UREDNIŠTVO ZARJE je v Ljubljani, Frančiškanska ulica St. 8 (liskama I. nadstr.). Uradne ure za stranke so od 10. do 11. dopoldne in od 5, do 6. popoldne vsak dan razen nedelj m 'praznikov. Rokopisi se ne vračajo. NelVankirana pisma se ne . . . sprejemajo „.. . : : s NAROČNINA: celoletna po poiti ali s pošiljanjem na dom za Avstro-Opisko in Bosno K 2t't>0, polletna K 10 80, četrtletna K 5’40, mesečna K 1*80; za Nemčijo celoletno K 26 40, za ostalo inozemstvo in Ameriko celoletno K do —. Posamezne številke po 8 vin. Stev. 473. Vabilo na naročbo. Zarja izhaja vsak dan ob 11. dopol stane naročnina Za avstro-ogrske kraje: celoletna.................................K 2160 polletna.................*................. 1080 četrtletna.......................... • » 540 mesečna..................................» 180 Za Nemčijo: celoletna . ............................K 26-40 polletna.................................* 1320 četrtletna................................. 6 60 mesečna..................................» 220 Za ostalo Inozemstvo celoletno 36 kron in sicer s pošiljanjem na dom ali po pošti. Naročnino je pošiljati naprej, Posamezna številka 8 vin, v administraciji in tobakarnah: Naročnina se pošilja pod naslovom : Upra v -ništvo * Zarje* v Ljubljani. V Ljubljani, v četrtek dne 2. januarja 1913 Novoletno voščilo. Pričelo se je leto 1913. Po stari navadi jc na Silvestrov večer mnogo miljonov ljudi čakalo, da se pomakne kazalo ure na dvanajst, in tedaj se je pričel dirindaj — govori, petje, žven-kctanje kozarcev, pozdravi in voščila. Posebno voščila. Vse povprek so si ljudje želeli srečno in veselo novo leto. Tu so se glasile konvencionalne čestitke, drugod prve vaje mladih ust, vmes pa odkritosrčne želje. Tako je bilo tudi lani, pa pred desetimi leti in pred stoletji. Novo leto. Da bi bilo srečno in veselo! Ako bi ubogalo vse, kar prihaja ob njegovem nastopu iz človeških ust in iz človeških src, tedaj bi se morala, preden razglasi nov koledar številko 1914, razliti nad nami sama milina in blaginja; če se zemlja ne izpremeni dotlej v raj, bi se morala vsaj približati onemu krasnemu stanju, ki ga zna samo fantazija slikati v utopijah. Toda nikar ne pričenjajmo novega leta z opojnostjo, da ne borno na starega leta dan zopet preveč razočarani. Poglejmo mu v oči, pa se vprašajmo, kaj smemo pričakovati o.d njega. Včasi je tako, da si morajo ljudje precej izmišljati, če hočejo iz kakršnihkoli vzrokov pripisati gotovi dobi ali pa posameznim momentom večjo važnost. Letos tega res ni treba. Obdobje novih dvanajstih mesecev pričenjamo v razmerah, ki so vsekakor precej nenavadne. Pečat jim je pritisnila balkanska vojna s svojimi mnogoterimi posledicami. Celo najkahiejšim očem je jasno, da se je zadnje mesece veC fzpremenilo Kattor mejt Kolka-- mi. Tudi v Avstriji se oglašajo na vseh koncih m krajih ljudje, opozarjajoči na novi položaj in na eventualnosti, ki se utegnejo razviti iz njega, modrujoči, ugibajoči, svetujoči pametne in neumne reči. Daleč naokrog se bodo kazale posledice balkanske vojne, razun v balkanskih državah pa vsekakor najbolj v Avstriji in njenih pritiklinah. Če se pravi, da prihaja za Jugoslovane novo poglavje zgodovine, ni to nikakršno pre--;>t\ Ali hudo bi bilo, če bi se po tem n)ož,nanju vdali lenemu pričakovanju, 'zanašajoči se na važnost, ki smo jo »nenadoma« dobili. Za jugoslovanska plemena se je izpremenil in sicer ugodno izpremenil; toda če bodo znali pametno in pridno izrabiti, ugodna konstelacija ne bo nič koristila, in prilika, enkrat ponujana, lahko mine, pa se nikdar več ne vrne. Seveda, kakor nima posameznik svoje usode kar v svojih rokah, tako tudi narodi ne morejo meni nič tebi nič izpolnjevati svoje volje. Pogoji življenja so zelo raznovrstni; ali če ne pomeni lastna moč vsega, pomeni vendar veliko med njimi. Kako pa so Jugoslovani pripravljeni za svojo novo dobo? Doslej žal prav slabo. In če hočej priti v pravem trenotku do veljave, bodo morali prav hitro korakati, da nadomestijo, kar so zamudili. Nič ne bi bilo bolj napačno, kakor če bi se sedaj, ko je vse odvisno od pozitivnega dela, zanašali na kakršnokoli katastrofalno teorijo. Če pa hočemo izvrševti pozitivno delo in z njim doseči uspeh, moramo predv sem vedeti, kaj hočemo. Živ krst ne more tega danes točno povedati. Toliko imamo gesel in toliko programov, da sc ne more niti govoriti o naši narodni volji. Tria ližem, hrvaško državno pravo, Zedinjena Slovenija, deželna avtonomija, ilirizem, jugoslovansko edinstvo, slovenski separatizem — kolikor besed, toliko nasprotij. A če je kdaj bilo | treba jasnosti v tej zmedi, jo je treba sedaj. Brez nie no pride do nobenega cilja. Tem potrebnejša je taka izjasnitev, ker je narodno delo avstrijskih Jugslovanov — pravo narodno delo, ki se seveda razlikuje od kričavega šovinizma — otežčano vsled našega političnega položaja v monarhiji. Ne oziraje se na samostalne balkanske države, ki v tem vprašanju sploh ne pridejo v poštev, so Jugoslovani v okvirju monarhije razdeljeni na štiri bistveno različne uprave: Na avtonomno hrvaško, na posebno ogrsko, na avstrijsko in na bosansko-hercegovsko. Če pojde vsaka četa svojo pot in ostane še vsaka zase razdeljena vsled neizogibnih strankarskih nasprotij, ne pridemo svoje žive dni do cilja, ki bi ga sami želeli. Drugi računajo z nami. Dosti jih je, ki razumejo, da tudi na Avstro-Ogrskem ne more Ostati vse pri starem, ko se je v domovih najbližjih sosedov toliko izpremenilo. Ali če bomo samo številke, ki jih bodo drugi pisali, postane račun za nas lahko prav neugoden. Morda se zdaij zopet pojavijo ljudje, ki bodo tarnali o naši strankarski razdvojenosti in z dolgočasno jokavim glasom priporočali edinost. Na to seveda ne mislimo; kdor bi poskušal kaj takega, bi ostal vpijoči prerok v puščavi, in prav bi mu bilo. Stranke so neizogibne, kjer so interesi diferencirani, in strankarski boj je potrr-ben. Kar ni moroče. tega tudi ni začenjati. Treba pa bi bilo storiti, kar je mogoče: Poizvedeti, kaj se more kljub vsem strankarskim na-- vr> označiti za skupni smoter. Potem šele di bilo mogoče rAzmouivaii ■vprašanje, kako po katerih potih, s kakšnimi sredstvi je oiij dosegljiv. Vprašati bi se morali, kakšni so pogoji za delo, kako smo pripravljeni in česa bi bilo treba, da se dopolnijo priprave, ki doslej še niso izvršene. Pokazalo bi se tedaj, da ni časa za prazne besede, da pa je doba zelo potrebna dela. In prav socialisti smo na tem neizmerno interesi-rani. To bomo še obširneje povedali. A če se danes oglašamo z novoletnim voščilom, želimo namesto »sreče« in »veselja« vsem sodrugom in prijateljem dela, temeljitega, vztralne^a, smo- ZARJA izhaja *___________ -a razen nedelje in pramik .