Postojnska jama. 215
Postojnska jama.
v kateri valuti je plačati dolgove bivše jamske uprave? Dr. Vladimir Ravnihar.
Kranjska hranilnica kasneje Hranilnica dravske banovine, danes imenovana Hranilnica ljubljanske pokrajine je bila na temelju zadolžnice z dne 3. februarja 1902 in 50. decembra 1903 dovolila komisiji jamske uprave v Postojni dvoje posojil v znesku 60.000.— in 50.000'— K. Zadolžitev po komisiji je odobrilo nadzorstveno oblastvo c. kr. poljedelsko ministrstvo na Dunaju. Obveznosti je pristopil kot „porok in plačnik" trg (danes mesto) Postojna po oskrbni-štvu njegovega premoženja, kar je v smislu zakona odobril deželni odbor kranjski.
Med prvo svetovno vojno je jamska uprava prenehala s plačevanjem anuitet in obresti. Hranilnica dravske banovine ie bila prisiljena vložiti tožbo. Tožbo je vložila v 1. 1929 na deželnem sodišču v Trstu (R.   1 r i b u n a I e
¦' Tako sta sprejeli fidejkoinisarjev rekurz odločbi GlU II 622 iii
9457. u*
216 Postojnska jama.
C. P. T r i e S t e) za tedaj obstoječi saldo obeli terjatev oikroglo Din. 56.000'—. To na podlagi nettiinske konvencije z dne 20. julija 1925, sklenjene med Kraljevino Italijo na eni in Kraljevino Jugoslavijo na drugi strani, ki je določila splošno načelo, da se morajo obveznosti, ki se glasijo na etaroavstrijske krone plačati v dinarjih po 25 din. za 100 starih kron. Tožba je bila vložena neposredno proti ,.poroku in plačniku" mestni občini.
Sodišče je tožbo s sodbo z dne 25. julija 1951 zavrnilo, češ da ni izkazano, da je bilo posojilo najeto z vladnim dovoljenjem: obveza j«mske uprave je nična in nična je tudi obveza mestne občine kot garantinje. Prizivno sodišče (Corte d'ap peli o) v Trstu je s sodbo z dne 20. aprila 1939, torej po osmih letih, prizivu tožeče stranke ugodilo ter toženo občino obsodilo na plačilo zneska 110.000"— kron s 5% obrestmi od 5. febrimrja 1929 dalje ter dveh tretjin pravdnih stroškov.
Razlogi sodbe poudarjajo, da je hranilnica tožbo pravilno naperila samo proti mestni cubčini, kajti italijanski erar. ki je bil prevzel jamsko upra\ o, ni nikakor odgo^'oren za dolgove te uprave, jama je bila že pod Avstrijo državna lastnina in je zavoljo izida vojne „iure bellico" kot „pTaeda bellica" prešla v last italijanske države. Italijanski erar pa v smislu saintgermainske pogodbe (čl. 205 in nasl.) ni prevzel obveznosti (dolgov) bivše jamske uprave. S tem seveda še ni rečeno, kakor zatrjuje tožena stranka, da je terjatev ugasnila, temveč bi se moglo kvečjemu trditi, da je terjatev postala skoraj neizterljiva z oziroin na stanje glavnega •dolžnika, ki je bil nekdaj avstro-ogrski erar in je sedaj avstrijski erar. Če pa je glavni dolžnik avstrijski erar, potem tudi glede „poroka in plačnika", ki je bil akcesorično pristopil obveznosti glavnega dolžnika, ne prihajajo v po-štev nettunske konvencije. Le te urejajo samo pravne odnose med pripadniki italijanske in jugoslovanske države. Ko gre \' našem primeru pri glavnem dolžniku — bivša jamska uprava — za avstrijskega dolžnika, bi ga bilo, če bi bil tožen, obsoditi, da mora plačati terjatev v k r o n a h. Isto velja tudi za „poroka in plačnika", ker garant nikakor ni obvezan sprejeti nase težja bremena, nego so ona glavnega dolžnika.
