0 IZVESTJE 4 ▪  2007
NEVA MAKUC*
O NEKATERIh VIDIKIh ODNOSA FURLANSKIh NOVOVEŠKIh 
HistorioGraFo V do etničniH, jeziko VniH, VerskiH in 
SOCIALNIh SKUPIN
izVLeček
Prispevek se posveča historiografskim 
spisom, ki so jih med 15. in 17. stoletjem 
spisali furlanski avtorji, pripadniki roman-
ske govorne skupine, oziroma nekaterim 
vidikom odnosa omenjenih historiografov 
do različnih etničnih, jezikovnih, verskih in 
socialnih skupin.
ključne besede
zgodovinopisje, Furlanija, Slovani, etnične 
skupine
SINTESI
Il contributo si concentra sulle opere storio-
grafiche che furono scritte tra il '400 e il '600 
da autori friulani appartenenti al gruppo 
linguistico romanzo, ossia su alcuni aspetti 
del loro rapporto verso alcuni gruppi etnici, 
linguistici, religiosi e sociali.
Parole chiave
storiografia, Friuli, Slavi, gruppi etnici
Sumarični prispevek
1
 se osredotoča 
na dojemanje različnih etničnih, 
jezikovnih, verskih in socialnih sku-
pin s strani furlanskih historiografov 
prvih treh stoletij beneške oblasti na 
furlanskem območju, katera je bila 
vzpostavljena leta 1420 s prisvojitvijo 
kneževine oglejskega patriarha. Na tem 
mestu bom na poenostavljen način 
omenila samo nekatere vidike tovrst-
nih odnosov. Omenjene historiografe, 
če izvzamemo na primer patra Martina 
Bavčerja, ki je bil bližji – tako kot je 
opozorila Darja Mihelič - progerman-
ski zgodovinski koncepciji,
2
 je karak-
* univ. dipl. italijanistka in zgodovinarka, Zgo-
dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU,  e-
pošta: neva.makuc@zrc-sazu.si
1 
Omenjeni prispevek je bil predstavljen 
na mednarodnem znanstvenem sestan-
ku Interpreti kultur, ki ga je med 27. in 
29. septembrom 2007 organiziralo 
Znanstveno-raziskovalno središče v 
Kopru. Na tem mestu je objavljena le 
kratka predstavitev, celoten članek bo 
predvidoma objavljen v Acta Histriae. 
2 
Mihelič, Etnična podoba Karantanije in 
terizirala pripadnost italijanski kulturni 
sferi. 
Družbena razslojenost, ki je bila v 
vsakdanjem življenju globoko občute-
na in odločilna, je bila v obravnavanih 
delih izražena večinoma na posreden 
in površinski način. Nižji sloji so bili 
deležni pozornosti le izjemoma, na pri-
mer v zvezi z uporom leta 1511, ki je 
globoko pretresel furlansko družbo in 
o katerem so poročali mnogi sodobni 
historiografi. Krivdo za ljudski bes so 
pogosto pripisovali zgolj ščuvanju vi-
demskega plemiča Antonija Savorgna-
na in ljudski želji po plenjenju. Vzviše-
no preziranje nižjih slojev ni dovolilo 
poglabljanja v prave vzroke nezado-
voljstva. Nekateri zgodovinopisci so 
nižjim slojem pripisovali celo prirojene, 
večinoma negativne lastnosti. Na drugi 
strani pa so historiografi slavili različne 
plemiške rodbine, pri čemer je, tako kot 
tudi pri njihovem dojemanju etničnih 
skupin in uporabi geografskih imen, 
pogosto prišlo do izraza nagnjenje k 
iskanju in poudarjanju čim starejših iz-
vorov. Tako na primer v delih Gian Gi-
acoma D'Ischije beremo o pripetljajih, 
ki naj bi jih goriški grofje doživljali vse 
v Atilovem času.
3
 V zvezi z družbenimi 
sloji v enem izmed del Marc'Antonija 
Nicolettija izstopa povezovanje sodob-
ne družbene razslojenosti z nekdanjimi 
etničnimi razlikami, saj naj bi se nek-
danja delitev na t.i. Rimljane, Langobarde 
in Bavarce prelevila v družbeno razslo-
jenost.
4
Etničnim skupinam so obravnavani 
historiografi namenjali zelo malo pro-
stora, pri čemer so še največ pozorno-
sti bila deležna t.i. barbarska ljudstva 
in pa osmanska nevarnost. Etnične 
njenih, str. 876-878; Mihelič, Karantanija 
v očeh, str. 299-300.
3 
D'Ischia, La scena, 81-82; D'Ischia, Hi-
storia, str. 2-3.