* .• .* ob pol 11. dopoldne. \ *. * UPRAVNiSTVO se nahaja v Selonburgovi ulici štev. 0, II,, in uraduje za stranke od 8. do 32. dopoldne in od 3. do 7. zvečer Inserati: enostopna petitvrstica 30 vin., pogojen prostor, poslana ::: in reklame 40 vin. — i.i >. iaU: ntejema upravuiatvo. n ali premalo frankirana pi^mn se ne sprejemajo Reklamacije lista sc postuiut' proste. .... trenega dela, da se ustvari moč — prvi pogoj srečo in veselja. Vsi se ga polotimo, organizirajmo, agitirajmo, brusimo orožje, razširjajmo časopisje in tisk sploh, postanimo veliki in močni, pa bomo imeli srečno in veselo novo leto. Reforma društvenega zakona. Od leta 1874. je bilo uloženih v poslanski zboritit i 23 predlogov za izpremembo društvenega zakona. Sedanji društveni zakon je bil še iz h ta 1867. A šele predlog državnega poslanca sodruga Pernerstorferja za odpravo §§ 29 do 35, ki ga je vložil leta 1909, je bil sprejet v poslanski zbornici leta 1911. Gosposka zbornica ga ni rešila, ker je bil državni zbor prej razpuščen. Nato je predložila vlada zakonski načrt za izpremembo vsega društvenega zakona, ki ga je sprejel ustavni odsek z majhnimi izpre-meir.bami. Na zadnji seji poslanske zbornice je bila soglasno sprejeta reforma društvenega zakona« bivstvene izpremembe dosedanjega zakona so sledeče: 1. Sicer imajo tudi še po novem zakonu oblasti precejšnjo nadzorstvo nad društvi, vendar pa oproščajo nove določbe državljane policijskega jerobstva in razbremenjujejo oblasti od nepotrebnega birokratskega dela. Novi zakon določa, da število članov v načelstvu političnih društev ni omejeno; dTuštev ne zadeva nič več dolžnost, da bi — kakor doslej — redno naznanjala oblasti svoje člane; politična društva smejo ustanavljati podružnice in zveze in razveljavljena je določba o razsodiščih in prepoved društvenih znakov. 2. Najvažnejša določba novega zakona je, da smejo tudi ženske biti članice političnih društev. V Nemčiji imajo že od leta 1908 ženske pravico, da pristopajo političnim društvom. 3. Dosedanji društveni zakon je mladoletne izključeval iz političnih društev. Predlog, da bi ta določba bila kratkomalo črtana iz društvenega zakona, je bil odklonjen. Tudi predlog, da se določi starostna doba za pravico do vstopa v politična društva z osemnajstim letom, •e bit odklonjen. Soglasno je bil nato sprejet pr dlog. ki določa, da smejo biti člani politič-nil! nad 21 let stare osebe. Novi društveni zakon stopi v veljavo 1. majnika 1913. HENRIK WEBER: * Socializem in vojna. (Dalje.) Izza ruskih porazov v krimski vojni in na berlinskem kongresu je Evropo minil strah pred premočjo Rusije. Rusko poljedelstvo je zašlo v težko krizo, lakota je vladala v deželi, državni zaklad jc bil v stiski. Zgradba železnic v zahodni in srednji Evropi je omogočila nasprotnikom Kusije, aa so latrKo zneter hitro mobilizirali; Rusiji sami je ta prednost veliko manj služila v dobro, kajti ogromna razsežnost dežele in slaba uprava zelo ovirati urno mobilizacijo. Ruski vojak, v sklenjenih vrstah starejšega časa neprekosljiv bojevnik, je bil manj sposoben pri razkosanosti strelskih oddelkov v moderni vojni, ki stavi na samostojno delovanje posameznega moža večje zahteve. Leto III. "Dobiti v Rusiji zadostno Število izobraženih rezervnih častnikov je bilo tudi težavneje nego na Nemškem in Francoskem. Tako je pričel ginevati sirah pred rusko premočjo. Že 1. 1893. je Friderik Engels pokazal, da ni nič več utemeljen strah pred Rusijo. Zaeno pa so se ojačili v Rusiji: industrija, proletariat, revolucionarno gibanje. Preje je mislila evropska demokracija, da je carizem mogoče razdrobiti samo z vojsko od zunaj. Kakor hitro je revolucija v Rusiji sami dvignila svojo glavo, je pričel zapadno- in srednjeevropski proletariat upati, da bo notranji prevrat Rusije uničil »rezervno stališče in rezervno armado evropske reakcije«. Že leta 1875. je pisal Engels: »Padec ruske carske države je eden izmed prvih pogojev za končno zmago nemškega proletariata. Nikakor na ni potrebno, da bi moral biti ta padec povzročen od zunaj, dasiravno bi ga vojna od zunaj zelo pospešila. V notranjosti ruske države same žive elementi, ki zelo goreče delujejo na njen razpad.« Enako upanje je naglašala Engelsova razprava o zunanji politiki carizma v letu 1890. Sledeča desetletja, predvsem svetovno-zgodovinski dogodki 1905. in 1906. leta, so izpolnila Engelsove upe. Rusija je danes od revolucije bolj ugrožena kakor vsaka druga država. Carizem ni danes nič več »zaščita postavnosti« v Evropi; srečnega se mora imenovati, če se mu posreči v lastni deželi obvarovati se revolucije. S tem je zmanjšana nevarnost, da bi Rusija posegla v notranje odnošaje zapadne in srednje Evrope, da bi ruske armade mogle premagati delavce v zapadni in srednji Evropi. Stara Rusiij sovražna politika internacionale je izgubila svoj najvažnejši vzrok. Zaeno so se izrpemenila razmerja moči na Balkanu, najvažnejšem cilju ruske ekspanzivne politike. Že leta 1853. je Mara ugotovil, da je balkanske narode samo varstvo, ki ga je Evropa izkazovala Turčiji, prisililo da so se ponižali za vazale carizma. »Diplomatični sistem, ki je bil sestavljen za preprečitev ruskega prodiranja, sili 10 miljonov grških kristjanov v Turčiji, da se obračajo na Rusijo za pomoč.* Če postanejo balkanski narodi prosti, samostojni, močni, če stopi na mesto Turčije velika slovansko-grško skupnost, potem da je uničen ruski vpliv na Balkanu.*’’ Kar je Marx leta 1853. napovedal, se je sedaj uresničilo. Ne Rusi, temveč Bolgari stoje danes pred Carigradom. »Carigrad« ne bo postal, česar se je Iz revije »Der Kamkf« VI., št. 3. * Že v »Eastern Question«, p. 75. razmišlja Marx o možnosti federativne republike balkanskih narodov: »Preslabe in preboječe, da bi podvzele zopetno upostavitev osmanske države z ustanovitvijo grškega cesarstva ali federativne republike slovanskih držav, streme zapadne velesile samo za tem, kako bi ohranile status quo, to se pravi, kako bi ohranile položaj gnilobe, ki zabranjuje sultanu, da bi se emanctpfrat mt in Slovanom, da bi se emancipirali od sultana.« Možnost grškega cesarstva, ki je leta TS53. še obstojala, je bila izza onega časa odstranjena vsled osvoboditve Slovanov od grške cerkve in od vladajočega go-spodstva grške kulture. (Primerjaj: Bauer, Boj za Makedonijo, »Zarja« številka 447 in sled.) Preostala je torej samo druga možnost, ki govori Marx o njej: »Federativna republika slovanskih držav.