Pdîtntn« Dlaiaoa T eotovlol ZIVDENJE IN SVET štev. 17. Ljubljana, 23. oktobra 1932 Knjiga 12, ŽIVLJENJE Ш SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah ln stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8,—. Posamezna Številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 Ur, celoletno 30 Ur. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika ln ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 6. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolt Ribnlkar. Za »Narodno tiskarno« kot tlekarnarja Fran JezerSek. Vsi r Ljubljani .VSEBINA št. 17: Prof. Avgust Piccard: Skrivnost kozmičnega žarenja. —. Znanost o zvoku. — Dr. Arnošt Muka t. Iv. Podržaj: V Dušanovem carstvu (konec). — Predhodniki našega jeklenega peresa. — Slike iz življenja in sveta. — Ed mond Romazières: Pri glavorezih (nadaljevanje). — Najsamotnejši otok. t— Dr. Božoškerlj: V deželo Christianov. — Strahote giljotine. — Človek in dom. «— Fotoamater. — Macao. — Znamke pripovedujejo. — šah. — Anekdote. — Mala , lastovica. — Humor. Mala lastovica Po stokrat lete stare lastovice žgoleč mimo svojega gnezda na velikem in udobnem skednju. Pet mladih grl in deset mladih, okroglih in kot oglje črnih oči jim vselej odgovarja razburjeno, boječe. Stari vabijo mladiče kot kličejo starši otroke, kadar prvič poskusijo korake po sobi. Toda strah, strašen je strah pred tem novim in neznanim korakom. Mlada lastovica sede na rob gnezda. Krčevito se drži na kratkih nožicah s sivimi krempeljci in se ziblje kot čoln na valovih. Pa Jo nrevrnejo bratci in sestrice z roba in že pada, pada zmerom globlje, vsaj nekaj korakov daleč. Tam sta napeti dve rdeče oviti električni žici. Pa sede nanje in se spet ziblje; od strahu in veselja se skoraj ne upa dihati ter kriči od groze in osupa. Stara odgovarjata živahno, sedeta poleg nje in ji vlivata poguma. Vsi gledajo v gnezdo in vabijo še ostale. Zdaj so že tri na robu gnezda in poskušajo prve zamahe z mladimi, še neokretnimi krili. Saj so to že prej poskušale v gnezdecu. Pa se spet prevrnejo, druga za drugo padajo in že sedijo trepetajoče poleg prve na rdečih žicah. Ta brezkončnost prostranega ozračja! In bela, svetla luč! Kar zapirajo majhne kot oglje črne oči, ker še ne morejo prenašati tega žara. Globoko in težko jim gre sapa, zdaj vidijo okoli sebe drevesa in hiše, po zraku pa one mastne grižljaje, ki so Jim Jih dozdaj starši dajali v kljunčke. Mimo njih se opoteka ves vrtoglav mladi molj; menda so ga prebudile iz dnevnega spanca. Kar vsi štirje kljunčki se odprejo naenkrat za njim, toda ponj se ne upa še nobeno nebogljenče. Saj so še vsi tako plašni in boječi! Mati ga ujame in ponudi v krogu. Kar se zgane ozračje, okoli žic kroži jata lastovic,, ki pozdravlja male to- variše; v krogu se spreletavajo okoli trepetajočih novincev, dokler se radovedne in presenečene ne vsedejo med mje. V gnezdu je ostal še mladič; nežen, skoraj prenežen za trdo lastovičje življenje. Telesce je lahko kot kos papirja; za letalca je to dobro. Toda mišice so slabe na krilih. Hrbtna peresca niso modra in zelena kot sveže žarjene in kovane železne plošče. Glasek je tenak in nima pravega zvoka. Lakote ne trpi to slabotno lastovičje dete. Skrbni starši mu prinašajo zmerom najslajše prigrizke, one rumene, mastne muhe, ki rojijo poleti nad ribniki in katerih se tako često zaželi lastovičji jezik. Včasi sirota niti teh noče. Življenje ne klije v tem slabotnem telescu kot vihar, temveč le kot mehki, umirajcči jesenski veter. Zato so starši še dvakrat bolj skrbni in bolj ljubeznivi s tem mladičem. Na gnezdo gredo in dvignejo siroto. Polagoma jo bližajo robu okrogle stavbe, nato izleiijo in jo vabijo s seboj. In tudi bratje in sestrice na žici kličejo ž njimi ter dvignejo mladiču hrepenenje, ne morejo mu pa dati moči za prvi polet. Boječe plahuta s krilci in prosi usmiljenja, naj ga vrnejo v gnezdeče. Neutrudljivo letajo starši od kljuna do kljuna na žici in v gnezdu, dokler večer ne združi spet vse družinice v stanovanju. Ko vzide prvo sonce, čepijo oni štirje spet na žici. Stara jih bodrita in neštetokrat jim pokažeta kratko pot do prihodnjih žic. Pa se opogumijo drug za drugim in hajd za starima. Trepetali so strahu; saj se jim je proga zdela tako neznansko dolga in prazna. In vendar je Slo po sreči! Zdaj se je že pričelo, sprva kaj- (NadaljevanJe na predzadnji atjanl^, НШКО SMREK AR: Jesenska melanholija. Prof. Avgust Piccard Skrivnost kozmičnega ■ Bruselj, v oktobru Nad šest tednov je že minulo od onega bajno lepega jutra sredi avgusta, ko sva zapustila z _ belgijskim fizikom Maksom Cosynsom to hrupno vsakdanje življenje na zemlji ter se dvignila na streho sveta, kjer sva z našim FNRS-om plavala v višinah, kamor se poprej še nikdar ni povzpel človek, da tam, kamor sva že leto dni nameravala, proučiva kozmične žarke. Čeprav belgijski urad Fond National de la Recherche Scientifique dosedaj še ni službeno pregledal najinih višinskih meritev, je švicarska meteorološka centrala že izjavila, da sva se dvignila preko 53.672 čevljev nad morsko višino ter s tem prekoračila višino mojega prejšnjega vzleta s Kipfer-jem 27. maja 1931 za več ko 1000 čevljev. To samo po sebi ni videti velika razdalja, če jo merimo vodoravno na Zemlji, vendar je razlika zelo pomembna, ako upoštevamo, da dvigne v višini okrog 50.000 čevljev 1 m3 vodika samo 1 gram, medtem ko bi ob morski gladini z isto prostornino vodika lahko dvignil 1000 gramov. Čeprav najine ugotovitve iz zapiskov in opazovanj, ki sva jih s Cosynsom tako skrbno in marljivo sestavila, niso še popolne, vendar že toliko vemo iz naše dosedanje analize, da lahko mirne duše priznamo »za enkrat se ne da še ničesar dokazati«. Kozmično žarenje še zmerom ljubosumno čuva svojo skrivnost. Še mnogo balonskih odprav bo treba v visoke plasti atmosfere, predvsem pa vsaj en vzlet v polarnih krajih, kjer bo mogoče opazovati vpliv magnetičnih valov. Lahko pa na podlagi naših, avgusta meseca narejenih opazovanj že sedaj postavimo neko novo hipotezo, ki se mi je rodila že lani po mojem prvem poletu, namreč da kozmično žarkovje ne prihaja iz vsemirja, temveč nastaja v najvišjih plasteh zemeljskega ozračja. Seveda je težko razločiti povprečnemu čitatelju v lahko umljivih besedah teorijo kozmičnega žarenja. Ljudje vprašujejo: »Kaj so kozmični žarki in kaj je kozmično žarenje?« Moj odgovor je prav enostaven: tega ne vemo! Zaradi tega se še zmerom poskuša in raziskuje sirom sveta: v Zedinjenih državah in v Nemčiji, in temu delu je tudi namenjen Fond National de la Recherche Scienti- v Vse praiviee pridržan*. zarevanja Prof. PICCARD fique (po kateri je imenovan naš balon FNRS in ki je tudi financirala oba moja dosedanja poleta). V prejšnjih člankih sem že razložil, da so kozmični žarki različni od drugih nevidnih žarkov, o katerih vemo nekaj več. Da bi razgibal čitateljevo domišljijo, sem celo rekel: čim več bi izvedeli o teh skrivnostnih kratkovalovnih žarkih, ki upadajo iz vrha na zemljo, tem bolj bi se nam razjasnili tudi nekateri drugi pojavi, n. pr. delovanje radija, sestava atomov," bistvo energije, astrofizika, torej stvari, ki zanimajo in-ženjerje, zdravnike, astronome, a tudi znanstvenike v čisto teoretičnih vedah. Iz čisto neznanstvenega, mehaničnega stališča praktične zrakoplovbe pa lahko rečemo, da smo se naučili plavati po brezmejnem prostoru, ki bo prej ali slej postal »stratosferska pot« bodočega prometa med narodi, prav tako kakor so se prvi stari mornarji naučili plovbe po neznanih morjih. Stratosfero, v katero še pred nekaj meseci ni moglo živo bitje, ne da bi tvegalo življenje, je zdaj mogoče obiskati primeroma lahko in popolnoma varno. Vsak ve, da v višinah nad 20.000 do 25.000 čevljev človeško življenje ni mogoče brez umetnega dihanja. V višini 53.672 čevljev nad zemljo bi bila smrt neizogibna zaradi pomanjkanja kisika in zaradi prenizkega zračnega tlaka, človeško telo je tako ustvarjeno, da lahko kljubuje nizkemu zračnemu pritisku le do kakih 15 ali 20 tisoč čevljev visoko nad morjem. Pritisk pol atmosfere še primeroma lahko prenese. Ta pritisk vlada v višini 5.300 m (17.490 čevljev). Višine 7.000 do 8.000 metrov so pa le sem pa tja še znosne brez umetnega dihanja. Preko te višine pa človek ne more, če ni zaprt v kabino, ki ne propušča zraka, ni založen s potrebnim kisikom ter zavarovan pred mrazom in vročino. Pri mojem prvem vzletu sva bila s Kipferjem že prav blizu smrti, ker so nama odpovedale vrvi za odpiranje in zapiranje ventilov. Zadnji vzlet nam je pa pokazal, da so dvigi v stratosfero mogoči brez vsake nevarnosti. Ventil na živo srebro, ki sem ga izumil, je deloval brezhibno. Usmerjanje balonovega leta se je tudi posrečilo tako enostavno, kot smo si ga le želeli. Spoznali smo pa, da je posrebre-na kabina prav tako neprimerna kakor črna. V slednji smo lani trpeli vročino, letos smo pa prestajali hud mraz 15 stopinj pod ničlo, medtem ko je zunaj kabine nihal toplomer med 60 in 70 stopnjami mraza. Toda vrnimo se spet h kozmičnemu žarenju, čigar .proučevanje je bil glavni smoter najinega vzleta in omenimo samo glavna vprašanja, ki so doslej ostala še nerešena. ^ Kako nastajajo kozmični žarki? Kje nastajajo kozmični žarki? Kaj je bistvo kozmičnega žarenja? Teoretični fizik bo že našel odgovor na vsa ta vprašanja brž, ko se bo eks-perimentirajočemu znanstveniku posrečilo kolikor toliko točno opredeliti nekaj lastnosti kozmičnih žarkov. Cosyns in jaz sva skušala izmeriti jakost in kolikor se je dalo tudi smer, odkoder prihajajo kozmični žarki v različnih višinah v naše ozračje. Moj prvi vzlet 27. maja 1931 v tem pogledu ni bil popolnoma brezploden, čeprav nam tedaj še ni bilo mogoče izvršiti vseh znanstvenih meritev, ki so bile na programu. FNRS