Razprave in gradivo, Ljubljana, dec. 1974, št. 6, str. 7—54 
  
UDK 323.1(436:=863) »1955/1975« 
Nekaj vprašanj koroških Slovencev 
Drago Druškovič" 
(Po 19. letih avstrijske državne pogodbe) 
Bližajoča se dvajsetletnica avstrijske državne pogodbe (15. maj 1975), 
z zaostajajočim in le delnim uresničevanjem varstvenih določil, izraženih 
v čl. 7, namenjenih »avstrijskim državljanom slovenske in hrvatske manj- 
šine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem« — je pobudila naš 
dopolnjeni,! strnjeni pogled na nekaj tistih vprašanj, ki zaradi vsebinsko 
podobnih ali različnih razlag, po našem mnenju opozarjajo na preskromne 
možnosti narodnostnega razvoja koroških Slovencev. 
V sovisnosti z meddržavnimi odnosi nas vsekakor zanimajo tista iz- 
med vprašanj v zvezi s položajem koroških Slovencev, ki so posebej od- 
visna od rešitev na meddržavni ravni. Njihovo urejanje ne more biti edini 
vir žitja in bitja narodnostne skupnosti, njenega dela — pa naj je to še 
tako zapečateno z večkratnimi meddržavnimi zavezami. S tem seveda ne 
mislimo razvrednotiti načela o mednarodnih obveznostih? niti se zavze- 
mati za to, da bi se zgubljali v ravnodušnosti ob tovrstni sestavini — 
v enem izmed pogojev, ki določajo življenje delu naše narodne skupnosti 
ali da bi zašli v drugo skrajnost, v neke vrste narodno nestrpnost. Na- 
rodnostne problematike ne velja presojati z očmi iracionalista, čustvenosti, 
čeprav le-te ni mogoče vselej odmisliti. : 
Usoda koroških Slovencev je že od nekdaj navzoča v območju naše 
vsenarodne skrbi, to velja še posebej po novi ustavi (1974) SR Slovenije, 
o naši skrbi, dolžnostih in zavzemanju za ureditev položaja slovenske 
skupnosti v zamejstvu. Vendar bi bil v zmoti vsakdo, ki bi zgubljal iz 
vida SFRJ in se vdajal utvari, da gre zgolj za zadevo ene obrobne fede- 
ralne enote. Že vnaprej zato opozarjamo na tovrstne razsežnosti glede 
na zunanjepolitično funkcijo federacije in delež posamezne republike 
pri njej. 
Da ne bi obšli do danes znanih splošnih in posebnih mednarodnih 
kriterijev, smo se odločili pri našem pregledu za uporabo sistematike, 
ki jo je izoblikovala že pred dvajsetimi leti skupina izvedencev pri OZN; 
s tem smo se zavarovali, izognili subjektivni presoji. Zanimajo nas tudi 
različna in nasprotna, vsaj v nekem pomenu kvalificirana mnenja, naših 
sogovornikov — sosedov. 
" Drago Druškovič, znanstveni svetnik, ravnatelj Inštituta za narodnostna 
vprašanja, 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5.
Upoštevali smo tudi prizmo razgledov, ki so jo izoblikovala novejša 
raziskovanja doma in v tujini in skušnje pri uresničevanju varstva po- 
sebnih etničnih, jezikovnih, narodnostnih skupin." Vsekakor pa ne velja 
spregledati spoznanj iz doslej prvega globalnega posveta v okviru OZN, 
ki med njimi omenja, da različni družbeni ustroj ne vpliva nujno na 
položaj, kakršen se izpričuje v dani deželi in ki zadeva pravice narodnih 
manjšin. 
Tudi če mednarodna klasifikacija »Podkomisije OZN za varstvo in 
za boj zoper diskriminacijo manjšin« (ECN. 4/Sub. 2/85) ne bi postavljala 
na izhodiščno mesto vprašanja kvantitete (števila) določenega dela narod- 
nostne skupnosti — narodne manjšine, bi se ob koroškem primeru ven- 
darle morali ustaviti pri njem. 
Ob številu se ustavljajo in ga ugotavljajo že vso zgodovino naši narod- 
nostni in državni sosedje. Od števila, mimo naselitvenega ozemlja, vse 
do neuresničevanja z avstrijsko državno pogodbo (1955) mednarodno do- 
ločenih varstvenih določil se vije sprenevedanje vseh tistih, ki niso 
naklonjeni koroškim Slovencem. 
Sicer pa ne gre pri navajani sistemizaciji samo za število, temveč 
tudi za bližino — naseljenost, državljanstvo, narodnostni značaj države, 
izvor in odnos do države, okolnosti, ki so pripeljale manjšino v državni 
okvir, za celotno ali delno inkluzivnost jurisdikcije in naposled za manj- 
šinjske težnje. (Vrstni red naštetih kriterijev bo treba v prihodnje spre- 
meniti tako, da bodo stopile na prvo mesto manjšinske težnje.) 
Izjemoma smo s kakšnim podatkom posegli pri našem opisu vprašanj 
do leta 1910, z nekaj opozorili v obdobje med svetovnima vojnama, v 
prvo povojno desetletje, kakor je to pač terjala osvetlitev problema. V 
ospredju so problemsko naravnane označitve sedanjih razmer in čas po 
podpisu avstrijske državne pogodbe. 
O kvantiteti — številu 
Vse do zadnjega štetja, do popisa prebivalstva v Avstriji (1971) se 
izpričuje v uradni publiciteti — ob težnji k strmemu upadanju slovensko 
govorečega prebivalstva — nihanje z upadljivimi padci, a tudi vzponi, 
česar si ni mogoče obrazložiti z naravnim gibanjem prebivalstva." Koroški 
Slovenci so že v obdobju med obema vojnama opozorili Društvo narodov 
na te popisne anomalije, na diskriminacijske metode popisnih uradnikov; 
tudi avstrijski socialni demokrati so izrazili takrat pomisleke, medtem 
ko je znanstveni pretres slovenskih izvedencev ugotovil neuporabnost teh 
številk. 
Odstotki glede na naselitveno ozemlje, za del Koroške, kjer živijo 
Slovenci (o definiciji naselitvenega ozemlja izraža avstrijska stran po- 
misleke): 
8
  
  
  
  
  
    
  
  
| | | 
lato. | prebivanerve | prettiest | Avtorji! 100% 
| 
1910 371 531 | 65 661 17,67 | 100% 
372 817 | 39 292 17,53 | Grafenauer | 
1923 370850 | 37292 10,05 Veiter , 50,84 
405129 | 26796 6,6 Pleterski | si 
199 407371 | 26796 6,57 | Veiter | 40, 
416 268 44 7108 10,74 | Pleterski | 
1939 | 416 268 42757 10,27 Veiter | Soak 
| 
| 
| 474761 | 42059 8,9 | Pleterski 
1951 474 764 43 179 88 | Veiter | 60,67 
| 
1961 495 226 25 472 5,14 Veiter | 38,79 
| | 
| | Kor. časopisna | 
552728 | 27450 5,2 | objava 1972 | 41,80 
1971 | Kor. časopisna | 
19 529 3,5 | objava 1973 | 0 29,74 
Slovensko 
Vse prebivalstvo prebivalstvo 
Leto naselitvenega glede na Odstotek 
ozemlja jezikovne 
kategorije 
1951 107 951 39 242 36,4 (Pleterski) 
1961 112 534 25 472 22,6 (Pleterski) 
19715 118 290 27 240 22,5 (prve objave 1972)? 
110712 19 529 16,5 (17,64) (druga objava 1973)$ 
109 779 16 435 14,97 
(-- 3823 vin- (tretja reducirana objava 1973) 
dišarjev) 
    
  
  
objava o štetju 1971 -- (3958 vindišarjev) 
208 085 (okraji Šmohor, Beljak, Celovec-dežela Velikovec) 17014 (četrta 
Naj naposled navedemo še nekaj številk, ki glede na svoj izvor po- 
trjujejo splošno zmedo avstrijskih številk, statističnih sporočil v območju 
štetja narodnosti ali navajajo na negotovost, ki prevzame slehernega, 
kadar se sreča s tolikšnim obiljem kombinacij. V »Statistisehe Nachrich- 
9
ge, zv. 7, str. 404—411) so nam avtorji: avstrij- 
Fol 
ten« (28. Jahrgang, 
Neue 
Fo 
ne 
ee 
ski statistični osrednji urad — 
popisa 1951 dalje: 
  
      
  
  
  
  
Windisch 
Rei 
= 100 
Slovensko 
pie 
1951... 67 500 | 100 19 000 100 19 000 | 100 
1961... 85 300 126 14 000 70 11000 59 
1971... | 99700 | 148 16 100 81 3900 | 20 
    
(Pri tem so pod slovensko upoštevali kombinacije z nemško in win- 
disch (vindi8) in pri windisch (vindiš) kombinacije z nemško.) 
Komaj bi mogli dobiti bolj otiten dokaz o uradnih prizadevanjih 
denacionalizacije, kakor so jo prikazali prav z omenjenim nihanjem Stevil 
in uradnim upoštevanjem raznih kombinacij. In resnično v duhu, kakor 
je le-to formuliral na študijski podkomisiji (1973) predsednik »Bund der 
kirmtner Windischen« dr. Einspieler, češ, da navedba »windisch« (vindiš) 
kot občevalni jezik pri popisu prebivalstva pomeni priznavanje v smeri, 
da oseba, za katero gre, ne želi, da bi jo prištevali k Slovencem (Kurzpro- 
tokol tiber die Sitzung der Unterkommission der Studienkommission fiir 
Probleme der slowenischen Volksgruppe in Karnten, 5. III. 1973). (Prav- 
zaprav ne velja pisati te nemške označitve za Slovence-windisch- v slo- 
venski transkripciji, a smo to zaradi praktičnih vidikov storili. Ob tej 
oznaki, ki so jo v popise prebivalstva v Avstriji uvedli nacisti (1939), naj 
omenimo samo mimogrede še zanimivo označitev po »Osterreich Lexi- 
kon«, 1966. Izraz je dobil svoj političen nadah ob predplebiscitnih bojih in 
pomeni ,zvestobo domovini" v nasprotju z nacionalno slovensko oprede- 
litvijo (— ,iredentistično"; dalje, v drugi avstrijski republiki so botrovale 
nemško nacionalne organizacije »Bundu der karntner Windischen«, kate- 
rega neznatno članstvo čuti svojo pripadnost k nemški kulturni skupnosti.) 
Pri našem prikazovanju števila kor. Slovencev smo vseskozi upo- 
števali ozemlje dvojezičnega šolstva, dalje smo združevali število izjav 
o slovenščini, narečju (windisch)? in izjavo o bilingvizmu. Z nekaj iz- 
jemami (1939, 1951, 1971) število upada. Koroški Slovenci zavračajo rezul- 
tate avstrijskih uradnih popisov; nepriznavanje teh številk podpirajo tudi 
vse slovenske strokovno znanstvene analize. 
O avstrijski popisni praksi izražata pomisleke tudi vodilna avstrijska 
izvedenca Th. Veiter in F. Ermacora,'!? medtem ko je notranji minister 
sosedne države, pod katerega spada tudi statistična služba, že ob popisih 
1951, 1961 odgovoril na proteste predstavnikov koroških Slovencev, »da 
bodo služili števni rezultati samo za statistične namene«.!! 
10
Prvi omenjeni avstrijski izvedenec, Th. Veiter, sicer ugotavlja ne- 
zadovoljivo štetje koroških Slovencev pri popisih prebivalstva, a izhaja še 
naprej iz stališča, da se je treba odločiti za »guantite considčrable« (znatno 
število)."? Z njim bi si lahko pomagali pri izvedbi avstrijske pogodbe 
(čl. 7). 
Th. Veiter sklepa svoje poglavje »Die Sprachgruppenstatistik«, v svo- 
jem manjšinam posvečenem monografskem delu (Das Recht der Volks- 
gruppen und Sprachminderheiten in Osterreich, 1970) z mnenjem, da 
pomeni 45 000 koroških Slovencev (blizu rezultata v popisu 1951) spodnjo 
mejo za današnje število koroških Slovencev (stran 369). Misli tudi, da bi 
za temelje pri uresničevanju člena 7 prišel v poštev prav omenjeni popis 
(str. 337). 
Drugi avstrijski izvedenec F. Ermacora misli, da si Avstrija sicer 
pomaga z rezultati ljudskih popisov, vendar pa učinek ni povsem za- 
dovoljiv. Doslej se po njegovem mnenju še ni posrečilo določiti števila 
manjšine niti v avstro-ogrski monarhiji niti v prvi in drugi republiki. 
V svojem novejšem delu navaja rezultate iz popisa 1961 (Osterreichische 
Verfassungslehre, 1970, str. 264—265). 
Oba izvedenca povezujeta uresničevanje avstrijskega manjšinskega 
varstva — mednarodne obveznosti — s problematiko kvantitete. 
Ne preseneča tudi, če sta obravnavali to vprašanje dunajska komisija, 
ki jo vodi sam kancler Kreisky in iz te porojena »podkomisija izveden- 
cev«, O pojmu »slovensko in mešano prebivalstvo« in njegovi vsestranski 
razsežnosti — kaj naj obseže omenjena opredelitev v celoti in tudi posebej 
glede na teritorij — so izoblikovali posebno definicijo. Dalje je večina 
izvedencev mnenja, da popisi prebivalstva ne zadovoljujejo docela in da 
je ob objektivnem kriteriju (jeziku) treba upoštevati tudi še druge, 
vmesne, delno subjektivne kriterije (npr. kulturno naravnanost). 
Kvantiteta je torej pomembna tudi v sočasnosti, saj se ob njej ohra- 
nja vrsta zaviralnih momentov: l. nezadovoljivo uresničevanje člena. 7; 
2. vsakokratni novi nezadovoljivi statistični postopek; 3. nadaljnje reduk- 
cije v uradnih statističnih prikazih, ki učinkujejo tudi posredno. 
Na primer ob reformnih postopkih glede osnovnih družbenopolitičnih 
enot: pri združevanju občin, pri nameravani reorganizaciji šolstva." 
V zadnji polovici 1974 leta (17. septembra) pa so tri v parlamentu 
zastopane stranke (SPO, OVP, FPO) sklenile, da je treba vendarle ugo- 
toviti manjšino po uradni poti, čeprav v obliki »štetja na poseben način«; 
ta poseben način je morala zasnovati Študijska komisija in je to tudi 
opravila. Iz nje pa sta prav zaradi omenjenega razvoja izstopila dva 
člana, poslanec J. Guttenbruner in župan občine Sele H. Velik. Prvi je v 
pogovoru za dunajsko revijo »Profil« (oktober 1974) izjavil, da ta poseben 
popis kot vsi običajni ne more doprinesti k ugotovitvi pravega števila, 
ker bo prišlo do ostrih nasprotovanj v okviru krajevnih razmer. Dalje, 
»da se je Študijska komisija ves čas ukvarjala s ,kako', nikoli pa z 
vprašanjem ,ali naj bi'. Kasneje pa so rekli, da smo mi to priporočali 
vladi.« (Citat po NRazgl, 22. XI. 1974, str. 599.) Drugi iz Študijske komisije 
1l
  
    
mac 50" Slovencev 
od 20% do 30% 
Od 10 2 do 20" 
pod 10%’ 
UUBES 
ni podatkov 
  
  
1951 
  
  
  
  
  
  
RAZVOJ SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA NA KOROŠKEM 1939 — 1961 
Kot osnova za to predstavitev je služila mapa 6 v delu: Die Ortsgemeinden 
von 1946 bis 1960, v »Schriftenreihe fiir Raumforschung und Raumplannung« 
(Alfred Hummitzsch, Die territoriale Entwicklung der Ortsgemeinden in Karn- 
ten, Klagenfurt, 1906, d. 3.) 
Ta zemljevid smo dopolnili s podatki iz tretjega popisa prebivalstva na Koro- 
škem, ki jih navaja v indeksu svoje razprave dr. Janko Pleterski, v »Die 
Volkszéhlung vom 31. Marz 1961 in Kirnten«; Razprave in Gradivo Inštituta 
za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1966, št. 4/5, str. 176 do 181. 
12
  
   
ii ey si 4h Tare i 
ahi A 
Hess: cM TT 
acs (III 1 nad 50% Slovencev i 
HMI 
2 pod 50% Slovencev Ue ah 
Z ‘ fi ww 
  
  
  
  
  
  
      