4 
Nicoletti, Leggi, str. 30.
razlike so bile v določenih primerih
5
 
jasno občutene, najverjetneje zaradi 
prepletenosti z geografskimi in poli-
tičnimi konotacijami. Glede odnosa 
do etničnih skupin bi morda veljalo 
poglobiti domnevo, da so obravnavani 
historiografi na osnovi antične in zgo-
dnjesrednjeveške tradicije, na eni strani 
dojemali lastno skupnost kot skupek 
etnično in jezikovno izvorno različnih 
posameznikov, ki so jih določeni poli-
tični in družbeni dejavniki povezali v 
sklenjeno skupino, na drugi strani pa 
druge etnične skupine kot homogene 
in objektivno določljive skupine. Spisi 
na večinoma indirekten način namreč 
izražajo izrazito biološko dojemanje 
narave tujih etničnih skupin, tako so-
dobnih kot antičnih in zgodnjesrednje-
veških. V skladu s takšno koncepcijo 
in glede na to, da so historiografi sebe 
dojemali kot naslednike antične civili-
zacije so neredko t.i. barbarskim ljud-
stvom pripisovali določene negativne 
lastnosti, kot na primer nezmernost pri 
hrani in pijači, nagnjenost k plenjenju 
in podobno. Na osnovi poročil pred-
hodnih piscev so etničen razvoj obrav-
navali kot stanje, ki naj bi se linearno in 
enolično vlekel skozi stoletja. Tovrsten 
izredno poenostavljen pogled na etnič-
ni razvoj, se je odražal na več načinov, 
na primer s poimenovanjem sodobnih 
etničnih skupin z etnonimi določenih 
preteklih skupin ali s poimenovanjem 
preteklih etničnih skupin s sodobnimi 
etnonimi. Poleg tega so na neposre-
den, a še pogosteje na posreden način 
kot prednike določene etnične skupine 
označevali pripadnike nekega starej-
šega ljudstva. Giovanni Candido je na 
primer v svojih Commentariorum Aquile-
5 
Npr. podčrtovanje germanskega porekla 
nekaterih oglejskih patriarhov in slovan-
skega izvora patriarha Friderika II. �npr. 
Capodaglio, Vdine, str. 19; Capodaglio, 
Dei fragmenti, str. 55,58, 64, 65�.

 IZVESTJE 4 ▪  2007
iensium libri octo izrecno enačil Poljake z 
Gepidi.
6
 Večina piscev je zaradi podob-
nega nomadsko konjeniškega življenja 
in panonskega naselitvenega območja 
enačila tudi Hune, Avare in Ogre. Ob-
stoj nemalo sodobnih etničnih skupin 
je bil anahronistično prenesen vse v 
antični ali zgodnjesrednjeveški čas, na 
primer, med sodobnimi Francozi in 
Franki karolinškega časa je bila pogo-
sto potegnjena linearna linija.
Podatki o časovno bližnjih ali celo 
sodobnih etničnih skupinah so izre-
dno skopi. Nekoliko več pozornosti 
je namenjeno tistim skupinam, katerih 
različnost je bila zaradi ne le etničnih, 
temveč predvsem verskih ali političnih 
razlik občutena kot posebno drugačna 
in tuja. Pri odnosu do Judov, Grkov in 
Osmanov sta bila tesno prepletena tako 
zaznavanje njihove izrazite drugačnosti 
kot tudi pomen krščanske identitete 
piscev. Redko izraženi negativni etnič-
ni stereotipi pridejo do izraza prav pri 
omenjenih treh skupinah. Že omenje-
ni D'Ischia je na primer Jude opisal 
kot podlo drhal, Grkom pa je pripi-
sal prirojeno hudobijo, zvitost in celo 
barbarsko naravo.
7
 Globlje občuten in 
posledično tudi mnogo bolj transpa-
renten pa je bil odnos do Osmanov, saj 
ob zelo skromnem zanimanju za druge 
sodobne etnične skupine izstopa izje-
mno velika pozornost do Osmanov, ki 
so s svojimi vpadi silovito posegli na 
furlansko območje, s svojimi osvaja-
nji vnesli nemir v ves krščanski svet in 
odigrali odločilno vlogo pri ustvarjanju 
zavesti o obstoju enotne, na krščan-
ski veri temelječe skupnosti. Mnogi 
historiografi so izčrpno pisali o njiho-
vih vpadih. Osmane so dojemali kot 
barbare ali – če citiram besede Jacopa 
Valvasoneja – kot »feroci, crudeli et potenti 
inimici di tutta 'l Christianesmo«.
8
 Nekatera 
dela se zaključijo z upanjem, da bodo 
krščanski vladarji rešili krščanski svet 
pred osmansko nevarnostjo. Zaskrblje-
nost pa preraste v globok strah zlasti 
pri tistih avtorjih, kot na primer pri 
6 
Candido, Commentariorum, lib. III.
7 
D'Ischia, La scena, str. 53, 57, 88, 197.
8 
Valvasone, Dele incursioni, 11.
Candidu in D'Ischi, ki so kot sodob-
niki doživljali pomembne osmanske 
uspehe, kot osvojitev Sirije in Egipta v 
drugem desetletju 16. stoletja, beneško 
izgubo Krete leta 1669 itd. 