se je takrat dvigal zelo naglo. Upravljanje balona je bilo izredno težavno. Spoznali smo pa, da se FNRS lahko dvigne v velike višine, da je mogoče izvršiti potrebna merjenja, zlasti pa nas je izkušnja naučila, kako je treba pripraviti vsak bodoči program, da se bo lahko gladko opravil. Pri letošnjem vzletu sva se seveda okoristila z lanskimi napakami. Dvigala sva se počasi in popolnoma mirno in Cosyns se je lahko torej lotil instrumentov, čim sva zapustila tla. V zraku sva ostala tako dolgo, kolikor je bilo potrebno, ostala bi pa lahko še dokaj dlje, če nama ne bi pretila nevarnost, da naju struje zanesejo na Jadransko ali Sredozemsko morje. Ves čas spuščanja sva imela balon popolnoma v oblasti. Zato lahko rečem, da sva aeronavtični smoter v vsakem oziru dosegla. Pri proučevanju kozmičnega žarenja sva prišla do naslednjih sklepov: Če prihaja kozmično žarenje k nam iz kozmičnega prostora in če je enovito, tedaj bi moral opazovalec v dvigajočem se balonu zapaziti jačanje njegove moči po nespremenljivem in enostavnem zakonu, ki se glasi, da morat biti jakost žarenja v sorazmerju z množino zraka, skozi katerega se dviga balon. Če bi osnovno žarenje ne bilo enovito, temveč sestavljeno iz različnih kozmičnih žarkov z različno prodorno silo, tedaj bi morali biti mehkejši žarki v velikih višinah in intenziteta celotnega žarenja, bi morala biti večja v visokih plasteh zemeljske atmosfere kakor zahteva omenjeni osnovni zakon. Uspehi najinega opazovanja so bili presenetljivi, prav res zelo presenetljivi. V velikih višinah nisva našla niti večjega niti stalnega porasta. Ugotovila sva celo mnogo manjši porast od onega, ki bi moral biti, če bi obstojal oni zakon, ki smo ga smatrali za nespremenljivega. Te resnice danes ni mogoče več zanikati. Profesor Regener, ki je izpustil prazne balone s pripravami za beleženje v mnogo večje višine, nego sva midva prodrla, je letošnje poletje odkril prav isti pojav. Njegovi baloni so dosegli višino, v kateri je barometer izmeril pritisk samo 25 mm. Pri naši najvišji točki je živo srebro v cevi pokazalo 72.5 mm pri dolgem barometru in 74 mm pri kratkem barometru. Pri mojem prvem vzletu je barometer v višini 15.780 m zabeležil 75.2 mm. Naše neposredno čitanje iz kabine je potrdilo sklepanja, ki jih je napravil prof. Regener na podlagi svojih beležnih balonov. Če iščem razlago za te pojave, tedaj se mi zdita dve teoriji najverjetnejši: 1. Kozmično žarenje ne prihaja iz kozmičnega prostora, kakor smo dosedaj mislili, temveč nastaja v najvišjih plasteh zemeljske atmosfere. 2. Trdi in probojnejši deli kozmičnega žarenja prihajajo iz kozmičnega pro- štora, toda mehkejše močno ionizirane sestavine so neka vrsta drugovrstnega žarenja, ki nastaja iz spajanja trdnih žarkov z zračnimi molekuli. Ce bi druga teorija bila pravilna, tedaj bi si lahko razlagah, zakaj manjkajo mehke sestavine, da kozmični žarki nastanejo v izredno rezredčeni tvarinl kozmičnega prostora ali pa, da predpostavimo, da zemeljsko magnetno polje povzroča deviacijo teh mehkih sestavin proti magnetnemu tečaju našega planeta. Za proučevanje teh pojavov bo treba novih sličnih balonskih odprav. Nadejam se, da bodo prav kmalu začeli s poskusi preiskavanja stratosfere nad pokrajino Hudsonovega zaliva. Tam bo mogoče dobiti zelo dragocene podatke, ki bodo to teorijo podprli ah ovrgli. Seveda bo tam vzlet zelo težaven in nevaren ter ga smejo podvzeti samo učenjaki, ki poznajo tamošnje kraje in so navajeni na podnebje polarnega sveta. Prav lahko bi balon zašel nad severni tečaj ah pa bi ga zaneslo v globine kanadske divjine. Posadka mora biti na to pripravljena in opremljena, da si utre lahko pot nazaj k civilizaciji. Vidimo pač, da so različne hipoteze mogoče v svrho razlage kozmičnega pojava, ki smo ga opazovali. Zdi se pa, da postavlja izredno velika sličnost rezultatov, ki sva jih dobila Cosyns in jaz kakor tudi prof. Regener, ves problem na trdno osnovo. Najin drugi smoter je bil določitev smeri kozmičnih žarkov. Pri merjenju sva uporabljala pripravo, ki jo fiziki imenujejo »Geigerjeva cev«. Ta priprava sestoji iz podolgaste ionizacijske skrinjice, števne cevke in ojačevalca glasu, ki omogoča čuti eksplozije, nastajajoče ob prodiranju kozmičnih žarkov v cev, kjer povzročijo ionizacijo. Če padejo žarki na cev navpično, tedaj jih bo oči-vidno večje število zadelo cevko, nego Če bi padali vodoravno aU pa sporedno z osjo cevke. Pri Bruslju sva že delala predhodne poskuse z najinimi pripravami. Ti poskusi so omogočali določiti z veliko raz-ločnostjo na več 100 korakov bolnico, v kateri je zaloga radija. Pri poskusih beleženja kozmičnih žarkov v stratosferi po aparatih pa sva z začudenjem odkrila, da nisva mogla najti nikakega vpliva smeri, število zabeleženih žarkov je bilo v istem času enako, če je bila cev vodoravna ali navpična. Ker ni bilo čuti nikakega zemeljskega šuma, sva lahko vršila najnatančnejša opazovanja. Kako naj si sedaj razlagamo te pojave? Po mojem mnenju kažejo, da kozmično žarenje nastaja v onih atmosferskih plasteh, v katerih je plaval balon, in sicer pod nami, nad nami in na vseh straneh okrog nas. Za osebo, ki je na zemeljski površini, pač prihaja kozmično žarenje iz višine ter ima neko določeno smer kakor dež, ki pada iz oblakov. V stratosferi pa sva opazila, da prihaja kozmično žarenje k opazovalcu enakomerno in istočasno od vseh strani. Fizik Kolhôster, ki je delal s popolnoma drugimi poskusi ter zastopa tudi druge teorije, je razvil isto hipotezo nekaj mesecev pred nami. Zal pa ni med hipotezami, ki sem jih naštel, niti ena, s katero bi lahko z neko gotovostjo razložil pomanjkanje smerne karakteristike kozmičnega žarenja v stratosferi. Lahko bi z isto verjetnostjo navedli tudi še druge različne vzroke in domneve za opazovane pojave. Treba bo še mnogo novih poskusov, preden bo mogoče ovreči ali sprejeti to teorijo. Kakor sem že rekel, lahko odkritosrčno izjavim: dose-daj ni bilo mogoče dokazati ničesar točnega. Kozmično žarenje dobro skriva svoje tajne. Pač pa smo postavili novo hitopezo, ki bi se še pred kratkimi meseci smatrala za neverjetno, ki je pa danes enakovredna vsem drugim hipotezam, namreč da je v stratosferi začetek kozmičnega žarenja. Izraz hipoteza uporabljam namenoma. Dejstva še niso dovolj močna, da bi jo lahko, že smatrali za teorijo. Fiziki še zmerom niso nikakor pripravljeni sprejeti nazora, da bi v tej skoraj popolnoma prazni atmosferi, _ kjer je nebo temno škrlataste barve, ozračje leto za letom stalno, gibajoč se med 50° do 60° pod ničlo, kjer ni nobene vlage in torej tudi ne oblakov, dežja ali megle, kjer sonce neprestano sije, razen če se vrine vmes senca zemlje ah kakega drugega planeta, kjer ne piha veter ali kvečjemu vodoravno, kjer je vsak šum neznan vsaj toliko časa, dokler človeško uho ne bo moglo zaznati »sferne glasbe« — bili mogoči pojavi, ki jih ne moremo najti na zemlji in ki jih tudi ne moremo posnemati v naših laboratorijih. Zapeljiva stran nove hipoteze pa je, da nudi dozdevno lahko razlago, zakaj je to skrivnostno žarenje neodvisno od zemeljske smeri v prostoru in da rd nikaka funkcija luninega ali sončnega časa. Ob koncu bi želel ponoviti, da so vsi dosedanji poskusi ostali brez važnih uspehov in da bo treba še mnogo dela, preden bo mogoč samo začeten odgovor na česte uganke, pred katerimi stojimo pri raziskovanju kozmičnega žarenja. Fizikom kot sem jaz in moja tovariša Cosyns in Kipfer pa je v veliko zadovoljstvo, ko vidimo, kako se bližamo razvozljanju te uganke in da bomo mogoče prav kmalu lahko pogledali za za-etor neznanih skrivnosti. Mogoče ne bo samo v abstraktni vedi — in to bo najbrž zanimalo povpreč- nega čitatelja —, temveč tudi v področju tehničnega znanja in napredka razrešitev uganke kozmičnega žarenja največje važnosti. Mislim — ne sanjam — na ceneno pogonsko silo v bodočnosti, ko se nam bo posrečilo zajeti neskončne energije atomov in molekulov, ki leže vsepovsod okrog nas. Čeprav so ta dela pridržana bodočim pokolenjem, vendar niti danes niso več sanje. Copyright by the North. American Newe-paper Alliance Znanost o zvoku e 50 let imamo telefon in tehnika je med tem silno napredovala, ali dejstvo je, da morajo telefonistke, kolikor jih ni še izpodrinil avtomat v telefonskih centralah, zmerom ponavljati ustmeno naročene številke, s katerimi si želimo spoj, kar se lahko smatra kot dokaz, da mikrofon ne prenaša verno glasov, ki smo mu jih zaupali. V govoru prenaša mikrofon zanesljivo samo samoglasnike, pri konsonantih pa odpove. Zaradi tega si je treba pri kompliciranih besedah pomagati z zlogovanjem in črkovanjem, na katerega se vežejo znane besede. Pri vsakem prenosu po telefonu se nekaj delnih zvokov izgubi, kar lahko napravi govorico nerazumljivo, glasbo pa nenaravno. Za razdelitev delnih tonov, ki tvorijo tako zvani zvočni spek-trum, se znanost že dolgo zanima in jih skuša analizirati. Sprva so se delni toni vsaj kvalitativno proučevali s pomočjo Z Glas, ki ga sprejema mikrofon, se kaže na zaslonu oscilografa kot krivulja, ki ima pri vsakem glasu drugačno oblik« tako zvanih resonatorjev in pomožnih, interferenčnih tonov. Kvalitativna slika glasov se na ta način ni dala doseči. Pozneje nastale kvantitativne metode temelje vse na registriranju krivulje zvočnega nihanja, ki se da potem po Fourierjevi analizi razstaviti na posamezne delne tone. Za registriranje zvočne krivulje so se spočetka uporabljale mehanične priprave, sesto-ječe v glavnem iz membrane in zrcala. Najboljša taka priprava za raziskovanje govora in zvokov nekaterih glasbil je bil dr. Millerjev »fonodeik«. To je bil prejemnik na membrane s celo vrsto resonančnih točk, ki so se primerjale s stavkom enako glasnih orgelskih pišča-li. Občutljivost te