PREGLED REZULTATOV PRI URADNIH POPISIH PREBIVALSTVA 
LETA 1910 do 1934 
Ponatis po Koroskem zborniku 1946, Ljubljana DZS, Mapa XVIII. 
13
odhajajoči član H. Velik je poudaril, da je ob sklepih o za manjšino 
življenjsko važnih zadevah, brez prizadetih pač moral izpričati svojo 
solidarnost (Naš tednik, 24. X. 1974). 
Omenjeni sklep pa je imel še širše posledice — ogrozil je tudi nepo- 
sredno sodelovanje narodne (etnične) manjšine in države v tako imeno- 
vanem Kontaktnem komiteju (ali odboru), saj so predstavniki koroških 
Slovencev začasno pretrgali pogovore zato, ker se je o temeljnem izho- 
dišču kakor zmeraj doslej spet odločilo mimo manjšine in to kljub njenim 
opozorilom in docela znanim okoliščinam. Koroški Slovenci so na svojem 
posebnem zboru sprejeli Resolucijo (6. X. 1974) in v njej izrazili svoje 
odklonilno stališče do ugotavljanja, kot pripomočka za ureditev uporabe 
slovenskega jezika v javnem življenju in obtožili Avstrijo, da še teži 
k nadaljnjem raznarodovanju (Slovenski vestnik, 1l. X. 1974, str. 1). 
Ta za koroško značilni razvoj pa hkrati dopušča podmeno o možnostih 
ali nemožnostih in koristnosti določanja kvantitete manjšinskih skupnosti 
in sicer, kot vidimo, ne govori prav zanj, še manj za rešitve v obliki 
strankarskih dogovorov ali za neposredne uradne posege. Ne bo na- 
ključje, da je v zvezi z urejanjem pravic danske manjšine v Zvezni repu- 
bliki Nemčiji prišlo (29. III. 1955) do naslednje izjave in sicer, da je 
priznavanje k danski narodnosti svobodno prav tako k danski kulturi in 
se temu uradno ne sme nasprotovati niti tega uradno ugotavljati. Toliko 
glede sodobnejše prakse npr. v Evropi, s katero so avtorji avstrijske 
manjšinske politike vsekakor seznanjeni, saj imajo pač kopico izvedencev, 
predvsem pa jih opozarjajo na posamezne ustrezne rešitve, kot je znano, 
predstavniki manjšine. 
Opozarjamo, da navaja in uporablja vsa avstrijska publiciteta popisne 
rezultate kot povsem veljavne, zadovoljujoče in objektivne (omenili smo 
pomisleke dveh izvedencev). V mnogih primerih navajajo te rezultate v 
reducirani obliki tak6, da ne prikazujejo vselej skupaj števila »slovensko« 
in »windiseh« govorečih in pa raznih kombinacij bilingvizma; s to ome- 
jitvijo pridejo do pomanjšanja števila koroških Slovencev. Vsa ta publi- 
citeta ima svojo notranje popularizirano in tudi zunanjo, mednarodno 
razsežnost. 
V dokumentu CERD/CR. 50/Add. 6 (2. avgust 1973), v poročilu Komi- 
pa = ey eee rasne diskriminacije (osma seja, 1. 8. 1973, str. 7, 
. e: navajajo Avstrijci i j 
in sicer: 0,608) Jajo Avstrijci podatke o ljudskem štetju v letu 1971, 
: o celotnega prebivalstv i 
manjšino in da nobena P a odpade na slovensko in hrvaško 
: : od manjšin ne prebiva na sklenjenem ozemlju. 
m lo ne manjšini brez Štajerske 1,1%; po štetju 1961: 
bi benih et nem analizi glede na štetje 1961: 1,3 %o.) 
nem odboru o rasni diskri Avstrijcev pa je prišlo do razprave v poseb- 
skupščine OZN in tudi mm v okviru tretjega komiteja Generalne 
poročilo tako ustmeno umi nekaterih. opozoril Avstriji, le-ta je svoje 
Smer avstrijskih razlag v m Pismeno še dopolnjevala. Glede na osnovno 
vila manjšin omenimo trdi ednarodni javnosti, naj ob minimiziranju šte- 
N 
tev avstrijskega predstavnika, da so v avstrijski
republiki samo verske in jezikovne manjšine. Najbrž gre za preprost 
račun: marsikaj se v današnjem svetu doseže z dezinformacijo. Vendar 
mimo docela določenih opredelitev v čl. 7, da gre za zaščito slovenske 
(tudi hrvaške) manjšine, slovenskega prebivalstva ne bo mogoče v pri- 
hodnosti več slepomišiti, kajti določilo slovensko in manjšina povsem 
določno označuje narodnostni, etnični značaj koroških Slovencev. Avstrijci 
niso poželi docela zadovoljivega uspeha ob tem soočenju na vrhnji med- 
narodni ravni, saj so jih nekajkrat opozorili pri pregledovanju njihovega 
poročila poleg jugoslovanskih ekspertov in predstavnikov še predstavniki 
drugih držav, predvsem pa potrdili v zvezi s številom takole svoje sta- 
lišče: »Poudarili so, da pravice manjšin niso odvisne od njihovega števila 
ali odstotka, ki ga manjšina predstavlja glede na celotno prebivalstvo.« 
(Po sporočilih J. Gustinčiča, TVD-I, 3. in 5. XII. 1974 in iz sklepnega 
poročila: »Report of the committee on the elimination of racial diskrimi- 
nation, General Assembly, official records: twenty-nith session, supple- 
ment No. 18 (A/9618) UN, New York, str. 35, točka 35.) 
V nekem pomenu pa se z avstrijske strani vendarle ustvarja videz 
sicer hitrega, a še vedno »normalnega« asimilacijskega razvoja. Naj 
opozorimo, da so tudi v drugi republiki, v praktični politiki, celo pri 
popisih prebivalstva uvajali posebno, po nacistih uvedeno kategorijo — 
za tako imenovano posebno narodnostno skupino — »windisch«. Gre za 
narodnostno manj zavedne Slovence, ki so in še podlegajo germanizaciji, 
a so ohranili svojo slovensko narečno govorico v domačem krogu. Tudi 
avstrijska izvedenca (dr. Veiter, Issatschenko) sta zavrnila omenjeno 
kategorizacijo, 
Tukaj se ne spuščamo v vprašanje popisne metodologije, kjer pre- 
vladuje vpraševanje po občevalnem jeziku!S2 (ne po materinščini). Vpra- 
ševali so tudi že po jeziku, v katerem človek misli (1923), po jeziku 
kulturne usmerjenosti (1934) ali pristali pri praksi, da so v vprašalniku 
natisnili »deutsceh«; drugi jezik je lahko posameznik samo pripisal (1971). 
Prav tako ne moremo obširneje označiti problemov sodobnih asimi- 
lacijskih procesov. Novejša znanost ne pozna za docela izoblikovane skup- 
nosti naravnega — normalnega asimilacijskega razvoja. Pozna edinole 
razsežno lestvico posrednih ali neposrednih pritiskov. 
Gotovo je področje, kjer mejita dva naroda, ponekod že narodnostno 
mešano ozemlje in je zato tudi prizorišče procesov povezovanja. O njih je 
zapisal nemški teoretik politične znanosti dr. Gutinter Decker naslednje: 
»Prostovoljna asimilacija je pogosta tam, kjer ljudstva še niso izobli- 
kovani socialni organizmi, kjer ni izrazite narodne zavesti, kjer ni kvali- 
tetnih kulturnih stvaritev in nasprotno prevladuje še ločitev na različne 
koncesije. 
Zelo pomembno je tedaj, da je prostovoljna asimilacija v svojem 
velikem obsegu dandanes skoraj povsod v Evropi ponehala, da je zastala 
tudi že v ZDA in da lahko opazimo v mnogih področjih prav nasprotne 
težnje — namreč narodnostno izločanje. Vzroki so rastoči obseg osnovne 
15
in visokošolske izobrazbe, vpliv filma, radia in tiska, s tem močnejša, 
čeprav v množici površnejša povezanost z narodno kulturo.«!% 
Navidezno protislovje, da moderne kulturne transmisije ali mno- 
žična občila na eni strani povezujejo človeka, nasprotno pa na drugi strani 
regenerirajo duhovno nadstavbo, narodno po obliki in izvoru, nas ne sme 
zastrašiti, da bi kljub temu ne upoštevali zanimive razlage G. Deckerja: 
»Kjer tedaj pride do prostovoljne asimilacije, gre največkrat za politične 
vzroke ali pa za pobude iz smotrnosti in vendar gre potem pogosto za 
nasilno asimilacijo, čeprav ne bi mogli govoriti o uporabi sile. Pogosto 
pa bi to težko razlikovali. Če je mogoč socialni napredek v škodo lastne 
narodnosti, ob dejanski ali navidezni opustitvi le-te, če zahtevajo vpis v 
narodni kataster', da bi se prizadeti umaknili raznovrstnemu zapostav- 
ljanju — od družbene, politične in socialne diskriminacije do izgona ali 
fizičnega uničenja— če v obmejnih primerih ob tem obvladajo še dva 
jezika, imajo pa tudi sorodstvene vezi s pripadniki drugega naroda — 
je videti taka nasilna asimilacija pogosto obema stranema asimilirajočim 
in asimiliranim kot prostovoljna (naravna). K vmesnim rešitvam štejemo 
prakso dežel, ki sprejemajo danes večje število priseljencev, le-tem pa 
preprečujejo skupinsko naseljevanje samo zato, da bi olajšali proces 
prostovoljne (naravne) asimilacije — ali bolje rečeno, da bi ga izsilili 
(Brazilija). Resnična, prostovoljna (naravna) asimilacija je postala red- 
ka...«!? 
Odpori koroških Slovencev, kritični dialog z naše, slovenske znan- 
stveno strokovne strani, predvsem pa zlorabe in napadalnost tako ime- 
novanih avstrijskih v»patriotskih« (nemško nacionalističnih) združenj 
(Karntner Heimatdienst), pa tudi podpore omenjeni dejavnosti s strani 
Avstrijske ljudske stranke (OVP), predvsem Svobodnjaške stranke Av- 
strije (FPO), ob zaostajajoči efektivnosti vladajoče Socialistične stranke 
Avstrije (SPO) in pa ob manjšem vplivu Komunistične stranke Avstrije 
(KPO) — vse to ustvarja zapleten položaj, ki naj omogoča zavlačevanje 
pri uresničevanju člena 7 z motivacijo, da je treba kvantiteto narodne 
manjšine vendarle šele ugotoviti. (Tako kakor so omenjene »patriotske« 
organizacije pobudile s šolskimi štrajki 1958/59 ukinitev zakona o dvo- 
jezičnem šolstvu, so ob izvajanju »zakona o topografskih označitvah in 
dvojezičnih napisih« (1972) ustvarile narodnostno nestrpno ozračje, po- 
budile in upravljale skupine ljudi, ki so odstranjevale prve topografske 
napise ter sprožile val javnih in tajnih groženj, celo prve primere fizičnih 
obračunov s posameznimi koroškimi Slovenci.) 
Tudi izvedenska podkomisija pri Komisiji za dvojezične krajevne na- 
pise, ki jo je ustanovil (20. decembra 1972) kancler Kreisky, si je zastavila 
vprašanje, kako naj bi dognali število narodnostne skupnosti. Zbrani 
izvedenci so mislili, da je mogoče to skupnost ugotoviti v okviru sploš- 
nega popisa prebivalstva, če pri tem upoštevajo pri vprašanjih posebne 
manjšinske značilnosti in če je postopek »manjšini naklonjen«. V razpravi 
podkomisije (izvedencev) so večkrat omenjali, da takšnega štetja doslej 
ni bilo.!? 
16
Očitno je ugotovitev kvantitete neke manjšinske narodnosti tesno 
povezano s kar najbolj temeljnimi medsebojnimi odnosi narodnostno raz- 
norodnih skupin, posebej takrat, če pri večini (čeprav le v samem ob- 
močju, kjer manjšina živi) ni zadovoljivega razumevanja za sožitje in je 
še v sočasnosti mogoče obujati z zgodovino obremenjeno mentaliteto 
nestrpnosti ter skratka — večini primanjkuje politične volje. Hkrati pa 
reševanje vprašanja preprečuje medsebojno strankarsko dnevno politično 
obračunavanje. Tudi na ljubljanskem seminarju o vprašanjih večnarod- 
nostnih družb so udeleženci opozarjali, da je iskati rešitev pri večinski 
narodnosti, v njeni idejno politični pripravljenosti.?? 
Vprašanje števila pa je vsestransko še danes odprto, saj so predlagali 
koroški Slovenci v svojem novejšem dokumentu Zveze slovenskih orga- 
nizacij na Koroškem, ob načrtih za združevanje občin in šol, za merilo 
števni rezultat popisa iz 1910. leta."! Takrat je bilo na ozemlju, ki ga 
obseže dvojezično šolstvo, 65 661 prebivalcev s slovenskim občevalnim 
jezikom. Tudi sama uredba o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945 je temeljila 
na štetju iz leta 1910, in sicer so določili šolske okoliše tam, kjer se 
tistikrat ni izkazalo manj kot 10 odstotkov prebivalstva s slovenskim obče- 
valnim jezikom. 
Zakon o dvojezičnih napisih temelji npr. na popisu 1961. Ob zasnovi 
pa so mnenja iz večinskih krogov svetovala rezultate popisa 1971, izve- 
denec Th. Veiter je zagovarjal popis 1951, Narodni svet koroških Slo- 
vencev se je zavzemal za ozemlje na prostoru, kakor ga določa zakon o 
že omenjenem dvojezičnem šolstvu iz leta 1959. Ne da bi upoštevali 
manjšino so uvedli kriterij 20 odstotkov Slovencev v občinah in tako 
spet zmanjšali število krajev, kjer naj bi namestili dvojezične napise. 
Ob namestitvah prvih je prišlo do njihovega organiziranega odstranje- 
vanja, do očitne politične uporabe usedlin narodnostne nestrpnosti, saj 
kaže večina poročevalcev in sporočil iz sosedne države, pa tudi evropska 
publiciteta, da ne moremo govoriti o spontanem dejanju, temveč o orga- 
niziranem vodenju določenih skupin in o spretnem oživljanju določenih 
mentalnih naravnanosti. 
Med skrajnimi predlogi je bila tudi sugestija, naj bi se o odstotku 
dosegel sporazum med koroškimi Slovenci in Heimatdienstom. Tudi iz 
zgodovine med obema vojnama poznamo, da so pri vprašanju kulturne 
avtonomije težili k temu, da bi Heimatbund (vsebinsko mu je soroden 
danes Heimatdienst) monopolno uravnaval vprašanje koroških Slovencev. 
Seveda tudi ta čas ni izostala zahteva poslancev Svobodnjaške stranke, 
da je treba manjšino šele ugotoviti. 
Vprašanje se je ustavilo tudi pri kanclerjevi komisiji:?? 
1. se predstavniki koroških Slovencev niso udeležili komisije, ker je 
Avstrijska ljudska stranka delegirala vanjo predstavnika ene izmed tistih 
organizacij »Zveze koroških vindišarjev« (Bund der Kirntner Windi- 
sehen), ki je odkrito nenaklonjena manjšini; 
2. eksperti v podkomisiji se do jeseni 1973 še niso zedinili docela 
glede kriterijev, kako naj bi ugotovili slovensko manjšino; čeprav se je 
2 Razprave 17
kancler pohvalno izrazil o vprašalniku kot »uporabni podlagi« za ugo- 
tovitev manjšine (»Delo«, 31. VIII. 73, št. 236). 
3. med skupnimi mnenji na komisiji velja omeniti, da »ljudski popisi 
ne pomenijo idealne osnove za ugotovitev manjšine«; da »verbalno doslej 
ni nihče nasprotoval, da mora rešitev biti manjšini naklonjena«; 
4. Kancler je 11. IX. 1973 sklical Kontaktni komite (predstavniki 
vlade, parlamentarnih frakcij in predstavniki manjšine: 10 članov; av- 
strijska ljudska stranka ni delegirala predstavnika z motivacijo, da je 
dovolj tako imenovana komisija ekspertov). Predstavniki koroških Slo- 
vencev so zahtevali, naj postane osnova reševanje njihovega vprašanja 
teritorialno načelo in odklonili preštevanje; obe vprašanji nista dobili 
dokončne opredelitve. Kontaktni komite je ustanovil dve podkomisiji: 
informativno in šolsko (kot vodji obeh so določili dva predstavnika 
manjšine). Kancler je omenjal tudi še podporo že snujoči se avstrijsko- 
jugoslovanski komisiji zgodovinarjev. Ta naj bi iz učnih knjig izločila 
tvarino, ki sloni na emocijah in nestvarnih interpretacijah zgodovine 
(Z. Zorko, Nevarno odlaganje ali le korak naprej? Delo, 13. septembra 
1973, str. 3, št. 249). Ustanovitev neposrednega Kontaktnega komiteja ima 
bližnjo zgodovino. Kancler je nanj pristal že pred letoma (6. IV. 1972) 
in do sklepa je prišlo 28. VII. 1973 — avstrijska vlada je najavila ne- 
posredne pogovore v odgovoru na jugoslovansko noto — torej gre v 
dobršni meri za bilateralno internacionalizirano zadevo — predvsem pa za 
priznanje manjšine kot subjekta. 
Ne da bi se tukaj lahko spuščali v obseg in vsebino dosedanjega sode- 
lovanja koroških Slovencev v Kontaktnem komiteju, omenili smo že pre- 
trgano sodelovanje ob sklepu treh strank — naj vendarle zapišemo, da 
človeka, ki se že dalj časa ukvarja z manjšinskim vprašanjem, prese- 
nečajo poskusi avstrijske strani in sicer tisti, ki žele manjšini naprtiti 
odgovornost za težave in zastanke. To je sicer teoretska zakonitost 
ravnanj države, kakor jo označuje g. Heraud — a vendarle bi človek 
pričakoval vsaj manj paradoksen in očiten postopek. Razumljivo pa je, 
da gre za nezadostnost določene politike, za »fiasko« določene manjšinske 
politike, kajti glavnino ključev za rešitev ima pač v rokah zmeraj 
večina in njena prevlada v družbi in državi; zato ni treba menda nobenih 
izvedenskih glav in mnenj. 
Končno pa v svoji novoletni izjavi (na pragu 1975 leta) obe slo- 
venski predstavniški organizaciji, kljub dosedanjemu vsiljenemu reše- 
vanju manjšinskega varstva, ob nezadovoljivi rešitvi čl. 7, ob neuresni- 
čevanju posameznih paragrafov še posebej ter v celoti — in to na pragu 
dvajsete obletnice teh določil; nasprotujoč degradiranju slovenskega je- 
zika na pomožen jezik in dopuščanju dejavnosti manjšini sovražnih 
nemško nacionalističnih organizacij, ob grožnjah z ugotavljanjem pri 
zastrupljenem ozračju in pospeševanju nestrpnosti — izjavljata, da sta 
pripravljeni pogajati se s pristojno vlado in zakonodajalcem za spora- 
zumno znosno rešitev odprtih vprašanj (Slovenski vestnik, 3. I. 1975). 
18
Novejša slovensko znanstvena strokovna analiza (indirektna metoda) 
avstrijskih popisov (dr. Klemenčič, 1951; dr. J. Pleternski, 1961) ugotavlja 
za ozemlje dvojezičnega šolstva za 1951. leto 48 401 in za vso Koroško 
najmanj 53805 slovensko govorečih oseb. (Seveda je upoštevano tudi 
narečje ali pa bilingvalna usposobljenost.) Po drugi svetovni vojni so 
ocenile britanske okupacijske oblasti, da gre za 60 000—80 000 slovensko 
govorečih ljudi, 70 000 je takrat ovrednotila tudi socialistična stranka, 
medtem ko jih je 75 000 predvidel ameriški izvedenec H. Kohn.? 
Ves splet glede kvantitete ne navaja koroških Slovencev samo k 
nezaupanju ali k odločnemu odklanjanju, da bi posebej ugotavljali nji- 
hovo število, ne daje samo manipulativnih možnosti silam, ki niso naklo- 
njene koroškim Slovencem in ne omogoča le izgovorov za uresničevanje 
manjšinskih varstvenih določil, temveč dopušča podmeno, da gre za nepre- 
trgano strateško težnjo, ki po uradni statistični poti postopno minimizira 
slovenski živelj na Koroškem. Naj omenim, da imata tudi manjšinski 
šolski zakon in zakon o uporabi slovenščine na sodiščih (1959) določilo o 
potrebnem ugotavljanju manjšine. 
Že od vsega začetka, ko naj bi uveljavili zakon o dvojezičnih šolah 
(108 šol), se ni izvajal pouk na desetih šolah; leta 1958/59 ob času ukinitve 
se je izvajal na 96 šolah. V določilih avstrijskega manjšinskega šolskega 
zakona je takole določilo: 1. »V katerih krajih naj bodo osnovne in glavne 
šole, ki prihajajo v poštev posebej za slovensko manjšino, se bo določilo 
po podatkih, ki jih bo dala uradna ugotovitev manjšine; 2. dokler podat- 
kov uradne ugotovitve manjšine ne bo na razpolago, naj bodo osnovne 
in glavne šole, ki prihajajo v poštev za slovensko manjšino v tistih 
občinah, v katerih se je na osnovni in glavnih šolah dvojezično poučevalo, 
na začetku šolskega leta 1958/59«. Univ. profesor Stephan Verosta ugo- 
tavlja v svoji razpravi o zunanje političnih odnosih druge avstrijske 
republike, v poglavju namenjenem SFRJ, da so ob ukinitvi (1958) dvo- 
jezičnega šolskega sistema (1945) na Koroškem še naprej ugodili zahtevam 
jugoslovanske strani o teritorialnem načelu, in sicer tako, da je obsegla 
veljavnost novega šolskega zakona vse območje nekdanje dvojezične šole 
(1945).?4 
Z zakonom o sodiščih (1959) so zmanjšali število sodnih okrajev, v 
katerih imajo Slovenci pravico uporabljati svoj jezik na sodišču, od 9 
na 3, in to z motivacijo, da so upoštevali kriterij dvajsetih odstotkov, pri 
tem pa temeljili samo na kategoriji »slovensko«, niso pa upoštevali bodisi 
bilingvalne usposobljenosti ali izjave o narečju. 
Opozorili smo že na nenehno negativno nastopanje tako imenovanih 
patriotskih avstrijskih združenj im političnih sil. Naj podčrtamo, da 
vztraja avstrijska stran še na takoimenovanem izjavnem načelu posa- 
meznika. 
Vendar globlja proučitev uporabnosti avtodeterminacije (Bekenntnis- 
prinzipa) nam utrjuje naše mnenje o vprašljivosti njene pragmatične 
uporabe v primeru manjšinskega položaja, kakršen se kaže na Koroškem; 
naša hipoteza o inkompatibilnosti omenjenega načela vzdrži svojo pre- 
2° 19
skušnjo v teoriji in praksi in lahko govorimo z omejitvijo na dani položaj 
o primeru splošne zakonitosti. Francoski izvedenec G. Heraud označuje 
uporabo tako imenovanega pravila večine (la régle de majorité) s hipo- 
krizijo glede na možnosti manjšine. V državi prevladujoča večina v 
»državi-naciji« (le stato-nation) uveljavlja svojo voljo in interese (po- 
litične in gospodarske), in se zato znajde manjšina v nasprotju z večino 
že zaradi svojih enakih interesov in pa predvsem kvantitativnega 
razmerja moči »nenehno v položaju brezupne minorizacije«."5 
Vse to, naj opozorimo mi, deluje že po inerciji, pa tudi po historični 
skušnji. Tudi v novejši razpravi »Etnopolitična študija o ,manjšini v 
manjšini', posebej ko gre za homoetnične skupine« — »Etude ethnopo- 
litiue sur ,la minorité dans la minorité‘, plus spécialement quand il s'agit 
de groupes homoethnigues« — (čeprav s predstavitvijo, ki temelji na 
danih modelih in strukturah, ne da bi avtor upošteval razvoj, vzroke in 
posledice) — ne more G. Hčraud mimo »imperialističnega faktorja« in 
manjšin, ki so objekt »asimilitavnih pritiskov«. 
Tudi avstrijski izvedenec Th. Veiter je v pogovoru na ORF (Ouer- 
schnitte — Interview prof. Veiter von C. Gatterer — 10. X. 1972) takole 
obrazložil svoje stališče: »Toda na Koroškem, kjer je še zmeraj soočena 
narodnostna skupina z močno odklanjajočo nemško koroško večino — 
ima izjavno načelo prevladujočo vlogo in povzroča le-to delitev skupine 
