ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KKONIKA NICOLAUS PEROTTUS: RUDIMENTA GRAMMATICES (Opis inkunabule, ki jo hrani Slovenski šolski muzej) NATAŠA STANIČ Več kot dva tisoč let je že, odkar so ustvar- jali velikani helenskega umskega sveta, od- kar je blestela virtus rimskega imperija. In vendar si moramo odkrito priznati, da smo si v precejšnji meri kuituro' ustvarili in si jo še dandanes ustvarjamo le s kapitallom antič- ne dediščine. Kajti ni je poštene filozofske ideje in ne pravične moralne norme, ki je ne bi, čeprav morda v rahli modifikaciji, prizna^- vaU že stari. To, kar je lepo in to, kar je dobro, jim je bil smoter dejavnosti. Pa ne samo vsebino njihovega mentalnega sno- vanja, celo obliko smo varno posneli in le z nujnimi spremembami ohranili skozi srednji vek vse do današnjih dni. Ce smo še mi tako tesno navezani na zapuščino antičnega sveta, kako ne bi razumeli srednjeveških avtorjev pri njih vestnem imitiranju starih piscev. Zato bomo Perottovo delo Rudimenta gram- matices (Osnove gramatike) pravilno dojeli in ocenili le, če poznamo razvoj gramatikalnega pouka vse od Grkov in Rimljanov dalje ter pomembne izdaje slovničnih učbenikov. Predvsem moramo vedeti, da snov, ki jo danes označujemo z besedo gramatika, ni po- vsem identična pomenu, ki ga je imel ta ter- minus pri starih Grkih. Res da so učitelje elementarnih naukov imenovali grammatistai, toda pri njih niso študirali slovničnih pra^ vil grščine, saj to je bil njihov materin je- 61 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zik in so jih zato vsaj praktično že obvladali, pač pa so se učili branja in pisanja. Ce se je mladenič odločil za nadaljnji študij in se je zanimal za jezikovne ter stilistične finese jezika, so ga o tem poučili vsestransko raz- gledani sofisti. Temu pouku se je običajno pridružil še pouk retorike in dialektike. To- rej ni bil grammatistés tisti, ki je učil zar- kone jezika, ampak se šele gramatika trivija približa današnjemu razumevanju tega ter- mina. Klasični dobi grške kulture je sledil hele- nizem. Obdobji si nista različni samo v poli- tičnih, gospodarskih in socialnih prilikah, tu- di duhovno življenje je povsem drugačno. Po- prečen mladenič v starih Atenah (če ni bil izrazito filozofsko usmerjen) je iskal v vzgo- ji in pouku čim več praktičnih naukov in na- potkov, kako bo usi>eval v življenju. Disci- pline trivija so ga naučile vsega, s čimer je lahko uspešno nastopal kot govornik oziro- ma svetovalec in tako aktivno posegal v po- litiko nadvse demokratičnega polisa. V hele- nizmu pa staro občestvo izgine, nastopa doba skrajnega individualizma. Od političnega življenja odmaknjeni intelektualci imajo do- volj časa, da v miru uživajo in komentirajo duhovne sadove prejšnjih stoletij. Zato je bilo res obsežno področje znanstvenega raz- iskovanja, kjer je ustvarjal helenistični gra- mmatikós. To ime si je v stoletjih po Aleksan- dru Velikem smel lastiti samo filolog, ki ni obvladal le jezika z vsemi odtenki njegovih gramatikalnih zakonitosti, ampak je znal li- terarne elaborate tudi vsebinsko interpreti- rati ter jih etično in estetsko oceniti. Kakor je bilo neizogibno, da je grška lite- ratura pretrgala naravno razvojno pot rim- skemu slovstvu, tako je razumljivo, da je rimska vzgoja ubrala preizkušeno in učin-. kovito pot grških pedagogov. Rimljanu sta bili na voljo ne samo oblika in vsebina po- Grb Nikolaja Perotta uka v klasični dobi grštva, ampak tudi njega modifikacija v helenizmu, zato si je lahko ustvaril kombinacijo, ki mu je najbolj ustre- zala. Domači paidagogos ga je naučil grščine, grammatista branja in pisanja, potem se je šele lotil študija gramatike, retorike in filo- zofije. Medtem ko so učitelji zadnjih dveh panog urUi učence za uspešen nastop -v jav- nosti oziroma jim