aparature je segla do nekako 4000 Hertzov (tresljajev na sekundo). Zdaj se uporabljajo za analizo zvokov izključno samo električne priprave: mikrofoni, ojačevalci in oscilografi, s katerimi se dado risati neprimerno natančnejše zvočne krivulje, kakor z mehaničnimi pripomočki. Snemanje zvočnih slik po oscilograf-ski metodi je zelo težavno in če gre za večje število glasbenih instrumentov, praktično sploh nemogoče. Prav tako se na ta način ne dado študirati nehar-monični zvočni pojavi, kakor šumenje, V električnih ojačevalcih se od mikrofona prestreženi tresljaji ojačijo, preden gredo v beležne aparate. Za kontrolo služijo zvočniki ropot in slično. Prav lepo pa se na oeci-lografu pokažejo kot krivulje enostavni človeški glasovi in preprosti toni nekaterih glasbenih instrumentov. S tako tesno omejenim analiziranjem se znanost seveda ne more zadovoljiti in zaradi tega so bili zadnji čas sestavljeni različni enostavni postopki za snemanje celih zvočnih spektrov, to je skupine delnih tonov, ki sestavljajo ta ali oni glas v njegovi čisto svojstveni višini in barvitosti. Kakor se da poiskati od bele in vsake barvne svetlobe značilni barvni spektrum, to je trak, sestavljen iz posameznih prog čistobarv-nih svetlob, ki sestavljajo raziskovano luč, tako se da po teh metodah najti «udi od vsakega tona zvočni spektrum. To je skupina v različnih medsebojnih razdaljah stoječih črtk, ki kažejo po različni dolžini različno jakost sestav-Ijajočih tonov, po legi (ali so bolj na desni ali bolj na levi) pa njih višino, ali a drugimi besedami: število tresljajev na sekundo. Ta analiza se vrši popolnoma avtomatično s pomočjo elektrike in fotografije in so dobljeni rezultati razmeroma zelo točni. Največ se bavijo z analizo zvokov v berlinskem institutu Heinricha Hertza za raziskovanje nihanja. Tu so bili tudi deloma izumljeni opisani registrirni postopki. Kakor rečeno, se zdaj ne raziskujejo več sami Kakor človeški glas se raziskujejo tudi zvoki glasbenih inštrumentov. Posebno zapletene narave je zvok činel, za katere so potrebni posebno zanesljivi mikrofoni zvoki, to se pravi zračno valovanje, marveč električno nihanje, ki ga povzročajo v mikrofonu. Zanimivi so nekateri izsledki glede zvočnih posebnosti posameznih glasbenih instrumentov. Tako se n. pr. vidi, da imajo vsa brenkala, godala in pihala poleg najnižjega ali osnovnega tona samo še harmonične višje tone, take, ki imajo za cele mnogokratnike več tresljajev kakor osnovni ton. Za klavir kažejo spektri, da se poleg harmoničnih višjih tonov slišijo tudi še neharmonič-ni. Ti izvirajo od udarca kladveca, ker se takrat struna za trenutek razglasi. Delni toni zaradi udarca kladevca so posebno izraziti v višjih legah. Za klavir kakor tudi za skoraj vse druge instrumente so pokazali spektri, da postaja osnovni ton tem bolj enostaven, čim bolj je visok, to se pravi, da z naraščajočo višino pojema število delnih tonov. »C« pri klavirju, ki ima 64 tresljajev na sekundo, je sestavljen iz 25 delnih tonov, »C« s 1024 tresljaji na sekundo pa le še iz dveh delnih tonov, to je iz osnovnega in enega višjega tona. Spektri kastanjet so pokazali, da se pri tem glasbenem instrumentu slišijo nekateri delni toni, ki imajo do 10.000 tresljajev na sekundo, pri trianglu pa DNEVA NE POVE NO&ENA ШШ Dr. Arnošt Muka Mali lužiSko srbski narodič, edini ostanek onih dob, ko je pokrajina med Labo in Odro bUa naseljena s slovanskimi ple- sežejo nekateri delni toni celo do 16.000 Hertzov. Za električno prenašanje tako kompliciranih tonov je navaden telefon popolnoma neprimeren, ker zmaguje le zvoke v območju 300 do 2400 Hertzov ali tresljajev na sekundo, vse drugo pa pogoltne. Razumljivo je, da se zaradi tega »s« v govoru po telefonu ne more slišati, ker je to šum z izredno visokimi delnimi toni. Boljši radio aparat že prenaša vse zvoke v območju 100 do 6000 Hertzov, naprava za govor in glasbo v omenjenem berlinskem institutu pa verno prenaša vse zvočne tresljaje od 30 do 12.000 Hertzov. Glasba, ki se tu prenaša, se sliši iz zvočnikov popolnoma naravno. Zvočna analiza je v današnji dobi električne muzike izredno velikega pomena. Ne le, da daje smernice za izpopolnjevanje radia, gramofona in zvočnega filma, ustvarja tudi podlago za poljubno spreminjanje in novo ustvarjanje zvočnih vtiskov, kakršnih zdaj še ne poznamo. Tako se dado n. pr. v človeškem glasu odstraniti neprijetni prizvoki, ki delajo glas grd, mesto teh pa poudariti tisti odtenki, ki mu pomore-jo do prav posebnega učinka. Seveda se tako spremenjeni človeški glas lahko sliši samo posredno po mikrofonu, nikoli pa neposredno iz ust. meni, je zadel hud udarec. V visoki starosti je umrl njegov buditelj, prvoboritelj in voditelj vsega narodnega gibanja dr. Arnošt Muka, ki je v širšem svetu znan kot učenjak na polju slovanske filologije. Neumornemu delu dr. Muke gre hvala za ohranitev srbskega jezika v njegovi nepokvarjeni obliki, in njegovo zbirateljsko delo je šele omogočilo, da je postalo skoraj pozabljeno narečje slovstveni jezik, v katerem so domači pisatelji in pesniki lahko izražali svoje misli in čuvstva. Glavno njegovo delo te vrste je Thésaurus linguae Lusatiae inferio-ris sorabicae, t. j. popoln slovar vseh .luži-ško srbskih besed. Več let je ob svojih stroških izdajal edini .leposlovni list »Lužica« ter je okoli njega zbiral mlade rodoljube. Kot politični voditelj je v Versaillesu zahteval avtonomijo za svoj narod, za kar ga je Neftičija vtaknila v ječo. Njegovo učenjaško delo je osobito v slovanskem svetu dobilo mnogo priznanja in dr. Muka je bU član akademij znanosti vseh slovanskih držav. Za izgubo tako vsestransko delavnega moža lužiško srbski-narod ne bo dobil tako lahko nadomestila. Izguba je tem težja, ker se je nemštvo s podvojeno silo vrglo na Lužico, da izbriše zadnje ostanke polabskega slovanstva. Iv. Podržaj V Dušanovem carstvu (Nadaljevanje) o sva stopala — osvežena v modernem hotelu — v vročem dopoldnevu po lepi in široki _ ulici kralja Petra, ki vodi od kolodvora v ravni črti do Vardarja, se je gospa nenadno ustavila ter s pogledom na stavbe in trgovine, ki prav nič ne zaostajajo za hišami im razstavnimi okni na ljubljanski Aleksandrovki, pripomnila: — Ce bi ne videla belih čepic, fesov, dimlij in feredže (z arnavtskimi čepicami se je namreč seznanila v črnogorskem Primorju, »turško« nošo pa je spoznala v Bosni), bi mislila, da smo v Evropi. — Saj tudi smo! — Hotela sem reči: kje je Skoplje, staro mesto carja Dušana, tisto turško Skoplje z džamijami in minareti, ki sem ga videla iz vlaka? In Skoplje kot središče Makedonije? — Le počasi. Srbi so morali čakati 540 let, da moreva zdaj midva svobodno hoditi po zgodovinski zemlji kralja Uroša in Dušana Silnega, ki se je dal kronati na teh rodnih tleh cesarja Justini-jana. O Makedoniji bova govorila, ko bova tam. — Mar nisva v Makedoniji? — Z brzim vlakom je še dobro uro do Makedonije. Sicer pa imate nekoliko prav. Skoplje je pač kulturno središče za našo Makedonijo. Vaša opazka o Evropi je docela umestna. Tudi Makedonci vidijo tu Evropo. To se pravi: kulturo, ki izžareva iz tega središča v njihove domove vse do Albanije, Kajmakčalana in tja do Strume. — Omenili ste kralja Uroša? — Da. Toda to spada že v zgodovino Makedonije. Ti kraji, naseljeni po Slovanih, so bili v oblasti Bizanta. Srbski kralj Uroš si je osvojil Skoplje (1258), ki ga je pa po treh letih izgubil. Osvojil si ga je spet njegov sin kralj Milu-tin (1282), in Skoplje je postalo prestolnica tedanje srbske države. Kralj Milutin in car Dušan sta začela sistematično osvobojevati srbsko zemljo. — In prej? — Le počasi. Zdaj pojdiva naprej! Gospa se je zanimala za številne no- sače in čistilce čevljev, ki so z orientalsko zgovornostjo ponujali svoje delo. — Kako črni so! In kako govore? — Reveži so cigani ali Arnavti. Prva leta po svetovni vojni so bili tako rekoč neorganizirani. Cela armada teh revežev se je vlekla za tujcem, da si prisluži boren dinar. Daleč zunaj v obmestju ali pa v kakšnem zakotju turškega mesta prebivajo v nečloveških zavetiščih. Toda tudi tja že prihaja rahel dih civilizacije. Zdaj ima vsak svojo številko in določen prostor. — To je cerkev? Ih v gotskem slogu? — Da, katoliška. Zgradila jo je bivša Avstrija. (Nisem pozabil omeniti smešne afere konzula Prohaske!) Sicer je katoličanov komaj tisoč med 41.000 prebivala. — Zanimivo. Katera vera prevladuje? — Po številu pravoslavna. 