in bi bilo za ohranitev manjšine zaželeno, da bi jo spodbujali bolj, kakor 
predpisuje zakon, kajti drugače ji ni obstanka.«*¢ 
Kljub takim izvedenskim spoznanjem, tudi tolažilnim ali dvoumnim 
izjavam politikov — pa očitno — kakor bomo videli kasneje — zaostajajo 
rešitve. 
Najbrž niso spodbudni organizirani nastopi protimanjšinskih skupin 
za odstranitev nekaj krajevnih napisnih tabel. 
Vsekakor je absurdno geslo o tako imenovanem »prastrahu«" pred 
južnimi sosedi, geslo, ki računa z nepoučenostjo prebivalstva, saj je SFRJ 
kot podpisnica avstrijske državne pogodbe mednarodno zavezana, da 
jamči obstoj svoje severne sosede. 
Seveda se ne moremo spuščati v manjšinsko psihologijo in le mimo- 
grede bomo skušali označiti večinsko orientacijo, saj pomeni še dandanes 
na Koroškem priznavanje k Slovencem vsaj za določene sloje držav- 
ljansko nezanesljivost, v novejšem obdobju celo ideološko identifikacijo 
z jugoslovansko potjo v socializem (ti očitki so oživeli spet ob zadnjih 
dogodkih, ko so se predstavniki koroških Slovencev obrnili na vlado 
SFRJ).?8 
Ob dvajsetodstotnem kriteriju naj opozorimo samo na razprave v 
zvezi s pripravo manjšinskega člena in na dejstvo, da veljavno besedilo 
državne pogodbe ne postavlja pogoja o številu slovenskega oziroma hrva- 
škega prebivalstva, čeprav so sestavljalci besedila posebej razpravljali o 
»guantite considečrable« (znatnem številu)."? 
20
O bližini in naseljenosti 
O naseljenosti pozna zgodovina slovenskega narodnega vprašanja po- 
sebna poglavja iz boja za lastno obrobje in celo epopejo narodne ob- 
rambe pred germanizacijo in italijanizacijo;? to so slovenski zgodovinarji 
že v znatni meri raziskali. Ozemlje, kjer žive še danes koroški Slovenci, je 
postalo tudi neke vrste katalizator moči velikonemškega nacionalizma od 
c. k. monarhije, prve republike, rajha vse do danes, ko obnovljena druga 
avstrijska republika vedno ne uveljavlja niti soseščini naklonjene po- 
litike in ne upošteva današnjih stvarno političnih potreb, spoznanj; pred- 
vsem pa mačehovsko ravna z drugonarodnimi skupnostmi. Očitno zaostaja 
spoznanje — ali pa gre za naivna piščeva pričakovanja — da bi vendarle 
kazalo odpraviti še žive stereotipe,"! klišejem podobne poglede, ki ne 
morejo biti v prid dobri soseščini; seveda velja, da hrani in stvarja sle- 
herna narodna skupnost tovrstno blago v svojem mentalnem ustroju. 
Ozemlje vzdolž jugoslovansko-avstrijske meje in Ziljska dolina, kjer 
živi slovenski in jezikovno mešani živelj, je pač področje posebne tradi- 
cije. O tem pravi avstrijski kulturno politični zgodovinar A. Fuchs: 
»Nemški nacionalizem v obmejnih področjih na primer, se je razvil iz 
kulturnih in socialnih problemov, ki so doma le v jezikovno mešanih 
okoliših.«s? 
Duhovne obremenitve nastale v preteklosti, a tudi njihova zakoli- 
čenost v družbenih strukturah sedanjosti," so ob novejših nestrpnostih 
na Koroškem označili nekateri poročevalci kot syndrom.$' Gre za precej 
zahtevno vprašanje, ki sodi v območje socialne psihologije. Lahko bi 
razpravljali o problemu historične zavesti, o določenih spominskih vrzelih, 
ki dopuščajo živo obnovo tistega, kar naj bi prešlo že v zgodovino.S Zelo 
poučno se nam zdi tudi razmišljanje W. Weissa o povojni dilemi duhovne 
naravnanosti avstrijske literature, saj se opira na naslednjo H. Weiglovo 
sentenco: »Mi, Avstrijci, na posebni, morebitni srečni in obvezujoči vmesni 
postaji, med zmagovalci in poraženci.« Ob tem pa seveda po mnenju 
navajanega avstrijskega avtorja ni prišlo v duhovnem izrazu — v lite- 
raturi do radikalnejšega začetka nečesa novega, kar je neposredni povojni 
nemški književnosti odločno vtisnilo pečat." Razumljivo bo, da ne name- 
ravamo našim sosedom s temi nekaj izbranimi označitvami ali opozorili 
pripisati kaj več, kakor se lahko izpričuje iz njihovih razgledov o njih 
samih; gre le za opozorila o kompleksnosti problematike in pa na kom- 
pleks sam. 
In kakor omogoča poseben položaj narodne manjšine posredništvo," 
tako tudi dopušča, da se vedno znova že zaradi tradicije večina ukvarja 
s problemom integracije. 
To je ozemlje z okoli 2500 km? (celotno ozemlje Koroške dežele: 
9534 km") na katerem se je kot na edinem ozemlju v okviru rajha uve- 
ljavilo oboroženo odporniško gibanje koroških Slovencev (le-to je tudi 
avstrijskim antifašistom omogočilo zbiranje k odporu in odkoder so 
izselili (1942) 178 slovenskih družin."? V letu 1945 so za ta del Koroške 
21
določili področje dvojezičnega pouka. V njegovem obsegu še dandanes 
delujejo narodne organizacije koroških Slovencev, čeprav je bilingvizem 
dosegel precejšen odstotek. Prav zaradi vsega naštetega je to ozemlje 
znano. 
Čeprav teži avstrijska stran tako v teoriji kakor v praksi k zmanj- 
šanju ozemlja, ga kljub določilu v členu 7 ni vse do danes po krajih 
zunanje označila z dvojezičnimi napisi." Razen v manjšinskem šolskem 
zakonu se je varovala teritorialne opredelitve. Že v prvi avstrijski repu- 
bliki je uveljavljala razlage, da ne gre za sklenjen naselitveni prostor, 
temveč za razsip (eine Streulage). Med prostorskimi opredelitvami naj 
navedemo še obseg plebiscitnega ozemlja (1920) v predvidenih glasovalnih 
conah: A <— 1768 km" in B < 352 km?, skupaj 2120 km?" (brez Kanalske 
doline in Trbiža z okolico, Ziljske doline, Jezerskega in Mežiške doline); 
dalje obseg zemeljske zahteve v Memorandumu FLRJ (1947 — 2470 km") 
in ozemlje, ki ga je obsegal koroški zakon o dvojezičnem šolstvu (1945) — 
2155 km?. O tem ozemlju menijo nekateri avstrijski komentatorji, da ga 
nemška večina zavrača, saj opravljajo dvojezični pouk že leta samo na 
približno tridesetih šolah in še na teh sta komaj po eden ali dva pri- 
javljena otroka. 
Ozemlje, ki so ga imeli pred očmi sestavljalci člena 7, opredeljuje tudi 
besedilo člena, ko govori o upravnih in sodnih enotah s slovenskim, 
hrvatskim ali mešanim prebivalstvom. Vsekakor gre tudi za sorazmerje 
med jugoslovanskimi zahtevami po drugi svetovni vojni in omejitvijo v 
koroškem zakonu o dvojezičnem šolstvu. Gre tudi za tako imenovano 
podedovano (angestammte) naselitveno ozemlje koroških Slovencev in za 
njegovo neodtujljivost.!! 
Profesor Guy Hčraud označuje v že navedenem delu med neugodnimi 
pogoji etničnih (narodnostno manjšinskih) skupin tudi demografsko ali- 
enacijo in sicer v obliki emigracije in kolonizacije." V analizi »Migracije 
prebivalstva na Koroškem med leti 1934—1951« navaja Vladimir Kle- 
menčič,"? da je med omenjenima letnicama naraslo število prebivalcev, 
ki niso bili rojeni na Koroškem za 78669 ljudi. Tone Zorn" pa v pri- 
spevku »Iz germanizacijskih prizadevanj na Koroškem med obema sve- 
tovnima vojnama« opisuje tudi organizacijske oblike tega priseljevanja 
(posredovalnica za zemljiški promet v Velikovcu — 1927. l.; povezava z 
vsenemškimi organizacijami: VDA—1933). Sleherni objektivni pregled 
koroškega vprašanja, znanstveni, izvedenski se bo soočil z dejstvom 
načrtnega odtujevanja ozemlja pranaseljenemu (avtohtonemu) prebi- 
valstvu. 
V primeru pojasnil ob zakonu o topografskih napisih (oktober 1972), 
o zakonu, ki predstavlja za koroške Slovence minimizirano varianto in so 
jo s strokovne plati zavrnili tako avstrijski (dr. Veiter in dr. Apovnik)' 
kakor jugoslovanski izvedenci, so tudi avstrijski državniki (dr. Kreisky) 
opozorili, da v državni pogodbi ni navedb o kvantiteti manjšine." Izve- 
denec dr. Veiter je v že omenjenem intervjuju izrecno navajal, da pred- 
22
videva državna pogodba okraje, kjer živi slovensko, hrvaško ali narod- 
nostno mešano prebivalstvo. 
V času ko svet postaja že zaradi novejših možnosti raznovrstnih pove- 
zovanj manjši, a hkrati vztraja še na svoji posebnosti in različnosti kot 
vrednoti, ki varuje posameznika in skupnosti, bi v tem srednjeevropskem 
prostoru pričakovali več zavzemanja za ohranitev narodnostno posebnih 
položajev. 
Manjšinsko varstvena določila, čl. 7 v avstrijski državni pogodbi, ne 
predvidevajo nobenega ugotavljanja kvantitete, ne določajo merila, na 
primer odstotka, ki naj bi ga kot kriterij uporabljali v določeni teri- 
torialni enoti. Če povežemo uresničevanje manjšinskega varstva z ugo- 
tavljanjem kvantitete, se znajdemo torej v bistvenem nasprotju s črko in 
duhom člena 7. 
Kakor smo opozorili, so oblikovalci člena 7 zavestno opustili prvotno, 
v angleški verziji predvideno omejitev, imenovano: znatno število (guan- 
tite considerable). 
Člen 7 dalje kot vsebinska celota ne temelji le na personalnem načelu, 
temveč predvideva zaščito skupine. Le-to pomeni evolucijo glede na 
varstvena določila po prvi svetovni vojni; posebej označujejo avtorji to 
novo vsebino besedila v tretjem in petem odstavku čl. 7. Glede te vsebine 
in takšnega pojmovanja so si edini tako avstrijski kakor tudi slovenski 
(jugoslovanski) izvedenci — vsekakor tudi tisti koroški Slovenci, ki jih 
določilo neposredno zadeva. 
V obeh omenjenih odstavkih uporabljena opredelitev narodne manj- 
šine: etnične skupine govori o »slovenskem prebivalstvu« v upravnih in 
sodnih okrajih Koroške (tudi Štajerske, prav tako o hrvaškem prebi- 
valstvu na Gradiščanskem); tudi o okrajih z mešanim prebivalstvom 
(3. odstavek). 
Izraz prebivalstvo je smiselno vezan za »prebivanje«, opredelitev 
slovensko je v etnologiji jasna označitev (glede na jezik, kulturo, avto- 
htono naselitveno območje). 
Manjšina je po čl. 7 pojem, ki pomeni avtohtono slovensko skupino 
(skupnost) in ki obsega hkrati še sestavino naselitvenega ozemlja, saj 
manjšina na njem prebiva. Po čl. 7 brez ozemlja niti ne obstaja — torej 
je le-to: ozemlje tudi konstitutivni element skupnosti. 
Opredelitev »mešano« prebivalstvo temelji na soseščini etnično raz- 
ličnih skupin (nemško in slovensko govoreče skupine; čeprav jezik 
ne pomeni edinega možnega določila, a je v tem primeru zelo pomembno 
objektivno izhodišče). 
Posebej opozarja nase v zaščitnem členu izraženi smisel namenjen 
označitvi dane in znane skupine (peti odstavek čl. 7), ki govori povsem 
določno o »(hrvaškem ali) slovenskem prebivalstvu in njegovem značaju 
in pravicah kot manjšine«. Značaj obsega vsekakor konkretne značilnosti 
skupine. 
V tem sklopu dopolnjuje enoten pogled oblikovalcev čl. 7 še drugi 
odstavek tretjega odstavka o označitvi (označbe in napisi topografskega 
23
značaja) naselitvenega ozemlja. In to ne glede na kvantiteto, saj govori »o 
takih okrajih«, torej tudi o tistih z mešanim prebivalstvom. S tem so 
oblikovalci dopolnili razsežnost določila in tako tudi zaradi te natančnosti 
odpade ugotavljanje kvantitete. Vsekakor so z izoblikovanim členom iz- 
hajali iz stališča bona fide in vnesli v tovrstno gradivo mednarodnih 
varstvenih določil pohvale vredno novino. 
Člen 7 nikjer ne govori bodisi o bolj ali manj narodnostno odtujenem 
prebivalstvu, najmanj pa seveda na umetno izsiljevani celo psevdo- 
etnični cepitvi slovenskega prebivalstva (uradno so to začeli nacisti), 
na tako imenovano »vindiš« in »slovensko« skupino, kar uveljavlja še 
danes avstrijska politika, celo zakonodaja (statistična) in dopušča vlada, 
kljub mnenjem nekaj avstrijskih izvedencev. 
Za našo razlago govori tudi Spomenica generalnega sekretarja, pu- 
blicirana 1950, ki govori o Definiciji in klasifikaciji manjšin E/CN. 4/Sub. 
2/85; 27. decembrar 1949. Glede klasifikacije s stališča kvantitete navajajo, 
da v načelu ni potrebno nobeno posebno število pripadnikov za to, da 
lahko govorimo o manjšini; tudi njihovo najmanjše število mora biti 
zavarovano pred diskriminacijo, še posebej pa deležno vsega, kar izpo- 
veduje deklaracija o človekovih pravicah. 
O vprašanju neposrednega ali posrednega ugotavljanja manjšine je 
ugotovila dunajska komisija, pa tudi analize tako slovenskih kakor av- 
strijskih izvedencev, da podpisi prebivalstva niso doslej dali zadovoljivih 
rezultatov. 
Glede posebnih koroških, že zgodovinskih in tudi žal še sedanjih 
družbeno političnih razmer, ni mogoča nobena oblika, celo poizvedba o 
številu narodne manjšine. Karkoli bi poskušali v tej smeri vselej, se bi 
spremenilo vse v dejavnost dnevne politike, obremenjene z nestrpnostjo 
in naravnavanjem večine k nacionalizmu". Na to je opozarjalo nekaj izve- 
dencev v komisiji, posebej še separatni prispevek univ. profesorja dr. G. 
Stourzha, z njegovimi posebnimi opozorili na prioritetni položaj večine 
(20. III. 1973). 
Žal ni javnosti docela dostopno vse gradivo študijske komisije; zato 
z naše strani ni mogoče vsestrano obravnavanje. V kolikor smo sezna- 
njeni, je kancler sicer poudaril, da ne gre za zapiranje pred javnostjo in 
da prepušča posameznim članom presojo, kako daleč velja seznanjati 
javnost s posveti »komisije«. Ker gre za urejanje mednarodnega vpra- 
šanja in tudi za morebitne bistveno nasprotne poglede, bi pričakovali 
publiciranje omenjenega gradiva. 
Že v Spomenici vladi Republike Avstrije (11. oktobra 1955) so ko- 
roški Slovenci takole opredelili svoje pojmovanje naselitvenega ozemlja: 
»Pod ozemljem s slovenskim ali mešanim prebivalstvom razumemo teri- 
torij, ki je označen v odredbi o dvojezičnih šolah iz leta 1945, z vklju- 
" N. Leser omenja v svojem članku Ist der Nationalismus iiberwunden? 
spor ob krajevnih napisih (Eropiiisehe Rundscehau 73/1). 
24
éenimi upravnimi, sodnimi, samoupravnimi in drugimi uradi v Celovcu, 
Beljaku in Smohoru, ki so pristojni za imenovano ozemlje.« 
Clen 7 jasno opredeljuje teritorij. Odstavki 1, 2, 4 navajajo deZele, 
med njimi Koroško. Dalje upravne in sodne okraje (3. odst.), tudi z 
mešanim prebivalstvom. Razsežnost varstva na vso državo predvideva 
peti (5) odstavek. Katerakoli organizacija, »ki meri na to, da odvzame 
hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot 
manjšine« zapade prepovedi. 
Teritorialno zaradi zaostajanja uresničevanja čl. 7 ne more priti v 
poštev nobena rešitev, ki bi se oddaljevala od tistega teritorija, ki so ga 
imeli pred očmi oblikovalci čl. 7, predvsem pa nobena takšna ureditev, 
ki bi hotela sankcionirati dosedanje nezadovoljivosti in neizpolnjevanja 
mednarodne obveznosti. To stališče je Avstrija zastopala tudi pri reše- 
vanju Južne "Tirolske. Tako je sedanji kancler in nekdanji zunanji 
minister obrazložil stališče v zvezi z Južno Tirolsko, s katerim se seveda 
strinjamo in se glasi: »Leta 1945 zopet uvedena enakopravnost, na katero 
se sklicuje Italija (mi bi nadomestili Italijo z Avstrijo), ni nobena resnična 
enakopravnost, če ima en del velikansko prednost. Zato bi bilo treba 
nekaj ukreniti in ta namen so imeli pogodbeniki. Izenačiti bi bilo treba 
neenake pogoje začetka v korist Južnih Tirolcev. Vendar se to ni zgodilo. 
Da, celo formalna enakopravnost se ni upoštevala.« (Wiener Zeitung, 
st. 244, 19. X. 1960, str. 7—9.) Da je treba upoštevati etnična izhodišča iz 
določenega starta v preteklosti, ko je prišlo do večje denacionalizacije — 
to misel zagovarja tudi avstrijski državni sekretar Gschnitzer v zvezi z 
Južnimi Tirolci (glej J. Pleterski, Manjšinska zakonodaja na Koroškem 
po drugi svetovni vojni, Razprave in gradivo 1960, št. 2, str. 32, opomba 
pod črto). 
Oblikovalci čl. 7 so imeli pred očmi povsem določeno ozemlje, a tudi 
obe nasprotni strani Avstrija in Jugoslavija — saj je bilo odprto vpra- 
šanje razmejitve — predvsem pa tudi vprašanje manjšinskih pravic; o 
teh je bilo dosti pričevanj pred obnovo avstrijske republike in tudi 
svečanih zagotovil. 
Predstavniki koroških Slovencev (1l. IX. 1973) so na prvi seji Kon- 
taktnega komiteja — sestavljajo ga kancler, zunanji in prosvetni minister, 
koroški deželni glavar in predstavniki treh parlamentarnih strankarskih 
frakcij (SPO, OVP, FPO), kakor smo omenili, zahtevali priznanje teri- 
torialnega načela na celotnem dvojezičnem ozemlju, ki je znano že od 
podpisa državne pogodbe; zavrnili so sleherno štetje ter ugotavljanje 
manjšine (Z. Zorko, Nevarno odlaganje ali le korak naprej?, Delo, 13. IX. 
1973, št. 249, str. 3). 
O državljanstvu 
Z 20. julijem 1949 se je svet zunanjih ministrov štirih velesil spora- 
zumel: a) da ostanejo meje Avstrije nespremenjene, b) da mora Avstrija 
zagotoviti slovenski in hrvaški manjšini zaščitne pravice in c) glede vpra- 
25
šanj nemškega premoženja. Odtlej je Avstrija obravnavala koroško vpra- 
šanje kot svoje notranje vprašanje. Vendar je šele z državno pogodbo 
15. maja 1955 (s priznanjem neodvisne in nevtralne države), s članstvom 
v OZN (december 1955), s pristopom k Evropskemu svetu (april 1958), 
kakor tudi s pristopom Jugoslavije k državni pogodbi (1955) Avstrija 
opravila prvo stopnjo svoje novejše mednarodne rehabilitacije. Hkrati je 
jugoslovansko priznanje — pristop k državni pogodbi — s svoje strani 
uredilo novi medržavni okvir. Ob ratifikaciji državne pogodbe v Zvezni 
skupščini je govoril tudi slovenski poslanec dr. M. Šnuderl, ki je poudaril, 
da gre pri avstrijskih obveznostih do delov naše narodne skupnosti za 
dvostranski konstruktivni odnos med avstrijsko državo in narodnima 
manjšinama in da kljub načelu spoštovanja suverenosti naše sosede nismo 
brez interesa glede spoštovanja pravic naših rojakov zunaj države." 
Koroški Slovenci so ob novem položaju izrazili svoje poglede s po- 
sebno Spomenico (ll. oktober 1955), v kateri izhajajo iz duha in ne le 
črke določil v državni pogodbi. Do podrobnosti so obrazložili svoje po- 
glede na sestavine v členu 7 ter predvsem poudarili, da pojmujejo manj- 
šinsko varstvena določila kot celoto. 
O vprašanju odnosov med manjšino in državo naj opozorimo na več 
političnih (celo družbeno mentalnih) razsežnosti, ki se izpričujejo od 
raznih negativnih razlag o lojalnosti manjšine do sprejemanja novega, 
pozitivnega pogleda o njeni posredniški funkciji." Vsekakor današnji 
položaj koroških Slovencev kot avstrijskih državljanov ne obseže samo 
zaščite posameznika, kakor to prevladuje v saintgermainskih določilih, 
temveč tudi kolektivno varstvo narodne skupine, posebno varstvo — 
varstvo z notranjim pozitivnim pravom, a hkrati zaščito z mednarodno- 
pravno veljavo. Ob oktobrskih (1972) izpadih na Koroškem, ko so orga- 
nizirane skupine odstranjevale prve dvojezične nemškoslovenske napise 
— sta opozorila na internacionalno plat vprašanja tako avstrijski kancler 
kot tudi vršilec dolžnosti zunanjega ministra SFRJ; teh opozoril je bilo 
kasneje več. 
Prišlo je tudi do izmenjave diplomatskih not: SFRJ je izročila noto 
datirano 6. XI. 1972, republika Avstrija odgovor 1l. I. 1973, SFRJ spet 
odgovor 14. II. 1973. 
Prva omenjena nota opozarja ob šovinističnih izpadih k dvojezičnim 
napisom na Koroškem, na zaskrbljenost, ker sedemnajst let zaostaja ures- 
ničevanje manjšinskih varstvenih določil. Navaja prejšnja večkratna 
opozorila glede zaostajajočega uresničevanja v označenem obdobju, po- 
sebej opozarja na napadalnost tako imenovanih patriotskih združenj; od- 
klanja ugotavljanje manjšine, terja izpolnitev celotne obveznosti državne 
pogodbe, omenja naposled tudi druge možnosti za zaščito slovenske in 
hrvaške narodne manjšine v Avstriji. 
Avstrijska nota navaja, da se avstrijska vlada zaveda, kako terja 
manjšinska »enakopravnost« posebno varstvo, dalje, da je kancler v ta 
namen postavil posebno komisijo; zavrača očitke zaradi generalizacij (!) 
pri očitkih šovinizma avstrijskemu prebivalstvu. Izraža pripravljenost 
26
za neposredno urejanje vprašanja v stiku z narodno manjšino in tudi s 
sosednjo prijateljsko državo. 
Tretja nota (jugoslovanski odgovor na avstrijski odgovor) — navaja 
strinjanje z načelom, da je potrebna manjšini posebna podpora; tudi z 
zamislijo neposrednega stika med vlado in narodno manjšino, vendar 
ponovno opozarja na dolgoletno oklevanje Avstrije pri izpolnjevanju med- 
narodnih obveznosti. Zavrača pomanjkljivosti v avstrijskem odgovoru in 
le-to utemeljuje z nekaj konkretnimi navedbami. Strinja se s predlogom 
pospešenih, hitrejših rešitev in tudi z bilateralnim meddržavnim sodelo- 
vanjem za dosego ustreznih rešitev, rešitev vprašanj, ki otežujejo medse- 
bojne odnose. 
O nacionalnem značaju države 
V avstrijskem primeru je še danes živa dilema avstrijske nacional- 
nosti: avstrijstvo-nemštvo. Tudi državna pogodba (člen 4) je ponovno 
prepovedala združitev z Nemčijo. Zaradi tega je bolj razumljivo novejše 
pojasnilo sedanjega avstrijskega kanclerja (Kreisky), da pojmuje nacijo 
v njeni identifikaciji z državo, medtem ko misli eden mlajših avstrijskih 
teoretikov ((N. Leser)"%, da ima še danes določeno težo prav razmejitev 
med nemško in avstrijsko nacijo. Koroški Slovenci (in tudi druge narodne 