« Ta je danes bojr’ cilj socialistov na Balkanu. ABDITUS: Še en nasprotnik! Moderni proletariat sreča skoraj pri vsakem koraku kakega novega sovražnika, kako novo ustanovo stare družbe. Proletarijat razrednega naziranja ima jasno začrtano pot, katera se zrcali ravno v njegovem razrednem na-ziranju. To naziranje so koristi proletariata. Koristi nove, bodoče družbe so namreč tudi koristi proletariata in obratno. Iz tega enotnega naziranja so vsklila malone vsa dejanja modernega proizvajalca in kdor priznava to temeljno razredno naziranje, priznava tudi razredni boj in z njim tudi današnjo enotno taktiko socialistov. Ta logika je železna. Če je proletariat nastopil za svobodno šolo — je storil to zaradi svojega razrednega naziranja, to je zaradi svoje koristi; če je socialistični proletariat v prvih vrstah bojevnikov za popularizacijo vede in znanosti in eden prvih nositeljev svetovnega naziranja — je to zaradi svojih koristi, zaradi svojega razrednega naziranja. Ne rečem, da je egoizem edini pogoj in povod vsemu proletrskemu delu, ali najmočnejši je. Ta egoizem je namreč najmočnejša sila napredka posameznika. Čemu bi torej tajili, kar obstoji in o čemur se lahko prepričamo vsako minuto? Če stara družba izvaja iz egoizma rop in nasilje, izvaja proletariat kot nositelj nove družbe, bodoče kulture iz egoizma svobodo in ljubezen in bratstvo. Egoizem stare družbe je neorganiziran, novi egoizem pa se potom spopolnitve organizacije človeške družbe plodonosno naloži i za posameznika i družbo. Iz tega vedno naraščajočega egoizma ki temelji na razrednem naziranju, pa prihajajo tudi vedno novi nasprotniki. In ko človek misli, da je prišel že do konca, do vrha, od koder ni nobene poti več naprej, kjer se jenja vsak napredek, se pojavi nov sovražnik, nasprotnik in boj se prične znova. Eden takih momentov je bil v zadnji polovici XIX. stoletja pričetek boja proti alkoholizmu. Ko je proletariat prišel v svojem razvoju na gotovo višino, kjer se je njegov svetovni razredni nazor razširil, je zagledal med svojimi pomožnimi nasprotniki tudi — alkoholizem. Dolgo je taval po temi in ni videl demona, ki je kruto mesaril posebno med njim, proletariatom. Ko ga je zagledal, se je pričel boj, obenem pomnožen boj proti kapitališki družbi. Danes ni treba več dokazovati, da je čezmerno uživanje pijač, škodljivo i telesu i duhu. Kdor je videl prihajati na vojaške nabore nekdaj korenjaške kmetiške fante, se je lahko prepričal o tem. Majhni, suhi, bledi — znaki prezgodnjega, pretežavnega fizičnega dela in čezmernega vživanja žganja. Mestni ljudje, živeči v prahu in dimu, zaduhlih stanovanjih, prašnih delavnicah, vedno sklonjeni in pitani s slabo hrano, —* kdo se bo čudil da so slabotni in bledi in jetični? In vendar koliko jih je med njimi, ki bi ne bili to, kar so postali, če bi se znali boriti proti neumevnemu čeznatornemu zavživanju alkoholičnih pijač. Glavno pa, kar izziva boj proti alkoholizmu, so nasledki čezmernega uživanja opojnih pijač. - Poglejmo v sodno dvorano: Kmetski fantje so se sporekli, stepli, ubili kakesra svojega tovariša ali saj težko ranili, pohabili. Zakaj so to storili? Sami vam odgovore, da so bili pijani od žganja itd. Nasledki so, da enega poneso v mrtvašnico ali bolnico, druge pa v ječo. Pomislimo sedaj, koliko takih slučajev se dogaja vsak dan na svetu. Vzemimo, da sta pri vsakem slučaju samo dva, ki sta odtegnjena produkciji in koristnemu delu. V sto slučajih je štiristo rok manj v proizvajanju. Če prištejem k temu še ra- zne sodne stroške, trpljenje in pokvarjenost po ječah, žalost po rodbinah, solze matere ubitega sina, zaprtega sina... koliko gorja! Poglejmo delavca! Koliko jih je, ki se redno opijajo, se potem valjajo po jarkih, razbijajo svojo borno opravo po svojih slabih stanovanjih, uničujejo, trgajo svojo obleko, katero so si težko prislužili, prigarali! Ko so trezni, se kesajo vsega tega, kesajo se tudi, da so v pijanosti pre-tepavali svojo ženo, deco, napravljali sramoto celi družini, a moči nimajo reči: Ne bom več tak, ne bom več žival! Vprašaj jih, zakaj delajo tako, zakaj se redno nalivajo s polivko, s hudičevo vodo — žganjem in ne bodo ti vedeli odgovora. Spominja mse na neki tak slučaj. Mož se je redno ob sobotah, ko je prejel svoj tedenski zaslužek, nalil z žganjem, potem razbil doma kakor besen, kar mu je prišlo pod roke, in ne-mnogokrat zapodil v zimi ceto družino ponoči iz hiše, da so morali iskati stanovanja drugje. Ta mož je bil sicer dober človek in njegova žena mi je pravila, da je bil dober soprog in oče dokler ni začel piti žganja. Prašam torej tega moža nekoč, zakaj se do nezavesti opija. Pravi mi: Veste gospod, človek pozabi na vse križe in težave in se vsaj za par ur odtegne temu žalostnemu življenju. — Pijanec je končal v blaznici! To je vendar čudno. Opija se, da pozabi na revščino, kakor da potem ni še hujše. Ne misli, da je njegova revščina še večja, da je žalostno življenje še žalostnejše, kolikor bolj ga dobiva v kremplje demon alkohol. In gorje mu, če ni spregledal o pravem času in ni imel toliko moči, da je zmagal samega sebe in se preporodi!. Ječe, strašne bolezni, zgodnja smrt in kletev otrok ob njegovem grobu, katerim je dal slabo in kratko življenje. 1 odstotek otroških življenj reši medicinska veda. alkoholizem staršev jih pa 100 odstotkov ubije. Zopet drugi žavživajo alkohol zaradi ne slabosti, odnosno moči. Velik del delav? še danes v veri, da opojna pijača da ~ xu moč, odnosno mu jo okrepi, pomnoži. To . .. ira-nje sem srečal že neštetokrat, posebno med delavci z napornim fizičnim delom, med težaki, hlapci, zidarji, tesarji, rudarji. Danes je že veda dokazala, da je to naziranje ničevno. Vžitek alkohola človekovo moč vedno manjša, omejuje. Če pogledate izpitega človeka, vidite, da je fizično čisto oslabel. Pač pa je res, da vživanje opojnih pijač ustvarja fantazijo in jo ponmožuje. Navaden človek potem misli, da je ta fantazija moč, kar pa nikakor ni res. Umetniki pač delajo mnogokrat s fantazijo in zato jim služi dostikrat opojna pijača. Nasprotno pa delavcu, ki dela z razumom ali pa s fizično močjo, alkohol le škoduje. * # Alkoholizem je ravno tako del kapitallstiške družbe, kakor militarizem, prostitucija itd. Zato se za boj proti alkoholizmu more ogrevati le oni, ki mrzi današnji sestav