22.500. — In muslimanov? — Blizu 16.000. Razen nekaj sto Ar-navtov so vsi Turki. — Pravi Turki? — Pravi, pravi! Po tragediji na Ko-sovem polju so naselile turške oblasti v mestu turške družine. Seveda nekaj slovanske krvi se pretaka še danes v žilah marsikaterega Turka, kakor povsod, kjer so še ostali na jugoslovanskem ozemlju. — In Srbi? Ali nimajo cerkva? — Imajo. Eno obiščeva in vse boste vedeli. Prišla sva na trg kralja Petra. Živahno vrvenje. Zdi se, kakor da je semenj orientalskih noš. Na desni je skoraj dograjena palača podružnice Narodne banke, ki bo vsaj nekoliko opravičevala poslopje na levi, kjer je stala prej sicer zapuščena, toda arhitektonsko menda edin spomenik turške oblasti v mestu — Burmali džamija. Vsaj tako pravijo umetnostni strokovnjaki. Poleg domačih inteligentov in tujcev sem slišal sodbo beograjskega arhitekta, ki je rekel, da je sploh zazidava tega prostora prav takšen greh, kakršen bi bil, če bi bih zazidali v Beogradu prostor med Moskvo in Balkanom, odkoder je iz mesta edin razgled čez Savo. Sedanje poslopje bi lahko stalo na ugodnejšem mestu in bi se dalo tudi arhitektonsko lepše zgraditi. — Kakšen most! — Dušanov most. Zgradili pa eo ga menda že Rimljani. Kako mogočno se zvija na kamenitih obokih čez rjavkasto sive valove hitrega Vardarja! Na tej strani je evropski, ali če hočete krščanski del mesta, na levi strani Vardarja pa je turško Skoplje. Toda tja pojdeva popoldne. Ker je bilo še dovolj časa do kosila, sva šla po krasnem nabrežju ob Var-darju, kjer se na lepem tlaku pred modernimi hišami razvija živahno mestno življenje: Prehodila sva še nekaj iilic, ki jih smotrno modernizirajo, zavila za kolodvor, si ogledala »odhodno postajo« liliputanske železnice čez Goetivar in Kičevo v Ohrid (zgradili so jo med vojno Nemci za prevažanje streliva na solunsko fronto), ki pa ji usodno konkurira udoben avtobus, ter se mimo »Češke besede« podala na obed, ki je navzlic silni vročini teknil obema tako po kakovosti kakor po ceni. Ob dobrem pivu iz domače pivovarne in ob čašici — ob čašicah! — izvrstne turške kave sem ji moral seveda pripovedovati iz zgodovine, kolikor sem se pač spominjal pri + 30° C. Na mojo srečo se je gospa zanimala le za novejšo zgodovino. Neprijetna mi je bila nemška govorica zaradi slovenske družbice, ki se je »zgledovala« v mestu, kjer se slišijo vsi evropski jeziki in tudi azijski. Sicer pa so »kranjski« rojaki v Skoplju ugledni državljani ter so v časti pri Bogu in pri ljudeh. Visoka osebnost mi je zaupala SKOPLJE: Trg kralja Petra o nekem rojaku, da je bil prve tedne na jugu zelo potrt, zdaj pa se je tako udomačil, da sploh ne misli več na sever. Ko sva popoldne hodila po vijugastih, zanemarjenih, deloma »kaldrmisanih«, deloma z globokim prahom pokritih ulicah in uličicah (ki nimajo niti imen) v tipično turškem delu mesta na levem bregu Vardarja, je gospa venomer obžalovala, da nima fotografskega aparata. Zatrjevala je, da ga vzame prihodnjič gotovo s seboj. (Jaz sem jo seveda vzpodbujal s trdnim sklepom, da rajši ne vidim nikoli več Skoplja, niti Balkana, kakor pa da bi moral še kdaj igrati vlogo cicerona.) Kdor zaide v labirint teh uličic, obzidanih z visokim zidom, da se vidijo le gornji deli ali pa samo strehe hiš, bo dolgo taval, preden bo prišel spet na ulico, ki vodi iz labirinta. Je tudi nekaj širših, celo lepih ulic, toda te so spodaj ob čaršiji, ob Vardarju. Turški del se razteza namreč po gričevju, ki je ponekod zložno, ponekod pa skoraj strmo. Razen v čaršiji, kjer je trgovinica poleg trgovinice, kjer so kavarnice in druge »radnje«, ni tu skoraj nobenega življenja. Hodiš in hodiš, se vzpenjaš, pa vidiš le kakega fantička s fesom ali dekletce v hlačah. Džamij imajo menda kar trideset, toda muezinov glas boš čul le redko. Enoličnost okolice, ki se je oko ne more prav privaditi, spremeni nekoliko razgled na kaki višji točki, ki jih je za silo dovolj! Od tam vidiš džamijo sultana Murata in rdeči stolp z uro Sat kulo, kupole turških kopališč, daleč po bregovih raztresena muslimanska pokopališča, vodovod, ki ga je dal napraviti že cesar Justinijan izpod Črne gore. Nikjer v tej smeri ne vidiš sledu zapadne kulture. ženske hodijo revno zakrite, le doli v evropskem delu srečaš tu pa tam premožnejšo Turkinjo v boljših čevljih in svilenih nogavicah. Modernizirane mu-slimanke kakor v Sarajevu, Mostarju ah v Baru in Ulcinju ne vidiš nikjer. Sploh se zdi, da bodo morali zapadni občudovalci muslimanske romantike prihajati v Sikoplje, če bodo hoteli videti — dokler je še čas — pristen turški svet, kajti v Kemalovi Turčiji že davno ni več romantike. Gospa se je kmalu utrudila (tudi jaz sem se naveličal ne samo zaradi neznosne vročine in prahu, ampak tudi zato, ker sem že precej »domač« po teh krivuljah), pa sva stopila gori na Dušanov grad, videla velike vojašnice, ki so jih zgradili Turki in kjer so zdaj naši mladeniči iz raznih krajev naše prostrane države,, šla sva naprej po lepi široki cesti z razgledom na šar planino in Ka-čaniško sotesko, skozi katero vodi ob Lepencu železnica v Kosovsko Mitrovi-co. Tam je prehod na Kosovo polje, kjer po izdajstvu Vuka Brankovica tada Lazu nadvlad aše Turci i pogibe srpski knez Lazare i njegova sva izgibe vojska sedamdeset d sedam iljada. Prizor iz TURŠKEGA SKOPLJA Tri leta po kosovski bitki so zavzeli Turki Skopi je in čez pet sto let — tri dni po kumanovski bitki — so vkorakale vanj zmagoslavne srbske čete. Težko najde tujec staro pravoslavno cerkev Sv. Spasa v turškem Skoplju. Skrita je v obzidanem dvorišču in ko odpreš vrata avlije (kakor pri turških Cajir, turški del SKOPLJA domovih), vidiš na tleh marmornate piošče, ki je vklesana vanje cirilska pisava. Na dvorišču-pokopališču star vodnjak, ki so ga izkopali, da so hodili krščanski Srbi po vodo in obenem pomolili pred sveto ikono. Iz" dvorišča vodijo* stopnice kakor v klet. In res spodaj v kleti je hram božji, ki je moral biti skrit pred Alahovimi verniki. Še pred dvajsetimi leti! Gospa se je čudila in tiho pripomnila: Po moji sodbi ni bilo to toliko vprašanje verske nestrpnosti kolikor zadeva politike. Dobro je Ko sem pokazal gospe še nesrečno zidano stavbo narodnega gledališča ob Vardarju in ji razložil njegov pomen za Skoplje — tu bodi omenjeno, da nastopata v njem naša znanca ga. Severjeva in g. Bojan Stupica! — sva se vrnila čez leseni most v Evropo, kjer sva obsedela pred hotelom in sedela tam do pozne nočne ure. V Skoplju so poletne noči blažilno prijetne, čeprav so v primeri z dnevno vročino precej hladne. Prijetno je pa tudi to, da oblast ne sili spat človeka, ki se mu še ne ljubi v po- Nairodina noša v SKOOPSKI OKOLICI (V ozadju se suât tobak)] pripomnila. V cerkvi je umetniško izrezljan ikonostas, delo Okoliških kmetov. V prvih letih po vojni, ko so bili Turki še negotovi — saj je moralo doživeti komaj osvobojeno Skoplje bolgarsko okupacijo in so turški prebivalci videli v njem tudi nemško in avstrijsko vojaštvo — in so morda mislili, da je naša oblast spet le prehodna, si jih videl, kako hodijo nezaupljivi in zaprti vase, zdaj pa so se očividno uživeli in se zavedajo, da je naša uprava enako pravična vsem državljanom ter se skušajo prilagoditi novim nespremenljivim razmeram. Vse drugače se pojavlja srbski kmečki živelj iz okolice. Samozavestno in ponosno. Njih slikovita noša, v kateri prevladuje bela barva, napravlja na državljana iz severnih pokrajin vtisk domačnosti in — vsaj meni se zdi tako — zbližuje dva popolnoma različna svetova. steljo. In za te ljudi, ki pa ne popivajo, je dovolj lokalov do drugega dne. — Saj tu je naravnost prostost! Tu na pragu Makedonije! je dejala gospa, ki je bila tudi opazila, da je v mestu čez dan in ponoči manj redarjev nego v tem ali onem našem manjšem mestu daleč od Južne Srbije. — Da. Skoplje je pomirjeno. Državna uprava vrši vestno svojo kulturno dolžnost. In tako bo kmalu povsod. Gospo je nekoliko vznemirjala bojazen, da se ni komar, ki jo bo pičil med spanjem, nasesal krvi malaričnega človeka — najbrž jo je spominjala na pa-padačije moderna ambulanta proti malariji, ki sva jo videla — jaz pa sem poslušal zvoke ciganske godbe in njih popevko : Veterot vejet, strašno besnejet, šumije Vardar gordo se lejet. Predhodniki našega jeklenega peresa t »\ nano je, da je pri mladini zelo Ж razvit smisel za zbiranje raz» Ж nih predmetov. Mnogi dečki ■ zbirajo znamke, tuje novce, irošče, metulje, rastline, rudnine in drugo. Njihovi vzgojitelji jih vzpod» bujajo k temu, saj si dečki tako igraje razširijo svoje znanje v zgodovini, zemljepisju, živalstvu, rastlinstvu in rudninstvu. Večina zbiralcev v poznej» ših letih popolnoma opusti zbiranje, ker se posveti pripravi za poklic, ki nima dosti zveze z njihovo zbirko, ne» kateri pa dobijo šele kasneje pravo veselje do zbiranja in ustvarijo prav lepe zaokrožene zbirke, ki ne pred» stavljajo samo velike denarne vredno» sti, marveč imajo celo priznan znan» stveni značaj. Nemški učenjak Rudolf Blankertz, ki je lastnik zelo lepe zbirke vseh možnih pisal in rokopisov, je takisto že v zelo zgodnjih letih začel zbirati v to vrsto spadajoče predmete in je ob svoji 601etnici kot sad svojega truda otvoril pravi muzej, ki je vzbudil ve» liko pozornost in priznanje v javnosti. Blankertz je o svojem muzeju izdal tudi obširnejše delo, v katerem popi» suje nastanek svoje dragocene zbirke. Veselje za zbiranje starih knjig in rokopisov je Blankertzu kot 151etnemu ШшШт' it? m i iflklh' J Jff M JX S »/J» v5 u 2 "'< % JJ ;•> M 55 ■» Z i 2 s-* " ■ « il» ЈМШм, * a «& S ; _____ Tibetanska pisava iz 16/17 stoletja (po originalu v Blankertzevem muzeju) Rudolf Blankertz dečku vcepil njegov profesor prirodo» pisja. Na podstrešju svoje rojstne hiše je deček prebrskal vse kote in je med staro ropotijo odkril mnogo knjig in pisem iz dobe svojega deda. Tudi ded po materini strani je zapustil mlademu zbiralcu iz svojih listin vse, kar se je vnuku zdelo količkaj vredno. Tako je deček prišel do zanimivih pisem in ak» tov, ki so segali nazaj do tridesetletne vojne. Neki očetov prijatelj je mla« d emu Blankertzu ostavil lepo knjižnico starih knjig in v predalih je deček od* kril tudi nekoliko gosjih peres pretekle dobe. Ta najdba je dečka vzpodbudila, da se je posvetil v glavnem zbiranju pisav in pisalnih potrebščin vseh časov in vseh narodov, da vsaj v tem pogle» du izpopolni svojo zbirko, kolikor bi se dalo. Štirideset let je Blankertz zna» šal z vseh vetrov svoje zaklade, tako da nudi danes njegov muzej res dovr» šeno sliko o razvoju pisave pri vseh narodih sveta. Najstarejši pisani spomeniki tega muzeja so babilonski ktenopisi na žgani opeki. Ako si ogledujemo te »glinaste knjige«, vidimo, da so v glavnem po» dobne našim, le da so zaradi materiala silno obširne in težke. Nekatere, s krajšo vsebino so celo v posebnih ovo» jih, kakor jih imajo knjige še danda» nes — seveda iz lepenke —, ako hoče» mo zavarovati boljšo vezavo. Babiloncl so pisali na svežo opeko z lopaticami iz trstja in s takim pisalom so se dala dobro pisati le znamenja klinopisa. Ba» bilonci so poznali tudi že plombo za tovor, ki se je pošiljal iz kraja v kraj. Pregled pisal iz Blanckertzevega muzeja Babilonska trstena lopatica za klinopiaje Grškorimskl črtalnik za povoščene pložčlce СД GrSkorimski črtalnik za povoščene ploščice y drugi obliki, Indska jeklena igla za pisanje po palmovih listih Siamska zamaščena kreda » " 1 1 Japonski čopič za pisanje HJgiptsW ločeik za pdsamde Bataška paličica za pisanje Pecelj palmovega lsita pri Makasarih Maroška lopatica, še danes v rabi za pisanje Srednjeveško pero iz trstike Gosje pero Pero iz 15. in 16. veka ^m Levo: Senefelderjevo pero iz L 1796. Desno: Jekleno pero s precepom, izdelano na roko (1820) Levo: Jekleno pero izpred 1. 