manjšine) se srečujejo v avstrijskem prostoru z jezikovno enotno nemško 
govorečo večino, čeprav na različnih ravneh (zveza, dežela). 
Ne kaže pozabljati tudi' na to, da gre glede na SR Slovenijo in SFRJ 
za različno družbeno fiziognomijo države z razvito socialno zakonodajo, s 
sestavino podružbljenega gospodarstva (podržavljenega) in s poudarjeno 
družbeno reformno politiko socialnih demokratov, s ta čas njihovo vlado 
v deželi in zvezi. Vendar SPO ob drugih partnerjih ne uveljavlja vselej 
že začrtane politike in socialdemokrati se pogosto znajdejo v mreži 
kompromisov. Med koncesijami njim nasprotnim silam je na vidnem 
mestu tudi popustljivost glede nasprotovanj pri urejanju manjšinskega 
vprašanja. Stranka (SPO) prav tako teži k temu, kakor je mogoče sklepati 
po novejših prispevkih v strankinem teoretskem glasilu (Die Zukunft), 
da bi bolj določno idejno izoblikovala svojo politiko v okoliščinah indu- 
strijske družbe. Naj omenimo še, da ima tudi avstrijski narod svojo 
narodno — Južnotirolsko manjšino v republiki Italiji, za katero so 
Avstrijci dosegli po mednarodni poti (OZN) in z bilateralnimi sporazumi v 
novejšem času — ugodne rešitve za razvoj njihovega življa v sosednji 
državi — Italiji.s! 
O izvoru, o okolnostih, v katerih je prišlo do manjšinskega položaja in o 
odnosih do države 
Ker ne moremo tukaj širše orisati oblike pritiskov na koroške Slo- 
vence, ki jih je spoznala znanost za čas začetka stoletja (1910 — v 
monarhiji), ne bo odveč, če se seznanimo z nekaj podatki o plebiscitu 
27
(10. oktober 1920). V glasovalni coni A se je odločilo tistikrat za republiko 
Avstrijo 22 025 (59,04 %0 odstotka) in 15 279 (40,96 odstotka) prebivalcev za 
monarhijo Jugoslavijo. S tako odločitvijo je odpadlo glasovanje v coni B. 
Na ozemlju južno od Drave in nekaterih sosednih občin severno od nje, 
kar pa ni bila posebna glasovalna cona, se je večina odločila za Jugo- 
slavijo. Koroški Slovenci so se tistikrat odločevali glede na naprednejšo 
(Avstrija) in bolj zaostalo (Jugoslavija) družbeno strukturo in manj glede 
na svoje nacionalne želje. V okviru saintgermainskih določil (1919) so 
takrat predvideli za koroške Slovence varstvo, bolj namenjeno posamez- 
niku kakor skupini. 
Po petdesetih letih (1970) so proslavljali plebiscitno obletnico z nekaj 
tako izrazitimi nacionalističnimi poudarki, da je to doživelo kritiko v 
tujini in tudi doma, medtem ko je problem manjšinskega varstva, kljub 
evoluciji (zaščiti celotne skupnosti in ne le posameznika) po drugi svetovni 
vojni, še vedno odprt. V organizacijskem glasilu »patriotske« organizacije 
Heimatdienst (Ruf der Heimat, oktober 1970, št. 14, str. 2) so zapisali npr. 
naslednja načelna izhodišča: »Koroška je kot enotnost dežela nemškega 
jezikovnega prostora, nemškega kulturnega kroga in zgodovine nemške 
nacije... Torej zgodovina Koroške še ni potegnila črte. To bo storila 
med dvema narodoma šele takrat, ko enega izmed njiju več ne bo.«š? 
Razvoj sam je torej postavil vprašaj nenehnim poskusom integracije 
in vsem prizadevanjem za asimilacijo narodne manjšine." 
Medtem ko v obdobju med svetovnima vojnama niso uresničili manj- 
šinskega varstva tako, da bi omogočalo manjšini ugoden razvoj, je manj- 
šina doživela z nacistično prevlado genocidno ravnanje (tudi kazenske 
likvidacije kmečkih družin, izselitev). 
Po osvoboditvi Koroške (1945) s strani zavezniških sil, tudi z jugo- 
slovansko armado in po njenem odhodu, je angleška zasedbena oblast 
postavila posebno zaporno območje, ki je obsegalo ozemlje južno od 
Drave (do 1949). 
Zdaj, v dvajsetem letu po podpisu pogodbe o obnovi neodvisne in 
demokratične Avstrije, označujeta manjšinsko varstvo, namenjeno ko- 
roškim Slovencem: postopnost in drobljenje (torej različnost v primerjavi 
s stališči manjšine) pri uresničevanju varstvenih določil v okviru notranje 
pozitivne zakonodaje. 
Seznam avstrijskih zakonov in uradnih določb po 1955. letu je takle: 
8. avgusta 1955 izda urad koroške deželne vlade k točki 3 državne po- 
godbe navodilo o sprejemanju slovenskih vlog na dvojezičnem območju 
političnih okrajev Velikovec, Celovec-okolica, Beljak-okolica in Šmohor 
(navodilo je postalo znano šele leta 1968).4 Z dne 1. julija 1957 je znan 
odlok prosvetnega ministrstva o ustanovitvi gimnazije za Slovence v Ce- 
lovcu; sledil je odlok predsednika koroškega deželnega šolskega sveta 
o preureditvi dvojezičnega pouka z dne 22. septembra 1958 (o prijavljanju 
k dvoj. pouku); zatem so sprejeli mimo manjšine njej namenjeni šolski 
zakon (ki predvideva »ugotavljanje«) in manjšinski zakon o slovenščini na 
sodiščih (samo 3 sodni okraji od devetih, ki tudi predvideva ugotavljanje 
28
manjšine); dalje sledijo: odlok prosvetnega ministrstva z dne 15. decembra 
1960 o ustanovitvi slovenske šolske nadzorne oblasti pri deželnem šol- 
skem svetu za Koroško; odredba koroškega deželnega šolskega sveta za 
Koroško z dne 15. februarja 1965, z dodatnimi določili k učnemu načrtu 
za osnovne šole (z njo se je ob angleščini kot alternativnem fakultativnem 
tujem jeziku pripustila slovenščina); odredba koroškega šolskega sveta 
z dne 27. septembra 1965 o ureditvi osnovnošolskega učnega načrta v 
smislu manjšinskega šolskega zakona; priporočilo 19. avgusta 1968, ki ga 
izda direkcija koroških deželnih uradov — okrajnim glavarstvom Šmohor, 
Beljak-okolica, Celovec-okolica in Velikovec o sprejemanju slovenskih 
pisanih in ustnih vlog (slednje s tolmačem); poslano je bilo tudi drugim 
lokalnim oblastem za okraje Celovec in Beljak ter vodjem kmetijske in 
zadružne inšpekcije; priporočilo je poslal 3. septembra 1968 koroški de- 
želni glavar 52 južnokoroškim občinam: upoštevajo naj slovenski jezik 
v okviru občinskih uprav. Sredi 1971. leta je bila priznana slovenski 
zasebni kmetijski šoli v Podravljah pravica javnosti; avstrijska država 
je prevzela tudi del stroškov za vzdrževanje pouka. (Slovenski vestnik, 
Celovec, 23. IV. 1971). 
1972. leta so predvideli (6. april 1972) ustanoviti stalen odbor (Kon- 
taktni komite) iz predstavnikov osrednje vlade, koroške deželne vlade in 
slovenske manjšine za obravnavo odprtih vprašanj; Kontaktni komite se 
je sestal na prvi seji 11. IX. 1973. 
7. julija 1972 je dunajski parlament sprejel zakon o uvedbi dvo- 
jezičnih topografskih napisov v 205 naseljih južne Koroške, na osnovah 
popisa prebivalstva iz leta 1961 in ob kriteriju 20 %s. 
9. februarja 1973 je kancler dr. Kreisky na Dunaju konstituiral štu- 
dijsko komisijo za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem 
(predvsem za vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov). 
Tak je dosedanji rezultat avstrijskih izvršilnih zakonov in odredb: 
pri tem so doslej uveljavljeni zakoni celo poslabšali manjšinski položaj. 
V desetletju (1962—1972) so avstrijske oblasti na Koroškem z upravno 
političnimi ukrepi opravile naslednje: 
imenovana sta bila nadzornika za dvojezične osnovne šole in za slo- 
venski pouk na glavnih šolah. 
Marca 1961. leta je bila priznana in izplačana odškodnina Slovencem, 
ki so bili v letih 1942—1943 prisilno izseljeni. 
Leta 1962 so v reducirani obliki obnovili spomenik borcem NOV v 
Velikovcu, ki so ga razstrelili (1953) doslej neugotovljeni neznanci. 
Decembra 1963 so imenovali nadzornika slovenske gimnazije in slo- 
venskega jezika na koroških srednjih šolah. 
Deželna vlada je z novim zakonom o sestavi deželnega šolskega sveta 
in okrajnih šolskih svetov upoštevala predstavništvo Slovencev v teh 
organih; ti zastopniki imajo le posvetovalni glas (deželni šolski svet, 
okrajni šolski svet v Velikovcu, Celovcu, Beljaku in Šmohorju). 
Potrdilo položaja slovenske gimnazije v Celovcu predstavlja sklep, 
s katerim je predsednik republike imenoval takratnega vršilca dolžnosti 
29
dr. J. Tischlerja za ravnatelja slovenske gimnazije. Le-ta je bil v začetku 
1965 kot ravnatelj imenovan tudi za dvornega svetnika. 
Deželna šolska oblast je upoštevala predlog, da se učiteljem, ki imajo 
dvojezični pouk to upošteva pri določanju njihove učne obveznosti. 
Postopoma izplačujejo tudi odškodnino za premoženje slovenskih kul- 
turnih organizacij uničeno v času nacizma. 
Zunanji minister dr. Kreisky je imel do leta 1965 s predstavniki obeh 
slovenskih organizacij, koroške deželne vlade in koroških političnih strank 
(razen KP) več sestankov informativnega značaja, katerih pomen je pred- 
vsem v tem, da je z njimi javno priznal pomen sporazumnega reševanja 
položaja slovenske manjšine, hkrati je bilo to tudi priznanje mednarod- 
nega aspekta vprašanja. 
Julij 1966: prosvetno ministrstvo je izdalo učni načrt za manjšin- 
ske šole. 
8. do 10. septembra 1966 je bil na Koroškem seminar za profesorje 
slovenske gimnazije in učitelje slovenskega jezika na koroških srednjih 
šolah. Seminar sta podprla tako predsednik deželnega šolskega sveta ka- 
kor tudi avstrijsko prosvetno ministrstvo. 
Junija 1967 je sprejel kancler dr. Josef Klaus predstavnike slovenske 
manjšine. Ostali obiski predstavnikov obeh manjšinskih organizacij pri 
avstrijski vladi so bili: pri kanclerju dr. Brunu Kreiskem decembra 1970 
in maja 1972; predvideli so upostavitev »Kontaktnega komiteja« (15. april 
1973) pri uradu zveznega kanclerja. 
V letu 1970 so začeli z gradnjo poslopja za slovensko gimnazijo v 
Celovcu. 
Na listi socialistične stranke je bil leta 1970 izvoljen v deželni zbor 
Slovenec. Avstrijska ljudska srtanka je sprejela v svoj deželnozborski 
klub (1973) enega Slovenca. 
Kot referenta za manjšinska vprašanja v uradu deželne vlade (in 
kasneje še za referenta za deželna kulturna vprašanja) so določili po- 
sebnega uradnika in mu pridružili (1973) pomočnika, ki obvlada slovenski 
jezik. 
Ustanovljen urad za informacije in ljudsko izobraževanje koroških 
Slovencev pri deželni vladi (1973), ki pa ga je koroški deželni glavar s 
svojim sklepom »zamrznil« in praktično onemogočil delo, saj ni mogoče 
govoriti niti o posebnem referatu z omenjeno vsebino. 
Manjše deželne podpore so v zadnjih letih dobila tudi razna slovenska 
kulturna društva (v Št. Vidu v Podjuni, vsakokratni Koroški kulturni 
dnevi ipd.). 
Obe organizaciji slovenske manjšine dobivata v zadnjih letih od vlade 
redno podporo za svojo dejavnost. 
Glede visokošolskih in gimnazijskih podpor uživajo pripadniki manj- 
šine enake podpore kakor pripadniki večinskega naroda. 
Slovenski protifašistični borci dobivajo podporo avstrijske države po 
posebnem zakonu (paragraf 4). 
s 6 s 
30
Avstrijski izvedenec F. Ermacora razlaga, da gre pri uresničevanju 
državne pogodbe za več ravni, na katerih se lahko ureja omenjeni sklop 
vprašanj (zvezna vlada, zunanji minister s svojimi uradi, zvezni pred- 
sednik, zvezna zakonodaja), vendar to ne bi smel biti izgovor za zaostaja- 
joče uresničevanje, temveč komaj opozorilo za zapletenost postopkov. 
Kakor smo navedli, je prišlo do treh zakonov (šolstvo, sodišča, o dvo- 
jezičnih napisih), ki so ju bili sprejeli mimo manjšine; celo do pogoja 
(v obeh zakonih), da je treba manjšino šele številčno ugotoviti. 
Obenem se je uveljavila še praksa neposrednih dogovorov med pred- 
stavniki koroških Slovencev in avstrijskim zunanjim ministrom ter tudi 
s kanclerjem; ta praksa je učinkovala ugodno, kljub temu, da z njo doslej 
ni bilo mogoče urediti glavnine vprašanj. 
Zamisel o neposrednem stiku predstavnikov države in narodne manj- 
šine, ki je hkrati relevantna s tretiranjem manjšine kot subjekta svoje 
politike in usode, je v primeru koroških Slovencev znana že več kot 
desetletje (1960). V skupni avstrijsko jugoslovanski izjavi so to najprej 
takole izrazili: »Obe strani sta se strinjali, da bodo pripravljenost, ki jo 
je izrazila Avstrija za izpolnitev določb iz člena 7 državne pogodbe, na- 
našajočih se na manjšine in navezani stiki med predstavniki manjšin ter 
avstrijskih oblasti, omogočili vsestransko zadovoljivo ureditev, tako da bi 
manjšine lahko postale element zboljšanja dobrih sosedskih odnosov.«s? 
Toda šele ponovne pobude (6. IV. 1972) s strani predstavnikov manj- 
šine (čeprav je občasno prihajalo do pogovorov med vlado in manjšino) 
so naposled ob drugih okoliščinah pripeljale do dogovora (28. VII. 1973) 
o »Kontaktnem komiteju« — o institucionalizaciji stikov, Komite se je 
prvič sestal 11. IX. 1973.56 
Koroški Slovenci so že po omenjeni Spomenici (1955), ki še danes 
omogoča načelna izhodišča, na začetku leta 1971 izoblikovali nekaj do- 
polnil k dosedanjemu urejanju njim namenjenega varstva, in to v poseb- 
nem dokumentu obeh slovenskih predstavniških organizacij: dokument 
o vprašanjih slovenske narodne skupnosti na Koroškem (20. april 1971) 
so vročili zveznemu kanclerju Kreiskemu. Razumljivo bo, da ne navajamo 
zaradi obsega naše razprave vseh dokumentov koroških Slovencev od 
1945. dalje. 
V omenjenem »dokumentu« so se zavzeli za: gradnjo poslopja za 
gimnazijo za Slovence v Celovcu, za javnost kmetijske šole in finančno 
podporo v proračunu 1971. Opozorili so na pomanjkljivost v zvezi s po- 
pisom prebivalstva 1971, na možnosti self executing (samoizvršbe) v do- 
ločilu člena 7, in sicer naj bi ta možnost veljala tudi za namestitev topo- 
grafskih napisov. 
Z vrsto argumentacij o dosedanjih pravnih določbah so obrazložili, 
da je bilo oblikovalcem varstvenih določil člena 7 znano ozemlje. Spre- 
govorili so o razširitvi pravic v zakonu o sodiščih, o podpori za kulturno 
in prosvetno dejavnost. Predlagali so ustanovitev zveznega referata za 
kulturo in prosveto in opozorili na možnosti, da bi sprejemali oddaje slo- 
venske televizije. Dalje so ponovili predlog o noveli šolskega zakona 
31
(predlog 15. decembra 1969), se zavzeli za medsebojno priznavanje diplom 
v okviru kulturne konvencije Avstrija-Jugoslavija." Poudarili so nujnost 
prepovedi nacionalističnih društev (omenili so tudi napačno izjavo zuna- 
njega ministra, češ da je Avstrija z gimnazijo za Slovence presegla člen 7). 
V sklepnih mislih so pojasnjevali, da neuresničevanje določil čl. 7 po- 
spešuje tako narodnostna nasprotja kakor tudi slabša sosedske odnose. 
V predlogu za novelo šolskega zakona so predložili, naj bi odpadel 
člen, ki določa ugotavljanje manjšine, pristajajo pa na ozemlje, ki ga 
je določil koroški šolski zakon (10. julij 1959). Enkratna prijava (ta čas 
morajo starši sleherni vpis v šolski razred posebno pojasniti) naj bi po 
tem predlogu veljala za vse obdobje šolske obveznosti — tudi ustna pri- 
java. Verouk naj bo kot vzgojni predmet načeloma v materinščini; iz- 
popolniti je treba določila o vzgoji učiteljstva in dodati določila in druge 
srednje šole (za glasbeno pedagoške realne gimnazije, trgovske šole in 
akademije). Posebej so se zavzeli za položaj slovenščine pri izobrazbi 
otroških vrtnaric (slovenščina pri slehernem številu prijavljenih), za dvo- 
jezičnost na posebnih šolah, za novo možnost kot neobveznega predmeta 
— slovenščine, in to tudi tedaj, če gre samo za pet učencev. Podčrtali so, 
da vztrajajo na izpričani usposobljenosti učiteljev dvojezičnih šol. 
Omenjena dokumenta pomenita s spomenico 1955 sklenjeno razlago 
stališč koroških Slovencev, hkrati z novejšimi opozorili na predvidene 
spremembe v osnovnih družbenih strukturah (združevanje občin, reorga- 
nizacija šolstva). 
Ko vstopajo v ospredje pri novejšem avstrijskem reševanju člena 7 
še nadalje postopnost, izločenost in bolj zunanje formalno uresničevanje 
določil (na primer iz točke 3 o topografskih napisih), zaostaja tisti del, ki 
naj predvsem varuje manjšino (točka 5 člena 7) — zaščita etničnega 
značaja. 
Med tovrstnimi dokumenti so pomembni še: Spomenica »Memoran- 
dum der Kirntner Slowenen zur Schulfrage« (27. oktober 1958), naslovljen 
na avstrijsko zvezno vlado, izdajatelja in založnici sta Narodni svet ko- 
roških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij), Denkschrift der Karnt- 
ner Slowenen zur Volkszahlung 1961, vsekakor tudi novejši predlogi obeh 
predstavniških organizacij koroških Slovencev v celotnem obdobju po 
drugi svetovni vojni, predvsem pa tisti po 1955 l. in še novejši v okviru 
sodelovanj v Kontaktnem komiteju ali pa do katerih prihaja zunaj rednih 
stikov. V kolikor so znani omenjeni elaborati piscu teh vrstic, lahko 
zapiše, da bi jih lahko zbrali v nekaj zajetnih zvezkov. Čeprav vsa ta 
literatura izvira iz neposredne prakse, bi bilo koristno tudi za izvedence, 
da bi se seznanili z njo — predvsem pa naj bi si s predlogi pomagali 
državni izvršilni in zakonodajni organi. 
Le v ilustracijo naj omenimo: v dveh (1l. IV. 1972 in 28. VI. 1973) 
pogovorih pri kanclerju Kreiskem so svoja stališča zatem še ustmeno 
" Konvencija priznava samo spričevala o zaključnih izpitih na srednjih 
šolah. 
32
obrazložili. Spet so razpravljali o vprašanjih na katera so opozarjali v 
svojih dokumentih. Pri prvem pogovoru (1972) so obravnavali vprašanje 
enakopravnosti slovenskega jezika v sodstvu, upravi in šolstvu (o raz- 
širitvi sodnih okrajev, za upravo je treba sprejeti poseben predpis, za 
šolstvo urejanje v okviru že označenih zahtev). Predložili so, naj bi avstrij- 
ska zakonodaja strožje obravnavala posameznike in organizacije, ki šo- 
vinistično nastopajo in delujejo zoper koroške Slovence. Dogovorili so 
se za ustanovitev kontaktnega komiteja. Glede zakona o topografskih 
napisih so opozorili na njegovo nezadostnost. Izmenjali so tudi poglede na 
finančno podporo slovenski kulturni dejavnosti. Pri drugem pogovoru 
(1973) so se pogovarjali konkretneje o ustanovitvi Kontaktnega komiteja, 
o globalnem reševanju nezadostnega uresničevanja določil čl. 7, o čl. 4 
konvencije zoper rasno diskriminacijo in pripravah dopolnjenega avstrij- 
skega kazenskega zakona, ki naj zavaruje pred ščuvanjem iz nacionalnih 
pobud, o vprašanju ugotavljanja manjšine in o podpori za kulturni dom 
koroških Slovencev v Celovcu. 
Pri tretjem pogovoru (prva seja Kontaktnega komiteja) so predstav- 
niki manjšine zahtevali, da Avstrija izhaja pri urejanju predvsem iz dveh 
osnovnih stališč: 1. varstvena določila državne pogodbe je treba priznati 
in uveljaviti na celotnem avtohtonem ozemlju koroških Slovencev in 
2. o kakršnemkoli preštevanju ni govora. Kakor je mogoče spoznati iz 
časnikarskih sporočil, Kontaktni komite na prvi seji ni niti sprejel niti 
zavrnil omenjenih načelnih stališč predstavnikov koroških Slovencev. 
Hkrati so nacionalistični elementi ob podpori liberalnega koroškega tiska 
prešli k vrsti pritiskov: resolucija Zveze slovenskih organizacij na Ko- 
roškem dunajski vladi (17. IX. 1973) navaja razstrelitev spomenika anti- 
fašističnim borcem, fizičen napad na skupino Slovencev na Radišah (Rads- 
berg), celo izpad pripadnika avstrijske vojske do pripadnika slovenske 
narodnosti, organizirano ščuvanje proti prijavam k slovenskemu pouku 
in proti slovenskim duhovnikom (Ponatis resolucije, Delo, 20. IX. 1973). 
O sami prekinitvi sodelovanja v Kontaktnem komiteju in nadaljnji 
pripravljenosti koroških Slovencev pa smo zapisali nekaj označitev že 
v poglavju o kvantiteti. 
" x * 
Najbolj usodno se izpritujejo slabosti dosedanje Solske ureditve. 
Po uredbi (3. oktober 1945) naj bi obsegalo dvojeziéno Solstvo 108 Sol, 
vendar na desetih Solah v neposredni okolici Celovea niso nikoli pouéevali 
slovensko; že čisto na začetku je preostalo 98 šol. V šolskem letu 1948/49 
je to šolstvo zajelo skupaj 12860 učencev slovenske in nemške materin- 
ščine; od teh 6247 (osnovne šole) in 486 (glavne šole) — 48,54 odstotkov 
s slovensko materinščino. Leta 1958 je bilo skupaj 12774 učencev, od- 
javljenih 10 588, ponovno prijavljenih 213, samo za nemški pouk 10 375, in 
tako je preostalo za dvojezični pouk 2399 učencev. Po izračunih J. Pleter- 
skega bi moralo leta 1958/59 znašati število učencev na dvojezični šoli vsaj 
4820 učencev. (Vzrok take orientacije staršev je bila agitacija, so bili pri- 
3 Razprave 33
tiski tako imenovanih patriotskih društev.) Po avstrijski statistiki lahko 
sledimo zatem takle razvoj (statistika navaja samo prijavljence od prvega 
do četrtega razreda): 1959/60 — 1990 učencev, 1960/61 — 1820 učencev, — 
1961/62 — 1689 učencev, 1962/63 — 1610 učencev, 1963/64 — 1673 učencev, 
1964/65 — 1602 učencev, 1965/66 — 1602 učencev, 1966/67 1589 učencev, 
1967/68 — 1538 učencev, 1968/69 — 1001 učencev. Prijavljenci na glavnih 
šolah (1965—1968) za nadaljnjih 232 učencev. Navajani podatki za deset- 
letje dovolj očitno izpričujejo težaven položaj glede pouka slovenskih 
koroških otrok. 
Dvojezične šole in prijavljeni otroci:'? 
(1. do 4. stopnja) 
  
