Vilharjeve igre. m, ■* Filozof. Šaloigva po angleškej. Poslovenil in žaložil Miroslav Vilhar — 4 — O S O B E. Gospod Muha. Dr. Frko, njegov sin. Gospa Komarjeva. Gospodieina Minka. Tomaž, sluga. Godi se v Dr. Frkovej sobi, polnej knjig, zemljevidov i. t. d. 1. Govor. Frko (sedi in bere). „Vita gravis est“ je pisal slaven mož pred tisoč in tisoč leti, in jaz od srca trdim, da je naše življenje grenko in težavno popotovanje. Komaj pregledamo, že vidimo črne oblake nad seboj; komaj začenjamo misliti, že jarem za jarmom naše vra¬ tove žuli. Srečen sem le bil, dokler sem se pečal samo z umetnostjo in s knjigami, zdaj pa mi bleda skrb noč in dan tužno glavo beli, da nisem ni kuhan ni pečen. Moj oče — oh težko je govoriti sinu o svojem očetu — moj oče so krivi teh mojih skrbi, moje prezgodnje nesreče. Slana jim je že davno padla na glavo, a vendar hote biti vedno mlajši od mene! Zmerom so veseli, zmerom v društvu poskočnih — 6 bratcev, od mraka do mraka hodijo po gostilnicah in kavanah! Kaj počnem ž njimi? Zapustiti jih ne smem! Moja dolžnost je, kolikor mogoče, nanje pa¬ ziti, in je spreobrniti, ako se da! (Zvoni.) 2. Govor. Frko, Tomaž (nastopi). Fr k o. Tomaž, obkore so necoj moj oče domu prišli? Tomaž. Plemeniti gospodičič, tega ne vem prav dobro, ker se mi je bila po noči ura ustavila. Frko. Ta je prazna! Ne mara ti je ukazano, da mi tega ne poveš? T o m a ž. Ne, gospod dohtar! — 7 — Fr k o. Pa govori! Toma ž. Prava istina je, da ne vem na tanko, ali je bila tri ali štiri po pol¬ noči! Fr k o (se začudi). Tri ali celo štiri po pol¬ noči! Moj Bog! — Pa kakošni so bili? Tomaž. Prav okrogle volje! Kadili so, peli so, in meni še slivovca ponujali! Frko (vstane). Že prav! Pojdi na delo in ne povej očetu, česar sem te vprašal! Tomaž. Bog lie daj! (Odhajaje:) Na ravnost grem povedat! — 8 3. Govor. F r k o. Frko, zdaj se postavi na noge, če hočeš očeta oteti brezna, ki jim že davno grozi! Ves moj svet, vse moje besede in prošnje so bile bob ob steno! Oh da so oni moj sin, jaz bi jim kazal pravo pošteno pot, da bi se premodrili, ter si prikupili vsa srca! 4. Govor. Fr ko, Muka (nastopi pevaje). Muha. Dober dan gospod dohtar, — sem hotel reči: Frko! Kaj ti pa zopet denes možgane kali, preljubi mladi moj star¬ ček? (Potrka ga na ramo.) Frko. Vi, dragi moj oče! — 9 — M u h a. Lepa hvala, sinček moj! Kaj ti je, da se držiš ko nepridiprav? Znam sicer, da to ni nič nenavadnega pri tebi, ali denes si posebno kislega obraza! Vzdrami se in bodi vesel! Fr k o. De bi le imel desetino vaše pre¬ obilne radosti! Posodite mi je, dragi v I oee! Muha. Ne dam je, in ko bi je tudi pre¬ več imel! Radosti in veselja ne dobiš niti na trgu, ni v lekarnicah, ni v hra¬ nilnicah ! Frko. Žalibog da ne! Dovolite: ali ste dobro spali? Muha. Ako mi obljubiš, da ne pogledaš pregrdo in pisano svojega očeta, povem ti, de smo vso božjo noč pili in peli, 10 — igrali in šalili se! Krasno, sladko ve¬ selje ! To je življenje! Frk o. Dokle ste bili skupaj? 