posredovali izčrpno filo- zofsko znanje, pa je grammatikós poučeval vse tisto, s čimer se je ukvarjal helenistični filolog. Prva stopnja pouka je bilo pravilno izražanje (reste loquendi scientia), sledila je interpretacija pesnikov ter prozaistov, in si- cer oblikovna, metrična, zgodovinska in fi- lozofska (enarratio poetarum), najzahtevnej- še poglavje v tem širokem področju študija »gramatike« pa je bila estetska kritika (iudi- cium). Po raizpadu rimskega imperija so nekulti- virana evropska plemena prav nebogljeno sprejemala oblike kultumo-prosvetnega ži- vljenja Rimljanov. Pa ne samo te; celo uč- beniki in teoretična pedagoška literatura so skozi stoletja služili vsem vrstam srednje- veških šol bodisi neposredno ali pa so jih vestno imitirali. Jezik ni postavljal nobenih zaprek, saj sta latinščino uradno uporabljala laični svet in cerkev. Šele kasneje so se vzpo- redno s socialnimi spremembami izoblikovale ustrezne prosvetne prilagoditve. V prvih stoletjih srednjega veka so bila žarišča pedagoškega dela v samostanih. Artes liberales so vsebovale vso nižjo in višjo izo- brazbo. Njihov obseg in vsebina sta bila te- oretično ista kot v starem veku, dejansko pa so elemente posameznih močno reducirali. Tako so tudi v gramatiki kot komponenti trivija nastopile občutne spremembe. V za- četku je še vedno vključevala iste stopnje pouka kot v helenizmu, čeprav še zdaleč ne v tako popolni obliki, ko pa se je bližala doba sholastike, je izginjalo zanimanje za pogan- ske avtorje antike, sveto pismo je bilo pogla- vitno čtivo. Zato je vsestranska interpretacija in estetska kritika več ali manj odpadla. Graf- matika postaja zgolj sredstvo za učenje latin- skega jezika. Ker so morali izobraženci te dobe obvladati latinščino tako dobro kot ma- terin jezik, so v šolah izrazito poudarjali važ- nost gramatikalnega pouka. Pri tem pa si učenec ni pridobil le temeljitega znanja mor- foilogije in sintakse, seznanil se je še z go- vorniškimi figurami in metriko, kajti zadnje dvoje moi je služilo pri branju svetega pis- ma. Intetektualci so torej govorili latinščino tekoče, vendar ni bil to jezik antičnega sve- ta, ampak produkt sholastike. Ker niso več prebirali klasičnih avtorjev, so izgubili po- 62 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA sluh za brezhibno ciceronsko latinščino, be- sede in stavke so prevajali analogno mate- rinščini ali pa jih kar samovoljno konstitu- rali. Po vsem tem je razumljivo, da je bila reakcija humanistov tako močna in njih kri- tika Okorne latinščine srednjega veka tako ostra. Učbeniki jim niso nič več bile sloveče gramatike zadnjih stoiletij, ampak bogata literarna zapuščina starih Grkov in Rimlja- nov. Ne smemo pa misliti, da so zanikali koristnost sistematičnega učenja slovnice in propagirali nekakšno direktno metodo, češ da si človek samo z branjem tekstov že lah- ko osvoji znanje latinščine oziroma grščine. Obratno, poudarjali so važnost gramatikal- nega znanja, toda prekinili so sholastično tra- dicijo in sestavljali rudimenta grammatices, v katerih so tolmačili jezikovne zakonitosti ob citatih klasičnih piscev. Medtem ko so se prva stol. srednjega veka pri študiju latinske gramatike še močno opi- rala na Ars grammatica Aelija Donata, re- torja iz IV. stoletja ter na Priscianovo* delo, pa je doba shodastike uporabljala izključno Doctrinale Alexandra de Villa Dei. Delo je bilo dolgo (2645 verzov), razvlečeno, dolgo- časno, težko razumljivo, neenotno. Humanisti so to avtoriteto brezkompromisno zavrgli ter postavili na njeno mesto najprej učbenik Guarina, nato Rudimenta grammatices Ni- kolaja Perotta. Ce sodimo po mnogostranski dejavnosti, ki je izpolnjevala razmeroma kratko življenje Nikolaja Perotta, lahko rečemo, da je bil mož pomemben humanist svojega časa. Rodil se je v umbrijskem