Prizivno sodišče je priznalo tožeči stranki 110.000'— kron. Seštelo je kratkomalo obe prvotni glavnici 60.000'— kron in 50.000'— kron. Zakaj tako, v razlogih sodbe ne pove, čeprav bi bila razložitev nujno potrebna. Saldo obeh terjatev z dne 5. februarja 1929 v znesku din. 56.000 oljsega
Postojnska jama. 217
tudi med tem narasle obresti in zamudne oljresti, upoštevajoč nekaj odplačil s strani jamske uprave. Znesku 35.000 din. bi ustrezal znesek I4O.0O0'— kron (jugoslovanskih). Prizivna sodba ia tudi ne daje vedeti, v kakšnih kronah (avstro-ogrskih, kronah avstrijske republike, ki so jih potem nadomestili s šilingi, jugoslovanskih, jugoslovanskih-žigosa-nih) je treba plačati.
Zoper to sodbo je vložila revizijo tako tožeča kakor tudi tožena stranka. Vrhovni kasacijski dvor (civilna sekcija, senat sedmerice) v Rimu je s sodbo z dne 9. marca 1945 ugodilo obeniči revizijama, kolikor sta pravilni, razveljavilo napadeno sodbo apelacijskega sodišča in odstopilo stvar apelacijskemu sodišču v Benetkah v nadaljnjo presojo in razsojo, pri čemer bo to sodišče vezano na razloge kasacijskega dvora v meritornem pogledu.
iz razlogov sodbe je posneti:
Zavrniti je revizijski razlog tožene oličine, češ da bi moralo apelacijsko sodišče, brž ko je ugotovilo, da je bilo posojilo najeto po jamski upravi v interesu avstrijske države in da ta dolg ni prešel na italijansko državo, izreči, da je glavni dolg ugasnil, ker ni več ustanove-dolžnika in da je dosledno temu oproščena plačila tudi ol>čina kot porok. Nasprotno je apelacija pravilno sodila, da nezmožnost plačila in tudi prestanek ali smrt glavnega dolžnika ne povzroči ugasnitve obveznosti. Ta ostane nespremenjena tako glede naslednikov dolžnika samega kakor tudi glede subsidarnega zavezanca, ki je nasprotno poklican, da zadosti obveznosti, ki jo je bil prostovoljno prevzel s svojim jamstvom zlasti za primer, ko ne bi imel možnosti plačila upnik, za katerega je bilo jamstvo dano. Tudi če bi se moglo smatrati, da avstrijska država več ne oibstoji ali da je 'bila (po spremembi v avstrijsko republiko) absorbirana po nemški državi in tudi če bi hoteli dopustiti naziranje, da je avtonomna ustanova „jamska komisija" kot glavna dolžnica prenehala biti, je naziranje, da je dolg ugasnil, brez pravne podlage.
Enako ne drži razlog, da je obveznost ugasnila, čim je treba plačati dolg v avstrijskih kronah, ker da je po zlomu avstrijske države njen denar izgubil vsako gospodarsko menjalno vrednost in postal predmet izven prometa. Tak zaključek je pogrešen, ker ni točno, da je avstrijska krona izgubila vsako vrednost in postala stvar izven prometa, ampak je nasprotno zlasti v mednarodnih odnošajih z do-govori in konvencijami bil določen tečaj za njeno preračunavanje v valuto sopogodbenih držav.
218 Postojnska jama.
Utemeljen pa tudi ni revizijski razlog tožeče stranke hranilnice, ko pod raznim vidiki zatrjuje, da mestne oJDČine Postojna ni imeti za navadnega poroka, ampak za solidarnega dolžnika. Nasprotno je točno, da je „porok in plačnik" po avstrijkskem pravu zavezan solidarno za plačilo zajamčenega dolga (načelo, ki je prevzeto v čl. 1944 novega ital. državlj. zakonika) le v toliko, da — tožen na plačilo — ne more zahtevati, da bi bilo za terjatev predhodno vložiti tožbo proti glavnemu dolžniku. Jasno je (kakor je vrhovno sodišče enako sodilo s Sjpdbo št. 1402 z dne 50. aprila 197'i), da je značaj akcesornosti bistven tudi jamstvu, danemu v poselmi oliliki, predvideni in urejeni v § 1"557 avstrijskega odz., zaradi česar tako z vidika italijanskega zakonika iz 1. 1865 (čl. 1900 in 1902) kakor z vidika avstrijskega državljanskega zakonika (§ H^"?) položaj poroka v nobenem pogledu ne more biti težji kot je položaj glavnega dolžnika.*
Utemeljena pa je revizija, ko napadena sodba ni navedla denarne vrste, v kateri bi moral biti dolg plačan in ni določila, da li je za glavnega dolžnika imeti avstrijsko državo ali pa avtonomni zavod „jamsko imetje".