1828. Desno: Peresa, izdelana na stroj okoli 1. 1852. Presenetijo nas tudi pečati, ki so ozna» čevali kakovost blaga, da pri pretovar» janju ni trpelo Bile so to nekakšne šablone, kakor jih slične uporablja tr« govina še danes. iVi Egiptu so se pisarji posluževali tanke ločkove bilke in so ž njo pisali po hrapavem papirusu. Za Grki in Rimljani so nam ostala kovinska ali koščena pisala, ki so služila za pisanje na voščenih ploščicah. Židje so pisali s puranovimi peresi. Gotske črke so proizvod posebnega zelo ploščatega orodja iz mehkega lesa, ki je vsrkaval črnilo. Pobožni muslimani Severne Afrike so prepisovali koran s ploščato trstovo lopatico, ki je bila na koncu brušena v cilindrasto obliko. Siam in Burma še danes pišeta na črno pobarvan papir z zamaščeno kre» do. У francoski Kambodži je v navadi zelo umetna pisava, črke se pišejo na palmove liste, prepleskane z zlatom. Makasari z otoka Celebesa pišejo na palmovo lubje ali listje s peci jem pal» movega lista. Severna Indija pa upo» rablja za pisanje papir in trstiko, zvano kalam ali kalem. Črnilo si pripravljajo v tej pokrajini iz šišk, sežganega listja in oranževega soka. Japonec maže svoje znake na papir s čopičem. Do» movina tega načina pisave je Kifajska, razširjen pa je seveda tudi v Mongoliji. Kitajci pišejo cesto tudi na rižev papir in celo na svilo. Vse to nam odpira prezanimiv pogled v pestri svet, toda Blankertzeva zbirka nam kaže tudi nekatere sisteme, ki do« kazujejo, da se nekateri narodi nika» kor niso mogli povzpeti do najenostav» nejšega načina pisave. Ameriški Inki, ki niso imeli zveze z ostalim svetom so si svoje misli sporočali na daljavo z zelo zamotanim sistemom vozlov na celi vrsti raznobarvnih motvozov. Gle» de vsebine ima prvenstvo nabožna snov, vendaT pa ima muzej v najrazlič» nejših pisavah in jezikih poročne po» godbe, trgovska pisma, račune in spo» mine pisanja veščih mož. Ob zbirki pa se je Rudolf Blankertz tudi zamislil v sam problem pisave in je o tem izdal obširno delo, kjer pravi: »Mislim, da je pisava nastala tako, da je pisec ujel posamezne gibe in njihovi simboli so s časom postali podoba, znak, pismo.« O tem velepomembnem izumu pa pravi: »Izvor pisave ni nave« zan na čas in kraj, vesoljno človeštvo jc sodelovalo pri tem izumu.« Levo; Lovski pohod na Angleškem. — Desno zgoraj: Angleški kralj Jurij na svoji jahti »Britan-nia«. — Spodaj: Najnovejša slika največjega poslopja na svetu: mogočni nebotičnik v Chicagu, kjer je nastanjeno celo mesto veletrgovin. Edmond Romazières Pri glavorezih [(Nadaljevanje) bog sto mož, ki so bosopetili spredaj in se po vsem videzu toliko zmenili za strašno trnje, ovijalke, kače in vse pasti na potu, kolikor se mi za prah na dobri preprogi iz jutarnih dežel, so belokožci napredovali brez prehudih težav. Steza je bila odprta pred njimi. Glede živeža je bilo dogovorjeno, da bodo za ogledal-ca dobivali maniokove moke, ki so jo Indijanci nesli celo zalogo s seboj. Zmernost, a lokota ne. In blažena živila za tri dni so ostala nedotaknjena. »Koliko dni bo treba, da dosežemo sovražnika?« je bil vprašal Santos. Odgovorili so mu: sedem dni. Toda nič ni bilo gotovo, kajti divjaki znajo šteti samo do sedem. Adina je precej dobro prenašala napori a zagatno, vlažno, plesnivo ozračje v gozdu je bilo njeni naravi v breme. Ob postojankah je naslonila glavo svojemu možu na. ramo in zaspala. »Kje pa je med tem aeroplan?« je pozvedal Moric. »Dalje«, je nejasno zamahnil Avgust. »On je dospel na gore, koder ni več gozdov.« »Kako pa z bencinom?...« »Menda se je preskrbel v Boi Visti5 in nosi le ta tovor. Zagotoviti si mora povratek... Vendar nikarmo se motiti. Brž ko bo pri vašem očetu in bo izvršil svojo nalogo, jo po Orinoku ubere naravnost na venezuelsko obrežje. Polet za en dan ali dva. Vzeti je mogel torej zadosti olja in bencina s seboj, ko je žrtvoval tohko stvari, ki jih potrebujemo mi.« Tretja noč je bila grozna. Navzlic mrežam so vampirji napadli taborišče. Omarja je eden ugriznil. Čudna reč: Indijancev, ki so ležali po tleh brez vsake obrambe, strašanski netopirji niso nadlegovali. V jutro Arabec ni mogel skoro več stati. Izgubiti je moral vsaj pol litra krvi. Na Santosov ukaz sta ga nosila dva Indijanca. Zvečer mu je bilo bolje: indijanski poglavar je bil poiskal neko rastlino in mu velel sesljati nje liste. Čaša »kačase« ga je čisto poživela.,. Da bi mu vrnil moči, je bil Moric ustre- 6 Boa Vista skoj. dober razgled (portugal- Ш nekaj ptic, češ, meso se mu bo bolje prileglo ko maniok. In pohod se je nadaljeval. »Od našega očeta se oddaljujemo,« je mrmral Moric. Avgust ga je slišal. »Po zemljevidu pač. A po dani možnosti, po zaprekah ne. Nasprotno... V vasi, ld jo gremo kaznovat, si vzamem zalogo maniokove moke za teden dni. S tem dosti pridobimo.« Poglavar se ni bil zlagal. Po sedmih dneh se je zdel nemiren. Drugo jutro naj bi bila bitka. Vse je kazalo, da se nasprotno pleme čuti varno. Ugrabeži so se morali pač smejati ob misli, da bodo zasledovalci poklali drugo vas..« Sami se ognejo vsaki osveti. Kakor je pravil poglavar, so »malo-. ke« stale ob reki, in sicer na bregu, kamor v kratkem dospô. Važno je bilo, da obkolijo koče in košček krčevine, da jih nihče ne izvoha in da se zakadé vsi hkratu. Če jih zajamejo nevedoma, bodo Indijanci pobiti brez obrambe. To je izredno in dobro označuje dušnost teh preprostih, jako hrabrih in jako čvrstih, a v jedru zelo plašnih ljudi. Santos je potegnil vodjo pohoda na stran. »Gospod«, mu je dejal, »vam se niti ne sanja, kakšna bo jutri bitka. Na vsak način morate poskrbeti, da vaša žena tega ne bo gledala. Pridržite jo med drevjem. Ne posegajte vmes... Sicer pa mi je močno žal, da ne morem istega povedati drugim; a če želite rešiti belo mladenko, vi ne boste odveč. Brž ko se napad sproži, bodo Indijanci krvi pijani. Mislili bodo samo na eno reč: pomnožiti število glav. Ranih bodo vse, kar jim bo pri roki, in nikar pozabiti: vsak ranjenec, ki ne more zbežati, se pri tej priči obglavi s tem, kar ima kdo pod roko, celo z ostrimi kameni.« »To je strahotno. Pa mi ne bomo dovolili ...« »Pač... Se nalašč ... Dovoliti bo treba. Ko bi se ta trenutek mešali med njihovo zabavo, bi bilo takoj po nas. Rečem vam, blazni bodo. In ne pozabite, da so njih puščice zastrupljene.« Edmond je majal z glavo. »Ne... Omikanci...« »Gospod, spomnite se Blentaove fa-zende. Spomnite se, koliko je moralo dekle pretrpeti..^« Trofeje glavorezov: na levi ženska, na desni moška glava Ko je poglavar, ki je poslal izvidnike naprej, velel obstati, je bilo prepovedano zakuriti. Zadovoljiti so se morali s sadjem. Po sreči so blizu rastle banane. Santos je dal obesiti nihalke v večji razdalji od divjega plemena nego po navadi. Prestregel je bil neke poglede in je le še napol zaupal svojim zaveznikom. Ker ni bilo ognja, je bilo potreba zelo pazljive straže. Zmenili so se, da se bodo moški razdelili v dve skupim. Avgust in Santos, potem ostali trije, manj skušeni od Brazilca. »Nikoli se ne ve,« je ponavljal ta. »Tolikokrat sem že doživel izdajstvo pri amazonskih Indijancih.« Indijanski poglavar je čutil neskaljeno radost. Njegovo moštvo je poročalo o popolni brezskrbnosti v selu. Niti stražili se niso tam. Noč se je belcem zdela grozovito d preživlja 140 ljudi. Otočani žive od poljedelstva in ribolova. Pred kratkim se je ustavila na otoku ekspedicija, ki ima namen proučiti, če je otok pripraven za ureditev meteorološke postaje. Taka postaja bi bila tod posebno velikega .pomena, da bi oddajala pamikom, ki plovejo po južnem Atlantiku vremensika poročila, brez katerih se morjeiplovba prav težko razvija. Nadalje bo ekspedicija študirala, če bi se morda v bližnji bodočnosti n.e dal preurediti otok za vmesno pristanišče bodočega zračnega prometa med Južno Afriko in Južno Ameriko. Dr. Božo Škerlj V deželo Christianov 5 RM — 5 švedskih kron — Prtljage ni! — Velesila kolo '— Var so god! pleace, bitte schôn! — Duh se vam pokaže jutri — Greš v Tivoli? — Kai Nielsen — Stolpi, kanali, žerjavi — Avtomati in uniforme Avtor potopisa dr. BOŽO ŠKERLJ tare sanje so se jele izpolnjevati ... Ibsen, Grieg, f jordi, gore in morje — vse to mi je od _ zgodnje mladosti vzbujalo zanimanje za Norveško. Ni me strašil Peer Gynt, navduševala me je Solvejg. 