Gospodarske stvari. Rez v vinogradu. Čas je pred durmi, da se delo v vinogradu začne. Jedno prvih in najimeuitnejših del je rez. V raznih krajib se trs razno reže. Jedna najnavadnejših rezi jc pa rez v glavo, kakor se navadno na Avstrijanskem pa tudi po drugod veže. S kratkimi besedami se ta način rezanja da tokole opisati: Rozge, ki rsako leto iz deblja ali glave izrastejo in ki so glavi najbližnje ia najmočaejše, se na 2—3 očesa dolge reznike porežeje. Koliko reznikov gre na jedni glavi puščati, to je odvisno od različnih okoliščin. Gledati gre na starost trsa, na sorto in na moč trsa in zemlje. Ge je trs še mlad, ee mu sine le malo reznikov paščati. Ko se je zadostno, okoliščinam primerno število rozeg izbralo in sicer najmočnejšib, in najkiepkejšib, potem se vse slabe niladike in rezniki, kteri zadnjo spomlad niso bili pogaali in se tedaj vsušili, tik deblja odrežejo. Vse to, kar se je zdaj povedalo sicer, vsak razumen vinogradnik sam dobro ve. Vendar je po naših vinogradib dosti takega trsovja, ktcremu se na mah pozna, da se ž ojim ni prav ravnalo. Vzrok temu slabemu pogledu trsovja se nabaja v pomanjkljivi, in reči smemo, dostikrat brez vestni rezitvi. Ne zastouj toraj kažejo viničarji dostikrat na ost vinjeka rekoč: ,,Tu nosi viničar marsikak štartinjak vina." Res je taka. Marsikak štartinjak gre že brž po uemaini rezitvi v zgubo. Poglejmo si tak trs, kakoišnih obilo po Tinogradih sem ter tje nabajamo. Najprej je znamenito, da je polovica trsa suba. Nahajamo popolnoma suh mrtev les. Na drugi strani, dosti manjši, je še raali del trsa zelen in more brano sprejemati ia sok dalje peljati. Površje glave je polno subib rezuikoy, ki so votli in ki mičesu za skrivališča in gnjezdišča služijo. Kmalu se polnijo z mokrcto in tako gnjilobo pospešujejo tor v kratkem cel trs vničijo. Vrh tega je cel trs dostikrat z mabom in lišajem prepredeo tako, da 8e od takejra trsa pač ne more močnib rozeg ia obilnega sadu pričakovati. — Kako pa je trs tak postal? Povod k ti mršavosti moramo iskati v poma_kljiyi rezitvi in pa v tem, da se trs nesaage ni 0-istil. Ce napake, ktere se tu navadno godijo. posamezno pregledamo, najdemo, da se rozgp dostikrati ne na 2—3 očesa, ampak tidno ua jedno oko režejo. To oko se labko po maisikterem pokonča in tako trs rozeg in sadu oiopa. Druga napaka je ta, da se rez sama ne napravi nekoliko uad o.esom, ampak trdiio _ad njim, kakor se o tem vsakd6, ki ima oči pnd čelom in ura pod lasmi, labko prepiiča. Oko je tako poškodovanju popolnoma izpostavljeno. Les blizo ocesa se posuši in črstva plast lubja Dued lesom in skorjo ne more več soka spiejemati ia očesa do gnanja pripraviti. Tretja napaka je ta, da vinogradniki staiib mrtvih reznikov in rozeg, ki niso za sad, ne odrezujejo tik lesa, ampak skoiaj vsikdar neki tumpek puščajo, ki se potem usuši. Ker pa ima trs, kakor navadni bezeg ali oreh, širok, debel 8tržeu, postane potem trs pogostoma votel. Ta votlina služi mrčesu v skrivališče in gnjezdišče, dež se v njej oabira, tumpek zaene^gnjiti pa ž njim vred tudi pod njim ležeči les. Še večkrat se z tumpekom vred tudi trs usuši. Četrta napaka je ta, da se trs maba in lisaja, ki se v več letib na trsn zaiedi, ne otrebi, kakor je to pri sadunosnem drevju nayada. Slednjič dostikiat opravljajo to imenitno delo tudi otroci, ki ne vedo, kako in zakaj morajo tako in ne drugače rezati. Iz tega smo toiaj videli, da slabo stauje uinogib trsov izvira iz slabe nemarne rezi. Povedali smo tudi, kako tem napakam v okom priti. Labko bi kdo ugovarjal, da Fe spomladi toliko dela aakupiči, da mora kmetovalec vesel biti, če 8 časom le nekoliko shaja in da se ne niore na vse malenkosti gledati. Ali rez je tako važno in imenitno delo, da je treba, 6e čas ne seže, še drugih delavcev najeti, ki to opravilo vestno izvršnjejo. Veče stroške povrne obiluo bianje. Trs ostane zdrav, živi dva-, trikrat toliko let in poganja zdi ave in krepke rozge, kteie tiud z obiluim grozdjera vračajo. Tuko v dobrero, zdravem stauju držani trsi tudi drugim boleznim in trsnim sovražnikom niso toliko pndvrženi. Toraj vinogradniki režite skrbno in vestno, snažite trs in varujte ga mrčesja in plačilo ne bode izostalo! Rona ali pesa. Ni boljše krme za živino med korenstvom, kakor je rona ali pesa. Rone je več sort. Po različni podobi njene korenine je ali podolgov a t a, ali o b 1 a ali p 1 o š č n a t a ali o k r o g 1 a. Razun teh poglavitnih sort se pridelujejo še druge kakor orjaška rona, obe z rudečim mesom, v gospodarstvn od mnogih visoko obrajtani. Nekteri kmetovalci dajajo sicer tistim sortam pved drugim prednost, ki imajo, prav gosto, veliko in obilno