  
  
  
        
Šolsko Snorer Beljak Celovec ee 
leto okolica okolica 
šole učenci šole | uéenci Sole | učenci šole | učenci 
1959/60 | 6 8 25 | 367 24 583 43 1032 
1960/61 | 6 7 25 | 326 23 532 43 | 955 
1961/62 | 6 6 25 292 23 493 43 | 898 
1962/63 | 6 4 25 269 23 448 43 889 
1963/64 6 2 25 286 23 425 43 960 
1964/65 6 2 25 278 21 422 43 900 
1965/66 6 9 25 278 22 423 43 892 
1966/67 6 12 25 284 22 424 43 849 
1967/68 6 10 25 280 21 424 43 821 
1968/69 2 5 20 168 19 296 34 586 
|   
      
  
Statistični izpis nam v primerjavi s številom učencev, ki so uživali 
pouk v materinščini pred letom 1958, pokaže hudo neprimerno rešitev, pa 
četudi se na zunaj zdi načelo o samoodločanju (staršev) in izbiri še tako 
»demokratično«; v življenju manjšine odločajo vsekakor dejavniki, ki 
omenjenemu načelu niso prijazni." Tudi ta pregled opozarja na relativno 
vrednost in uporabnost samoodločanja v primeru narodnih manjšin. 
O celotni in delni inkluzivnosti glede na jurisdikcijo države 
Manjšina je lahko tudi del narodne skupnosti, ki živi v okviru več 
držav. Celotna narodna skupnost uživa različne jurisdikcije. Ob dejstvu, 
da je večinski del v drugi državi, je mogoč še mednarodno pravni po- 
" Pravica staršev (Splošna deklaracija človekovih pravic, čl. 26/3) ima tudi 
tolmačenje UNESCO: »Prvenstvena pravica staršev pri izbiri vrste vzgoje, ki 
naj jo uživdjo njihovi otroci, se postavlja po robu monopolističnemu vzgoj- 
nemu sistemu, ki so ga sprejele različne države.« (J. Pleterski, op. cit., str. 53.) 
34
ložaj. Naj ponovimo, da koroški Slovenci kot avstrijski državljani vendarle 
uživajo, čeprav v reducirani obliki, posebno pozitivno manjšinsko zako- 
nodajo. V samem zakonodajnem območju nastopajo še sovisnosti med 
deželo in zvezo. Tak je primer z zakonom, ki sodi v deželno pristojnost 
(združevanje občin), a zadeva manjšinsko varstvo, kar sodi v zvezno za- 
konodajo. 
Predvsem se ob postopnosti uveljavljanja manjšinskega varstva iz- 
pričuje načelno nasprotje med avstrijskimi uradnimi pojmovanji ter 
manjšinskimi pogledi; manjšina pojmuje celotnost vseh določil člena 7, 
poudarja njegovega duha, namen, in se opira na globlji smisel v 5. od- 
stavku člena 7 izraženega opozorila glede varstva značaja manjšine. 
s x * 
Pri omenjenem varstvu gre tudi za mednarodnopravno veljavo, člen 
35 v državni pogodbi predvideva celo možnost za razreševanje pri raz- 
ličnih interpretacijah glede uresničevanja državne pogodbe, upostavitev 
posebne komisije in pa posredovanje generalnega seretarja OZN. 
Ne bo odveč, če opozorimo, da se je Avstrija nekajkrat odzvala tudi 
generalnemu sekretarju OZN in mu obrazložila svojo notranjo zakonodajo 
glede na svoje mednarodne obveznosti, tudi glede na vse tiste, ki jih mora 
uresničevati kot članica OZN. 
Marsikaj nam v tej zvezi pojasni tole gradivo: Avstrijsko poročilo 
o zakonodajnih določilih glede na nacizem, rasno nestrpnost in apartheid 
(A/7683, angleško, dodatek str. 3—4, v poročilu generalnega sekretarja, 
19. junij 1969); Poročilo generalnega sekretarja o ukrepih proti nacizmu 
in rasni nestrpnosti (A/8056, francosko, str. 5—7). Naši sosedje se sklicu- 
jejo posebej še na točko 5 v členu 7. 
To sklicevanje je doživelo posebno usodo v nadaljnjem razvoju do 
1974. leta, ko so v že navajanem sporočilu 3. komiteja OZN zapisali, »da 
je neuspešno popolno uveljavljanje zahtev člena 4, paragraf (b) Konven- 
cije razlog za posebno zaskrbljenost glede na dejstvo, da takšne šovini- 
stične organizacije kot je koroški Heimatdienst lahko svobodno delujejo 
in nasprotujejo manjšinskim pravicam ter se zavzemajo za asimilacijo 
Slovencev.« (Op. cit., točka 133.) 
Omenjali smo že novejše (1. avgusta 1973) avstrijsko sporočilo v zvezi 
z »International convention on the elimination of all forms of racial 
diserimination (CERD/C/R. 50/Add. 6, 2. avgust 1973). Opozorili smo na 
navajanje spornega popisnega rezultata po štetju 1971. Ob vsej drugi 
natančni predstavitvi v tem dokumentu, celo z navajanjem predvidenih 
izboljšav v kazenskem zakonu o bolj določenih sankcijah pri izrazih rasne 
in nacionalne nestrpnosti, naj opozorimo, da so mnogi govorniki o akci- 
jah in formuliranih pravicah v ustavah in pozitivnih zakonih poudarjali 
efektivno uveljavljanje (ST/TAO/HR/28, str. 8; A/21). 
V navajanem dokumentu seveda primerjav z efektom določil ni. Zato 
nas ne preseneča opozorilo, ki ga povzemamo iz zaključnega že navajanega 
ze 35
porotila (General assembly official records: twenty-ninth session, supple- 
ment No. 18 (A/9618) 1974, toč. 135) in se to glasi: »Nadalje so opozorili 
(delegati), da najsi so pravna določila še tako pomembna, je enako po- 
membno dejansko izvajanje teh določil« (podčrtal avtor razprave, ki je na 
to novino opozarjal v prejšnjih natisih, pričujoče, s tem podatkom do- 
polnjene razprave.) 
Pri tem je seveda v svetu malo znano, da so v Avstriji kmalu po 
podpisu državne pogodbe obnovili vrsto patriotskih nacionalnih organi- 
zacij. Teh je bilo po publiciranih podatkih na Koroškem sedemnajst. 
Združuje jih osrednja organizacija Kdrntner Heimatdienst, ustanovljen 
1957. Najvidnejši so: Karntner Abwerkžimpfverbund, Die Karntner Lands- 
manschaft in Karntner Schulverein-Siidmark). Že 1960. leta je avstrijski 
sogovornik pri meddržavnem dialogu zagovarjal stališče, da njihov razpust 
ne bi rešil vprašanja. Tudi intervencije slovenskih osrednjih organizacij 
pri avstrijskem predsedniku F. Jonasu in notranjem ministru niso v zvezi 
z dejavnostjo omenjenih organizacij dosegle ugodnih rešitev. Avstrijski 
notranji minister je odgovoril (14. II. 1971), da je vlogo prepustil celov- 
škemu državnemu pravdništvu; zasebna vloga treh slovenskih študentov 
državnemu pravdništvu v zvezi z odgovornostjo urednika »Ruf der Hei- 
mat« je bila zavrnjena (januar 1971). 
Tudi dogodki na jesen 1972, ki smo jih že omenili, so svojevrstno 
pričevanje o neodpornosti globalne družbe do agresivnih skupin, ki 
uporabljajo neurejenost manjšinskega vprašanja za možno prizorišče in 
uporabo pri uveljavljanju ožje skupinskih interesov. 
(V novejšem prispevku opozarja tudi Th. Veiter, Was Osterreichs 
Ansehen international gefihrdet — Kaj orgoža mednarodni ugled Av- 
strije; prevod NR, 10. marca 1972 na izraze antisemitizma v avstrijskem 
parlamentu in na kritične poglede dveh evropskih mednarodnih manj- 
šinskih organizacij (A. I. D. L. C. M. < Association Internationale pour 
la Defense des Langues et Culture Menacées, FUEV <— Federalistična unija 
evropskih narodnostnih skupin glede na uresničevanje člena 7.) 
Na protislovenske izbruhe na Koroškem (oktober 1972), ki so jih 
spodbudile in naravnavale označene organizacije, združene v Heimat- 
dienstu, je opozoril na 17. generalni skupščini UNESCO tudi jugoslovan- 
ski predstavnik A. Bakočevič.? 
V območje mednarodnega političnega urejanja vprašanj sodijo tudi še 
dvostranski dogovori med predstavniki dveh sosednih držav. To prizade- 
vanje med sosednima državama za zadovoljive realno politične odnose 
olajšuje lahko tudi položaj narodne manjšine (dobri sosedski odnosi, 
odprta meja), kadar obe strani kar najbolj upoštevata manjšinsko po- 
sebnost in osebnost. (Na to je npr. opozoril veleposlanik J. Zemljak av- 
strijskega zunanjega ministra Figla 1959. leta v zvezi s šolskim vpra- 
šanjem. O manjšinskem vprašanju sta se dogovarjala že več kot pred 
desetimi leti tudi zunanja ministra sosednih držav, 1960. Po letu 1970 
pa je prišlo do vrste intervencij — izmenjavo not smo že omenili.) So- 
sedni državi bosta vsekakor tudi v prihodnje morali neposredno ure- 
36
jati odprta vpraSanja. Pri tem seveda nismo omenjali vseh stikov na 
meddrzavni ravni — pogovora med avstrijskim in jugoslovanskim zun. 
ministrom ob priložnosti jesenskega zasedanja OZN 1973. 
Mislim, da je bilo vseskozi in posebej še v nedavnem času dovolj 
poudarjeno in to s strani jugoslovanskih državnikov, da se pogovarjamo 
o razlikah »na osnovi enake državne suverenosti«, kakor to obvezuje npr. 
Resolucija OZN, 2625 (XXVI) sprejeta z dne 24. oktobra 1970, ki jo navaja 
tudi avstrijski odgovor na jugoslovansko noto. 
Vsebina navedene resolucije nas opozarja na upoštevanje vzrokov 
različnih pogledov dveh pogodbenikov — seveda pa govori dokument 
tudi o načelih za urejanje mednarodnih razlik vse do podrobnosti (npr. 
da se morajo države vzdržati vsakega dejanja, ki bi poslabšalo položaj.) 
Kakor pa je pokazal posebej razvoj po 1970. letu se čedalje z avstrij- 
ske strani bolj razkrivajo določene usmeritve, ki niso v korist zboljšanju 
odnosov. Ne da obtežuje dobro sosedstvo neuresničevanje manjšinskih 
določil, temveč še vrsta drugih neizpolnjenih obveznosti, predvsem pa 
osnovna naravnanost npr. avstrijskega tiska, pa tudi še ohranjanje ali 
dopuščanje tistih usmeritev v družbenem življenju, ki so pripeljale h 
koncu prve republike, in ki so iz nje ustvarile mostišče za napad na 
Jugoslavijo ter za vse drugo, kar je spremljalo omenjeni razvoj. 
Razumljivo bo, da je prišlo ponovno do ostrih opozoril s strani SFRJ 
(dveh Not, 30. X. in 29. XII. 1974) in vmesnega avstrijskega odgovora 
(Verbalna nota, 2. XII. 1974). Ne da bi obširneje opisovali vsebine vseh 
treh dokumentov, ki obravnavajo v zvezi s kor. Slovenci pač vprašanja, 
ki smo jih tukaj obrazložili — naj ob avstrijskem odgovoru zapišemo, da 
neposredno ali posredno zavrača sleherno kritično navedbo jugoslovanske 
strani in učinkuje za poznavalca vprašanja paradoksno. Za sedanjo stop- 
njo jugolovanskih opozoril bodisi v UNESCU (novembrsko zasedanje 1974, 
Delo, sobotna priloga, 4. I. 1974, str. 20), ali na odboru glavne skupščine 
OZN (sklepna seja 29. zasedanja) ob predlogu o tretjem središču OZN — 
Dunaju, se zdi piscu za pričujoči razgled koristno omeniti še stališče 
izraženo v ekspozeju državnega sekretarja M. Miniča v zveznem zboru o 
zunanjepolitični dejavnosti in sicer tisto, ki odgovarja nekaterim novej- 
šim izjavam sosedne strani. Le-to se glasi: »Če avstrijska vlada zares želi, 
kot pravi v svoji noti, da bi rešili sporna vprašanja, je nihče ne ovira, 
da bi tega z dejanji ne potrdila. Več pomeni v tem smislu en sam 
praktičen korak — izpolnitev ene izmed obveznosti — kot vse izjave 
vidnih osebnosti avstrijske vlade o pripravljenosti na pogovore.« (Delo, 
27. XII. 1974, str. 3.) 
Očitno pa zaostaja v vsem obdobju po podpisu državne pogodbe ure- 
janje bistvenih vprašanj, za dostikrat manjšimi naklonjenimi izjavami 
vodilnih avstrijskih državnikov (kancler, prosvetni minister), da je treba 
manjšini za njeno enakopravnost naklanjati več. Zaostaja praksa, prihaja 
celo do stališč, ki so nasprotna že omenjenemu stališču, moderni manj- 
šinski politiki sploh in koroškim Slovencem posebej. Nas (iz matične Slo- 
37
venije in SFR Jugoslavije) sogovornike pa navaja obilje besed in pomanj- 
kanje dejanj na skepso glede politične pripravljenosti in možnosti za 
urejanje odprtih vprašanj." 
O prizadevanjih manjšine 
O dejavnikih, bolj ali manj zadovoljivih za poseben razvoj manjšine, 
naj omenimo najprej še težnje splošnega družbenega razvoja. 
V drugi avstrijski republiki, posebej v zadnjem desetletju, prihaja do 
hitrega spreminjanja njenega družbenega ustroja. Ne glede na jezikovne 
rezultate pri popisu nam statistični podatki o orientaciji pri zaposlovanju 
koroških ljudi z dvojezičnega ozemlja, z manjšo statistično kombinacijo 
(podatki o jezikovni pripadnosti iz leta 1951 in podatki o socialni strati- 
fikaciji in usmerjenosti glede zaposlovanja iz l. 1961) — pokažejo od deset 
do dvajset odstotkov tistih, ki se 1961. leta še ukvarjajo s poljedelstvom 
in gozdarstvom v okrajih Šmohor in Beljak-okolica, med deset in trideset 
odstotkov v okrajih Celovec-okolica in Velikovec. Podobno orientacijo 
izpričuje tudi zaposlovanje zunaj domačega kraja, kjer po istih statističnih 
uradnih podatkih za omenjene okraje, z izjemo nekaj hribovskih občin, 
več kot polovica delavcev najde zaposlitev v večjih deželnih središčih ali 
pa krajih z industrijo. 
Ob dejstvu, da so si koroški Slovenci v povojnem obdobju izpopolnili 
izobražensko strukturo, naj opozorimo, da so prihajali maturanti gimna- 
zije za Slovence med 1972. in 1973. letom iz 35 krajev; Po več kot deset 
jih je prihajalo iz: Št. Jakoba v Rožu (St. Jakob R.), Vrbe ob Vrbskem 
jezeru (Velden am Worthersee), Biléovsa (Ludmannsdorf), Borovelj (Fer- 
lach), Sel (Zell), Dobrle vasi (Eberndorf), Skocjana (St. Kanzian), Zelezne 
Kaple (Eisenkappel) in mestne občine Celovec (Klagenfurt), torej iz petih 
slovenskih središč iz Roža (ime doline) iz območja deželnega središča in 
treh slovenskih središč v Podjuni (glej Letno poročilo Zvezne gimnazije za 
Slovence v Celovcu, šolsko leto 1972/73, str. 23—26); mislimo, da je 
k tako razsežnemu odzivu prispevalo dvojezično šolstvo (1945—1958). 
Glede na gospodarsko moč koroških Slovencev ne moremo mimo 
posebnega usmerjanja deželnih javnih sredstev, kjer koroški Slovenci še 
zmeraj zaostajajo (dr. M. Zwitter, referat na posvetu geografov na Rav- 
nah 1969; arhiv INV). 
Koroški Slovenci dandanašnji nastopajo z dvema svetovnonazorsko 
različno usmerjenima združevalnima organizacijama (Zvezo slovenskih 
organizacij na Koroškem in Narodnim svetom koroških Slovencev); vsaka 
od njiju združuje v svojem okviru več organizacij in društev. Prva ome- 
njena izhaja iz izročila antifašističnega partizanskega boja, povojnega 
zbiranja v okviru Osvobodilne in Demokratične fronte s težnjo, da bi se 
koroški Slovenci ob prizadevanjih za temeljne pravice enakopravno udele- 
ževali družbenega življenja v državi, kjer žive; druga poudarja katoliško 
nazorsko usmeritev, a izhaja iz tradicionalnih usmeritev iz let pred drugo 
38
svetovno vojno (ustanovitev 1949. leta). Obe osrednji organizaciji imata 
sicer kritičen odnos do obeh avstrijskih (večinskih) strank, čeprav izka- 
zujejo njihovi člani do teh še različno relevantnost. V narodnostnih vpra- 
šanjih nastopata vseskozi skupaj. 
Zunaj omenjenih organizacij nastopa v skupinah mlajši rod (klub 
Mladje z revijo, Kladivarji, tudi z glasilom, in študentje z najmočnejšim 
dunajskim klubom). Mladina se oglaša tudi s kritiko o nezadostnosti te- 
meljnih organizacij, pa tudi z dejavnostjo v zvezi z določili člena 7 (na- 
meščanje topografskih napisov) in z začetki znanstvenega dela (razisko- 
vanje preslojevanja koroške vasi). Političnega življenja, volitev in drugega 
se udeležujejo koroški Slovenci neposredno (občinske volitve 1973) ali po- 
sredno v okvirih avstrijskih strank in dajejo podporo predvsem obema 
velikima strankama (SPG, OVP); ob volitvah (1971) so slovenski volilci 
v velikovškem okraju z nekaj več glasovi podprli tudi avstrijsko komu- 
nistično stranko, saj se ta s svojo publiciteto dostikrat kritično zavzema 
za manjšino. 
Koroški Slovenci so si obnovili svojo Zadružno zvezo z omrežjem 
članic, vendar to gospodarsko udejstvovanje močno zaostaja v okviru 
avstrijskih, celo koroških gospodarskih razsežnosti. Skromen je njihov 
delež v drugih institucijah (ga skoraj ni, z izjemo na kmečkem področju) 
in v predstavniških telesih. Od tu prihaja do nove pobude, da si zgrade 
koroški Slovenci v Celovcu osrednji kulturni dom. 
Naj poudarimo, da se sleherna izmed skupin, ki izraža svoje slo- 
venstvo, čuti globlje povezana s slovensko narodno bitjo, čeprav si hkrati 
v drugem avstrijskem državnem in družbenem okviru samostojno kot 
subjekt naravnava svoje življenje. 
Za Slovence v Jugoslaviji velja, da je primerna samo tista naša pod- 
pora, ki tovrstno njihovo habilitacijo sprejema. 
Človeka, ki se predvsem zunanje seznanja z novejšim položajem 
koroških Slovencev in bi tako npr. precenjeval dokaj katastrofalne po- 
datke o vpisih v preostanek koroške dvojezične šole — preseneča, da se 
koroški Slovenci še vnaprej ohranjajo, izpričujejo svojo življenjsko moč, 
in to v nekem pomenu na novi kakovostni ravni. Razumljivo bo, da terja 
že življenje samo njihovo poklicno preusmerjanje — majhni in srednji 
kmet iščeta npr. eksistencionalno rešitev v preobrazbi: v »turističnem« 
kmetu, v kombiniranem gospodarstvu, ko sta svoji kmetski dejavnosti 
pridružila še turistično, ali pa v dejavnostih pol kmeta in pol delavca. 
(Seveda še zmeraj zaostaja tisti del Koroške, kjer živijo Slovenci, za 
severnejšim delom dežele; tudi javne investicije so kasnile in še kasnijo; 
o tem govori vrsta analiz.) 
Vendar nas preseneča tudi razvoj njihove nadrasti; njihova izobra- 
ženska struktura se je dopolnila v primerjavi s stanjem v prvi republiki 
(predvsem se je pomnožilo število pedagoško usposobljenih izobražencev: 
učiteljev, profesorjev; tudi svobodnih poklicev: zdravnikov, živinozdrav- 
39
nikov, odvetnikov). Ustroj koroških Slovencev je torej danes bolj celosten, 
čeprav ima še zmeraj mnogo vrzeli. 
Kot spodbudni znanilci življenjske moči se oglašajo prav tako med 
mlajšim rodom tudi ustvarjalci: pesniki, pisatelji in tudi nekaj likovnikov; 
takšen obet govori hkrati za določene ugodnejše okoliščine in ozračje, 
vsaj za prepustnost tega. Čeprav pa dobiva ob nedavnem in sedanjem 
obnašanju avstrijske družbe hipoteza o propustnosti hude zavore. 
Če velja za avstrijske sosede, da morajo opraviti s svojimi stereotipi, 
seveda to velja v določenem pomenu tudi — za Slovence. Podoba današ- 
nje Koroške nikakor ni črnobela. 
x 
Pregled, ki smo ga opravili, kljub fragmentarnosti potrjuje nekaj 
podmen. Njihov prestop iz podmene v zakonitost (po kateri se ravna 
majhna skupnost) utrjuje primer koroških Slovencev. Mislimo na poseb- 
nost določenih skupnosti — med nje štejemo zaradi vrste kazalcev tudi 
ta del naših rojakov. 
Zaradi vrste okoliščin oblikujejo tovrstne skupnosti svoje indivi- 
dualne razsežnosti, ne da bi pretrgale popkovino s celoto svoje etničnosti, 
pojmovane kot narodnost. 
V nekem pomenu potrjuje koroški primer tudi hipotezo, da so na- 