mestu Fano leta 1429, umrl pa v Sassoferratu 14. decembra 1480. V letih 1443 do 1445 je študiral pri Vittorinu^ v Mantovi, naslednje leto pa z Guarinom v Ferrari. Tu mu je bil zaščitnik W. Grey, kas- nejši poslanik Henrika VI. pri ruski kuriji ter leta 1454 škof v Elyju, navdušen zbiralec rokopisov in pospeševalec humanizma. Ko se je po končanih študijih preselil v Rim (leta 1447), je stopil v službo k Bessarionu' (od 1450. do 1455. leta), kmalu potem je postal apostolski sekretar, leta 1458 (17. oktobra) pa že nadškof v Sipontu. Nato je vse do svoje smrti opravljal visoke oerkvenoupravne služ- be v Viterbu, Spoletu in Peruggi. Kljub številnim službenim dolžnostim je Perottus živahno posegal v literarno življenje svoje dobe. Ostro je polemiziral s Poggiom BraccioUnijem,* ki je napadal Elegantiarum sermonis latini libri sex — delo znanega humanističnega filozofa Laurentia Valla. Vo- dil je polemike z D. Calderinijem^ zavoljo Martialovega teksta ter s Trapezunzijem v obrambo Platona. Iz grščine je prevedel eno Bazilijevo homilijo, Hipokratovo zaprisego, tri manjša dela Plutarha, Epikteta in Simp- licija ter delo večjega pomena — Polibija. Napisal je dve manjši razpravi o metriki in eno De camponendis epistolis. Mojstrsko delo so njegove Cornucopiae sive commentaria linguae latinae — obsežen komentar k Marti- alu, v katerem še dandanes vsakogar prese- neča avtorjeva znanstvena globina. Za kla- sično filologijo je predvsem pomembna Epito- me, v katero je Perottus med svoje mladostne pesmi prepisal tudi Avianove in Fedrove bas- ni. Fedrovih je 32, ki sicer manjkajo v roko- pisih. Prav to misli Norden, ko pravi: »Sehr oft gingen alte Handschriften durch die Apo- grapha der Humanisten zugrunde, z. B. ein von Perotti benutzter reichhaitiger Phaedrus- codex.«" Njegova Rudimenta grammatices, ki jih bomo natančno opisali, pa sodijo med najiboljše latinske slovnice, kar jih je izšlo v dobi humanizma. Na začetku je pismo, ki ga piše Calphumius Brixiensis svojemu dobremu prijatelju An- tonij u Moretiu Brixiensis. Seveda je to fik- cija in samo pohvalna kritika ter priporočilo dela: Možje naše dobe se skrbno ukvarjajo z učenimi znanstvenimi študiji ter jih skušaj o _ Zadnja stran platnice inkunabule 63 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO izpopolniti, pri tem pa prav v zadnjem času pozabljajo na koristno vedo, katera, če smem tako reči, ostaja v ozadju, ne da bi se kdo zmenil zanjo. Doslej smo imeli le nekaj zah- silnih začetnic in manjših del v tej še neraz- iskani panogi znanosti (sc. gramatiki — op. pis.) in še ta so učencem posredovala nezane- sljivo in popačeno znanje. Zato skušajo, učeni možje odstaniti to hibo s tem, da se zgledu- jejo po starih avtorjih slovnic. Prebral sem knjižico, primerno obsežen učbenik, ki ga je nedolgo tega sestavil Nicolaus Perottus, nad- škof Sypontinski, zares sposoben pisec. Na kratko, kot želiš, ti bom povedal svoje mne- nje o tem delu. Tako boš lahko čim prej iz- ročil svojim... (tekst je pokvarjen), ti, ki si prav res izobražen mlad mož in navdušen za ■ vse dobre novosti. S knjižico je torej takole: koristila bo ne samo tistim, ki so še pri za- četkih, ampak tudi onim, ki že prodirajo v globine znanosti. Naj z nekaj besedami po- vem, kar mislim: govoriti uči i pravilno slovnično i latinsko. Ne vem, kako bodo od- slej sploh omembe vredni tisti, ki še naprej prebirajo neumno pesnitev nevednega Ale- xandra fsc. Alexandra de Villa Dei — op. pis.), v kateri je tako malo prave stare gra- matike, ter druge podobne neumnosti. Take učenjakarje bodo cenili le redki, če sploh kateri, in to ne iz vrst izobražencev (Prevod latinskega teksta). Uvodnemu pismu sledi naslov, iz katerega zvemo, da je knjiga posvečena sinu Perotto- vega najljubšega brata, nečaku Piru: nicolai PEROTTI AD