31 u h a. Do belega jutra! Solnce mi je domov svetilo! Frko. Oče, predragi moj oče, bode-li to do smrti trajalo? Muha. Do smrti; potem se pa ne ganem več, ko bodem pod zeleno travo, to ti prisezam! Frko. Oh premislite . . . Muha (usta mu tišče)- Molči Sokrat, molči kakor tvoje knjige, ki so tebe tako oživile, da si ovenil v prvej mladosti! Ti nisi za svet, niti svet zate! — 11 — Fr k o. Oče! Muha. Atene tacih sov ne potrebujejo. F r k o. Moj Bog! M u h a. Ne zdihuj in ne rikaj pred polnimi jaslimi, in če ne moreš drugače, piši filozofične bedakerije sam zase in na tihem, ali pa ubegni v kako puščavo med zaspane polhe! Frko. Oh pisal bom, pisal, pa . . . M u h a. Kaj neslanega, kaj ne? Frko! jaz čislam učenost, modrost, pa tudi veselo srce in med prijatelji kozarček starega vinca; muh pa ne maram, niti v moč¬ niku, niti v butici! — 12 — Fr k o (šum sebi). Morda vendar najdem, s kom ga rešim! Muha. Najdi, najdi, in reši, ker meni je zadnja doba! Kaj pa o priliki počnete z menoj, klasični moj sinček! Fr k o (modro). Oženim Vas! M u h a. Izvrstno! Tega se ne branim! Ženka moja pa mora biti mlada, živa, lepa in bogata. Hvaležen ti bom do smrti! Frko. Najdem jo, če je onkraj Urala! Muha. Res? Daj mi roko! Frko ((bi roko). Ta namen imam že, kar je teta pisala, da pride semkaj z Minko! — 13 — Muha. Z veseljem sprejmem obe, in na- djam se, da dalje pri nas ostaneti. No, to bo rajanje, da se bo hiša majala! 5. Govor. Prejšnja, Tomaž. T o in až. Gospa Komarjeva in gospodičina Minka sta se pripeljali. M u h a. Dobro! Lupus in fabula! Frko. Preoblačit se grem! Dragi oče, sprejmite Vi gospe! (Odstopi.) 6. Govor. Muha, Tomaž. M u h a. Tomaž, pripelji gospe semkaj! 14 Tomaž. Ta llip! (Odstopi.) M u h a. Ubogi moj sin! Črke so te tako omamile, da si slep, gluli in okoren! Le eno bi te rešilo! Dve jasni, lju¬ beznivi, goreči očesci, ki bi vneli tvoje srce, ako ni že trdo ko kraška stena in suho ko ribniška goba! Ljubka bi vrgla skozi okno vse tvoje knjige, latinske in grške, vso astronomijo in filozofijo; potem bi ne mara ti do kraja ozdravel! 7. Govor. Muha in Komarjeva. Muha. Srčno me veseli, da Vas morem sprejeti pod svojo streho! Ljubeznjiva in rudeča ste še zmerom kakor cvetica, in Vaše oko še vedno zapeljivo! — 15 — Komarjeva. Vi pa tudi še vedno tako prijazen in prilizljiv, kakor pred 20 leti! Muha. Hvala lepa! (Poljubi jej roko.) Kje je pa naša Minka? Komar j e v a. Pride precej, da le spravi najino obleko. Muha. Lepo dekle mora biti, mlada ko rosa, čvrsta ko srna! Moj sinje pa že starejši od mene! Komarjeva. Vi ga menda črnite nalašč, da bo le veča naša radost! Muha. Ljubeznjiva botrica, nikakor ne! Pa šalo strani! Kaj je zaradtega, kar sem Vam <5n teden pisal? Komarjeva. Zarad Frka in Minke? — 16 — Muha. Da! Moj Frko je taka muha, da ne samo po zimi, ampak tudi po leti se skriva po knjigah. Komaj je star 20 let, pa jih že 50 kaže! Vedno le sanja in sanja o samih problemih, zvezdah