rodnostni deli v določenih okoliščinah kaj slabo integrativne skupine, 
(»integrativne« v pomenu asimilacije ali izničenja njihove narodnostne 
posebnosti); 
— kakor tudi, da se izpričujejo že v XIX. stoletju zastavljene asimi- 
lacijske težnje kot strateške še v drugi polovici našega stoletja. 
Iskanje sožitja sili večino zaradi vrste družbeno političnih okoliščin 
k priznavanju novih razmerij in k upoštevanju drugačnih relevatnosti, 
kakor je to bilo še v bližnji preteklosti. Razvoj ni enosmeren, temveč 
nihajoč. Le s težavo vznikajo tu in tam novi pogledi v okviru prevla- 
dujočih skupnosti. Njih historično pogojene mentalitete omogočajo posa- 
meznim družbenim skupinam še dandanes oživljanje narodnostne nestrp- 
nosti in dejavnosti v najbolj preprostih oblikah agitacije ter represivnih 
nastopov, čeprav nastopa država v prikriti obliki. 
V primeru, ki smo ga pregledovali, se kaže pri podatkih vpisov v 
osnovne šole načelo samoopredelitve staršev (Bekenntnisprinzip), pa tudi 
pri vseh popisih prebivalstva, torej načelo autodeterminizacije kot vpraš- 
ljivo. V šolskem primeru vodi k samoodtujitvi od materinščine; le-ta je 
po dosedanjih spoznanjih najbolj ustrezajoči medij za možnost enako- 
pravnega človekovega vstopa v družbeno življenje (nekaj avstrijskih pe- 
dagoških izvedencev zagovarja v okviru večinskega naroda, v imenu 
omenjene demokratičnosti celo upoštevanje narečja znotraj nemškega 
jezikovnega območja). 
Načelo avtodeterminizacije se v koroških okoliščinah izpričuje kot 
izrazit primer, ki še danes zaradi vrste dejavnikov deluje v prid večin- 
skemu prebivalstvu, samo kot pravilo večine pri sleherni registraciji, ko 
40
želi doseči vprašanje kvantitete drugorodne manjše narodnostne skup- 
nosti, Tudi če bi želeli s formalne strani upoštevati le jezikovno kate- 
gorijo, da bi upoštevali človeka samo po materinskem jeziku (na kar 
merijo novejši predlogi »Komisije« pri kanclerju Kreiskem) zaradi že 
navajanih okoliščin, ne bi mogli pridobljeni rezultati po kateremkoli 
anketnem postopku pripeljati do približno objektivnega števila. Ne pri- 
haja do tega le zaradi političnega posrednega ali neposrednega vmeša- 
vanja, temveč zaradi mentalno zakoreninjene zmede, o tako imenovanem 
vindišarskem narečju, vindišarski »etničnosti« po inerciji — s politično 
ideološkimi adaptacijami novejšega časa. Misel o incompatibilnosti avto- 
determinacije v danem, koroškem manjšinskem položaju vzdrži sleherno 
kritiko. 
Hkrati so raziskovanja pokazala in na to nas navaja tudi novejša 
teorija sama, da kvantiteta kot kriterij in konkretnost za uresničevanje 
varstvenih določil ne zadovoljuje več: — kakor je to bilo še v teoriji 
in praksi med obema vojnama. 
K vsemu temu so pripomogla novejša raziskovanja raznih znan- 
svetnih disciplin; le-ta so znatno napredovala.4M Nas moti seveda, da 
mnogi izvedenski sogovorniki severne sosede ne poznajo (z redkimi 
izjemami) naših pomembnejših raziskovanj, saj jim to preprečuje že ne- 
poznavanje našega jezika. Stičnih točk v pogledih med izvedenci je tudi 
že nekaj, čeprav se v sočasnosti še izpričujejo mnoga nasprotja in to ne 
le v primerih, kadar izhajajo izvedenci iz načelno, idejno različnih iz- 
hodišč. 
Naposled pričajo že ustvarjene možnosti, npr. upoštevanje manjšine 
kot subjekta in sogovornika pri urejanju njenih vprašanj, čeprav le kot 
teoretske predpostavke, o obliki, kako bi se veljalo lotiti posebne zaščite. 
Same povojne ureditve so doprinesle kot teorija in kot praksa že nekaj 
novin. Izsilile so v nekaj primerih celo nekaj rešitev, marsikaj so pri- 
spevale k temu tudi manjšinske skupnosti same. Opozorili smo že na 
avstrijsko stališče k južnotirolskemu vprašanju, z njim so posebej po- 
udarjali, da niso pripravljeni sprejeti rešitev, ki bi hotela sankcionirati 
nezadovoljivo izpolnjevanje mednarodne obveznosti. Ne nazadnje se kaže 
tudi sovisnost pri ureditvi vprašanj že znotraj in zunaj države, pač v 
prostoru, ki naj bi zaradi izkušenj v preteklosti že zmogel v zadovoljstvo 
in korist obeh sogovornikov urejevati medsebojno razmerje in odnose. 
Pričujočega pregleda nikakor ne bi bilo mogoče napisati, če ne bi že 
opravili mnogi izvedenci osnovnih raziskovanj, predvsem pa ne brez 
sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. 
41
SYNOPSIS 
The author discusses the case of the Carinthian Slovenes — a national, 
ethnic group, or national minority, applying criteria, adopted by a group of 
UN experts (1949). The Carinthian Slovenes are an autochton, settled commu- 
nity, striving to survive despite the obstacles put by the unfavourably disposed 
(German speaking) majority group and by the (Austrian) State. He comes to 
the conclusion that such communities are hard to integrate, that the majority 
favours the assimilation of the minority and; that in this case historical assimi- 
latory aspirations are still manifest: in the population census practices, in the 
present organization of the school system and in the activities of a number 
of associations and organizations of the (German — speaking) majority. This 
orientation and activities of the majority population are responsible for the self 
-alienation processes within the minority. Regarding the internationally valid 
protection clauses in the Austrian State Treaty the author finds, that despite 
a relative progress, reflected in documents of this kind, he cannot but join 
the opinion that the letter of a document should be implemented (UN Ljubljana 
Seminar, 1965). In his discussion of quantity (quantite considérable) he brings 
forward the reasons for incompatibility of the autodetermination principle in 
specific cases of ethnic minorities (population censuses, rights of parents in 
education). In the case under discussion (Carinthia) he exclude the application 
of this criterion. International settling of such problems can be positive only 
if the minority is treated as an equal partner in the search for solutions. The 
minority can fulfill its mediatory role only if the majority group adopts and 
implements policies, favourable to the minority. 
OPOMBE 
Opombe obsegajo ob povezavi z literaturo tudi strnjena pojasnila, ki bi 
bremenila osnovno besedilo, a jih zaradi vsestranosti problematike ne velja 
opuščati, saj bi lahko prišlo do očitka, da avtor pri navajanjih ni imel pred 
seboj sintetični vsebinski izraz ali sklepnih spoznanj v delih, iz katerih je 
uporabljal določene fragmente. 
Do takšnih trditev je začuda prišlo s strani avstrijskega manjšinskega 
izvedenca dr. Th. Veiterja v njegovih dveh recenzijah (Europa Ethnica, št 2. 
1974; Donauraum, št. 1/2, 1974) ob izidu pričujočega besedila v angleškem pre- 
vodu: Drago Druškovič, Carinthian Slovenes, some aspects of their situation, 
druga izpopolnjena izdaja, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, 
Ljubljana 1973; posebej preseneča, da je isti ocenjevalec drugače obveščal svojo 
javnost ob izidu našega besedila v francoščini (Europa Ethnica, št. 3, 1973). 
1 Prvi natis: Drago Druškovič »OGuelgues questions des Slovénes de Ca- 
rinthie«, Etudes et Documents, Edit. Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljub- 
ljani (Institut pour les guestions nationales a Ljubljana; Ljubljana 1972, 44 
str. 8%. Dopolnjeno izdajo in spremembo jezikovnega medija sta narekovali 
splošno zunanje zanimanje. Nič manj pa še nekaj bistveno različnih pogledov 
ob koroškem »vzorcu«, kakor tudi načelnih pogledov na tovrstno etnopolitiko 
42
sploh. Čeprav je opaziti nekaj stičnih pogledov v izvedenskih krogih in njihovo 
zmerno evolucijo, pa globinska projekcija na območjih vzročnosti in posledič- 
nosti ne izpričuje enako ugodnih upov. 
Z dopolnili je naposled avtor skušal razširiti načeto razpravo o (ne) uporab- 
nosti — incompatibilnosti samoopredelitve v primeru narodno manjšinskega 
položaja — koroškega vzorca Quelques question des Slovénes de Carinthie, 
str. 19). Omenjeno spoznanje je dobilo delno pritrdilno repliko v izjavi avstrij- 
skega izvedenca Th. Veiterja na ORF (oktober 1972), predvsem pa v teoretskih 
razmišljanjih G. Hčrauda: Etude ethnopolitique sur la »minorité dans la mi- 
norité«, plus specialement quand il s’agit de groupes homoethniques, Europa 
Ethnica, 1972, St. 4, str. 146—156 in pred tem še v večji meri v knjigi istega 
avtorja Peuples et langues d'Europe Danočl, Paris 1966, poglavje L'aličnation 
ethnigue, str. 55—81. 
? Kot obveznosti pojmujemo celotno avstrijsko državno pogodbo in ne le 
čl. 7 z določili namenjenimi varstvu narodnih manjšin. 
3 Izvedenci so z veliko natančnostjo raziskovali tovrstne skupine in raz- 
ločili etnično od jezikovne in narodnostne skupine, dalje, razvojne konstitutivne 
stopnje, pa tudi razne druge determinante in to iz različnih izhodišč, tudi 
filozofsko-načelnih, in se v nekih potankostih približujejo s svojimi označitvami 
in spoznanji, a vendarle spet dopuščajo široki razpon različnosti. Med upošte- 
vanja vrednimi izhodišči naj navedemo: — Definition et Classification des 
Minorités (Memorandum présenté par le Secrétaire général, NU, Commission 
des droits de !homme, Lake Success, New York 1950, E/CN. 4/Sub. 2/85; 27. de- 
cembre 1949; str. 9—10. I. Sens du mot »Minorité«; — Protection des minorités, 
NU, New York, 1967, E/CN. 4/Sub. 2/214/Rev. 1 in E/CN. 4/Sub. 2/221 Rev. 1; 
Introduction; — Guy Héraud, Peuples et langues d’Europes, Paris, Danoél, 1966. 
— Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in 
Osterreich, Wien, W. Braumiiller, 1970. — Janko Pleterski: Manjšinska zako- 
nodaja na Koroskem po drugi svetovni vojni: The minority legislation in 
Carinthia after the Second World War, Razprave in gradivo, Institut za na- 
rodnostna vprašanja, Ljubljana 1960, št. 2, str. 7—99. Prevladujoča značilnost, 
sestavina glede na različnost z vladajočo makroskupino ali državo nacijo, na 
državno nacionalnost, naj bi manjšinski skupini, skupnosti omogočala njeno 
subjektivizacijo. Večinoma pa se narodni, etnični manjšini nenaklonjena politika 
razkriva s tem, da skuša bodisi z določenimi abstrakcijami zmanjševati vse- 
binski obseg in temeljno determiniranost le-te. Tako je npr. avstrijski delegat 
v preteklem letu (1974) pred odborom za odpravo rasne diskriminacije v OZN 
dejal, da v Avstriji ni posebnih nacionalnih ali etničnih skupin, pač pa verske 
in jezikovne manjšine — in to.kljub jasnim določilom v avstrijski državi 
pogodbi (Report of the Committee on the elimination of racial distrimination, 
General Assembly, Official Records: Twenty-ninth session, supplement No. 18 
(A/9618, UN, New York, 1974; v točki 135, na str. 35), ki opozarjajo na to, »da bi 
določanje prebivalstva na osnovi jezikovnega kriterija dalo drugačne rezultate 
kot na osnovi etnične zavesti ali podobnih socioloških kriterijev«. 
4 Cycle d’études consacré aux sociétés multinationales, Ljubljana, ONU; 
New York, 1965, ST/TAO/HR 23. 
5 Iz avstrijskih statističnih podatkov zvemo, da je skupno prebivalstvo 
Koroške poraslo od 1951 do 1961 za 4,3 odstotke in od 1961 do 1971 za 6 odstot- 
kov. V političnih okrajih, kjer pretežno žive koroški Slovenci: Celovec-dežela 
(1951—1961) za 3 odstotke, (1961—1971) za 12 odstotkov; Beljak-dežela (1951 do 
1961) 1,9 odstotkov, (1961—1971) 8 odstotkov; Velikovec (1951—1961) 1,6 odstot- 
kov, (1961—1971) 3 odstotke. Naravni prirastek na 100 prebivalcev v letu 1961: 
Celovec-dežela: 12,6 odstotkov, Beljak-dežela: 2,9 odstotkov in Velikovec 12,6 
odstotkov. V 1970. letu v Celovec-dežela: 7,3 odstotke, Beljak-dežela: 7,4 od- 
stotkov in Velikovec: 6,5 odstotkov (izbral D. Nečak, asistent, INV). Ergebnisse 
der Volkszihlung, 1. VI. 1951, zv. 4, Osterreichische Statistiseh. Zentralamt, 
43
Wien 1952; Statistisches Handbuch des Landes Karnten, 18. Jahrgang 1972, 
Karntner Landesregierung, 
Klagenfurt. 
% Bogo Grafenauer, Narodni razvoj na Koroškem od srede 19. stol. do 
danes, Koroški zbornik, Ljubljana, DZS, 1946; Fran Zwitter, Etnične in družbene 
osnove koroškega vprašanja, Plebiscitni zbornik, Ljubljana, SM, 1971; Vladimir 
Klemenčič, Pretres avstrijskega popisa prebivalstva leta 1951 z ozirom na 
jezikovno strukturo prebivalstva na Koroškem, Ljubljana, Razprave in gradivo 
INV, 1960, št. 2; Janko Pleterski, Die Volkszahlung vom 31. Marz 1961 in 
Kirnten (Avstrijsko ljudsko štetje 31. marca 1961 na Koroškem), Ljubljana, 
Razprave in gradivo INV, 1966, št. 4—5. 
7 Navajali smo števila slovenskega in avstrijskega avtorja. Manjše razlike 
ob upoštevanju vseh jezikovnih kategorij torej tudi bilingvalnih — nastanejo 
pri uporabi različnih virov uradne avstrijske publicitete, pa tudi glede na 
različne aspekte avtorjev, vendar pa bistveno ne spremenijo podobe. 
S Postopno seznanjanje z rezultati ljudskega popisa v letu 1971 navaja 
raziskovalca najmanj na dvom o odgovornosti pri obveščanju javnosti. Prve 
objave smo izbrali iz Volkszeitung, 28. I. 1972, št. 21; Weststeirische Rundschau, 
5. IX. 1972, št. 6 in Kleine Zeitung (Klg), 20. XII. 1972, št. 290; drugo objavo 
iz Kirntner Tageszeitung in Volkszeitung, 21. II. 1973, št. 42; tretjo objavo 
Kleine Zeitung, 13. in 14. VI. 1973, št. 132 in 133. Le-ta upošteva 48 južno- 
koroških občin, ob njej so še podatki za 6 sodnih okrajev (Borovlje-Ferlach, 
Rožek-Rosegg, Dobrla vas-Eberndorf, Železna Kapla-Eisenkappel in Velikovec- 
Volkermarkt), kjer se zniža število naslednjih popisnih kategorij (slovensko, 
slovensko-nemško, nemško-slovensko, slovensko-vindišarsko, vindišarsko-sloven- 
sko) na 14270 in v preostalih kategorijah (vindišarsko, nemško-vindišarsko in 
vindišarsko-nemško) na 1973. Hkrati opozarja dr. Tone Zorn v svoji primerjalni 
»Analizi ljudskih štetij 1939 in 1971« (rkp. na Inštitutu za narodnostna vpra- 
šanja v Ljubljani), da vrednotijo avtorji vindišarstvo kot samostojno etničnost. 
Prav to presenetljivo po nacistih uvedeno neznanstveno kategorijo pa naj- 
demo v drugače zanimivem koristnem predlogu P. Skadegarda avstrijskemu 
kanclerju Kreiskemu (Die rein Windischen sehliesse ich aus, da sie sich als 
Osterreicher im ethnischen Sinne bekennen (kopija poslana »Delu« Ljubljana, 
14. VII. 1973). Avstrijski centralni statistični urad (Osterreichische Statistische 
Zentralamt) je naposled posredoval javnosti (Volkszeitung, 25. VII. 1973, št. 193, 
str. 1—2) tudi podatke glede na sodne odkraje. Vsekakor se to naposled najbolj 
avtorizirani podatki, čeprav se raziskovalec vprašuje o motivih za sukcesivno 
objavljanje v avstrijskem časopisju (4 različne objave o številu koroških Slo- 
vencev 1972—1973). 
ka ? Jezikoslovje pozna slovensko koroško dialektično bazo in šest narečij: 
See obirsko, podjunsko, mežiško in remšeniško (Fran Ramovš, 
se lee ee tar jezika, Ljubljana, AZ, 1936). Res pa so poenostavljali 
Tudi d aka, Popisni praksi in registrirali neko skupno narečje: windisch. 
unajska izvedenska podkomisija — med njimi predvsem visokošolski 
is Ve (Isačenko, zdaj na visoki šoli v Celovcu) je ugotovila, da 
Volkszeitung, z arec ITI, ek eo dine (Unterkommission klart Begriffe, 
izvorih glej razpravo Lojzeta Udeta se poraba ima zgolj politični namen. O 
Trdovratna zloraba tega imena kot sredetun r.. vindišarjih«, Celovec, SPZ, 1956. 
celo v mednarodno publiciteto Tak rae perpdnoetines catuevenia ja zašla 
G. Heraud v novejši razpravi JEČI uporablja za ta del koroškega prebivalstva 
minorité plus spécialement qua: ag ethnopolitique sur la ,minorité’ dans la 
sprotju s prebujeno manjšino (m; il s'agit de groups homoethnigues« v na- 
(minorite d'aveil) še manjšino, ki se pridružuje (minoritč ralliče): v »E : 
monografskem delu o ljudi thnica«, Wien, 1972, št. 4, str. 148—149). V svojem 
III. poglavju (55— ih in jezikih Evrope pa se ukvarja v obširnem 
običajev, ekonomsko. ea a alienacijo (politično, demograteko, kulturno, 
tudi Zvezo koroških 
vindišarjev. 
Dane SOŠKO. 
POK poo Medi na) cine s alje so popisi prebivalstva izkazali tudi v
tem območju koroškega prebivalstva upadajoči razvoj: 1939: 21 478, 1951: 19 728, 
1961: 11469 in 1971: 3914 vindišarjev, Samo kategorijo je uvedel najprej na- 
cistični popis. Nekdanji privatni docent ljubljanske univerze Isatenko — 
Issatschenko (1939), ki je napisal zanimivo študijo »Narečje vasi Sele v 
Rožu« (Ljubljana 1939, Razprave znanstvenega društva v Ljubljani), je opo- 
zarjal že ob članku v pismu nemškemu tedniku »Der Spiegel« (4, decembra 
1972, št. 50, str. 12) na politično naravo razlikovanja med »vindišarji« in Slovenci 
na Koroškem. Avtor pričujočega prispevka je v isti številki omenjene revije, 
op. cit. str. 15, opozarjal na neprimernost lingvističnih razlag. 
Iz vsega bi lahko sklepali, da pomenijo podaljšane opredelitve s kate- 
gorijo vindišarstva določeno politično vplivanje in to v smeri narodnostnega 
odtujevanja in politične propagande, če že ne pritiska. V tem smislu se zdi 
odklanjanje vstopa predstavnikov koroških Slovencev v »Komisijo«, ki jo je 
ustanovil kancler Kreisky za urejanje manjšinskih vprašanj opravičljivo, saj 
je avstrijska ljudska stranka vanjo delegirala dr. V. Einspielerja (podpredsednik 
v »Karntner Heimatdienst«), sedanjega predsednika Zveze koroških Vindišarjev. 
Dejavnost te »organizacije« je očitna in sodi med tiste, »ki merijo na to, da 
odvzemajo hrvatskemu ali slovenskemu (podčrtal D. D.) prebivalstvu 
njegov značaj in pravice kot manjšine« in ta »se mora prepovedati«. Tako glede 
na paragraf 5 člena 7 avstrijske državne pogodbe. 
10 Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in 
Oesterreich, Wien—Stuttgart, 1970, str. 336—369; Felix Ermacora, Oesterreichi- 
sche Verfassungslehre, Wien—Stuttgart, 1970, str. 263—267. 
l Odgovor avstrijskega ministra za notranje zadeve 8. maja 1951 in 
10. marca 1971; iz Spomenice Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze 
slovenskih organizacij, april 1971. 
12 »Znatno Stevilo«, terminus technicus; v obdobju Društva narodov so 