PYRRHUM PERROTUM NEPOTEM EX FRATRE SUAVISSIMO RUDIMENTA GRAMMATICES. Delo samo se začne z abecedo in običajni- mi molitvenimi obrazci: Ave Maria, Pater noster, Symbolum. Preden preide na glaso- slovje, pove avtor nekaj znanih pedagoških resnic (v mladosti se je treba učiti; otroka ne smemo preobremenjevati s študijem, sicer mu postane učenje odvratno; prvi pogoj uspeha v šoli je spomin, itd.) ter kratko definicijo gramatike (Quid est grammatice? Est ars recte loquendi recteque scribendi scriptorum et poetarum lectionibus ofoservata. — Kaj jé gramatika? To je veda, ki uči pravilno go- voriti in pravilno pisati, njene zakonitosti pa izpričujejo dela pesnikov in pisateljev). V fonetičnem delu dokaj obširno razprav- lja o Voces in Syllaba ter doda še kratki de- finiciji De dieti one (o besedi) in De oraitione (o stavku). Nato preide na Nomina in podod- delke De generibus nominum. De numero. De času. De figura. Nekateri deli poglavja so nekoliko nepregledno sestavljeni, mešajo obli- koslovje z besedotvorjem, zato bi bilo preveč zamudno, če bi jih primerjali s sistematiko modemih slovnic. Med dolgo vrsto dolgočas- nih pravil so, kot rekreacije, nekatere zanimi- ve etimologije ali kaka posrečena trditev. Na primer: Unde dicitur casus? A cadendo; qui quasi a recto cadere videatur. Unde rectus improprie diotur casus. (Znana etimologija besede casus (sklon) : sorodna z glalgolom cade- re (padati), torej je to padec, bolje odpad od nominativa. Vsi skloni so smiselno upraviče- ni do termina casus, le nominativ si ga je p ri vzel po analogiji.) Ali pa: Quot causis pro- feruntur deminutiva? Tribus: neoessariae significationis, urbanitatis et adulationis gra- tia, ut... (Kdaj uporablj amo pomanjševal- nioe? V treh primerih: prvič, če to zahteva majhnost neke stvari, drugič zaradi vljud- nosti in tretjič pri prilizovanju, na pri- mer ...) V naslednjih poglavjih izčrpno obdela de- klinacije samostalnikov in glagdlske oblike vseh konjugacij. Danes, ko je veda primer- jalnega jezikoslovja nerazdružno povezana s študijem gramatike jezika, ko so zakonitosti glasoslovja, oblikoslovja in sintakse znanr stveno raziskane in utemeljene, so prav in- teresantne na eni strani otroško preproste razlage, na drugi pa komplicirane razpredel- nice. Mešano dekhnacijo na primer, ki jo mo- derne šolske slovnice dele v štiri razrede, je Perottus razdrobil na 54 oddelkov, in še mu je ostala kopica izjem. Prav posrečeno se zdi modernemu bralcu komentiranje končnic v posameznih sklonih kot na primer: daitiv plu- rala 3. deklinacije tvorimo tako, da v konč- nico gen. singulara -is vrinemo fou, ergo -ibus. Sicer pa je oblika njegovega podajanja pre- cej dolgočasna. Pravilo aledi pravilu in v tem enoličnem nizfu je edina sprememba različno formuliranje različnih regula. Včasih našteva s povednimi stavki, drugič uvede vprašalne- ga, na primer: Per quam regulam..., tretjič uporabi imperativ: De regulam, Die reguiam, itd. Se nekaj stvari je, ki prijetno poživljajo monotonoist. Večkrat si prizadeva poiskati ustrezno etimologijo nekaterim terminom O'zi- roma ustrezajoči izraz v grščini. Ce se mu ne posreči dovolj jasno razložiti pomen kake besede, si pomaga z italij ansikim prevodom. Zabavne so nekatere razlage in primeri. Ko govori o imperativu, pove, da ga za prvo osebo ni, to pa zato,... quia naturaiiter nul- lus sibi imperat (... ker je jasno, da nihče ne ukazuje sam sebi). Pri infinitivu navede kot primer sijajno življenjsko resnico: Scire tuum nihil est, nisi te scire hoc sciat alter (Nič ni vredno, da veliko veš, če nihče ne ve, da toliko znaš). Perottus je kot navdušen humanist sijaj-, no poznal antično literaturo, in to njegovo znanje opazimo za vsakem koraku. Ze v 64 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA začetnih poglavjih citira