družbe, le oni, ki vidi v tem sestavu nepopolnost. Če se malce ozremo v življenje vidimo, da se takozvani »boljši krogi«, inteligenca, ki potrebuje morale ravnotako, kakor ljudstvo kruha, opija in naliva z najboljšimi žganimi in nežganimi pijačami. Ljudstvo zato pravi, če se visoki gospodje opivajo, zakaj bi se pa mi ne? Od tod ona velika reka onemoglosti in popolne moralne pokvarjenosti. Od čezmernega vživanja degenerirani no-sitelji današnjega zistema so ravno oni živelj, proti kateremu je naperjeno razredno naziranje proletariata. Če postane ta zavest, razredno naziranje vsega, ljudstvo ne bo več sledilo zgledu moralno propadle buržvazije. Boj proletariata proti alkoholizmu mora biti načelen. Proletariat ne Cngefs že leta 189*’ - u» Petrograda tretje rusko — ...esto«, temveč riajbrže v kratkem času zvezno glavno mesto svobodnih balkanskih narodov. Kadar postanejo balkanske države tako močne, da ne bodo nič več potrebovale varstva Rusije, takrat bodo nehale biti orodje v rokah Rusije. Zato skuša internaiconala danes preprečiti, da bi Evropa, da bi Avstrija predvsem udarila v hrbet balkanskim državam in jih s tem še enkrat »pognala Rusiji v naročje«. Nova internacionala se bori proti napadu Avstrije na Srbijo z istim razlogom, s katerim se je borila stara internacionala proti aneksiji Alzacijc-Lotrin- viip. Carizem je ostal smrtni sovražnik socializma. Toda socializem se ne bori proti carizmu nič več s tem, da bi zahteval vojno proti Rusiji, temveč s tem, da podpira rusko revolucijo in boj balkanskih narodov za njihovo osamosvojitev. (Dalje prih.) Debs o protisocialistični zaroti. Kako ostudno podla je vladna protisocialistična gonja, o kateri smo zadnjič poročali in katera se je pričela s preganjanjem socialističnega tednika »Appeal to Reason«, in njegovih urednikov: Warena, Sheparda in Debsa, dokazuje naslednja izjava sodruga Debsa: Obdolžitev Warrena, Shepparda in mene sloni, kakor trdijo, na poskusu pregovoriti neko pričo, ki bi imela pričati zoper »Appeal to Reason«, da naj se umakne izven sodnega okraja. Ta obtožba sloni na naročeni, sfabricirani laži. To vedo naši preganjalci, to ve sodišče, vsakdo ki Je zvezan s tem procesom, ve, da je to laž. Ta infamna laž je vse, kar more podpirati obtožbo. To jim zadostuje. Vse, kar so rabili, je bil povod, in ta gnila laž je bila izmišljena po propalicah, ki kontrolirajo sodnijsko tnašine-rijo in ki so se javno bahali, da nas bodo poslali v ječo ter bankrotirali in uničili »Appel to Reasson«. Ta proces je samo nadaljevanje one brutalne persekucije »Appeal to Reasona« po zveznem sodišču zaradi obelodanjenja kapitalističnih zločinstev, zlasti zaradi razkrinkanja podkupljivih sodnikov, ki so prišli do sodniških mest po korupejskem vplivu, ter zaradi razkritja groznih barbarskih razmer v zveznih jetnišnicah. Ako bi bila znana vsa zločinstva, izvršena za zidovi vladne ječe v Leavenworthu, Kans., bi zločinstva napolnila ameriški narod z grozo ter ga za vedno oblatila. Samo zato, ker je »Appeal to Reason« le za kratek čas odstranil zagrinjalo pred temi zločinci, so ga prizadeti uradniki zaznamovali s križem propada ter se zaprisegli, da hočejo spraviti »Appeal to Reason« s sveta. Celih šest let so ti kapitalistični krvni psi neprestano zasledovali ta list in sicer pod zaščito zvezne vlade v Washingtonu in roparskih mogotcev iz Wall Streeta. In kakor se je zvezni pravdnik Harry Bone, ki vodi to gonjo, izrazil, ni konec »Appeala« več daleč in bomo uredniki kmalu v pisani jetniški obleki. Izjavljam sedaj na tem mestu, da naj nihče, kolikor se mene tiče, ne zahteva od delavskega razreda niti centa za mojo obrambo zoper izšli je/alne tatove in sleparje, ki nosijo obleko Sodnijskih uradnikov in kateri kot taki služijo roparjem, ki ta narod ropajo in uničujejo svobodo ljudstva. Poživljam vso infamno tolpo zavratnih morilcev in plačanih Kapitalističnih hlapcev, da nai izvrše vse, kar morejo; od njih ne maram nikakega prizanašanja. Z zaničevanjem odklanjam vsako usmiljenje in obsojam njihovo tep-t«&? pravice z gpusom in zaničevanjem. Ker sem bil kandidat delavskega razreda za belo hišo, imam sedaj čast biti kandidat kapitalističnih tatov za jetnišnico. Pripravljen sem na boj. Vem. kaj vse Je V tem zapopadeno in sem pripravljen vztrajati grenkega konca. > svojega načelnega boja nikdar zatajiti. Če 'jjuje proti monarhiji, se bojuje proti nji, ka-jv tako lepo dokazal Bebel, kot proti go- iU .nstituciji razvoja in obsoja zato tudi aten- tate na suverene, ki ne morejo zato, da so se .Slučajno rodili kot knezi; če se proletariat bojuje proti klerikalizmu, se bojuje proti njegovemu zistemu, proti njegovemu svetovnemu nazira-jnju, ne proti posameznim duhovnikom in če se pcončno bojuje proletariat proti alkoholu, se bo-fluje proti celi njegovi instituciji, proti njegovi 'Izdelavi, prodaji, proti uživanju ne pa proti pijancu kot osebi. Zato pa mora ta boj biti organiziran, uspešno ga more voditi le proletariat; ogibajte se z Šruštvi in organizacijami gostiln, pred čemur 'so svariH že stari čartisti, zakaj s tem le pospešujete pijančevanje in ugonabljate organizacijo. Prirejajte predavanja o škodljivosti alkoholizma, zakaj vedite, da je alkoholizem del ka-pitalistiške sestave današnje družbe in da ta kot organizacija noče in tudi ne more nastopiti proti alkoholizmu, ker bi s tem nastopila sama proti isebi. Vsakemu posameznemu se mora dati toliko samozavedne moralne moči, da se bo vzdržal in premagal svoje strasti v imenu svojega iegoizma in vseh drugih. Da je alkoholizem res nujna ustanova današnje kulture, to vidimo vsak dan najeklatant-heje pri takozvani kolonialni politiki Evropskih držav. Žganje je bilo ono orožje, s katerim ]}» uničil moderni kapitalizem cele narode po Ameriki, Avstraliji, Aziji, Afriki ter si tako na dobičkanosett način osvojil zemljo in zaklade prvotnega prebivalstva. Naravnost uničevalne so številke, ki govore o hitrem izumiranju nekulturnih plemen in narodov vsled preobilnega vži-ivanja žganja. Pra'r Je torej imel nemški socialistični poslanec Singer, ki je rekel na nekem strankarskem zboru: V eni roki križ, X drugi Oni nas imajo sedaj v' omaVnavt pred sodiščem, toda ne bo dolgo, ko jih bomo mi imeli v obravnavi pred ameriškim ljudstvom. Evgen V. Debs. Uredništvo »Appeal to Reason« je dobilo na tisoče pisem in telegramov, v katerih prijatelji lista poživljajo njegove urednike, da naj vztrajajo v tem boju, da naj ostanejo zvesti listu, ker hoče tudi armada