uveljavljali dvajset odstotkov (Veiter, op. cit. str. 360). Avstrijski izvedenec ni 
upošteval stališča že navajanega dokumenta »Podkomisije« OZN: E/CN. 4/Sub. 
2/85, str. 16—17, ki se glasi, da v načelu ni potrebno nobeno posebno število 
pripadnikov za to, da lahko govorimo o manjšini; tudi njihovo najmanjše 
število mora biti zavarovano pred diskriminacijo, še posebej pa deležno vsega, 
kar izpoveduje Deklaracija o človekovih pravicah; vsekakor pa mora manjšina, 
ki jo smatrajo kot skupino, uživati pozitivne usluge in posebne pravice. 
13 Karntner Tageszeitung, 6. april 1973, St. 80; »Frage Minderheitenermit- 
tlung; Kommission sucht einen Ausweg. Predvsem je poučen »Antrag auf 
Einleitung eines Volksbegehrens«. Pobudniki so iz vrst avstrijske FPO in OVP, 
predvsem pa »Kartner Heimadienst« (po koroškem časopisju v novembru 1972, 
februar 1973). 
la V kritiki objavljenih podatkov o popisu 1971 opozarja Slovenski vestnik 
(Celovec, 31. avgust 1973, št. 35): »Tudi pri zadnjem štetju 1971 so znani primeri 
falsifikatov, omenimo naj le primer Velikovca, ki je bil iznešen tudi pred 
vlado na Dunaju.« Ilustrativno v tej smeri je poročilo o občnem zboru 
»Kirntner Heimatdienst«, v katerem so med preteklimi uspehi navedli: 1. akcijo 
odjavljanja od slovenskega pouka (1958), 2. korekturo s slovenske strani pona- 
rejenih rezultatov ob priložnosti ljudskega popisa 1961. leta. (Die Kiarntner 
Landsmanschaft, revija, maj, 1968, št. 5, str. 23—24.) Ob točki 2 naj pojasnimo, 
da opravlja redni popis avstrijska administracija in da nimajo ljudje iz vrst 
narodne manjšine nobenega vpliva na popis niti ne možnosti ponarejevanja. 
Ob raznih odkritih nepravilnostih so ob vsakokratnem popisu samo v svojih 
glasilih opozarjali na nepravilnosti in v posebnih spomenicah tudi avstrijskega 
ministra. 
14 Vladimir Klemenčič—Pavle Apovnik, Združevanje koroških občin; tipko- 
pis referata na celovških kulturnih dnevih, Celovec, december 1971; arhiv 
Mia za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dalje uporabljamo kratico: 
NV). 
15 Glej opombo 9. 
45
a Statistiéni urad Zdruzenih narodov (Serija M., št. 44, ZN, New York, 
1966): Načela in priporočila za štetja prebivalstva v letu 1970, str. 21, 244, navaja 
samo tri motive: a) materin jezik, b) običajni jezik — označen kot jezik, ki ga 
posameznik tekoče govori ali najpogosteje uporablja v svojem sedanjem domu 
in c) sposobnost govoriti enega ali več naštetih jezikov. Tu uporabljamo jezik 
komunikacije — občevalni jezik," ker je ustreznejši za naš primer. V koroškem 
primeru pa je jezik komunikacije dominanten jezik oblasti, uprave, gospo- 
darstva — skratka dominantne večinske državne nacije. 
18 Dr. Ginter Decker, Das Selbstbestimmungsrecht der Nationen, Gottingen 
1955, str. 249. 
17 Op. cit., dr. G. Decker; glej še: Drago Druškovič, Koroški Slovenci v 
Avstriji, Vprašanja naših dni (revija), št. 2, 4. februarja 1961, str. 59—65. 
18 Avtor temelji na sporočilih avstrijskega dnevnega tiska, glej opombo 13. 
19 Unterkomission klirt Begriffe, Volkszeitung, 6. marec 1973, str. l. 
% ST/TAO/HR/23, str. 10, 32: »Nekaj govornikov je poudarilo, da je 
manjšinsko vprašanje predvsem vprašanje večine. Če večina želi uživati ali 
nadaljevati z uveljavljanjem resnične enakosti z dostojnim obravnavanjem in 
demokratičnimi pravicami, naj teži k varstvu manjšinskih pravic.« »Če bodo 
ta načela enakosti, humanosti in demokracije resnično upoštevali, ne bo več 
tega vprašanja kot političnega problema in to ne bo več obstajalo.« 
?! Stališče Zveze slovenskih organizacij Uradu koroške deželne vlade, Slo- 
venski vestnik, Celovec, tednik, 24. decembra 1971, str. 2. 
" Navajamo po sporočilih iz časnikov: Karntner Tageszeitung, Klagen- 
furt, 6. IV. 1973, št. 80, str. 1: Frage Minderheitenermittlung, Kommission sucht 
einen Ausweg. — Študijska komisija za vprašanja slovenske narodnostne sku- 
pine na Koroškem — Studienkommission fiir Probleme der slowenischen Volks- 
gruppe in Kdrnten se je konstituirala 9. februarja 1973 pod predsedstvom 
kanclerja dr. Bruna Kreiskega. V komisijo so imenovale svoje predstavnike 
interesne skupine (stranke, občine župane iz področij in obe cerkvi); štirje pred- 
videni predstavniki koroških Slovencev so odklonili udeležbo zaradi tega, ker je 
Avstrijska ljudska stranka delegirala med svojimi predstavniki človeka, ki je 
hkrati predsednik »Zveze koroških vindišarjev«, organizacije, ki s svojim 
namenom teži k narodnostnemu odtujevanju koroških Slovencev. (Točka 2/a 
statuta te organizacije se glasi: »Pojasnjevanje prebivalstvu [oblastem] poseb- 
nosti koroških Vindišarjev«.) Dalje je imenoval kancler v Komisijo med 
skupno 22 člani še 13 izvedencev, med njimi enega iz tujine. Pri Komisiji so 
predvideli še Podkomisijo izvedencev. Doslej sta imeli tako Komisija kakor tudi 
podkomisija več sestankov. Podkomisija je prevzela na prvem sestanku nalogo, 
da pojasni vsebino pojmov »slovensko in mešano prebivalstvo« v kontekstu pa- 
ragrafov čl. 7, kakor tudi da pojasni vprašanje ugotovitve narodnostne manjšine; 
člani so pripravili o vprašanjih tudi študijske ekspertize, dva izmed izvedencev 
sta oskrbela primerjavo z drugimi evropskimi rešitvami (Th. Veiter, P. Ska- 
degard); dalje tudi še primerjavo iz popisov 1951, 1961 in 1971. Iz časnikarskih 
poročil in izjav ni mogoče docela razločiti, kakšna je vsebinska razsežnost 
komisije, saj omenjajo tako izraz komisija za slovenske probleme kakor tudi 
komisija krajevnih napisnih tabel (Ortstafelkommission) — vlada si je pri- 
držala v celoti končno odločitev o preučevanih vprašanjih, (Volkszeitung, 6. IV. 
1973,št. 80, str. 1, 11.) 
Za primerjavo naj omenimo Komisijo »devetnajstih« za vprašanja Južne 
Tirolske (1. IX. 1961 — IV. 1964). V njej je bilo osem predstavnikov — Južnih 
Tirolcev; predvsem pa ni bilo med predstavniki večinskega naroda nobene 
osebnosti, ki bi se hkrati uveljavljala na vrhu katerekoli večinsko »patriotske« 
organizacije ali celo opozicije in društva, ki bi s svojim osnovnim namenom ter 
dejavnostjo bilo v širšem ali ožjem pomenu zoper južnotirolsko manjšino. Pre- 
" Občevalni jezik je jezik, ki ga posameznik uporablja v družbenem 
življenju. 
46
senetljivo je, da je celo v komisiji delegirani predstavnik avstrijske ljudske 
stranke, ki je hkrati predsednik Zveze koroških Vindišarjev, propagiral mnenje, 
kako pomeni navedba »vindi$« kot občevalnega jezika pri ljudskem štetju pri- 
znanje, da se oseba, ki je to izjavila, ne šteje k slovenski manjšini (Kurzpro- 
tokoll, 5. III. 1973, str. 3). 
*3 Glej, dr. J. Pleterski, op. cit. 
*4 Stephan Verosta, Aussenpolitik, Jugoslawien — der blokfreie Nachbar- 
staat; Osterreich — Die Zweite Republik, herausgegeben von Erika Weinzierl 
und Kurt Skalnik, I, Graz—Wien—Koln, Verlag Styria, 1972, str. 317. Natanč- 
nejši pregled nam pove, da so na tem zakonu vztrajali koroški Slovenci. Zgo- 
dovina slovenskega šolstva na Koroškem nam nudi šolski vzorec določenih 
ravnanj, ki jih takole opisuje H. Heraud /op. cit., 69: »Država ureja tudi sprejem 
otrok v šole ali manjšinske razrede. Če je manjšina zelo narodno zavedna in 
se je sposobna učinkovito braniti, tedaj šolska administracija skrbno bdi nad 
poreklom učencev (objektivni kriterij), da bi preprečila, v komaj dvomnih 
primerih vstop v manjšinske zavode. Nasprotno, če je manjšina zatrta ali 
obupana, tedaj uveljavljajo voljo — pravico staršev (subjektivni kriterij); 
država nima obveznosti, da bi se zavzemala in bi končno usmerjala manjšinske 
otroke v splošne šole, ki jih asimilirajo.«/ Glej še: Ude Lojze: Zgodovina slo- 
venskega pouka na koroških osnovnih šolah od leta 1869 do danes, v zborniku: 
Osnovne šole na Slovenskem 1869—1969, Ljubljana, 1970, str. 171—234; Slovenski 
šolski muzej (založnik). 
*S G. Héraud, Peuples et langues d’Europe, str. 59. 
% Po interno razmnoženem tipkopisu, ki ga je posredovala piscu raz- 
prave ORF: Querschnitte, Fr. 20. 10. 72, Interview Prof. Veiter (von Claus 
Gatterer), str. 10. 
% Ob avstrijski agitaciji o tako imenovanem »prastrahu« koroškega pre- 
bivalstva naj opozorimo na delo o narodnostnih razmerjih na Koroškem ob 
koncu prve svetovne vojne: Koroški plebiscit, SM, Ljubljana 1972; na mono- 
grafsko delo Speransa (E. Kardelja), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 
Naša založba, Ljubljana 1939 (v nemškem prevodu Edvard Kardelj, Die Vier- 
teilung, Nationale Frage des Slovenen, Europaische Perspektiven, Europa Verlag, 
Wien—Frankfurt—dZiirich, 1971). Iz navedenih del si je mogoče pridobiti osnoven 
pogled na srečanje dveh narodov v zgodovinskem razvoju, ob srečanju, ki bi 
lahko vtisnilo »prastrah« predvsem Slovencem in še posebej koroškim Slo- 
vencem. Dalje sodi v ta zbir še dr. J. Pleterskega delo Narodna in politična 
zavest na Koroškem (1848—1914), SM 1965. V obtožbah o v vojni pogrešanih 
prebivalcih v južni Koroški — mislimo na odkritje spominske plošče v Pliberku 
(Bleiburg), kjer navajajo 205 imen (Karntner Nachrichten, 12. 5. 1973, št. 19) 
in objavi poluradnega celotnega statističnega gradiva: — 96 žrtev (Kleine 
Zeitung, 10. VIII. 1973, št. 181) velja opozoriti: 1. v vojnih operacijah so imeli 
koroški Slovenci 1080 mrtvih, 710 ranjenih, 317 zajetih, ki so neznano kje končali 
življenje, skupaj 2101 (Memorandum vlade FLR Jugoslavije, 1947; navaja tudi Th. 
M. Barker, The Slovenes of Carinthia, New York—Washington, 1960, str. 237). V 
dneh od 6. maja dalje (9, maja 1945 kapitulacija nemškega rajha) so na Koroško 
vdrle umikajoče se nemške in kvizlinške čete in še 8. in 12. maja so bili hudi 
boji pri Žitari vasi (Sittersdorf) in pri Borovljah (Ferlach), kjer je padlo še 80 
pripadnikov Jugoslovanske armade (France Škerl, Koroška v borbi za svobodo, 
Koroški zbornik, DZS Ljubljana 1946, str. 493—580—591; dr. Tone Ferenc, 
Položaj na Štajerskem in Koroškem do maja 1945, Naša obramba (revija), 
Ljubljana, junij 1970, št. 6, str. 3—15). Naj citiramo iz novejše avstrijske raz- 
prave Erike Weinzierl, Der dsterreichische Widerstand« (Osterreich, Die Zweite 
Republik, I, Styria, Graz—Wien—Koln, 109—116—145) značilno izjavo nek- 
danjega španskega borca W. Wachsa, ki označuje zadržanje pretežnega dela 
koroškega prebivalstva kot »od nesodelovanja do denuncijanstva« (Obwohl 
Wachs die Haltung des tiberwiegenden Teiles der Karntner Bevélkerung als 
»teilnahmslos bis denunziatorisch‘, charakterisierte). Konéno je ohranjeno Se 
47
bogato gradivo o genocidni dejavnosti s procesov proti vojnima zločincema 
dr. Rainerju, Maier-Kaibitschu, kar vse velja upoštevati pri presoji gesla o 
»prastrahu'. 
% Del avstrijske publicitete, nenaklonjen urejanju nerešenih vprašanj za- 
molčuje dejstvo, da so tudi Južni Tirolci v nenehnem stiku s tako imenovano 
matično državo. Šele v zvezi z zasedanjem generalne skupščine UNO (1972) so 
v kroniki avstrijske zunanje politike sporočili, da po mnenju avstrijsko južno- 
tirolskega kontaktnega komiteja ne bo prišlo do udeležbe tirolske delegacije, 
. ker se na sedanji stopnji vprašanja o njem razvijajo pogajanja na ravni Južna 
Tirolska—Rim (Oesterreichische Zeitschrift ftir Aussenpolitik, Wien, 1972, 
W. Braumiiller, št. 5, str. 300). Le mimogrede, ker je prišlo do koroških replik, 
ali gre v primeru koroških Slovencev za »jugoslovansko manjšino« — naj 
omenimo, da je podobno težavo ali so Južni Tirolci »avstrijska manjšina« imela 
tudi republika Avstrija in sicer ob priložnosti, ko naj bi vprašanje obravnavala 
Generalna skupščina UNO, namreč ob pomisleku italijanskega predstavnika; 
sedanji avstrijski kancler je takrat uspešno zavrnil spotiko o opredelitvi in 
obrnil pogovor k vsebini vprašanja. S tem je vsekakor upravičeno tudi to naše 
opozorilo (glej La guestion du Tyrol du sud, Alain Fenet, Paris, 1968, Librairie 
generale de droit et de jurisprudence, str. 241). 
2° © stališču glede tako imenovanega guantitč considerable, glej opom- 
bo 12. Dalje še predavanje Toneta Zorna »Mednarodni vidiki koroškega vpra- 
šanja od časa druge svetovne vojne do avstrijske državne pogodbe«, Koroški 
kulturni dnevi, razmnožen tipkopis, str. 19, kjer avtor izrecno opozarja, kako je 
določilo o znatnem številu odpadlo. O uporabnosti odstotkov kot kriterija pri 
določanju manjšinskih pravic je razpravljala tudi podkomisija na Dunaju 
(5. marec 1973) in ugotovilo »da ni uporabna nobena mednarodna norma; na- 
vajali so od 5 do 20 odstotkov«; tudi to opozarja na vprašljivost uporabnosti 
teh kriterijev. Vprašljivost je večkratna, saj so vprašljive že osnovne številke, 
% Slovenija, Slovenci: v zgodovini se je prvotno naselitveno ozemlje 
(VI.—VII. st. n. e.) znatno zmanjšalo za prehodno deželo iz srednje Evrope na 
severni Jadran, iz praga Balkana, ob jugovzhodnem koncu Alp, iz Panonske 
nižine v srednji Mediteran — danes 20251 km? v Socialistični republiki Slo- 
veniji, federalni enoti SFR Jugoslavije in 1727137 (95,0 %o Slovencev od celote 
prebivalcev) po popisu 1971. Slovenščino kot materinščino ima nad 2 milijona 
ljudi, ki žive tudi v obmejnih področjih Italije, Avstrije, Madžarske ali kot 
izseljenci v drugih deželah Evrope, pa tudi v drugih kontinentih (Amerika, 
Avstralija). Prvotno so Slovence imenovali po Slovanih Slavini; po Ilirih Veneti, 
Vendi, kasneje Karantanci; od začetnika slovenske književnosti P. Trubarja 
(XVI. st.) se začne uveljavljati današnje ime. (Glej Enciklopedija Jugoslavije, 
Zagreb, 7. zv. 1968; H. Hermann, Sociologie der kleinen Sprachen Europas, 
Hamburg 1972.) 
31 V splošnem gre za usedlino iz preteklosti — o njej je zanimivo raz- 
mišljal pred leti avstrijski publicist Janko Musulin v eseju: Jugoslavija: poskus 
osebne preusmeritve (Jugoslawien: Versuch einer personlichen Neuorientierung, 
Salzburger Nachrichten, 25. decembra 1967, št. 296). Med tovrstnimi analizami 
se zdijo vredna opozorila dr. W. Jambora v prispevku Wesensmerkmale und 
Trugsehliisse des Deutsehnationalismus in Osterreich, Osterreich in Geschichte 
und Literatur, Wien (revija), zv. 2, februar 1962, str. 86—93. Avtor uporablja 
tudi izraz: znamenje mejaštva: das Grenzlandmerkmal. Opozarja na vrsto 
uglednih osebnosti javnega političnega življenja, katerih posebno naravnanost 
si lahko obrazložimo s krajem njihovega narodnostnega mejnega izvora. 
3? A, Fuchs, Geistige Strommungen in Osterreich, 1867—1918, str. 172. Mi- 
chael Sieggert, Die Randdeutschen, Neues Forum, december 1972, št. 226/27, str. 
35—37. 
383 Nekaj opozoril najdemo v članku Lutza Holzingerja, Zur politisehen 
Okonomie der Karntner Urangst, Neues Forum, december 1972, št. 226/27, 
str. 31—34. 
48
4 Leopold Spira, Das osterreichisehe Syndrom, Wiener Tagebuch, december 
1972, št. 12, str. 8—10. Avtor opozarja na latentni antisemitizem in nemški 
nacionalizem, ki sta postala virulentna (str. 8). 
35 Glej Manfred Hiittich, Nationalbewusstsein und  Staatsbewustsein, 
Mainz, 1966, Hase—Koehlos Verlag. Avtor opozarja, da pri generacijah, ki 
niso bile neposredno deležne skušenj totalitarnosti nacizma, prihaja do idejne 
praznine, če pri teh izpuščamo neljubo resnico iz preteklosti ali jo posredujemo 
nezadostno, preurejeno. S tem ustvarjamo možnosti za napačno presojo, poli- 
tično mišljenje ali zgodovinsko zavest: ni nezanimivo, da se pozaba često 
izpričuje v znamenju novega nacionalizma (»Es ist nicht uninterressant, dass 
das Vergessen oft gerade unter dem Zeichen eines neuen Nationalismus steht.«). 
% Walter Weiss, Literatur, Osterreich, Die zweite Republik, Herausgegeben 
von Erika Weinzierl und Kurt Skalnik, zv. 2, Verlag Styria, Graz—Wien—K6ln 
1972, str. 439—476. 
37 Glej opombi 31 in 34. Še v 1972. letu so izražali poslanci (OVP) v par- 
lamentu svoj antisemitizem (Skandal in Parlament: ,Juden'; Karntner Zeitung, 
16. II. 1972, št. 37; tovrstnih izrazov določene mentalitete je seveda precej več). 
Dne 16. IX. 1973 je prišlo do razstrelitve spomenika na Robežu (Robesch) pri 
Apačah (Abtei) v spomin partizanskega boja s Hitlerjevo soldatesko (1942), ki 
so ga odkrili pred 14 dnevi; komentator dunajske Arbeiter Zeitung piše, čeprav 
še niso razkrili organizacije, s tem še ni nič dokončnega. Storilce so policijske 
oblasti aretirale in jih predale sodišču, a oznanile, da gre za zasebniško akcijo 
vinjenih posameznikov; avstrijska zvezna vlada je najostreje obsodila to dejanje 
(TANJUG, 18. IX, 1973). Že 1953. leta so »neznani« storilci razstrelili spomenik 
protifašističnim borcem na pokopališču v Velikovcu (Volkermarkt); v reducirani 
obliki ga je po letih obnovila koroška deželna vlada. V 1972. letu so večkrat 
onečastili partizanske spomenike v Grebinju (Griffen), Žrelcu (Ebenthal) in 
Borovljah (Ferlach); storilcev niso našli. V primerih ne gre le za delikt v 
okviru avstrijske republike, temveč za dejanje, ki pomeni kršitev 19. člena 
avstrijske državne pogodbe. Le-ta zavezuje, da mora avstrijska republika spo- 
štovati in varovati grobove in spomenike padlih v boju zoper Hitlerjevo Nem- 
čijo na avstrijskem ozemlju. Med izjavami se je od razstrelitve distancirala tudi 
»patriotska« organizacija »Karntner Heimatdienst«, ki je hkrati poudarila, da 
odločno nasprotuje postavljanju partizanskih spomenikov na Koroškem (Kleine 
Zeitung, 18. IX. 1973). Koroška Volkszeitung (glasilo OVP) je že 15. IX. 1973 
najavljala »vročo jesen«. Da gre za povsem profilirano dejavnost in tudi za 
zlorabe določenih mentalnih praznin, a v času nacizma hudo aktiviranih ob- 
močij, je na dlani. O tem razmišlja v članku »Vem niitzt die Hitler — Welle?« 
Josef Hindels (Die Zukunft, september 1973, St. 17, str. 20—23), ki opozarja, da 
so bila zanemarjena zadovoljiva pojasnila o nedavni (nacistični množično moril- 
ski) preteklosti, 
38 Drago Druškovič, O posredničkoj funkciji narodnosti, Kultura (revija), 
Beograd 1972, str. 60—65. 
% V svojem seznamu (1946. leta) navaja Zveza slovenskih (koroških) iz- 