avtorje tako rekoč vseh panog rimske literature. Najdemo frag- mente iz Plauta, Terenca, Katona, Scaevole, Lukreca, Seneke, Horaca, Ovida, Vergila, Cezarja, Salusta, Livija, Plinija, Svetona, Ge- lija, Cicerona, Quintilijana, Donata, Juvenala, Martiaia, Lukana ter drugih. Včasih nam ce- lo navaja citate iz antičnega slovstva ne kot primer, ki naj potrdi pravilo, ampak kot pri- mer izjeme. Kako temeljito se je seznanil s teksti, nam pričajo tudi mesta, kjer pri razla- gi nekaterih pomenskih fines zaradi lažjega razumevanja oriše celo situacijo. Cesto mu je to ali ono delo tako znano, da sploh pozabi omeniti, od kod je odlomek, na primer: Tity- re tu patulae recubat sub tegmine fagi... (Začetek Vergilove prve ekloge). Prav pri pesnikih večkrat opravičuje slovnične ne- skladnosti s pesniško licenco: licet poetae aliquando... causa metri. Omenili smo že, da je Perottus živaihno polemiziral z uče- nimi možmi svoje dobe, zato je dobro po- znal mnenja drugih. Pri tem ali onem gra- matikalnem problemu večkrat opozori, da so še druge teorije, toda... nos contraruim censemus (... jaz se s tem ne strinjam). Na- tančno je ločil cerkveno latinščino od jezika starega Rima. Večkrat opozori, da ... ego morem nostrae religionis sequens dicere soleo. Na drugem mestu zopet našteva nekatere gla- gole, ki jih teologi uporabljajo v drugač- nih zvezah in z drugačnim pomenom kot scriptores. Na koncu vsakega poglavja oziroma vse- binsko zaključene enote doda nekakšen po- vzetek. De modo examinandi. Ce nosi Pe- rottovo delo drugače izrazit pečat humaniz- ma, pa glede izpraševanja v šoli očividno ni postavljal kakih naprednih zahtev. Vpraša- nja so formulirana tako, da učenec ne samo more, ampak je naravnost prisiljen dobesed- no ponoviti to ali ono pravilo. Največkrat zahteva celo zaporedno številko posameznih regula. Omenili smo že, da se je v srednjem veku močno skrčilo področje, ki ga je zajemal pouk gramatike v antiki. Ta panoga trivija se je ukvarjala samo še z učenjem latinskega jezika in študijem govorniških figur, katere so rabili pri branju svetega pisma. Ko so humanisti prebirali literaturo starega veka, so morali prav tako, če ne še bolj natančno poznati vse možnosti bleščečega izražanja v tropih in figurah, da so lahko tudi stilistič- no interpretirali tekste. Zato doda Perottus svoji slovnici še izčrpni poglavji De figuris in De tropo. Zadnje poglavje, toda najdaljše, saj obse- ga približno tretjino knjige, govori De com- ponendis epistolis (o sestavljanju pisem). Kakor gramatika so tudi ostale komponente trivija in kvadri vi j a spreminjale svoj obseg in značaj oziroma prehajale druga v drugo. Enako se je godilo retoriki. Iz atenske skup- ščine in rimskega senata se je že v začetnih stoletjih našega štetja umaknila v retorske šole, kjer je življenjsko napete situacije na- domestila fikcija. Te jalove institucije so se- veda kmalu zamrle in retorika ni bila več znanost o umetnosti govorništva, posredova- la je samo še ars dictandi, to je, učila je pra- vilno sestavljati in pisati pisma ter listine. S tem pa je zašla v domeno gramatike. De epistolis je najbolj zanimivo poglavje Perottove slovnice. Najprej nam pove, kako so pisma sploh nastala: Quare inventae sunt epistolae? Ut eos, cum quibus sive propter absentiam, sive propter ruborem seu ob aliam quamvis causam loqui non licet, cer- tiores facere possemus, si quid sit qoud eos scire oporteat, sive nostra, sive illorum, sive aliorum causa. (Zakaj so nastala pisma? Za- to, da tiste, s katerimi ne moremo neposred- no govoriti, bodisi da so odsotni, bodisi za- radi nekega sramu ali česar koli že obvesti- mo o stvari, ki jo morajo vedeti, pa naj se tiče nas ali njih ali nekoga drugega.) Nada- ljuje z etimologijo besede epistola, potem pa na kratko nadaljuje z zgodovino