zavednih delavcev vztrajati z »Appealom«!. Ljubljana in Kranjsko. — Ne pozabite na »Zarjo«! Ali ste »Zarjo« že obdarovali z novoletnim darilcem? Ali ste ji že pridobili novega naročnika, novega odjemalca? Vsakega dobrega sodruga dolžnost je, da je naročen, da čita In da razširja svoje glasilo. Dnevi na začetku novega leta so najlepša prilika, da stori svojo dožnost napram »Zarji« in da ji pridobi vsaj enega novega naročnika. V teh dneh mora vsak naročnik biti tudi agitator svojega glasila in privesti iz kroga svojih tovarišev v delavnici, fabriki, na železnici, iz svoje soseščine, iz svojega znanstva vsaj enega v družino »Zarje«. Še vedno velik del slovenskega delavstva pogrešamo v seznamku naših naročnikov: eni so brezbrižni, ne zanimajo jih javna vprašanja, v šoli so se naučili branja zato, da ne čitajo; nekaj jih še vedno kupuje nasprotno časopisje, ki ostane delavstvu sovražno, četudi se hinavsko zavija v plašč »nepristranosti«. Ene kot druge je treba pridobiti za »Zarjo«: prve je treba iztrgati iz indolence, iz neizobrazbe, iz duševnega mrtvila, druge je treba rešiti iz krempljev breznačelnega in delavstvu sovražnega časopisja, zakaj le tisti delavec, ki redno prebira delavsko glasilo, ki dan za dnem črpa iz njega krepilno duševno hrano, je v resnici zanesljiv sodrug, dober vojščak za delavsko stvar, ki ga vsak vetrc ne omaja. Glejte, sodru-gi, da napravite iz mlačnežev in nezavednežev čim več zavednih in navdušenih sobojevnikov. Vsaka delavska družina mora biti naročena na »Zarjo«, vsak naročnik naj smatra za častno dolžnost, da ji pridobi vsaj enega naročnika! — Za izobrazbo! Ljubljanska »Vzajemnost« ima knjižnico, ki predstavlja vrednost skoro 3000 K. Obsega preko 600 knjig in zvezkov najboljših avtorjev. Dokaz, da je bila taka knjižnica nujno potrebna, je dejstvo, da je bil že takoj prvi dan tak naval, da je izdal knjižničar poleg lepega števila nemških knjig prav-vse slovenske knjige! Bil je v resnici vesel pogled na te mlade sodruge, ki jim je knjižničar le komaj ustregel. Ker je pričakovati prihodnje dni Še večjega obiska, knjig pa primanjkuje, se obračamo tem potom do vseli sodrugov in organizacij z vljudno prošnjo, da priskočijo »Vzajmnosti« na pomoč bodisi s knjigami ali pa z denarnimi prispevki, ker je še lepo število knjig, ki se jih zbog njih slabega stanja ne more dati v promet. Denarni prispevki se lahko od-dado osebno ali pa po pošti z izrccno označbo, da so za knjižnico, za knjige pa zadostuje dopisnica, da se pošlje ponje, ako jih darovalec ne more dostaviti sam. Odbor iskreno želi, da bi se odzvalo mnogo prijateljev delavske izobrazbe. — Klerikalno novoletno darilo ljubljanskim učiteljem. Ljubljanski občinski svet je dovolil 6000 K za draginjske doklade učiteljstvu na ljubljanskih mestnih šolali, deželni odbor pa je na pritožbo Štefeta in Kregarja razveljavil sklep občinskega sveta. — Javna občinska seja občine Vič se vrši dne 5. januarja 1913 ob 2. popoldan. Na dnevnem redu so sledeče točke: 1. Pregled računov občinskega iu ubožnega zaklada za leto 1912. 2. Josip Vrtačnik iz Viča prosi za prepis gost. koncesije. 3. Županstvo Vrhnika zahteva sprejem Valentina Remškarja iz Viča st. 71 v občinsko zvezo. 4. bkaz c. kr. okrajnega glavarstva v Ljubljani zaradi odpiranja in zapiranja prodajalen v občini Vič. 5. Določitev stroškov za posipanje poti na Rožnik. 6. Podporno društvo za Slovenke visokošolce v Pragi prosi za podporo. 7. Razni predlogi in nasveti. — Opozarjamo sodruge v občini Vič, da se bolj zanimajo za občinske seje, in želimo, da jih steklenico žganja — tako se razširja evropska kultura. Taka evropska kultura pa se razširja tudi po Evropi, med nami, vsak dan, vsako uro. Ne morem si kaj, da ne bi navedel jako značilnega slučaja. Nedavno sem se sprehajal s prijateljem po ljubljanski okolici. Ko greva skozi neko precej raztrgano vas — me opozori prijatelj na neko hišo. Nad vežjo te hiše je bilo namreč razprto pisarno: »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, poleg tega napisa pa je visela tudi rumenkasta tablica z napisom: »Zganjarna«. Človek bi se smejal, da ni stvar tako grozno žalostna. In ta demon se razširja in raste vedno bolj; vedno večje in večje so njegove žrtve, vedno silneja je reka alkoholističnega pogubljenja, brez solnca in svetlobe. Revolucionirajmo sami sebe, uprimo se temu valu, ki grozi s poginom. Ne rečem, da naj se vsakdo popolnoma vzdrži piiače; to vedno niti mogoče ni, dasi je cilj protialkoholič-nega gibanja popolna zdržba od opojnih pijač, — a omejimo čeznatorno uživanje, živalsko nagnjenje do pijače, opojne pijače, prestanimo enkrat v tem slučaju biti »človek brez razuma«. Dr. Adler pripoveduje v predgovoru brošure švicarskega socialista Langeja proti alkoholizmu, da je bil svoje čase navajen spiti vsak večer, ko je prišel truden in upehan od političnega dela domov, vsaj en kozarec piva: mislil je, da mu to da novo moč, odnosno mu jo pokrepča, in navadil se je tega tako, da je moral spiti svojo mero. Danes pije zvečer vodo in pravi, da mu ravno toliko zaleže, kot svoje dni pivo, katerega nič ne pogreša. Vsak naj prične pri sebi. Tako bo pot za nami vedno širja in vedno silnejši bo odpor proti temu človekovemu sovražniku obenem so-Sialis,tiškemu nasprotnik«, , , V, tudi tako obiskujejo, kakor jili obiskujejo' pristaši nasprotnih strank. — Moščanska podružnica »Vzajemnosti« se zahvaljuje vsem, ki so bodisi s svojo prisotnostjo ali na drug način pripomgoli, da je njena prva Silvestrova prireditev tako v gmotnem kakor moralnem oziru sijajno izpadla. Predvsem pa se zahvaljuje vsem sodelujočim sodružicatn in sodrugom ter voditelju zbora sodr. Štefanu Lehpamerju in končno tudi gospodu Pavšeku in njegovi gospe soprogi za prijazno prepustitev prostorov in res izborno postrežbo. Živeli! — Tržič. V nedeljo, 5. januarja ob- 3. pop;? bo v gostilni pri Pelarju predavanje. Govoril bdr sodrug E. Kristan iz Ljubljane o predmetu:, »Socializem, njega izvir in cilj«. Vse sodruge in tovariše vabimo, da se udeleže predavanja v obilnem številu. — V nedeljo v Kranj! V nedeljo 5. t. m. dopoldne bo imel o priliki občnega zbora tukajšnje podružnice »Vzajemnosti« sodrug Et-bin Kristan iz Ljubljane javno predavanje o socializmu, njega izvorih in ciljih. Sodrugi iz Kranja in okolice se vabijo na obilno udeležbo. Vabimo pa tudi sodruge iz Škofje Loke. Šiške in Ljubljane, da nas posetijo ter s svojo prisotnostjo nekoliko predramijo nekatere naše zaspance. Železniška