in kometih. Mrzel je kakor led, tih kakor zemlja in poleg vse omike in učenosti molčeč kakor riba. Srca in ljubezni zna kolikor dete, ki se je komaj rodilo! Vam povedani, da imam križ na sebi, da ga komaj nosim! Komarjeva. Ako je vse to gola istina, dvomim, da ga Minka vzame! Nikakor ne! Stokrat rajša Vas! Muha (prikloni se). Lepa hvala, lepa bo- trica! Tudi Vam ne odrečem, le še dan si izberite. Komarjeva. Tako predrzna pa vendar več nisem, da bi se ponujala. — 17 — JI u h a. Jaz pa! Komarjev a. Nehajva o tem za zdaj, in meniva se rajša o Minki in Frku! Muha. Skoraj se bojim, da ne bo marala za mojega sina; pa saj gre! Lepa, krasna, nebeška deklica je! 8. Govor. Prejšnja. Skozi srednja vrata Minka, skozi stranska Frko. Krko (modro se priklanja). Sluga ponižen ! M u h a (tiho). Vidim, da se hoče kterej prikupiti, ker se je tako snažno na¬ pravil ! Komar j e v a (prikloni se smehljaje). Srečne OČi ? ki učenega mladeniča vidijo! 2 18 — Minka (tudi se priklanja; tiho). On in njegov ded—to bi bil par! F r k o. Blaga gospa teta! Moj gospod oče žele prave blagosti v hišo. Da jo brez dvoma dospejo, zato sem jim obljubil vso svojo pomoč. Vrhu vsega tega pa se mi še potrebno zdi, da se zme¬ nim samo z vašo mlado gospodičino. Prosim Vas tedaj, dovolite, da ostanem nekaj trenotkov sam ž njo! Komarjeva. Vaju sama pustiti? Muha. Botra, brez vse nevarnosti! Komarjeva. Dovoljeno je, le pogovorita se! F r k o. Hvala lepa! Minka (tiho). Še jaz sem radovedna, kaj hoče gospod filozof od mene! — 19 — Mulia (Komarjevo odpeljevaje, preti). Dohtar, pameten bodi! F r k o (razkačen). Ciospod oce! M u h a. Ti, ti! Tihe vode so globoke (Odstopi z gospo.) 9. Govoiv Frko. Minka. Frko (postavi dva stola sredi sobe, daleč narazen). Prosim gospodičina, sediva! (Sedeta.) Minka (tiho). Lipov bog! Frko (pokašljuje). Mink a (tiho). Ali bo kaj ? 2 * — 20 — F r k o. Gospodičina draga! — Jaz — čutim — — Mink a (tiho). Tudi jaz čutim! Frko. — da — imam — vašo srečo v roki! Minka (tiho). V modri roki je ! Fr k o. Človek — ima — srce- Minka (tiho). To že davno vem! Frko. — in to srce bije ali prijatelju ali ljubemu! Minka (tiho). Ali pa nikomur; morda ka- cemu knjižniku! Frko. Mož je čudna žival; — Mink a. Kaj pa ženska? — 21 - F r k o. Nepotrebna stvar! Minka, Lepa hvala! (Tilio.) Ti muhavec ti! F r k o. Sokrat pravi: — Minka. Kar Sokrat pravi , mar! Fr ko. ni meni nič Vi sovražite stare klasike? M i n k a. Od vsega srca! Fr k o. Ne marate tudi za sedanje? M i n k a. Tudi ne! F r k o (se udari po čelu; tiho). Non liabet! Minka (tiho). Nasitiš se jih! Frko. Gospodičina, ali me hočete za očeta ? 