epistolo- grafije. V prvo skupino uvrsti fiktivna pis- ma filozofske, etične ali zgodovinske vsebine ter našteje najbolj znane predstavnike posa- meznih zvrsti vse od antične do krščanske literature. Nato diferencira privatna pisma, in sicer so to svetovalna, priporočilna, tola- žilna, ljubezenska in podobna. Da bi bralci njegovih Rudimenta znalli pravilno formu- lirati zasebno pismo poljubne vsebine, in se ne seznanili samo s teorijo epistolografije, poda praktičen primer. Nalogo rešuje dokaj zabavno, to opazimo že takoj na začetku, ko razlaga naslove v pismih. Ce hoče Pyrrhus Perottus na primer pisati Nikolaju Perottu, se mora pismo začeti takole: Pyrrhus Pe- rottus Nicolaio Perotto salutem p. d. Paziti mora, da napiše najprej svoje ime, potem šele ime naslovljenca; zlasti pa naj se izo- giblje zveze dominus Pyrrhus Perottus (go- spod ...) domino Nicolaio Perotto ... (gospo- du ...). To ni izražanje izobraženega sveta in sploh so šele pred kratkim začeli s to novotarijo. (Barbara est enim ea locutio et nuper inventa.) Natančno še razloži, kako naj začnemo uraden dopis in kako povsem pri- vatno pismo ter opozarja, in to v precej dol- gem razpravljanju, naj slog pisma prilago- dimo njegovi vsebini. Potem pa nam kot primer napiše pismo, najbolj običajno zaseb- 65 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO no pismo. Navaja stavek za stavkom, ga po- ve najprej v italijanščini, nato pa z vpra- šanjem Quomodo latine et eleganter dici- mus? (Kako bi povedali tole v elegantni la- tinščini?) prevede v latinščino. In prav ob teh primerih poseže na področje sintakse. Včasih prevaja na več načinov cele fraze, drugič le posamezne besede, opozarja na po- menske ni anse v določenih zvezah oziroma pri določenih avtorjih, tolmači sestavljenke in razlaga sinonime. Na koncu naveže na datum v pismu izčrpno poglavje o datumu v latinščini sploh in o skladu krajevnih imen. Da bi dobili enoten vtis pisma, katerega stavke nam je do tu tako nadrobno komen- tiral, nam ga ponovi v celoti. Pisal naj bi ga on sam, Nicolaus Perottus, nadškof Si- pontinski, svojemu nečaku Pyrrhu Perottu. Perottovi biografski podatki se tako sijajno ujemajo z vsebino pisma, da sploh pozabimo na fikcijo: Zelo sem se razveselil tvojega pisma. Vi- dim, da si zdrav, in da mene ne samo spo- štuješ, ampak imaš zares rad. Tudi jaz, dra- gi moj Pir, te iskreno ljubim, nič manj kot sam sebe. Kadar te ni pri meni, sem kakor izgubljen. Ce me ne bi zadrževale poklicne dolžnosti, bi prihitel na tvoje posestevce in sprehajala bi se med nasadi ter z zadovolj- stvom opazovala drobnico na tvoji pristavi. Nabirala bi zelišča, trgala grozdje, obirala sadje, na trgatev bi šla in iz čebra pokušala mošt. Nobenega dela, ki ga je treba opraviti v tem času, se ne bi branil. Preostale ure bi porabila za prijetne igre. Ne bi tekala po polju, se podila za žogo, ali uganjala podob- ne športe, ki okrepe utrujeno in izčrpano telo. Ne, ampak hodil bi s teboj po gozdovih in gričkih in pašnikih in gajih in same Ka- mene bi povabil z nama, samo da bi se ti zabaval. Nikogar ne bi bilo, ki bi naju očita- joče grajal, češ da sva razposajena; pa tudi če bi, saj sva sama, bi mu rekla. Toda ker jaz ne morem k tebi, naredi mi veselje in se vrni. Neprestano sem v skrbeh zate, če te ni tukaj, in bojim se, saj si še tako mlad, da ne rečem otrok. Neizmerno sem vesel, da se z dneva v dan bolj zanimaš za lepe znanstvene študije. Čestitam ti, obenem pa zahvaljujem Boga, ker te je obdaril s tolikšno nadarje- nostjo. Prepričan sem, da ne boš hotel biti nevreden svojega očeta in deda, tako pleme- nitih in spoštovanih mož. Pri nas je zrak še kar zdrav. Trije meseci so že minili, odkar je zadnjega pobrala kuga. Skoraj vsi prebi- valci so se vrnili v mesto. Marij, ki ga imam za teboj najrajši, je še vedno