4. julija 1932. Berlin, Lehrter Bhf. Slovo od dobrih prijateljev: Berlinčan-ke, Norvežana, Dunajčana in Korean-ca. Res mednarodna družba, če štejemo nas tri Jugoslovane zraven, od katerih je moja žena prav za prav Čelii-nja! Preko severnonemških poljan hitimo y Liibeck. Gozdovi, travniki, na katerih se pasejo debele krave v pruskih barvah, mlini na veter, jezera. Kakor majhen muzej iz čiste gotike stoji Liibeck na otoku sredi trave, obdan od modernejšega mesta. Nič ne škodi, da vozi danes tramvaj med koničastimi okni in zvitimi rozetami — staremu Lubecku ne more vzeti sijaja han-seatskega mesta. Nekdaj važno trgovsko središče, je Liibeck danes še muzej Hanse, Hamburg in Bremen pa sta hitela naprej s časom in razvojem. Švedska ladja »Liibeck« nas je sprejela. Majhna stvar. Nekoliko smo nezaupljivi. Tole naj nas pelje preko Vzhodnega morja? Pa je vendar šlo v xedu. {Tri tedne pozneje je Vzhodno morje pogoltnilo »Niobe« prav blizu naše proge.) Kakor hitro smo zapustili Trave-miinde in s tem Nemčijo, smo sedli k večerji Koliko pa stane prav za prav večerja, obstoječa iz kakih 15 jedil? Ni take sile, le 2.50 švedskih kron. Toda strežnica je razlagala Nemcu, ki ji je dal 5 RM, da tega ne more riskirati v teh negotovih časih, da sploh mark nima, da mora računati v švedskih kronah, sicer da je na zgubi in mu je dala od 5 RM 2.50 švedskih kron nazaj. Pri tem je uboga reva, ki je bila v takem strahu za izgubo pri tej slabi valuti, pridejala vsaj 25 odstotkov, dočim je bila redna napitnina 10 odstotkov že vračunana v ceni 2.50 švedskih kron. Znati je treba! Nekako ob 8. zjutraj se izkrcamo v Kobenhavnu (Kodanju). Ze najboljši vtisk. Ko smo na kopnem, nam razlaga postrežček nekaj o prtljagi v danščini; jaz nemški. »Ja, ja, ja!« Pa sva bila oba zadovoljna. Krepko kimanje z glavama, pa je bila prtljaga proč — hm, brez vsakršnegakoli papirja v roki! Jutri se vidimo ob 17ih pri odhodu, je dejal postrežček. Pa dobro! Avto nas je odpeljal v mesto. Krasno mesto, krasne stavbe! KOLESARJI V KODANJU Kolesa so tu glavno prometno sredstvo, pa tudi — ovira. Veliko več ljudi je na kolesih nego na hodnikih. Ce spusti angel varuh križišča z zamahom roke jato 40—50 kolesarjev preko ceste, potem to predstavlja velesilo, ki ustavi ves ostali promet. Sicer pa je tu idealna ravnina za kolo, tudi izven mesta. Ceste so dobre. Pred rotovžem na velikem prostranem trgu stoje avtobusi: »K0benhavns rundfart«. Zlezemo vanj, kjer slišimo tudi nemščino, poleg tega pa še skandinavske jezike in angleški. Za edinega razlagalca ni tako enostavno. Toda jezike obvlada in jezik mu teče dobro v vseh. Kebenhavn je jako na široko zidan in prav polagoma prehaja v pokrajino, ki je vsa zelena in sveža, kjer sede štorklje na dimnikih prijaznih hiš in koč, Grad FREDRÏKSBORG (zgrajen 1602—1620). V sredi: glavni portai gradu. Spodaj: park pri gradu kjer se vrte mlini na veter in kjer mala vicitoalka opozarja nase z visokim dolgim piskom;. »Bus« drvi skozi naravne parke proti gradu Fredriksborgu; krasen vrt, ogromen grad, krasna arhitektura. Ogledamo si ga in nihče nam ne brani fotografirati. KRONBORG pri Helsingera (zidan 1577—1585). Spodaj Kromborg ob sončnem zatonu Grad PREDENSBORG (zgrajen 1720 —1724). Spodaj: park pri gradu Fredensborg. Grad sam m tako im-pozanten kakor park z lepimi razgledi na jezera Toda za vse to nimamo mnogo časa; saj smo na avtobusu in moramo biti ob 18ih doma. Torej hitro, hitro! HelsingOT. Kosilo; opulentno m primerno drago. Toda nič zato. Kronborg je vendar zanimiv grad, v katerem se prikaže prihodnji dan gotovo še duh Hamletovega očeta. Tu je pisal Shakespeare. Tam vam kažejo Hamletov grob. Resnejši in zgodovinski opomin na nekdanjo moč Helsingora pa so topovi na utrdbah, ki so obvladali svojčas Kategatt in s tem vrata v Vzhodno morje. ' Nazaj ob obali. Povsod kopališča, čolni, ribiške hišice, ogromna drevesa, sočna trava, črnobele krave (kakor na Pomor janskem), veseli obrazi in neka izrazita solidnost v ljudeh in stavbah. Ta dežela ni spoznala vojnih grozot... In mi smo prvič v taki deželi; prvič po 18 letih! „.:..,... . ■•: ;::,'H » i.. ; .V, ■ .> . : j' S kopališCa KLAMPENBORG. Spodaj plaža Največje kopališče, malo severno od glavnega mesta, je Klampenborg. Mon-deno. Sedite na plaži, poslušate godbo,' prineso vam kavo ali kar ste naročili in gledate oblečeno in manj oblečeno vrvenje okoli sebe. Tudi dame često ne ta je dovolj svojih večkrat dvomljivih in opulentnih krasot, a nihče se tu nad tèm ne razburja. Ljudje so večinoma precej solidni, tudi po obsegih telesa; priderija jim pa menda ne leži. Ali se hočete poceni zabavati? Potem pojdite v Tivoli. Toda na vsak način zvečer, da vidite tudi razsvetljavo. S stotisoči žarnic je razsvetljen zabavni park Kobenhavna. In vendar je dovolj prijetno temnih zatišij za ljubeča se srca: ob vodi, ob potoku, čez katerega vodijo čedni mostički, ob poteh, kjer so postavljene klopi. Mimo vas drvi veselo življenje, v vodi se zrcalijo lučke, opazujete zaljubljene para in veselje otrok na vrtiljakih ter širok smeh debelih gospa in gospodov pri pivu. Danci so širokogrudni : gledališče na prostem, nihče vas ne vpraša za vstopnico. Stoj in glej če hočeš! Pri tem igra dober orkester, s čimer se hrušč z raznih zabavišč še poveča. Hazardne igre ljubijo. V veliki dvorani je nameščeno. vse polno različnih igralnih avtomatov. Tu ni videti svetovne krize. Tu, v Tivoliju, se odigrava nočno življenje Kobenhavna. Ako ste si pozabili za nedeljo kaj kupiti, bodisi sir, kruh, sadje, narezek, znamke ali cigarete, cigare, časopise — nič zato! Če imate drobiž, dobite v avtomatih po 10, 25, 50 ore in 1 Kr vse, kar si srce zaželi. Tudi toaletne potrebščine itd. Ljudje, ki se razumejo na umetnost, vas svare pred kamnito puščavo, ki ji pravijo Danci Thorvaldsenov muzej. Od zunaj je čisto lepa stavba. Sicer pa imate v gliptoteki še drugih okamenin iz njegove dobe dovolj. Vsekako najdete nekaj brez dvoma dobrih kiparjev, pred vsemi bi bilo omeniti Kai Nielsena. Ustvaril je marsikak lep spomenik, lepe skulpture — tudi v Oslu jih sreča-vamo. Kai Nielsen je gotovo eden najmočnejših skandinavskih kiparjev. Da imajo Danci smisel za lepoto, dokazuje njih ljubezen do Rodina, ki je dobro zastopan. Tudi sicer se vidi okus Dancev v arhitektonski razdelitvi njih glavnega, mesta in v arhitekturi sami. Naj si bo hotel ali rotovž ali cerkev — vse kaže okus in lepoto. Naj omenim le borzo — res, nobena fotografija vam ne more pričarati predstavo teh krasnih barv, toda tudi arhitektura sama je bajna. In razni zviti stolpi in kupole in gradovi. Barve so živahne, kakor ljudje in pri-roda. Med vsem tem pa stoji voda v kanalih. S slikovitih čolnov prodajajo ribe sredi mesta. Tu pa tam švigne motorni čoln skozi vso to ropotijo in gnečo čolničev. Tam kanal konča v širšem, tam v pristanišču, kjer se vrte žerjavi, hre-šče stroji, piskajo lokomotive in tulijo ladje. Vrvenje, vrvenje. Beračev tam skoraj ne najdete. Vsak ima kako delo, vsak zasluži vsaj toliko, da јеЛаћко živ. Blažena dežela! Kakšna razlika nasproti Berlinu, kjer je siromaštvo na ulicah prodrlo že na bogati zapad mesta... Tam upadajoča civilizacija ' in kultura, tu solidnost in gotovost. ne zmore vseh dobrot. Danci jih zmorejo; kar se jim tudi pozna. Z nemščino shajate bolj fragmenta-rično. Včasi vam je sreča >nila in vas razumejo. Glede jezika in menda sploh so hudi nacionalisti, kakor Skandinavci skoraj vobče. Prijazni pa so: tako mi je dal tramvajski sprevodnik načrt mesta s tramvaji in busi in mi kazal številke. On je vendarle razumel, kam hočem; jaz končno tudi. čistoča je na Danskem povsod cenjena. Zlasti prijetno se to opaža na cestah v Kobenhavnu, kar je bilo prijetno v nasprotju s sedaj zaradi krize precej zanemarjenim Berlinom. Da imajo smisel za higieno, kažejo velika okna tudi malih podeželskih hiš. Čudno! Točno ob 17. uri je stala prtljaga pred dansko ladjo »Dronning Maud«, ki je prišla iz Stettina. Ni posebno velika, a vendar dovolj, da nas lahko varno popelje v Oslo ; tudi če bi bil vihar v Skageraku, kar so nam prerokovali. ' - Ladja je bila v vseh razredih natrpano polna, tudi znak, da jim kriza tu še ne gre posebno na živce. Ženo in otroka so vtaknili v damsko kabino, jaz pa sem bil skupaj z nekim gospodom, ki je perfektno govoril nemški. Končno! sem Čudno! Tudi tu imajo uniforme tako radi kakor Prusi. Skoraj so še bolj — pravljične: poštarji kolesarijo (tu ne hodijo peš!) v rdečih sakojih in so prav podobni žokejem na dirkališču; tudi cestni pometači imajo svoje uniforme L t. d. O Dancih slišite sicer v Skandinaviji, da so to Židje med Skandinavci. Res — trgovski duh tu najbrž ni majhen. Toda tudi unifornîe so značilne — zdaj se te-po z Norvežani za vzhodni Groenland. Kako se na Danskem jé? Dobro; prav dobro. Ne poceni, to je res. Toda izbira je prosta; plačate enako, če pojeste ali ne. Večinoma normalni Srednjeevropec KODANJ; Havnegade z borzo, Ghriatiaaovim gradom in KMEČKA HIŠA v Klampenborškem gozdu si mislil. Pa glej: bil je Poljak, Poslej sva govorila »slovanski«. Prav dobro sva se razumela. Ob sončnem zatonu smo pluli mimo starega Kronborga. Naproti njemu leži Halsingborg. In to ožino je svoj čas teroriziral s svojimi davki mali Hel-singar. Danes so ti časi minuli. Ladja ni več edino prometno sredstvo tu in nad Helsingerom z njegovimi starimi bronastimi topovi ropoče točno ob 13 ih vsak dan »Dornier Wal« iz Berlina v Oslo... Dan je bil že znatno daljši nego v Berlinu. Ob 22 ih še ni bilo noči v našem smislu. Le mrak, ki ga pretrgajo Strahote giljotine - b usmrčenju Gorgulova, morilca francoskega državnega predsednika Doumerja,' so francoski anatomi obnovili vprašanje, da li je _ usmrčenje z giljotino primerno današnjemu stanju omike francoskega naroda ali pa je treba ta način smrtne kazni zavreči iz ozirov človečanstva. Kakor doslej, se je tudi to pot izkazalo, da ima giljotina svoje pristaše in svoje nasprotnike. Seveda pristaši giljotine ne trdijo, da je ta način usmrčenja human, marveč pravijo, da je enakovreden načinom, ki so v navadi po drugih državah. Nasprotniki giljotine pa imajo zelo moč-ne razloge za nje odpravo. Pred vsem na-glašajo, da so številni primeri dokazali, da je odsekana glava še govorila, da se je mišičevje na obrazu pregibalo v krčevitih sunkih in Sè precej časa potem, ko je bila glava že ločena od trupla. To vse priča o strahovitem trpljenju obglavljenca in o grozotnem spoznanju, ko se je glava še zavedala svojega strahotnega stanja. Dalje trdijo, da so se telesa