22 _ Minka (tiho). Saj za druzega mi ni! (Glasno.) Zakaj ne ? Frko. Ženitev je važna reč! Mink a. Važna, važna! Frko. Gospodičine se rade menijo o njej! Minka. Naj raj še, kadar se same može! Frko. Malokdaj se najdeta, da sta oba enako mlada, bogata ali omikana! Minka. Žalibog, da je tako! Frko. Gospodieina , ali bi se Vi rada omožila? Mink a. Skoraj ne vem! F r k o. Jaz Vam vem za pravega možaka! Pa ne mara že sama za kterega veste? Jaz ne! M i n k a. Fr k o. Dovolite, da ga tedaj imenujem? Minka. Jako sem radovedna! Fr k o. Ta možak je bogat, srednjih let, okrogle volje. Minka. No? Fr k o. S kratka: moj oče! Mink a. Vaš oče? Frko. Da, da! Minka. Jaz da bi vzela Vašega očeta? Frko. Kaj ne, da ste ga dovoljna? M i n k a. Kaj tacega bi ne bila uganila! Vašega očeta! Zakaj ne mar Vašega deda! — ‘24 — Fr k o. Ded so davno že v črnej zemlji! Minka (smeje se). Vi se šalite! F r k o. Nikakor ne! Jaz sem prevzel to težko stvar, da najdem svojemu očetu prijaz- nivo nevesto. Vas sem prvo izvolil, ali se Vam to smešno zdi? Minka. Lepa hvala dragi gospodičič! (Pre¬ mišlja.) Veste kaj! Naj si bode. nena¬ ravno, da bi vzela jaz Vašega očeta, vendar ga vzamem, ali da . . . Fr k o. No? Mink a. Da vzamete Vi mojo teto! F r k o. Gospodičina, premislite, da se jaz nikakor ne oženim! Minka. Kakor Vam všeč! Ako Vi ne, tudi jaz ne! — 25 — F r k o (premišljuje). Moj oče se morajo pre¬ drugačiti, naj bode, kar lioče! Da se predrugačijo, morajo se oženiti, naj bode kar hoče! Da dospem svoj zlati namen, darujem od srca rad samega sebe! Naj bode kar hoče, gospodičina, jaz vzamem Vašo teto! Minka (se ustraši). Ni mogoče! Frko. Tukaj je moja roka! (Ponujajej roko.) Minka. Frko, premislite, da bi teta lehko bila Vaša mati! Fr k o. Vendar jo vzamem! Minka (tiho). Zdaj sem jo uganila! (Glasno.) Dva dni odloga Vam še dam, da si premislite, ker vidim, da Vaša ljubezen do očeta—- Frko. vse zmaga! Srečni bomo živeli v dveh družinah pod eno streho! — 26 — Minka. In ves svet se nam bo smejal, ko bo varovala mlada starega, stara mla¬ dega! (Tiho.) Za božji dan, lep in slep j' e! Frko. Jaz pa se nadjam, da bomo mirno in sladko živeli, kakor v starih klasi¬ čnih časih! Mink a. Vi in Vaši stari časi ne veljajo črvivega lešnjaka! F r k o. Filozofija nas uči — —• — Minka. da gledate Vi brez oči, da mislite brez glave, in -da čutite brez srca! F r k o. Oho, gospodieina! Mink a. Nič oho! Vaša glavica je polna pajčin, v ktere so Vas klasiki za- mrežili! Vi ste mlad, pa se ne čutite! — 27 — Vrzite Sokrata, Homerja, Humboldta in vse tiste Vaše stare želtave modri¬ jane skozi okno ali pa v peč, in učite se ... . Krko. Česa? 51 i n k a. Ljubiti! Krko. Kdo me bo učil? M i n k a (s smehom). Moja teta! (Odteče.) 10. Govor. Krko. Znam, da me draži, vendar jej ne morem zameriti! Kar pa je res, to je res! Vsi klasiki me tako ne ogrejo in razvedre, kakor Minčine oči in njen gladki in prijazni jeziček! Vekam vse drugače bije moje srce in čuti nekaj novega, česar ni še do zdaj čutilo. 28 — Lepe so stare knjige, ali lepša jo ven¬ dar le Minka! Pravi, nebeški angeljček je! Naj se mi smeje, vendar je pri¬ srčna in ljubeznjiva! Mlada je, kakor rosa na listu, zala kakor cvetica na polji! Kri mi urneje vre in srce mi sladkeje bije, kadar se je spomnim! Ne mara pa imam mrzlico ? — Bolan sem, za to grem precej brat Hipokrata, kaj on o takej bolezni pravi! — Ob, take jasne, mile, žive, goreče oči ima Minka! Od vsega srca bom ljubil — Svojo mačeho! (Odide klaverno.) 