zveza je prav ugodna. Natančen čas in kraj zborovanja še objavimo. — Volitev deželnega poslanca iz volilnega razreda mest in trgov v volilnem okraju Tržič, Radovljica, Kamnik na mesto umrlega poslanca dr. Janka Vilfana, odvetnika v Radovljici, se bode vršila v postavno določenih volilnih krajih dne 4. marca 1913. — Novoletno darilo vojaštvu. Zimske manevre namerava upeljati vojaška uprava pri četah, kakor so bili dosedaj v navadi poletni manevri. V to svrho se bode moralo vojaštvo vežbati tudi v prenočevanju na prostem, v kolikor bodo to dovoljevale klimatične razmere. — Nov duh v novomeški žandarmeriji. Človek že od samih novosti ne ve, kaj bi še povedal. Pod starim ali prejšnjim poveljnikom orožniške postaje v Novem mestu je hodila noga postave po starem kopitu. Nemcem in klerikalcem to ni bilo všeč; želeli so si na tem mestu kaj novega. Pognali so starega v avstrijsko Sibirijo, nasprotno pa od tam dobili novo prikazen. Ni prenapačen človek novi poveljnik, ampak naletel je takoj pri vstopu v Novo mesto na staro smolo, da njegovega šefa, okrajnega glavarja zaposlenega s športi nado-mestuje dolenjski Cuvaj-Gustav Golia. S starim ali prejšnjim poveljnikom, ki je poznal Golia in dolenjske razmere, diktator in šef na politični oblasti ni mogel izvesti svojih načrtov; vsaj tako j*iadko ne. Z novim pa gre, kakor diktator iioče. Česar nismo preje nikoli ne videli, ne slišali, to vidimo in slišimo zdaj. Vzcvetelo je bujno vohunstvo ob dolenjski progi — žrtve so navadno le delavci, revni kočarji m berači. Odkar obstoji železnica — temu bo že 20 let — je ljudstvo iz vasi, ležečih ob progi, porabljalo pešpot ob progi. Menda jih ni ob celi progi vseli 20 let ni bilo zaradi tega 10 ovadenih. Zdji naenkrat dežujejo orožniške ovadbe na politično oblast, kakor dež ob hudourju. Ni potreba, da je oko postave koga videlo na progi. Zadostuje, da se dobe dobre duše, ki mislijo, da store bosr e kako uslugo domovini, če svojega bližnjega ovadijo orožniku, tudi če je ovadba — zlagana. Orožniku ni treba prežati na progi, ovadb dobi kolikor hoče. Svojčas, ko so bile v interesu domovine sploh vse železniške p'Oge zastražene, smo na to nevarnost opozarjali. Tista odrodba je menda preklicana, ampak obstoji pa še paragraf v železniškem obratnem redu, ki je glede dolenjske proge izjemoma skozi 20 let stal le na paiprju, ki pa se zdaj pod novim orožniškem poveljnikom v Novem mestu po njegovih orožnikih ravno na škodo revnih dosledno praktično izvaja. Torej pozor! In še nekaj novega je prinesel novi duh pod novim orožniškim poveljnikom v Novem mestu. Doslej se tako kmečki župani kakor tudi tisti, ki imajo v svoji hiši družino ali najemnike, niso brigali za zglaševanje pri pristojnemu županstvu. Zdaj je tudi v tem oziru vse novo. Zdaj hodijo orožniki po vaseh in dobre duše jim iridno nosijo na nos, koliko poslov ima sosed in kdo še stanuje pod streho. Da je med ovadenimi največ Golievih »prijateljev«, o tem čudežu ne bomo premišljevali. Nas ta novost zanima le iz stvarnega razloga, ker se v teh krajih vrši zgradba belokratilske železnice, pri kateri je ozir. bo vkratkem zaposlenih tudi več takih delavcev, ki si najmejo stalno bivališče pri (kdičanih. — O tl ubogi, revni Kristusovi namestniki! V Šmihelu pri Novem mestu je umrl monsignor in župnik Anton Peterlin. Dočim je pokojni župnik deležen večnega miru, nimajo živi farani ne miru ne pokoja. Šmihelska fara je namreč znana kot ena tistih, na Dolenjskem, ki največ nese. Peterlin pa je bil tudi zelo varčen, v svojih potrebah od sile skromen človek. Zdaj, ko so mu pretehtali vse njegove dušno-pastirske vrline, so začeli tehtati tudi njegovo zapuščino. In stehtali so Jo, kakor gre glas, na malo svotico — samo na 200.000 K. beri: dvesto tisoč kron. Toliko je možu nesla šmihelska fara tekom 40 let. To bi bila samo gotovina, kje pa je drugo, zemljišča itd. Od teh 200.000 kron je zapustil baje 160.000 K samostanu šolskih sester v Šmihelu in poleg tega še vsa zemljišča, kar si jih je bil pokojnik sam^ zase nakupil. Župnik je imel svoj denar naložen v treh ali štirih denarnih zavodih; največ v Kranjski hranilnici, najmanj v klerikalnih zavodih. Mi nismo bili ne pri njegovi oporoki in nismo kontrolirali ne teže ne svote njegovih hranilnih vlog, tudi je za nas vseeno, kje je imel več ali manj svojega denarja naloženega. Ampak kar nas pri tej zapuščini zanima, Je to: Naj je bilo tudi nekaj tisočakov več ali manj, kakor mu njegovi lastni farani prisojajo, toliko je gotovo, da veliko tisočakov je mož zapustil. Kako pa se to vjeina s Kristusovimi nauki: Ne zbirajte zakladov — v nebesih ni prostora za bogatine in tako naprej. — Zalivala. Podpisani se tem Iv, J§ najtoplejše zahvaljuje vsem onim, ki so se mtai ležili pogreba našega ljubljenega pokojno^ očeta ,strica in svaka Antona Jurjevčiča, p> sebno pa slavnemu »Godbenemu društvu« za trud in izkazano zadnjo čast. — V Idriji, dnei 30. decembra 1912. — Žalujoči sin Anton Jurjevčič in sorodniki. — Prihodnjo nedeljo, dne 5. januarja 1913 v »Mestni dom«, kjer se prične ob 8. zvečer veselica društva mestnih nižjih uslužbencev vi prid njegovega podpornega sklada. Komur ja simpatično mlado društvo, katerega prvi namen je podpirati člane in njihove družine za časa bolezni in nesreče, bode kupil vstopnico že v predprodaji, ki jo oskrbujejo društveni člani sami; zaradi dobrodelnega namena se pre-i plačila hvaležno sprejemajo. — Regulacija Ljubljanice. Osuševalna dela v Ljubljanici, t. j. poglobitev struge in regula4 cija bregov, morajo biti v štirih letih dovršenaj Če uračunamo še kanale zbiralnike ob obeli straneh Ljubljanice in Gradaščice in upošte^ j varno zgradbo treh mostov in obrežnih zidov,; | treba reči, da je to res ogromno delo — vse drugačno nego je bilo v Gruberjevem prekopu« Najprej se izvrše poglobljevalna dela, nato pa! j pridejo na vrsto bregovi. Bodoča Ljubljaničn.a: j slika bo v glavnem taka: Od Prul do Šentjakob- j skega mostu bosta bregova tlakana (kakor v! | Gruberjevem kanalu); struga se zoži. Od Šent- j jakobskega do Jubilejnega mostu bodo na obeh straneh lepi obrežni zidovi (kakor so v Gradcu na bregu Mure); na levem bregu med Hra-j deckega in Frančiškanskim mostom bo nov, tri do štiri metre širok nasip. Od Frančiškanskega do Jubilejnega mostu se bregova na obeh straneh temeljito regulirata in podpreta z zidovi. Od Jubilejnega do Šentpeterskega mostu dobn tlakana bregova; od tu dalje bo slika taka kakor v Gruberjevem kanalu. Kaj bo z deželno