400
Zivinozdravilske reči.
[ (Zoper govejo kugo), to je, tisto hudo bolezen, ki še v naše kraje dosihmal le iz p tuj i h (rusovskih, turških) dežel pritepa, in se ne izcimi pri nas doma, je že sto in sto pomočkov priporočanih bilo, vsak s posebno hvalo in da gotovo pomaga, — in vendar pri vsem tem ga dandanašnji še nimamo zdravila, ki bi bilo kaj več vredno kot piskov oreh. Daj ti piskov oreh svojemu za govejo kugo bolnemu živinčetu, tvoj sosed pa naj svoji da najbolj hvaljeno mešanico, in oba štejta potem, koliko repov si ti, koliko tvoj sosed otel, — obljubim, da rajtenga vama ne bo hodila nič navskriž. Ljudi za norce imeti ali pa priporočati gotovo zdravilo zoper govejo kugo, je vse eno. Kako malo prav umnih ljudi je na svetu, razodeva pred vsemv la h ko vernost njih v boleznih človeških in živalskih. Ce bolj je pisana kakošna reč, več zaupanja imajo do nje. V to versto spada tudi tista mešanica, ktero so zdaj spet nekteri časniki pogreli in to „pogreto rihtou nosijo po svetu rekoč: „Leta 1792 je kuga na Pomorskem (Pommern) v vasi Fideborn vso govejo živino pokončala, — le kmet Steineke si je ohranil vso svojo vsakrat. In kaj je dajal ta kmet svoji živini? Napravil je lek iz 8 različnih reči: vzel je namreč za dve polne žlici katrana (Theer), periše soli, pest češnja, žlico navadnega maternika ali divičnika (Mutterkraut), žlico kužnika (Pestilenzkraut), žlico hrena, žlico žganih in stolčenih brinjevih jagod, žlico aškeca ali iljke (angelike); vse to je dobro pomešal, enmalo vode prilil, da je postala gosta kaša ali latverk, kterega je vsako jutro vsaki živini po žlici dajal". In — pravijo — to je pomagalo! Nam pa se le to čudno zdi, kako je mogoče, da od leta 1792, kar je Steinekova mešanica znana, je že na milijone živine za govejo kugo počepalo? In vendar se ponuja ljudem spet ta ^pogreta rihta" kot gotova pomoč! Mi nimamo nič zoper to, ker tudi nobenega druzega gotovega zdravila ne vemo, — al le to je pri takih rečeh nevarno, da lahkoverni ljudje, se zanašaje na take ču-dapolne zdravila — zanemarjajo to, kar je pravo in najbolj gotovo: namreč zapreti svojo živino tako ojstro, da ne pride kar z nobeno stvarjo od zunaj v dotiko.