Bodisi, da se je za lastnika jam moral smatrati avstrijski državni erar, kakršnega naziranja je na temelju po podjetju predloženih listin (zlasti na temelju statuta jamske uprave, odobrenega z odločbo ministrstva za poljedelstvo v soglasju s finančnim ministrstvom z dne 22. junija 1882 št. 1281 — 198), v nekem pogledu tudi napadena sodba, bodisi da ima oblast nad jamami avtonomni zavod „jamsko imetje", ki jo je pod kontrolo države opravljala posebna jamska komisija, pa ne more biti dvoma, da so jame same po okupaciji vsega ozemlja s strani Italije na temelju saintgermainske pogodbe postale del državnega erarja. Do-čim je posojilo, bodisi da ga je najela avstrijska država, bodisi zgoraj omenjena avtonomna ustanova, — daleč od tega, da bi prešlo na erar italijanske države — ostalo v breme prvotnega nedvomno avstrijskega dolžnika, pa naj je poosebljen v državi ali pa v kaki drugi ustanovi in podvržen zasebnemu pravu.
Kakor že omenjeno mestna občina kot zavezanec pred sodiščem ni mogla imeti slabšega položaja od onega glavnega zavezanca. Zategadelj se za ureditev predmetne ol)-veznosti ne morejo uporabiti nettunske konvencije, kakor je to zahtevala hranilnica, ki se tičejo obveznosti, obstoječih med jugoslovanskimi državljani in zavodi na eni in itali-
* Enaka odločba Vrhovnega sodišča na Dunaju od 11. Vili. 1880 zh. 8062.
Dva pojava ljudskega prava med Slovenci \ 16. stoletju.       219
janskimi na drugi strani, ampak konvencija, sklenjena za izvršitev saintgermainske pogodbe dne 17. marca 1924 med avstrijsko republiko in Jugoslavijo, preračunši avstrijske krone v dinarje po tam določenem tečaju (8 din. ali 52 jugoslovanskih kron za 100 avstro-ogrskih kran).
To pa zaradi tega, ker je treba glavnega dolžnika iz že navedenih razlogov smatrati, da je avstrijske narodnosti, •dočim je upnica Hranilnica dravske banovine pripadala Jugoslaviji in je omenjena konvencija z dne 17. marca 1924 v izvršitvi posebnih klavzul saintgermainske pogodbe določila tudi tečaj za konverzijo avstrijskih kron v dinarje, čim bi šlo, kakor v konkretnem primeru, za plačilo terjatve, obstoječe med državljani ali zavodi dveh narodnosti — avstrijske in jugoslovanske.
Ta navodila bo moralo upoštevati delegirano apelacij-.sko sodišče ob ugotovitvi dolga postojnske občine proti Hranilnici dravske banovine.
Vrhovni kasacijski dvor ni izrekel dokončne sodbe, ampak je sodbo apelacijskega sodišča razveljavil, ker se to sodišče ni bilo bavilo s podrejenim ugovorom tožene stranke glede višine iztoženega zneska in ni preiskavalo. koliko je terjatev resnična.
Praktična posledicci sodbe vrhovnega kasacijskega dvora v Rimu je, da bo terjatev hranilnice, čim bo v višini Din 56.000'— spoznana za resjnično. preračunana v smislu konvencije z dne 17. marca 1924, znašala 144.000 avstr. kron ali 46.080 jugoslovanskih kron ali 11.520 dinarjev.