11. Govor. Minka (pride nazaj oziraje se krog sebe). Sel je! Kakor si bodi, Frko je vendar nekaj prismuknen! Od mene hoče, naj vzamem njegovega očeta! Lepa čast in sreča! Zakaj se pa ne zmisli, dahi on mene snubil? Ubogi mladenič — 29 — živi vnemar; vedno sanja in sanja, oh meni se pa ne da zdramiti! Škoda, ker je tako učen, da se mu lepša zdi oslovska, nego taka-le koža! (Kaže svoje roke.) Da bi se zaljubil, zaljubil kakor se zaljubijo pametni ljudje, on bi bil tak mož, da bi mu ne bilo enacega pod solncem! 12. Govor. Minka. Komarjeva. Komarjeva. No ljubka, kaj ti je Frko djal? Mink a. Nič, prav nič, in še skoraj menj, nego nič! K o mar j e v a. Cenni pa je hotel sam s teboj biti? Minka. Uganite teta! Komarjeva. Njegov oče mi je rekel, da te bo Frko snubil. — 30 - Mink a. Da hoče snubiti, to je res, — ali ne mene! K o in a r j era. Ktero pa? Mink a. Vas, preljubeznjiva moja teta! Koma r j e v a. Mene ? Mink a. Vas! Ali ni to smeha vredno ? (Smeje se.) K o m ar j e v a. Zakaj ? Vi gospodičina se nimate ni malo ni dosti Frku smejati! Minka. Prav pravite, teta, ker ta reč je že sama na sebi grozno žalostna ! Tak mlad junak in take stare misli! Vi teta bi bila prav lehko njegova mati! K o m a r j e v a. Minka, ne žabi, da sem tvoja teta! Ne misli, da ravna Frko brez uma in brez pameti! Baš zarad tega, ker — 31 — mene snubi, kaže, da je izvrsten možak, ki išče neveste z glavo in srcem! Enacih mladeničev je malo na svetu! Minka. Hvala Bogu, da jih je malo! Komarjeva. Ti si mi prejezična; ta hip hočem biti sama. Minka (posmešno). Z Bogom, Vi mlada, srečna nevesta! Komarjeva. Minka, jaz ti prepovedujem, šaliti se! Mink a. Pozdravite prihodnjega mojega stri¬ ca ! (Smehljaje se odteče.) 13. Govor. Koma r j e v a. Predrzna deklina! Ne bovi dolgo skupaj zobali! Vsak hip bi razžalila ali mene, ali mojega Frlca! Zlata — 32 - duša, da sem se jaz tako v tebi zmo¬ tila! Dragi moj Frko, ti si živa modrost in učenost, in jaz se bom noč in dan trudila, da te bom vredna! 14. Govor. K o m a r j e v a. M n h a. M u h a. No, ljubeznjiva botrica, ali je vse po volji? Komarjeva (vzdiha). Mislim, da bo! Muha. Ali ste dovolila? Komarjeva (sramežljivo). Sem! Muha. Vam je vse odkril? K o m a r j e v a. Vse! — 33 — M u h a. To me veseli! Želel sem, da se mojemu sinu enkrat ena dobro ponese! To je modro izpeljal! (Drgne si roke.) Koma r j e v a. Ne zamerite gospod, jaz bi ga še bolj hvalila in povikšala, ako ne bi sramežljivost- M u h a. Znam, znam! Kar je, to je! Pustiva zdaj mlade ljudi in meniva se o najinej poroki! Komarj eva. Pozabite jo, za Boga svetega! M u li a. Pozabiti najino poroko? Zakaj? Komarjeva. Ne govorite več o njej! Pozneje zveste vse! Osoda, sladka osoda me loči od Vas na veke! Muha. Kaj to pomenja? Kdo je tega kriv ? Komaj pred uro ste hotela biti moja gospodinja! 