Sodobna slovenska poezija
Kristijan Muck
Ni konca
z eno besedo stakneš osebo
ki je ni za obzorjem teme a ta je v očesu kjer šteje tišina čez vse
bliža se neobstoječe pride do sebe izstopi in gre peš dalje do tebe
poldan se vdre v drug poldan in vnovič se drugi poldan vdre in vnovič se vdre to je čas okras smrti a vendar ni le svet je vase zaprt
molk je bela tolažba raztrgana v krike črna ozvezdja v tem vesolju so bera sprhnelega gnezda
dvokrilna vrata odpirajo v telo enkrat milino vrta drugič piš orkana dušica mila pa kakršna je vrtljiva radostno sprejme vse
pesmi se ubadajo z glavnikom s cigaretami navsezadnje zakaj ne z obrestmi a vse to nima nič opraviti s tem kar je onkraj njihove zavesti
bel drog se prevrne telebne na tla presekal je ozračje zmedo komaj slišnih glasov razgrnil podobo
mene in tebe razdvojil na pol
razstavljena beseda diha v belem zraku njene odprtine tišje od tišine zgnetena eksplozija se obotavlja čaka na vzrok izgine
gmota v ustih
se dotika zob in dlesni otipava obok neba modrino preizkuša ki jo duša golta preden zgnije meso jezika
pomen škoduje poeziji res je kajti kdo ve kaj sploh je to
kar biva v tem kar nismo razen kot telo
napraviti piko na i okroglo zanko iz vrvi vbod do srca se prepustiti uspavalni tableti izbrati kaliber revolverja ali posuti s konfeti zaključno besedo umreti
nimam pojma kdo je ta ki je kot jaz in on čeprav so črke tiha melodija abeceda izruvanega reda brez zveze s čimer koli razen z videnjem neskončnega obsega
enote nekega seštevka nabite z neskončno zgodovino svojih delcev so nične z neštetimi vesolji valovijo druga v drugi skrajna podoba razmnožene ničle
vem
več kot števil je vesolij čutim kako zabavna je samozavest mišljenja za bitja davna v meni zato moj svet razumljen ne bo nikoli
v megli lebdi ljubezen čaka na razgovor o konju in ptici o petru in pavlu o kamnu in nebu išče vero svoj tovor
hoja nazaj tja kjer sem bil kot otrok skozi meso v jase brezumja stopinje k življenju kjer ni sveta in je zanj vzrok nič od drugod
lepota morja je iz enega kosa izklesana in skrita na dnu očesa brez obzorja
in lune tihota globin gole strune
kdor vidi čvrsto misel svojo trmo čeprav je tisočkrat že visel nad prepadom ne sliši valovanja ki razganja njegov obraz bel smisel
svinčeno meso v njem križ iz opek katedrala sanja o tratah vesolja v njih kali cvet izrezanih vek
jaz grem tja on gre od tam oba sva prehod ne ves kam brez smeri zgrabiš nož kož se znebiš vdreš do kosti
iz gore in morja se prebija božja dekla zamahuje s koso ker bi rada rekla
da ni smrt ampak gol život ki pomaga biti brez črt in zgod
spomin je kamnosek zgubljen in neroden mož v skali išče čas zdrobljen lastni obraz v srcu bel utrip zven sinjih črnih dni neslišnih melodij
zapustiš um in greš na pot jahaš na luni za tabo šum prispeš do temnega sonca zvon v njem poje ni konca