v Faleronu, vendar ga lahko jutri ali pojutrišnjem pri- čakujemo, kot mi je predvčerajšnjim po- vedal njegov vzgojitelj. Svoje živali je že poslal domov. No, pa saj to ni nič važno. Bodi zdrav in pripravi se za odhod. Srečen dan, ko te bom spet objel in poljubil. Po- zdravljen. V Viterbu, 29. oktobra 1468. (Pre- vod latinskega teksta.) Delo zaključuje Peroratio (sklepna bese- da), kjer avtor toplo priporoča nečaku Piru svoja Rudimenta grammatices: Toda dovolj sem razpletal svoje delo, če ne že preveč. Cas je, da »zatrobimo na umik«. Nakazal sem ti, dragi moj Pir, kaj ti naj bo za zgled in kako posnemaj. Učitelji pa se morajo tebi zahvaliti, da so spoznali, katero pot naj uberejo pri pouku dečkov in mladeničev, kako naj učijo, kako naj izpra- šujejo in s čim naj začno. Sedaj pa samo še vestno upoštevaj moj nasvet in se po svojih najboljših močeh trudi za najboljše. Ce boš tako delal, in upam da boš, utegneš kaj kmalu postati izobražen in spoštovan mož in to v veliko veselje svojim učiteljem. Zdrav- stvuj. (Prevod latinskega teksta.) Sledi še kolofon: Nicolai Perotti Sypontini ad Pyrrhum Perottum Nepotem ex Fratre Suavissimum Rudimentorum Grammatices Finis. * Inkunabulo, ki smo jo pravkar opisali, hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Bibliografske podatke o njej je 10. marca 1964 določil Alfonz Gspan, znanstveni svet- nik SAZU. Primerek je omenjen v StìUwellu P 275 (StìUwell, Margaret Bingham: Incu- nabula in American Libraries. A second census of Fifteenth-century books owned in the United States Mexico, and Canada. New York 1940) ter registriran v ReichUngu 668 (Reichling, Dietrich: Appendices ad Hainii- Copingeri Repertorium bibUographicum. Ad- ditiones et emendationes. 6. voi. & index. Monachii et Monasterii Guestphalorum 1905-14. Helioplanski ponatis: Milano 1953). Po Reichlingu je knjiga izšla okrog 1488. leta, vendar ni v njej nobenih podatkov o imenu tiskarja ter kraju oziroma letu izida. Vezava je lepo ohranjena in sočasna, to po- meni, da je iz istega časa kot tisk sam. Plat- nice so kombinacija lesa in usnja, v katere- ga so vtisnjeni črtni ornamenti. Kovinski za- poni z napisom AVE pa sta ponarejeni. Kdaj je bila knjiga, o kateri govorimo, natisnjena, vemo le približno. Kdaj pa je bilo delo napisano, lahko ugotovimo po po- datkih v tekstu. Ko pride v pismu, ob kate- rem avtor tako natančno tolmači zakone la- tinskega jezika, do datuma, pravi, da bi se V latinščini glasil takole: Viterbii, quarto ca- 66 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA lendas novembris anno salutis Millesimo quadringentesimo sexagesimo octavo. (V Vi- terbu, 29. oktobra 1468.) Na to naveže izčrp- no razlago o kombinaciji s kalendami, idai- mi, nonami ter kratko zgodovino koledarja. Potem pove, da so Grki šteli leta po olim- piadah, Rimljani po konzulih, nam pa je izhodiščna točka Kristusovo rojstvo, in od takrat teče sedaj leto 1468: Ita nos per annos qui annum salutis .sequuntur distinguimus; a quo tempore agitur nune annus millesimus quadringentesimus sexagesimus octavus. Zadnji podatek o nastanku dela je na koncu, ko je pismo napisano še enkrat v celoti: Datae Viterbii quarto calen. Novembris Anno Salutis MCCCCLVIII. Tudi tukaj bi pričakovali leto 1468. Zato je nedvomno ti- skovna napaka, kajti letnica je označena z rimskimi številkami in ne napisana z bese- dami. Tako je pomota toliko laže nastala. Perottova Rudimenta grammatices so bila kot dober učbenik tedanje do^be večkrat po- natisnjena v različnih krajih in pri različnih tiskarjih. To lahko sklepamoi že iz primer- kov, ki so bili, oziroma so še ohranjeni v Sloveniji — poleg inkunabule v Slovenskem šolskem muzeju — ter na Hrvatskem. Po- datke za obe republiki povzemamo iz: Al- fonz Gspan-Josip Badalic, Inkunabule v Slo- veniji, Ljubljana 1957; Josip Badalic, Inku- nabule u Narodnoj repubMci Hrvatskoj, Za- greb 1952. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani Perottova Rudimenta gram- matices, natisnjena leta 1478 v Milanu. Ti- skarja sta bila Leonhard Pachel in Ulrich Soenzenzeler. Delo je prišlo v zbirko NUK iz stare stiske knjižnice. Vezano je v polusnje, hrbet je bel s črno nalepko in zlatim napi- som. Tisk krase rdeče iniciale ter rdeče in rumene rubrikacije (Gspan-Badalič, št. 527). Tekst je enak koit v primerku v Slovenskem šolskem muzeju, manjka le uvodno pismo. Po ohranjenem stiškem katalogu, sestav- ljenem pred letom 1784, je bila v stiškem samostanu izdaja Perottovih Rudimenta grammatices iz leta 1480, tiskana v Benet- kah. Ta knjiga je danes izgubljena. (Gspan- Badalič, št. 810.) Na Hrvaškem hrani en primerek Domini- kanski samostan v Dubrovniku, in sicer iz leta 1478; natisnil ga je Gabriele Petri v Be- netkah (Badalic, št. 857). Primerek v samo- stanu Franjevaca Konventualaca v Šibeni- ku je iz leta 1492, toda knjiga je nepopolna in pokvarjena. (Badalic, št. 862.) Perottova Rudimenta grammatices so bila, kot smo že omenili, priznan in cenjen učbe- nik tedanje dobe, zato so ga nedvomno upo- rabljali tudi pri nas. Dokumentacije o tem seveda ni, toda po primerkih v stiškem sa- mostanu ter samostanih v Dubrovniku in Šibeniku lahko sklepamoi, da so učitelji la- tinščine poučevali jezik prav po tem delu. OPOMBE 1. Priscianus — Rimski gramatik v začetku VI. stol. Napisal je obsežno slovnico latinskega je- zika Institutiones grammaticae. — 2. Vittorino Rambaldoni da Feltra (1378—1446), znan peda- gog humanizma. V Mantovi je ustanovil šolo, ki se je imenovala Casa giocosa. V njej so vneto študirali antično literaturo, obenem pa so po- učevali tudi matematiko, muziko in telovadbo. — 3. Johannes Bessarion (1403—1472), je bil med prvimi humanisti, ki so prenesli staro grško fi- lozofijo in filologijo na zahod. Poleg visokih cerkvenih in diplomatskih služb, ki jih je opravljal, je prevajal tekste iz grške in latinske literature ter pisal polemike oziroma razprave, največ s filozofskimi temami. — 4. Poggio Bra- cciolini (1380—1459), humanist. Odkril je vrsto do tedaj neznanih tekstov latinskih avtorjev in oskrbel precej prevodov iz grške literature. V mojstrskem stilu je napisal Facetiae (zbirka za- bavnih zgodbic), zgodovino Firenc v latinščini, ter številne polemike. — 5. Calderini Domizio— humanist, rojen okrog 1444, umrl 1478. 2e kot mlad mož je opravljal visoke cerkvene službe v Rimu. Poleg tega se je ukvarjal s filozofijo, pravom, matematiko, pa tudi poezijo. Sestavil je komentarje k Vergilu, Properzu, Juvenalu, Mar- tialu, prevedel je del Pausanija v latinščino. — 6. »Zaradi prepisovanja humanistov so se cesto stari rokopisi izgubili, tako na primer obsežen Fedrov kodeks, ki ga je uporabljal Perottus.« Eduard Norden, Die romische Literatur, Leipzig 1961, Quellen und Materialien, str. 152. Literatura: Perottus Nicolaus: Rudimenta gram- matices. — Italia sacra sive de Episcopis Italiae et insularum adiacentium. Tomus septimus. Auctore Ferdinando Ughello Fiorentino. Romae, MDCLIX. — Barth Paul: Die Geschichte der Erziehung, Leipzig, 1925. — Eckstein Fr. Aug.: Lateinischer und griechischer Unterricht, Leip- zig, 1887. — Schmidt dr. Kari: Geschichte der Erziehung und des Unterrichts, Cothen, 1871. — Ziegler dr. Theobald: Geschichte der Padagogik, MiJnchen, 1909. — Norden Eduard: Die romische Literatur, Leipzig, 1961. — Schanz Martin: Ge- schichte der romischen Literatur, Miinchen, 1913. — Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti. Roma, 1952. — Gspan Alfonz - Badalic Josip: Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana, 1957. — Badalic Josip: Inkunabule u Narodnoj repu- blici Hrvatskoj, Zagreb, MCMLII. 67