3 — 34 — K o m a r j e v a. Vsaka Vaših besed me predira kakor meč, Vaša pa biti ne morem! M u h a. Zakaj ne? Komarjeva. Druzemu sem se zaročila! Muha. Ali ste ne mara že omožena? Komarjeva. Ne še, pa dolgo ne bo trajalo! M u h a. Znam jaz srečnega ženina? Komarjeva. Znate ga gotovo! Krasnejšega, nmnejšega in modrejšega mladeniča ni še mati rodila! Ako pa tudi ne morem biti Vaša soproga, vendar ostanem do smrti zvesta Vaša prijateljica, ki Vas spoštuje in ljubi kakor svojega —• očeta! (Odide.) — 35 — 15. Govor. Muha. Ali so se jej možgani zmešali ali sanjam! Kdo jo neki vzame? Zame ne mara, zavrgla me je, cesar ni do zdaj še nobena storila. Bodi ženska v hiši ali petelin na strehi, oba se obra¬ čata po vsacem viharčku. Da me je Komarjeva gospa zapustila, to se meni nič kaj čudnega ne zdi. Najbrže sem že toliko osivel, da se jej prestar zdim, dasi ne čutim še prevelike starosti! Zvedeti moram v kratkem, kterega moža namestu mene dobo! 16. Govor. Muha. Frko. . Frko. Ljubi oče, vse je v redu! Muha (nejevoljno). Znam! 3 * — 3G — Frko. Niste ne mara tega veseli? Mu h a. Kaj, tudi vesel bi še moral biti, ker me je z dolgim nosom — Frko. Kaj Vas neče? Muha. Za ves svet ne, to mi je na zobe djala! Frko. Menije pa zatrdno obljubila! To ne more biti, Minka ne laže! Muha. Kdo? Minka? Frko. Da, Minka! Kaj nima biti Vaša gospa? Muha. Minka moja gospa? Doctor juriš utriuscjue, ubi pamet ? (Smeje se.) Ha, ha! Frko. Jaz sem jo Vam snubil, ona je dovolila, in denes teden, kakor sem — 37 — Vam obljubil, bodete srečen mož mla¬ de, krasne, bogate devojke! Muha. Sin moj, iz te moke nebokruba! Frko. Pošljite precej po biležnika, in preskrbite pismo, da bodem Vas kmalu srečnega videl. Muha. Nadjam se, da nisem v norišnici. Ce se pa po tvojem zgodi, meni je že prav. Zgube ne bo, ker stokrat rajši imam Minko od tete. Frko, odkrito¬ srčno ti pravim, da sem Minko tebi namenil; razjasni mi, kako je to, da jo ti meni snubiš? Frko. Kaj pa je zopet to? M u h a. Ali si jej gledal v oči? Frko. Oh, ne vprašajte me! 38 — Muha. Si videl njeno zlate lase, rudeča lica in bele zobe! Fr k o. Oh sem, sem! M u h a. Glej, tebi se lepa zdi, pa jo meni snubiš ! Vprašaj svojega srca, in kakor ti zapoveduje, tako delaj! Fr k o. Jaz? Po svojem srci? Muha. Da! Kaj je to nemogoče? F r k o. Oče, kako pa jej pokažem, da jo ljubim? M u h a. Ce tega ne znaš, naj te pa ona navadi. Fr k o. Pa me bo ona ljubila? Muha. Bolje nego misliš! — 39 — Fr k o. Pa Vi oče in moje knjige? Muh a. Zame ni; knjigam pa daj slovo, da ti ne zmešajo možgan! Bodi pri¬ ljuden in prijazen! Povedi jej, da le nanjo misliš, da se le zanjo trudiš, da le zanjo živiš, da zanjo celo umreš! Prisezi jej za Boga, za svetega Luka, za vse zvezde, da jo ljubiš nad vse; da jej zvest ostaneš do smrti in še dalje! Vse ti bo verjela in z veseljem ti da roko! Hajdi, sin moj, na sladko delo! Minka mora biti tvoja, pa ne moja! Srce velja! (Odide.) 