obglavljencev še dolgo zvijala v silnih krčih in da je celo dognano, da so se brezglava trupla v posameznih primerih celo dvignila s smrtnega ploha. Skrbna preiskava je dognala, da se kaj sličnega danes ne dogaja, pač se je zgodilo zelo pogosto v letih francoske revolucije, da je obglavljenec dajal očitne znake življenja. To se da morda pojasniti tako, da so v dobi francoske revolucije, ko je imela giljotina le preveč posla, vršili usmrčenje na zverinski način, ker so bili za krvnike ljudje, ki so se trudili, da prizadenejo obsojencu čim hujše muke. V časih Robespierreove strahovlade se je v Parizu pripetil naslednji strašni primer. Nekega jutra so pripeljali na morišče deseterico žirondistov, da »jih obrije narodni brivec«, kakor je posurovela sodrga imenovala krvnika Šansona in njegov posel. bliski na zapadu. Tam divja nevihta in težki oblaki so na obzorju. Toda morje je mirno, ladja se le neznatno ziblje. V daljavi se še vidi luč svetilnika, ki smo ga pred pol ure pustili na švedski strani. Še pol ure smo ga lahko opazovali z ladje, potem je tudi ta zadnji pozdrav z obale izginil pod obzorjem. Bili smo na prostem morju. Na sever, na sever! Spali smo ob odprtem oknu. Zbudil me je sopotnik, ki se je selil od postelje pod oknom pod mene. Zbudila ga je voda, ki je pljusknila preko okna. Zibali smo se precej in deževalo je. Nič zato. Zaspala sva in spala do jutra. Podivjana ženskost: »dame« so gledale usmrtitev Gorgulova z daljnogledom kakor predstavo v gledališču Med obsojenci je bil mani žirondističnl po. slanec Gardien, silen in močan človek, Id je obtoževal Robespierrea zaradi njegove krvoločnosti. Pred Gardienom sta bila obglavljena dva njegova tovariša in njuni glavi sta že ležali v košari pred giljotino. Ko je sekira odsekala glavo tudi Gardienu, je padla njegova glava k obema že odsekanima glavama. Ko je obstala na dnu košare, so se njene čeljusti krčevito odpela in ločena glava se je z vso silo zagrizla v lice odsekani glavi tovariša Lacazea. Krvnik ' Šanson je nikakor ni mogel odtrgati. Gardienova glava je bila tedaj še živa in je po pričevanju tisočev prisotnih jakobin-cev živela še dober četrt ure. Slišala je vse klice in je celo oči obračala v smer, odkoder je čula svoje ime. Videlo se je, da trpi glava neverjetne bolečine, sodeč po izredno bolestnem izrazu lica. šele čez četrt ure, je ugasnilo življenje v Gardienovi glavi, nakar so nje čeljusti izpustile Lacazeo-vo lice. Ta in drugi slični primeri so seveda raz. burili javnost in zdravniški krogi so se začeli baviti s proučevanjem usmrčevanja z giljotino. Že tedaj so mnogi ugledni strokovnjaki prišli do prepričanja, da je giljo-tiniranje divjaški način usmrtitve. Nemški anatom Sommering je pisal, da je čul od mnogih ljudi, da bi se odločili za giljotino, ako bi že bili obsojeni na smrt. Po njegovem prepričanju pa bi si temeljito premi- slili, ako bi vedeli, kakšne muke čakajo žrtev pod giljotino. Kdor zagovarja giljotino, bi ga bilo treba pognati med ljudo-žrce. Dr. Sommering je celo trdil, da po. manjkanje vseh življenjskih znakov na glavi nikakor ne pomeni, da je glava res mrtva Francoski anatom J. Sue je mnogo svojega časa posvetil proučevanju usmrtitev pod giljotino in je došel še do hujših zaključkov nego Sommering. Trdil je, da oh-glavljenec še dolgo po obglavljenju čuti hude bolečine v nogah, rokah, v želodcu m sploh v vseh delih telesa. Zato je začel hudo borbo proti giljotini, toda brez vsakega uspeha. Vstali so celo ugledni zdravniki, n. pr. dr. Canabis, ki so zavračali Suejeve trditve kot popolnoma neosnova-ne, češ, da obglavljenec že nekoliko trenutkov po obglavljenju ne čuti prav nikakršnih bolečin. Proti temu mišljenju pa se je najodločnejše oglasil italijanski anatom Aldini. Naglašafl je, da obglavljeno! Edina slika o priliki justifikacije Gorgulova: Rabljevi pomočniki hite po usmrtitvi s pospravljanjem giljotin« trpe strahovite muke in je svojo izjavo podprl z nekaterimi dokazi. Prisostvoval je mnogim usmrtitvam in je pri tem risal odsekane glave, ki so vse imele izrazite znake trpljenja. Pisal je dr. Canabisu, da vsakdo nepopisno greši proti človečanstvu, ako zagovarja giljotiniranje. Njegova opažanja sta mnogo kasneje potrdila zdravnika Bonnafont in Falloi, ki sta zaradi proučevanja bila prisotna pri ČLOVEK IN DOM Pisani stol Kakor se v ženski obleki povsod kaže prizadevanje pc skladnosti posameznih kosov, tako se tudi v modernih stanovanjih opaž&, da napravljajo prijeten vtlsk samo pri popolni harmoniji vsega pohištva. To pa je v veliki meri odvisno od porazdelitve barv, ki ustvarjajo izmenoma v lahni rezerviranosti na enem kraju in v mcčni koncentraciji drugod lepo, učinkovito podobo. Z vzorci je treba na splošno skopariti, da pridejo nekateri redki liki in or-namenti bol.i do veljave, če opremimo neko sobo s prav mirno in pohlevno slikarijo (ta je posebno odločilna) ali s prav preprosto preprogo, petem si mirno lahko privoščimo jaki kontrast — recimo prav močno pisanega stola. Najprimernejši za prevleko so kretoni, blagovi, ki so prišli nekoč k nam iz Indije in so bili že večkrat peprej zelo v čislih, zdaj se pa spet navdušujemo zanje. So podobni platnu, toda zamolklega sijaja pa napeti kakor živalska koža in stroge, nekam tajinstvene lepote. »Ali je to svila?« se vprašujemo ln jih neverjetno otipavamo, čudeč se, kako se je mogla fantazija, ki se je smatrala za mrtvo v oblikovanju modernih prostorov, naenkrat spet tako razbohotiti. Pravljične rože plavajo po belem ozadju ln pernati ptiči se gûgajo po viticah. Tako bo lepi ti stoli kakor v sanjah. Gospodinja si bo pridobila časa za oddih, J5e se navadi po malem reformirati svoje gospodinjstvo. Medeninaste kljuke se mo- mnogih usmrtitvah Arabcev v Afriki. Iz. javila sta, da je usmrtitev z giljotino nekaj nečloveškega in da obglavljenec živi še dolgo časa potem, ko mu je glava ločena od telesa, toda živi nesporno v strašnih mukah. Zaradi prizadevanja teh dveh zdravnikov je bila uvedena akcija za uki. nitèv giljoune, pa je ostala brezuspešna. Tako ima giljotina še danes svoje pristaše in svoje nasprotnike. rajo venomer snažiti. To se pravi vodo v rešetu prenašati. Priporočljivejše so kljuke in držaji iz belega brona, ki ne potrebujejo skoraj nikake oskrbe. FOTO AMATER »F o t o - r e v i j a«, 4. št. — Najnovej. ša številka te zagrebške revije za vse fotografske stroke kaže, da so se njeni izdajatelji dobro zavedali svojih besed, ko so obljubljali, da se bo cd številke do številke razvijala in izpopolnjevala. Kaže obenem, da je jugoslovenski fotoamaterski * svet razumel potrebo po takšni reviji in da si jo izbira za glasilo svojih teženj in svo. jega dela. Iz podnaslova na prvi strani je razvidno, da postaja službeni glasnik najbolj vodilnih in najbolj delavnih fotoama-terskih organizacij po državi. Tu so videti prvi obrisi bodoče jugoslovenske foto-amaterske zveze. In slevenska fotografija bo v tej zvezi zavzemala častno mesto. Med organizacijami, ki priznavajo »Foto revijo« za svoje glasilo, je tudi že ljubljanski fotoklub. Nova naslovna stran, ki ji daje elegantnejšo vnanjo obliko, je delo njegovega člana Petra Kocjančiča, slike v njeni notranjosti, sedaj tudi v lepšem tisku, so po večini reprodukcija slovenskih in drugih del na minuli razstavi jugoslovenske fotografske umetnosti na ljubljanskem veleseimu, slovenski in hrvatski prispevki se bavijo s to razstavo. Med ostalimi prispevki omenjamo članek ljubljarv skega fotoamaterja J. Schleimerja o te-njenju bromosrebmih kopij in povečav, Frajtičev članek o fotografiranju jeseni, Dvornikov članek o ostrem ustanavljanju za začetnika itd. Posebnega strokovnjâstva v teh člankih ne smemo zahtevati, ker smo šele v začetkih in se morajo ljudje še vzgojiti, da bodo znali stvarno napisati svoje izkušnje in svoja opazovanja v fotografskem področju, teda stvar gre tu naprej in premnoge upoštevane inozemske revije te vrste se ne morejo ponašati, da bi bile boljše. Vse je odvisno od sodelavcev in ti se razveseljivo množijo. Vsekakor priporočamo vsem resnim amaterjem, da bi sodelovali v tej reviji in da bi se nanjo naročali direktno (Zagreb, Dalmatinska 6, pri-zemno) ali preko Fotokluba Ljubljana (ki je pričel pravkar poslovati v svojem lastnem domu. bivšem Dolinarjevem paviljonu v Levstikovi ulici). Macao .. . . -,.. Ljudje, ki se vrnejo iz Monte Caria,- se radi spuščajo v velikanske številke, dokazujoč, kako ogromne vsote zasluži kneževina Monaco od svojega igralskega kazina. Svetovni potnik pa ima za tako besedičenje samo nasmešek, zakaj vsakdo, ki je že precej potoval po Daljnem vzhcdu, pozna neki majcen kraj — samo tri milje meri po dolgem in pol milje počez —, ki je eden največjih hazardnih središč na svetu. Ta košček sveta je Macao. Od 1557, ko je podpiral kitajsko vlado v boju proti morskim razbojnikom, je last Portugalske. Odtod se je pričel portugalski zavojevalni in zasužnjevalni pohod na kitajsko ozemlje, ki so ga pozneje začele posnemati tudi nekatere evropske velesile. Prebivalci v Macao so iz večine Kitajci, ki ne vedo niti, kaj je Portugalska, niti kje leži, dasi dobro pcznajo njeno zastavo. Le nekaj portugalskih družin je naseljenih tod. vse drugo pa je ali kitajsko ali pa evrazijsko in prebivalci se sami imenujejo Macoeze. Kdor se le nekoliko dlje pomudi v Macao, mu ne morejo uiti različne igralnice. Čeprav sam ne igraš, boš vendar z zanimanjem opazoval, kako ti nedoumljivi ori-entalci dobivajo in izgubljajo velikanske vsote, ne da bi kateri trenil z očesom. Kakor v Monte Carlu, se tudi v Macao igra največ na ruleti. Fan tan je favorit, toda tudi druge loterijske igre so zelo v čisiih. Koncesije za igralnice krijejo vse državne izdatke, zaradi tega proti igranju nikjer ni slišati moralnih