, moram omeniti, da so jajca lesne sove tako podobna jajcem kozače — nem. Habichtseule — lat. Syrnium uralense (Pall.), — da jih nevešče oko ne more razločiti, kar so brezvestni sleparji-prekupčevalci že večkrat zlorabili, ker eno kozačino jajce velja 18 nemških mark, jajce lesne sove se pa dobi povsod za 60 Pf. Znano pa je, da se dobe kozače svetle barve do popolnoma temnih. Oologi so že večkrat rešili sistematike iz velikih zadreg opozorivši jih, da so ptice, ki neso podobna jajca, sorodnejše kakor bi se dalo na prvi pogled iz njihove zunanjosti sklepati. Morda se iz sličnosti jajec obeh vrst da razlagati tudi melanizem pri lesni sovi in kozači, le da so temne kozače pogostejše kakor melanistične lesne sove, ki pa nagibajo zopet k erytrizmu.—Seveda je treba na¬ tanko razločevati med adherentnimi, podedovanimi barvami in pa med onimi nepravilnostimi, ki nastanejo vsled preživljalnih in morda še drugih razmer. Posebni odtis iz „Carniole“ 1911, zvezek III. — Tisk j. Blasnika našli