metenico, češ, da obrano perje mnogo druge zelene brane zaseže. Ia res malim gospodarstvoru pridelek perja včasib veliko koristi. Vendar pa se mora pri vsem v poštev jemati tudi to, da večkratno obiranje perja ali metenice škoduje rasti korena, ker se tako rastlini odjemlje sposobnost, preobilno vode v podobi para ali puba zraku povračati na mesto nje pa druge snovi, ki so razvitku in rasti korena potrebne, na se potegovati, kar gotovo pridelek zimske klaje neobhodno in izdatno zmanjša. Potrgovanje prja se mora zmerno goditi in se ne sme prej začeti, ko so koreni svojo popolno velikost in debelost dosegli; tedaj blizo teden dni predao se začne rona kopati. Dokler so dnevi še topli, metenica še črstva in zelena iu 'celo življeuje rastline se v polni delavnosti, se snovi še vedno narejajo, iz perja v koren prehajajo in se tam nabirajo. Kako se rona ali pesa seje in zasaja, to je menda vsem znano. Tem bolj pa moramo poudarjati, da rona le takrat rodi, ako se v ilovičasto, dobro preorano, nekoliko z apnom pomešano zemljo sadi. Vrh tega potrebuje prosto in solučno lego, kar mnogo pospesuje spreminjanje snovi po rastliui in debelosti korena. Kdor hoče obilen pridelek rone ali pese, mora zemljo za njo že jesen prej globoko preorati. Če se pesa za siljem sadi, se strn le plitvo preobrne in še le mesec dni pozneje globoko preorje. Če je zemlji treba gnoja, se more gnoj nekoliko časa le bolj plitvo pod prst spraviti. Vendar pa najbolje kaže peso za strnjo, kteri je bilo prej bogato pognojeno, saditi. Dobro je po zimi gnojnico na njivo voziti in tako zemljo ž njo močno in krepko storiti. Kdor pa pesi na že pognojenem strnišču vendar le še gnojiti hoče, ta bode najbolje storil, ako z umetnimi gnojili postavim z superfosfatom ali kalijevo soljo gnoji. Spomladi se njiva preorje, povlači in povalja, da prst po takem pripravljanju prav prbka postane. Pri izkapanju pese se jeseni dostikrat napačno ravna. Pesi ali roni, ki se hoče za zimsko  porabo ohraniti, se pogostoraa metenični mrček s ploščico pese vred odreže, kar pa ne kaže na nobeno stran. Po okoliščinab postane tako obrezana rona netrpežna in živini tudi manj prijetna. Boljše je metenico tako odsukati, da vrat sam na sebi nepoškodovan ostane. To se pa najlajše zgodi, če se pesa prime z levico, metenica pa z desnico, potem zasuče na nasprotno stran, da metenica v roki ostane. Ker se pesa ali rona v gospodarstvu tako mnogostransko da porabiti, toraj je treba kolikor mogoče si prizadevati le dobre sorte saditi, kterib pridelovanje se tudi izplača. Med dobrimi sortami pa zasluži zlatorumena valjasta pesa prvo mesto, ker vse prednosti naših najboljših dozdaj pridelovanih sort v sebi zdnižuje. Ker je valjaste podobe, daje tudi največi pridelek glede množine ali mase. Ker velik del njenega korena nad zemljo raste, nabira tudi več redivnib snovi. Metenica je sicer bolj mala, ali to celega pridelka nič ne zmanjšuje in nepriličnosti sort s košato metenico pri podiranju zemlje izostanejo. Starejši listi ne popuščajo za seboj nerabljivega vratu, ampak rane odtrganib listov se bitro zacelijo in tako noben del korena ne gre v zgubo. Meso je prav trdno pa vendar ne trdo, kar varuje, da se posamezne pese pri nakladanju in razkladanju ne razdrobijo. Znotraj iina zaporedonia bele in rudeče obroče, na zvunajno stran pa rudečerumeno in gladko kožo. Tanke korenine so prav kratke, da še jib prst ne more poprijemati in držati. Nekoliko drugačna je Erf urtska orjaška skleničasta pesa ali niora, ki se sme brez vgovora med naj debelejše sorte rone prištevati. Iina dobro meso in obilno rodi. Slednjič je še vsega priporo.ila vredna gornjevaška rona. Je bolj obla, stisnjena in ima vse lastnosti, ktere od dobre rone zahtevamo. Koren je debel in  dober, obilno rodi in je tudi s slabejšo zemljo za-  dovoljen.  Seme teb priporocanib sort se dobiva v vsaki  semenski kupčiji. Tu v Mariboiu pri g. Berdajsn.  Sklepamo pa svoj spis z željo da bi se razne sorte rone ali pese kmalo prav vdomačile po Slovenskem v korist živinoreji in gospodarstvu sploh. Kaj je storiti, kader teleta dobijo drisko?  Pred vsem drngim je treba diete, t. j. da se živinčetom ne daje, kar si bodi jesti in piti. Na starke dojenčekov se mora posebno pazuo gledati. Pokladati se jim mora le čista nepokvaijena klaja, nikdar kislo ali celo plesnivo seno, kar vse prebavljanje moti. Pa tudi prevodena in napihujoča hrana mladičem škoduje. Ti se morajo v takih primerlejib toplo držati in trebuh se jim s toplo odejo oviti. Vsako drugo uro daje '/2 maselca gomiličnega in fenbelnovega čaja, kteremu se 7i lota stolčenega cimeta in kavina žličica magnezije primeša.