pridig in časopisje ne prinaša ogorčenih člankov zoper to pogubno Strast. V Macao si je prav tako vredno ogledati zakotne igralniške beznice, ki jih po-sečajo- domačini in mornarji,- какогнгЈф-kpšne ■ palače, kjer iščejo sreče bogatini. Tujêe si4ahkb izpbsluje tudi vstap .v-ne-katere opijske beznice, ki so za Macao tudi lép vir dohodkov; Na eni konferenc Dni- št va narodov je bilo med razpravo o trgovini z opijem tudi omenjeno, da je v Macao ena največjih tovarn za predelavo opija na svetu, v kateri je zaposlenih na stotine delavcev in nameščencev in celo nekaj otrok. V enem samem kotlu je« med fabri-kacijo za ckoli 100.000 dinarjev tega mamila. Tovarna, plačuje vladi letno nad 80 milijonov dinarjev priznavalnine, da sme v tem mestecu Vzdrževati obrat. Mogotci, ki so obogaft.eli-pri opiju, so sezidali v mestu lepa poslopja in uredili krashe parke, ali vsa lepota ne more utajiti sramOtho-sti kupčeVanja s tem zatiralcem človeštva. Macao je tudi ne glede na igralnice močno podoben Monte Carlu. Tudi tu so krasni subtropični vrtovi, nič manj bogati vsakovrstnega cvetja in zelenja in nič manj skrbno negovani kakor tisti na evrcpski Rivieri. Najlepša ulica je Praia Grande ob morski obali. Prôti Kitajski je mesto'ograjeno z obzidjem in je prehod mogoč samo skozi mejna vrata. Obala je divno lepa in najprijetnejše sprehajališče. Toda kdo se zanima v Macao za prirodne lepote : spričo tako privlačnih igralnic? V posebnem delu kolonije je več samostanov in cerkva, ki jih upravlja portugalska duhovščina. Prav od tod se najgorečneje vodi borba preti sramotni .trgovini z opijem, toda doslej brez uspeha, Vse kaže, da se Macao še dolgo ne bo iznebil pravično zasluženega renomeja, da je središče pogubne opijske kuge. Koliko muh poje lastovica Doslej se je samo.vedelo, da so lastovice silno požrešne, da pospravijo velikansko množino mrčesa na dan. ali številčno nI nihče dokazal te domneve. Dr. E. Jacob pa je letos ujel lastovico, ki se je bila pri letanju nekoliko poškodovala in jo umetno hranil več tednov zaporedoma. Pokazalo se je, da so te živalce res nenasitne. Jedo najrajši samo hišne muhe, drugega mrčesa pa ne in če ga jim je šiloma dajal, so ga kaj kmalu spet izdavile. Muhe so mu dobavljali iz neke konjušnice, kjer so jih lovili v steklene posode napolnjene z vodo. Na muholovke ujetih muh lastovica ni marala. Na dan je pospravila 500 do 600 srednjevelikih muh, v enem samem obroku 40 do 60 komadov. Posamezni cbe-di so sledili nekako poldrugo uro drug za drugim, ker dlje lastovica skoraj ni mogla prenašati lakote. Ce se torej hoče ohraniti srednje močna lastovica vsaj dva dni pri moči, mora požreti najmanj 1000 muh. ZNAMKE PRIPOVEDUJEJO Stotnijski pes Neka panamska znamka predstavlja rde-in njegovega zvestega psa, ki mu leži ob nogah. To znamko so izdali 1913 v spomin na odkritje obale ob Tihem oceanu pred 400 leti po Vasku Nunezu Bal-bok 'K SAH M Problem 21 ANEKDOT« Mesto iz sv. pisma Papež Leon XDI. ni maral portretiranja, ker skoraj noben slikar ni mogel dovolj pogoditi njegovega oduhovljenega obraza. Na prigovarjanje svojega tajnika Varautellija se je vendar dal slikati, toda tudi ta slika mu ni bila po godu. Papež je sliko podaril Vamutelliju, zadaj pa je lastnoročno napisal opombo: Marc. 6, 50. Vanutelli je poiskal označeno mesto ▼ evangeliju sv. Marka in čital: »Ne bojte se! Jaiz sem!« Nevarno delo Ed. Hanslick, sloviti dunajski godfceivl kritik (1825—1904), je sedel nekoč v družbi godbenikov in skladateljev pri polnih ča-šah. Razgovor je bil — kajpa — o kolegih, med katerimi se je slišalo tudi ime skladatelja, ki glede duševne lastnine ostalih skladateljev oi bil posebno natančen. »Tega pa poznam«, je dejal Hanslick. »Kadar je pri delu, pravi žena otrokcun: Otroci, bodite pridni m molite lepo! Oče gredo krasti« I. N. Sahodjakin Prva nagrada »64« Balboa ni imel kot farmar na San Do. mingu nobenega uspeha. Skril se je v sod, M so ga natovorili na ladjo, ki je odplu-ia proti Južni Ameriki. Poskušal je na ta način uiti svojim upnikom. Nekoliko let pozneje je postal vodja neustrašenih pustolovcev, ki so osvajali notranjost nedavno prej odkritega ameriškega kontinenta. Takrat so bili psi v Novem svetu neznane živali in psi, ki so jih tujci uvedli, so postali najstrašnejši sovražniki domačinov. Balbojev najljubši pes Leonico se je kazal v bojih tako hrabrega, da so mu vsakokrat oddali del plena kakor vsakemu drugemu možu v stotnijL Katera noga je krajša pri človeku? Dt. F. HeiB, docent na nemški visoki šoli za gimnastiko potrjuje dognanje, da pri večini ljudi nista obe nogi enako dolgi. Ne da bi si bil človek svest različne dolžine svojih nog, se vendar točno ravna po tej prirojeni napaki in daljšo nogo zmerom bolj napreza. Zlasti jasno se da to ugotoviti pri športu. Pri zaletu in pri skoku se človek namreč ztmerom odžene z daljšo nogo. Pri redkih športnikih, ki imajo obe nogi enako dolgi, se rado pokaže, da se pri različnih skokih odganjajo izmenoma z eno ali drugo nogo. Kešitev problema 20. L Lg4—if5-! Kf4 (a), 2. T î X2+, Ke 3, 3. Da 7 mat. 1. . . . Ke2 (b), 2. Dc 3, K : fl, 3. Ld3 mat 1. . . . КЛ2 (c), 2. Db2 + , Ke 3, 3. D : £2 mat 1. . . . Lel (d), 2. De5+, Kd2, 3. D : el mat. Miniatura najlepšega češkega stila. Beli na potezi dobi pa bojazljivo in počasi od žice do žice, pa do gnezda kar do večera. Starši pa toliko dela. Če se mladi učijo letati, so kar naprej lačni. Seveda ne pozabijo tudi najmanjšega v gnezdu. Po večkrat na dan ga spravijo do roba gnezda in vabijo na prosto. Tudi bratci in sestrice letajo mimo in ga bodrijo. Toda sirota se kar trese in prosi usmiljenja. Z novim dnevom pride velik korak v prostrano, neskončno, sinje ozračje. Kako se dvigajo lahka telesca! Kako se napenjajo srpasta krilca! Prav ob starše se pritisnejo in se dvignejo skoraj navpično. Prevzelo jih je neizmerno ozračje. Vsak krik oznanja radost in kot pesem je udarec njihovih krilc, življenje gori v njih kot rdeč plamen, kot zublji viharja. Kar obkrožile so vrtoglavega metulja, ki je v zračnih višavah preganjal samico, in si kar v zraku razdele mastni plen. Nato letijo spet v gnezdo, vabijo sestrico in se bahajo z modrimi krilci. In kar v omotici jim potekajo ure in dnevi. Zdaj si znajo že same iskati hrano. Po ure trajata borba in igra z izpreminjajo-čim se kačjim pastirjem nad tihim ribnikom. Po ure in ure krožijo v zračnih si-njinah. Sestrica pa čepi na rdečih noži-cah; do tja je že prišla. Starši komaj sproti prinašajo za nenasitni želodec. Kmalu se bo morala okrepiti. Klasje so spravili z njiv. Po zraku se majejo pisani, papirnati ptiči človeških otrok. Sonce je vedno bolj leno in mušic je zmerom manj. Kaj bo s tem lastovičjdm otrokom? Ali bo mogel na pot proti jugu, ki je pred durmi in Jo mora toKko lastovic plačati z življenjem? Pot Je dolga in zelo nevarna. Mladiči morajo biti krepki in uro za uro je treba udarjati s krili. Zjutraj so že megle na jesenskih travnikih. Pribe in škorci lete nad polji in tudi jata žerjavov je že — dasi prezgodaj — odrinila nad južno morje. Tudi lastovice se počasi zbirajo po vaseh. Pa poskušajo z mladiči. Od jutra do večera letajo samo v višavah, s kratkimi odmori. Dan pozneje so še dalj v zraku in končno ostanejo kar ves dan, od zore do mraka, v svojem kraljestvu. Sem in tja se spustijo stari k najmanjšemu, da ga nakrmijo in povabijo navzgor. Saj sam si poišče tako malo! Vse je premalo! če bi dolge poti ne bilo... Prišel bo dan. Ko bo veter ugoden in bo nebo visoko, bo prišla njihova ura. Ze se obračajo pogledi proti sevçru, ali so sestre s severa že na obzorju, ker bodo ž njimi letele dalje. Zdaj je mir med lastovicami. V dolgih vrstah sedijo po žicah in skoraj ne žgolijo več. Vsaka skrbi le za svoj želodec, že Jutri jim bo treba morda na pot! Toda mala sirota! živahno leta sem in tja in pridno lovi mušice. Zdi se, da niti ne sluti velikih dogodkov, ki čakajo lastovičji rod. Starši jo opazujejo. Ali naj ostane? Saj bL morala imftf gltuiu, тппчт ja днптЧ^У AH naj pojde na pot? Umreti bi morala, ker je prešibka. Ze po nekaj minutah bi omagala in podlegla. Ponoči so vsi v družinah skupaj po skednjih in gnezdih. Ko posije prvo sonce, je vse ozračje napolnjeno kričanja in klica, nja. Kot strele švigajo mladiči med severne bratce in sestrice, ki krožijo nad strehami. Ljudje še spijo. V gnezdu na skednju se starši pripravljajo na zadnje delo. Ostro zapoje kljun! Najmanjša se opoteče in obleži mrtva z zlomljenim vratom pod skednjem. Molče se dvigneta stara v sinje višave proti jugu... — F. M—. Vrednost sredstva za rast las A. Forster je preiskal 20 različnih mazil in tekočin za rast las, sestavljenih iz najrazličnejših, deloma prav nedolžnih, deloma izrdmoe močnih snovi. Za kontrolo je raziskal ta sredstva tudi brez tistih lepo zvenečih dodatkov, ki služijo samo laboratorijem za reklamo. Kot poskusni objekt mu je služila koža og olj ene mačke. Mazal jo je nekaj časa z vsakim preparatom, potlej pa za kontrolo tudi še s čistim vinskim cvetom in čistim va z dimom. Zanimivo je, da so vsa sredstva pokazala neko učinkovitost. Po vsakem mazanju so se dlačice na mačji koži nekoliko okrepile. Najučinkovitejši med vsemi sredstvi se je izkazal vazelin, vendar je pa Forster dognal, da več ko ■maže in tinkture pomaga s tem zvezano o ti ran je, masaža in čiščenje kože. Kemične snovi ta najprirodnejši pripomoček za raet las samo podpirajo. A. КЕ1СШ »Vodno COPYRIGHT P.I.B. BOX6.COPtNHA6EN Adamsonov sto! se maie Gospodar (vajencu): »Da, tako je. Tisti, ki ne zna povedati tako, da ga drugi razumejo, je tepec. Ali si razumel?« Vajenec: »Ne.« (»Politiken«) HUAi O R »Da, gospodična, v mojih žilah teče modra kri!« »Saj ae boste vendar dali operirati, ali ne?« (»Berlingske Tidende«)]