Nekoliko več prostora kot sodob-
nim etničnim skupinam je namenjene-
ga antičnim in zgodnjesrednjeveškim 
ljudstvom, predvsem Avarom, Lango-
bardom in Slovanom. Glavna vzroka 
tega sta bila silovitost njihovih vdorov 
in selitev, s katerimi so globoko zare-
zali v zgodovinski razvoj furlanskega 
območja, kot tudi bogato gradivo, ki 
ga o omenjenih skupinah prinaša Hi-
storia Langobardorum Pavla Diakona iz 
8. stoletja.
Maloštevilni podatki o Slovanih 
se nanašajo večinoma na zgodnjesre-
dnjeveške Slovane z današnjega slo-
venskega ozemlja in na njihove boje 
z Langobardi. Bežno se omenjajo tudi 
Slovani z vzhodne Jadranske obale, 
ki so poimenovani bodisi kot Slovani 
bodisi kot Iliri, saj so v humanistič-
nem času slednje začeli pojmovati kot 
neposredne prednike južnih Slovanov. 
Še redkeje kot srednjeveško se ome-
nja sodobno slovansko prebivalstvo 
z današnjega slovenskega ozemlja, in 
sicer večinoma zgolj bežno kot pre-
bivalstvo določenih vasi ali v zvezi s 
furlanskimi fajdami, turškimi vpadi 
in ustoličevanjem koroških vojvod. 
Iz konteksta nekaterih spisov se lah-
ko razbere obravnavanje omenjenih 
Slovanov kot neposrednih potomcev 
antičnih Japodov. Tovrstne omembe 
predstavljajo v glavnem zgolj gole 
kuriozitete, izražene bežno in osredo-
točene bolj na lingvistično kot pa na 
etnično drugačnost Slovanov.
VIRI IN LITERATURA
9
CANDIDO, Giovanni: Commentario-
9 
Objavljeni prispevek predstavlja le krat-
ko predstavitev dela širše raziskave, ki 
jo avtorica pripravlja v okviru predvide-
nega doktorskega dela. Na tem mestu 
zaradi prostorske stiske ne more biti 
objavljen celoten seznam obravnavanih 
historiografskih virov, ki bo objavljen v 
načrtovanem doktorskem delu in pred-
vidoma tudi v Acta Histriae. Na tem me-
rum Aquileiensium libri octo. Venetiis: 
Alessandro Bindoni, 1521. 
CAPODAGLI, Giuseppe: Vdine ill-
vstrata da molti suoi cittadini. Vdine: 
Nicolò Schiratti, 1645. Bologna: Ar-
naldo Forni editore, 1977.
CAPODAGLIO, Giuseppe: Dei fra-
gmenti d'Aquileja. Trieste: Tipografia 
del Lloyd Austriaco, 1852.
D'ISCHIA, [Gian Giacomo]: Historia 
della principale Contea di Goritia Nella 
Prouincia Foro-Iuliense, O' siasi Racconto 
Crono-Stemmatograffico di que' Prencipi 
Conti. Udine: Nicolò Schiratti, 1684. 
Gorizia: Stab. tip. Giov . Paternolli, 
1899.
D'ISCHIA, Gioanni [!] Giacomo: La 
scena de' tragici amori longobardici. Auue-
nimenti famigliari, e di Corte da che quella 
bellicosa Natione trapiantò il Seggio Reale 
in Italia, Ricauati dalle tenebre d'altissima 
dimenticanza, E ridotti in Istoria formale. 
Udine: Nicolò Schiratti, 1678.
MIHELIČ, Darja: Etnična podoba 
Karantanije in njenih prebivalcev v 
spisih zgodovinopiscev od 15. do 18. 
stoletja. Bratož, Rajko �ur.�. Slovenija 
in sosednje dežele med antiko in karolinško 
dobo: začetki slovenske etnogeneze = Slowe-
nien und die Nachbarländer zwischen An-
tike und karolingischer Epoche: Anfänge 
der slowenischen Ethnogenese. Ljubljana: 
Narodni muzej Slovenije, Slovenska 
akademija znanosti in umetnosti, 
2000, 2. del, str. 839-961. 
MIHELIČ, Darja: Karantanija v očeh 
zgodovinarjev od konca 15. do 18. 
stoletja. Zgodovinski časopis, 31, 1977, 
št. 3, str. 287-328.
NICOLETTI, Marcantonio: Leggi e co-
stumi dei Furlani sotto diciotto Patriarchi 
d'Aquileia. Pradamano �Udine�: Pie-
tro Zampa editore, 1927.
VALVASONE di Maniago il Vecchio, 
Jacopo: Dele incursioni de Turchi fatte 
nella Patria del Friuli con La descrizio-
ne de i passi. [online]. [Uporabljeno 
dne 8. 4. 2005]. Dostopno na URL: 
www. univ.trieste.it/~nirital/lug-
hi/infohum/testi/test_n-e/turchi.
html. 
stu bodo navedeni le omenjeni viri in 
literatura.
neV a Makuc, o nekateriih vidikih odnosa furlanskih ...