brvjo pri prisilni delavnici, še ni končno dolo- . čeno. V kolikor spada obrežje Ljubljanice v mestni pomerij, se bo skrbelo tudi za primerno olepšavo bližnje okolice. Kakor znano, poteka črta mestnega pomerija ob železniški progi dolenjskih železnic. Ljubljanična struga se precej zoži, poglobi pa za dva metra. Kanali zbiralniki bodo ležali pod vodno gladino. Pri prisilni delavnici se postavi enak jez kakor pri domobranski vojašnici v Gruberjevem kanalu, da bo v času suše zaradi Barja mogoče vodo zapret1. — Umrli so v Ljubljani: Matej Štucin, trgovski potnik, 24 let. — Amalija Seunig, zasebnica, 72 let. — Katarina Galjot, mestna uboga, 56 let. — Angela Šefic, zidarjeva hči, 8 mcscccVi — Zaradi goljufije je bil obsojen bivši sluga pri davčnem uradu v Ljubljani Ivan Mayer-hofer v trinajstmesečno ječo. — Utonila sta v Kolpi pri Metliki 301etm Josip Žugelj iz Križevske vasi in 22letni Hrvat Joško Podraški iz Zagorja, ko sta dne 28. decembra k zgradbi železniškega mostu s čolnom pesek vozila in se je preobloženi čoln potopil. Dasi sta znata plavati, sta v mrzlih vajovil^ izginila in ni jima bilo moči pomagati, /ugelj je bil vdovec in zapušča dva mala otroka, ki sta s staro materjo izročena kruti usodi. — Naznanilo. Gospod Milko Krapeš, urar in trgovec, naznanja, da je sam odpovedal službo cenilca mestne zastavljalnice in mu je ni odpovedala mestna občina, kakor govorijo gotovi ljudje. Več glej oglas v današnji »Zarji«-. — S ceste. V ponedeljek Je hlapec Jožef PavliJa t>n Kongresnem trgu tako naglo in neprevidno vozil, da je zrid6T Iti podrl delavca Petra Lampiča, kateremu sta šla dva kolesa čez levo nojro in mu Jo znatno poškodovala. — Olepševalno društvo v Rožni dolini Ima dne 5. januarja ob 3. popoldne svoj redni občni zbor z običajnim dnevnim redom v gostilni g. A. Čeha v Rožni dolini. Kinematograf «Ideal«. Danes zadnji dan izbornega sporeda. Velezanimiv Je Pathe jour-nal. Obilo smeha zbujajo dve komični sliki? Sedem hčera gospoda profesorja in Moričeva' baroka. Pri večernih predstavah je sim/' veseloigra »Gospod Vojvoda« v dveh delih. - strl Specialni večer. V soboto »Zenska brez srca«, II. del. Interpelacija v zadevi konfiskacije »Družinskega koledarja« v Ljubljani. Dne 12. decembra 1912 so vložili poslanci sodr. Ferdinand Skaret in tovariši v zadevi konfiskacije »Družinskega koledarja« na justič-nega ministra interpelacijo, ki se glasi: »V Ljubljani je izdala Splošna delavska zveza »Vzajemnost« »Družinski koledar s slikami za navadno leto 1913«. Ondotno državno pravdništvo Je zaplenilo v tem koledarju, in sicer v »Letnem obzoru« naslednji dve mesti: »... ker se je smehljal Adlerjevi ostri kritiki drakonskih obsodb izgrednikoy ob dunaj-skih demonstr. Mladi Dalmatinec, Nikolaj Njegua Vaverak, je storil nesrečno dejanje v hipni razburjenosti in se ni zavedal odgovornosti svojega dejanja; kljub temu so ga obsodili na sedem let težke ječe«. Dalej je bilo zapljenjeno mesto: >Da se pii nas tako zanemarjajo nujne ljudske potrebe, je največ kriv militarizem, ki požira leto za letom ogromne miljone. Ali ta silne žrtve avstrijskih narodov so gotovim krogom še premajhne... Dokaz temu je bila de-misija vojnega ministra Schonaicha, ki je moral odstopiti, ker je po mnenju prestolonaslednika Franc Ferdinanda in šefa generalnega štaba Conrada pl. Hotzendorfa zahteval premalo miljonov za militaristične izdatke. Ampak Conrad pl. Hotzendorf se ni dolgo veselil svoje zmage, ker je kmalu tudi on moral odstopiti na pritisk vnanjega ministra grofa Aehrenthalaj ki mu šef generalnega štaba ni ugajal zategadelj, ker je kazal prebojevito razpoloženje, Schonaichov naslednik Je bil Auffenberg. Pa tudi z Aehrenthalom gotovi krogi niso bili zadovoljni, ker jim je bila njegova politika premiroljubna. Vedno češče so se slišali gla:-sovi o njegovi deinisiji, nenadno pa je tako zelo napadenega vnanjega ministra položita huda bolezen na smrtno posteljo in je izdihnil 19. januarja.« V tej zaplembi, ki spravi vsakega nepristransko mislečega v zmedo, se zrcali celokupna, naravnost neverjetna konfiskacijska praksa ljubljanskega državnega pravdništva, katerega divjanje zoper neodvisen tisk ne najde meje ne pri pameti in ne pri juridični sposobnosti. Podpisani vprašajo zategadelj gospoda ju-stičnega ministra: >1. Je-li Vaša ekscelenca pripravljen, gospodu prvemu državnemu pravdniku pri c. kr. deželnem sodišču v Ljubljani naročiti, da se pri svojem uradovanju napram tisku nima vo-Iditi od svojih nazadnjaških političnih nazorov, temveč od duha postave? 2. Je-li Vaša ekscelenca pripravljen, gospodu državnemu pravdniku zaukazati, da špe-cieluo v tej zaplembi pokazano, vseskozi neutemeljeno in naravnost razdražljivo zaplembo prekliče? 3. Je-li gospod justični minister končno pripravlejn, vzeti državnim pravdnikom vero, ‘da se s takimi nadležnimi zaplembami služi njegovim lastnim namenom?« Dunaj, 12. decembra 1912. F. Skaret, K. Seitz, Domes, Schumeier, David, Glockel, dr. Adler, Palme, Polke, Hanusch, Pernerstorfer, Resel, Seliger, Volkert, dr. K. Renner, Maks Winter, Bretschneider, Sever. Goriško. —- Nabrežina. Raznašalka »Zarje« v Nabrežini, sodr. Rozalija Colja vošči vsem dosedanjim naročnikom srečno in veselo novo leto in želi, da se v tem letu krog odjemalcev še poveča. — Na slov. dež. kmetijski šoli v Gorici se oddajo po nizki ceni mladi kunci belgijskega plemena, dalje petelini italijanskih jerebičark. Tu se dobe tudi sadike zimskega kapusa raznih vrst. Vestnik organizacij. Strokovna organizacija krojačev naznanja svojim članom, da se prikrojevalni pouk začne v četrtek dne 2. januarja 1913 ob 8. zvečer v društveni sobi, Selenburgova ulica št. 6, II. Poljanska podružnica »Vzajemnosti" v Ljubljani ima v nedeljo dne 5. januarja ob 10. dopoldne sestanek članov pri Bončarju, Poljanska cesta 23. Kovinarji imajo danes zvečer odborovo sejo takoj po delu v društvenih prostorih. Odbor ženskega odseka »Vzajemnosti" ima v petek 3. I. m. ob 8. zvečer sejo v društvenih prostorih. Seja je važna! Seja glavnega odbora »Vzajemnosti" v Ljubljani bo v petek točno ob 8. zvečer v zvezini pisarni. Odborniki in nadzorniki naj pridejo točno in polnoštevilno. Umetnost in književnost. — Koncert v Mestnem domu. Dne 3. januarja t.1. priredita v veliki dvorani Mestnega 'doma svoj koncert dva mlada umetnika, Janko Ravnik, gojenec praškega konservatorija, in Josip Rijavec, gojenec glasbene akademije na Dunaju. Nastop teh dveh mladih umetnikov je pomemben za razvoj naše