17. Govor. F r k o. Oče skoraj prav pravijo! Od¬ kriti liočcm Minki, kaj mi čuti srce! Obudila se mi je v prsih do zdaj ne¬ znana želja! Čutim, da sem mladenič, — 40 - da gorka kri po teli žilah teče, da le Minka bi me rešila in osrečila! (Sede ia premišljuje.) 18. Govor. Frko. Komarjeva. Komarjeva (zase). Sam je! Oh, vsa se tresem! Frko (zase). Nad vse jo ljubim! Komarjeva (zase). Ti ljubeznjivi mladenič! Frko (zase). Le zanjo gorim! K o m a r j e v a (zase). Neizrekljiva sreča me čaka! Frko (zase). Le enih misli bova, enih želj, ene duše, enega srca! Ko m ar j e va (zase). Rajsko veselje! (Položi roko na Frkovo ramo.) — 41 — Frko (poskoči). Čestita gospa, oznanjam Vam, da . . . Ko marje va. Govorite, dragi moj, kar Vam srce veli! Frko. Je-li dovoljeno? Komarjeva. Vse, česar koli želite! Frko. Tisočkrat in tisočkrat hvala Vam! Komarjeva. Kdo hi Vam kaj branil? Frko. Kteri dan izvolite ? Komarj eva. Ne prehitro, Vas prosim! (Pade v naslonjač.) Frko. Vam je slabo, gospa? K o m a r j e v a. Ne, ne! Srčna miloba meje zmog¬ la! - 42 Fr k o (zase). Z menoj vred se veseli! (Glasno.) Boste Vi z Minko o tem govorila? K o m a r j e v a. Čemu? Jaz ne potrebujem take mlade dekline sveta. Fr k o. Zakaj ne? Saj Vam je v rodu! Komarj eva. Nič ne de! Vendar mora iz hiše, predno (sramežljivo) se . . poročiva! Fr k o (ostrmi). Kdo ? Midva ? Da bi se poročila? Komar j eva. Vendar ne bova take priče trpela v hiši? (Ljubeznjivo.) Kaj si nisva sama za¬ dosti? Ne bova le drug druzemu živela? Fr k o. Gospa, Vi se motite! Jaz Vas čestim, ljubim pa le Minko! Komarj eva. Minko? Kaj so vse Vaše besede do zdaj le na Minko merile? — 43 — Fr k o. Kam pa? Komarjeva. Nesrečnež! Prekanili ste me! (Joče.) To vpije v nebo! Fr k o. Dovolite . . . Koma r j e v a. Nieesa več ne dovolim! Ali je to Vaša omika, Vaša modrost, da pre¬ dirate moje mirno srce? Minka ne mara za Vas! Ona želi izkušenega, veselega moža, pa ne mrtvega hlapčica, ki še brk nima! Eajša pojde v samostan, tudi tam lehko umre med knjigami,— jaz pa Ž njo! (Odide z jokom in jezo.) 19. Govor. Fr k o. To je klasična zmešnjava! Sam večni Bog me je rešil, da nisem te žene mož. Moja žena bo le Minka in — 44 da je več ljubim od samega sebe, hočem jej precej dokazati. (Gre do omare, kjer so knjige, in jih pod mizo zmeče.) Pojte rakom žvižgat vi žalostni prijatelji, Homer, Aristotel, Ciceron, Plini, Gali¬ lej, Nevton, Humboldt! Pod mizo! Tamkaj počivajte in ne kalite več moje sreče! Vsi skupaj niste vredni polovice preljubljene Minke. Druzega ne čislam več, nego lepoto, mladost in ljubezen! (Minčino petje se sliši.) Oh lju¬ beznivi, mili, nebeški glasi! Že gre! pomagaj mi srce, da jej povem, kaj in kako čutim! Ves omamljen sem, ves se tresem; sam ne vem, kaj bom govoril! 