seljencev 258 družin; Pressedienst (bilten) navaja 14. IV. 1946 — 277 družin; 
koroška deželna vlada (1946) pa 241 družin (glej Tone Zorn, Poskus izselitve 
koroških Slovencev med drugo svetovno vojno, Kronika časopis za slovensko 
krajevno zgodovino 1966, št. 2, str. 133). Navajano število izseljenih velja za vso 
vojno obdobje, izselitev 1942 pa je obsegala 178 družin. 
49 Dunajska komisija se je (5. IV. 1973) združila v mnenju, da naj bo naj- 
manjša upravna enota občina (kar pa je glede na besedilo državne pogodbe 
vprašljivo). Zanimivo je, da je v avstroogrski monarhiji na tem ozemlju bilo 
883 krajev, kjer so bili krajevni dvojezični napisi in to v sodnih okrajih Šmohor, 
Borovlje, Celovec, Svinec, Podklošter, Rožek, Beljak, Pliberk, Dobrla vas, 
Železna Kapla, Velikovec. Po Allgemeines Verzeichnis der Ortsgemeinden und 
Ortsehaften Osterreichs, Wien 1915; na temelju popisa prebivalstva 1910; deloma 
4 Razprave 49
so imele dvojezične napise tudi pošte, železniške postaje, občinski uradi in 
šole (vir: Dušan Nečak, INV). 
% Le droit au sol natal des ethnies est inprescrible, Th, Veiter, Fédéralisme, 
Droit des peuples au sol natal et Droit d'autodisposition, Extrait, 1967/68, str. 1. 
42 Guy Héraud, Peuples et langues d’Europes, Paris, Danoél, 1966, str. 64: 
»L’aliénation demographique s’y presente essentiellement sous forme d’emi- 
gration et de colonisation.« 
43 Vladimir Klemenčič, Migracije prebivalstva na Koroškem med leti 
1934—1951, Koroški zbornik, Ljubljana 1959, str. 92—97—112: »Ob popisu pre- 
bivalstva leta 1951 je bilo na Koroškem nič manj kot 78669 ljudi, ki so bili 
rojeni izven Koroške. Število tujcev se poveča z 18000 z že na Koroškem 
rojenimi otroki povojnih inozemskih doseljencev na okoli 96 do 97 tisoč, skupaj 
z že na Koroškem rojenimi otroki inozemskih doseljencev, ki so se na Koroško 
naselili pred letom 1945 in z doseljenci iz drugih avstrijskih pokrajin, ki so 
pravzaprav tudi tujci, moremo računati, da je ob popisu prebivalstva število 
tujcev gotovo doseglo 130 000.« 
% Tone Zorn, Iz germanizacijskih prizadevanj na Koroškem med obema 
svetovnima vojnama, Zgodovinski časopis, Ljubljana 1970, zv. 1, str. 98—99: 
Avtor navaja samo objave v koroškem časopisju, torej avstrijsko-nemške vire. 
Omenja npr., da je prišlo s pomočjo Heimatbunda do marca 1930: 76 naseljencev 
na 2861 oralov zemlje; dalje istega leta s pomočjo Kirntner Heimatbunda še 
33 rajhovskih naseljencev na 4811 oralov zemlje in da je bilo do februarja 1931 
tako naseljenih 100 samostojnih kmetov. Ob nakupu posestva v Miklavčevem 
(Miklauzhof), ki je prišlo v last Hansa Steinacherja, opozarja na komentar, da 
bo posest tudi v prihodnje »močan okop nemštva«. Med organizacijami našteva 
ob Ze omenjenih Se VDA: Volksbund fiir das Deutschtum im Ausland, Karntner 
Bodenstelle, Vereinigung der Reichsdeutschen Landwirte. 
45 Dr. Th. Veiter, odgovor na intervju ORF, 20. oktobra 1972; 3. vprašanje. 
Dr. Apovnik, predavanje na 4. koroških kulturnih dnevih v Celovcu 27. do 
29. decembra 1972; Zakon o dvojezičnih topografskih označbah in napisih 
na Koroškem, Delo, 6. januarja 1973, str. 21. F. H. Riedel, Osterreich und seine 
Minderheiten, opozarja, da so bili krajevni dvojezični napisi na Koroškem še 
v stari Avstriji do 1918. leta; Lot und Waage (revija) januar—februar 1973, 
št. 1/2, str. 7—12; 9. 
% Drago Druškovič, Ob avstrijskem zakonu o dvojezičnih napisih, Naši 
razgledi, 2l. VII. 1972, št. 14, str. 407—408. 
47 Na deželni konferenci v Celovcu (Klangenfurt), 28. oktobra 1972 (po 
koroškem dnevnem časopisju). 
%8 Po stenogramu parlamentarnega zapisnika. 
49 Tudi dokument medparlamentarne konference o evropskem sodelovanju 
in varnosti (Helsinki, 25. do 31. januarja 1973) ugotavlja, da narodne manjšine 
lahko doprinašajo k utrjevanju dobrososedskih odnosov med evropskimi 
državami. 
50 O pojmu avstrijske nacije glej prispevek: A. K. Mally: Der »Begriff« 
osterreichische Nation seit dem Ende des 18. Jahrhunderts; Der Donauraum 
(revija) 1972, Wien, št. 1—2, str. 48—66. Avtor pojmuje v sklepni misli avstrijsko 
nacijo kot politično skupnost in temu veznemu faktorju daje prednost pred 
etnično-kulturnim faktorjem (str. 60). Iz poročil v zvezi z avstrijsko pogodbo 
z EGS smo slišali ocene, da gre v tem primeru za državni pogodbi podoben 
dosežek (Chronik zur ésterreichischen Aussenpolitik, Osterreichische Zeitschrift 
fiir Aussenpolitik, Wien 1972, St. 5, str. 292). Razumljivo bo, da ni mogoče z 
nekaj označitvami zadovoljivo predstaviti problema omenjenega v podnaslovu. 
Dopolnilno predstavitev problema je v novejšem času oskrbela vrsta avstrijskih 
uglednih avtorjev v zborniku Osterreich Die zweite Republik, v uredništvu 
E. Weinzierlove in K. Skalnika; iz dela smo že navajali. Z vprašanjem so se iz 
raznih vidikov ukvarjali tudi na posvetu od 3. do 6. junija 1970 v Bernsteinu 
na Gradiščanskem (Burgenland) in sicer o temi Delež zveznih dežel pri nasta- 
50
janju avstrijske nacije (Der Anteil der Bundeslinder an der Nationswerdung 
Osterreichs). Sodelovala je vrsta uglednih avstrijskih avtorjev (A. H. Benna, 
F. Gobhart, W. Jambor, W. Jellinek, F. Jonas, Th. Kery, F. Koja, W. Kunzen- 
mann, N. Leser, E. Nussbaumer, F. Probst, R. Vospernik, H. Wagner, L. Welti, 
E. Werner). Koroški Slovenec R. Vospernik je med drugim takole označil svoj 
in svojih rojakov položaj: »da je prisotna v zavesti posebna etnična oblika, ki 
je kulturno v večini doma pri narodu zunaj Avstrije« (Nur tritt in ihr Bewusst- 
sein auch ethnische Sonderform, die sie kulturell einem in seiner Mehrheit 
arsserhalb Oesterreichs beheimateten Volk zugehdring sein heisst«.) (Walter 
Jambor, herausgegeben ,Der Anteil der Bunderslander an der Nationswerdung 
Osterreichs', Wien—Mtinchen, 1971, str. 153.) Slavko Fras, Sosedje, to je vsa 
Evropa, Dr. B. Kreisky posebej za »Delo« (10. oktobra 1971). Gesprach uber 
eine SP—FP—Koalition mit Norbert Leser; »Profil« (revija) Wien, 10. oktober 
1971, št. 10, str. 22. 
Dalje se zdi koristna primerjava med čl. 8 Zvezne avstrijske ustave in 
čl. 7 koroške deželne ustave o položaju jezika. V deželnem dokumentu opazimo 
le neznatno nadomestilo ali dopolnilo zveznega določila; le-to pravi, da je 
nemški jezik državni jezik republike, s tem da niso prizadete pravice jezi- 
kovnih manjšin, ki so določene z zveznim zakonom« (dr. E. Machek, Die oster- 
reichische Bundesverfassung, Wien 1950; dr. L. Adamovich, Die Landesverfas- 
sungsgesetze, Wien 1948). 
5! Za primerjavo bo koristno opozorilo na novejši razvoj v zvezi z vpra- 
šanjem Južne Tirolske. V tej zvezi navajamo izjavo avstrijskega zunanjega 
ministra dr. R. Kirchsehligerja v XXVII. generalni skupščini (5. oktober 1972), 
s katero je obvestil OZN, da bilateralno reševanje ugodno napreduje (Osterr. 
Zeischrift fur Aussenpolitik, Wien 1972, št. 5, str. 315/316). 
Pri razpravljanjih o manjšinskem koroškem vprašanju se izpričuje tudi 
negacija glede primerljivosti z Južno Tirolsko. Ker smo seznanjeni s predlogom 
P. Skadegarda avstrijskemu kanclerju, da naj bi uporabili pri določanju topo- 
grafskih napisov kriterij vsaj 5 slovensko ali slovensko in nemško govorečih 
prebivalcev, naj omenimo še Th. Veiterjev kriterij 2 družin ali kmečkih 
posestnikov z določenim občevalnim jezikom (Die Siidtiroler Autonomie im 
Lichte des Vélkerrechts der Gegenwart, Festschrift Hugelmann II, Aalen, 
1959, str. 678). 
5? Šele po dveh letih je regionalno glasilo avstrijske ljudske stranke (OVP) 
Volkszeitung (9. februarja 1973, str. 3) prineslo neke vrste polovično opravičilo 
šovinističnega pisanja ter navedlo, da dotlej neznanega pisca inkriminiranega 
članka diplomiranega poljedelca Michaela Hoferja — niso razumeli in da želi s 
svojim pojasnilom razbremeniti ozračje, saj ni mislil niti na takšno ali drugačno 
asimilacijo Slovencev, temveč je želel pokazati le na drobne spopade, ki so 
dejansko prisotni med obema narodnima deloma. Vendar povsem drugače 
razlaga inkriminirani citat deželni poslanec (L. Abg) Josef Guttenbruner, 
Kirtner Tageszeitung, št. 232, 10. oktobra 1972, str. 3. 
5$ V tej zvezi je značilna razprava Felixa Ermacore, Grundzuge des oster- 
reichischen Minderheitsrechts (Osterreich. Die zweite Republik, Styria—Verlag, 
Graz—Wien—Koln, 1972, zv. 2, str. 87—108). Ne da bi hoteli ali mogli v nekaj 
opombah docela kritično obseči navedeno razpravo, naj vendarle navedemo 
nekaj avtorjevih pogledov, ki sami zase in v celotnem kontekstu izpričujejo 
določen ambivalentni kontekst. Hkrati gre v nekem pomenu za poskus sinteze 
pravne misli glede na manjšinsko pravno varstvo ter za nezadostnost tega pri 
uveljavljanju v praksi, seveda le v kolikor se to nanaša na koroške Slovence. 
Avtor že uvodoma opozarja, da si pomagajo v sosedni republiki ob »neza- 
dovoljivem efektu« z rezultati ljudskih popisov. Ob tej »neznanki«, ki ovira 
po njegovem vseskozi uresničenje čl. 7, pa aprioristično zatrjuje, da gre za 
razpršenost manjšine (88). Vprašujemo se, kako je mogoče ob neugotovitvi 
določiti naseljenost. Čeprav v posplošeni obliki, se zdi vendarle realno, a ne 
opravičljivo njegovo pojasnilo, o odločujoči sovisnosti uresničenja od načina 
s 51
političnega obnašanja, državne prakse in ravnanja določenih krogov, ki šele s 
svojo celoto dopuščajo enovito izjavo o pravi naravi avstrijskega manjšinskega 
varstva. (Dazu kommt, um die Dinge komplex zu sehen, eine Reihe von po- 
litischen Verhaltensweisen und Stadtspraktiken, kombiniert mit Handlungen 
von Bevélkerungskreisen, die in ihrer Gesamtheit erst eine eindeutige Aussage 
iiber die wahre Natur des osterreichisehen Minderheitenschutzes zuliessen«; str. 
91). Razlage, da gre za varstvo skupine, za teritorialno veljavo in v zvezi z zave- 
zanci v konvenciji o človekovih pravicah — ne le za prepovedi diskriminacije, 
temveč celo za spodbujanje manjšine (92—93) ne doživljajo konsekventne iz- 
peljave niti v tej razpravi, čeprav pomenijo približevanje pojmovanjem, kakor 
jih zagovarjajo koroški Slovenci. Pomanjkljivo se nam zdi, da ne uvaja manj- 
šine kot subjekta svoje usode — subjekta v manjšinskem pravu. Dalje navaja 
še nekaj koristnih načelnih postavk: o nenapisanem zakonu zoper asimilacijo 
(94), o internacionalni razsežnosti vprašanja, o represivnem določilu paragrafa 5 
v čl. 7, ki je neposredno izvršno (106) in ki mu pomeni celo dopolnilo v okviru 
kazenskega prava. 
Pri tem ne omenja druge vsebinske razsežnosti omenjenega paragrafa — 
namreč, da le-ta neposredno prepoveduje vse tisto, kar teži k odvzemanju 
značaja narodne manjšine — in da v tem primeru ne gre le za formalno pravno 
interpretacijo notranjega značaja. 
% Izčrpen pregled je oskrbel s svojim prispevkom prof. dr. iur. Theodor 
Veiter: Das Slowenische in Kirntens Amtern, Kleine Zeitung il. januar 1972, 
str. 3—5. Že 1969. leta je te določbe ponatisnila revija Das Menschenrecht, št. 3. 
SS »Beide Seiten sind sich dariiber einig, dass die osterreichischerseits zum 
Ausdruck gebrachte Bereitschaft, die im Artikel 7 des Staatsvertrages beziig- 
lich der Minderheiten enthaltenen Bestimmungen zu erfiillen sowie die zwischen 
den Minderheiten vertretern und der osterreichisehen Behorden hergestellte 
Kontakte es erméglichen werden, eine allseits zufriedenstellende Losung her- 
beizufiihren, wodurch die Minderheiten zu einem Element der Forderung der 
Gutnachbarlichen Beziehungen werden kénnen.« (Das Ergebnis der jugo- 
slawisch osterreichisehen Besprechungen in Wien, Wiener Zeitung; 27. XI. 1960, 
št. 277, str. 1.) 
% In mislili smo, da je prav, da smo stike s predstavniki te manjšine 
institucionalizirali, da bi pripeljali k rešitvi vznikajoče probleme toliko, kolikor 
je mogoče — Und wir haben es fur richtg gehalten, mit Vetretern dieser Minder- 
heit Kontakte zu institutionalisieren, um die auftauchenden Probleme soweit wie 
moglich einer Losung zuzufiihren.« [Pogovor s kanclerjem Kreiskym (Hoff- 
nung auf Vernunft der Mehrheit), Karntner Tageszeitung, 17. avgust 1973, 
št. 183, str. 3.) 
57 Amtliche Mitteilungen, Nr. 20, Stand des zweisprachigen Unterichtes 
an Volks — und Hauptschulen in Karnten (LRS. Zl. 3627/68), B, Verordnungs- 
blatt des Landesschulrates fiir Karnten, Jahrg. 1968; 22. Mai 1968, 2, str. 
11—13. Za leto 1968/69 so vnešeni podatki samo za 1.—3. Solsko stopnjo iz 
Statistisches Handbuch des Landes Karnten, 16. Jahrg. 1970, str. 187. 
58 Vprašanje je seveda bolj vsestransko, kakor ga more prikazati samo 
število tako imenovanih patriotskih organizacij — ali strank, ki jih podpirajo. 
Po avstrijskih virih in presojah, do katerih je prišlo pri odstranjevanju prvih 
dvojezičnih napisov ter ob hkratni akciji za tako imenovani koroški refe- 
rendum, pobiranje podpisov, s katerimi terjajo avstrijski koroški prebivalci 
ugotavljanje slovenske manjšine — smo izvedeli za središča, za pisarne za 
zbiranje podpisov Heimatdiensta, Abwehrkimpferbunda, Freiheitliche Partei 
Osterreich. ».., ta referendum svobodnjakov je vendar čisto hitlerjansko gla- 
sovanje — Das Volksbegehren..., der Freiheitlichen... ist ja reinste Hitler— 
Abstimmung« (Die Presse, 4. V. 1972, str. 73). Vendar se je(kancler Kreisky) ob 
oceni, da gre za fašistične aktivnosti dopolnil, da nimajo večjega pomena — 
»faschistische Aktivitčiten politiseh ohne Bedeutung« (Arbeiter Zeitung, 14. XII. 
1972, št. 288, str. 1). Avstrijski zunanji minister Kirchschlager pa je npr. presodil 
52
takole: »Posebej sem poudaril, da je bila v pri s s 
napisov) na delu sicer od emocij prevzeta, O “niles ne gees dvojezičnih 
stična skupina — Ich habe ausdriicklich darauf hingewi inistična ali naci- 
zwar iiberemotionalisierte, 
keineswegs aber chauvinistische ode bc ges eee 
Gruppe am Werk war« (Kleine Zeitung, 6. XII, 1972, št. 279 Ge he 
navajali več argumentov o dejavnosti teh društev, o dejavnosti ki je ae 
naperjena zoper manjšino in včasih bolj odkrito drugič manj želi ustvariti 
položaj, ki neposredno jemlje manjšini značaj — naj opozorimo, da so npr 
obnovili (1955) »Kirntner Schulverein-Siidmark«, 
kljub protestom koroških 
Slovencev in celo dveh avstrijskih organizacij; oblasti so to razlagale z dej- 
stvom, da za preprečitev obnovitve ni zakonite možnosti. Ob vrnitvi premo- 
ženja navedenemu društvu (1968) je dunajska Arbeiter Zeitung (9., 13. marec 
1968, št. 57, 60, str. 2, 3) označila to organizacijo kot pronacistično. | 
% Na 17. genaralni skupščini UNESCO je govoril šef jugoslovanske dele- 
gacije Aleksander Bakoševič o pojavih nasilja v Evropi in tudi o agresivnosti 
na Koroškem. (»Delo«, 3. novembra 1972, str. 5.) Dalje je opozoril v okviru kon- 
ference o mirnem reševanju sporov v okviru OZN (pobudnika UNITAR in IPA; 
2. do 4. III, 1973) dr. B. Bohte glede reševanja tako imenovanih porajajočih se 
sporov (Incipient disputes) na koroško vprašanje (dokumentacija INV). 
60 »Eine Minderheit«, so Kreisky, »diirfe niemals nur gleiches Recht 
erhalten, sondern sie miisse ein Vorrecht besitzen.« (Die Presse, 13. okt. 1972, 
str. 3). Vendar misli kancler na Steviléno omejitev: »wie man dieses Problem 
zahlenmasig abgrenzt« (Karntner Tageszeitung, 17. VIII. 1973, str. 3). Dalje po- 
vezuje npr. minister dr. F. Sinowatz etnično zaščitno nad normalo, vendarle z 
nekakšno »svobodno« izvoljenostjo (?) njihovih predstavnikov (Kleine Zeitung, 
20. III. 1973, št. 65, str. 4). 
%%0 V uvodu dela »System eines internationalen Volksgruppenrechts«, 
Wien—Stuttgart, 1972, opozarja prof. dr. Veiter še posebej na razsežnost so- 
dobnih raziskovanj o vprašanjih narodnosti. 
Navajamo bibliografijo odmevov na natis pričujoče razprave v franco- 
skem in angleškem jeziku: 
G(uy) H(čraud), Drago Druškovič, Les Slovčnes de Charinthie, Institut pour 
les guestions nationales de Ljubljana, 1972, une brochure, 44 p, v francoski 
reviji L'Europe en formation, št. 158, maj 1973, 13. letnik, str. 32; isti avtor še 
v reviji Europa ethnica, 30. letnik, št. 3. 1973, str. 136. 
anon. Drago Druškovič, Guelgues guestions des Slovčnes de Carinthie, Ljub- 
ljana (Institut za narodnostna vprašanja) 1972, 44 Seiten K 1—8?, v reviji Europa 
Ethnica, 1973, št. 3, str. 132/133. 
W. L., D. Druškovič: Carinthian Slovenec: Some Aspects of their Situation. 
18. years after the signing of the Austrian State Treaty. Second completed 
edition. Ljubljana: Institut for Ethnic Problems 1973, 98 S., 1 Faltk, v reviji 
Osterreichische, Osthefte, Osterrechisches Ost- und Siidosteuropa—lInstitut, 
Wien 1974, št. 2, str. 229. 
anon. Drago Druškovič, Carinthian Slovenes. Some aspects of their situa- 
tion. 98 strani, Ljubljana (Institut za narodnostna vprašanja) 1973 v reviji 
Europa Ethnica, 1974, št. 2, str. 94. 
Theodor Veiter, Drago Druškovič, Carinthain Slovenes. Some aspects of 
their situation, 98 Seiten, Laibach 1973 (Inštitut za narodnostna vprašanja) v 
reviji Donauraum, Wien 1974, št. 1/2, str. 95—96. 
Peter Vodopivec, Publikacija o koroških Slovencih v angleščini, NRazgl, 
1974, št. 7, 5. IV., str. 179. 
53
Dušan Nečak, Dokument o položaju slovenske manjšine v južni Koroški, 
brošura Carinthian Slovenes, some aspects of their situation, Večer, 3.—4. IV. 
1974; recenzija v Vestniku koroških partizanov, Ljubljana VII—VIII/1974 
(št. 23, str. 124—128). 
Janez Stergar, Ob izidu prevoda razprave o Slovencih, Delo (sobotna pri- 
loga) 6. IV. 1974, str. 25; kritika (francoske in angleške izdaje) v Kroniki, 
Ljubljana, XXII/1974 (okt.), št. 2, str. 137—138. 
Tone Zorn: Drago Druškovič: Carinthian Slovenes: Some Aspects of their 
Situation, Ljubljana 1973. (Ocena.) — Jugoslovenski istorijski časopis, Beograd, 
XII/1973, št. 1/2, str. 146—148. 
anon. Znanstvena podpora boju za pravice slovenske manjšine na Ko- 
roškem, Slovenski vestnik, Celovec (o izidu razprave v francoščini in angle- 
ščini), 15. IV. 1974, št. 11, str. 3. 
Dr. Janko Jeri, Dnevna politika ali stroka; Dnevnik, Ljubljana 12. XI. 
1974. 
54