glasbene kulture. Janko Ravnik, kakor tudi Rijavec sta se tekom let, kar sta bila v tujini razvila v resna umetnika in s popolno pravico smemo reči, da nam pOdasta v svojih proizvajanjih gioDuK, tog«i glasben užitek. O tem priča tudi vzpored, na katerem nahajamo imena: Mozart, Michl, dr. G. Krek, Janko Ravnik, E. Adamič, A. Lajovic, Rahmaninov, P. H. Sattner, Puccini in Verdi, domačih skladateljev je na sporedu več novih del. ki se niso še proizvajale. Posetite ta koncert, ker gotovo ne odide nihče razočaran domov. Začetek je točno ob pol 8. zvečer. Cene prostorom: sedeži prve vrste 3 K; druge vrste 2 K; tretje vrste 1.40 K; stojišča 80 v, za di-|ak*-50 v. Predprodaja vstopnic h koncertu je ‘ rT prijaznosti prevzela gdč. Dolenc v Prešernovi utici. — Slovensko gledališče. Na Silvestrov iVOčer se je hotelo gledališko vodstvo prilagoditi dnevnemu razpoloženju, ki gre bolj za zabavo kakor za strogo umetnostjo, pa je priredilo z močmi svojega ansambla »akademijo« z raznovrstnim programom. Začetek je bil ob 6. zvečer, ker je gledališka uprava pač mislila, da Se bo občinstvo rajše zbralo, če bo ob 8. že lahko zasledovalo svoje raznovrstne Silve-Strovske programe. V tem oziru se poizkus ni posebno obnesel, kajti obisk ni bil dober. Morda je bila maloštevilnost obiskovalcev kriva, Ha se ni moglo razviti živuhnejše razpoloženje, ki se navadno pričakuje na ta večer; in nemara je pihal odtod hladnejši zrak, ki se je opažal tudi na odru, dasi je bil nastop nekaterih solistov prav izvrsten. Gospod Križaj, ki je pel arijo Greminova iz »Evgenija Onjegina«, je bil imenitno razpoložen ter je vložil v svoj lepi, gibčni glas veliko umetniškega čuvstva. Gdčna. Fantova je izvala veselost s pikantno kabaretno pesmico »Adelin avtomobil«. Potem je g. Bohgslav z elegantno komiko ilustriral usodo narodne pesmice, katere se je polastil komponist brez lastnih idej. Ggdč. Ri-chtarjeva je podala z vsemi vrlinami svoje šole tri češke pesmi, med katerimi je menda Frim-lova »Tulacka« najbolj ugajala. Sentimentalno šegavo češko narodno pesem je zapel tudi g. Harfner-Karas, diskretno in lepo zaokroženo. Simpatični glas in dovršena rutina gdčne. Lowczynske sta prišla do popolne veljave v 'ariji iz opere »Halka«. G. Povhe je skrbel za zabavo z daljšo zmesjo kabaretnih pesmi, zbranih v venček pod naslovom »Jaz in moje kolo«. Dovtipnost tega kvodlibeta je bila nekoliko reducirana, ker velikemu delu občinstva niso znane posamezne točke, iz katerih je bil sestavljen. S primerno zbranimi narodnimi pesmicami, katerih je tudi za tako porabo dovolj, bi se gotovo dosegel večji vtisk. — Za zaključek se je uprizorila Courtelinova groteska »Neizprosni stražnik«. Courteline ima yeliko takih ujedljivih satiric, in ta stražnik ni ravno najmočnejša med njimi. Igra pa je tudi zelo trpela vsled deloma slabega znanja teksta, ki je pokvarilo še dober del tistega efekta, ki bi bil mogoč ob boljši pripravi. — Snoči se je ponovila »Traviata«. Alfreda je pel g. Harfner-Karas, ki je potrdil, kar se.je od njega pričakovalo po njegovem prvem ljubljanskem nastopu. Gledališče je bilo razprodano. —an. Trst. ~ — Splošno pravovarstveno in strokovno društvo. Skupina 1. Trst, priredi dne 15. januarja 1913 ob 8. zvečer v »Delavskem domu« ulica Madonoma 15 svoj redni občni zbor z običajnim dnevnim redom. Na obilno udeležbo se vabijo vsi člani. Zadnje vesti. KRIZA V OGRSKI VLADNI STRANKI. Demisija ogrskega justičnega ministra. Budimpešta, 1. januatja. V takozvani »Narodni stranki dela« je izbruhnila kriza, ki lahko dobi večje dimenzije, nego bi jih mogla prenesti vlada. Justični minister Szekely se že dolgo ni dobro počutil v kabinetu, ki je vpeljal Tiszovo strahovlado. Zdaj, ko je Lukacs predložil svojo volilno reformo, je pa prikipela čaša njegove potrpežljivosti. Szekely je podal svojo demi-sijo in je pisal Lukacsu, da odklanja vsako solidarnost s kabinetom in s stranko. Kriza stranke se že razširja. Tudi sin justičnega ministra *je izstopil iz stranke in naznanil predsedstvu, da odklanja volilno reformo, ki se ne vjema z nje govini demokratičnim mišljenjem. Izstopil je nadalje posl. Pavel Sandor, češ da je Lukacsova volilna reforma nevarna za deželo in protidi-nastična. Z njim vred je izstopil posl. Šandor Erde!yi. V najkrajšem času pričakujejo izstop posl. Markuša, Dunyerszkega in Varadyja. Szekelyjev naslednik. Budimpešta, 1. januarja. Posle justičnega ministrstva vodi provizorično državni tajnik dr. Tory. Vladna stranka zahteva, da se imenuje za ministra aktiven politik, ne pa uradnik. Andrassy proti volilni reformi. Budimpešta, 1. januarja. Grof Atidrassy pravi, da je Lukacseva volilna reforma provokacija opozicije in svari vlado, naj ne napenja strune preveč. On želi mir, toda izzivanje prisili opozicijo, da nastopi ostrejši boj kakor doslej. Volilni sleparji se zagovarjajo. Budimpešta, 1. januarja. Danes so se se-šli v palači ministrskega predsedstva, kjer je bil zbran ves kabinet, poslanci vladne stranke. Na častitko posl. Erdelyija star. je odgovoril ministrski predsednik pl. Lukacs, ki je branil svojo sleparsko volilno reformo. Zahtevo šolske izobrazbe, s katero spaja vladni načrt volilno pravico, je »utemeljeval« s tem, da v znanju čitanja in pisanja nemadjarske narodnosti nadkriljujejo madjarsko meščanstvo, vsled česar znanje čitanja in pisanja kot pogoj volilne pravice ni zadostna garancija za — madjarski značaj ogrske države. Z enako lopovskim razlogom je »opravičil« tudi določbo vladnega načrta, vsled katere dobi večina volilcev svojo volilno pravico stoprav s 30. letom. Po sedanjem volilnem redu — je dejal Lukacs — znaša odstotek meščanskih volilcev 81, odsto-lea uei«,»ielmiiška> glavnica K 8,000.000. Reservni lomi I£ 800.000. (Podružnice: Split, Celovec, Trst, Sarajevo, Gorica in Celje.) naznanja svojim vlagateljem, da bo zvišala od 1. januarja 1913 obrestno mero od starih in novih vlog na knjižice na Rentni davek od vlog na knjižice plača banka sama. — Sprejema vloge na tekoči račun proti 30 dnevni odpovedi po 5 V in Proti 60 dnevni odpovedi po 5VV Preskrbuje nakup in prodajo vseh vrst vrednostnih papirjev, deviz, valut; zavaruje srečke proti kurzni izgubi pri žrebanjih; izvršuje vse bančne transakcije točno in kulantno. Kmetska posojilnica ljubljanske okolice registrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani Rezervni zaklad nad K 700.000. m, mr—r obrestuje hranilne \ioge od 1. januarja 1013 naprej po čistih ===== brez odbitka rentnega davka