20. Govor. F r k o. M i n k si. Minka. Dobro ste zadeli, Frko! Teto ste razžalili, da je ko gad razkačena! — 45 — Vrhu tega ste pa tudi mož beseda — kaj se tako drži, kar se obljubi? Frk o. Ne zahtevajte od mene, da bi držal, kar sem v taki omamici obljubil! Zdaj sem pa zbujen, hvala vašim zalim, angeljskim očescem, iz kterih nebeški žarki v to temno srce sijejo! Vi Minka ste me zbudila, očarala ste me! Zdaj še le vem, da živim! Dovolite krasna devojka, da Vam ponudim svoje gorko srce, ki le za Vas bije! Ali se smem nadjati sreče ? (Prime jo za roko.) Minka. No, prva poskušnja ni slaba! Kaj pa Vaš oče? Frk o. Zmerjali so me, da nisem že davno tako z Vami govoril! Nado so mi v srce vlili, de me boste tudi Vi ljubila! Minka. Oho, kdo jim je to rekel ? — 46 Frko. Minka, jaz Vas srčno ljubim, bo¬ dite mi dobra! (Poljubi jej roko.) Mi n k a. Kam pa to zapišem? Je li re¬ snica, kar mi govorite? Frko. Sveta resnica! Recite tudi Vi meni, da me ljubite in jaz bom najsrečnejši na zemlji! Kar sem do zdaj zamudil, moram — — (Hoče jo poljubiti). Minka (ga odvrne). Počasi gospodičič! Vi ste nekam pozno začeli koračiti, zdaj bi pa radi storili deset korakov na¬ mesti enega! Frko. Preljuba, zlata Minka! (Zopet jo hoče poljubiti.) Minka (zopet ga odvrne). Kje pa je filozofija? Frko (pade pred njo na kolena). Tukaj je! — 47 — 21. Govor. Prejšnja in Mn h a. Muha (ploska). Dobro, prav dobro! Minka. Moj Bog! Frko (vstane). Oče moj! M u h a. No Frko, Ti izvrstno meni snubiš! Vi pa gospodičina izvrstno učite pre¬ učenega mladeniča! Frko. Ne zamerite! M n h a. Kaj zameril? Ta hip poljubi pred menoj Minko in se jej zahvali, da te je izpametila! (Frko poljubi Minko.) Podajta mi roke, da jih za večnost sklenem! (Frko in Minka mu podasta roke, ktere križem sklene.) Bog z vama! — 48 22. Govor. Prejšnji in Komarjeva. Komarjeva. Kaj pa to? Minka, kaj delaš? Minka. Ljuba tetka, inožim se! Muha. Botrica, le Vas še tukaj potre¬ bujemo! Dobro došla, stopite k meni, da voščiva skupaj zaročenima vso srečo! Komarjeva. Nikakor ne! Minka. Tetka, ljuba zlata moja tetka! Komarjeva. Od tega hipa ti nisem več teta! Muha. Draga botrica, počasi! Sin moj je bil od mladega okoren in muhast, tedaj je teto snubil namesto sestričine, temveč, ker je tudi teta še mlada in ljubezniva! Prizanesite mu, saj kazni - 49 — vendar ne odide, kaj ne Minka? (Minka, smehljaje se, preti Frlui.) Usmilite se ne¬ vednega mladeniča, in vzemite mene za moža, da ostanete tudi za naprej Minčina teta! K o mar j e v a. Naj pa bo! Minka, le vzemi ga v božjem imeni tega muhca! (Muhi.) Vam pa, ženin moj, ni treba misliti, da sem kadaj verjela našega filozofa besedam in sanjarijam! Le radovedna sem bila, dekle ga prižene in zapelje klasična modrost! Nikakor ne, da bi jaz bila mislila, njegova žena biti, rajša Bog VO kaj ! (Sili se smejati.) M u h a. To vsi dobro vemo! Podajva si, preljuba botrica, roke, enako tudi Minka in Frko, da bodo skupaj mlada in mladi, stari in . . . K o m a r j e v a. Muha! 4 — 50 — M u h a. In ljubeznjiva tetka! Minka in Fr k o. 7 vela naša tetka! (Par za parom so objemi.) (Zagrinjalo pade.) Tisk Egerjer v Ljubljani. — 1865.